Spoštovani, začenjamo 2. sejo Ustavne komisije in vsem prav lep pozdrav.

Želel bi vas obvestit, da bo na današnji seji, glede na tematiko, poskrbljeno tudi za tolmačenje v slovenski znakovni jezik in bo to poskrbljeno za celotno trajanje seje.

Glede seje so se opravičili gospod Franc Jurša, gospod Zmago Jelinčič Plemeniti in gospod Horváth, se pravi predstavnik madžarske skupnosti. Kot nadomestni poslanke in poslanci: gospoda Andreja Širclja nadomešča gospa Anja Bah Žibert, gospoda Matjaža Hana gospod Jani Prednik, dr. Milana Brgleza Soniboj Knežak in Mašo Kociper Andrej Rajh.

Vsem torej še enkrat lep pozdrav. Glede dnevnega reda ugotavljam da, v roku ni bilo pripomb, tako da, ugotavljam, da je dnevni red tak, kot je bil poslan s sklicem seje. Prehajamo na 1. TOČKO DNEVNEGA REDA – PREDLOG ZA ZAČETEK POSTOPKA ZA DOPOLNITEV II. POGLAVJA USTAVE REPUBLIKE SLOVENIJE Z OSNUTKOM USTAVNEGA ZAKONA O DOPOLNITVI II. POGLAVJA USTAVE REPUBLIKE SLOVENIJE.

Zdaj, najprej bi vprašal predlagatelja, se pravi, predstavnico Vlade, ministrico, če želi podat dodatno obrazložitev. Prosim.

Hvala za besedo. Spoštovani predsednik, spoštovani članice in člani Ustavne komisije.

Vlada Republike Slovenije je v obravnavo Državnemu zboru posredovala Predlog za začetek postopka za dopolnitev II. poglavja Ustave Republike Slovenije, skupaj z osnutkom Ustavnega zakona. Predlog je bil pripravljen na pobudo Zveze društev gluhih in naglušnih Slovenije. S predlogom se zasleduje cilj, da se na ustavni ravni uporabnikom slovenskega znakovnega jezika – gluhim, naglušnim, gluho slepim in osebam s polžjimi vsadki, katerim je slovenski znakovni jezik materni in avtohton, zagotovi ustavnopravne podlage za ustrezne ukrepe, s katerimi jim bo dejansko omogočeno polno uveljavljanje človekovih pravic in temeljnih svoboščin, ki jih določa tudi Konvencija o pravicah invalidov.

Zaradi navedenega predlagamo dopolnitev 2. poglavja Ustave in sicer, da se za 62. členom Ustave, umesti 62.a člen Ustave, ki bo urejal pravico slovenskega znakovnega jezika. Ustava Republike Slovenije določa, da je Slovenija socialna in pravna država. V Sloveniji so vsakomur zagotovljene enake človekove pravice in temeljne svoboščine, ne glede na narodnost, raso, spol, jezik, vero, politično in drugo prepričanje, gmotno stanje, rojstvo, izobrazbo, družben položaj, invalidnost ali katerokoli drugo osebno okoliščino. To načelo varuje pred neutemeljenim razlikovanjem, zgolj zaradi osebnih okoliščin posameznikov, med katere spada tudi jezik in invalidnost.

Ustava Republike Slovenije med človekove pravice in temeljne svoboščine med drugim uvršča tudi svobodo izražanja, volilno pravico, izobrazbo in šolanje, pravico do uporabe svojega jezike in pisave in tako dalje. Sporazumevanje in jezik ter pravica do njune uporabe, sta bistvena za socialno vključevanje in uveljavljanje temeljnih človekovih pravic. Potreba po komunikaciji in jeziku, ter pravica do nje je bistvena, da je človek, človek. Brez komunikacije posameznik v družbi ne more postati učinkovita in produktivna odrasla oseba ali ozaveščen državljan.

Gluhe osebe, naglušne osebe, osebe s polžjim vsadkom in gluho slepe osebe zaradi okvare sluha nimajo enakih možnosti pri uveljavljanju človekovih pravic in temeljnih svoboščin, zapisani v Ustavi Republike Slovenije in mednarodnih dokumentih. Pomembnost komuniciranja jezika za te osebe je tako osnovna. Osebe z okvaro sluha v Republiki Sloveniji za komunikacijo uporabljajo slovenski znakovni jezik. Slovenski znakovni jezik je poseben, vizualno znakovni sistem uporabe rok, mimike obraza, oči, ustnic in gibanja telesa. Prav tako se slovenski znakovni jezik razlikuje od znakovnih jezikov drugih držav. Slovenski znakovni jezik ima svojo strukturo, ki ni enaka slovenskemu govornemu jeziku slovenščini, zato se slovenščina ne more dobesedno prevajati v kretnje.

Slovenski znakovni jezik ima tudi drugačno slovnico. Je materin, avtohton jezik gluhe skupnosti v Sloveniji, popolnoma neodvisen od slovenščine. Za razliko od slovenščine, ne spada v slovansko jezikovno družino. Uvršča se med jezike manjšin v Sloveniji, do sedaj pa še ne uživa ustavnega varstva in je zato kot materin jezik gluhih, v neenakem položaju. Je znak slovenske in kulturološke pripadnosti, socialnega povezovanja in s tem identifikacije jezikovne manjšine. Slovenski znakovni jezik je potrebno tudi stalno razvijati ter standardizirati, saj sedanja stopnja priznavanja in razvitosti slovenskega znakovnega jezika, ne dosega komunikacijskih zahtev sodobne, na znanju temelječe, družbe.

Spoštovani, glede na navedeno predlagam, da članice in člani Ustavne komisije, predlog Vlade Republike Slovenije preučite in podprete Predlog za začetek postopka za spremembo 2. poglavja Ustave, z namenom umestitve slovenskega znakovnega jezika v Ustavo. Hvala.

Želi besedo še kdo od predstavnikov predlagatelja? / nerazumljivo/ Ne.

Potem bi opozoril, da je dne 18. aprila bilo besedilo objavljeno na spletnih straneh Državnega zbora, dne 24. aprila pa smo prejeli pripombo k osnutku Ustavnega zakona, ki sta jo poslala poslanca italijanske in madžarske narodne skupnosti, gospod Felice Žiža in gospod Ferenc Horváth in je bila tudi objavljena na spletnih straneh Državnega zbora. Glede na to, da sem ocenil, da je zelo utemeljena, sem zato tudi naknadno povabil na sejo še Društvo gluhih in naglušnih Južne Primorske in Društvo gluhih in naglušnih Pomurja Murska Sobota, poleg seveda Zveze društev gluhih in naglušnih Slovenije in pa Zavoda Združenja tolmačev za slovenski znakovni jezik.

Zdaj pa bi k besedi povabil predstavnika italijanske in madžarske narodne skupnosti, da predstavita pripombo k osnutku Ustavnega zakona. Prosim.

Ja, gospod predsednik, hvala za besedo. En lep pozdrav vsem prisotnim. / pozdrav v italijanskem jeziku/

No, ko smo dobili predlog in videli predlog za spremembo Ustave Republike Slovenije z znakovnim slovenskim jezikom, smo takoj se zavedali, da na 5. člen in 11. člen Ustave, ki 5. člen v bistvu zagotavlja vsem državljanov Republike Slovenije temeljne svoboščine in človekove pravice ter zagotavlja in varuje pravice narodnih skupnosti. V 11. členu pa je govora, da slovenski jezik je uradni jezik v Sloveniji, na področjih kjer pa živita italijanska in madžarska narodna skupnost, so uradni jeziki tudi italijanščina in madžarščina. Zaradi tega seveda smo nekako svetovali in dali predlog, pisni predlog, da ob znakovnem slovenskem jeziku mora biti zagotovljen tudi znakovni jezik za obe narodni skupnosti, torej v italijanskem in madžarskem jeziku in to seveda, da se doda v 62.a členu, tako kot je bilo predlagano s strani Vlade Republike Slovenije. Jaz mislim da, to je vse iz naše strani, hvala.

Hvala.

Zdaj pa vabim k besedi predstavnika Zveze društev gluhih in naglušnih Slovenije. Prosim.

Lepo pozdravljeni.

Jaz sem Natalija Spark, tolmačica za slovenski znakovni jezik in bom danes glas predsednika Zveze društev gluhih in naglušnih Slovenije, gospoda Mladena Veršiča. Tako da, v bistvu, moj glas, moje besede, so njegove besede.

MLADEN VERŠIČ: Najprej bi se lepo zahvalil, da ste mi dali besedo in pa za sprejem na današnji seji. Moram reči, da sem po eni strani navdušen in zadovoljen, da ste nas sprejeli, saj zame to je zelo pomemben dogodek, ker želimo, zveza oziroma gluha skupnost, da se naš jezik zapiše v Ustavo.

Rad bi se malo vrnil v preteklost. Gre za to, da jaz od majhnega, vse do danes, ko smo leta 2019, nisem jaz imel, niti moji, se pravi, niti otroci gluhi, današnji otroci gluhi, sistematična pouka znakovnega jezika v šolah. Se pravi, da svojega jezika se pravzaprav nisem mogel učiti. Ne obstaja predmeta, ni obstajal takrat in ne obstaja tudi sedaj. Analiza je pokazala, da so gluhi zelo slabo izobraženi. Moram povedati, pravzaprav poudariti, da je samo 1 procent gluhe populacije visoko izobražena, ostali pravzaprav nimamo nobene izobrazbe, ki bi lahko konkurirala na trgu dela.

Če primerjam to z slepimi, ki so enako senzorni v ljudi, jih je približno 14 ali 15 procentov visoko izobraženih. Zakaj je temu tako? Zato, ker oni se lahko izobražujejo po slišni poti, kar je nam ne omogočeno, saj ne slišimo. Posledica ne izobrazbe, pa seveda sami veste, da ne moremo konkurirati na trgu dela, smo slabo zaposljivi ali nezaposljivi, z nizkimi dohodki ali brez dohodkov, na nekih socialnih transferjih. Mi pač želimo se nekako postaviti v bok ostalim invalidom oziroma postaviti na isto raven ostalih invalidov ali celo slišečim – to pa nam omogoča le, če se bomo lahko izobraževali v svojem jeziku.

Zveza društva gluhih in naglušnih Slovenije je član Evropske zveze gluhih in pravijo tudi drugod po Evropi, da že obstajajo 4 države, v katerih je matični znakovni jezik vključen v Ustavo in te države so Finska, Madžarska, Avstrija, Portugalska in upam in želim si, da bomo mi peta država, se pravi Slovenija država, da bomo lahko ponosni na to, da bo slovenski znakovni jezik vpisan v Ustavo. Rad bi pa še poudaril to, da zelo pomembno je, da obstaja predmet slovenski znakovni jezik, kjer se bo učilo o slovenskem znakovnem jeziku, se pravi o sami vsebini slovenskega znakovnega jezika in da postane to sistemsko urejeno, tako na šolah, zavodih, srednjih šolah in pa ne nazadnje, tudi na fakultetah.

Pomembno je tudi, da se uredi sistemsko financiranje za razvoj slovenskega znakovnega jezika. Moram pa ne nazadnje pohvalit, da v bistvu, čutim, da imamo neko podporo Ministrstva za delo, družino in socialne zadeve. Pohvalit moram tudi, se pravi, Državni zbor, pohvaliti moram Vlado, saj nas nekako tudi vsi pozitivno sprejemate in verjamem, da nam bo to s skupnimi močni uspelo, da bo slovenski znakovni jezik vpisan v Ustavo.

Še majčkeno bi povedal, jaz vem, da sem bolj počasen, kajne, pa da gre to bolj počasi, ampak ne nazadnje je tudi posledica te moje stopnje izobrazbe, da pa imamo veliko podporo strokovne službe, to je gospod Matjaž Juhart, ki nam pomaga in bo lažje nam vse povedal, to kar mogoče jaz ne morem izraziti, te svoje misli v znakovnem jeziku. Hvala za potrpežljivost in poslušnost.

Hvala tudi vam.

Želi besedo gospod Juhart? Prosim.

Hvala lepa.

Predsednik Veršič, povedali ste vse ključne zadeve, tako da, govorili ste iz srca. Mogoče, če sem že pri besedi, no. Zdaj, kot rečeno, no. Dostikrat dobimo vprašanja, zdaj, zakaj pa zdaj v Ustavo, saj imate pa področne zakone in predpise in konvencije in tako naprej, kajne? Torej, res je, torej, tako osebno pravim, pravzaprav, moč in usposobljenost posameznika pride iz nekega izobraževalnega sistema in v Sloveniji že 120 let obstaja izobraževanje gluhih, pa ne vem, če veste, da je bil leta in leta znakovni jezik prepovedan. Gospod Veršič je hodil v šolo, kjer je bil znakovni jezik prepovedan. Ima gluhe otroke, ki niso bili deležni tega izobraževanja v znakovnem jeziku.

Jaz lahko povem za moje starše, ki sta oba gluha, mojemu očetu so vezali roke za hrbet, ker je bil znakovni jezik prepovedan in ta mentaliteta je ostala, ostala še do dandanes, pravzaprav, se čutijo posledice tega in zato, pravzaprav, ko govorimo o slabši usposobljenosti, izobrazbi gluhih, je to posledica tega, da je pač znakovni jezik bil za nekoga učni pripomoček, za nekoga pa nekaj, kar pravzaprav gluhi niti ne rabijo v komunikaciji. Jaz bi tukaj se zahvalil ministrstvu, ki je ob tem tudi pred leti naredilo analizo državne skrbi o položaju gluhih in ravno zaradi najslabše izobrazbe gluhih, je socialni položaj gluhih najslabši med vsemi invalidi.

Torej, kaj bi si želeli na dolgi rok. Za zanimivost naj povem, da v vseh štirih državah Evropske unije so področni zakoni za gluhe in znakovni jezik zelo dobro urejeni, pa so kljub vsemu temu šli v Ustavo. Nekateri pravijo, ja, gremo v Ustavo zato, ker niso zakoni urejeni. Ni res. In kot je rekla ministrica, kajne, je to, bom rekel, neko ustavno varstvo. Dolgoročno pa bi si želeli tri stvari, ki se zdijo mogoče za koga malo smešne, ampak, mi smo veseli, bom rekel, pisma poslancev madžarske in italijanske manjšine, ki pravzaprav s tem predlogom kaže na to, da znakovni jezik s tem postane eden izmed uradnih jezikov – mislim, uradnih… - eden izmed jezikov v Republiki Sloveniji. Tri stvari so pa ključne: želimo si, da se bi naši gluhi otroci učili v šoli, v slovenskem znakovnem jeziku in se učili o slovenskem znakovnem jeziku. To je tako, kot da bi danes mi v šoli ukinili predmet slovenski jezik, saj se ga otroci učijo pri matematiki, slovenščini, zgodovini, saj ne rabimo predmeta slovenski jezik. Tako je tudi danes pri gluhih - če nimaš svojega jezika, nimaš svoje kulturne identitete. En primer lahko povem. Ta trenutek smo na lastno pobudo in z lastnimi sredstvi ter razpisi razvili 16 tisoč kretenj, naši dve tolmačici uspeta tolmačiti v bazi 16 tisoč kretenj. Pedagoško gledano, otrok v drugem razredu osnovne šole naj bi obvladal približno 15 tisoč besed, uporabljal pa 7 do 8 tisoč. Torej, pojmovni svet jezika gluhih je tako omejen, ampak delujemo maksimalno, kar lahko s sredstvi, ki jih imamo. Druga stvar je, da se prepozna, da je znakovni jezik jezik in da se nehamo prerekati, češ, ali je to komunikacijsko sredstvo ali je to pripomoček, tehnični. Znakovni jezik je jezik, ima svoje zakonitosti, svojo slovnico in svoja pravila. In posledično temu, se pravi, izobraževanje v jeziku in o jeziku, status znakovnega jezika in točka 3, da se tudi umesti razvoj slovenskega znakovnega jezika. Če je znakovni jezik jezik, bi si želeli, da resorno ministrstvo tudi usmeri pozornost na razvoj znakovnega jezika.

Še nekaj vprašanj smo prejeli, gluho-slepi. Naj omenim, da gluho-slepi v Sloveniji uporabljajo različne načine komunikacije, vendar ena izmed komunikacij gluho-slepih je tudi v slovenskem znakovnem jeziku, torej ta se dotika tudi teh oseb, ki imajo hkratno motnjo vida in sluha.

Samo informacijo bi podal. Mi smo na zvezi takoj poslali v vsa društva po Sloveniji dopis, ali imamo med nami kakšne gluhe iz manjšine, ki uporabljajo svoj nacionalni, torej madžarski ali italijanski znakovni jezik. Mi sicer podpiramo pobudo poslancev, poročamo pa, da trenutno nimamo nobenega gluhega, ki bi uporabljal italijanski ali madžarski znakovni jezik na teritoriju Slovenije, imamo pa nekaj teh, ki uporabljajo pa slovenski znakovni jezik.

Rad bi tudi povedal, da je med nami tudi Branko Gornjec, sekretar društva v Pomurju, če bi karkoli potrebovali dodatno, da bi lahko tudi on kaj povedal, kako je to na terenu.

Hvala lepa.

Hvala.

Preden dam besedo naprej, povedali ste podatek, ki je zagotovo zanimiv za mnoge - da je bil znakovni jezik celo prepovedan. Ali lahko opredelite, v katerem obdobju, v katerih letih je to bilo?

Torej, prva šola za gluhe v Ljubljani je bila ustanovljena leta 1900, imenovala se je Gluhonemica. Leta 1880 je bil dobrotnik Valentin Stanič, duhovnik in plezalec Stanič, ki ga poznamo tudi po planinskih poteh, dobrotnik, ki je pravzaprav začel neko izobraževanje gluhih v znakovnem jeziku. On je trdil, da gluhi rabijo znakovni jezik. Ko pa se je Gluhonemica leta 1900 ustanovila, vsa leta do tedaj je bil znakovni jezik prepovedan. Leta 2002 je bil sprejet Zakon o uporabi slovenskega znakovnega jezika. Mi smo upali, da se bo takrat kaj bolj sistematično spremenilo. Naj povemo, da je država ustanovila tri šolske centre, Portorož, Ljubljana in Maribor. In v vseh teh šolskih centrih je bil znakovni jezik zapovedan. Ljubljana je začela neke korake zdajle pred kratkim, tako lahko rečemo, da zadnjih 20, 30 let se beležijo koraki naprej. Je pa dejstvo, danes gluh otrok, ki gre v šolo za gluhe, na osnovni šoli sploh nima predmeta znakovni jezik. Uči se matematiko, uči se slovenščino, upamo, da učitelji znajo dovolj znakovni jezik. Srž, bom rekel, srž tega je bila pravzaprav bolj na fakulteti, ki morda ni izobraževala pedagogov v znakovnem jeziku. Tako zdaj poročamo, no, da zadnjih nekaj let, zadnjih deset let je predmet znakovni jezik na obeh pedagoških fakultetah, v Ljubljani in Kopru, vendar je to postopek, ki traja.