Cenjeni gostje v naprej vas lepo pozdravljam.

Pričenjam 8. nujno sejo Odbora za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano.

Obveščam vas, da so zadržani in se seje ne morejo udeležiti naslednje članice in člani odbora. Trenutno nimam opravičila, se pa na seji kot nadomestni člani oziroma članice odbora s pooblastili sodelujejo: kolega Boštjana Koražijo bo nadomestil kolega Primož Sitar, kolega Janija Prednika bo nadomestil Matjaž Han, kolegico Nado Brinovšek bo nadomestil Franc Rosec in kolega Branka Simonoviča bo nadomestil Ivan Hršak, ki vas prav tako vse lepo pozdravljam.

Prehajam na določitev dnevnega reda seje tega odbora. S sklicem seje 15. aprila 2019 ste prejeli naslednji dnevni redi:

1. TOČKA - SPORNO FINANCIRANJE PROMOCIJE SLOVENSKIH KMETIJSKIH IN ŽIVILSKIH IZDELKOV.

Ker do pričetka seje odbora nisem prejel predloga za spremembo dnevnega reda je določen dnevni red seje kot je bil določen s tem sklicem. Tako prehajamo na obravnavo te točke.

Poslanska skupina Slovenske demokratske stranke je 12. aprila 2019 vložila zahtevo za sklic nujne seje z navedeno točko dnevnega reda. Kot gradivo k tej točki ste s sklicem prejeli zahtevo Poslanske skupine Slovenske demokratske stranka s predlogom sklepom, ki naj bi jo odbor sprejel. Danes ste pa prejeli na e-klop še pojasnilo Future DDB d.o.o. glede nekaterih navedb v zahtevi za sklic današnje seje. Na sejo sem vabil predlagatelja zahteve Poslansko skupino Slovenske demokratske stranke, dr. Aleksandro Pivec - ministrico za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano, mag. Dejana Židana - bivšega ministra za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano, oglaševalsko agencijo Futuro, ki v svojem dopisu meni govori, da na sejo ne bo prišla in zato pooblašča odvetniško družbo Pirc Musar Lemut Strle, ki je opisala kot ste prejeli tudi vi na svojo e-klop nekaj pojasnil, potem sem povabil Kmetijsko-gozdarsko zbornico - tukaj vidim gospoda direktorja Branka Ravnika, ki ga prav tako lepo pozdravljam - in pa Sindikat kmetov Slovenije. Začenjamo z razpravo. Najprej dajem besedo predstavniku predlagatelja Tomažu Liscu za predstavitev zahteve za sklic nujne seje.

Kolega Lisec, izvolite.

Hvala, predsednik, za dano besedo. Spoštovani gostje, spoštovani člani in članice odbora, ostali vabljeni! Vsem skupaj eden lep pozdrav. Sicer je bilo za pričakovati, da bodo nekateri želeli zminimalizirati pomen današnje seje Odbora za kmetijstvo, ampak dopis, ki sem ga ravnokar dobil s strani odvetniške pisarne, ki zastopa podjetje Futuro in pa tudi morda nepomembno dejstvo, da je z nami vodja Poslanske skupine SD Matjaž Han pomeni verjetno, da gre za veliko bolj pomembno temo kot bi želeli nekateri prikazati.

Za kaj gre? V Sloveniji veliko govorimo o različnih pojmih kot so lokalno, domače, ekološko, bio, zeleno, slovensko in na podlagi tega je bil leta 2011 sprejet Zakon o promociji kmetijskih in živilskih proizvodov, ki je sicer predvideval vzpostavitev sistema financiranja promocije ter vzpostavitev pravičnosti v prehranski verigi torej vzpostavitev pravičnosti v prehranski verigi. Dobri nameni dokaj dobrega zakona, ki pa očitno imajo zadaj sledi črnih oziroma sivih pik oziroma lis, ki kažejo, da vselej ni tako super kot je zakon predvideval in kot bi se naj v praksi tudi dogajalo. Da ni vse tako kot je kažejo določena dejstva iz naše zahteve. Nenazadnje pa se kaže nanaša se tudi v opomin, da bi se morda sporna praksa, o kateri upam, da bomo danes razpravljali ne bi dogajale v novem strateškem načrtu promocije za obdobje 2019-2025, ko naj bi ista agencija zopet vodila promocijsko kampanjo naša super hrana zneski pa bi bili še večji. V Poslanski skupini SDS upamo, da bodo oziroma da so tako sedanje akcije kot v bodoči akciji zneski resnično prišli tam kamor so potrebni torej, da bodo prišli do kmetov in da bodo učinki lažje in bolj merljivi predvsem v korist slovenskega potrošnika. Zakaj se gre? Dejan Židan - predsednik stranke SD in pa takratni minister za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano - je leta 2016 izpeljal javni razpravi za promocijo slovenskih živilskih izdelkov v vrednosti več kot 3 milijone evrov. Javno naročilo je bilo objavljeno na spletni strani ministrstva in skupna vrednost osnovne pogodbe za triletno obdobje je bila do 3 milijone 35 tisoč 877 cela 20 evra. Pogodba je bila podpisana z agencijo Futura, čeprav je ponudila najvišjo ceno in ostala dva, ki sta se prijavila sta bila izločena. Prvi problem za Poslansko skupino SDS je ali resnično držijo navedbe zakaj je bila agencija Futura tista, ki je bila izbrana torej tako zakaj je dobila boljšo oceno na področju medijskega zakupa in pa tudi najboljšo oceno na področju ideje kampanje, ki je po našem mnenju zelo subjektivna metoda, čeprav se za temi vsebinami skrivajo ljudje z imenom in priimkom, da to ne drži. Ampak tudi imena in priimki teh ljudi, ki so zadaj govorijo o neki povezani zgodbi z določenim ministrom, z določenim ministrstvom in tudi z verjetno določeno stranko, to je prva stvar. Druga stvar kot rečeno imena. Tretja stvar, aneksi po podpisu pogodbe, čeprav smo prej zasledili v dopisu odvetniške pisarne, da je bila višina zneska za celotno kampanjo znana že v začetku. Aneksi govorijo, da vselej ni bilo tako znano kot je bilo obljubljeno na javnem razpisu. Skratka, kar nekaj je zadev, ki so po mnenju predlagatelja za današnjo sejo torej po Poslanski skuini SDS sporni pri tej zelo dobri namenski vrednosti torej, da se slovenski kupci in potrošniki pri odhodu v trgovine seznanijo s tem kaj jim slovenski proizvajalci ponujajo, ampak ni vse tako idealno kot bi moralo biti. Skratka, danes bi želeli dobiti s strani tedanjega ministra in upali smo tudi s strani agencije pristop določene odgovore kako poteka oziroma je potekal ta triletni ciklus in kaj je zapisano v tem, ko je Vlada sprejela strateški načrt s promocijo in pa živilskih proizvodov od leta 2019 do leta 2025, ki predvideva okvirna vsebinska in finančna izhodišča, v ocenjenem znesku 9,8 milijonov evrov za šestletno izvajanje promocije. Skratka, želimo tudi dobiti odgovore, ali se da nekako, za razliko od tega, kar je odgovorilo Ministrstvo za kmetijstvo, da marsikateri kazalci se ne dajo izmeriti, ali bomo lahko v prihodnje dobili odgovore, koliko in kakšno meso jemo in marsikatere druge odgovore, katere želijo predvsem slovenski potrošniki, ki se sprašujejo, za kakšne namene se je ta denar namenil?

Ne bomo danes – upam, da ne – govorili o več čudnih praksah, ki se pojavljajo na različnih ministrstvih, pri sodelovanjih z različnimi agencijami in pa piar podjetji, ki imajo določene sume spornih dejanj. Niti ne bomo se zanimali, ali so rezultati znani ali neznani, niti ne bomo želeli vprašati o posameznih vidnih članih stranke SD, kako so vpleteni v te in podobne zgodbe, ampak, kot rečeno, želimo jasne odgovore na vprašanja - točno, kam je šel denar iz tega razpisa? Kako so bili izbrani ljudje, ki so sodelovali in pa ne nazadnje, kaj se bo dogajalo z to zgodbo v času 2019 — 2025? In zato smo tudi predlagali, v izogib, da bi to besedo sporno lahko umaknili ustrezna sklepa, torej, da Odbor za kmetijstvo predlaga računskemu sodišču, da opravi revizijo postopka javnega naročila in pa da odbor poziva Ministrstvo za kmetijstvo, da pripravi poročilo o stanju na področju pridelave in porabe mleka ter govejega in perutninskega mesa, za leta 2016, 2017, 2018 in ga v roku dveh mesecev predstavi odboru.

Toliko, spoštovani predsednik, v uvodu, upam pa, da bom kot predlagatelj še tekom razprave dobil besedo. Najlepša hvala.

Najlepša hvala predlagatelju, gospodu Liscu.

Najprej bom dal besedo mag. Dejanu Židanu, bivšemu ministru za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano, ki me je prosil za besedo na začetku te seje. Kolega Židan, izvolite.

Hvala, gospod predsednik. Spoštovane poslanke, spoštovani poslanci, spoštovani predstavniki Ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano in seveda vsi ostali prisotni. Vam se, gospod predsednik, zahvaljujem, da ste me povabili na to sejo. Sejo bom najkasneje ob treh zapustil, ampak mislim, da tisto, kar je v moji moči, da vam pojasnim, bom tudi pojasnil.

Sam bi tudi rad povedal, da ne bom govoril politično, zato ker nekatere nujno potrebne teme, med katerimi je tudi promocija hrane in sama hrana, mora biti izven politike, tako da, spoštovani Tomaž Lisec, vaša vprašanja ne razumem politično, ampak pač, kot željo, da kakšno stvar, ki mogoče ni zadosti znana, da se pojasni.

Mogoče kot prvo, na začetek - v resnici marsikje piše, da je pretirana oziroma da je preveč denarja zapravljeno za promocijo lokalne slovenske hrane. Resnica je v resnici drugačna. Sama promocija hrane bi se intenzivno in sistematično morala začeti pred vstopom v Evropsko unijo - nekatere nam konkurenčne države so to naredile - in kot drugo, zneski, mogoče se nekateri, ki ste dvignili tudi svojo roko za sprejem Zakona o promocijah - namreč, promocija se odvija po Zakonu o promociji – nam konkurenčne države namenjajo bistveno več denarja, kakor milijon evrov na leto - ker govorimo o treh milijonih, govorimo o treh letih.

Že prva sosednja država, ki se je takrat opazovala, kjer govorijo nemško, je takrat, za tovrstno promocijo, namenjala okoli 20 milijonov evrov letno. Sosednja, mislim, da je namenjala 40 milijonov evrov letno. Ena država naprej, mislim, da se znesek približuje celo stotim milijonom evrov. Torej države so spoznale, da je promocija lokalne hrane, da je smiselna. To je prva zadeva.

Druga zadeva, ali lahko promocija hrane reši vse tegobe kmetijstva, kmetij prehranskega sektorja? Odgovor je, ne more, zato, ker je cilj dosti omejen. Z promocijo hrane se želi v bistvu informirati in »senzibilizirati« potrošnika v konkretni državi, da je bolj lojalen do hrane in svoje države. Ta lojalnost je v Sloveniji, na žalost, bila po vstopu v Evropsko unijo zelo nizka. Verjetno se zavedate še tistih časov, ko je bilo skorajda bogokletno govoriti o tem, da v Sloveniji želimo jesti slovensko hrano? – čeprav so podobno govorili Avstrijci, da v Avstriji želijo jesti avstrijsko hrano, Nemci v Nemčiji želimo jesti nemško hrano in je v bistvu potrošnik, je bil celo za enakovreden produkt tuje hrane, na trenutke pripravljen plačati več za tujo hrano. Cilj je bil pa dosti enostaven, cilj je bil, da se prepoznavnost in lojalnost povečuje - ne vem, iz slabe tretjine na 70 %, mogoče nekoč celo pridemo na 90 %, kakor je v nekaterih državah – ob tem pa, da je za lokalno hrano pripravljen plačati ne manj ali enako, celo za nekaj odstotkov več. Recimo, če pogledate primer Avstrije, kjer so pa ob vstopu v Evropsko unijo in tri leta pred tem, govorili to, kar mi sedaj govorimo zadnja leta, strokovnjaki pravijo, da je domačin za lokalno hrano pripravljen plačati tudi do 15 % več. To stabilizira kmetijski in prehranski sektor.

Seveda, vse težave kmetijstva promocija ne more rešiti, ampak saj to tudi ni namen. Zato, da se kmetijstvo prilagaja klimatskim spremembam, zato, da se kmetuje tam, kjer se težko kmetuje, zato, da se marsikje sploh kmetuje – se letno investira skorajda 250 milijonov slovenskega in evropskega denarja, ki je v resnici tudi naš denar. Tako da, v bistvu govoriti in pričakovati od promocije, da reši vse težave, pa izzive kmetijstva, ne gre, posredno pa daje učinke, pozitivne, marsikje. Sama promocija seveda je bila ves čas analizirana z stališča ciljev, torej lojalnosti potrošnika. Jaz verjamem, da bo ministrstvo to dosti bolj strokovno znalo obrazložiti.

Ob tem se je seveda kmetijska proizvodnja, spoštovani predlagatelj, se ves čas spremlja. Tudi sami, ko ste bili predsednik Odbora za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano, tudi z vami sva se dosti pogovarjala, sicer vsak na drugi strani mize, pa vendar mislim, da v korist slovenskega kmetijstva – glavno poročilo je Zelena knjiga, ki se včasih obravnava celo dvakrat letno. Zelena knjiga ima samo eno težavo, da je preveč obsežna, preveč podatkov je na voljo, ne pa da je premalo podatkov na voljo in iz Zelene knjige se vidi večina agregatov kmetijske in prehranske proizvodnje, ob tem pa statistika meri tudi ostale stvari. Mimogrede, marsikateri dokaz v Zeleni knjigi je ravno črpan iz slovenske statistike.

Torej sama promocija je pa imela cilj povečevanje lojalnosti našega potrošnika, ko vstopi v trgovsko verigo. Vem, da boste vprašali - ali je to pomembno? Pa odgovor je zelo enostaven, je pomembno. Zakaj? Zato, ker večina nakupov hrane se dogodi v marketih. Ko državljanka ali državljan, Slovenka ali Slovenec stopita v market, imata na razpolago jogurt slovenske mlekarne, jogurt tujih mlekarn in tukaj promocija mora delovati. Tukaj mora slovenski kupec pomisliti, ali ne bi raje kupil slovensko hrano in ali sem pripravljen, tudi če pride do dumpinškega uvoza, kjer je nekje neki višek, mogoče kakšen evro, cent, za slovensko hrano plačati pa tudi več?

Kar se tiče promocije, še nekaj je potrebno povedati – zakaj pa tako dolgo ni prišlo do tovrstne promocije? Saj ne, da država ni imela želje. Spoštovani poslanec, verjetno se celo spomnite tudi vi oziroma vaš minister, moj prijatelj – on pa je moj prijatelj, za razliko od ostalih, ki jih omenjate, pa so znanci, niso pa neki družinski prijatelji – je želel promocijo uvesti že v času Janševe vlade. Če se dobro spominjam, je takrat, samo za ta namen, bil v kabinetu zaposlen 1 človek in zakon je bil napisan. Tisti zakon, mislim, da je bil celo nekoliko bolj obsežen – po domače, dražji – zato, ker je, če se dobro spominjam, govoril celo o novi agenciji, ki bi se ukvarjala samo s tem.

Vendar zakaj zakon takrat ni bil sprejet? Razlog je dosti enostaven. Pri promociji gre za dogovor z sektorjem. Namreč, kako promocija poteka? Promocija poteka takole, da kmetija in kmet, obrtnik, delavec torej in industrija, morajo čutiti potrebo, da se njihova hrana, ki je naša hrana, promovira. Dokler ne čutijo te potrebe, dokler se ne dogovorijo in dogovor je težek, ker se v Sloveniji zelo težko karkoli dogovorimo, pa je na eni strani sindikat, zbornica, ena zbornica, druga zbornica, zraven je potem tudi Gospodarska zbornica Slovenije in še marsikdo drug, se morajo dogovorit in ta dogovor je trajal tako zelo dolgo.

To je bil tudi razlog, da v tedanji vaši Vladi, je zakon, ki tudi takšen kot je bil, bi ga jaz takoj podprl, ni prišel do Državnega zbora, ker je eden od deležnikov se umaknil in ko sem imel sam možnost, da sem bil nekaj časa kmetijski minister, smo izjemno dosti časa porabili za to, da smo z deležniki dogovorili in da je bil jasen signal, nam je v interesu, ko pa mi zberemo denar, pa dodajte še vi lasten denar zraven. In to nam je uspelo. To je prva stvar oziroma ena izmed pomembnih stvari. Torej zakon funkcionira na način, da šele, ko sektor vidi potrebo, da se promovira, država primakne svoj denar. Tako da, ko govorimo o 3 milijonih evrov, je potrebno povedati, ni to vse denar iz državnih jasli, iz državnega proračuna, ampak je dobra tretjina oziroma slaba polovica, mislim, da dobra tretjina, je denar, ki ga prvo zberejo sektorji. In če ste opazovali akcijo, kako je potekala, je potekala takole, da od začetka niso vsi sektorji želeli promocije. Prvi sektor mislim, da je bil sektor mleko, kar je tudi logično, saj če pogledate, kaj je najpomembnejša proizvodnja v Sloveniji, je mleko. Tukaj imamo viške, tukaj imamo verjetno v tem trenutku že 130-odstotno proizvodnjo, kar se tiče potreb na slovenskem trgu. Relativno zelo hitro sta pa zraven prišla tudi še 2 druga sektorja in to je sektor perutninsko meso in sektor goveje meso. Ostali sektorji so potrebovali lastno razpravo. Ministrstvo ni povedalo, ej sektor sadjarstvo, vključite se, sektor prašičereja, vključite se. Ministrstvo je samo čakalo, da se znotraj sektorja dogovorijo. Sektor… To, da pristopajo novi sektorji, seveda za mene je znak, da tisti, ki jim je najbolj namenjeno, ki proizvajajo, da čutijo in vidijo, da je stvar učinkovito. Seveda, zakaj sektor sadjarstvo ni prišel prej. Sedaj je v shemi, ker vidim jabolka, ki imajo znakec nalepljen, torej predvidevam, da je v shemi. Zato, ker smo imeli 2 zaporedni pozebi. In takrat, če nimaš niti za 30 % zadosti jabolk, da lastno tržišče zadovoljiš, takrat ne promoviraš. Zato so oni odlagali promocijo, sedaj pa, kolikor vidim, pa promovirajo. Sektor prašičereja je bil še bolj težaven, zato ker je preveč združen in so se morali sami dogovoriti in so se dogovorili. In kolikor slišim, celo ostali sektorji se pogovarjajo, da vstopijo v shemo. To je zame dokaz, da shema deluje. Naslednje, relativno dosti se pogovarjam z ljudmi. Ne berem samo analiz, pogovarjam se z ljudmi in vidim, da je danes odnos do lokalne hrane pomembno boljši kakor leta nazaj. Niti približno ne trdim, da samo zaradi te akcije, vendar tudi zaradi te akcije. Nekdo od vaših me je vmes spraševal, ja, ampak to nič ne vpliva na naročila v javne zavode. Ja, v javne zavode se naroča na drugačen način, vendar tudi tam narašča nakup slovenske hrane, slovenskih surovin. Orodja, ki se tam uporabljajo, so drugačna. Niti približno še nismo tam, kakor bi si sam želel, torej da tisti, ki je odgovoren, ne zato, ker so 3 predpisi, ki mu nalagajo, ampak ker je odgovoren kakor v eni od sosednjih držav, je ravnatelj, on bo naročil lokalno hrano, ker zakonodaja dovoljuje podobno kot v Sloveniji, dovoljuje. In celo nekatere izboljšave so bile narejene, da je lažje tako nabaviti. Vendar tega sama akcija promocije ne more rešiti. Akcija promocija daje največji učinek v trenutku, ko kupec stopi v trgovino.

Vmes so bila vprašanja, kakšni ljudje so bili tisti, ki so izbirali. Jaz moram povedati, da prva vprašanja na to temo sem dobil že kot minister, mislim da, marca ali aprila leta 2017, takrat, ko se je ta velik razpis končal. Na ena vprašanja, mislim da, vam, gospod poslanec, je odgovarjalo ministrstvo, na drugo vprašanje je odgovarjala vlada. Ker ni bilo dodatnih vprašanj, smo pričakovali, da so odgovori nedvoumni in jasni. Če bi bila kakšna dodatna vprašanja, bi verjetno še bolj. Bi pa jaz zelo rad povedal naslednje. Večino pri odločanjih so imeli tisti, ki so dejansko financirali, v narekovajih, »iz svojega žepa«, torej sektorji odbori. Sektorski odbori so predlagali svoje ljudi. Na kakšen način so sektorji, na kakšen način je sektor mleko izbiral, kdo med njimi je primeren, da bo odločal, ali kateri drugi sektor, niti ni bilo vprašanje ministrstva. Oni so se kot sektor pač dogovorili. Vmes je bilo vprašanje, da so notri neki prijatelji in ne vem kaj še vse. Jaz bi si želel kot človek, da imam neizmerno dosti prijateljev. Na žalost mi način življenja to onemogoča. Imam nekaj dobrih prijateljev, družinskih prijateljev. Na tej listi ne boste našli mojih družinskih prijateljev, marsikoga pa poznam, zato ker pač Slovenija je majhna, sektor je majhen, kmetijstvo je majhno, Slovenija je celotno majhna. In čez čas, ko imaš določena leta starosti, marsikoga poznaš. Bi pa si seveda želel, da bi bilo čim več ljudi, ki jih jaz tudi spoštujem, da bi spadalo v skupino mojih prijateljev. Ali je dobro, da se o tem pogovarjamo? Nujno je, da se o tem pogovarjamo, zato ker na tako pomembno akcijo ne sme pasti seme dvoma. Jaz sem prvi, ki sem zainteresiran, da Računsko sodišče v celoti preveri vse faze postopka. Res sem zainteresiran, ker bi želel, da nekatere stvari v Sloveniji niso predmet, ko politične stranke med sabo komuniciramo. Naj bodo tako pomembne, da v njih ne dvomimo. Jasno meni recimo, ki nisem član Vlade, sem član koalicije, nisem pa član Vlade, je podatek, ki sem ga prebral, spoštovani poslanec, mislim, da celo iz vaše zahteve za sklic, da je Vlada že potrdila okvire nove kampanje, ki so še finančno močnejši. Bral sem neke številke na 6 let za nekaj 9 milijonov, za 3 leta za 4 milijone. To so višje številke, kakor so bile do sedaj. To je neki posredni znak. Predvidevam vsaj, da je tovrstna promocija potrebna in da želi vedno več subjektov biti prisotnih. In jaz mislim, da je prav, da je tako. Ne nazadnje mi konkuriramo s sosednjimi in drugimi državami. Čeprav se hvalimo, da imamo veliko izvoza, mislim, da v tem trenutku že več kot 25 % domače hrane, je glavni trg v vsaki državi lastna država. In samo navezanost kupcev na lokalni produkt, samo navezanost kupcev na lokalni produkt je tista, ki onemogoči, da ko pridejo višji, slovenski trg je majhen, je pa likviden, kjerkoli se viški pojavijo, Španija, Danska, prvo prodajno sito je Slovenija. Ne prodajajo po takšnih cenah kot v njihovih državah. Ko je paradižnika preveč na Danskem, na Nizozemskem, se tam ohrani cena, tam ima še vedno ceno. Za izvoz iščejo likvidne trge, kamor lahko pa prodajo po, torej dosti nižji ceni. In en velik kamion paradižnika lahko pri nas zatrese vse proizvajalce. Eno redkih metod, ki jih imamo na razpolago, je pa večanje lojalnosti. Jaz si res nekoč želim, da pridemo do tega, pot bo pa težka, da bo 90 % naših državljank in državljanov, ko vstopi v trgovsko verigo, iskalo lokalni produkt in da bo, če ne bo dražji kot 15 % od konkurenčnega iz tujine, da bo v roke vzelo in kupilo slovenski produkt. Mi še nismo tam, smo pa v bistveno boljšem stanju, kot smo bili pred 10, 5 leti, vendar še dolga pot nas čaka, ker če pogledate primere ostalih kampanj v preteklosti, boste videli, kako naporno je graditi lojalnost in kako enostavno je potem lojalnost razdreti. Zato podpiram, spoštovani predsedniki SDS, vaš sklep, da se revidira to področje s strani Računskega sodišča, ker bi si želel, da ko se revidira in ko bo ponovno in ko bo znano poročilo revidiranja, da bomo vsaj pri promociji bili ponovno enotni, ker to potrebujemo. Ker, če pa bo še to tema za politične, ne bo dobro, res ne bo dobro. Mogoče bo katera od političnih strank se počutila v tistem trenutku, ne vem, vesela, karkoli naj rečem, ampak sektor podeželje bo pa utrpel škodo.

Gospod predsednik, hvala za besedo.

Hvala, gospod Židan, nekdanji minister za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano.

Torej vabil sem tudi dr. Aleksandro Pivec, ministrico za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano, ki je žal odsotna, vidim pa tukaj državno sekretarko, mag. Strnišo.

Izvolite, gospa državna sekretarka.

Hvala za besedo, spoštovani predsednik. Spoštovane poslanke in poslanci ter seveda vsi gostje.

Ko govorimo o promociji kmetijskih in živilskih proizvodov, je najprej treba poudariti, da gre za edinstven projekt, ki nima primerljivega ne na področju našega resorja niti mi ni znano, da bi bil kje drugje prisoten v naši praksi. Kot je bilo že povedano, gre za skupen projekt oziroma nekakšne vrste partnerski projekt sektorjev in ministrstva. Moramo se vrniti v okoliščine, ki so narekovale tak proces in tako partnersko sodelovanje. Z vstopom v Evropsko unijo se je slovensko kmetijstvo čez noč soočilo s konkurenco enotnega evropskega trga, ker je večina držav z boljšimi pogoji za pridelavo, z boljšo agrarno strukturo in je sposobna proizvajati proizvode po nižjih stroških. Hkrati so na obzorju ves čas nadaljnje liberalizacije svetovne trgovine s hrano, kar povzroča enak efekt, vedno večji pritisk svetovne svetovne konkurence na evropski trg in seveda tudi na slovenski trg v smislu konkurenčnega pritiska. Bil je to čas krize, ko je bila šibka kupna moč in je potrošnik iskal predvsem poceni hrano. In v teh okoliščinah se je rodil zakon, ki je potem že po sprejetju zakona, se je sektor soočil še z eno dodatno izjemno težko okoliščino in to je bil ruski embargo, ki je stresel do temeljev evropski kmetijski trg in posledice katerega so bile, da so viški iz nekaterih držav, da so se mogle evropske proizvajalke seveda soočiti z viški določenih proizvodov, mleko, zlasti jabolka kasneje in kar je posledično povzročilo pritiske na naš trg. In v teh okoliščinah je bilo jasno že pred vstopom seveda v Evropsko unijo, pa tudi kasneje, da Slovenija potrebuje nek inštrument, ki bo dvignil prepoznavnost kakovosti lokalnih proizvodov in s tem tudi potrošniku povedal oziroma prikazal, v čem je dodana vrednost teh proizvodov in ki bo omogočila našim proizvajalcem, da kljub težjim pogojem in višjim stroškom pridelave, zmorejo ustvarjati večjo dodano vrednost in tudi te svoje proizvode prodati in tako se je rodil Zakon o promociji kmetijskih in živilskih proizvodov in sicer je bil sprejet v Državnem zboru leta 2011 aprila in je bil potem leta 2012 tudi v enem izvedbenem, pri načinu kako se izvaja, tudi deležen manjše spremembe. Zakon določa sektorje, ki lahko vstopajo v promocijo. Spoštovani predsednik, če dovolite bo kratek zapis celega sistema tudi sodelavka razdelila poslancem v nadaljevanju, zato da lažje zaobjamemo ta kompleksen sistem. Skratka, zakon določa sektorje, ki se lahko vključijo, določa vrsto promocije, vrsto promocije - to je skupna splošna promocija in promocija shem kakovosti in zakon določa sprejem šestletnega strateškega načrta, ki ga sprejme vlada in triletnega programa, ki ga potrdi oziroma sprejme minister pristojen za kmetijstvo. Določa vire financiranja promocije in sicer promocije se financira na način, da sektorji, se pravi primarni proizvajalci in tisti, ki njihove pridelke odkupujejo, se pravi predelava, zbirajo sredstva vsak v enakem deležu. Že zakon sam določa, da so vsa namenska sredstva, ki jih zberejo primarni proizvajalci, porabijo samo za promocijo shem kakovosti, medtem ko se tista sredstva, ki se zberejo od predelovalne industrije po uporabi ali za splošno promocijo, pol pa za promocijo shem kakovosti in zakon tudi pravi, da državni proračun prispeva vsaj 40 % na zbrana sredstva, v skupno vsoto, ki se potem nameni za izvajanje promocije. Zakon določa še način zbiranja prispevkov – kdo so zavezanci, kako se pobira in podobno. Predpisuje, da je potrebno o tem voditi evidenco o zavezancih in kaj želim še posebej poudariti iz zakona? V 22. členu pravi, da promocijo izvajajo Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano, organi v sestavi ministrstva in Svet za promocijo. Namreč zakon kot organe in posvetovalna telesa opredeljuje predvsem dva ključna organa oziroma tipa organov. Eno je Svet za promocijo. Svet za promocijo sestavlja osem članov, po zakonu sta to dva predstavnika ministrstva v obeh sestavah Sveta za promocijo, ker zdaj imamo namreč že drugi mandat in je bilo to članstvo na uradniški ravni in potem tri predstavnike Gospodarske zbornice Slovenije, dva predstavnika Kmetijsko-gozdarske zbornice in en predstavnik Zadružne zveze Slovenije. Se pravi dva ministrska, šest zunanjih oziroma šest predstavnikov sektorja. In zakon opredeljuje tudi sektorske odbore, to so Odbor za meso, Sektorski odbor za meso, Sektorski odbor za mleko, Sektorski odbor za sadje – za vseh osem sektorjev imamo, se pravi še za vrtnine, žita, oljke, vina in med, tudi tam, kjer se še o promociji ne pogovarjajo. Ti odbori so v celoti sestavljeni iz zunanjih članov. Tu ni niti predstavnikov ministrstev, pač pa so predstavniki zbornic, ki so bile že naštete, poleg tistih že naštetih, še obrtne zbornice, gospodarskega in interesnega združenja, potem raznih združenj kmetov in podobno. In zakon pravi, da z delovanjem sektorskih odborov se zagotavlja sodelovanje posameznih sektorjev pri promociji. Zakaj? Če boste pogledali gradivo, ki vam ga bomo razdelili, boste videli, da je ne glede na to, da zakon določa cel sistem promocije, kot sem ga že kratko opisala, je ključen sprožilec, da se promocija sploh začne, odločitev posamičnega sektorskega odbora, da vstopi v promocijo. Se pravi, sektorski odbor z mlekom se je, recimo, o tem odločal 20. avgusta 2014 - boste videli tudi potem, je svoje sklepe še nekoliko spreminjal -, ampak sektorski odbor, ki je sestavljen samo iz predstavnikov primarnih pridelovalcev in predelave, se odloči, ali bo vstopil oziroma kdaj bo vstopil v promocijo, koliko bo prispeval - zakon že pravi, kakšna je maksimalna višina prispevka, ampak sektor se sam odloči, ali bo prispeval v maksimalni višini ali v nižji višini. Sektor se nadalje odloča o tem, kateri proizvodi bodo. Bilo je že povedano, da je sektor za meso tudi vstopil v promocijo, ampak ne z vsemi proizvodi, samo goveje in meso perutnine, medtem ko je bil za sektor prašičjega mesa ta vstop kasnejši, drugi pa niti niso še na tej poti. Nadalje sektor sam predlaga tudi delež proizvodnje, ki mora biti certificirana s to shemo, s katero vstopajo, v našem primeru je to Izbrana kakovost, in ko se tisti delež doseže, se začne prispevek pobirati od vseh pridelovalcev in se lahko potem promocija tudi začne. Torej, ko sektorski odbor sprejme to odločitev, jo posreduje svetu za promocijo. Ponovno povem, tudi svet za promocijo je sestavljen iz šestih predstavnikov sektorja in dveh uradnikov ministrstva. In ta potem te odločitve potrdi in jih posreduje ministrstvu. In minister za kmetijstvo potem sprejme vse pravne podlage, namreč, ustrezne akte, ki so potrebni, da se potem dejansko začne.

Torej, na tej shemi, ki jo imate razloženo pod točko 3, je še enkrat razvidno, kdaj je bil sprejet zakon in potem mesec kasneje konstituiran svet za promocijo. Potem je bil sprejet strateški načrt, šestletni strateški načrt, od 2013 do 2018, na podlagi usmeritev sektorskih odborov je ta načrt pripravil svet in ga predlagal ministru, ta pa Vladi. Se pravi, vloga sektorskih odborov in sveta za promocijo je tudi ta, da daje usmeritve oziroma svoja stališča ministrstvu pri ključnih strateških načrtih, programu promocije in potem pri vseh nadaljnjih odločitvah.

No, in v letu 2015 so bile sprejete, kot je vidno iz te razpredelnice, potrebne odločitve glede vstopa tako na področju sektorja mesa in sektorja mleka. Mogoče še mimogrede povem, da sektorski odbor za mleko šteje enajst članov, sektorski odbor za meso pa kar osemnajst članov. In potem je te odločitve oziroma te predloge sprejel svet za promocijo, ki je hkrati potem tudi predlagal ministrstvu, da sprejme ustrezne podlage, ministrstvo pa je za namen izvajanja promocije sprejelo ustrezni odredbi o vključitvi sektorja mleka in potem sektorja mesa, uredbo o višini prispevka za sektor mleka in uredbo o višini prispevka za sektor mesa, odredbo o programu promocije za tri leta in naznanilo o prejetju Sklepa Evropske komisije o združljivosti državne pomoči s Pogodbo o delovanju Evropske unije; namreč, vsi ti programi se morajo priglasiti in dobiti potrditev s strani Evropske unije.

Torej, potem je potekal postopek dvotirno, bi rekla, oziroma po dveh kanalih. Na eni strani je za sprejeti program ministrstvo izvedlo javno naročilo v skladu - tudi sam zakon o promociji pravi, da ministrstvo izvajalca programa promocije izbere v skladu z Zakonom o javnem naročanju, in sicer je v ta namen izdalo sklep o začetku postopka javnega naročila v maju 2016 in potem objavilo obvestilo o naročilu na portalu javnih naročil 6. junija istega leta. Javno odpiranje ponudb je bilo 12. julija in potem na odločitev o oddaji naročila podpisana pogodba in obvestilo o oddaji javnega naročila. Vzporedno s tem, kot sem že rekla, je pa ministrstvo vzpostavilo bazo zavezancev v sektorju mleka in mesa, pripravilo navodilo o pobiranju prispevkov, poskrbelo za začetek zbiranja prispevkov in obveščalo o vsem tem zavezance. Rezultat tega je bila izvedba sektorskega programa promocije v šestih valovih. Tu sem dolžna pojasniti na tej točki, kako je bila določena vrednost javnega naročila. Namreč, sam zakon pravi, da se lahko za promocijo porabi toliko denarja, kot se ga zbere, kot se ga sčasoma nateka; nikoli ni mogoče skleniti ali pa zagnati, recimo, nekega vala kampanje, ne da bi bila za to že vnaprej zbrana sredstva. Mi smo ocenili za ta dva sektorja, da bo pobranih prispevkov za okrog 3 milijone 287 tisoč. Namreč, na podlagi historičnih podatkov za proizvodnjo v obeh teh sektorjih za pretekla leta in na podlagi višine prispevkov smo tako izračunali, seveda pa dejansko nismo mogli predvideti, kakšna bo točno pobrana višina prispevkov zaradi nihanja proizvodnje, ker se pač plačuje po litru mleka in po kilogramu mesa, in ker so ta sezonska in čezletna nihanja, je bila to samo ocena. Zaradi tega je ministrstvo v skladu z Zakonom o javnem naročanju se odločilo za sporazum za okvirno oziroma predvideno vrednost kampanje, ker ob sklenitvi sporazuma ni bilo mogoče natančno določiti obsega finančnih sredstev. In se je že takrat pri sklenitvi sporazuma predvidelo, da se bo za posamezne vale kampanje, glede na natečena zbrana sredstva, sklenilo anekse. In za šest valov kampanje je bilo tako sklenjenih šest aneksov. Dejansko se bo skupno s to kampanjo, ki bo zdaj zadnja - na sklicu imate točno navedeno, v katerih časovnih obdobjih je katera kampanja potekala - zdaj bo v teku zadnja kampanja in skupaj bo za promocijo, za ta triletni program porabljenih 2 milijona 983 tisoč in še nekaj evrov. Torej, 10 % manj, preden smo sploh šli v postopek javnega naročanja.

Glede izvedbe javnega naročila in izbire izvajalca je treba še tole povedati. Za odprt postopek, ki smo ga izbrali, javnega naročanja je bilo v samem sklepu 26. maja 2016 določeno, kdo vodi izvedbo javnega naročila, ter dve strokovni komisiji, ena za javno odpiranje ponudb, ki so se ga med drugim tudi vsi predstavniki prispelih ponudb udeležili, v sestavi štirih predstavnikov, uradnikov ministrstva, in strokovna komisija za ocenitev ponudb v sestavi enajstih članov. V tej komisiji, strokovni komisiji, ki pa je strokovno ocenila, se pravi, prva komisija je samo formalno pravilnost in popolnost vlog ocenjevala, druga pa strokovnost, v tej drugi strokovni je bilo pet predstavnikov sektorskih odborov za mleko in meso, se pravi, proizvajalcev ali pa pridelovalcev, en predstavnik Zadružne zveze Slovenije, en predstavnik Kmetijsko-gozdarske zbornice in štirje predstavniki, uradniki ministrstva.

V gradivu, ki smo vam ga razdelili, so ponovno, tako kot je že ministrstvo seznanilo poslance preko poslanskega vprašanja poslanca Žana Mahniča aprila 2017. Imate v svojem gradivu tudi seznam vseh 11 predstavnikov, ki so sestavljali strokovno komisijo za izbiro ponudbe. Ocenjevanje je bilo tako, da je vsak individualno ocenjeval ponudbo po vnaprej določenih strokovnih kriterijih in ponudba, ki je zbrala največ točk je bila potem na koncu tudi izbrana. Prispele so tri ponudbe in sicer treh oglaševalskih podjetij: Pristop, Futura in Direkt medija. Izbrana je bila Futura, ki je izbrala največ točk in je bila izbrana kot ekonomska najugodnejša ponudba, saj je izbrala največ točk po naslednjih merilih: cena je predstavljala 30 % meril, ideja kampanje, ki je bila potem seveda… merilo je bilo še razdelano 40 % in učinkovita medijska strategija, 30 %.

Za konec bi želela povedati še to, da seveda kampanjo in njeno učinkovitost tudi merimo in sicer enkrat letno opravi pooblaščena raziskovalna agencija raziskavo javnega mnenja o učinkih letne kampanje in ta zadnja ocena kaže naslednje učinke pri potrošnikih: 72 % vseh vprašanih prepozna znak »Izbrana kakovost ­– Slovenija« in hkrati pravilno interpretira njegov pomen. Vrednost je podvojena glede na stanje konec leta 2016, ko je bil znak že v delni uporabi, ni pa še bil promoviran oziroma komuniciran. Takrat, konec leta 2016 je bilo 38 % takih, ki so ta znak prepoznali. Naj spomnim, znak je v bistvu prišel v javnost leta 2015. Delež tistih, ki so za izdelke označene z znakom Izbrana kakovost – Slovenija pripravljeni plačati višjo ceno, jim(?) indikator znaka kot odločilnega faktorja za izbiro, ostajajo značilno višji. Značilnost je tudi zmanjšal delež tistih, ki mleko in meso označeno z znakom »Izbrana kakovost – Slovenija« enačijo z izdelki brez omenjene oznake.

In še glede na oktober 2016 so potrošniki po kampanji značilno pogosteje mnenja, da znak »Izbrana kakovost – Slovenija« pomeni, da je mleko v celoti pridelano in predelano v Sloveniji in da je goveje in perutninsko meso rejeno in pridelano v Sloveniji in to pripisujemo učinku kampanje. Želja po lokalnih proizvodih med potrošniki narašča za 5 %, zaupanje v lokalno hrano narašča za 5 % in ni naraščanja strinjanja s trditvijo, da je lokalna hrana kakovostna in sicer za 5 % v tem obdobju od 2016 do 2018.

Izpostaviti pa je nujno tudi druge pozitivne učinke promocije in sicer menimo, da je proces promocije pozitivno vplival na vertikalno integracijo v posameznem sektorju. Se pravi na integracijo od primarnih proizvajalcev do potem zadrug, predelovalne industrije in ne nazadnje tudi trgovine, saj se je tudi trgovina certificirala, zato da lahko prodaja izdelke izbrane kakovosti, kadar ne gre za predpakirane izdelke.

Kot uspeh lahko tudi vzamemo to, da so se drugi sektorji, ki sprva niso imeli interesa se vključiti v to promocijo, zdaj odločajo in želijo pospešiti svoj napredek pri tem, ko pripravljajo specifikacijo za izbrano kakovost in se vključujejo v promocijo.

In če povzamem, želela bi še enkrat poudariti, da gre za skupno izvajanje MKGP in sektorjev in da so sektorji sprožilci celotnega začetka in poteka promocije. Ne nazadnje se tudi Svet za promocijo in sektorski odbori seznanjajo z letnimi poročili o izvajanju promocije, natančno spremljajo kampanje, seznanjajo se tudi s temi raziskavami javnega mnenja, se pravi kaj te agencije zaznavajo pri potrošnikih. Menimo, da so učinki v ohranitvi tržnega deleža, kar ni samo po sebi razumljivo, na začetku sem omenila, kakšnih konkurenčnih pritiskov je deležna pridelava hrane v Sloveniji. In obdržati tržni delež za našo industrijo ali pa za naše pridelovalce, je nekaj, kar bo najbrž tudi v bodoče možno samo z intenzivno promocijo oziroma navezovanjem potrošnika in seveda ne kar tako samo s promocijo, predvsem tudi z dejansko kakovostjo naših proizvodov in prepoznavnostjo naših proizvodov.

Kot sem že rekla, je neprecenljiva dodana vrednost k vertikalnemu povezovanju. Če se spomnimo par let nazaj, je naši agroživilski verigi vsak segment deloval zase, primarni pridelovalci po svoje, zadruge po svoje, industrija po svoje, eni so prodajali ven, drugi so zunaj kupovali. Vendar pa ta sistem promocije na nek način vse poveže v eno čvrsto vertikalno verigo. Želimo si za v bodoče še vstop novih sektorjev, po sektorju sadja še druge sektorje. En izziv pa je vendar ostal - če smo uspeli zadržati tržni delež in s tem tudi več dodane vrednosti zaradi izbrane kakovosti, pa mislim, da še zmeraj ostaja izziv, da se ta zadržana ali pa ta ustvarjena dodana vrednost tako porazdeli po verigi, da ima od tega korist tudi kmet, kar je, konec koncev, tudi naš cilj, skratka, da bi skozi čas dosegli tudi to, da so tudi kmetovi pridelki bolje plačani. Pred nami je novo obdobje, šestletno obdobje za promocijo, Vlada je že potrdila strateški načrt za šestletno promocijo, pripravljalo se bo triletni program in izbiralo novega izvajalca. Mi si želimo kot ministrstvo, da bi tudi z novim programom naslovili, prepričali slovenskega potrošnika in ga utrdili v tej njegovi percepciji ter priznavanju večje dodane vrednosti lokalne proizvodnje in slovenske hrane.

Hvala lepa.

Hvala, gospa državna sekretarka.

Preden nadaljujemo, bi rad naznanil, da kolega Borisa Doblekarja nadomešča Jožef Lenart, ki ga prav tako lepo pozdravljam na seji odbora.

Naslednji dobi besedo direktor Kmetijsko-gozdarske zbornice Slovenije, gospod Ravnik.

Hvala lepa za besedo, gospod predsednik.

Spoštovane poslanke in poslanci, državna sekretarka z ekipo!

Mislim, da je bilo že zelo natančno vse pojasnjeno, kaj pomeni zakon, kaj pomenijo ukrepi iz zakona, tako samo nekaj misli še z moje strani v zvezi s tem.

Dejstvo je, da je ena od ključnih stvari, ki jih sektor hrane v Sloveniji potrebuje in smo v velikem zaostanku, promocija hrane. Dobro je, da se vsi strinjamo, da je to ena od stvari, ki jim moramo dati tudi v prihodnje še več pozornosti. Omenjen je bil tudi zakon, ki se je pripravljal dolgo desetletje, spomnim se, že leta 2004 smo imeli prvo verzijo zakona na mizi, pa ga takrat primarni sektor ni vzel za svojega. In je dejansko trajalo kar celo desetletje, da smo prišli do operativne izvedbe in s tem seveda izgubili tudi nek dragocen čas za samo promocijo. Vse države, resne države, veliko vlagajo oziroma dajejo v svojo promocijo oziroma promocijo svoje hrane, ker je pač nekako logika, da je zagotavljanje lokalne preskrbe glavna usmeritev vsake resne države. In prehranski sektor ne zagotavlja samo prehranske varnosti, ampak ima tudi velike multiplikativne učinke v vsaki državi, to je eden od sektorjev z največjimi multiplikativnimi učinki. Takratni minister Židan se je zelo zavedal pomena zakona, promocije, in je takrat organiziral delo na ministrstvu tako, da je res prišlo do polne realizacije zakona, kar je, mislim, da zelo pomembno. In za nas je najpomembnejše, kakšni so rezultati vseh teh aktivnosti, vključno s promocijsko kampanjo. Lahko ugotovimo, da je danes potrošnik bolj osveščen, bolje razume pomen slovenske hrane. Zbornica v tem procesu sodeluje na več nivojih. Imamo, kot omenjeno, dva člana v svetu za promocijo, ki oblikuje politiko na tem področju, imamo tudi predstavnike v sektorskih odborih. Imenovali smo tudi člana te skupine za izbor, komisije za izbor, kjer je bil naš vodja službe za odnose z javnostmi. In tudi sicer si zelo prizadevamo, da bi to področje res maksimalno živelo. In upamo, da bodo v prihodnjem obdobju sheme Izbrana kakovost rasle in da se bo obseg sredstev še povečal.

Glede očitkov o spornosti financiranja, mi nimamo podatkov oziroma informacij. Razumemo današnjo sejo predvsem kot pobudo za visoko stopnjo transparentnosti porabe javnih sredstev. In tudi sam bi rad poudaril, da je to dobro za tako pomembno področje, kot je promocija slovenskega agroživilskega sektorja.

Hvala.

Najlepša hvala, gospod Ravnik.

Začenjamo razpravo. Najprej se je javila… Torej, besedo želi predlagatelj, kolegica Anja Bah Žibert.

Hvala lepa za besedo, predsedujoči.

Jaz sem besede takratnega ministra, danes predsednika Državnega zbora, razumela v tem, da celo sklepe podpira in da mu je do tega, da se tukaj vsaka stvar razčisti in da ni dvoma v transparentnost tega projekta. Meni je žal, ampak zdaj bivšega ministra oziroma danes predsednika Državnega zbora ni več, in pogovarjati se o tem projektu brez njega, je pravzaprav za mene nemogoče in nesmiselno, kajti želela bi si nekatere odgovore, ki bodo pri tej transparentnosti lahko pomagali, bodo pač pokazali, kako zelo je bil ta transparenten projekt. In dal bo tudi nekatere odgovore, ki mogoče kažejo na nek dvom ali pa navzkrižje nekaterih podatkov.

Konkretno bom vprašala kar bivšega ministra, danes predsednika Državnega zbora - ne vem, kako se bomo uskladili, da bomo do teh odgovorov prišli. Poglejte, mi smo dobili sicer preko odvetniške pisarne nekatere odgovore Future. Ko sem najprej dobila to v roke, sem bila prepričana, da bo to nek tekst, za katerim bodo stali, ne pa politično obračunavanje - najeti odvetniško pisarno zato, da v treh točkah politično obračunavaš, v meni vzbuja dvom v vse skupaj. Ampak danes Future ni tukaj, zato ne mislim z njimi politično obračunavati. Vendar pa verjetno je ne samo politično, ampak splošno družbeno vprašanje, kako se davkoplačevalski denar porablja. In tu ne gre za politično vprašanje kot tako, ampak gre predvsem za to, da davkoplačevalci in davkoplačevalke vedo, kam gre njihov denar. Tako na prvo, drugo točko nima smisla odgovarjati, na četrto še najmanj - ne vem, kaj imamo mi danes kot predlagatelji s posameznimi medijskimi hišami, to se naj pač oni dogovorijo med seboj. Mi smo natančno povedali, kaj je problem. No, se bom pa ustavila tam, kjer pa govorimo že o vsebini, in bi rada dobila odgovore s strani takratnega ministra. Namreč, Futura kar tako počez preko odvetniške pisarne odgovori, da smo nestrokovni, ker govorimo, da 3 milijone evrov ni velik denar. Če boste vprašali državljanke in državljane, kaj je 3 milijone evrov, vam bodo prekleto hitro odgovorili, da je to velik denar. Tako je tudi to bil samo nek odraz politične ocene z njihove strani. Mene pa seveda vedno zanima evalvacija. Se pravi, kaj je bilo vprašanje na začetku - zakaj se je agencijo najelo? In kakšne cilje smo dosegli?

Zdaj pa, najprej, oprostite, jaz moram povedat na glas, ne? Slovenski potrošniki jasno izražajo željo po hrani slovenskega porekla. Zdaj ministra tukaj ni, ne? A za takšno stvar rabimo agencijo? Ne. To je tako, oprostite, kot da bi slovenske državljanke in državljane spraševali o tem, ali želijo večjo plačo. Isto, ali želijo jesti slovensko hrano – bolj sveža, kakovostna ter bolj zaupanja vredna je, tako naprej, ne bom vsako vprašanje zdaj vprašala. In ministra, takratnega, tukaj ni, da bi mi povedal, kdo je pravzaprav sestavljal ta vprašanja, kaj je bil cilj te akcije? Namreč, zame bi bila dodana vrednost, če bi imeli podatke, koliko se je dvignila potrošnja slovenske hrane?

To je cilj in to je namen neke agencije, ki je kakovostna, same za sebe pravi, da je vrhunska, da je top agencija in seveda, je treba dat tudi ustrezne parametre. Zdaj pa poglejte odgovore, to pa imamo s strani ministrstva. Glejte, ministra ni, meni je, bivšega. Povedala sem, da »skos« govorim bivši minister, lahko ga danes imenujem predsednik Državnega zbora, ampak verjetno, je danes bolj v vlogi bivšega ministra bil tukaj.

72 % vseh vprašanih prepozna znak izbrane kakovosti. Oprostite, kakšen je bil vzorec? Kakšen je bil podatek na začetku? Ali se je spraševalo iste anketirane? Teh podatkov ni. Drugo, delež tistih, ki so se za izdelke, označene z znakom Izbrana kakovost Slovenija, pripravljeni plačati višjo ceno in tako naprej, ostajajo značilno višji. Oprostite, ostajajo značilno višji. Ali vam je iz tega kaj znano, kakšen je rezultat? Mene zanima čista statistika – prej, potem – ali so bili isti anketiranci? Kakšen je bil vzorec in tako naprej?

Drugo, glede na oktober 2016, so potrošniki po kampanji značilno pogosteje mnenja. Značilno pogosteje. 3 milijone evrov, ne vem, mene pač nekdo težko prepriča, da je bil to pametno naložen projekt. Ne govorim o tem, da v Sloveniji ne potrebujemo promocije slovenske hrane – še enkrat, še kako jo potrebujemo, ampak predvsem, bi moral bit jasen rezultat, da na koncu pridemo do tega, da se potrošniki odločajo za slovensko hrano, ne da jo prepoznavajo.

Naslednje, tudi bivšega ministra sprašujem. Namreč Futura pravi, da je bilo, kar se tiče finančnih zneskov, znano vsem na začetku vse. To jasno piše v sklepu 6, sklepanje aneksov k pogodbi. Se pravi, šlo je samo za to, kako se znotraj razporejajo, vendar pa so bili zneski znani v naprej. Medtem ko ministrstvo na poslansko vprašanje govori, da so bili aneksi potrebni zato, ker sredstva niso bila znana. Povsem različen odgovor. Futura pravi, da bo celoten znesek kampanje, na koncu, stal in bo realiziranih 82 % vseh sredstev. Ministrstvo nam danes daje odgovor, to je že krepko čez 90 %. Se pravi 10 %, »po tamalem«, razlike.

Veste, to pa meni kaže na nek dvom, vsaj na neprofesionalno, če ne drugo pripravo dokumentacije in meni je žal, jaz bom tukaj zaključila, ker imam občutek, da pač govorim nekoliko sama sebi, ker ne želim zdaj o drugih ljudi. Jaz bi si res želela od ministra, ker verjamem, da je bdel nad tem projektom. Kot je na začetku povedal, se je predvsem v svojem uvodu ukvarjal s tem kako pomembno se mu je zdel ta projekt izpeljati in verjamem, da ima to vse v rokavu, odgovore na vsa ta vprašanja in dileme, kjer pa se meni, kot sem rekla, nekatere stvari odpirajo in bi rada vedela, ampak kot prvo in najbolj pomembno pa je, da ne glede na to, kaj in kako ste nam postregli s povsem pavšalnimi podatki. Veste to, nobena resna stranka, nepolitična, stranka, kot naročnik, ne bo zadovoljna s podatki na koncu nekega projekta znatno višji, znatno izboljšani, več kot povprej, ampak bo želela natančno videti, ker se bo za vsak odstotek še kako borila. Za vsak odstotek še kako borila in bo tudi nekoga vprašala, če ti odstotki ne bodo takšni kot so si jih želeli. Ne nazadnje tudi nimamo podatkov, kaj pa je bil končni cilj. Kakšni odstotki? Mi samo beremo, da je agencija kakovostno opravila svoje delo. Na podlagi česa? Ker jaz nimam podatkov na začetku, kaj so začeli, želeli z odstotki doseči? Ampak tega ni. In to je pač nek dvom in žal, jaz res tukaj ne želim več nadaljevati, ker bi res si želela, da bi tukaj bil prisoten bivši minister, ker verjamem, da bi mi tudi neke stvari odgovoril in bi bila lahko tudi razprava veliko bolj konstruktivna in učinkovita.