Spoštovane kolegice poslanke, kolegi poslanci, gospe in gospodje! Začenjam 44. izredno sejo Državnega zbora, ki sem jo sklical na podlagi prvega odstavka 58. člena in drugega odstavka 60. člena Poslovnika Državnega zbora.

Obveščam vas, da je umrl gospod Bojan Kontič, poslanec Državnega zbora v mandatih 1996-2000, 2000-2004, 2004-2008 in 2008-2011. Njegov spomin bomo počastili z minuto molka.

/ minuta molka/ Slava.

Obveščen sem, da se današnje seje ne morejo udeležiti naslednji poslanci: mag. Gregor Židan od 10.00 do 13. ure, Samo Bevk do 15. ure, Jože Tanko do 18. ure, Felice Žiža do 13.30, Vojko Starović, Franc Kramar in mag. Dušan Verbič do 18. ure.

Na sejo sem vabil ministra za notranje zadeve Aleša Hojsa ter druge predstavnike Vlade. Vse prisotne lepo pozdravljam!

Prehajamo na določitev dnevnega reda 44. izredne seje Državnega zbora. Predlog dnevnega reda ste prejeli v sredo, 16. septembra 2020, s sklicem seje. O predlogu dnevnega reda bomo odločali v skladu s prvim odstavkom 64. člena Poslovnika Državnega zbora. Predlogov za širitev dnevnega reda seje nisem prejel. Zboru predlagam, da za današnjo sejo določi dnevni red, kot ste ga prejeli s sklicem.

Prehajamo na odločanje. Poslanske in poslance prosim, da preverijo delovanje glasovalnih naprav. Glasujemo. Navzočih je 71 poslank in poslancev, za je glasovalo 71, proti nihče.

(Za je glasovalo 71.) (Proti nihče.)

Ugotavljam, da je dnevni red 44. izredne seje Državnega zbora določen.

Preden preidemo na 1. točko dnevnega reda, prosim, da v sklopu preventivnih ukrepov za preprečitev širitve novega koronavirusa vsi govorci tudi za govornico ves čas nosite maske, torej ne le v klopeh.

Prehajamo na 1. TOČKO DNEVNEGA REDA – INTERPELACIJA O DELU IN ODGOVORNOSTI MINISTRA ZA NOTRANJE ZADEVE ALEŠA HOJSA.

Interpelacijo je v obravnavo Državnemu zboru predložila skupina 39 poslank in poslancev s prvopodpisanim Matjažem Nemcem.

Besedo dajem predstavniku predlagatelja Matjažu Nemcu za dopolnilno obrazložitev interpelacije.

Spoštovane poslanke, spoštovani poslanci, predsednik Državnega zbora, ministri – predsednika Vlade še ni – ter seveda gospod Hojs!

Pred seboj imam nepreklicni odstop Aleša Hojsa. Odstop, ki ga je v zaprti kuverti predal predsedniku Vlade Janezu Janši. Janez Janša se je v maniri pravega samodržca odločil, da kuverte ne odpre, preprosto zato, ker vsebina ne odgovarja njegovim osebnim in strankarskim interesom. Težava, težava predsednika Vlade pa je, da je gospod Hojs pismo javno objavil, odločitev o nepreklicnem odstopu pa celotni slovenski javnosti sporočil na uradni tiskovni konferenci Vlade Republike Slovenije. Odstopne izjave Aleš Hojs ni nikdar in nikoli preklical. Da je nepreklicno odstopil, je več kot dva meseca po odstopu suvereno sporočil v kasnejših izjavah večkrat.

Odstop ministra jasno ureja in določa Ustava Republike Slovenije, ki je akt, s katerim država predpiše načela in oblike političnega in družbenega dogajanja. No, kljub temu se je Janez Janša brez premisleka preprosto odločil ignorirati Ustavo Republike Slovenije. Aleš Hojs je to ignoranco sprejel s skomigi ramen, češ, pri tem nimam nič. Aleš Hojs za funkcijo ministra ni in nikdar ni bil primeren, ker tepta človekovo dostojanstvo, s tem ko podpira posameznike, ki poveličujejo ustaštvo. Policijo podreja stranki SDS, lastnemu narodu postavlja ograje, kljub opozorilom Varuha človekovih pravic, odreja legitimiranje ljudi, verjame obtožencu za organiziranje prostitucije prej kot policiji, odreja nezakonite vpoglede v tajne podatke, namesto državnega tožilca usmerja policijo v postopkih, kot ugotavlja tudi KNOVS, in to počne brez zakonske podlage, torej nezakonito.

Prvi, ki bi moral tukaj sedeti, in prvi, ki bi moral biti na potezi, je gospod Janez Janša. Ni jasno, kateri del besedne zveze mu ni jasen. Ne od »nepreklicni odstop«? Kateri del besedne zveze gospodu Janši tu ni jasen? Seveda ne premore integritete, niti da bi danes tukaj z nami sedel, niti da bi branil svojega podrejenega, tudi nespoštovanja do države, kot vidite, ustavnega redu, kot vidite, ali nepreklicne odločitve svojega sodelavca gospoda Hojsa.

Spoštovani zbor! Vse od nepreklicnega odstopa ministra Hojsa smo priča demonstraciji ignorance. Tako kot danes. Priča smo vladanju, ki ga od prevzema oblasti vsiljuje Janez Janša. Gre za samovoljo, gre za brezbrižnost do ustave, zakonov, resnice in dejstev ljudi; vsega in vseh in vsakogar, ki ne sodi v enačbo Janeza Janše in njegove sle po oblasti.

Najbolj zvest ambasador, kot vidite, tega Janševega načina dela pa je prav nepreklicno odstopljeni minister za notranje zadeve Republike Slovenije gospod Aleš Hojs. Minister, katerega delo govori o nizu ekscesnih dogodkov. Med drugim je Aleš Hojs lagal, ko je obvestil Državni zbor, da policijski sindikat podpira njegova prizadevanja za aktivacijo 37.a člena Zakona o obrambi. Ko je sindikat to zanikal, je z enako mero vehemence sporočil, da je bil to pravzaprav drugi sindikat. Ko so tudi od tam sporočili, da Aleš Hojs ne govori resnice, pa je ponovno, kot je v njegovi navadi, zgolj skomignil z rameni in odkorakal. Aleš Hojs ni postregel le z lažmi, temveč tudi s pritiski na strokovno in neodvisno delo policije in tožilstva. Njegova toleranca do zakonodaje je nizka, do Franca Kanglerja pa zelo visoka. Tudi, ko se je Kangler odločil kar sam disciplinirati policiste, ki so zaradi prostitucije preiskovali njegovega prijatelja.

Minister Hojs tudi brez slabe vesti preko spletnih omrežij sporoča, kako naj se policija obnaša do miroljubnih ljudi, ki intimno izražajo svoje nezadovoljstvo do Vlade. Da o legalizaciji ustaškega zborovanja v Mariboru niti ne govorim. Stvar je tako resna, da Varuh človekovih pravic opozarja na ravnanja, ki jih sproža sam minister za notranje zadeve. Seveda Aleša Hojsa to ne gane. Njegovi cilji so jasni. Med njimi popolna politična podreditev policije in Nacionalnega preiskovalnega urada. Morda zato, ker bi lahko preiskava pokazala na madžarski kapital sumljivega izvora za medije, ki širijo sovražni govor in lažne novice. Med njimi so seveda tudi mediji, ki so tesno povezani z najbolj vidnimi člani stranke SDS, kot da bi se minister zbal, kaj se bo dogajalo z Novo24, kateri je direktoval.

Spoštovane državljanke in spoštovani državljani! Stranka SDS ugrablja in uničuje svobodo, demokracijo in človekove pravice. Preko ravnanj Aleša Hojsa nam takšno škodljivo politiko vsiljuje Janez Janša. Pri tem pa Janez Janša na čelu Vlade ne pozna ovir. Sporne menjave na vrhu neodvisnih institucij, policije, Statističnega urada, Nacionalnega preiskovalnega urada so le vrh ledene gore, kadrovske križanke te vlade. Končni cilj pa je, kot že rečeno, popolno podrejanje vsega in vsakogar za politične interese največje koalicijske stranke. In to, spoštovani, v času, ko bi morala biti vsa pozornost slovenske politike namenjena sprejemanju ukrepov zaradi koronavirusa, se Janez Janša, ki ga danes tu ni med nami, in Aleš Hojs posmehujeta stiskam ljudi, ustavni red pa je za njiju neka ideja, ki jo lahko ovržeta kadarkoli. Še več! Minister Hojs ima v tej igri izkazovanja moči nad zakoni ustavo eno ključnih vlog, spoštovane kolegice in kolegi. Če želite, mu je bilo, sodeč po njegovih dejanjih, zaupano mesto nosilnega stebra avtoritarne politike vlade Janeza Janše, in to mu seveda zelo leži. Pri namerni odločitvi, da dopusti možnost Thompsonovega koncerta, pa je minister naredil še korak dlje. Svojo vlogo je celo nadgradil ter državi prostovoljno oziroma samovoljno zagotovil nečastno članstvo v združbi idej in ljudi, za katere poveličevanje ustaštva ni problem. Cilj ohranjanja ideologije sovraštva, delitev, vsiljevanje kompleksa večvrednosti po ministrovo terja tudi žrtve, kot so zakoni, demokracija, človekove pravice ter ne nazadnje zgodovinski spomin naših ljudi, ki so bili zavoljo teh ljudi pahnjeni do roba in čez nečloveškega trpljenja. Mnogo vprašanj sem dobil, češ, ob vsem, kar se dogaja, s čim vse nas lahko »preseneti« minister Hojs. Ali je res odločitev možnosti koncerta prvi razlog za interpelacijo? Ne, ne, le eden od naštetih, ima pa posebno mesto v nizu spornih ministrovih dejanj. Poleg samovoljne ignorance zakonodajnega in ustavnega reda Republike Slovenije dokončno razkrinka ideološki pohod te vlade proti temeljnim vrednotam naše države in družbe, sredstev pa pri tem ne izbira. Kolegice, kolegi, zato je interpelacija nujna.

Predlagatelji interpelacije ne bomo nikdar pristali, da se Slovenija spremeni v državo, v kateri Janša delegira, o čem bodo mediji poročali, policija preiskovala, tožilstvo preganjalo in sodstvo sodilo.

Spoštovana javnost, ob vsem povedanem bi minister, kot bi to bilo običajno v normalni državi, takoj odstopil. Človek, ki ga danes tu ni, predsednik Vlade, pa bi ta odstop nemudoma sprejel. Ker to ne želita narediti, ker sta oba že pokazala, da se njiju ne tiče niti ustava, niti zakon, še manj pa neka morala in politična higiena, je ta odgovornost na vseh nas danes tukaj, spoštovani. Naredite, naredimo tisto, kar se od nas pričakuje, ker je edino prav, čemur smo po zakonu in po ustavi tudi zavezani. In to je, da interpelacijo zoper ministra Hojsa danes podpremo. Hvala lepa.

Hvala lepa.

Odgovor ministra za notranje zadeve na interpelacijo ste prejeli 24. junija 2020. Besedo dajem ministru za notranje zadeve Alešu Hojsu za obrazložitev pisnega odgovora.

Težko govorim z masko.

Spoštovani minister, maske moramo imeti gor, priporočilo.

Saj smo daleč.

Spoštovani poslanci, spoštovani predsednik Državnega zbora, spoštovani kolegi ministri, ministrice!

Glede na to, kar sem slišal, nisem vedel, da je potrebno v tem spoštovanem zboru tolikokrat nasloviti javnost, očitno gre za predstavo za javnost, vsaj tako sem razumel iz uvoda gospoda Nemca; torej tudi jaz zato pozdravljam slovensko javnost, vse tiste, ki nas spremljate preko televizije.

Po uvodu moram reči, da ne vem, ali je to interpelacija zoper mene ali zoper predsednika Vlade, zato se osredotočam zgolj na tisto, kar je bilo v interpelaciji napisano zoper mene in kar je bilo v uvodu povedano zoper mene. Besedilo interpelacije za slovensko javnost, zadaj je spletni naslov, prav tako odgovor na to interpelacijo, si lahko tisti, ki niste poslanci – verjamem, da ste si poslanci to pogledali –, najdete na spletnih straneh Ministrstva za notranje zadeve. To je po moje pomembno poudariti zaradi tega, ker je samo interpelacijo nujno prebrati. Ta interpelacija je vredna branja. Po najavi, po naročilu predsedujoče stranke SD, ki je gospodu Nemcu naročila, naj spiše interpelacijo, se je v medijih pojavila vest, da je dolga 120 strani. Tudi sam sem bil izjemno presenečen, ko sem slišal ta podatek, posebej zato, ker naj bi 120 strani spisal ali pa pripravil gospod Nemec. To me je šokiralo. Seveda sem kasneje, ko sem interpelacijo prebral, ugotovil, da gre zgolj za 20 strani interpelacije, vse ostalo so priloge, so časopisni članki, so zgodovinski viri, so navedbe, kaj je ustaštvo bilo in podobno. Res je, s 16 stranmi te interpelacije se podpisniki interpelacije ukvarjajo z ustaštvom. Od teh 16 straneh je moč 15 stranem v popolnosti potrditi. Torej to, kar piše tam na 15 straneh, so dejstva in je treba podpisati. Torej, podpisati je treba, da je ustaštvo zavržno, da so se storili zločini, da je to nekaj nesprejemljivega. Seveda pa ni moč pristati na to, kar mi predlagatelji, podpisniki očitajo; da sem jaz tisti, ki spodbujam ustaštvo ali celo več, da intimno podpiram ustaštvo. Zato mi dovolite, spoštovani kolegi, da bo tudi moj uvod, torej moja začetna predstavitev, kljub temu da smo se v koalicijski pogodbi dogovorili drugače – torej, da ta koalicija ne bo izpostavljala ali pa obravnavala ideoloških tem –, da bo ta moj uvod nekaj minut vseeno posvečen ideologiji. Posvečen ideologiji zato, ker moram odkrito povedati, da sem bil ob branju te interpelacije osebno prizadet, ne samo jaz, tudi širša družina je bila osebno prizadeta.

Zato mi dovolite, da začnem, tako kot piše v interpelaciji, z letom 1942, ko je Joso Orešković, tako piše v interpelaciji, pobijal, klal, posiljeval in počel grozodejstva kot ustaš. Še več ustaških pesmi si boste lahko prebrali v interpelaciji, če želite, in vse to je seveda zavržno. Zgolj dve leti zatem je prav tako 19-letni Franc Hojs, očetov brat, moj stric, sodeloval v partijski šoli v Cerknem. Na Poljanah nad Cerknim je bila elitna partijska šola, kamor so prihajali intelektualci, tisti, ki so verjeli v komunizem, zato da bi se ustrezno izučili. Franc je zapustil študij medicine v Padovi in se je odločil, da se pridruži komunistom v boju za svobodo. 43 partizanov te šole je bilo izdanih. Še danes ne vedo, kdo jih je izdal. Po nekaterih teorijah so jih izdali kar sami, torej partizani, komunisti sami, zato ker so se seveda bali, da bi iz teh intelektualcev lahko ratalo kaj več. Njihov pomnik lahko vidite na sliki. Tam lahko najdete tudi ime Franca Hojsa in torej je moje sorodstvo dalo življenje za svobodo v II. svetovni vojni. Antifašisti, kot se radi imenujejo – posebej gospod Nemec, ki je sicer v času, ko smo se osamosvajali, bil star, če se ne motim, 9 let – torej antifašisti so povedali, da je treba najti storilca. Nemudoma so pobili 13 domačinov in dva duhovnika, torej 15 ljudi. Vrsto let so jih preganjali, ko so se zbirali domačini ob nagrobnikih in gospod Janez Stanovnik je šele leta 2014 javno povedal: »Pokol teh ljudi v Cerknem je bila napaka. To je bilo narobe. Mi, komunisti smo naslednji dan po tem pokolu ukinili VOS. Ukinili smo v Kočevju VOS, kajti ugotovili smo, da so take likvidacije nesprejemljive.« Nekaj let zatem, tam nekje leta 1949, so tisti fantje v usnjenih plaščih, udbovci smo jim rekli, prišli do drugega očetovega brata, do strica Jožeta. Začel je študirati medicino in gospodje so mu rekli: »Delal boš za nas, ovajal boš ljudi.« Ko jim je stric povedal, da se za komunizem ne zavzema zato, da bo ovajal ljudi, je sledila pot na morje. Seveda vemo, kakšno je bilo to morje. To morje je bilo tisto, ki so ga nekateri, moj stric dvakrat, kasneje še enkrat leta 1952 do 1954, preživeli na Golem otoku. Dvomotorci so jim rekli. Deset Slovencev je bilo takih, ki so bili dvakrat na Golem otoku.

Zato je seveda razumljivo, da me je sorodstvo, posebej tisti starejši, starejše tete in strici, spraševalo, kako je mogoče ob vsem tem, ko ste bili vzgajani v antikomunizmu, v antinacizmu, antifašizmu, da ti podtikajo ustaštvo. Seveda je stvari težko razložiti, pa vendar je bil odgovor relativno enostaven. Potrebno je pogledati, kdo v tej stranki se komu klanja, govorim seveda o stranki SD, in pred kom stojijo. Torej, stojijo pred tistimi morilci našega naroda, ki so izdali tudi lastne sokolege – strica, drugega strica in še bi lahko našteval. In tisti, ki si predstavljajo državo, tako kot si jo je predstavljal Milošević pred 30. leti. Nazadnje je iz te države podil Milošević. Tisti, ki ste malo starejši, se spomnite, da nam je leta 1989 povedal, »če vam kaj ni prav v Jugoslaviji, se lahko izselite v Beč« – torej Dunaj po slovensko – »ali pa v Filadelfijo.« To mi je povedal pred štirimi tedni gospod Nemec – pa ne Nemec kot narodnost, ampak gospod Matjaž Nemec – na javni televiziji. Povedal mi je, da če se s čim ne strinjam, kar je povedala gospa Tanja Fajon, se lahko iz države izselim. Nesprejemljivo!

Pa da se vrnem na številke, da povem tisto, kar je pravzaprav v interpelaciji najbolj bistveno. To pa je tole – in s tem se strinjam –, ustaštvo je nesprejemljivo. V Jasenovcu pomorjenih več kot 700 tisoč ljudi. Sam Thompsona ne poslušam in tudi ne vem, kakšno glasbo predvaja. Povem pa, da to, kar si je dovolila stranka SD v zadnjem tednu s svojimi videoklipi, je Goebbelsova propaganda. Goebbelsova propaganda ni bila tako močna. Zavrtite si na svojih prenosnikih klip številka ena, zakaj Hojs ne sme biti več minister, in poslušajte nagovor. Pravijo, da sem jaz podpisal to, da lahko Thompson nastopa. Upam, gospod Nemec, da boste v današnjih sedemnajstih urah pokazali papir, kjer je moj podpis; upam, da ga boste pokazali. Povedali so, da bomo mi, da boste vi, davkoplačevalci, plačevali 150 tisoč evrov odškodnine organizatorju – druga laž, kasneje jo bom obširno razložil v sami razpravi. Ne bo prijetno, posebej zato ne, ker se bo videlo, kako globoko je v te odškodnine vpletena stranka SD.

Poglejmo dejstva. Ustaštvo je nesprejemljivo, drži, ampak zame je nesprejemljivo tudi četništvo – ne iz druge svetovne vojne – posebej tisto, ki se je dogajalo na Hrvaškem v času tako imenovane domovinske vojne. Slikanje gospoda Nemca z ženo Arkana, torej krvnika na Hrvaškem, je zame nesprejemljivo in verjamem, da ne samo zame, ampak za mnoge Slovence. Nesprejemljivo je tudi tole – poboji med rusko revolucijo, ko so peli in pobijali, poboji Stalina v Ukrajini, ko so peli in pobijali, poboji v Jugoslaviji, ko so peli in pobijali, poboji mnogih tistih, ki so po Evropi po vojni peli Bandiero rosso in Internacionalo, celo v naših Stožicah ste jo slišali, mnogi izmed vas ste tam celo bili, ali pa likvidacije najožjih sodelavcev Che Guevare, katerega majico ponosno nosi poslanec stranke SD v Evropskem parlamentu Milan Brglez. Ampak živimo v demokraciji, živimo v pravni državi in zato se vprašam, kako demokratična pravna država deluje – tako, kot trdi gospod Nemec in stranka SD? Torej z obračanjem po prepovedi ali dovoljenju na milostnega vladarja, na milostnega ministra? Ali morda na pravno državo, kjer so zagotovljene človekove pravice, kjer je zagotovljena svoboda govora, združevanja, kjer imamo akte, ki jih izdajajo in odpravljajo pristojni organi, in ne tako, kot si je v javnih nastopih zadal gospod Nemec, kar lahko vidimo? Sam se sprašujem, sem torej jaz Sončni kralj, ki lahko prepovedujem ali dovoljujem koncerte – jaz si ministrovanja ne predstavljam v taki obliki.

Torej, kako si predstavlja pravno državo gospod Nemec? Kako so si jo predstavljali tisti, ki so leta 1944 pobudili 15 domačinov, smo lahko videli. Kako so si jo predstavljali tisti, ki so pobili milijone ljudi v času od druge svetovne vojne, smo tudi lahko videli. K sreči, k sreči danes živimo v demokratični državi, k sreči je ta parlament tisti, ki v tej državi odloča, ampak na nesrečo pa imamo med njimi vseeno take poslance, ki so sposobni povedati tole. Če ste antifašist, imate kot predstojnik upravnega organa vso možnost odpraviti odločbo, jutri pridete v službo in odločbo odpravite. Si predstavljate? Jaz si ne.

Še nekaj dejstev. Se opravičujem, da vseh dejstev v samem odgovoru o interpelacije ni bilo moč navesti, s presenečenjem ugotavljam celo to, da sem nekatere stvari našel šele kasneje, čudežno so izginile iz spisa; ne vem sicer zakaj, čudežno, tam jih ni bilo. Zato lahko povem dve ključni stvari: 30. 3. je bil začetek prodaje tega koncerta na Eventimu, 31. 3. vložena kazenska ovadba zoper organizatorja, vlagatelj Darko Konstantinović, okrožna državna tožilka to ovadbo zavrže 23. 10. 2017. To niti ni tako pomembno, bolj pomembni so datumi tamle dol in seveda dokumenti. Tega dokumenta žal 10. – oziroma ko sem odgovarjal na interpelacijo – še nisem našel. 10. 5. Policijska uprava Maribor, postaja Maribor soglaša s koncertom. Si vi to predstavljate? Dokument je pred vami. Povedo, da mu bodo nudili varovanje, povedo, koliko bo to stalo, povedo, da bo za tistih tisoč 200 ljudi na koncertu skrbelo pet policistov in tako soglasje in dovoljenje pošlje organizatorju. Kasneje ne vem, kaj se je zgodilo, gotovo je prišel kakšen telefonski klic in 15. 5., pet dni zatem, ta ista policijska postaja koncert prepove. Neodvisna policija, strokovna policija – sami si podajte odgovor! 12. 5. 2020, letošnjega leta, kontaktiramo naše uslužbenke, gospoda Matjaža Remica, zaposlenega na MJU, gospod minister ga bo verjetno poznal, ki je sodeloval pri pripravi zakonov, ki našim uslužbenkam potrdi, da je zaradi situacije covid odločanje v primeru koncerta ustavljena in da je taka odločitev pravilna. Torej, da gre za nenujno stvar. Še enkrat naj poudarim, danes se pogovarjamo o koncertu in slovenska javnost mora to vedeti, ki ga nikoli ni bilo in ga nikoli ne bo. Ga ni bilo in ga ne bo. Torej potrdi, da gre za nenujno zadevo. 14. 5., Upravna enota Maribor, ki jo – glej ga zlomka – vodi vidni član stranke SD, poda zahtevo na ministrstvo, da gre za nujno zadevo in da je treba nemudoma odločati. Celo več, aktivira, želi aktivirati javno inšpekcijo, da naredi nadzor na Ministrstvu za notranje zadeve, zakaj to ni nujna stvar. Seveda je inšpektorat odgovoril, da je nadzor nepotreben, da gre za nenujno stvar, kot sem rekel, koncerta ni bilo in ga nikoli ne bo. 20. 5. pa gospa Darja Drnovšek – jaz je ne poznam –, zaposlena na MJU, kliče MNZ, torej naše zaposlene, naj pripravijo opomnik za ministra, ker se bo ta sestal z načelnikom upravne enote v zvezi z odprto zadevo Thompsona. Po vprašanju, kako to, da se bo v odprtih zadevah sestajal, čez 10 minut dobimo ponovni klic, kjer povedo, da se minister, in v tem primeru gre seveda vsa zahvala ministru Koritniku, ki pač ve, kako se o odprtih zadevah obnaša, ki pove, da se ne bo sestal. 3. 6. naše uradnice – te uradnice seveda vzamem v bran in bom svoje sodelavce vedno vzel v bran, v kolikor bodo delal zakonito in pošteno – izdajo odločbo. Zakaj 3. 6.? Zaradi tega, ker je to tri dni potem skladno z zakonom, ko je covid zakon prenehal veljati.

S tega mesta naj gre seveda tudi moje opravičilo tako predsedniku države kot tudi predsedniku Vlade, kajti v tistih dneh so se pojavila tudi namigovanja, češ, da je bilo to narejeno namenoma. Zakaj namenoma v tem tednu? Če se spomnite, sta takrat tako predsednik države kot predsednik Vlade naredila izjemno spravno potezo. Drug ob drugem sta se poklonila tistim pobitim v Kočevskem rogu in padlim partizanom na drugi lokaciji. Torej, oba predsednika, nikakršne zarote ni bilo. Šlo je zgolj za upoštevanje zakonov.

Zaključim s tožbo Državnega odvetništva, ki je kasneje vložilo tožbo zoper to odločitev, in poglejte, kaj je najbolj zanimivo v tej tožbi. Najbolj zanimivo v tej tožbi je, da celo odvetništvo samo ugotavlja, da če že, potem morate o tem odločati vi, spoštovani poslanci. Vi morate spremenit zakon tako, da bo zadeva jasna. Napotuje zakon na Ustavno sodišče. Torej, trdim, da so naše uradnice delovale zakonito in strokovno.

Seveda ne bom imel časa odgovorit na vse v teh 30 minutah, pa vendar, dve, tri stvari vseeno. Veliko je govora o moji komunikaciji. Povedati moram, da sem v času korona krize imel kar nekaj razgovorov z evropskimi kolegi, posebej notranjimi ministri. Imel sem pa tudi razgovor z gospodom Lenarčičem. Tukaj boste lahko videli mojo neprimerno komunikacijo. Gospod Lenarčič me je v SMS obtožil, češ, da so njegove službe preverjale, torej, službe Evropske komisije, resorja, ki ga vodi, in da se ne bomo prijavili na razpise, ki so bili namenjeni nabavi potrebne opreme in drugih sredstev, ki so bila nujna za obdobje covid. Po dveh, treh neuspešnih SMS, ko ni odgovoril, sem se odločil in mu napisal pismo in ga prosil, da mi pove, kdaj, kdo in kje je preverjal in kdo s strani Slovenije mu je potrdil, da Slovenija v teh nabavah ne bo sodelovala. Neverjetno! Čez 10 dni dobimo odgovor gospoda Lenarčiča, kjer mi pove, kaj vse so objavili, ampak to smo tako in tako vedeli, ampak zaključek je fantastičen. Veseli se izjemnega sodelovanja z nami in upa, da bomo tudi naprej tako dobro sodelovali. Pred enim tednom je javno razglašal, kako Slovenija v teh nabavah v postopkih z Evropsko komisijo ne sodeluje. Neverjetno.

Še tale graf, mislim, da je pomemben. Gre seveda za moje aktivnosti v razmerju do policije. Naredil sem eno statistiko. Tukajle gor so zadnji ministri, od Gorenaka, Viranta, gospe Žnidarjeve, gospoda Poklukarja in mene. Z barvami so označene posamične usmeritve, izredne usmeritve, ponovne usmeritve in redne usmeritve. Seveda je potrebno tako primerjavo narediti na čas trajanja mandata, vse skupaj sem preračunal na 180 dni, in moram reči, da sem uvedel manj nadzorov kot ostali ministri; gospod Gorenak 2,7, Virant 3, Žnidarjeva 2,5, Poklukar 2,6 in jaz 2 na obdobje. Sem pa podal več usmeritev. Seveda sam sebe nekako ocenjujem kot vestno in zavedno delo. Prepričan sem namreč, da je minister tam zato, da policijo skladno z zakonom usmerja, da daje navodila, ne, da jo zgolj nadzira.

Čisto na koncu morda še besedo, dve o tem, kar je tudi predmet interpelacije, na žalost napisano zgolj skozi dva stavka in morda odstavek in pol. To je tudi gospod Nemec v tem uvodu omenil. Gre za zavajanje glede ilegalnih prehodov. Kot se spomnite, smo v koaliciji prišli pred vas s pobudo, željo, prošnjo, da se aktivira 37.a člen Zakona o obrambi. Tole so številke, tole so smeri prihodov, tole je krivulja gibanja ilegalnih migrantov. Dogaja se točno to, kar smo napovedali. Napovedali pa smo, da bo po koncu korona krize, po koncu tega obdobja, pripad teh ljudi bistveno večji, kot se je v nekaterih krogih govorilo, in večji kot je bil lani. Tole so številke. Torej daleč nad tistim, kar je bilo rečeno, da bo. Tukaj pa moram biti kritičen ali pa se odzvati na drugi del podpisnikov interpelacije, to je stranke LMŠ. Ta je po moje bila tista, ki je prispevala ta del v interpelacijo, in ta del, ki je govoril o tem, češ da naj bi kogarkoli zavajal. Moram reči, da sem z vsemi poslanskimi skupinami opravil razgovor. Seveda so nekateri jasno povedali, da bodo stvar podprli, ali pa so jasno povedali, da stvari ne bodo podprli, kot recimo stranka Levica. To je seveda moč razumeti. Tudi stranka SD je korektno prisluhnila, povedala svoje argumente »za« in »proti«, sem jih poskušal razumeti, stranka LMŠ pa se je norčevala.

Stranka LMŠ pa se je na tem sestanku norčevala. Gospoda Šarca sicer tam ni bilo. Tam je bil gospod Črnčec, sicer ne vem zakaj, očitno kot njegov namestnik ali pa kot njegov strokovni sodelavec. Tam je bila gospa Jerica in tam je bil gospod evropski poslanec. Povedali so, da so morda pripravljeni podprti 37.a člen z določenimi pogoji. Eden od teh je bil recimo, da se lahko vojak giblje zgolj dva kilometra od meje. Sam si ne predstavljam, ali ste mislili, da bomo napeli trak ob meji ali da bomo vojakom dali GPS in jih potem kontrolirali ali kaj podobnega. Torej, šlo je enostavno za norčevanje. Pa še nekaj, kar je bistveno. Gospod Črnčec je povedal: »Policija je tudi lani hotela to, pa sem preprečil. Ne vem, zakaj ne bi to storil tudi letos. Lani je policija hotela aktivacijo, pa smo povedali, da ne, sami boste zmogli, in vidite, da so zmogli, zmorete tudi letos.« Torej številke so drugačne, morda kalkuliram, ocenjujem, morda pa lani niso vseh zajeli. Morda pa je bilo lani ravno takšno število, pa je bila intenzivnost varnostnih organov manjša. Številke, ki so pred vami, so dramatične. Ob zaključku uvoda, torej ob tej moji predstavitvi, vam napovedujem, da bo Vlada, torej jaz, kot minister za notranje zadeve, verjetno ponovno prišel pred vas z aktivacijo 37.a člena. Tako boste lahko ponovno konstruktivni ali pa ponovno nekonstruktivni.

Torej, spoštovani poslanci, za samo razpravo, ki bo, kot ste povedali, dolga 17 ur, imam pripravljeno izjemno veliko gradiva, zapisnike, usmeritve, datume, številke, tako da bom z velikim veseljem odgovoril na vse očitke. Zaključim pa s tem, da žalostno se mi zdi, da živim v državi, ki smo jo skupaj z vsemi državljani izbojevali v letih 1988–1991. Žalostno zato, ker so v njej še vedno ljudje, ki ne morejo iz svojih ideoloških okvirov, ki političnim nasprotnikom podtikajo fašizme, nacizme, ustaštvo in podobno. Ki se ne morejo argumentirano soočiti s problematiko ljudi danes in v prihodnje in ki še vedno – ne vem sicer, zakaj – kljub svoji starosti opevajo tiste, ki so našemu narodu naredili veliko gorja in veliko škode. Hvala lepa.

Hvala lepa.

Prehajamo na predstavitev stališč poslanskih skupin.

Prva ima besedo Poslanska skupina Demokratične stranke upokojencev Slovenije, kolega Franc Jurša.

Gospod predsednik, najlepša hvala za besedo. Lep pozdrav ministrskemu zboru, seveda kolegicam in kolegom in vsem, ki so v dvorani!

V naši poslanski skupini smo se največ pogovarjali o tem, ali danes izraziti skupno stališče poslanske skupine ali pa ne. Odločilo smo se, da skupnega stališče poslanske skupine nimamo. Nimamo ga zaradi tega, ker je to, kar se že dogaja v tem trenutku v dvorani, itak ideološka interpelacija in mislim, da bomo cel dan oziroma boste cel dan govorili le o ideologiji. Je pa res, da je to druga interpelacija v tem obdobju in da se pri prvi interpelaciji relativno dolgo cjazilo. Da pa je druga interpelacija bila izpisana zelo hitro in ta interpelacija, ki je v pisni obliki, govori o eni temi; to je Thompsonov koncert, ki ga dejansko v Mariboru ni bilo. Seveda takoj, ko se je začelo govoriti o tej temi, smo mi v poslanski skupini jasno in nedvoumno povedali, kaj si mislimo o Thompsonu in o koncertu v Mariboru. To smo predstavili tudi slovenski javnosti, mogoče med prvimi. Naj poudarim, da smo se večkrat na to temo tudi odzvali in rekli, da človek, ki spodbuja narodno, rasno in versko ali drugo nestrpnost, v Sloveniji nima kaj iskati. In tu smo si poslanci poslanske skupine v celoti enotni. Nismo pa si enotni glede glasovanja o delu in politični odgovornosti ministra Hojsa.

Gospod Hojs je izrazil interes pri meni, da se z nami pogovarja o interpelaciji, in to priložnost smo mu seveda dali. Ne glede na to, kdo bi zaprosil, vsak bi jo v naši poslanski skupini dobil. Gospod Hojs je večino prepričal, kako so potekali ti postopki in ti postopki so dejansko potekali, tako kot jih je obrazložil v upravnem postopku: nekdo je izdal odločbo, pod to odločbo se nekdo podpiše. Vsi tisti, ki smo delali v javnem sektorju, na katerikoli ravni, smo to lahko spoznali. In pod to odločbo gospod Hojs ni bil podpisan. Ampak glede na to, da je on minister, je seveda tudi delno odgovoren za to, da ni vedel, da so mu to uradniki tudi spisali. V tem delu seveda prevzema določeno odgovornost. Ne moremo reči, da se nismo poenotili, kako bomo znotraj poslanske skupine glasovali. Javnost govori že o eni zadevi, mi vemo o svoji zadevi in na koncu bom rekel, da bomo glasovali tako, kot se bomo po lastni vesti v skladu z 82. členom Ustave tudi odločili. Hvala.

Hvala lepa.

Besedo ima Poslanska skupina Slovenske nacionalne stranke, kolega Zmago Jelinčič Plemeniti.

Prav lep pozdrav vsem skupaj!

Zanimivo, kako se je začela danes predstavitev podpisnikov interpelacije. Gospod Nemec je rekel: »Pred seboj imam nepreklicni odstop ministra Hojsa.« Zelo zanimiva dikcija! Od kod pa njemu ta dokument? Ali se je NPU potrudil, da je dal gospodu Nemcu dokument v roke? Če nekdo reče, da ima pred seboj nepreklicni odstop gospoda Hojsa, je to razumljeno lahko samo na ta način. To samo dokazuje nekaj, in to je to, da je pripravljenost umakniti ministra Hojsa eden od sestavnih delov razbiti sedanjo vlado, prevzeti oblast v roke in še naprej tržiti in odpreti tiste pipe, iz katerih so tekle kar ogromne količine denarja. Glede na to, ker se nič ne ureja, lahko rečem v višini stotin in stotin milijonov evrov. Če prištejem zraven še tisti iranski denar, ki ga nočejo raziskati na NPU, je tisto še ena milijarda evrov. Skratka, zelo zanimivo, kaj se dogaja tukaj.

V bistvu se govori o tem, da je najbolj, bi rekel, sporna odločitev gospoda ministra ta, da je dovolil koncert hrvaškemu pevcu Thompsonu. V Slovenski nacionalni stranki smo absolutno proti temu, da kakršnikoli ustaški pevci pojejo tukaj svoje pesmi, jurišne pesmi. In to je prav, da se tega ne dovoli. Ampak, tega ni kriv minister. Upravno sodišče, ki je v rokah stranke SD, Socialnih demokratov, je določilo, da ta koncert mora biti. Kdo je sedaj tukaj kriv? Upravno sodišče je to odločilo in zahtevalo, dve uradnici na Ministrstvu za notranje zadeve pa sta pač to potrdili in dovolili. Minister zagotovo ni vedel o tem nič. Tukaj njegove krivde ni. Interpelacija pa v veliki meri temelji ravno na tem, da je dovolil temu pevcu. Ne! V Slovenski nacionalni stranki smo tudi rekli, ko smo izvedeli, da bo ta koncert, smo rekli, potem pa naj v primeru, če bo kdorkoli dvignil roko v nacistični ali pa ustaški pozdrav, da se tiste odpelje in se koncert prekine in se ga anulira. Zanimivo je pa to, po podatkih, ki sem jih dobil, je policija podpisala pisno pogodbo z organizatorjem koncerta, da bo zagotavljala red in mir. Zakaj se pa ne vprašamo, kdo v policiji je podpisal to pisno pogodbo? Ta, ki jo je podpisal, je bil član leve politične provenience. Zelo zanimivo. Ampak o tem se ne razpravlja tukaj.

Govori se o zadevi NPU. V veliki meri je govora tudi o tem, da minister posega v delovanje Nacionalnega preiskovalnega urada. In vendar se je ravno tam nabralo toliko svinjarije, da je težko enostavno zamižati in počakati, da zadeva mine. NPU ni raziskal, recimo, iranskega denarja. Kako je šla čez Slovenijo tako velika količina denarja od države, ki je na spisku podpornikov terorizma? Nič se ni zgodilo. Zanimivo je tudi to, da se NPU ni vprašal, zakaj veliki milijoni denarja za gradnjo mošeje v Ljubljani, ki jih je prispevala država Katar, ki je tudi na spisku in ki podpira teroristična dejanja. To nikogar ne zanima. Po drugi strani je zanimivo tudi to, da v eni zadevi, ki se ji reče papirnica Radeče, so ravno tako vpleteni neki arabski solastniki, ki jih je indijska obveščevalna služba deklarirala za podpornike terorizma, o tem je obvestila tudi slovensko ambasado, slovenska ambasada je obvestila tudi naše organe, ki bi morali reagirati, pa se nič ni zgodilo. Tukaj imam – nisem vseh papirjev prinesel –, ampak to je en zajeten štos papirjev, ki govori o teh igrah in ki govori o finančnih igrah, v katere so vpleteni visoki predstavniki stranke SD, Socialnih demokratov. Tudi mediji so objavljali kar nekaj fotografij in imen gospodov, ki so vpleteni v vse skupaj. Hecno je to, da v zvezi s to zadevo v Radečah, kjer gre za veliko svinjarijo, je Nacionalni urad dobil papirje, jih je na hitro pregledal, potem to vse skupaj predal na Policijsko upravo v Celju, v Celju so pogledali, vse skupaj so potem poslali v Laško, tam je vse skupaj pogledal kakšen policist, ki se v glavnem ukvarja s prometnimi prekrški. Konec koncev Laško ni tako veliko mesto, da bi se lahko ukvarjalo z visokim kriminalom in ker ta človek zaradi neustreznega znanja na področju pretoka denarja, goljufije, podkupovanja in podobnega, ni vedel, kaj bi naredil. Rekel je: »Nisem ugotovil nobenih znakov kaznivega dejanja.« In zadeva sedi. Ta zadeva je bila potem vrnjena in nič se ni zgodilo.

Zanimivo je, da je v tistem času, ko bi se moralo to urejati, je bila na Ministrstvu za pravosodje gospa Katičeva, ki je tudi zelo pogosto obiskovala Radeče in se tam pogovarjala o določenih stvareh. Kazensko je potem vodila vse skupaj gospa, mislim da, Giacomelli, to je bila predsednica celjskega sodišča, in proti tej gospe Giacomelli je celo vložena kazenska prijava. Ne vem, kaj bo, bomo videli, kaj bo. Zadeva je bila predana tako Specializiranemu državnemu tožilstvu in NPU, najprej že v sredini leta 2018, potem še 4. 4. 2019, pa 21. 10. 2019, pa potem še 6. 4. 2020 in 1. 9. 2020 – pa se nič ne zgodi! Tukaj se evidentno kaže, da NPU spravlja, pa še tudi druge ustanove, tudi na nivoju tožilstva, spravljajo določene zadev v predal ali pa v eno omaro, od koder ne pridejo nikoli ven. Smo že imeli tak primer s tožilcem Železnikom, ki je imel v omari spravljen cel kup raznih prijav, pa se ni nič zgodilo. Bojim se, da se tudi tukaj ne bo nič zgodilo. Je pa zanimivo, kateri gospodje so vpleteni, dobil sem kar nekaj podatkov, kako se na NPU dogaja vse skupaj. Določeni kriminalisti, ki hočejo delati, v bistvu težko delajo zaradi tega – to je bilo tudi objavljeno –, da je tukaj trojica, ki izvaja pritiske na kriminaliste NPU. Tukaj notri piše lepo, da so to Rok Cvetko, Gregor Novak in pa Mitja Gregorc. Mislim, da je zraven, kot so mi rekli, tudi Eržen Nejc, ki je v veliki meri, kot so mi povedali, konstruktor raznih teh zarot. Zanimivo pa je to, da je eden od teh naštetih bil nekoč izterjevalec dolgov, kar je, izgleda, prava kvalifikacija za Nacionalni preiskovalni urad, in še zdaj baje pošilja ven razne podatke na firmo – nepreverjeno – in daje tiste zadeve, ki bi morale ostati tajne in zaprte znotraj Nacionalnega preiskovalnega urada.

Celo tako daleč, zato ker jim grem jaz malo v nos, sem izvedel, da je eden od teh ljudi – ki je baje celo spremenil priimek, da je imel prej nek drug priimek, dol z juga, pa se je zdaj preimenoval v slovenskega –,celo uspel ob pomoči nekaterih, da se mene preganja zaradi nedovoljene proizvodnje in prometa z orožjem in eksplozivi. Ne vem, kako je to mogoče, ampak jaz imam na državnem tožilstvu odprto zadevo, češ da sem se ukvarjal s preprodajo in proizvodnjo, z orožjem in eksplozivi. Mislim, tu se kaže vsa pokvarjenost določenih krogov na NPU! Poleg tega imam odprto še zadevo, baje, v zvezi z Azerbajdžanom, češ da sem podkupoval. Zadeva teče že kar nekaj časa in kot sem dobil podatke s tožilstva, bo ena zadeva zastarala leta 2030. Tu se vidi, kakšen je namen. Po zakonu, karkoli bi bilo, ne more zastarati šele leta 2030, ampak vsaj deset let prej. Ampak ne, treba je nekoga uničiti, in to tistega, ki ima dolg jezik, če rečemo po slovensko, na enostaven način, oziroma tistega, ki je pripravljen z dokumentacijo pokazati, kakšne svinjarije se dogajajo, kajti takega človeka je treba odstraniti. Zdaj me zaenkrat poskušajo odstraniti na tak način, da mi bodo take zadeve štelali. Kot sem prej rekel, da je eno zastaranje leta 2030, na drugi zadevi, se pravi, v zvezi s tistim podkupovanjem, tako imenovanim, kar so že takrat ugotovili vsi nivoji, da ni šlo za nobeno podkupovanje, da ni nobeno kriminalno dejanje. Pa vendar je na Specializiranem državnem tožilstvu še ena zadeva, to je tisti Azerbajdžan, kjer piše: zastaranje 27. 3. 2029. Pa lepo vas prosim! Kaj se greste?! Kaj se greste?! Seveda, treba je odstraniti ministra, ki takšne zadeve problematizira! Nekateri pravijo, da se bližamo tistemu času, ki smo ga enkrat že preživeli, od leta 1945 do leta 1949. Ampak mene skrbi, da se temu času oziroma ponovitvi tega časa bližamo. Metode so približno v isti smeri, malo bolj subtilne, zato ker, izgleda, so brali zgodovino kakšnih obveščevalnih služb v nekdanji Nemčiji v času nacizma od Jozepha Gehlena ali pa so se učili pri Geheime Staatpolizei, se pravi, pri Gestapu, ali pa mogoče pri vzhodnonemškem Stasiju, ki je bil še bolj konkreten pa še boljši od Gestapa. Gremo v tej smeri, ki si je ne smemo dovoliti. Zato je uničevanje ministra, ki hoče te zadeve urediti, v bistvu protidržavno delovanje.

Takšnih zadev, ki jih hoče minister izčistiti, da ne bi spet prihajalo do podkupovanja, goljufij in podobnega, je še kar nekaj. Zanimivo je, da so skoraj v vseh teh zadevah vpleteni tudi člani določenih političnih strank. Poimensko se vidi, da so tu v glavnem člani Socialnih demokratov. Tu imam kazenske prijave, najava suma, oškodovanje javnega premoženja in tako naprej; spet cel štos enih dokumentov, v katerih je ovaden nekdanji uslužbenec za notranje zadeve, in sicer je ovaden sedanji župan Murske Sobote, član SD, ki ga je nekdanji župan Anton Štihec ovadil za celo vrsto kaznivih dejanj, pa se v bistvu nič ne zgodi. Zadeva leži na pozicijah nekje v predalih, globoko spodaj in gospodu Aleksandru Jevšku, ki je tisti, ki ga je ovadil bivši župan Murske Sobote, se nič ne zgodi. Tudi, če pogledamo ovadba na NPU zoper nekdanjega ministra gospoda Vlačiča, tudi člana SD, za neko črno gradnjo, tudi nekje leži v enih predalih. Zanimive zadeve! Kaj seveda je tukaj spornega? Sporno je to, da morajo nekateri narediti vse, da sedanji minister za notranje zadeve ne bi zahteval revizije, kako niso delali določeni organi tam, kjer bi delati morali.

Hecno je to, da je nekaterim bolj v interesu lastna pozicija kot pa razvoj države. Človek bi pričakoval, in še posebej v Slovenski nacionalni stranki pričakujemo, da bomo delali vse za razvoj naše države, da bomo šli naprej; ampak če hočeš iti naprej, moraš najprej poplačati stare dolgove. Stari dolgovi so pa zanimiva stvar. Stari dolgovi so tisti, ki mečejo slabo luč na celotno državo, na celotni sistem in slabo luč na vse tisto, za kar smo se – vsaj nekateri – v letu 1991 borili in ki smo – vsaj nekateri – tudi pritisnili na sprožilca, pa tudi, da so na nas streljali. Ni nas bilo veliko, ampak nekateri smo bili pripravljeni glavo tvegati, zato danes zagotovo, ker se je začelo pucati, ampak zato včeraj pa zagotovo ne, ker tukaj gre pa za veliko razočaranje, kaj vse so nekateri pripravljeni narediti za svojo promocijo, za denar, za finance in za vse skupaj. Pa vse se da urediti. Vse se da urediti, ampak uredi se lahko samo na ta način, da se zadeve spucajo, da se zamenja tisto, kar je slabo. In če imamo košaro jabolk, v kateri je eno jabolko začelo gniti, ne pomaga, da vzameš jabolko ven pa jo obrežeš pa daš nazaj. Treba jo je vreči ven, ker če jo daš obrezano nazaj, bo vse skupaj gnilo naprej. In to je treba narediti.

Zato mi nikakor ne bomo podprli in ne podpiramo interpelacije, ki je danes vložena zoper ministra gospoda Hojsa. Ta interpelacija je tudi produkt, bi kar rekel, pomanjkanja idej, pomanjkanja razmisleka, pomanjkanja dejanskih stanj oziroma analize dejanskega stanja in pomanjkanja dejstev. Gre za eno ad hoc varianto, kako nagajati, kako uničevati in kako prepričati ljudi naokrog, da je tukaj nekaj slabega. En pregovor pravi, da je najhuje takrat, ko se lopov dere, ujemite tatu. Točno to se dogaja zdaj; hočejo zakriti tiste malverzacije, tista podkupovanja in odtekanje denarja, ki so jih storili prejšnji gospodje. In ko se govori, da minister Hojs hoče sčistiti in zamenjati in da zamenjuje določene kadre, ki naj bi politično delovali, prej zagotovo so, ampak z novimi, ki naj bi bili v korist sedanje oblasti, sem prepričan, da jih zamenjuje s kvalitetnimi kadri, ne s politično obdelanimi in usmerjenimi kadri.

Lahko pa povem, kako so bili politično usmerjeni določeni kadri nekaj časa nazaj. Ko je bila Slovenska nacionalna stranka pred to 7-letno pavzo v parlamentu, je gospod Rado Bohinc, takratni minister za notranje zadeve, tekal po Ministrstvu za notranje zadeve in se drl: »Jelinčiča je treba zapreti!« in Jelinčiča so seveda dali na sodišče in tukaj je asistirala tudi takratna ministrica za kulturo gospa Rihter, in sicer, da ni hotela plačati nekega dolga, ki ga je imela – in ga še ima – država do mene. Tudi gospa ministrica se je trudila, ravno tako iz iste politične opcije. Vse skupaj je potem padlo na sodišču, pa nikomur nič. Nikomur nič. Gospodi se fučka, kajti ta gospoda je bila še vedno na oblasti in je bila na oblasti pravzaprav do včeraj, če malo parafraziram. Enkrat se mora to nehati! Treba je zadeve sčistiti, treba je zadeve urediti, treba je zadeve povedati, kako in kaj, in potem gremo skupaj naprej. Nehajte rušiti. Pomagajte! Slovenija ni v zavidljivem položaju, ni v zavidljivem položaju, in vse svinjarije ali tukaj ali tam je treba sčistiti. In jih bomo sčistili. Samo, lepo vas prosim, takšnih zadev, o katerih sem govoril, je polno.

Prinesel sem en delček dokumentacije. Meni pošiljajo dokumente razni ljudje. Razni ljudje, in to kopije vlog na tožilstvo, na NPU in tako naprej. Ampak nič! Recimo, tudi tukajle, v zvezi s to papirnico Radeče. Moram povedati, da papirnice Radeče ne bi bilo, če ne bi v prvem mandatu, takrat je bil minister … No, saj ni važno, ampak, skupaj s tistim ministrom sva midva poskrbela, da je Radeče papirnica dobila kredit, da je ostala in obstala. Takrat je gospod Zahrastnik napisal zahvalno pismo, meni, se je zahvalil, da je to ostalo, da ni šlo k hudiču. Ampak danes gre pa to k hudiču! Tukajle, recimo, s kom se trguje oziroma kdo je tisti, ki od zadaj tudi dobiva denar, ko se iz papirnice Radeče nakazuje po 35 tisoč evrov mesečno v Dubaj in se potem okrog ovinka vrača in tako naprej, pa se dokapitalizira in tako. Tukaj je, recimo, en Usman Shaikh, Emkaan Investments, LLC, Emirati, Emirates Financial Towers in sicer, DIFC Sheikh Zayed Road, Dubai, United Arab Emirates. Pa kaj? Ti ljudje so na črni listi, ampak to pri nas nobenega ne briga. Ta zadeva je šla na Okrožno državno tožilstvo, pa na NPU in nič se ni zgodilo.

Primer, ki je bil danes tudi omenjen oziroma deklarativno prikazan kot grozljiva stvar, je to, da naj bi gospod Kangler posredoval pri eni zadevi, ki se tiče njegovega, kakor pravijo, prijatelja Hojsa. Prvič, to ni bil noben prijatelj. Mislim, da gospod Kangler ima do tega gospoda odklonilen odnos; ampak, dejstvo pa je, da je ta gospod Hojs poslal dva dopisa gospodu Kanglerju, ki je državni sekretar, in državni sekretar je ta dva dopisa posredoval naprej, kar je njegova dolžnost, saj je vendar dolžnost policijskega uradnika na najvišjem nivoju, da prenese tisto dokumentacijo in zahteve, ki jih dobi, naprej. Nič ni rekel, tako pa tako morate narediti, samo, tole sem dobil, poglejte, kaj je to. Dejstvo je, da se za tem vsem skupaj skriva precej svinjarije. Kdo je vpleten, upam, da bo prišlo na dan, ko se bo zadeva odprla. Mislim, da je skrajni čas, skrajni čas, da se zadeve sčistijo, da se zadeve do določene mere uredijo in da se tiste ljudi, ki so kompromitirani, da se jih zamenja.

Kot so mi povedali, kako je nastal NPU, to je iznajdba nekdanje gospe ministrice Katarine Kresal. Ona je hotela narediti eno, bi rekel, svojo policijsko enoto – v času Hitlerja, on je imel Leibstandarte – in nekaj takega naj bi ta institucija bila za gospo Kresalovo. Gospa Kresalova je potem zaradi mahinacij že pri stavbi NPU dobila malo po glavi, njen prijatelj gospod Pogačnik seveda ravno tako. Pa še potem kasneje mu je bilo odpisano kar nekaj milijonov, tako kot se odpisujejo milijoni gospodu Jankoviću, pa tudi nič nikomur, zaradi tega ker je na pravi politični strani. Tako da se človek vpraša. Skrajni čas je, da se to sčisti. Strah, da bi se to sčistilo, je pa tako evidenten in tako močan, da je treba rušiti tole vlado. Niso pomembna ne dejstva, ne zadeve, ki stojijo, kakor stojijo. Pomembno je samo zrušiti vlado, potem pa tudi če gre vse k hudiču, samo da bomo mi na vrhu prestola, ko bo šlo pod nami vse k hudiču. Ampak v Sloveniji nas je vedno več takih, ki nočemo, da gre Slovenija k hudiču. Ki hočemo, da se sčisti, ki hočemo, da se zadeve postavijo na prave temelje in da se iz teh temeljev gradi država. Iz teh temeljev, ne iz nekih goljufivih, podkupljivih variant. Tega imamo že preveč. Pa saj poglejte, kako se zadeve štelajo. Zdaj malo manj, ampak še zmeraj povsod slišimo iste ljudi, iste predstavnike določenih opcij, ki hočejo še vedno poseči po državnem denarju.

Seveda mediji pomagajo pri tem. V prvi vrsti ta nacionalna televizija, ko vsak dan gledamo celo kopico nekih ljudi, ki delajo reklamo za televizijo, kako je to dobra, pametna, brez tega bomo kar umrli. Lepo vas prosim! Grčija je naredila tako, kot bi morali pri nas; čez noč ukinila svojo nacionalno televizijo, čez mesec dni jo je ponovno odprla, s tem da so znižali število uslužbencev za približno 60 odstotkov. Pri nas bi morala ravno tako narediti, kajti naša nacionalna televizija je res grozljivka. Če pogledamo, koga predstavljajo in koga kličejo na oddaje, se točno vidi, da se izogibajo tistih, ki bi lahko kaj direktnega povedali in ki bi ne bi trobili v njihov rog. Ali pa take, ki se jih da zmanipulirati, pa da ne vejo, kakšno neumnost rečejo in tako naprej. In za to mi plačujemo, da nacionalna televizija trosi laži. Tistih 2 tisoč 200 plus še kakšnih 400 zraven, ki so pripeti na ta javni zavod – lepo vas prosim, državi ne delajo nič dobrega!

Prej sem govoril tudi o nekaterih ljudeh iz NPU. En zanimiv primer, ki je bil zadnjič tudi, o tem je bilo govora tudi na sodišči, kako si je en uslužbenec NPU sposodil od določenega človeka 6 tisoč evrov, da bo naredil navidezni odkup mamil. Ta odkup je bil narejen, vendar ta človek iz NPU tistemu, ki mu je denar posodil, denarja noče vrniti. Pa lepo vas prosim, lepo vas prosim! Lahko si mislite, kako bi s takim agentom delali v kakšnih normalnih državah, kjer je policija normalna in kjer je kakšna taka specialna organizacijska enota zadolžena za uničevanje kriminala, proti trgovini z drogami in podobno. Meni so rekli, da je bil NPU narejen na ta način, da so v bistvu izbirali največje strokovnjake, ki bodo zasedali delovna mesta. In ti največji strokovnjaki imajo seveda bistveno višje plače kot navadni kriminalisti, ki naredijo 90 % posla, nekaj malega naredijo na NPU. V glavnem pa predajajo na nižje enote, potem pa, kar je narejeno, se pohvalijo s tem. Recimo, vzeli so kot bančnega specialista, kot so mi povedali, nekoga, ki je bil prej na šalterju v banki, in sicer je obravnaval stranke. Dvomim, da je to kakšen velik bančni strokovnjak, kajti človek bi sodil, da za bančno strokovnost moraš imeti kaj več kot takšno prakso. Taki ljudje pač ne sodijo tja noter, na te pozicije. Mislim, da bo minister danes, ko interpelacija ne bo uspela, dobil še dodatni zagon za čiščenje določenih institucij. Saj ni treba, da se tisti, ki so krivi, da se jih kar postreli pa ne vem kaj, ampak treba se je usesti z njimi in se dogovoriti. Putin je naredil lepo za določene zadeve, zato da ne bi pljuval po lastni državi, je poklical tiste svoje tajkune in jim rekel, spoštovani gospod tako ali tako imamo o tebi to in to in to. Daj državi, kar je državnega, mi bomo pa zamižali na eno oko. Tudi to se da narediti. To je smiselna rešitev tega vsega. Ampak ne pa, da se ruši tistega, ki bi hotel morda tudi v tem smislu kaj narediti, ampak se ga ruši zato, da se bo naprej iste prakse gonilo. To pa ne gre.

To dokumentacijo, ki jo imam, bom verjetno, ne vem, če bo smiselno, bom predal določenim institucijam. Čeprav sem mislil, da bo predvsem gospod Nemec, ki je šef Komisije za nadzor obveščevalnih in varnostnih služb, da bo on bolj zagret za to, da se zadeve sčistijo, ne pa, da bo ščitil vse tiste, ki so delali take ali drugačne grdobije, da ne bom kaj drugega uporabil. Ampak, kot kaže, gospod Nemec ima nalogo, da zaščiti ene zadeve in da ne dovoli določenih drugih rešitev.

Včeraj smo imeli na seji predlog določenih sklepov, za katere gospod Nemec niti ni vedel, ali bodo izglasovani ali ne bodo izglasovani. Ni jih dal na glasovanje, ker je tako presodil, ne dam jih na glasovanje in konec. Pa niti ne ve, ali bi bilo sprejeto ali ne bi bilo sprejeto. Takšno ex cathedra odločanje nikakor ne sodi v demokratski parlamentarni sistem. Tudi tukaj je treba potem marsikaj narediti, spremeniti in popraviti.

Gospodu ministru samo želim, da mu ne bo zmanjkalo želje in volje po tem, da bi državo spravil na pravo pot, da bi uredil zadeve in da bi rešil tisto, kar se še rešiti da. Dostikrat, lahko rečem oziroma mislim, da bodo kakšni rezi hudi in morajo biti hudi. Kajti tisti, ki so krivi, naj bodo krivi. Ne pa, da se obdolžuje in obsoja določene ljudi samo zato, ker niso politično na pravi strani, in zato, da bi potem rekli, ja, jih bomo lahko stisnili – kakor hočeš. Tako kot pri meni pravijo, da so nedovoljena proizvodnja in promet orožja ali eksploziva. Pa lepo vas prosim! Jaz sem registriran zbiralec orožja. In če kdo čuva te zadeve, tako kot jih je treba po zakonu, sem to jaz. Zagotovo, ker nočem, da bi se karkoli zgodilo, ker potem zbirke nimam več. In potem mi dajo eno zadevo – neumnost, totalna neumnost! Saj bom dobil tudi te papirje in si bom prebral, kaj so napisali gospodje z NPU in kaj zahtevajo, in tudi, kaj zahteva tožilstvo od tega in zakaj noče zadeve zavreči. Vse bom izvedel, brez skrbi, da bom izvedel. Ampak seveda, dokler je to odprto, me bodo poskušali stiskati. Ne glede na to, da je že v osnovi narobe napisano, da zadeva zastara leta 2030. Ne vem, zakaj niso napisali, da zadeva zastara 3020. Pravzaprav, tudi to je za pričakovati od naših organov.

Ampak mislim, da se je zadeva začela odvijati v pravo smeri. Tudi to, da danes govorimo o interpelaciji proti ministru Hojsu, je pravzaprav zadeva, ki teče v pravo smer. Tukaj se je začelo in od tukaj naprej se bo razvijalo in na koncu sem prepričan, se bodo zadeve uredile na ta način, da bomo na koncu imeli enkrat urejeno, pošteno in ne več skorumpirano in pokradeno državo Slovenijo.

Še enkrat povem, v Slovenski nacionalni stranki te interpelacije nikakor ne bomo podprli.