Lep pozdrav vsem skupaj. Ura je čas. Lep pozdrav, kolegice poslanke, kolegi poslanci, vsi ostali vabljeni na današnjo sejo odbora. Pričenjam 7. nujno sejo Odbora Državnega zbora Republike Slovenije za zdravstvo, ki je sklicana v skladu s 47. in 48. členom Poslovnika Državnega zbora Republike Slovenije, in sicer na podlagi zahteve Poslanske skupine SDS.

Obveščam vas, da so zadržani in da se seje ne morejo udeležiti naslednji člani odbora: mag. Dejan Kaloh in kolega Marijan Pojbič. Na seji kot nadomestni člani odbora s pooblastili sodelujejo, je pa kar daljša lista: poslanec Igor Zorčič namesto poslanka Janija Möderndorferja, poslanec Jožef Lenart namesto poslanca Marijana Pojbiča, poslanec Tomaž Lisec namesto poslanke Jelke Godec, poslanka Karla Urh namesto poslanke Andreje Zabret, poslanec Boštjan Koražija namesto poslanca Željka Ciglerja ter poslanec Dušan Šiško namesto poslanke Lidije Ivanuša.

Prehajamo na določitev dnevnega reda seje odbora. S sklicem seje dne… / oglašanje iz dvorane/ Prosim za tišino, prosim za tišino. Tema je preresna, da bi bil tukaj »plavderaj«. Če potrebujete še 15 minut časa, lahko prekinem sejo. Ja? Ne? Ne. S sklicem seje dne 29. 1. letos ste prejeli predlog dnevnega reda seje odbora, in sicer Strategija razvoja intenzivne medicine v Republiki Sloveniji. Zahteva Poslanske skupine SDS za sklic nujne seje odbora z dnem 22. 1. letos je bila objavljena na spletnih straneh Državnega zbora. Ker do pričetka seje nisem prejel predlogov za širitev dnevnega reda oziroma za umik točke dnevnega reda, je določen takšen dnevni red seje, kot je bil predlagan s sklicem.

Prehajamo torej na 1. TOČKO DNEVNEGA REDA SEJE ODBORA – STRATEGIJA RAZVOJA INTENZIVNE MEDICINE V REPUBLIKI SLOVENIJI.

Daljšo listo vabljenih k točki dnevnega reda ne bom bral. Dodatno je bil še vabljen gospod Marko Hauptfeld, dr. med., specialist anesteziologije in reanimatologije iz Splošne bolnišnice Brežice.

Besedo predajam predlagatelju zahteve. V imenu Poslanske skupine SDS, kolega Lisec, imate željo po dopolnitvi? / oglašanje iz dvorane/

Izvolite.

Ja hvala, predsednik, za dano besedo. Spoštovani predstavniki ministrstva, direktorji splošnih bolnišnic, direktorji zdravstvenih domov, župani, županje, člani, članice odbora. Vsem skupaj en lep pozdrav.

Dokaj bogato omizje kaže, da zadeva ni tako neaktualna, kot bi nekateri želeli prikazati, in da današnja debata na koncu potrebuje tudi zelo resne zaključke. Za kaj pri vsej stvari gre? Pred sabo imamo strategijo razvoja intenzivne medicine Republike Slovenije, ki so jo pripravljali strokovni kolegi za intenzivno medicino pri ministrstvu in širša delovna skupina in je podala na gradivo tudi čas do konca leta 2018 različnim subjektom, da se na to odzovejo. V tej strategiji je, kar bom v nadaljevanju navedel sam, pa verjetno tudi direktorji splošnih bolnišnic, zdravstvenih domov in pa tudi župani, kar nekaj anomalij, ki kličejo po tem, da se zadeve malo umirijo, predvsem malo drugače predstavijo in na koncu tudi spremenijo. Strategija naj bi dosegla soglasje z vsemi ključnimi deležniki o spremembah, ki so potrebne za boljše odzivanje sistema zdravstvenega varstva na potrebe prebivalstva. Potem želimo danes izvedeti, kdo vse je sodeloval oziroma čigave pripombe se bodo upoštevale ali pa bodo vse pripombe le glas vpijajočega v puščavi. Po našem mnenju mora plan zdravstvenega varstva temeljiti na analizi zdravstvenega stanja prebivalstva, izhajati iz zdravstvenih potreb po celovitem zdravstvenem varstvu, upoštevati kadrovske in druge zmogljivosti ter zagotoviti smotrno delitev dela. In to po našem mnenju strategija ne opisuje v dovolj veliki meri. Kar nekaj je tako splošnih kot konkretnih pripomb, ki obstajajo in na katere želimo danes doseči odgovore. Eden izmed ključnih odgovorov je, zakaj so se pripravljavci odločili, da se predrugači mreža bolnišnic v Republiki Sloveniji, tako da bi po novem brez nekih zakonskih podlag obstajale tako imenovane lokalne bolnišnice, usmerjene bolnišnice in pa regionalne bolnišnice ter seveda univerzitetne oziroma terciarne bolnišnice. Verjetno bo ministrstvo predstavila, koliko je bilo pripomb s strani bolnišnic in pa lokalnih skupnosti.

Je pa treba v tem uvodnem delu opozoriti na nekaj zadev. Prva je ta, da zakonodaja določa, da na sekundarni ravni mrežo določa Republika Slovenija po predhodnem mnenju zainteresiranih občin, a osnutek strategije kaže, da temu ne sledite. Druga stvar, ki je zelo pomembna, je tudi vprašanje financiranja, kjer je v strategiji temu zelo malo namenjenega oziroma celo še več, ministrstvo se sklicuje, da bo naknadno ustanovilo delovno skupino, ki bo pokazala, kakšni bodo finančni učinki te nove mreže intenzivne medicine v Republiki Sloveniji, kar je po mnenju predlagateljev nespoštljivo, da ne govorimo predvsem nestrokovno in pa nehigienično, tako do direktorjev oziroma zaposlenih na tem področju, ki ne vedo, kaj jim bo prihodnost prinesla. Premalo je tudi po našem mnenju analize. Kljub temu, da ste se trudili na teh 30 straneh napisati predvsem kakovost intenzivne medicine, je premalo nekih resnih analiz, da bi tako na hitro nekaj spreminjali, predvsem pa slabili mrežo na terenu. Skratka, dovolite nekaj splošnih pripomb. Po mnenju predlagateljev predlog strategije ni bil pripravljen v skladu z določenimi načeli razvojnih politik Vlade, ki so zapisane kot osnova za vsako resno spremembo. Predlog strategije ne vsebuje večine obveznih sestavnih delov, ki jih določa uredba, po kateri morajo biti strategije pripravljene. Predlog strategije ne temelji na izvedenih vrednotenjih in evalvacijah, predvsem pa po našem mnenju ne določa javnofinančnih obremenitev in virov, s katerimi se bo zagotovilo izvajanje strategije. Prav tako po našem mnenju je bilo premalo upoštevanega splošnega družbenega soglasja, tudi na podlagi lokalnih strokovnih razprav, ki so potekale. Predvsem pa bi po našem mnenju bilo potrebno dopolniti strategijo z bolj podrobnim opisom dejanskega stanja v vseh zavodih, spremembami dejanskega stanja v zavodih in pa utemeljitvijo predlaganih rešitev z vidika teh sprememb. Skratka, manjkajo cilji, ki se jih želi doseči s sistemskimi spremembami. Skratka, poleg tega, da brez zakonske podlage predvsem Splošno bolnišnico Brežice, Splošno bolnišnice Trbovlje in pa Splošno bolnišnico Ptuj dajete v neenakomeren položaj, tako na vsebinskem, pravnem, pa tudi na finančnem področju, je še nekaj drugih pripomb, ki so po našem mnenju. Merila za postavitev mreže javne zdravstvene službe lahko sprejme zgolj Državni zbor Slovenije s sprejetjem plana zdravstvenega varstva Republike Slovenije, tu pa bo očitno odločitev sprejel nekdo drug še enkrat mimo zakona. Na strani 18 je določeno, da mora biti po regijah oziroma po številu prebivalcev število postelj opredeljeno. Kaj to pomeni v praksi, če bo prišlo do spremembe? Naslednje, kadrovski normativi in standardi so premalo omenjeni v tej strategiji razvoja intenzivne medicine. Kako to bo vplivalo na število medicinskih sester in pa drugega kadra v enotah intenzivne medicine, ker vemo, da ni problem samo kadrovska sestava v splošnih bolnišnicah na sekundarni ravni, ampak predvsem na terciarni ravni. Po našem mnenju je nedopustno, da zdravstveni svet potrdi predlog strategije. Čeprav je zdravstveni svet najvišji posvetovalni in usklajevalni organ, pa nima po našem mnenju pristojnosti potrjevati ali sprejemati tovrstnih dokumentov.

Sedaj pa dovolite, da vpletem v to stvar še določene segmente regije, iz katere prihajam in se je ta strategija tudi dosega, to pa je Posavje. Leta 2011 je takratni minister na začetku mandata grozil Splošni bolnišnici Brežice, da bo ukinil porodnišnico v Brežicah. Posavci in Posavke smo dosegli, da se to ni zgodilo. Leta 2015 je ministrica napovedala ukinitev službe nujne medicinske pomoči v Krškem in Sevnici oziroma ni želela nadaljevati z nadgradnjo te službe v teh krajih in po štirih letih ste zoper prišli na Ministrstvo za zdravje pred Posavce z idejo, da boste intenzivno medicino v Splošni bolnišnici Brežice dali na lokalno in ne na regionalno raven. In v Posavju se sprašujemo kakšne so intence teh idej, ki se jih očitno želi vsakokratna vlada v zadnjih 8-ih oziroma 10-ih letih, da želi Posavju nekaj vzeti, potem pa ko se bo kakšna mreža spremenila pa boste rekli, saj vi ničesar nimate, ne morete iz tega delati nadgradnjo.

Kaj vse to pomeni za posamezne regije, ki se jih predvsem dotika to predrugačenje mreže intenzivne medicine, bodo verjetno v nadaljevanju povedali tako direktorji splošnih bolnišnic, direktorji zdravstvenih domov in pa tudi župani, ki verjetno bolj kot določeni predstavniki ministrstva skrbijo za uspešno in kvalitetno mrežo zdravstvenih storitev na svojem področju.

Da pa so zadeve alarmantne, kažejo kar nekatera pomembna dejstva. Jaz sem pridobil podatke glede primerjave dodeljenih medicinskih sredstev in dodatnih programskih sredstev med bolnišnicami v zadnjih 4-ih letih, kjer kaže, da nekdo na ministrstvu, ali pa mora še kje drugje, nima rad določenih bolnišnic oziroma očitno obstajajo nekateri kriteriji, ki niso vsem znani zakaj za določene investicije ali pa za izvajanje programov določene bolnišnice dobijo več ali manj sredstev.

Na ministra za zdravje, Sama Fakina, sem naslovil poslansko vprašanje, kako komentira kazalnik števila prebivalcev na enega zdravnika, kjer sta tako Posavska in tudi Zasavska regija med najslabšimi. Vi pa želite zmanjševati pomen intenzivnem medicine v Posavju z regulacijo intenzivne medicine in tudi v Zasavju pa sem dobil odgovor, da metodologija ni prava.

Naslednja stvar, ki sicer ne bo danes tema, bo pa verjetno tema ene izmed naslednjih sej je: Kako počasi Ministrstvo za zdravje ureja odprto vprašanje na področju urgentnih centrov in pa službe nujne medicinske pomoči?

Tisti, ki smo opozarjali na problematiko pravilnika o službi nujne medicinske pomoči ste nas odslovili z zadevami, da bodo tako ključni momenti kot so ustanovitev dispečerske službe in pa helikopterske nujne pomoči in tudi satelitski urgentni centri kmalu zagledali luč sveta.

Na odgovor na moje drugo poslansko pobudo smo zgroženi ugotovil, da boste komaj do 1. 1. leta 2020 zaživeli s projektom dispečerski center.

Zadnja stvar, s katero želim zaključiti ta uvodni del pa je, da mislim, da se popolnoma na napačnih segmentih in na napačnih nivojih odločate za spremembo tokrat intenzivne medicine. Dva primer: Če se oslabi v Posavju intenzivna medicina, kje mislite, kje se bodo delale čakalne vrste? Pri sosedih v Celju in v Novem mestu.

Skratka, namesto da bi razbremenili ljudi oziroma medicinsko osebje, boste zato, ker bodo morali takoj po tem pravilniku RO-1 in RO-2 ljudje še dlje čakati v Celju in Novem mestu.

In kar je ključno po našem mnenju, bi preden se lotite sprememb na lokalni ravni, torej da želite splošne bolnišnice, oziroma program intenzivne medicin e v Brežicah, Trbovljah in pa Ptuju, spremeniti iz regionalnega v lokalnega, najprej uredite razmere na UKC Ljubljana in pa UKC Maribor, ki sta ključni problem zakaj slovensko zdravstvo ne deluje. Tam razmislite, zakaj se dogaja, da ni interni medicini zapuščajo položaj predvsem medicinske sestre, zakaj se zapirajo oddelčne sobe. Skratka, vi ste začeli na dnu, morali pa bi začeti na vrhu, torej pri sebi oziroma pri UKC Ljubljana in pa UKC Maribor.

Skratka, s strategijo razvoja intenzivne medicine v Republiki Sloveniji v takšnem dopisu, kot je znana iz novembra 2018, delate veliko škodo ne samo področju intenzivne medicine, ampak še drugim področjem znotraj zdravstvenega sektorja, o čemer pa bo verjetno malo več razprave tudi v nadaljevanju.

Da pa zaključim. V predlogu sklica smo predlagali dva sklepa, ki pa jih bomo danes tekom seje nadomestili s 6 novimi sklepi, o katerih želimo, da poslanci in poslanke glasujejo pred koncem splošne razprave pa dovolite, gospod predsednik, da jih tudi predstavim.

Najlepša hvala za uvodne besede.

Izvolite. V redu, hvala.

Preden dam besedo naprej, zdi se mi, da moram par besed vseeno z moje strani reči. zadnjih 5 mesecev ne mine dan, da se ne bi ure in ure ukvarjal s problematiko našega javnega zdravstva pa si žal ne upam na nekoliko vehementen način trditi, kot kolega pred mano, to so svoboda, ki jo imamo poslanke in poslanci.

Glejte, vsi mi, ki sedimo za to mizo, smo soskrbniki in soodgovorni za stanje našega zdravstvenega sistema. Moramo mu zagotavljati dostopnost za vse državljanke in državljane in tudi, bom uporabil besedo tujce, ki se iz takšnih ali drugačnih razlogov znajdejo v Sloveniji. Moramo zagotavljati tudi varnost. Po petih mesecih lahko rečem, da je ob seveda denarju, ki ga je vedno premalo ena rak rana, stopnjujoča, upam si trditi ne le v slovenskem zdravstvu, tudi v medčloveških odnosih. Medčloveške odnose pa se pridobi s socializacijo in resocializacijo, ne z nobenim zakonom in to naj bo izhodišče za današnjo razpravo in politika se začne, ko si spoštljiv do tistega, ki ima mogoče drugačne pogleda, drugačna mnenja kot ti. Le na takšen način bomo lahko prišli nekam naprej tudi z našim javnim zdravstvom. In dokler bom jaz predsedoval temu odboru, bo to tako. Ne bom se ga pa oklepal. Nisem karierni politik, navajen sem delati, lahko tudi spokam kam drugam.

Ker nas je ogromno na tej seji predlagam, da se vsi skoncentriramo na 5 minut v razpravah. Žal gospoda ministra danes ni z nami, tudi gospod Fakin je le človek, ki je zbolel. Želimo mu čimprejšnje okrevanje. Na vprašanja bo skušala odgovoriti, upam ustrezno, gospa državna sekretarka. Če določena vprašanja ne bom razrešili bomo pa seveda s strani odbora zahtevali pisne odgovore.

Gospa Vračko, beseda je vaša.

Hvala lepa za besedo.

Spoštovani predsednik, spoštovani poslanke in poslanci, županji, župani, direktorji in ostali gostje!

V imenu Ministrstva za zdravje naj uvodoma pojasnim, da gre v primeru gradiva, ki ga danes na seji obravnavamo za dokument, ki je v fazi delovnega gradiva. Gre za dokument, ki je še v nastajanju in za katerega je predvideno, da bo predmet dodatnega usklajevanja in dograjevanja. Prav tako moram jasno povedati, da veljavna zakonodaja in sicer Zakon o zdravstveni dejavnosti jasno določa kategorizacijo bolnišnic v Sloveniji in določa, da imamo na sekundarni ravni splošne in specialne bolnišnice. Na terciarni ravni zdravstvene dejavnosti v skladu s tem zakonom danes delujejo klinike, klinični oddelki in klinični inštituti.

Naj poudarim, da danes obravnavani dokument, ki je strateški, razvojni dokument, pa še niti ni sprejet dokument, ampak osnutek, delovno gradivo te strategije, na nikakršen način ne bo posegal v Zakon o zdravstveni dejavnosti in ne bo posegal na spremembo kategorizacije bolnišnic.

Bolnišnice torej ostajajo na sekundarni ravni splošne in specialne. In kljub temu, da v obravnavanem osnutku dokumenta govorimo o lokalni ravni in regijski ravni, se to nanaša na oskrbo v intenzivni negi. Mislim, da je ta nekakšen nesporazum ali pa mogoče nezadostna jasnost dokumenta glavni razlog, da je do današnje seje sploh prišlo. Še enkrat naj ponovim, kar je večkrat povedal tudi že minister Samo Fakin, da ukinitev bolnišnic ne bo. Zagotovo, ker to je tudi vsebina koalicijske pogodbe, v tem mandatu se bolnišnice ukinjale ne bojo, razmišljali pa bomo o smotrnosti določenih panog v posamezni bolnišnici v smislu, da se posamezne bolnišnice specializira z namenom zagotavljanja boljše kakovosti oskrbe v bolnišnicah. Vemo, da če kirurg opravi večje število operacij, je takšen kirurg bolj kakovosten kirurg. Enako velja za druge zdravnike, pa tudi za druge discipline v zdravstvu, tako zdravstveno nego, fizioterapijo in tako naprej, da moramo, če želimo zagotavljati kakovost zdravstvene oskrbe, mrežo zdravstvenih ustanov in mrežo storitev načrtovati na podlagi potreb populacije. Te potrebe populacije se s časom spreminjajo. Zaradi gospodarskih… Ne gospodarskih, se opravičujem. Zaradi demografskih gibanj in pritiskov, ki pomenijo staranje populacije, večje število kroničnih pacientov, večje število multimorbidnih pacientov, pa tudi spremembe epidemiološke situacije zaradi podaljšanja življenjske dobe, se spreminjajo potrebe prebivalstva po zdravstveni oskrbi in temu mora slediti tudi načrtovanje kapacitet in zagotavljanja storitev. Zdravstvene storitve želimo pripeljati čim bliže državljanov, čim bliže njihovemu domu oziroma kraju bivanja, kraju, kjer so zaposleni, vendar do te mere, da zagotavljamo tisti kritičen količinski obseg, ki še dopušča varno in kakovostno obravnavo. Kot je bilo lepo že izpostavljeno, cilji sistema zdravstvenega varstva so na prvem mestu varnost, kakovost, najvišja stopnja strokovnosti obravnave pacientov, potem dostopnost s posebnim poudarkom na enaki dostopnosti za vse, kjer notri pripeljemo solidarnost financiranja zdravstvenega varstva, potem zagotavljanje stabilnega in robustnega sistema financiranja zdravstvenega varstva in šele temu potem sledi tudi tehnična in stroškovna učinkovitost zdravstvenega varstva ter uspešnost in učinkovitost poslovanja zdravstvenih ustanov. To pomeni, da bomo mrežo zdravstvenega varstva tako na primarni ravni, še posebej pa na sekundarni ravni, kjer je upravljavec država in to ima svoj rezon, svoj pomen, zakaj je država upravljavec bolnišnic na sekundarni ravni, ravno zato, da lahko mrežo določamo na podlagi potreb in da zagotavljamo tisti obseg storitev v vsakem okolju, ki še omogoča dovolj varne in kakovostne storitve.

Tukaj na tem mestu naj poudarim še to, Slovenija v zadnjih letih intenzivno sodeluje s Svetovno zdravstveno organizacijo v projektu priprave modela, kakšen je ekonomski in socialni odtis zdravstvenih ustanov, se pravi, kakšna je vloga zdravstvenih ustanov za ekonomski in socialni razvoj lokalnih skupnosti. Tudi ekonomska stroka, OECD, Svetovna banka prepoznavajo, da vlaganje v storitvene panoge v lokalnih skupnostih prispeva k ekonomskemu in socialnemu razvoju lokalnih skupnosti. In zdravstvena dejavnost kot močna storitvena panoga močno prispeva k takšnemu razvoju lokalnih skupnosti, kar je še dodaten argument za to, da se bolnišnic in zdravstvenih domov ne ukinja, jih je pa smiselno povezovati na ravnem upravljanja in smiselno, kot sem že rekla, razmišljati o njihovi specializaciji ravno zato, da se zagotavlja boljša kakovost in varnost oskrbe. Torej v tem kontekstu naj še enkrat poudarim, da vas želim pomiriti, da nikakor na ministrstvu ne razmišljamo o neki novi kategorizaciji bolnišnic lokalnih in regionalnih in da ne razmišljamo o ukinjanju bolnišnic, razmišljamo pa o njihovi specializaciji in o morebitni uvedbi ali pa okrepitvi določenih oddelkov, ki so potrebni v luči demografskih sprememb in spremenjenih potreb prebivalstva po zdravstveni oskrbi.

Če se vrnem na današnji predmet obravnave, torej na strategijo razvoja intenzivne medicine v Republiki Sloveniji, naj povem, da je Odbor za zdravstvo 4. februarja 2015 obravnaval razmerje pri zdravljenju pacientov v intenzivnih enotah in takrat je Ministrstvu za zdravje predlagal, da skupaj s strokovnimi združenji pripravi predlog celovite mreže na področju intenzivne medicine s pripadajočimi posteljnimi zmogljivostmi in kadrovskimi viri ter o tem poroča odboru. Ministrstvo je po izdaji sklepa Vlade odredilo pripravo osnutka strategije Razširjenemu strokovnemu kolegiju za intenzivno medicino, katerega predsednik je danes z nami in bo na razpolago za več strokovnih vprašanj.

Rada bi poudarila še nekaj. Ko govorimo o načrtovanju mreže zdravstvenega sistema in ko govorimo o tem, kako se bo razvijala stroka medicinskih vej, naj o tem odloča medicina, naj o tem odločajo strokovnjaki. Sama sem zdravnica po poklicu, pa si ne upam odločati o tem, kakšno intenzivno nego, kakšno intenzivno medicino mora država zagotavljati po katerih bolnicah, ker nisem v intenzivni medicini nikoli delala. Opravila sem kroženje v okviru pripravništva in specializacije, ampak tisto znanje, ki sem ga takrat pridobila, niti slučajno ne zadošča za to, da bi lahko danes sodila o tem, koliko intenzivnih oddelkov, intenzivnih neg in kakšne ravne oskrbe moramo v državi zagotavljati. Tudi minister za zdravje si te pristojnosti ne jemlje, zato imamo razširjene strokovne kolegije. In dokument, ki je danes pred vami, je nastal v sodelovanju več razširjenih strokovnih kolegijev, torej prihaja iz rok ali pa iz znanja strokovnjakov, ki zelo dobro vejo, koliko intenzivne medicine in kakšno intenzivno medicino v državi potrebujemo. Osnutek delovnega gradiva je pripravljen na podlagi strokovnih izhodišč najsodobnejših, po priporočilih Evropskega združenja za intenzivno medicino, potem na podlagi podatkov za Slovenijo obstoječega stanja intenzivnih oddelkov v Sloveniji in na podlagi potreb prebivalstva po intenzivni negi, na podlagi predvidenih demografskih sprememb in predvsem, če ste pozorno brali, izpostavlja predvsem ravni, uvaja ravni intenzivne oskrbe na podlagi števila postelj, število postelj pa je seveda določeno s potrebami prebivalstva. In ta 2 izraza, lokalno, regionalno, je prevzeto po dokumentu evropskega združenja in smo ga nekoliko nerodno prenesli v ta dokument. V nadaljnjem postopku priprave bomo ta dva izraza, ne bomo več uporabljali, ker dejansko nista usklajena z veljavno zakonodajo. Bomo pa nadaljevali z različnimi ravnmi intenzivne oskrbe, ker razširjen strokovni kolegij ocenjuje, da moram v Sloveniji intenzivno nego razdeliti glede na potrebe po stopnji obravnave in da moramo tudi uvesti specializacijo intenzivne medicine. Danes imamo ločene oddelke kirurške intenzivne nege in internistične intenzivne nege. Za to ni potreb. Potreba pa je za specializacijo iz intenzivne medicine in za specializacijo nege, intenzivne nege, in o tem da dokument govori.

Naj zaključim s tem, da kot rečeno, novo organizacijo intenzivne medicine bomo snovali na podlagi potreb in kot že rečeno, da je to delovni dokument, ki je prišel iz javne razprave, na katerega smo dobil veliko pripomb, ki jih bomo v nadaljnji obravnavi upoštevali in če bomo ocenili, da je teh pripomb toliko, da sam dokument potrebuje ponovno javno obravnavo, ga bomo lahko ponovno dali v razpravo.

Vsekakor želimo, da vsak, ki želi, ki lahko strokovno prispeva k izboljšanju dokumenta, ima to možnost. Želimo pa, da dokument nastane na podlagi strokovne razprave, ne pa političnih želja.

Hvala lepa.

Hvala, gospa državna sekretarka.

Upam, da smo strasti nekoliko pomirili, ker imamo tu tudi predsednika RSK, Razširjenega strokovnega kolegija bi predlagal, da najprej damo vam besedo, če bi še kaj dopolnili povedanemu?

Prosim, če se predstavite za magnetogram.

Torej, če se predstavim, Igor Muzlovič, sem predsednik Razširjenega strokovnega kolegija za intenzivno medicino že nekaj let, pred tem sem bil pa v kliničnem centru tudi predsednik strokovnega kolegija intenzivnih terapij, skratka vrsto let že delam na tem področju.

Nekaj pojasnil bi vam rad dal v zvezi s pripombami, ki smo jih slišali, vendar jih je že gospa državna sekretarka tako lepo povzela, da mogoče samo nekaj malega.

Mimogrede pozdravljam še seveda vse prisotne poslanke in poslance in pa županje, župane in vse ostale prisotne. Vesel sem, da ste se udeležili v takem številu in da ste nam dali priložnost, da lahko povemo zakaj smo in kako smo ta dokument delali. Dokument je nastajal dve do tri leta na bazi zelo natančnih podatkov, ki so nam jih posredovali kolegi iz intenzivnih terapij po Sloveniji. To je baza podatkov, ki do sedaj še sploh ni bila zbrana in ne verjamem, da ima katera stroka tako bogate podatke, kot jih imamo mi. Torej tista pripomba, da ni neke baze, je zelo velika baza, samo pogledati jo je treba.

V smislu lokalne in regionalne, to smo slišali, tukaj smo napačno izbrali, to je že lepo razložila gospa državna sekretarka. Kar se tiče financ smo pustili za posebej za delo neke posebne komisije, ker je to zelo pereča zadeve in nismo hoteli v naš dokument to - razlagati, ker mi smo mnenja, da je treba intenzivne terapije obravnavati ločeno, tudi financirati ločeno. Ta sistem, ki je sedaj, ne zagotavlja optimalno financiranje intenzivnih enot in v bistvu vodi v to, da so intenzivne enote več ali manj stalno v minusu.

Kar se tiče analize - ni pomanjkljive, kot ste rekel. Analize so točno na podlagi teh podatkov, kar smo jih prejeli.

Kar se tiče regije Posavja, na kratko samo, če ste res dobro pa mislim, da niste dobro prebrali strategije, bi lahko izračunali, da vam prinaša samo pozitivne stvari. Samo pozitivne, premalo imate prostora okrog intenzivnih enot, premalo imate zdravnikov, premalo imate sester. Ne vem čemu oporekate, ko vam vendar dejansko namenja same pluse.

Zakaj smo šli pravzaprav v tako širino oziroma v to? Zato, ker je dejansko stanje intenzivnih enot v Sloveniji pravzaprav neurejeno. Vedno imamo probleme s premestitvami pacientov, zato smo želeli seveda dobiti podatke kako katera bolnišnica dela, kakšne ravni oskrbe ima.

In na podlagi tega smo mi potem delili na tri skupine, torej kot bi rekel terciarne, ali klinike pa regionalne pa lokalne, kar je bilo zelo narobe. Vsekakor sta enako regionalna ali pa splošna bolnišnica, kot pravi zakona.

Skratka, je pa razlika pri vseh teh bolnišnicah v ravneh oskrbe in glede na to, koliko imate ravni oskrbe, ena, kar je najnižja, dva, kar je srednja recimo in tri, kar je najvišja, glede na to, so tudi izračuni vseh potreb po kadrih po prostoru in seveda zakaj je to pomembno?

Zato, da imajo bolniki v Sloveniji kamorkoli pridejo na istem nivoju enake ravni oskrbe, enako kvalitetno strokovno pomoč in seveda, ker niso vse bolnišnice enako opremljene, nimajo enako izšolanih strokovnjakov, zato smo hoteli s tem nekako prikazati, kako bi bila ta vodoravna povezanost med neko bolnišnico, recimo Brežice, če vzamem za primer, Novo mesto ali Ljubljana.

Zakaj? Zato, ker seveda ne morate napisati recimo, da imate najvišjo raven oskrbe v neki manjši bolnišnici, bi rekel 20 procentov, potem imate pa umrljivost 4 procente. To ne gre skupaj, to je nekaj narobe. Taki podatki ne smejo, tudi zato smo šli še dodatno v obiske določenih bolnišnic, da smo razjasnili za kaj se gre, zakaj in kje je tukaj napaka. No takih napak je, pa ni zdaj čas, da bi se o tem pogovarjali, hočem vam samo to povedati, da strategija, ki sloveni na evropskih normativih je za pacienta pozitivna. Zagotavljamo ustrezno in strokovno dovolj visoko oskrbo in to je najpomembneje in to je tisto, kar nas je vodilo, da pripravimo ta dokument.

Hvala.

Hvala dr. Muzlovič.

Predlagam, da se na sejo odzove še predstavnica Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije, potem bomo pa šli na lokalno.

Dober dan, Sladjana Jelisavčić.

Torej, jaz bi še v imenu Zavoda za zdravstveno zavarovanje pozdravila vse prisotne in podala tudi nekaj uvodnih misli v zvezi s strategijo. Mi ocenjujemo, da je strategija dokument oziroma osnova za pričetek razprave, je poskus strateškega pristopa načrtovanja določenega programa v slovenskih bolnišnicah, kar seveda pozdravljamo in tudi pogostokrat ocenjujemo, da nam ravno pri razvoju bolnišnic manjka ta strateški pristop, se pravi makro pogled, kaj in koliko bomo v posameznih bolnišnicah razvijali.

Pozitivno se nam zdi tudi, da so opredeljeni kazalniki kakovosti in tudi nek načrt kako se bodo zbirali te kazalniki kakovosti, potem tudi evalvirali, objavljali, skratka, da se bo tudi na kakovosti dejansko začelo nekaj delati.

Kot najbolj kritično točko v te strategiji pa ocenjujemo potrebne kadre in sicer je tule zapisano, da bo potrebno za 396 postelj zagotoviti 458 zdravnikov specialistov, od tega najmanj 214 zdravnikov specialistov intenzivne medicine. Junija 2017 smo jih v Sloveniji imeli 95, od tega se jih bo v naslednjih 10 letih 30 upokojilo. Ugotavlja se tudi regionalno neenakomerna razporejenost teh zdravnikov in tu je ocena, da je potrebno v naslednjih 10 letih izobraziti najmanj 220 specialistov. Natančnih izračunov, koliko kadra oziroma koliko diplomiranih medicinskih sester, jaz nisem zaznala iz te strategije. Je pa jasno, da gre za diplomirane medicinske sestre, ki se lotevajo in opravljajo tudi najzahtevnejše naloge, kar se njihovega delovnega področja tiče. Tako glede na to, da če bi se pogovarjali danes o urologiji ali pa, recimo, o urgentni medicini ali o katerikoli drugi dejavnosti, radiologiji na primer, bi tudi ugotavljali izjemno veliko pomanjkanje kadra. Tako tu ocenjujemo to kot najbolj kritično točko teh dolgoročnih projekcij. Se pravi, če gledamo, koliko sploh pride zdravnikov letno, ki se izšolajo preko medicinske fakultete, koliko jih opravi potem specializacijo, in potem te odlive, se nekako bojimo, da vseh teh potreb na vseh področjih in specialnostih medicine bo zelo težko zagotoviti. In ne vidimo druge možnosti, kot so tudi neke potrebe po specializaciji oziroma koncentraciji posameznih dejavnosti, zato da lahko zagotovimo ustrezno kakovost in varnost obravnave. Tako s tega zornega kota dejansko tudi tak pristop podpiramo.

Še glede financiranja se moram oglasiti. Tu imamo pa nekoliko drugačne poglede kot, recimo, predlagatelji strategije. Mi menimo, da ne moremo financirati posameznih oddelkov ali posameznih dejavnosti znotraj bolnišnice, parcialno, ampak financirati neko celovito obravnavo pacienta. Ko vstopi pacient v bolnišnico, od sprejema do potem, recimo, obravnave na kirurškem oddelku, intenzivni medicini, potem negovalnem oddelku, skratka, neko celovito obravnavo pacienta, nikakor pa ne posamezne faze obravnave pacienta znotraj bolnišnice. To je uveljavljen način plačevanja, ki ga poznajo tudi druge evropske države, gre za tako imenovane skupine primerljivih primerov. Se pa zavedamo, da je ta način oziroma to verzijo, ki jo danes uporabljamo v Sloveniji, treba nadgraditi, se pravi, izboljšati, pa tudi delati na stroškovnih študijah, se pravi, tudi prevrednotiti določene skupine. To se nam zdi prava pot, se pravi, bomo delali na tem tudi mi kot plačnik, nikakor pa ne vidimo tega pristopa, da bi posamezne oddelke ali posamezne faze obravnav začeli financirati v bolnišnicah, ker to dejansko vodi v nek razpad sistema in borbo potem med oddelki in enotami, in tudi ni običajna metoda plačevanja v drugih evropskih državah.

Toliko bi jaz imela. Hvala lepa.

Hvala, gospa Jelisavčić.

Zdaj si bom vzel nekako diskrecijsko pravico, ker se nanaša na tri regije, na tri splošne bolnišnice. Pa bomo najprej začeli s Ptujem, ki so najbolj oddaljeni, potem bomo nadaljevali z Zasavjem, ker imajo trenutno plaz in malo dlje časa rabijo, da pridejo od doma ali domov, in na koncu bodo Brežice, ker navsezadnje tudi predlagatelj prihaja od tam, da se bo tudi lepše vklopilo v bogat nabor njegovih sklepov, ki jih je dostavil. Verjetno je najbolje, da začnejo najprej direktorji in direktorice splošnih bolnišnic, nadaljujejo potem zdravstveni domovi, ki so povezani, verjetno tudi župani in županje boste hoteli kaj povedati. Pa prosim lepo, dajmo se koncentrirat na pet minut. Seveda, pa vsak naj se, prosim, predstavi.

Dober dan! Lepo pozdravljeni iz najbolj oddaljene regije, kot ste rekli, Podravja, spodnjega Podravja, kamor sodi Splošna bolnišnica Ptuj. Sem Anica Užmah, direktorica Splošne bolnišnice.

Na osnutek strategije, ki je bila v javni obravnavi v decembru oziroma do decembra smo tudi v splošni bolnišnici oblikovali pripombe in jih strnili v šest sklopov oziroma šest obširnejših točk, med katerimi bi mogoče na tem mestu, ker skozi vse ni mogoče iti, ker je kar precej zadev za pripomniti, bi mogoče se dotaknila predvsem vsebine. To se pravi, govorimo o intenzivni medicini v splošni bolnišnici. Intenzivna medicina v bolnišnici ni samostojni oddelek in kot taka bolnišnica brez intenzivne medicine ne more funkcionirati; lahko je brez okulistike ali ORL, ne more biti pa brez intenzivne medicine, pa naj gre za raven ena, dva ali tri. Ta strategija, pa tudi če ne bomo lokalna bolnišnica, nam v nadaljevanju omogoča izvajanje le ravni ena, kar je najnižja raven, kar pomeni, da bomo sprejeli praktično vse bolnike, jih v 24 urah pripravili za transport v nadrejeni center, kakor piše v strategiji, s tem, da kateri je ta nadrejeni center, v tem trenutku niti ne vemo. Naj povem, da že zdaj s premeščanjem tistih bolnikov, deset približno jih na leto iz intenzive premestimo v kako drugo bolnišnico, nikoli na regionalno običajno, ampak vedno v UKC, imamo vedno težavo najti prosto posteljo v UKC za našega pacienta, ki je nujno potreben premestitve. In zaradi tega vzdržujemo stanje dan, dva ali več v bolnišnici. Se pravi, intenzivna medicina je vkomponirana v vse medicinske veje, najbolj v internistiko, kirurgijo, porodništvo in tudi v ostale, na teh področjih pa v urgenco. Seveda razumem ministrstvo, da se trudijo, da bi se določene zadeve specializirale ali mogoče izvajale smotrneje, vendar je intenzivna medicina ena od tistih, za katero mislim, da je smotrneje ni možno izvajati na tak način, da bi ravni obravnave znižali na ta nivo, da bi delali samo določene storitve, naprej pa ne. Mi imamo deset intenzivnih postelj, od tega štiri za raven tri, izvajamo približno polovico raven ena, približno 25 % raven dva in ostalo do 25 oziroma med 15 in 20 % ravni ena. Ti pacienti, vsi, ki so v dvojki in trojki, bodo ponovno premeščeni v nadrejeni center, kdo jih bo delal, ne vemo, nikamor ne moremo priti z vsemi pacienti že zdaj ne, ko jih imamo samo deset. To sigurno pomeni poslabšanje dostopnosti ali kakovosti zdravstvenih storitev za paciente, ki pridejo v našo bolnišnico, za njihovo obravnavo, in s tem seveda ne moramo nikakor soglašati, pri tem nas podpira tudi lokalna skupnost.

Naj pa morda poudarim še to, da je ta veja medicine zelo pomembna tudi za donorski program. Mi smo ena od teh treh bolnišnic, ki imamo donorski program mogoče malo na višjem nivoju. V zadnjih desetih letih imamo trinajst uspešnih eksplantacij organov, Slovenija Transplant nas stalno poziva k temu. In intenzivna medicina za vzdrževanje donorja je osnovna zadeva, da lahko sploh do tega pride, kar pomeni, da brez intenzivne medicine donorja ni možno imeti. Kratko povedano, s finančnega vidika to praktično pomeni, da bomo delali v lokalnih ali kakršnekoli bomo že našli bolnišnice, male, vse, kar delamo tudi zdaj, vendar za to ne bomo prejeli ustreznega plačila. Ne glede na to, kako se to definira, bo to pomenilo sigurno posledično nek manko sredstev, če drugega ne, bo to vplivalo na zmanjšanje zdajšnjega espepeja oziroma povprečno oteženega primera, ki bo sigurno nižji, kar pomeni, da bodo v bolnišnice sigurno sredstva pritekala v nižjem nivoju. Poleg tega si ne znamo predstavljati delovanja bolnišnice v vseh drugih vejah z osemurnim intenzivistom, ostalo bo pa v pripravljenosti. Na tak način bolnišnica ne more funkcionirati, to lahko dela kvečjemu negovalna bolnišnica, pa še ta rabi vsaj polintenzivo. Zato odločno nasprotujemo temu. In ta strategija mora iti v ponovno obravnavo oziroma v ponovno presojo vsem tistim, ki so jo snovali. Poleg tega tudi podatki, ki so bili podlaga, iz let 2012 do 2014, pobrani iz vprašalnikov v letu 2015, so verjetno preveč zastareli. Danes se je stanje v bolnišnicah bistveno spremenilo. Konkretno v naši bolnišnici ni primerljivo za pet let nazaj niti po dejavnostih niti po številu zdravnikov niti po obsegu in bi bilo treba verjetno analizirati stanje ponovno in bi dobili verjetno podatke tudi drugačne. Ne nazadnje že v sami strategiji je v eni od tabel jasno razvidno, da imamo lokalne bolnišnice ravni ena in dva popolnoma enako, kot ju imajo tudi regionalne, in od tega tudi 13 % ravni tri, kar pomeni, da dobesedno po vseh podatkih sodimo med regionalne bolnišnice, kar tudi smo. Tako se s tem seveda ne moremo strinjati in predlagamo, da se zadeva da ponovno v obravnavo oziroma pripravi ustrezen predlog, ki bo povzel vse to, kar je treba narediti, da bomo lahko izvajali normalno medicinsko dejavnost v naših bolnišnicah.

Hvala lepa.