Spoštovane kolegice, spoštovani kolegi, pričenjam s 5. nujno sejo Odbora za zunanjo politiko.

Obveščam vas, da so zadržani oziroma na seji sodelujejo kot nadomestni članice in člani naslednji poslanke in poslanci. Opravičen je dr. Anže Logar, namesto njega je danes z nami mag. Karmen Furman. In namesto gospoda Zmaga Jelinčiča je z nami gospod Dušan Šiško.

Vse vabljene na seji in prisotne lepo pozdravljam. Predlagatelj zahteve Danijel Krivec, vodja Poslanske skupine SDS, Marjan Šarec, predsednik Vlade Republike Slovenije, ki se je za to sejo opravičil, dr. Miroslav Cerar, minister za zunanje zadeve – namesto njega je med nami danes tukaj državna sekretarka na Ministrstvu za zunanje zadeve gospa Simona Leskovar, ki jo lepo pozdravljam.

Prehajamo na določitev dnevnega reda seje odbora. S sklicem seje ste prejeli tudi dnevni red seje odbora. Ker v poslovniškem roku nisem prejel predlogov za njegovo spremembo, je določen takšen dnevni red seje, kot ste ga prejeli s sklicem.

Dobil sem še eno pooblastilo, in namreč namesto mag. Andreja Širclja je z nami gospod Boris Doblekar.

Prehajamo na 1. TOČKO DNEVNEGA REDA, TO JE OBRAVNAVA PREDLOGA ZA RAZPIS POSVETOVALNEGA REFERENDUMA O OBRAVNAVI MIGRACIJ.

Prejeli ste zahtevo Poslanske skupine SDS za sklic nujne seje odbora. Besedo dajem mag. Branku Grimsu, da v imenu predlagatelja, poda dopolnilno obrazložitev.

Mag. Branko Grims, beseda je vaša.

Izvolite.

Hvala za besedo.

Vsem prav lep pozdrav. Slovenija je država, ki je nastala na osnovi pravice do samoodločbe slovenskega naroda.

Pravica do samoodločbe je neodtujljiva pravica in izhaja iz ustanovne listine Organizacije združenih narodov. Ta pravica seveda ni izčrpana z ustanovitvijo države, še več, takrat pravzaprav šele zaživi, kajti z ustanovitvijo svoje države, z uresničitvijo pravice do samoodločbe narod postane nacija. Narod s sojo državo.

Profesor dr. Ernest Petrič, ki je danes svetovalec predsednika država, sicer pa izjemno ugleden poznavalec področja mednarodnih odnosov je v zvezi s tem v eni od odločb Ustavnega sodišča, ki mu je predsedoval zapisal: Suverenost ni le pravna kategorija, pravna vrhovnost in neodvisnost države oblast, temveč tudi dejanska vsebina. Ta izhaja že iz pravice naroda do samoodločbe, ki je praviloma uresničena v njegovi suvereni državi.

Nesporno je in to je eksplicitno izraženo v vseh najpomembnejših mednarodnih aktih, ki opredeljujejo pravico narodov do samoodločbe, določanje po lastni volji, torej svobodno, ne le lastnega političnega statusa, temveč tudi gospodarskega, kulturnega in socialnega razvoja. To je bistvo pravice do samoodločbe in posledično vsebina suverenosti države, potem ko je narod uresničil pravico do samoodločbe z vzpostavitvijo lastne suverene države.

Točno o tem, gospe in gospodje, ker je tako odlično zapisal profesor dr. Ernest Petrič v svojem mnenju v odločbi Ustavnega sodišča - pravzaprav danes govorimo.

Gre za predlog, da naj razpiše Državni zbor posvetovalni referendum o globalnem sporazumu o varnih, urejenih in zakonitih migracijah oziroma o Marakeški deklaraciji, kot ji popularno rečemo, kajti iz tega dogovora izhaja politika, ki množične migracije obravnava kot nekaj zelo pozitivnega, kot generator razvoja, kot nekaj, kar prinaša mir in blagostanje in daje dejansko prednost migrantom, celo pred pravicami lastnih državljank in državljanov.

Pod vprašajem so zaradi tega, če do množičnih migracij še naprej prihaja in očitno je to namen tega globalnega dogovora, pa ne samo da do teh prihaja, ampak jih celo pospešuje, ker jih šteje kot nekaj pozitivnega, da se bo bistveno spremenilo okolje v katerem živimo, da se bo bistveno spremenila slovenska država, katere ustavni temelj poleg same ustanovne listine Organizacije združenih narodov je prav pravica do samoodločbe slovenskega naroda in slovenski narod je neločljiv konstitutivni temelj te države, ker izhaja iz same ustanovne - ustavne materije, da je to država slovenskega naroda, v kateri uresničuje svoje pravice, vključno s to neločljivo pravico do samoodločbe.

Nadaljnji razvoj dogodkov, kot v smeri, kot je to zapisano v globalnem dogovoru pa bi ogrozil vprašanje kulture, tradicije, vrednot slovenskega naroda.

Torej to ni samo vprašanje, ki zadeva to, ampak tudi naslednjo generacijo. Velikokrat se postavi vprašanje, tudi o tem smo že nekaj slišali, če, tak referendum bi bil odločanje o človekovih pravicah.

To seveda je popolno nepoznavanja prava, ali pa zavestno zavajanje, odvisno od tistega, ki to reče, namreč vse človekove pravice so vsakomur na ozemlju Republike Slovenije zagotovljene z veljavnim pravnim redom. Z zavezujočimi pravnimi akti, Ustavo, zakoni, podzakonskimi akti, ratificiranimi mednarodnimi predpisi, ki zavezujejo državo Slovenijo.

Vsi imajo enake temeljne človekove pravice in to se v ničemur, tega o čemer danes govorimo, sploh ne dotika. Vsaj, ko gre za migrante, zagotovo ne.

Vprašanje pa je, ali bi ob celotni uresničitvi globalnega dogovora še bile spoštovane vse človekove pravice v sedanjem obsegu avtohtonih prebivalcev države Slovenije. Se pravi, Slovenk in Slovencev, vseh državljank in državljanov, ki tu živimo.

Ker gre torej za temeljno vprašanje o nadaljnji smeri razvoja Republike Slovenije – ali bo šla v smeri krepitve migracij ob nadaljevanju dosedanje politike in celo njenem pospeševanju, ki izhaja iz Globalnega dogovora, ali pa bo obrnila smer, tako kot so že storile zdaj praktično vse sosednje države in Slovenija s podporo marakeški politični deklaraciji ostaja osamljen otoček, če želite – vrh balkanskega žepa, kar je izjemno slaba popotnica, izjemno škodljiva okoliščina za nadaljnji razvoj Republike Slovenije. In bo torej Slovenija šla v smeri krepitve migracij, v smeri zagotavljanja, da vsakdo, ki pride, ima dosegljive, ne glede na status migranta, praktično vse bonitete, vse pravice, lahko gre za združitev družine in tako naprej, vse, kar je zapisano v tem globalnem dogovoru. Ali pa bo šla v drugi smeri. Da bo krepila blaginjo svojih državljank in državljanov in da bo zagotavljala njim dosledno varnost in bo pa seveda morala spremeniti politiko, okoliščine, ki bodo šle v smeri pač spoštovanja življenja, tega, da bodo otroci znova postali vrednota, da bodo otroci razumljeni kot najpomembnejša naložba za prihodnost države in nacije na osnovi neodtujljive pravice do samoodločbe ustanovljene Republike Slovenije. Vse to smo do zdaj žal v zadnjem obdobju še posebej pogrešali.

Gre torej za vprašanje prihodnosti. Za vprašanje odnosa do lastne domovine in do naslednjih rodov. Za temeljno vprašanje razvoja. Gre za prav tisto uresničevanje pravice do suverenosti v državi, ko je enkrat ustanovljena na osnovi pravice do samoodločbe, o kateri je govoril dr. Ernest Petrič. Ta pravica ne zastara, je neodtujljiva in pomeni dejansko udejanjenje samoodločbe. To se pravi, če še enkrat citiram – da ima pravico narodov, da po lastni volji, svobodno državljanke in državljani določajo ne le lastni politični status, temveč, citiram, tudi gospodarskega, kulturnega in socialnega razvoja. To je bistvo pravice do samoodločbe. Zaradi tega, gospe in gospodje, je edino demokratično, edino pravilno in tudi edino skladno z načeli in vrednotami, na katerih je bila ustanovljena samostojna država Slovenija, da bi odločitev o tako pomembnem vprašanju prepustili državljankam in državljanom Republike Slovenije. Da o tem odločijo neposredno.

Glede na oblike referenduma, ki jih pozna trenutna pač pravna ureditev oziroma pravni red Republike Slovenije, je o tem možno razpisati samo posvetovalni referendum. Toda tudi razpis posvetovalnega referenduma je smiseln samo v enem primeru. Ki bi moral biti v normalni demokratični državi samoumeven. Ustava Republike Slovenije itak na prvo mesto postavlja neposredno uresničevanje oblasti z referendumom. Kajti oblast po Ustavi ima ljudstvo. Nihče drug. Samo ljudstvo ima oblast, vse drugo so oblike uresničevanja te oblasti. Iz načela demokratičnosti pa bi morala izhajati vnaprejšnja zaveza, da bo izid referenduma dejansko upoštevan. Referendum je izjemno pomemben demokratični institut. V obliki plebiscita je bil podlaga za nastanek naše domovine Slovenije, samostojne slovenske države, ki smo jo potem tudi obranili. Žal se je velikokrat kasneje referendumsko voljo ljudstva – tudi takrat, ko je bila formalno zavezujoča – izigralo. In ljudje so izgubili zaupanje v ta institut. Torej za nadaljnji razvoj demokracije – slabo. Usodno slabo. In zato bi bilo prav, da se omogoči, da se o tako pomembnem vprašanju dovoli in dopusti – torej omogoči ljudem, da se izrečejo sami, da pa se hkrati vsi akterji politike zavežemo v naprej, da bomo odločitev ljudstva na referendumu tudi dosledno spoštovali.

Nič ni zamujeno, tudi če je bil zdaj že razglašen globalni sporazum, tudi nič ne bo zaradi tega se spremenili, če bo o tem potekalo glasovanje, kajti gre za njegovo uresničevanje, za uresničevanje politike, o čemer bo kasneje odločal Državni zbor v obliki zakonov in vseh drugih predpisov iz svoje pristojnosti in takrat se bo v resnici odločalo o tej smeri, v kateri gremo.

Od spora se bo prej ali slej odstopilo, to vam zagotavljam, vprašanje je samo kdaj in koliko časa bo do takrat trajalo in koliko škode bo do takrat zaradi njega že nastalo, zato bi bilo smiselno in tudi edino politično modro in če želite edino državniško, če bi vsi zmogli to moč, da bi stopili ta korak nazaj in da se enkrat dogovorimo, da o tem temeljnem vprašanju obstoja in nadaljnjega razvoja obstoja civilizacije, kulture, naše identitete, blaginje ljudi, kajti že Nobelov nagrajenec je rekel, da odprte meje, ali pa če želite množične migracije, niso združljive z državo blaginje. Ali imaš eno, ali imaš pa druge. Ne moreš imeti pa oboje hkrati, ker gre to res za temeljno vprašanje, ki zadevajo bit in bistvo življenja ljudi in so usodnega pomena za razvoj slovenskega naroda in slovenske državnosti, bi bilo smiselno to prepustiti torej referendumu ob pogoju na prejšnje zaveze, da bo volja dejansko upoštevana.

Še enkrat povem. V vsaki normalni državi bi bilo to vnaprej samoumevno. V Sloveniji žal ni zaradi izkušenj, ki so bile v preteklosti. Ljudje so izgubili zaupanje v ta institut, ker je absurd. Gospe in gospodje, to je institut na osnovi katerega je slovenska država, samostojna slovenska država sploh nastala.

Gre za vprašanje, ali zmoremo vsi v slovenski politiki toliko demokratičnosti in odgovornosti, da najprej dovolimo ljudem, da se o tem izrečemo in drugič, da se vnaprej zavežemo, da bo volja ljudi dosledno spoštovana. Samo to je demokracija in predlagam, da gremo v tej smeri.

To je tudi bistvo predloga Slovenske demokratske stranke in vseh predlagateljev, ki smo podpisani pod ta predlog.

Želi besedo tudi državna sekretarka na Ministrstvu za zunanje zadeve, gospa Simona Leskovar?

Izvolite, imate besedo.

Hvala, gospod predsednik.

Globalni dogovor o varnih, urejenih in zakonitih migracijah, ki je bil slavnostno sprejet včeraj na medvladnem vrhu Organizacije združenih narodov v Maroku, bo formalno potrjen v Generalni skupščini Organizacije združenih narodov predvidoma naslednji teden.

Vlada je podporo globalnemu dogovoru izrekla na svoji 8. redni seji 15. novembra in svoja stališča večkrat pojasnila Državnemu zboru.

Globalni dogovor določa seznam skupnih ciljev za varne, urejene in zakonite migracije, pri čemer pa ne vzpostavlja nobenih pravnih obveznosti na podlagi nacionalnega ali mednarodnega prava, kot tudi ne posega v nacionalno suverenost na področju migracijskih politik.

Dogovor ni pravno zavezujoč akt, eksplicitno poudarja suvereno pravico držav, a določajo lastno nacionalno migracijsko politiko, pogoje za vstop, prebivanje in delo, ter da v okviru svoje suverene jurisdikcije ločujejo med legalnimi in nelegalnimi migracijskimi statusi.

Če dovolite, bi tukaj samo spomnila na točko 15 iz dogovora, ki govori: Z globalnim dogovorom ponovno utrjujemo suvereno pravico posameznih držav, da v skladu z mednarodnim pravom oblikujejo svojo nacionalno migracijsko politiko in upravljajo migracije v okviru svojih pristojnosti.

Države lahko v skladu s svojim suverenim pravnim redom in upoštevanju mednarodnega prava razlikuje med statusom regularnega in neregularnega migranta, tudi pri sprejemanju zakonodajnih in političnih ukrepov za izvajanje globalnega dogovora, pri čemer upoštevajo različne nacionalne razmere politike prednostne naloge in zahteve za vstop, bivanje in delo v svoji državi.

Slovenija je vedno zagovarjala stališče, da je za naslavljanje migracij potreben celovit in kooperativen pristop, to je tesno sodelovanje med državami izvora, tranzita in cilja skupaj z relevantnimi mednarodnimi organizacijami in regionalnimi povezavami.

To vidimo tudi, kot temeljni namen globalnega dogovora.

Hvala.

Kolegice, kolegi, odpiram razpravo.

Predstavnik predlagatelja mag. Branko Grims želi besedo.

Izvolite, mag. Grims.

Ja, globoko obžalujem tole stališče, ki ga je zdaj predstavila predstavnica Vlade, kajti v ničemer se ne dotika tistega bistva, o katerem sem govoril jaz v uvodu. To je bilo zdaj birokratsko predstavljeno kje je ta postopek, na kateri točki, sem pa že povedal, da gre za zadeve, ki bodo dolgoročno izjemno pomembno vplivale na življenje, blaginjo in varnost ljudi vseh, ki živimo na ozemlju Republike Slovenije.

Za kaj torej v resnici gre?

Marakeška deklaracija oziroma globalni sporazum o varnih, zakonitih in urejenih migracijah, kot ste ta zmazek v resnici bombastično imenuje in to zavajajoče imenuje, ima v resnici še kako zavezujočo vsebino. Seveda ni pravno iztožljiv na nekem sodišču. Toda praktično vsak odstavek tega akta se začne z: Zavezujemo se, bomo, sprejeli bomo tako in tako zakonodajo, zaveza naša in tako dalje in tako dalje.

Mislim, da je »zavezujemo se« 45-krat navedeno v tekstu, če berete original tega sporazuma.

Nekatere stvari so izjemno ostro zavezujoče in sicer recimo ravno, ko gre za vprašanje, ki se dotika dejansko področja človekovih pravic pa tudi področja samih temeljnih vrednot demokracije. Iz akta namreč izhaja obširen namen cenzure in rano ta del se začne z: "Podpisnice se zavezujemo, da bomo sprejele, uveljavile in obdržale,« če citiram točno tisti uvodni del.

Potem pa zakonodajo s katero se bo preganjalo, potem so pa vse razne ksenofobije naštete in pol se to še raztegne na: Vse kar je temu podobno, kar mimogrede seveda daleč presega pravo, ampak gre na eno področje čisto nepravnega in trdim, da tudi področje z vidika varovanja človekovih pravic izjemno problematičnega širjenja možnosti cenzure. Sam osebno menim, da je pravzaprav največji interes tistih, ki se danes še vedno zavzemajo za ta akt prav to, da bi uveljavljali cenzuro, ker očitno drugače svoje politične oblasti niso možni obdržati.

Kam pripelje pretirana migracija in kako se to konča, da se konča z nasiljem in uveljavljanjem policijske države, se je zdaj izredno grdo videlo v Franciji.

V Franciji so ljudje zaradi vsega kar prinaša globalizacija, vključno z migranti in z vsem, kar izhaja iz globalnega sporazuma šli na ulice, tam je bilo uporabljeno očitno pretirano policijsko nasilje, videli ste lahko posnetke 80 let stare ženice, ki so jo policisti najprej udarili nekajkrat s pendrekom, da je bila vsa krvava in nato še polili s solzivcem. Ne da bi ona karkoli slabe storila. Imela je en transparentek majhen pa hodila je tam.

Pa vlekli so recimo eno dekle po tleh za lase, ki je kričalo na pomoč in tako dalje. To ni več policijsko posredovanje, to je zastraševanje ljudi in tukaj je temeljni problem tega sporazuma. Ta globalni sporazum, ki se je bobastično sprejel z nekaj minutnim ploskanjem tistih, ki so bili tam, sami sebi, ker dobro vedo, da jim, ko se bodo vrnili domov, nihče drug ne bo več ploskal.

Ima ta problem, da ne upošteva realnosti tistih, na katere se primarno nanaša. Namreč migracije. Dokler gre za običajne migracije, tako kot so bile v preteklosti, za pač tiste, ki potujejo bodisi dnevno na delo, odhajajo na, kot se je temu včasih reklo, gastarbajt delo v tujino za krajša obdobja, se vrnejo potem domov. Ali pa za tiste, ki pač v tujino odpotujejo, najdejo partnerja, tam ostanejo – to so običajne migracije. To so res nekaj pozitivnega, ja. Ampak danes pa govorimo o množičnih migracijah. In kar je še huje – ta sporazum se primarno nanaša na področje Arabije in Afrike. Na področje radikalnega islama. Radikalni islam pa s tem, kar mi razumemo kot Evropo, kar mi razumemo kot evropske vrednote, s pravno državo – ni združljiv. Je popolnoma nezdružljiv. Še več – absurd Evrope danes je, da že – še pred tem sporazumom – že sama dopušča uvajanja šeriatskega prava, nekatere države dopuščajo delovanje šeriata, da ljudje kar sami izberejo, ali bo uporabljen šeriat ali pa zakonodaja države. Veste, kaj to v praksi pomeni? Tista država, ki to dovoljuje, že krši mednarodne sporazume, že krši lastno ustavo in že krši načela pravne države. Kajti potem za prebivalce, za ljudi, ki v tej državi živijo, za državljanke in državljane ne veljajo več isti zakoni. Kar pa je temelj delovanja pravne države. In ta Globalni sporazum to samo še potencira. Kam to potem pripelje se je tragično videlo zdajle v manj kot 24 urah. Manj kot 24 ur nazaj so ljudje ploskali v Marakešu sami sebi, da so sprejeli Globalni sporazum. Potem je v Strasbourgu včeraj zvečer nek islamist, teroristični radikalec islama ustrelil več ljudi, trije so zdaj uradno potrjeni kot mrtvi in več jih je v kritičnem stanju, več kot deset je hudo ranjenih, nihče ne ve, kako se bo to končalo. In kaj ta zgodba pove? Ta postavlja vse izhodišče, na katerem je ta Globalni sporazum narejen, popolnoma na laž. Kot velikansko neumnost. Ker izhaja iz ocene, da so migracije, tudi množične migracije, vedno nekaj pozitivnega. In da se potem ljudje integrirajo in da ni nobenega problema – to sploh ni res. Problem je, da udari ta stvar v steno, ki se ji reče radikalni islam. In tega islama je danes milijarda in pol na tem svetu. In ravno na to območje se ta Globalni sporazum najbolj nanaša.

Namreč v čem je problem radikalnega islama? Da se nikoli ne integrira. Ne integrira se ne prva generacija, ne druga, ne tretja, nobena. Teh primerov imate, kolikor hočete, gospe in gospodje.

Džihad Joe, tisti razvpiti klavec, ki je rezal vratove Isisu dol na področju Isisa in bil potem v njihovih spotih, dokler mu niso Američani z 20 kilometrov poslali ene rakete v glavo – v glavnem – a verjamete, da je bil to izjemno uglede angleški otroški kirurg? Živel je v hiši za 2 milijona funtov. Funtov, ne evrov. Bil je tretja generacija, rojena v Veliki Britaniji. Ampak iz pakistanske družine radikalnega islama. Pa je šel v džihad in je dol rezal vratove. In to se vleče, če hočete, od primera Džihad Joe pa do tega Cherifa C, kot smo lahko prebrali zdajle v Strasbourgu.

Nič ne pomaga, če daš tem ljudem vse bonitete. Če jim omogočiš vse storitve, tako kot to izhaja iz tega globalnega sporazuma, ker se ti ljudje ne integrirajo. Sami sebe getoizirajo in predstavljajo trajen problem. Varnostni problem, socialni problem, siceršnji problem.

Še nekaj je treba povedati. Vedno se reče – ta sporazum ločuje begunce, ilegalne migracije, legalne migracije – ja, dejansko jih pa izenačuje. Formalno jih, ja, ločuje – po nazivu. Potem pa imate štiri točke, ki so ključne notri, v tekstu, kjer pravi – ne glede na status migranta, ima vse iste pravice, so mu dosegljive vse iste bonitete, ima vse isto, vse isto, vse isto. S tem si morda nekdo naivno predstavlja, da se pospešuje integracija. S tem se v resnici jemlje blaginja državljankam in državljanom ciljnih držav, med katerimi je žal zdaj tudi Slovenija. Samo to se jemlje.

Izraz, ki bi manjkal v tem, bi moral biti socialno migrantstvo. Socialni migranti so danes to, ki prihajajo. To niso migranti, ki bi prišli kot ekonomski migranti z željo, da bi delali. Da bi pripomogli tudi s svojim delom, znanjem, k bogatitvi ciljne države. Oni pridejo zato, da živijo na osnovi sociale. Koliko od tistega velike migrantskega vala danes dela? Od – po uradnih podatkih – od milijona in pol – tam nekje, ene 33 tisoč naj bi jih menda bilo nekje kot zaposlenih, pa še od teh v resnici nihče ne dela. Hodijo pa recimo tisti, ki so imeli priznano pravico do azila. In ker menda, da jim, ne vem, kaj grozi v matični državi – hodijo v matično državo zdaj veselo na dopust. A to ste vedeli? Zato pravim, da je socialno migrantstvo edini pravi izraz.

Drugi, ki bi še bolj pravilno opisal to, do česar prihaja – in to masovno – je pa socialni parazitizem, gospe in gospodje. Zaradi katerega se rušijo socialne države, tudi najbogatejše, kot je Nemčija, kaj šele uboga Slovenija – in zaradi tega zmanjkuje denarja za človeka vredne penzije, za šole, za vrtca, za otroke, za vse. Socialna država v Evropi je zdajle v zadnjih vzdihljajih. Zato ker je preobremenjena. Zaradi socialnega parazitizma. In to hoče ta sporazum še pospeševati. Ker da je to nekaj pozitivnega. Izhaja iz popolnoma zgrešene predpostavke, da se bomo – tisti, ki v Evropi živimo – prilagajali tem, ki pridejo. Tega imate notri, kolikor hočete. Ne bo dopustno kakršnokoli drugačno mnenje. Samo nekaj, če boš kaj grdega rekel o migrantih, boš že ostro kaznovan. Ker tu notri piše – boš penaliziran. In tukaj je zaveza države, da se bo to storilo. Kot pravite – ni zavezujoč. Ja, ni iztožljiv pred sodiščem. Je pa politično še kako zavezujoč. Še kako zavezujoč. Vsak odstavek se začne z »Zavezujemo se«. In v tem je problem tega sporazuma. Da je na napačnih temeljih.

Kot rečeno, se je tragično izkazalo v manj kot 24 urah! Ko se je videlo, kako je s to integracijo in kako je s tem, če se – niti ni več bistveno. So legalne ali ilegalne migracije – dovoljuje migracije iz področij, ki dejansko imajo tako drugačno kulturo, tako drugačno – tako drugačne vrednote, tako drugačno življenje, da je to z Evropo popolnoma nezdružljivo. Predvsem pa je napačen princip, ki predvideva, da je možna multikulturnost. To, kar se je zgodilo včeraj v Strasbourgu je multi-kulti happening v resnici. Pred tem je bil pa en v Bataclanu v Parizu. Tam so okoli 100 ljudi ne samo zverinsko pobili, ampak so jih še grozljivo mučili, če ne veste tega. Lahko vam opišem, kako je to izgledalo, sem bral zaupne zapisnike. Pred tem je bil – potem, recimo, tak multi-kulti happening v Barceloni. Ko se je z avtom vozilo po mladih dekletih. In podobno.

Zaradi tega je to, kar izhaja iz tega Globalnega sporazuma, veličastna neumnost. Je pa to za nekatere biznis. Izjemno dober biznis. Ampak ta biznis, gospe in gospodje, je eden najbolj podlih v zgodovini človeštva. Ker je to biznis, s katerim zelo redki služijo, večina jih je v tisti vlogi, ki jim rečejo Američani z zelo lepim izrazom useful idiots – uporabni idioti, ker z dobrimi nameni dejansko pomagajo stvari spremeniti v pekel. Ampak na ta način se uničuje to, kar smo mi dolžni zapustiti svojim otrokom. To je pa Evropa, ki bo varna, ki bo bogata, ki bo ohranila kultura, ki bo ohranila identiteto, ki bo ohranila tisto demokratično izročilo, na katerega bi morala biti Evropa upravičeno ponosna. In ga širiti. Ne pa krčiti. In se sama sebi v nekem, ne vem, mazohističnem krču tej svoji kvaliteti – tej enkratni, neponovljivi evropski civilizaciji in njenim vrednotam – odpovedovati. Zaradi tega je ta akt tako škodljiv. In zaradi tega je to tisto temeljno vprašanje o smeri, v katero bo Slovenija šla. Ali v smeri, ki izhaja iz politike Globalnega sporazuma, nekritično uvažanje migrantov, s tem tudi uvažanje dejansko radikalnega islama in vsega, kar to za sabo potegne. Kar pomeni seveda v principu izginotje vsega, kar danes razumemo kot samoumevno, vključno s človekovimi pravicami – v perspektivi. Ali pa bo ohranila to, kar ima. Temelje, na katerih je bila vzpostavljena samostojna slovenska država pred četrt stoletja. Na osnovi neodtujljive pravice do samoodločbe slovenskega naroda, ki izhaja iz Temeljne listine Organizacije združenih narodov in iz ustavnih temeljev samostojne Slovenije. Ko gre za ta vprašanja, je točno – vsebina, ki jo je opredelil v svojih besedah dr. Ernest Petrič, tista, o kateri bi ljudem lahko - in trdim, da moramo omogočiti, da se odločijo sami. Ker gre za dejansko nadaljevanje uresničevanja načela samoodločbe. Ali pa, če želite, za vsebinsko uresničevanje načela samoodločbe slovenskega naroda. Tako kot je on zapisal. Da narod sam odloča tudi o vseh temeljnih vprašanjih razvoja slovenskega naroda. Da torej odloči neposredno na referendumu. Samo to je demokratično in samo to je demokratično ob pogoju, da se vnaprej zavežemo, da bomo tako voljo, izraženo na referendumu, vsi tudi dosledno spoštovali. V bodoče.

V SDS smo to pripravljeni storiti, to je naš predlog. To je bistvo našega predloga. In upam, da zmoremo toliko državniške moči vsi, da to storimo. Ne samo zaradi nas, ki tu živimo, ampak tudi zaradi naslednjih generacij.

Kolegice, kolegi, razprava je odprta in vabljeni, da se nanjo tudi prijavite. Kot prvi dobi besedo gospod Robert Pavšič.

Izvolite.

Hvala za besedo.

No, človek mora prav zajeti sapo in se malo umiriti, preden začne odgovarjati na vse te trditve o nekem demokratičnem duhu.

Ampak najprej moram pa povedati. Če je edino referendum oziroma plebiscit izraz demokracije, potem smo mi vsi tukaj – nedemokratični. Pa smo bili izvoljeni na demokratičnih volitvah. Ampak to je že neka druga tematika.

Na začetku, ob predstavitvi sem bil prav zadovoljen. Ker bi se pogovarjali dejansko o tem, ali gre ta tematika lahko na posvetovalni referendum ali imamo mogoče kakšno drugačno mnenje. Potem pa se je po uvodnih predstavitvah spet usul plaz klasičnih manter, kot smo jih bili vajeni že v zadnjem mesecu. In bom, tako kot sem zadnjič, nas mantral še naprej – pa še enkrat bi najraje izpustil v tej besedi eno črko vmes.

Gre za dramatizacijo nekih mednarodnih dokumentov, trivializacijo, ne vem, kakšne besede bi še uporabil – ampak dejansko se odmikamo od tistega, kar dejansko ta dokument zajema. To, da bi se obravnavalo vprašanje in problem migracij na en celosten način – na celotni verigi.

Ja, res je, da ljudje izgubljajo zaupanje v politiko, ampak tudi zaradi takih zadev, kot jih imamo danes tukaj. In ko govorimo o cenzuri – oziroma ko gospod Grims govori o cenzuri – jaz to nameno oziroma to željo v tem dokumentu vidim predvsem po tem, da bi se v poročanju izpostavljalo poštenost, resnicoljubnost pa korektnost. Ne pa, da bi se uporabljalo razne lažne novice, lažne profile, samo zaradi tega, da se dosegajo posamezni politični cilji.

Ko govorimo o deklaracijah in njihovi zavezujočnosti – kaj je potem z Deklaracijo o neširjenju jedrskega orožja? Kaj je potem s Splošno deklaracijo o človekovih pravicah? Tako kot je gospod Brglez pred nekaj tedni govoril – če bi danes te dokumente sprejemali, zagotovo ne bi bili sprejeti. Zato ker je zgodovinski spomin predaleč od nas, da bi se spomnili vseh tistih grozot, ki so bile z nami v zadnjem stoletju. In ki so z nami v tem stoletju. In ko govorimo o evropskih vrednotah – gospod Grims, kdo postavlja evropske vrednote? So to samo krščanske? Evropske vrednote so lepo zapisane v temeljnih aktih Evropske unije. Človekovo dostojanstvo, svoboda, demokracija, enakost, pravna država i človekov pravice. In v tem okviru se mi lahko pogovarjamo o tem, kako bomo razvijali svoje življenje, pravica do samoodločanja ni pod vprašajem, to bi še lahko tudi sam osebno podprl. Vsebina je pod vprašajem.

Govorite o množičnih migracijah in o dokumentu in interpretirate posamezne vsebine iz tega dokumenta vedno po svoje. To pravico imate. Jaz jih vidim drugače in jim zaupam, ker če to sprejema ves svet pa neka peščica ljudi temu ugovarja, potem ne vem kdo ima prav, kdo ima narobe, to je stvar lastne interpretacije.

Predvidevate neke posledice, ki so na osnovi teh vaših interpretacij tudi relativne.

Govorite o kulturi. Kultura ima neko določeno časovno distanco, kar je bilo včeraj kulturno, danes ni več, če že trivializiramo besede in pomene besed.

Tradicijo. Tradicijo ustvarjamo vsak dan.

Vrednote. Vrednote se pa tako ali tako v tej družbi izgubljajo. Poglejmo samo na svetovni splet, družbene medije. Ustvarjamo toleranco do nasilja, saj samo glavo obrnemo proč. Smo desenzibilizirani popolnoma, verjamemo vsem novicah, ki jih vidimo na internetu in tudi to ni prav.

In ko govorite o islamu in islamizaciji je tukaj še ena zelo velika nevarnost, sploh v Sloveniji, da boste stigmatizirali tistih 6 odstotkov Slovencev, ki so že danes deklarirani kot islamske oziroma muslimanske veroizpovedi in od vas je to skrajno ne fer.

Ko govorite o masovnih migracija - že zadnjič sem vam povedal - kaj pa je v tem bil eksodus?

Je bil osnova zahodne civilizacije. Res pa je, da je tudi ta eksodus imela za staroselce katastrofalne posledice, tukaj vam dam pa prav. Že Prešeren govori o temu v Krstu pri Savici in o tem, kako so se stari Slovenci upirali nasilnemu pokristjanjevanju. Valhun, Avrelij, Roh.

In če gremo potem naprej - dogajanje v Franciji ste zdajle uzurpirali za vsebinsko primerjavo z migracijsko politiko.

Dogajanje v Franciji nima nobene zveze z migracijami. Sami poročajo o tem, da ne protestirajo zaradi visokih cen goriva, to je bil samo povod. Protestirajo zaradi tega, ker zahtevajo dostojno življenje. O tem bo mogoče kolega iz Levice malo bolj ideološko zajel, spopad med kapitalom in dostojnim življenjem.

Tudi v Franciji so bili visoki vložki v reševanja bančnega sistema. V Franciji so se podjetja zavezala, da bodo zaposlovala na novo milijon ljudi v zadnjem obdobju v kriti, zato so dobila kar množične davčne odpustke pa se potem to ni zgodilo.

Protestirajo tudi zaradi prenizkih plač. Te nimajo zveze z migracijami, ampak z migracijsko politiko posamezne države.

V Sloveniji v zadnjem letu je bilo 55 odstotkov zaposlitev novih, v bistvu 55 odstotkov novih zaposlitev so bili tujci. Torej ti tujci, ki so bili v zadnjem letu zaposleni zdaj prispevajo v slovenski proračun in to, da lahko izvajamo socialno politiko.

Če gremo iz Slovenije naprej na Madžarsko, danes ste jo verjetno namenoma izpustili, ker so bile čez konec tedna velike delavske demonstracije zaradi namena vlade, da bo dopustila 400 nadur na leto in 3 leta za izplačilo teh nadur.

Madžarski delavci in študentje zahtevajo, da se podpiše sporazum in da se Soros vrne z brezplačnim šolstvom in fakultetami na Madžarsko. Zdaj ali jim bo to uspeli ali ne, ne vem.

In tudi ko gremo na področje Brexita vidimo, ravno danes so novice, tudi Brexit je bil namreč posledica po mnenju gospoda Grimsa: Zgrešene migracijske politike. Pa vidimo, da bo britanski zdaj glasoval o nezaupnici premierki. Tako je vse to pod vprašajem.

Če zdaj skrčim celotno zgodbo na enega ali pa dva stavka, dajmo se mi pogovarjat o čem bolj pametnem kot o teh mednarodnih dokumentih, ki so v bistvu pametni, ampak jih mi steriliziramo do te meje, da ustvarjamo samo še poglobljeno sovraštvo in delamo točno tisto, česar ne bi smeli. Pa zdaj pričakujem spet pogrom z vaše strani.

Hvala lepa.

Še pred tem mi dovolite, da vam sporočim, da je z nami gospod Jurij Lep, ki nadomešča gospoda Ivana Hrška.

Besedo ima predstavnik predlagatelja mag. Branko Grims.

Hvala.

Spoštovanega kolega pač res ne morem razočarati. Zdaj, če so zanj resnica in dejstvo pogrom, potem bom pač v celoti upravičil njegovo pričakovanje.

Če greva po vrsti. Najprej ste postavili vprašanje legitimitete tistih, ki sprejemajo odločitve v zvezi z marakeško globalno zadevo v Sloveniji. Glejte, kar se tiče te legitimitete, je to zelo spolzek teren. Kajti, ravnokar so za nami lokalne volitve, na katerih je največja vladna stranka LMŠ dobila tam okoli 2 % podporo in nima niti enega samega župana. V normalni demokratični državi, kjer se spoštuje načelo legitimitete, bi bilo samo še vprašanje, kateri dan bodo razpisane predčasne državnozborske volitve. Toliko o legitimiteti, kajti taka stranka nima nobene legitimitete več za vodenje Vlade oziroma države, če je seveda država demokratična.

Potem ste se dotaknili vprašanja Splošne deklaracije o človekovih pravicah Organizacije združenih narodov. Ne boste verjeli, da ste zadeli v črno, ampak ravno na nasproten način, kot ste hoteli, kajti ta deklaracija je bila v resnici nekoč sprejeta kot resolucija in, pazite, kot nezavezujoč akt Organizacije združenih narodov. Danes seveda še kako zavezuje, vsi gledamo celo ustave, ali so v skladu s Splošno deklaracijo o človekovih pravicah, to je kriterij, po katerem gledamo demokratičnost ali nedemokratičnost posamezne države in vse ostalo. To se pravi, ko govorimo danes spet o tem globalnem sporazumu, je na nek način zelo očitno, da se zgodovina ponavlja. In lahko se danes vsi izgovarjajo, da ni bil to njihov namen, ampak ali res verjamete, da je bil slučaj, da so za razglasitev tega globalnega sporazuma izbrali Marakeš na dan 10. december. 10. december je dan človekovih pravic. Ves čas je bila v ozadju želja - danes jo seveda uradno vsi zanikajo, ker jih je sram -, da bi se pravica do migracije vzpostavila kot neka nova človekova pravica. Pa to nikoli ni bila in nikoli ne sme postati, ker potem imamo socializem na globalni ravni, enakost v revščini vseh in vsakogar; vsakdo lahko pride, se k tebi naseli, zahteva zase bonitete, ti pa to plačaj. Socialni parazitizem na globalni ravni je potem to, kajne. To je problem tega sporazuma.

Če greva naprej. Kolega je omenil francoske demonstracije, da je to nekaj drugega, kot sem jaz predstavil. Veste, demonstranti so korakali - to lahko zdajle poiščem pa vam pokažem sliko, ste jo pa zagotovo vsi videli - z orjaškim napisom »Marakeš Non«, smo proti Marakešu, proti globalnemu sporazumu. To je zelo zanimivo z vidika, da si zdaj že levičarji lastijo rumene jopiče. Ali vi veste, da je Antifa, se pravi, levičarski fašisti, napadla rumene jopiče, imam posnetek na svoji Facebook strani, greste lahko pogledat. Pa takih primerov je bilo zabeleženih več kot sto, po uradni statistiki francoske policije. Levičarski skrajneži so rumene jopiče napadali, gospe in gospodje, da ne bo nesporazuma. Ti, ki so korakali, so v bistvu izrazili svoje nasprotovanje globalizaciji, če želite, kot celoti, v tistem najbolj izvornem sprenevedanju, v katerem se za krinko podnebnih sprememb in vsega ostalega nabija nove in nove davke, uničuje praktično srednji sloj, ki je skozi vso zgodovino bil motor razvoja, uničuje male podjetnike, jih preobremenjuje z davki, znižuje kvaliteto življenja ljudi. Zato se pa potem uvaža migrante, in seveda, ker to od neke točke naprej ni več možno brez nasilja, se potem hoče vzpostaviti še cenzure in načela policijske države. To je v Franciji vse že dejstvo, to je že na ulicah. Do tega pripelje ta stvar, če jo dosledno izpeljemo. In jaz upam, no, upam, da si nihče v Sloveniji ne želi živeti v taki državi. Zaradi tega je treba enkrat s to norostjo presekati. Zaradi tega je treba ljudem dovoliti, da se sami izrečejo; če to res želijo, potem naj to imajo. Ampak jaz sem trdno prepričan, da ljudje tega ne želimo, zase vem, da ne, ne zase ne za svojo družino, ne za otroke ne za vse moje prijatelje, kar jih imam, in verjemite, da jih imam veliko, da ne želimo živeti v taki državi. Morda pa večina odloči drugače, pač, večina ima pravico, da se odloči, tako ali drugače. Vprašanje odgovornosti politike je pa, ali sploh to priložnost da ljudem, da se sami odločijo, to je pa vprašanje demokratičnosti politike. In tu je zdaj velikanska skušnjava ali pa, če želite, preizkušnja slovenske politike. Sprejema se nekaj, kar bo usodno zaznamovalo Slovenijo. Danes se tudi Evropa, ne glede na to, kaj si mi želimo - jaz osebno bi si želel, da je Evropa čim bolj povezana, ampak povezana kot skupnost držav, kjer vsakdo spoštuje vsakogar, tudi na nacionalni, državni ravni, vsestransko. Ne, da se to poskuša poenotiti v neko rjavo čorbo, iz katere ne bo ničesar več, predvsem pa ne razvoja, ker pač to nekaterim za dvigovanje profita, in to, zanimivo, tistim najbolj levičarskim finančnim špekulantom, ustreza, ker na tem kujejo fantastične profite. To je v resnici ta zgodba, s katero se danes soočamo. In ta zgodba je popolnoma nasprotna temu, žal, kar je kolega hotel povedati. Vsako od teh dejstev se da preveriti, vsako od teh dejstev. Tudi sami verjetno dobro veste, gre samo za to, ali potem na teh dejstvih tudi sprejmemo nek skupen sklep, da se stori ta korak nazaj, da se ljudem omogoči, da se izrečejo, in da potem nadaljujemo v smeri, o kateri bo odločil tisti, ki ima po ustavi edini pravico oziroma edini oblast - to pa je narod, ljudstvo na referendumu.