Vse članice in člane odbora, vabljene ter ostale prisotne lepo pozdravljam!

Pričenjamo 19. nujno sejo Odbora za delo, družino, socialne zadeve in invalide. Obveščam vas, da se je za današnjo sejo opravičila magistra Karmen Furman in da na seji sodelujejo z nami Aleksander Reberšek namesto Ive Dimic, Nataša Sukič namesto Primoža Sitarja in Matjaž Han namesto Soniboja Knežaka.

S sklicem seje ste sprejeli naslednji dnevni red: 1. točka - Neučinkovito varstvo predstavnikov delavcev zoper povračilne ukrepe delodajalcev. Ker v poslovniškem roku nisem prejel predlogov za spremembo dnevnega reda ugotavljam, da je določen dnevni red kot je bil predlagan s sklicem.

Prehajamo torej na obravnavo 1. TOČKE DNEVNEGA REDA - NEUČINKOVITO VARSTVO PREDSTAVNIKOV DELAVCEC ZOPER POVRAČILNE UKREPE DELODAJALCEV.

To je na zahtevo Poslanske skupine Levica za sklic nujne seje Odbora z dne 10. 4. 2019, ki je objavljena na spletnih straneh Državnega zbora. Na sejo so bili vabljeni: Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti, Zveza svobodnih sindikatov Slovenije, Združenje svetov delavcev Slovenije, Delavska svetovalnica, Konfederacija sindikatov 90 Slovenije, Konfederacija sindikatov Slovenije PERGAM - Konfederacija sindikatov javnega sektorja, Sindikat voznikov avtobusov Slovenije, gospod Endre Mesaroš.

Pričenjam z obravnavo navedene točke. Najprej prosim predstavnika predlagateljev Poslanske skupine Levica, da nam predstavi njihov predlog za obravnavo problematike.

Miha Kordiš, beseda je vaša.

Hvala za besedo, predsedujoči. Stanje delavskih pravic v naši državi ni rožnato. Imamo problem z rastočo prekarnostjo in s temi povezanimi oblikami nezakonitega izkoriščanja, imamo delovno inšpekcijo, ki je podhranjena, pogosto tudi brez zoba. V zadnjem času pa so se namnožili še primeri, ko se predstavniki kapitala spravljajo na organizacije zaposlenih neposredno. Govorimo o vprašljivem odpuščanju tistih najbolj aktivnih članov delovnih kolektivov, ki vodijo sindikate, ki zastopajo zaposlene v delavskih svetih in so zavoljo tega deležni povračilnih ukrepov s strani delodajalca. Izvirni problem tega je slovenska zakonodaja. Vanjo namreč ni zadovoljivo implementiran 1. člen konvencije številka 135, mednarodne organizacije dela, ki predstavnikom zaposlenih namenja celovito in posebno zaščito. Posledično je stran kapitala postavljena v položaj tako tožnika kot sodnika. Delodajalec najde pri delavskem predstavniku neko napako, neko domnevno kršitev njegovih delovnih obveznosti ali pa si tako kršitev kar izmisli. Tak moteč element, ki opozarja na slabo stanje delavskih pravic v podjetju, na nepravilnosti poslovodstva ali kaj podobnega, nato odpusti, s takim izgovorom. Taki zaposleni pa mora nato iskati svojo pravico na sodišču. In tudi če delavski predstavnik potem na sodišču svojo pravico najde je bila škoda že storjena. Sodni postopki so dolgi, vlečejo se eno leto, leto in pol, dve leti, dve leti in pol. In v tem času bo nek tak advokat delovnega kolektiva v podjetju, zaide v socialno stisko, materialni položaj mu drastično pade, izpostavljen je psihološkim pritiskom, znajde se cel v zavidljivi situaciji, ko pade v brezno revščine. In take zakonske varovalke kot so v slovenski zakonodaji v tem trenutku, ki to dopuščajo, v resnici niso nobene varovalke, ampak ugoden teren, na katerem delodajalci lahko utišajo najbolj aktivne predstavnike zaposlenih in tistih, ki se prizadevajo za dobrobit transparentnega poslovanja podjetja in da so pravičnega deleža iz bogastva, ki ga neko podjetje ustvarja, deležni tudi zaposleni. In primeri takega postopanja s strani kapitala so se pri nas, v zadnjih letih še posebej, izrazito namnožili. Jasno. Smo imeli en tak primer, dva taka primera, tri take primere, ki so se izkazali za učinkovito sredstvo discipliniranja zaposlenih. In ko ti na tak način enkrat obglaviš sindikat, obglaviš delavski svet, se nisi zgolj znebil tistih najbolj aktivnih zaposlenih. Učinkovito si zastrašil tudi preostanek delovnega kolektiva. To je neka strategija palice z odpuščanjem, torej z izvedbo odpuščanja ali zgolj grožnjo odpuščanja, ki hromi sindikalno delovanje v podjetju ali pa tudi delovanje v delavskih svetih, torej možnost soupravljanja delavnega kolektiva s podjetjem. Vam bom navedel nekaj takih primerov iz zadnjih nekaj let. Začel bi s Kovinoplastiko Lož, kjer je predsednik sveta delavcev dobil izredno odpoved, ker si je aktivno prizadeval za ureditev razmer v podjetij, večje pravice ter plačilo delavcev. Hkrati je bil ta človek tudi sindikalno aktiven. Imamo primer Infrastrukture Bled, kjer lahko beremo o izredni odpovedi predsednice Sveta delavcev, zato ker je ta opozarjala na nepravilnosti pri poslovanju. Bosch rexroth, opozorilo predsedniku Sveta delavcev pred redno odpovedjo, ki je pod pritiski rezultiralo v sporazumno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Ampak ključna beseda tu ni sporazumno, ampak to, da je prišlo do odpovedi in do pritiskov. Imamo Steklarno Rogaška. Opozorilo pred redno odpovedjo predsedniku Sveta delavcev, ki je bilo kasneje sicer rešeno z mediacijo, ampak spet: pritiski, discipliniranje. Dravske elektrarne. Uvedba disciplinskega postopka zoper predsednika Sveta delavcev brez predhodnega soglasja Sveta delavcev in izrek disciplinskega ukrepa zaradi javnega opozarjanja na sporne poslovne odločitve poslovodstva HSE. Paloma. Podobna zgodba. Ariva Dolenjska in Primorska. To bomo danes tudi še slišali. Zavarovalnica Triglav, Pošta Slovenija, Adria Airways, Helios, TEŠ, Lama, danes Titus, Dekani. In tako naprej. Primerov se je v zadnjih letih namnožilo kar nekaj. Še enkrat izpostavljam, zakaj je do tega prišlo. Zato ker so zakonske varovalke nezadostne in ker je kapitalistični razred ugotovil, da jih lahko obhaja, da lahko zaposlene disciplinira bodisi z izvedbo odpovedi, potem pa naj se oni sami znajdejo na sodišču, bodisi z grožnjo z odpovedjo, ki ne uživa samostojnega pravnega varstva, se pravi se tak delavski predstavnik nima niti nikamor za pritožit. Se je ta praksa razpasla na kar lepo število podjetij in kot rečeno, ta trend je v porastu.

Zato v Levici za to sejo predlagamo naslednje sklepe: 1. sklep nalagam Ministrstvu za delo, da pripravi poročilo o stanju varstva delavskih predstavnikov pred povračilnimi ukrepi delodajalcev in ga v 30 dneh posreduje Državnemu zboru. 2. sklep nalaga istemu ministrstvu, da nato v sodelovanju s sindikalnimi organizacijami in združenjem Svetov delavcev pripravi ustrezne rešitve, ki bodo predstavnike delavcev učinkovito zaščitile pred povračilnimi ukrepi delodajalcev, kot to zahteva prvi člen Konvencije mednarodne organizacije dela številka 135 in jih v roku 90 dni posreduje v obravnavo državnemu zboru.

Hvala.

Hvala lepa za predstavitev.

Želi besedo predstavnik vlade, Tilen Božič? Izvolite.

Spoštovani predsednik, hvala za besedo. Spoštovane poslanke, poslanci in ostali prisotni.

Pobudo smo na ministrstvu, lahko rečem, pedantno prebrali. Ker gre, seveda, tudi za, se pravi, dokaj občutljivo področje. Z, lahko rečemo, v kolikor pride do neprimernih praks, do hudih posledic, tako za posameznika, seveda, tudi kot na drugi strani lahko za delavstvo. Kar se tiče zakonske ureditve velja izpostaviti, da imamo, lahko rečemo, več nivojsko zaščito. Zastavljena je nekako tako, da najprej uvodoma, če gremo pogledat 6. in 7. člen ZDR-ja, so določene splošne določbe, ki se ukvarjajo s prepovedjo diskriminacije in se dejansko ukvarjajo z nekimi negativnimi ravnanji, ki se jih preprečuje oziroma jih ne sme biti. Govorimo predvsem o tem, da seveda gre v tem primeru za vsako neželeno vedenje, povezano s katerokoli osebno okoliščino. In tukaj se šteje, seveda, tudi članstvo v sindikatu ali sindikalna funkcija, z učinkom ali namenom prizadeti dostojanstvo osebe ali ustvariti zastraševalno, sovražno, ponižujoče, sramotilno ali žaljivo okolje. Od tu naprej gremo potem na 46. in 47. člen, ki se pa dejansko ukvarja s tem vidikom dostojanstva in tudi z obveznostjo delodajalca, da zagotavlja, lahko temu rečemo, primerno delovno okolje. In tam je tudi predvideno dokazano breme na strani delodajalca. Na nek način obrnjeno dokazno breme ravno zaradi tega, da bi bile te varovalke nekoliko bolj učinkovite. Naslednja reč, ki gre pa konkretno, dejansko se ukvarjamo s posebnim varstvom pred odpovedjo sindikalnih predstavnikov, tu gre pa za eno, recimo ena večja pridobitev oziroma sprememba z leta 2013, ko se je nov zakon takrat tudi sprejemal, in govorimo o 112. in 113. členu. Ta pa dejansko posebej definira še eno dodatno pravno varstvo oziroma posebno pravno varstvo, kadar govorimo o predstavnikih delavcev. In tukaj tudi v 112. členu piše, da, recimo da delodajalec ne sme odpovedati pogodbe o zaposlitvi članu Sveta delavcev, delavskemu zaupniku, članu Nadzornega sveta, ki predstavlja delavce, predstavniku delavcev v Svetu zavoda ter imenovanemu ali voljenemu sindikalnemu zaupniku. In to brez soglasja Sveta delavcev ali delavcev, ki so ga izvolili ali sindikata, če je ravnal v skladu z zakonom, kolektivno pogodbo in pogodbo o zaposlitvi, razen če v primeru poslovnega razloga odkloni ponujeno ustrezno zaposlitev pri delodajalcu ali če gre za odpoved pogodbe o zaposlitvi o postopku prenehanja delodajalca. Od tu naprej je še 113. člen, ki definira še nekatere dodatne določbe.

Iz tega vidika je ocena ministrstva, da so zakonske rešitve primerne. Kar pomeni, da pridemo potem verjetno na naslednje vprašanje, to se bo pa potem tudi v razpravi najbrž nekako odprlo in verjamem, da iz tega razloga so tudi danes tukaj z nami številni predstavniki sindikatov, da pa povejo, kako to zgleda v praksi. Ker zakonske rešitve, kot rečeno, ocenjujemo, da so solidne oziroma dobro zapisane. Tudi ocenjujemo, da so v skladu s tistim, kar predvideva Mednarodna organizacija dela. Se pravi, da so izpolnjeni tisti pogoji, ki se od nas tudi pričakujejo. Od tu naprej pa seveda gremo na izvedbeni vidik, na prakse, ki se dogajajo.

Bi pa tu morda še dodal en del, ki smo ga dobili kot neko preliminarno informacijo s strani Inšpektorata za delo, ko smo tudi dobili povratno informacijo ravno glede tistih, ki jih je gospod Kordiš tudi nekako omenil. Se pravi tisti, ki so predstavljeni v gradivu in odgovor gre nekako tako: »Sicer pa glede delodajalcev, ki so navedeni v gradivu, pojasnjujemo, da iz našega informacijskega sistema izhaja, da v vseh izpostavljenih primerih Inšpektorat Republike Slovenije za delo z domnevnimi nepravilnostmi glede odpovedi predstavnikov delavcev niti nismo bili seznanjeni. V nekaj primerih so se na inšpektorat obrnili s predlogom za mediacijo. Od tega je bilo nekaj uspešnih zadev, v večini primerov pa ni bilo soglasja obeh strani. V nekaj primerih se je, kot izhaja tudi iz gradiva, zadeva reševala na sodišču.« Se pravi tukaj bi še posebej apeliral, da kadar začnejo takšne prakse kazat, se pravi, če nekdo to zazna, posebej s strani tistih sindikalnih predstavnikov, da se obrne tudi na inšpektorat za delo, ki potem v teh primerih lahko ponudi, če lahko rečemo, svojo podporo, ekspertizo, znanje, da se morebitne stran poti, ki bi se zgodile, tudi ustrezno naslovijo in sanirajo. Kot rečeno, v ZDR-ju je predvideno posebno varovanje, ki dejansko predvideva, da če pride do nekega takšnega postopka, se pravi, do odpovedi delovnega razmerja, da se nekako lahko zagotovi suspenz in potem tudi nekako zaščiti te pravice. Od tu naprej, kar se tiče tudi na koncu sta dva sklepa, o tem bo verjetno kaj več za povedati kasneje. Tako da bi se potem najbrž v nadaljnji razpravi do tega tudi dodatno opredelil.

Hvala.

Hvala za vaša pojasnila.

Odpiram razpravo. Želijo razpravljati vabljeni? Dobro, vsak ki bo razpravljal zaradi magnetograma prosim, da se predstavi najprej. Izvolite.

Lidija Jerkič, predsednica Zveze svobodnih sindikatov.

Zdaj nekaj uvoda je bilo podanega, več je mogoče tudi zapisanega še v gradivu za današnjo sejo. Jaz bi pa mogoče nekoliko osvetlila situacijo še s praktične strani. Zdajle smo gospoda Božiča lepo slišali predstaviti stališče oziroma prve ugotovitve ministrstva za delo. In ja, mi zakonodajo seveda imamo, samo zakonodajo imamo za tiste, ki jo spoštujejo, v primeru, da do spoštovanja zakonodaje ne pride, pa nimamo ne sankcij, ne reakcij, ne možnosti varstva. In lepo je bilo povedano, da varovanemu delavskemu predstavniku ni mogoče odpovedati delovnega razmerja, če ravna v skladu z zakonom. Vsi se lahko strinjamo s tem, samo delodajalci se postavijo na stališče, da ta predstavnik ne ravna v skladu z zakonom. Že omenjeno je bilo, da si enostavno izmislijo kršitve, ki se navedejo. Delavec ima pa potem čas tri, štiri leta dokazovat, da tega ni storil. Če ima za to živce, če mu uspe to dokazat, če se vmes ne izčrpa in običajno se. To seveda niso samo eno vrstni pritiski. Mi imamo celo vrsto paleto pritiskov na delavske predstavnike, ki se začenjajo z najbolj milo obliko manipulacije. Poskusa vključevanja v odgovornost za stanje v podjetju. V poskuse pretiranega sodelovanja, v poskuse preveč razumevanja situacije. Če to ne učinkuje, je druga faza ignoranca, kar pomeni, da se ne odzivajo na predloge delavskih predstavnikov. Potem sledi tretja faza, to je običajno rahlo nakazovanje možnosti maščevanja, kakšno opozorilo, kakšna premestitev. Tretja faza oziroma četrta faza so navadno že sankcije kot take in najslabša je odpoved. V lanskem letu, ko je bil precej odmeven primer gospoda Hugeta, našega kolega iz Kovinoplastike Lož, smo šli potem ugotavljati nekoliko bolj sistematično, v kolikih primerih se nam pa to dogaja in smo tako na prvo roko našteli 25 primerov teh skrajnih postopkov, se pravi odpovedi ali opozoril. Ogromno je kršitev ali pa reakcij delodajalcev ali pa maščevanj delodajalcev, ki se končajo s tem, da sindikalist ali pa predstavnik Sveta delavcev enostavno neha opravljati to funkcijo zato ker ne zdrži pritiska. Zato ker postavi v ospredje kaj drugega kot pa boj za delavske pravice, kot pa lastno eksistenco. Jaz ocenjujem, da je takih primerov še trikrat, štirikrat, petkrat več. Kaj se zgodi v skrajni fazi odpovedi? Prva stvar je seveda vložitev tožbe, do sem še pridemo, druga točka je poskus mediacije na sodišču, to je poskus poravnave, ki je obvezen. In povem vam, da so cene za to, da nehate nadaljevat postopek zelo različne, gibajo se od 25, tudi do 60 tisoč evrov. Ki je ponujen delavcu zato, delavskemu predstavniku zato, da konča postopek in se spoka s podjetja ven. In vam povem, da tudi pristane kdo na to, ker živci, življenje, eksistenca, otroci, so pa tudi nekaj vredni. V poravnavi se seveda dogovorijo, da rezultatov poravnave ne bodo razlagali okrog, to je del poravnave in ne, eden, verjemite, da kar nekaj delodajalcev ima recept, ki so ga dobili v preteklih parih letih. In stroški poravnave oziroma stroški odškodnin ali pa stroški česarkoli že so vkalkulirani v ceno tega, da se znebimo delavskega predstavnika. Poznam podjetja, kjer to ni bil eden, kjer so bili trije zapored, četrtega nismo dobili več, ker je bil očiten vzorec. In tudi na pogovoru z delodajalcem mi je bilo na štiri oči zelo jasno povedano: »Odločil sem se, da jih bom spravil s podjetja vem, in to bom tudi naredil, naj stane kolikor hoče.« Tako da na eni strani imamo seveda zaščito na papirju, ko se pa zgodi situacija, pa te zaščite več ni. Noben ne odpušča delavca, zato ker je član sindikata ali pa predsednik sindikata, nobeden ga ne bo odpustil zaradi tega, ker je vztrajno zahteval popravo kakšne stvari v podjetju. Odpustili ga bodo, ker je pet minut zamudil na delo, ker je skušal organizirati stavko in v primeru kolega Hugeta – najbrž mi daje dovoljenje, da to povem, smo uporabili pa naj mi delodajalec, celo detektiva. Detektiva, ki mu je en mesec stal za petami, opazoval kaj počenja in prakso, ki je bila prej stara 20 let v podjetju, označil kot nezakonito prakso in mu štel minute odsotnosti, štel mu je prisotnost na kraju, kjer po njegovem ne bi smel biti in tako naprej. Tako daleč smo prišli. Veste, da v kazenskem postopku morate imeti 100 dovoljenj, da vam nekdo 24 ur za vrtom sedi, da sprašuje vaše domače, kje ste, da sprašuje sosede, kje se gibljete. Delodajalci si to lahko seveda privoščijo, razpolagajo s temi slikami in to javno razlagajo.

Skratka, prišli smo v neko fazo, kjer ne Sveti delavcev, ne sindikalni zaupniki, niso več zaželeni v naši družbi. Nekaj časa je bilo to del sestave sistema mogoče, v tem trenutku je pa vsak, ki zmoti delodajalski mir, nezaželen in v zadnjem času več ali manj odslovljen. In kar nekaj je tudi podjetij, kjer je zelo jasno povedano, da si ne želijo sindikata. Zdajle smo se srečali z enim takim, ki je povedal, da raje zapre podjetje kot, da dovoli organiziranje sindikata. Skratka, v tem delu je potrebna sprememba. Potreben je bolj natančen vpogled. Morda se res niso vsi obrnili na inšpekcijo dela, ampak tudi inšpektor dela lahko ugotovi: »Ja, očitno je bila kršitev storjena«, samo to so stvari, ki se dokazujejo na sodišču. Ima sicer možnost tistega enega mesca zadržanja, ki je brez veze.

Pa še to mogoče za zaključek. Postopki na sodišču ne trajajo en mesec. Pri Hugetu bo v mesecu maju prvi narok za zaslišanje, odpuščen je bil avgusta. To je prva stopnja, kar pomeni v vsakem primeru bo nekdo vložil pritožbo, ki bo trajala vsaj še leto dlje, pa verjetno še kaj naprej. Se pravi vsaj tri leta bo potrebno poskrbeti za njegovo eksistenco. V njegovem primeru smo to s sindikati storili, ampak verjemite mi, da ne moremo zaposliti ravno vsakega, za katerega se delodajalec odloči, da ga ne mara več videti v podjetju.

Tako da jaz se zahvaljujem predlagatelju za to, da je opozoril na ta problem, da imamo možnost to povedati in razložiti. Računam na kooperativnost tudi Ministrstva za delo in na skupno iskanje rešitev, ki bojo tole preprečile. Ker v nasprotnem primeru bomo imeli pa vse na ulicah, če se ne bomo mogli pogovarjati po podjetjih, to pa ne vem, če je cilj družbe.

Hvala lepa za vašo razpravo.

Izvolite.

Mato Gostiša, Združenje svetov delavcev Slovenije.

Jaz moram reči, da bi se zelo težko strinjal s stališčem Ministrstva za delo, ki izhaja iz stališča, da je… nekako tako je bilo razumeti, da je zakonodaja dobra, vendar pa kršitve se dogajajo in če se dogajajo, se potem lahko tudi ustrezno rešijo, če se pa ne prijavljajo, jih pa ni mogoče rešiti. Mislim, da se je težko strinjati in s prvim in z drugim. Jaz bi tukaj opozoril kot prvo, kar se tiče samih pomanjkljivosti v zakonodaji, na 112. člen, ki ga je omenil že gospod Kordiš in ki je tudi v samem gradivu izpostavljen. Ta člen v bistvu zagotavlja določeno pravno varstvo delavskih predstavnikov pred odpovedjo, izključno samo v primeru odpovedi iz poslovnih razlogov, ne pa tudi iz razlogov krivdnih… pred krivdno odpovedjo ali pa pred izredno odpovedjo, in sicer ravno zaradi tiste dikcije, ki pravi, če ravna v skladu z zakonom in s kolektivnimi pogodbami in tako naprej. Kar je pa že kolegica Lidija povedala, da se v praksi nobeden delodajalec v bistvu, ko očita neke kršitve in na podlagi katerih je potem izrečena odpoved, ne sklicuje na nič drugega kot na neke delovnopravne oziroma delovne kršitve v zvezi z rednim delom in tako naprej. To je to. Nobeden delodajalec ne bo rekel, da je nekoga odpustil zaradi tega, ker je preveč zagnan delavski predstavnik ali pa kaj podobnega. Skratka, že sama določba 112. člena je v tem smislu močno vprašljiva. Soglasje Sveta delavcev recimo ali pa sindikata v primeru želelnega odpusta, tudi delodajalec potrebuje samo, če gre za odpust iz poslovnih razlogov, ne pa tudi tako kot sem rekel, če gre za odpust iz takih ali pa drugačnih krivdnih razlogov. To se pravi v tem delu je zakonodaja pomanjkljiva in tudi če pride v takem primeru do prijave inšpekcij ali pa komurkoli, ta ne more v bistvu čisto nič pomagati.

Druga stvar, kar se tiče… isto je sporen 85. člen, ki je bil ravno tako že omenjen. To je opozorilo pred odpovedjo. Sodna praksa se je zaenkrat opredelila, da zoper izdano opozorilo pred redno odpovedjo ni pravnega sredstva. To se pravi o tem, ali je to opozorilo upravičeno ali je neupravičeno, se eventuelno presoja šele v primeru, če pride dejansko potem do odpovedi, če pa ne pride, je pa tisto opozorilo kot da ničesar ni bilo, samo opozarjam vas, če je to opozorilo neutemeljeno, so ljudje… to pomeni velik in hud poseg v osebno dostojanstvo ljudi. In tukaj jaz ne bom nikoli razumel stališča sodne prakse, da enostavno zoper neutemeljeno opozorilo pred odpovedjo, se nimaš kam pritožiti. To ljudje… zakon v tem smislu se dopušča delodajalcem, da po mili volji bom rekel lahko maltretirajo zaposlene s takšnimi in drugačnimi opozorili, ki imajo seveda take posledice kot je gospod Kordiš povedal.

Torej, zelo težko bi rekel, da je zakonodaja v tem smislu v redu, samo da se v praksi krši. Večji problem je v tem, da se… oziroma problem bo zlasti do takrat, dokler se bodo v praksi ti členi interpretirali popolnoma neodvisno od 1. člena Konvencije mednarodne organizacije dela št. 135 o varstvu in olajšavah delavskih predstavnikov. Te določbe o katerih sem govoril, sporne, 112. člen, 85. člen ZDR, če jih dejansko interpretiramo gramatikalno in brez povezave s tem smislom in namenom iz 1. člena konvencije, dejansko potem privedejo do situacij, o katerih smo govorili in ki so navedene v samem gradivu.

Hvala lepa za razpravo.

Izvolite, beseda je vaša.

Hvala lepa. Lepo pozdravljeni! Jakob Počivalšek iz Konfederacije sindikatov Slovenije Pergam.

Jaz se vsekakor strinjam z vsem, kar so pravzaprav povedali predhodniki. Mi ugotavljamo, da - in to bi rad posebej povedal, glede na to, da so nekateri primeri seveda tudi v zahtevi za sklic našteti, da absolutno seveda to ni zaključen seznam teh primerov in da je v praksi tovrstnih primerov bistveno, bistveno več. In tudi sam bi se dotaknil predvsem dveh točk, to je problematike opozoril pred odpovedjo, ki jo je omenil zdajle ravnokar kolega Mato Gostiša, kjer definitivno gre za to, da se želi delavce, delavske predstavnike s tovrstnimi opozorili disciplinirati, umiriti, jih držati v negotovosti, kaj se bo zgodilo v obdobju za katerega je izrečeno to opozorilo. Tudi če ne pride do odpovedi pogodbe o zaposlitvi, se lahko tovrstna opozorila verižijo in se na ta način drži v negotovosti tudi delavske predstavnike in dejansko tako kot je bilo povedano, sodnega oziroma kakršnegakoli drugega varstva zoper to ni in če na koncu slučajno ne pride do odpovedi pogodbe o zaposlitvi, pač je ves ta čas nekdo v negotovosti in pod pritiskom, kaj se mu bo zgodilo, če bo naredil en korak, ki je morda za delodajalca preveč.

Seveda druga stvar so odpovedi pogodbe o zaposlitvi delavskim predstavnikom. Mi ugotavljamo, da te odpovedi postajajo vedno bolj premišljene s strani delodajalcev. Tako kot je bilo tudi povedano, seveda nobeden delodajalec ne bo notri napisal, da je odpovedal pogodbo o zaposlitvi zaradi sindikalnega delovanja ali pa zaradi delovanja v svetu delavcev, ampak bo iskal določene domnevne rešitve, ki se pogosto izkažejo – vsaj po naših izkušnjah, seveda kot neutemeljene. Šel bom celo dlje. Nekateri delodajalci namenoma, zavestno, vedoč seveda absolutno, da gre za popolnoma neutemeljene odpovedi pogodbe o zaposlitvi, le-te odpovejo računajoč na to, da bo bodisi vse delavec na koncu poravnal v tem postopku. Cene po mojih informacijah v narekovajih cene, so še višje kot je prej povedala kolegica Lidija Jerkič. Bodisi, da se utegne zgoditi celo to, da bo sodišče na koncu ne glede na to, da bo ugotovilo nezakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi, mogoče odločilo, da delavca oziroma delavskega predstavnika ne bo reintegriralo nazaj v delovno razmerje.

Problem sodnih postopkov na eni stani je kljub temu, da seveda mi imamo v zakonu čisto lepo napisano: zadržanje odpovedi, pa potem začasna odredba in tako naprej, vendar v praksi vsaj po mojih informacijah, čeprav javno niso dostopni podatki o številu izdanih začasnih odredb, z izdajanjem začasnih odredb v delovnih sporih so velike, velike težave in jih sodišča po mojem vedenju zelo, zelo malo in zelo, zelo redko izdajajo, kar seveda je eden od problemov. Seveda pa ima tak postopek, ki se odvija pred sodiščem in ki je dolgotrajen, sploh če gre zadeva čez več instanc, seveda več negativnih učinkov. Prvi je ta, da seveda je posameznik, ki je postavljen v to situacijo lahko seveda tudi eksistenčno ogrožen in kot drugo seveda to služi temu, da v tem času seveda je sindikat bistveno ohromljen in oviran lahko v svojem delovanju. Seveda tudi ostali, ki so predstavniki delavcev v tem, recimo pri delodajalcu so ustrahovani, češ: »glejte, kaj se vam lahko zgodi«. Tako da imajo tovrstni postopki seveda izrazito negativne učinke tako za posameznika, kot tudi za samo sindikalno delovanje pri delodajalcu. In jaz mislim, da je na mestu vprašanje, ko se pogovarjamo, ali o praksi ali o ureditvi v povezavi s konvencijo 135, ali je varstvo, ki ga imamo ne samo v zvezi z odpovedjo, ampak tudi v zvezi z drugimi postopki, ki so lahko za delavske predstavnike škodljivi, ali je to varstvo učinkovito. In mi ugotavljamo na podlagi vsega tega, kar je bilo zdaj povedano, da je odgovor ne, ni učinkovito. Dejstvo je sicer, da bi morali te sistemi delovati povezano, pa vendarle tudi, če bi ugotovili, pa ugotavljamo, da tudi seveda ureditev zakonska ni povsem ustrezna, ampak tudi če bi bila ustrezna, če je potem v nadaljevanju sodna praksa takšna, da omogoča drugačne interpretacije, seveda ne more biti to varstvo potem učinkovito, če je prepuščeno izključno potem neki interpretaciji, ki dejansko takega varstva ne zagotavlja.

Tako da jaz mislim, da pregled na tem področju in razmislek o ukrepih, ki jih lahko za izboljšanje stanja pripravimo, je vsekakor na mestu in pozdravljamo zato to pobudo.

Hvala lepa.