Spoštovane kolegice poslanke in kolegi poslanci, gospe in gospodje! Začenjam 25. izredno sejo Državnega zbora, ki je bila sklicana na podlagi prvega odstavka 58. člena ter drugega odstavka 60. člena Poslovnika Državnega zbora.

Obveščena sem, da se današnje seje ne morejo udeležiti naslednje poslanke in poslanci: Iva Dimic, Blaž Pavlin, mag. Dejan Kaloh, Jožef Lenart, Žan Mahnič, Nada Brinovšek, Jože Tanko in Janez Janša.

Na sejo so bili vabljeni predstavniki Vlade in predstavniki Državnega sveta k obema točkama dnevnega reda.

Vse prisotne lepo pozdravljam!

Prehajamo na določitev dnevnega reda 25. izredne seje Državnega zbora.

Predlog dnevnega reda ste prejeli v torek, 16. julija 2019, s sklicem seje.

O predlogu dnevnega reda bomo odločali v skladu s prvim odstavkom 46. člena Poslovnika Državnega zbora.

Predlogov za širitev dnevnega reda nisem prejela, zato zboru predlagam, da za današnjo sejo določi dnevni red, kot ste ga prejeli s sklicem.

Prehajamo na odločanje. Poslanke in poslance prosim, da preverijo delovanje glasovalnih naprav.

Glasujemo. Navzočih je 60 poslank in poslancev, za je glasovalo 60.

(Za je glasovalo 60.) (Proti nihče.)

Ugotavljam, da je dnevni red 25. izredne seje Državnega zbora določen.

Prehajamo na 1. TOČKO DNEVNEGA REDA, TO JE PONOVNO ODLOČANJE O ZAKONU O SPREMEMBAH IN DOPOLNITVAH ZAKONA O ORGANIZACIJI IN FINANCIRANJU VZGOJE IN IZOBRAŽEVANJA.

Državni svet je na 5. izredni seji, 15. julija 2019, zahteval, da Državni zbor na podlagi tretje alineje prvega odstavka 97. člena Ustave Republike Slovenije pred razglasitvijo ponovno odloča o Zakonu o spremembah in dopolnitvah Zakona o organizaciji in financiranju vzgoje in izobraževanja.

Za obrazložitev zahteve dajem besedo predstavniku Državnega sveta gospodu Bogomirju Vnučcu.

Spoštovana podpredsednica, poslanke in poslanci!

Državni svet je na svoji 5. izredni seji sprejel veto na spremembe Zakona o organizaciji in financiranju vzgoje in izobraževanja, saj ugotavlja, da obstaja različno razumevanje vsebine odločbe Ustavnega sodišča …

Prosim za malo pozornosti v dvorani.

… saj obstaja različno razumevanje vsebine odločbe Ustavnega sodišča v delu, ki opredeljuje pravico otrok do brezplačnega osnovnošolskega izobraževanja. S sprejeto novelo zakona se oddaljuje od sodbe Ustavnega sodišča ter posledično slabša položaj in ogroža obstoj zasebnih šol v slovenskem prostoru, na katerih se izobražuje po nam znanih podatkih manj kot 1 % vseh osnovnošolskih otrok, v povprečju pa se v Evropski uniji šola v zasebnih šolah 14 % učencev. Prav zaradi navedenega smo mnenja, da slovensko zasebno šolstvo v ničemer ne ogroža slovenskega javnega šolstva. Nasprotno, iz mnogih primerov dobrih domačih praks je lahko kvečjemu njegova pozitivna dopolnitev in zdrava ter stimulativna konkurenčnost. Zasebno šolstvo lahko dopolnjuje in izboljšuje izobraževalni sistem ter bogati družbo v celoti. Ustavno sodišče je svojo sodbo sprejelo na pobudo staršev otrok, ki se šolajo v zasebnih vrtcih in šolah. Če bi Ustavno sodišče menilo, da z zakonom niso kršene njihove pravice, potem bi to staršem v svoji sodbi zapisalo. Če bi Ustavno sodišče menilo, da so ti otroci pozitivno diskriminirani, potem bi to Ustavno sodišče v svoji sodbi tudi zapisalo. Ustavno sodišče je v svoji sodbi opozorilo na problem neustavnosti, saj kljub izvajanju istih javnoveljavnih šolskih programov otroci v zasebnih in javnih šolah niso izenačeni. Uvedba razlikovanja med javnoveljavnimi programi in programi, ki so pridobili javno veljavnost, je neutemeljena in poleg tega tudi ni v skladu z odločbo Ustavnega sodišča, ki je odločilo, da ne obstajajo stvarni razlogi za različno financiranje javnoveljavnih programov v javnih in zasebnih osnovnih šolah. Uvedba razlikovanja v praksi namreč predstavlja temelj za razlikovanje oziroma omejitev višine sofinanciranja osnovnošolskega programa zasebnih šol, kar pa je v neposrednem nasprotju z navedeno odločbo. Ustavno sodišče je v odločbi zapisalo: »Iz 57. člena Ustave ne izhaja zgolj obveznost države, da ustvari pravni okvir za ustanovitev in delovanje zasebnih šol in da prizna javno veljavnost izobrazbe, pridobljeno v zasebnih šolah, temveč tudi da zagotavlja njihov dejansko obstoj, torej tudi sofinanciranje.« Z odločbo je Ustavno sodišče nadalje ugotovilo, da drugi odstavek 57. člena Ustave učencem zagotavlja pravico do brezplačnega obiskovanja obveznega javnoveljavnega programa osnovnošolskega izobraževanja na javni ali zasebni šoli. Ustavna dobrota javnega financiranja gre uporabniku, prejemniku izobraževanja, torej učencem in njihovim staršem, ne pa izvajalcem, ki so zasebnopravni ali javnopravni subjekti. Financira se torej izobraževanje in ne tisti, ki izobražuje. Tako iz ustavne dolžnosti učencev, da obiskujejo javnoveljavni izobraževalni program izhaja, da se morajo vsi taki programi enako financirati. Uresničitev novega predloga financiranja bo neizogibno privedla do zvišanja šolnin in s tem omejevanja njihove dostopnosti za socialno bolj obremenjene družine ter dolgoročno do nastajanja zasebnih šol za bogato elito, kar pa vsekakor ni v javnem interesu.

Po našem mnenju bi Slovenija morala finančno podpreti in spodbujati vzgojno-izobraževalne programe ne glede na to, ali jih izvaja javni ali zasebni sektor. Hkrati bi se morali tudi bolj poglobiti v doseganje višjega nivoja pridobljenega znanja in kompetenc naših otrok. Uresničevanje odločbe Ustavnega sodišča brez tovrstne ambicije ne bo prineslo sistemsko in strateško razvojno pomembnih rešitev, le-te pa si želijo tako učitelji, ravnatelji, učenci, starši in delodajalci.

Vsi ključni strateški dokumenti, tudi bela knjiga in Strategija razvoja Slovenije, opozarjajo na vrzeli šolskega sistema, vse glasnejše so tudi kritike o nujnosti njegove reforme v smeri večanja kompetenc in znanja naših otrok. Mnoge zasebne prakse imajo pristope in rešitve, kako premostiti to oviro. Prav zato ni nobenega razloga, da bi jih omejevali ali celo ukinjali. Hvala.

Hvala lepa.

Zahtevo je kot matično delovno telo obravnaval Odbor za izobraževanje, znanost, šport in mladino.

Za predstavitev mnenja odbora dajem besedo podpredsedniku mag. Branislavu Rajiću.

Hvala lepa. Dober dan vsem!

Odbor za izobraževanje, znanost, šport in mladino je včeraj na 11. nujni seji obravnaval zahtevo Državnega sveta, da Državni zbor ponovno odloča o Zakonu o spremembah in dopolnitvah Zakona o organizaciji in financiranju vzgoje in izobraževanja, ki ga je Državnemu zboru predložila Vlada in ga je le-ta sprejel na 10. redni seji 10. julija 2019.

Predstavnik Državnega sveta je uvodoma podrobneje obrazložil zahteve in razloge za zahtevo po ponovnem odločanju o zakonu. Za njim je državna sekretarka na Ministrstvu za izobraževanje, znanost in šport predstavila mnenje Vlade in med drugim povedala, da Vlada zavrača očitke Državnega sveta, saj je razlikovanje med javnoveljavnimi izobraževalnimi programi in programi, ki so pridobili javno veljavnost, namenjeno izključno bolj jasnemu razlikovanju med izobraževalnimi programi, ki jih med seboj razlikuje že veljavni zakon, le da ne tudi terminološko. Pojasnila je, da je bistvo razlikovanja v načinu sprejemanja programov, saj javnoveljavne programe sprejme minister v sodelovanju s pristojnim strokovnim svetom, programe, ki pridobijo javno veljavnost, pa sprejme zasebna šola v skladu s svojim aktom o ustanovitvi, strokovni svet pa zanje ugotovi, da je program v skladu s cilji sistema vzgoje in izobraževanja in da zagotavlja enakovreden izobrazbeni standard. Menila je, da zaradi navedenega razlikovanja ne bodo ogroženi obstoječi zasebni vrtci in osnovne, srednje oziroma višje strokovne šole, ki izvajajo javnoveljavni program, s tem da se navedeno razlikovanje ne uporablja za programe, ki so že pridobili javno veljavnost. Odboru je bilo posredovano tudi mnenje Zakonodajno-pravne službe, ki je preučila zahtevo v skladu z določbami 147. člena Poslovnika Državnega zbora, njena predstavnica pa je povedala, da se vse njihove pripombe vsebovane v pisnem mnenju.

V razpravi so nekateri razpravljavci menili, da se strinjajo s predlagano zahtevo Državnega sveta za ponovno odločanje o zakonu, saj je po njihovem mnenju zakon neustaven, kar izhaja tudi iz mnenja Zakonodajno-pravne službe Državnega zbora. Menili so, da slednji zasebnim šolam še zmanjšuje pravice in da se bo zakon, ne glede na četrtkovo glasovanje ponovno znašel pred ustavnimi sodniki. Drugi pa so povedali, da podpirajo cilje in namen zakona. Menili so, da slovenski šolski sistem temelji na konceptu javnih šol, zaradi česar je treba obvezni del šolstva financirati v celoti. Pojasnili so, da imamo v Sloveniji široko dostopno in kakovostno javno šolstvo, ki ga imajo možnost obiskovati vsi otroci, da mora nosilec osnovnošolskega izobraževanja ostati mreža javnih šol ter da so zasebne šole dobrodošle, ko te pomenijo dopolnilo javnim in da je na njih omogočen vpis tudi manj privilegiranim učencem.

Po opravljeni razpravi je odbor glasoval o mnenju, ali je Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o organizaciji in financiranju vzgoje in izobraževanja ustrezen in mnenja ni sprejel, ker zanj ni glasovala večina vseh članic in članov odbora. Hvala.

Hvala lepa.

Za obrazložitev mnenja dajem besedo predstavnici Vlade kot predlagateljici zakona.

Gospa Martina Vuk, državna sekretarka na Ministrstvu za izobraževanje, znanost in šport, izvolite, imate besedo.

Spoštovana podpredsednica, spoštovani poslanke in poslanci, spoštovani državni svetnik.

Prvi izrek odločbe Ustavnega sodišča, o kateri je ves čas govora in o implementaciji, o kateri se pogovarjamo pri tej noveli Zakona o organizaciji in financiranju vzgoje in izobraževanja, ta izrek te odločbe pravi: »Prvi stavek drugega odstavka 86. člena ZOFVI je v delu, ki se nanaša na javnoveljavne programe osnovnošolskega izobraževanja, v neskladju z ustavo. Državni zbor mora ugotovljeno protiustavnost odpraviti v roku enega leta od objave te odločbe v Uradnem listu Republike Slovenije.«

Ta objava je bila leta 2014. In kaj pravi prvi stavek drugega odstavka 86. člena – torej ta, ki je v neskladju z Ustavo? Pravi: »Zasebni šoli, ki izvaja programe iz prvega odstavka tega člena« – to so tisti, ki so pridobili javno veljavnost – »se za izvedbo programa zagotavlja 85 % sredstev, ki jih država oziroma lokalna skupnost zagotavlja za izvajanje programa javne šole.« Pet let se torej že skuša odpraviti ta neusklajenost z Ustavo in danes, če smo iskreni, smo najbliže. Danes smo najbliže, da se odločba Ustavnega sodišča implementira in da se neustavnost odpravi.

Ves čas je torej govora o ustrezni formuli za financiranje zasebnih osnovnih šol, kajti programi javnih osnovnih šol in zasebnih osnovnih šol niso enaki. Niso enaki. Zakon določa, da je ustanovitelj zasebne šole tisti, ki pripravi in sprejme svoj program. Ta program mora slediti vzgojno- izobraževalnim ciljem, mora obvezno vsebovati naslednje predmete: slovenščina in italijanščina ali madžarščina na narodno mešanih območjih, matematika, prvi tuji jezik, zgodovina, domovinska in državljanska kultura ter etika, šport, vsaj 1 naravoslovni predmet, 1 družboslovni predmet in vsaj 1 predmet s področja umetnosti. In še tretji pogoj je, ta pogoj pa je, da učenci dosežejo enakovreden izobrazbeni standard. Za tiste zasebne osnovne šole, ki delujejo po posebnih pedagoških načelih, pa so ti gabariti še nekoliko bolj ali pa manj določni. To so torej gabariti, ki jih morajo dosegati programi zasebnih osnovnih šol. Te pogoje potem preverja strokovni svet za splošno izobraževanje in ugotavlja, ali program v celoti, kot je predložen, ustreza tem pogojem. Ta program, ki je predložen, vsebuje vse dodatne aktivnosti, posebnosti, predmete, vsebine, ki izpolnjujejo posebno filozofsko, vrednostno, versko ali katerokoli drugo poslanstvo zasebne šole. Program, ki je predložen, je celota, se ga kot takega tudi vrednoti, ocenjuje, ali ustreza ciljem in kot takega potem, ko se ugotovi, da izpolnjuje cilje in je šola vpisana v razvid, ga mora ta šola v celoti izvajati – z vsemi posebnostmi, dodatki, vsem, kar so predložili. Zasebna šola – torej z izjemo navedenih obveznih predmetov – lahko svoj program določi popolnoma neodvisno, samo znotraj omenjenih okvirov mora biti. Drži pa, da imajo trenutno obstoječe zasebne šole, katerih program je pridobil javno veljavnost, v programe vključene tudi tiste vsebine, ki v javni šoli sodijo v razširjen progam, vendar jih zakon k temu ne zavezuje. Program javne osnovne šole pa je bolj natančno določen s predpisi. Ta program je enoten za vse javne osnovne šole, in to je javno veljavni program. Ko učenka ali učenec zaključi osnovnošolsko izobraževanje tako v zasebni šoli, ki ima ta program, ki je pridobil javno veljavnost, ali v javni šoli, na koncu pridobi javno veljavno spričevalo.

Pri noveli zakona, ki je pred vami, je implementacija odločbe Ustavnega sodišča zagotovljena tako, da bodo javna sredstva v celoti zagotovljena za vse tisto, kar je za otroka obvezno, torej tisto, kar po 57. členu Ustave šteje za obvezno osnovnošolsko izobraževanje, ki se financira iz javnih sredstev. Vendarle pa je treba zdaj zelo na kratko omeniti tudi nekoliko širši kontekst. Ta kontekst pravi, da smo se ljudje v tej državi odločili, da se za čim višjo kakovost življenja ljudi zagotovijo javne storitve, ki jih izvajajo v veliki meri javni izvajalci. Zakaj? Ker je pomembno, da imamo vsi enako dostopnost in enako kakovost storitev, še zlasti je pa to pomembno za področje izobraževanja, ker vsak otrok mora biti sprejet v neko osnovno šolo, ne da bi se izvajal poseben postopek, da bi se ugotavljalo, ali je družina primerna, ali so pripravljeni v celoti sodelovati, ker nimajo vsi otroci te možnosti in te sreče, da bi tako družinsko okolje imeli.

Gospa državna sekretarka, porabili ste svoj čas.

Izobrazba pa je pri nas še vedno na srečo vstopnica za boljše življenje, zato vas v imenu vlade prosim, da ponovno podprete omenjeno novelo zakona. Hvala lepa.