Spoštovane kolegice, spoštovani kolegi, spoštovana Vlada!

Začenjam 24. izredno sejo Državnega zbora, ki je bila sklicana na podlagi drugega odstavka 20. člena, prvega odstavka 58. člena ter prvega odstavka 60. člena Poslovnika Državnega zbora.

Obveščen sem, da se današnje seje ne morejo udeležiti naslednji poslanke in poslanci: Nataša Sukič, Violeta Tomić, Zvonko Černač, Matjaž Han od 17. ure … / nemir v dvorani/. Še vedno velja, da lahko odidete; šalim se. Prisrčno dobrodošli! Matjaž Han od 17. ure do 20.30, Maša Kociper, Ljudmila Novak, Blaž Pavlin od 11.30 do 13.30, Aleksander Reberšek od 18. ure dalje, Marko Bandelli, Aljaž Kovačič do 16. ure, Luka Mesec do 12. ure, Mateja Udovč od 11.30 do 14.30, dr. Franc Trček od 12. ure dalje, odsoten pa bom tudi sam od 12. ure dalje.

Na sejo je bil vabljen minister za obrambo gospod Karl Viktor Erjavec ter drugi predstavniki Vlade.

Še enkrat vsi prisrčno pozdravljeni!

Prehajamo na določitev dnevnega reda 24. izredne seje Državnega zbora.

Predlog dnevnega reda ste prejeli v petek, 14. junija 2019, s sklicem seje. O predlogu dnevnega reda bomo odločali v skladu s prvim odstavkom 64. člena Poslovnika Državnega zbora. Obveščam vas, da predlogov za širitev dnevnega reda seje nisem prejel, zato zboru predlagam, da za današnjo sejo določi dnevni red, kot ste ga prejeli s sklicem seje.

Prehajamo na odločanje. Prosim vas, da preverite delovanje glasovalnih naprav.

Glasujemo. Navzočih je 65 poslank in poslancev, za je glasovalo 64, proti nihče.

(Za je glasovalo 64.) (Proti nihče.)

Ugotavljam, da je dnevni red 24. izredne seje Državnega zbora določen.

Prehajamo na 1. TOČKO DNEVNEGA REDA, TO JE NA OBRAVNAVO INTERPELACIJE O DELU IN ODGOVORNOSTI MINISTRA ZA OBRAMBO KARLA VIKTORJA ERJAVCA.

Interpelacijo je v obravnavo Državnemu zboru predložila skupina 25 poslank in poslancev s prvopodpisanim gospodom Danijelom Krivcem.

Besedo dajem predstavniku predlagatelja gospodu Žanu Mahniču za dopolnilno obrazložitev interpelacije.

Izvolite, gospod poslanec.

Hvala za besedo, predsednik. Spoštovani kolegice in kolegi, spoštovani ministrski zbor!

»Kljub temu da je moja vest čista, pa je od mene kot ministra neodgovorno, da posredno ogrožam nujno kredibilnost resorja, ki ga vodim.« Ne, to niso izjave ministra za obrambo Karla Viktorja Erjavca, to so izjave bivšega ministra za okolje in prostor gospoda Jureta Lebna. Ministra Lebna, ki je v javnosti vseskozi zatrjeval, da ni kriv, vendar pa je jasno in glasno povedal, da pod takšnim bremenom, da pod takšno težo vseh obtožb ne more več naprej voditi resorja, ki ga vodi, zaradi njegove kredibilnosti, zaradi kredibilnosti resorja, ki ga vodi, in zaradi kredibilnosti vseh projektov, ki se na tem resorju odvijajo. Česa takšnega od ministra za obrambo Karla Erjavca ne moremo pričakovati. Ministra, ki je že od leta 2000 zraven vedno in povsod; pa nikoli nič kriv. Ministra, ki se preseda iz stola na stol, kamorkoli pride, so težave, nikoli pa nobene odgovornosti. Na nas, poslankah in poslancih, je danes, da pokažemo, ali imamo dovolj visoka etična merila, da ministru, ki laže, zavaja, krši zakone, izigrava celotno državo, končno rečemo enkrat – dovolj je. Interpelacija, ki smo jo vložili, je razdeljena na štiri točke, in sicer: zaradi odgovornosti za kršitev 32. člena Zakona o obrambi in zlorabe pooblastil OVS; zaradi odgovornosti za kršitev 45. člena Zakona o obrambi v povezavi z 98.a členom Zakona o obrambi ter 38., 39. in 40. člen Zakona o službi v Slovenski vojski; zaradi odgovornosti za prekoračitev pristojnosti, zavajanja in laganja v primeru nočnega streljanja na Počku in zaradi dejanj pri izvrševanju politične funkcije, ki imajo za posledico izgubljeno zaupanje v funkcijo ministra in institucij. Vse skupaj se je začelo, ko je časnik Delo in potem za vikend še Požareport objavil prispevke, da je načelnica Generalštaba bolna, da je že dlje časa odsotna in da naj bi doživela živčni zlom. Po vojski so krožila SMS-sporočila, bile so govorice po tem, ko je v javnost že prišlo, kaj se dogaja. Minister za obrambo je ustno naročil direktorju vojaške obveščevalne službe, naj te govorice raziščejo. In tako je direktor tudi ustno naprej naročil, da so pripadniki Obveščevalno varnostne službe Ministrstva za obrambo odšli na Poveljstvo sil, kajti esemesi, ki so krožili, so bili z vsebino, da je poveljnik Poveljstva sil general Škerbinc neprimerno govoril na postroju in na kolegiju o zdravstvenem stanju načelnice Generalštaba Slovenske vojske. Sedaj je pa tukaj trik. Kje so imeli pooblastila, da gredo na sedež Poveljstva sil na Vrhniki in da ravnajo po prvem odstavku, po prvi alineji drugega odstavka 32. člena? 32. člena Zakona o obrambi določa obveščevalne in protiobveščevalne ter varnostne naloge. V prvem odstavku obveščevalne in protiobveščevalne ter v drugem odstavku varnostne naloge. Alineja, na katero so se sklicevali, je sledeča: Odkrivanje, preiskovanje in preprečevanje ogrožanja varnosti določenih oseb, delovnih mest, objektov in okolišev, ki jih uporablja ministrstvo in Slovenska vojska v državi ali zunaj nje, ter podatkov o razvoju ali proizvodnji določenega vojaškega orožja ali opreme. Spoštovani kolegice in kolegi, sprašujem vas, kaj od tega so govorice o zdravstvenem stanju načelnice Generalštaba Slovenske vojske? Preprečevanje ogrožanja delovnih mest, so dejali. Ali mi ločimo med delovnim mestom in osebo, ki delovno mesto zaseda? V času finančne gospodarske krize je bilo velikokrat rečeno, recimo za primer Mure – ogroženih je več 100 delovnih mest. Kaj to pomeni? Da teh delovnih mest ne bo več, da se na to delovno mesto ne bo nekdo vrnil. Kaj pa pomeni, da je ogroženo mesto načelnice Generalštaba Slovenske vojske? Ogroženo je lahko samo v primeru, če lahko temu rečemo grožnja, da bi nekdo vložil novelo Zakona o obrambi, kjer bi napisal, da se črta delovno mesto načelnika Generalštaba Slovenske vojske, ker tega delovnega mesta potem več ni. Tudi če načelnica odide, bo nekdo drug prišel na njeno delovno mesto, delovno mesto bo še vedno obstajalo. Načelnica sama ni delovno mesto, načelnica je samo oseba, ki zaseda delovno mesto. Tudi če ona odide, bo nekdo drug zasedal to delovno mesto, ki bo še vedno obstajalo. Torej ogrožanje delovnega mesta odpade.

Preprečevanje ogrožanja varnosti določenih oseb – po tej razlagi, kolegice in kolegi, smo mi tukaj vsi v nevarnosti. Poglejte forume, kaj se piše o nas, kaj ljudje na ulici govorijo o nas. Ali je zdaj to razlog, da bo policija oziroma Slovenska obveščevalno-varnostna agencija preverjala vse govorice, ki obstajajo o poslankah in poslancih Državnega zbora, že znotraj te hiše, zunaj te hiše, na vladi in kje drugje? Ali nekdo, minister, državni sekretar – ni jih malo, ki kritizirajo predsednika Vlade v pogovoru na štiri oči –, ogroža delovno mesto predsednika Vlade, ali ogroža predsednika Vlade z govoricami? Samoogrožanje še ni kaznivo dejanje, glede na to, kako se zadevo interpretira, ni in ne more biti. In tudi, ko smo vprašali pripadnike OVS-a, ko smo bili tam: Ali se spomnite, da bi kadarkoli Obveščevalno varnostna služba na ta način preiskovala govorice o kateremkoli načelniku; so vsi rekli: Ne spomnimo se, tega ni bilo. Pa je bilo veliko govoric o veliko načelnikih Generalštaba Slovenske vojske. Lahko bi pa ravnali po drugi alineji, preiskovanje kaznivih dejanj v skladu z zakonom. Potem pa pridemo na 34. člen Zakona o obrambi, ki govori o pooblastilih, in sicer tako: »Delavci obveščevalno varnostne službe ministrstva, ki opravljajo varnostne naloge in ki jih določi minister,« to je ta drugi odstavek, »imajo v skladu s tem zakonom pri preprečevanju, odkrivanju in preiskovanju kaznivih dejanj v ministrstvu in Slovenski vojski pooblastila, kot jih zakon določa za policijo.« Zakon o nalogah in pooblastilih policije pa v 34. členu govori o zbiranju obvestil, se pravi točno to, kar so počeli pripadniki OVS-a na Vrhniki. Tu gre lahko samo za dva primera: ali za 161. člen Kazenskega zakonika, ki govori o opravljanju, ali pa za 159. člen Kazenskega zakonika, ki govori o obrekovanju. Ampak kaj je bistveno pri teh dveh členih? Nobeden od teh dveh členov se ne preganja po uradni dolžnosti, lahko samo na tožbo oziroma na prijavo. Načelnica Generalštaba ni nikogar prijavila ne zaradi opravljanja ne zaradi govoric. Pripadniki OVS-a so uporabljali policijska pooblastila, policijska pooblastila pa lahko uporabljajo samo, ko gre za preiskovanje kaznivih dejanj. V tem primeru lahko gre za kaznivo dejanje opravljanja ali obrekovanja, ki pa se ne preganja po uradni dolžnosti, temveč na predlog. In ker načelnica ni podala tega predloga, niti noben drug, to so pripadniki sami jasno povedali, da ni to predkazenski postopek, da ni bila vložena prijava; tega niso mogli početi niti po drugi alineji drugega odstavka, ki govori o preiskovanju kaznivih dejanj v skladu z zakonom. Ni šlo za ogrožanje načelnice, ni šlo za ogrožanje delovnega mesta, ni bila podana kazenska ovadba, ni bila podana prijava na policijo; kar pomeni, da po policijskih pooblastilih pripadniki Obveščevalno varnostne službe na Vrhniki ne bi smeli delovati. In tu je jasna odgovornost in jasna kršitev Zakona o obrambi in Zakona o nalogah in pooblastilih policije s strani ministra za obrambo in tudi s strani direktorja OVS-a. Da pa to drži, je pa včeraj na zaslišanju sama načelnica povedala, ko je na vprašanje: Ali ste pred 3. aprilom, ko so potekala zaslišanja na Vrhniki, podali kazensko ovadbo?; rekla: Je nisem. In tudi, da je kazensko ovadbo podala šele potem, ko je dobila poročilo OVS-a. To se pravi, da gre za ponovno zlorabo Obveščevalno varnostne službe, ker so delali nekaj, zato da je načelnica Generalštaba imela podlago, da vloži kazensko ovadbo. Še načelnica je zlorabila Obveščevalno varnostno službo. Gospe in gospodje, če to ni dovolj, da odide minister, glede na to, da je prejšnji mandat odšel minister, ki je Obveščevalno varnostni službi naročil – naredite mi analizo negativnih učinkov prodaje Telekoma za nacionalno varnost, kar pomeni, da so se lahko trije usedli, zadevo predebatirali in napisali, ne da bi šli na Telekom Slovenije, ne da bi karkoli drugega naredili v operativnem smislu; je ta zloraba eklatantna in bistveno hujša.

Veliko govoric. Poglejte, kaj je dejal državni sekretar Ministrstva za zunanje zadeve Dobran Božič glede načelnice: Ena njenih ključnih težav je, da ne zna odklopiti, ne pozna gumba odklop; in ta lastnost človekovemu zdravju prej ali slej izda račun. Kako je pa s to govorico, ali je to tudi neprimerna govorica, ali je to kdo preiskoval, gospe in gospodje? Kaj bi lahko odneslo načelnico Generalštaba, to je bil članek v Delu. Ste šli na Ministrstvo za zunanje zadeve z Obveščevalno varnostno službo ali Sovo, ker tista tam nima pristojnosti? Niste šli, ker ste zlorabili obveščevalno službo, minister je to naredil. Čeprav je bilo veliko govoric, je bil tukaj jasni cilj, to je odstraniti poveljnika Poveljstva sil oziroma povleči sebe ven iz lastnega zosa; kajti kot je pisal eden od medijev, 8. marca je na Ministrstvu za obrambo potekal kolegij glede 59. člena Zakona o službi v Slovenski vojski, glede dodatka za obremenjeno delo oziroma povečan obseg dela. Tam naj bi minister Erjavec z načelnico tako ravnal, da se je zlomila, ven prišla vsa objokana in potem je tri tedne ni bilo več v službo. In ker se je minister Erjavec zbal, da ga bo načelnica ovadila zaradi mobinga, je speljal pač zadevo, kakršno je speljal – da Škerbinc načrtuje odstavitev načelnice, da pride nazaj Dobran Božič in nekaj je bilo treba storiti. In to je zgodba, ki jo je minister potem odvil, čeprav so pripadniki in pripadnice in da je tudi sam poveljnik Škerbinc glede na magnetogram, ki ga imate, dejal, da je prišlo do tega, da enostavno je samo poslušal miriti, da je kritiziral vse, ki so kritizirali načelnico, da jo je branil.

Kar se tiče 2. točke, nezakonita odstavitev, piše v 45. členu, da se poveljnike, vključno z načelnikom Generalštaba, namestnike poveljnikov in druge pripadnike stalne sestave imenuje in razrešuje na formacijsko dolžnost v skladu z zakonom, brez interne in javne objave, na podlagi službenih potreb. To je tisto, česar minister za obrambo ne razume; in je ravnal v skladu z zakonom. Kajti v 98.a členu jasno piše: »Za službene potrebe iz prvega odstavka tega člena se šteje: popolnitev ali dopolnitev formacijskih dolžnosti, za katere je popolnitev predvidena z organizacijskim ukazom, oziroma ki je potrebna za delo poveljstva ali enote: popolnitev formacijskih dolžnosti, ki so nepopolnjene, pa je njihova popolnitev predvidena s pripadniki stalne sestave; popolnitev formacijskih dolžnosti, s katerimi se vzpostavlja neprekinjena linija poveljevanja.« Gospe in gospodje, brigadir na prehodni formaciji ni službena potreba. Minister Erjavec je rekel: Lahko se razreši kogarkoli brez obrazložitve. To velja samo v primeru načelnika Generalštaba Slovenske vojske po enem letu, ko minister nastopi svojo funkcijo. Pri vseh ostalih pa je treba po Navodilu o pooblastilih za imenovanja in razrešitve v Slovenski vojski v 2. členu: »Načelnik Generalštaba Slovenske vojske predlaga ministru za obrambo s pisnim obrazloženim predlogom imenovanja in razrešitve poveljnikov in njihovih namestnikov, ki jih v skladu z zakonom imenuje in razrešuje minister za obrambo.« V Pravilih službe v Slovenski vojski jasno piše, da mora biti pisno obrazložena razrešitev. Tega ni bilo, to je bilo kršeno. Minister je rekel: Ja, brigadirja Škerbinca smo razrešili s funkcije načelnika štaba Generalštaba Slovenske vojske in ga imenovali za poveljnika Poveljstva sil Slovenske vojske. V tem primeru seveda gre za službeno potrebo. Da pa ti razrešiš poveljnika Poveljstva sil Slovenske vojske, ga postaviš na predhodno formacijo, v Poljče v eno pisarno, kjer nima nobenega dela, Poveljstvo sil pa je še tri tedne brez poveljnika, to ni službena potreba. Če bi brigadirja Škerbinca takoj imenovali na drugo funkcijo, gre za službeno potrebo; če ga daš na predhodno formacijo, njegovo poveljniško mesto pa pustiš prazno, pa to ni in ne more biti službena potreba. Vse nadaljnjo, kar se je dogajalo, ko je prejel omenjeno odredbo, ko je podal odgovor v navedenem ugovoru v zakonitem roku, ni bilo odločeno, ni prejel odgovora, vse to predstavlja kršitev zakonodaje.

Tretja točka, streljanje na Počku. Minister ni vedel, da se bo streljalo na Počku, minister ni vedel o Počku nič, čisto nič. To je piar sporočilo Ministrstva za obrambo, naslov je: Odobrene aktivnosti na območju poligona Poček za marec 2019. 26. marec, streljanje od polnoči do tretje ure s težkimi kalibri, povečan hrup zaradi letal in eksplozij. 27. marec, od polnoči do treh zjutraj, streljanje, povečan hrup zaradi streljanja s težkimi kalibri, zaradi naleta letal in eksplozij. Sporočilo za javnost, ki je bilo pred vajami poslano, kaj se bo marca dogajalo na Počku, gospe in gospodje. Kakšen je minister, ki ne ve, kaj se dogaja v lastni hiši; kakšen je minister, ki ne ve, kaj počne njegova piar služba; kakšen je minister, ki izjavi: Ja, pisalo je v aneksu, da bodo imeli Američani 120-milimetrske minomete, ampak to ne pomeni, da jih bodo uporabljali. Gospe in gospodje, poglejte si časovnico današnje razprave, Karl Erjavec – 120 minut. In to je tako, kot da bi potem, ko bo minister prišel za mano, jaz jutri rekel: Ja, pisalo je, Karl Erjavec – 120 minut, ampak to še ne pomeni, da bo on govoril. Ja, seveda bo govoril, če je interpeliran in če mora odgovoriti! Kje si videl vojsko, ki bo pripeljala 120-milimetrske minomete in jih ne uporabila?! To ni bila tiha vaja, to je bila vojaška vaja, vojska je bila tam, da strelja. Minister je pooblastil polkovnika Rodeta in tudi polkovnika Zakrajška, da z Američani vse dogovorita. Dogovorjeno je bilo, tista tabela, kjer piše, je treba gledati dva stolpca, kdo bo sodeloval na vaji – Slovenska vojska ob podpori 60 milimetrov in 72. brigada ameriške vojske, kjer pa ne piše nič, kakšno orožje bodo uporabljali. V aneksu pa piše, da bodo imeli 120-milimetrske minomete; in v skladu z vajo in v skladu z dogovorom, da bodo streljali od polnoči do treh zjutraj s težkimi kalibri. Če to ni dovolj za vas, gremo naprej. Poročilo o izvajanju aktivnosti na OSVAD Poček. Takrat je minister potem takoj zahteval poročilo načelnice Generalštaba Slovenske vojske: »Pri načrtovanju aktivnosti so bile z dogovorom dogovorjene naslednje omejitve: streljanje se ob sobotah, nedeljah in praznikih ne bo izvajalo, razen ob usposabljanju enot, popolnjenih s pogodbeno rezervo, in vojnih enot Slovenske vojske; nočno streljanje se bo izvajalo največ deset dni v mesecu, junija, julija, avgusta in septembra največ do 23. ure.« Marec sem ne paše. Potem pa o povečani požarni ogroženosti in ostalo. Načelnica je večkrat rekla: Ja, imamo dogovor z Občino Postojna, Občina Postojna je od njega odstopila, ampak mi se ga še naprej držimo, streljamo lahko ponoči do deset dni, poleti pa samo do 23. ure. »Iz obvestila o odobrenih aktivnostih na območju poligona Poček za mesec marec 2019 izhaja, da so bile aktivnosti načrtovane in sovpadajo z ostalimi načrti in ukazi ter da je bila o njih obveščena javnost.« Se pravi, javnost je bila obveščena, minister ni bil obveščen. Ali minister ni minister ali minister ni del javnosti? Še dodaten razlog, da gre minister, ki ne ve, kaj se mu v lastni hiši dogaja. »Pri tem smo upoštevali usmeritve ministra za obrambo, da se kljub odstopu Občine Postojna od dogovora med Mors in Občino Postojna striktno držimo določil in omejitev iz le-tega. Te jasne usmeritve so bile delegirane po liniji poveljevanja in kontrole na podrejene poveljnike poveljstev in enot, ki izvajajo aktivnosti na tem območju. Usmeritve so vključene v akte vodenja in poveljevanja. Pri izvajanju vaj se tako navodila in usmeritve dosledno tudi upoštevajo. Usmeritve in navodila so razvidna iz prilog tega poročila.« Pa še tisto, kar je bistveno, spoštovani kolegice in kolegi, tudi v primeru vaje Sokol je potekalo načrtovanje in usklajevanje ter obveščanje, ne nazadnje smo samo izvajanje aktivnosti na vadišču Poček skladno z dogovorom, usmeritvami in načrti, ki so bili dani s strani Vlade Republike Slovenije in Ministrstva za obrambo. Streljanje na Počku je potekalo v skladu s smernicami vlade ter smernicami in usmeritvami ministra za obrambo. Z načinom izvajanja nismo kršili nikakršnih normativnih določil. Podpis: generalmajorka Alenka Ermenc, načelnica Generalštaba Slovenske vojske. Minister bi moral tukaj narediti dvoje. Ali reči, da je bilo vse v redu, nihče ne bo za to odgovarjal; ali reči – prevzemam objektivno odgovornost, odstopam; ali pa odsloviti načelnico Generalštaba Slovenske vojske. Še prej pa reči njej: Zahtevam, da mi daš dokazilo o tem, da si pisni ukaz dala Poveljstvu sil, da se ne sme streljati. Ampak tega ni naredila, ker je napisala, da je bilo vse v skladu in tako, kot mora biti. Kaj se zgodi potem? Potem minister za obrambo reče: Ne, ne, ta dokument ne velja; velja tisti aneks. Ko odpreš tisti aneks, tam piše, da bo na vaji sodelovala 72. brigada ameriške vojske in Slovenska vojska z omejitvami 60 milimetrov. Se pravi, so streljali Američani; glede na to, da bi lahko streljali, so tudi streljali. Ko to pade, reče minister, da je pisalo, da bodo 120-milimetrski minometi, ampak jaz nisem mislil, da jih bodo dejansko uporabljali. Ko tudi to pade, reče, da so imeli nek kolegij, kjer je bil tudi poveljnik Škerbinc, kjer je bilo naročeno, naj se ponoči ne strelja. Kje je zapisnik tega kolegija, gospod minister? Laž na laž, izmišljotina na izmišljotino in to je minister za obrambo Republike Slovenije. Katastrofa, gospe in gospodje. Kako boste lahko glasovali v podporo takšnemu ministru? Kakšna bo vaša lastna kredibilnost? Kakšna bo kredibilnost tistih, ki se izgovarjate na etiko in moralo, ki govorite, kako boste z novo politiko državljanom dali neko upanje; zagovarjate pa 20-letnega ministra, kjer se povsod stalno dogajalo ene in iste stvari. Kaj je brigadir Škerbinc dejal glede tega? »Minister za obrambo je podpisal dva akta za to konkretno vajo. Dvakrat je pooblastil, enkrat poveljnika 72. brigade, enkrat poveljnika, takrat še ne mojega, ki je odgovoren za usposabljanje. V obeh dokumentih, ki imata status »mednarodnega sporazuma«, je tudi jasno navedeno, da se bo streljalo z 120 milimetri. Midva z načelnico nisva vedela.« Seveda sta vedela. Minister, podpisali ste dva akta. Vi ste tisti, ki ste vojski dali nalogo, da se skupaj z Američani usposablja; in v tem aktu ste vi povedali, da bodo Američani streljali od 120 milimetrov, 40 milimetrov in ne vem, kaj vse. Jaz razumem, da če jaz kot poveljnik sil nekaj ur nisem bil več siguren, kakšna so pravila igre na Počku, po kakšnih pravilih jaz sedaj streljam – ali po teh, ki jih imamo v vojski, za katerimi stoji Generalštab, ki je moj edini nadrejen organ poveljevanja; ali pa po nečem, kar preberem iz časopisov, ali po čem drugem, Kasneje poveljnik reče, da je potem v skladu s tem, kar je bilo v medijih, da je ustno odredil, da se ponoči več ne strelja, 4. aprila pa v skladu z državnim sekretarjem Grošljem in Boštjanom Šeficem, ki je bil zadolžen za Občino Postojno, tudi pisno izdal takšen ukaz. Minister pa se je sprenevedal, štirikrat, petkrat spreminjal izjave, zakaj je bil poveljnik razrešen – zaradi nočnega streljanja na Počku, zaradi govoric o zdravstvenem stanju, potem zaradi obojega, potem zato, ker je on samo podpisal, predlagala je načelnica; in nenazadnje zato, ker mu načelnica ni več zaupala. Katera od teh pet verzij, gospod minister, je tista prava? Kaj ste v zadnjem mesecu sploh povedali po resnici? Zakaj škodite ugledu funkcije ministra za obrambo, zakaj škodite Slovenski vojski?

Zadnja točka, ki smo jo napisali, je izguba dobršnega števila pripadnic in pripadnikov Slovenske vojske, ki se pod ministrom za obrambo Karlom Erjavcem nadaljuje. Prekinil je nakup 8 x 8 ravno zaradi stvari, na katere je opozarjal poveljnik Škerbinc. In ko poveljnik Škerbinc predlaga načelnici Generalštaba Slovenske vojske, da naj ovadimo tiste, ki so ta projekt zavozili, ali veste, kaj mu je načelnica rekla: Gospod brigadir, soborcev se ne ovaja. Čez en mesec pa sama poda kazensko ovadbo proti njemu. Če ste že zlorabljali Obveščevalno varnostno službo, gospod minister, tudi če tole izpade nesramno ali grdo, mene resnično skrbi, če imamo načelnico, ki je doživela v mirnem stanju živčni zlom. Potem bi morali to raziskati, ker to pa ogroža nacionalno varnost, če imamo takšno načelnico. Pa tudi to bi bilo nezakonito. Lahko bi uporabili zakonite vzvode za pogovor z brigadirjem in tudi z načelnico, ampak tega seveda niste storili. Naše napovedi so se uresničile; to, kar piše v Beli knjigi, ki jo minister pripravlja, je točno to, kaj se bo s Slovensko vojsko dogajalo, napisali boste številko 6 tisoč 500 pripadnikov stalne sestave. In včeraj je načelnica rekla: Naj vas raje zanima tistih 6 tisoč 544 pripadnikov. Mislim, da je rekla to številko. Pohitite z Belo knjigo, ker čez štirinajst dni jih bo že pod 6 tisoč 500. In tudi za ta nova merila, ki jih boste uporabili, bo ocena negativna, ker jim ne boste zadoščali.

Zanimivo pa je, da te agonije ne preseka predsednik Vlade Marjan Šarec. Do sedaj so vidni predstavniki Vlade in koalicije odhajali zaradi sendvičev, neprimernega vedenja, maket. Najbolj škodljiv superminister vseh časov Karl Erjavec, ki je očitno kršil zakonodajo in javno lagal, pa še kar vedri pod soncem predsednika Vlade Marjana Šarca; tudi zato, ker Marjanu Šarcu to ugaja. Karl Erjavec je neprepoznan, Kar Erjavec je politično uničen, dobesedno klečeplazi pred predsednikom Vlade. Ali kdo pozna Karla Erjavca, da bi rekel: Dobro je, da je LMŠ dobila toliko evroposlancev. Potrdil bom evropskega komisarja, ki ga predlaga predsednik Vlade. Vi ne rušite mene, ampak rušite Vlado. Dobrikanje, malikovanje? Takšen minister predsedniku Vlade ugaja in zaradi tega minister očitno ostaja. Ta interpelacija ne bo zapečatila usode Karla Erjavca, njegova usoda je zapečatena, politične kariere Karla Erjavca je konec. V Državni zbor ni bil izvoljen, njegova stranka je izgubila evroposlanca, poraz za porazom. Ampak to ni naša stvar. Oblast pa je vendar slast, gospod premier, in za oblast ste pripravljeni sprejemati najbolj gnile kompromise in podpirati sistemsko korupcijo. To niso moje besede, ampak je to dejal dr. Balažic, ko je dejal: »Erjavec je lastnoročno uvedel in legitimiziral nevarni presedan, in sicer deformacijo koalicijske pogodbe v politični dogovor z denarnimi zahtevki za svojo klientelo. To kaže na uspešno ugrabitev države državljanom in seveda na sistemsko korupcijo. Plačevanje denarja vseh državljanov za politično mobilizacijo ene stranke, zakodirano v koalicijski pogodbi, ne more biti drugega kot sistemska korupcija.« Ali je premier neveden, da tega ravnanja Karla Erjavca ne prepozna, ali pa je premier preprosto na nivoju Karla Erjavca. S takšnim tempom razgradnje Slovenske vojske kmalu ne bo več. In kdo bo branil nas in tudi predsednika Vlade v primeru, da se kaj zgodi? Minister Erjavec? Takrat nobena ograja ne bo dovolj visoka, gospod premier, ne glede na to, s katerega zornega kota se jo pogleda, in ne glede na to, kdo prešteva zidake v njej. Premier bi moral potegniti svoje, vendar pa je tudi morala premierja vprašljiva. Nekdo, ki javno hodi v stolnico po obhajilo, hkrati pa otroke, ki obiskujejo katoliške osnovne šole, tako prikrajšuje in jim krati človekove pravice, je predsednik Vlade, ki je na nivoju ministra Erjavca. Zato mora minister Erjavec oditi. Hvala lepa.

Gospod poslanec, hvala za dopolnilno obrazložitev interpelacije.

Spoštovane poslanke, spoštovani poslanci, odgovor ministra za obrambo na interpelacijo ste prejeli 5. junija 2019.

Besedo dajem ministru za obrambo gospodu Karlu Viktorju Erjavcu za obrazložitev.

Spoštovani predsednik Državnega zbora, poslanke in poslanci Državnega zbora!

Interpelacija je gotovo ena od političnih orodij, ki omogočajo razpravo o delu in odgovornosti ministra. Vendar ta interpelacija je absurdna. In sicer zakaj? Interpelacija je absurdna, ker temelji na napačnih razlagah predpisov, na napačnih predpostavkah in na napačnih dejstvih. Interpelacija je nestrokovno pripravljena in gre za popolno nepoznavanje predpisov ali pa avtorji interpelacije popolnoma ignorirajo predpise in dejstva. Danes imam priložnost javno odgovoriti na očitke in podtikanja ter obenem opozoriti na nesprejemljivo politizacijo Slovenske vojske, ki smo ji priča v zadnjem času; in smo ji bili tudi priča pri predstavitvi interpelacije s strani poslanca Mahniča. V razpravi bom dokazal, da ni res, da je Obveščevalno varnostna služba Ministrstva za obrambo prekoračila pooblastila in delovala nezakonito, da pri menjavi poveljnika sil ni šlo za kršitev zakonodaje in da sem ravnal v skladu s pooblastili; da pri nočnem streljanju na Počku ni šlo za prekoračitev pooblastil s strani ministra in za njegova zavajanja ali laži; da svojo funkcijo opravljam vestno, v skrbi za napredek obrambnega sistema. Ker je bila razrešitev poveljnika sil neposreden povod za interpelacijo, želim že v uvodu poudariti, da ne obžalujem, da sem sledil predlogu načelnice Generalštaba Slovenske vojske za njegovo razrešitev, saj je njegovo ravnanje po razrešitvi pokazalo, da gre za visokega častnika, ki je tesno povezan s politiko, tesno povezan zlasti s Slovensko demokratsko stranko; sicer kako razumeti ves politični vihar iz opozicije zaradi njegove razrešitve.

Spoštovani poslanke in poslanci, odločitev o razrešitvi poveljnika sil je temeljila na predlogu načelnice Generalštaba Slovenske vojske. Zaupam v njeno strokovnost, tako kot ga je predlagala za imenovanje na dolžnost, tako je predlagala njegovo razrešitev. Razrešitev se je zgodila zaradi izgube zaupanja s strani načelnice do poveljnika Poveljstva sil in zaradi potreb učinkovitega delovanja vojaške organizacije; torej zaradi službenih potreb. Načelnica Generalštaba Slovenske vojske bi lahko predlagala razrešitev poveljnika sil, četudi ne bi bilo streljanja na Počku, četudi ne bi bilo grdega govorjenja. Zadostno je samo to, da ni več zaupanja. In to, da gre za neke govorice in da ljudje marsikaj govorijo o funkcionarjih, ministrih, načelnikih, ne vem, od koga; ljudje lahko, ampak ne predstavljam pa si, da si poveljnik sil kot drugi najvišji častnik v Slovenski vojski dovoli govoriti o zdravstvenem stanju, kar je kršitev pravil službe. Dobran Božič z Ministrstva za zunanje zadeve ni pripadnik Slovenske vojske, on je v službi na Ministrstvu za zunanje zadeve. In če bi karkoli ukrepali zoper njega s strani Obveščevalno varnostne službe, bi to bila kršitev in ne bi imela niti te pristojnosti. Menjava poveljnika sil ni bil prvi primer in tudi ne zadnji primer menjav na poveljniških dolžnostih v Slovenski vojski. Petkrat je že bil poveljnik sil zamenjan. Za zadnjega se niti nihče ni zanimal o razlogih, nobenega ni razburilo. Vendar ko pa gre za brigadirja Škerbinca, pa še nikdar nismo imeli toliko političnega hrupa zaradi ene zamenjave. Spoštovani vlagatelji, ne držijo očitki, da je bil poveljnik sil razrešen nezakonito. Imenovan je bil brez obrazložitve in prav tako je bil razrešen brez obrazložitve. Na takšen način so bili do sedaj imenovani in razrešeni vsi poveljniki Poveljstva sil. In nikoli ni bilo nobenega razburjanja, to pot pa takšno razburjanje. Kaj vas je tako razburilo? Mogoče to, da želim preprečiti nadaljnjo politizacijo Slovenske vojske.

Če začnem odgovarjati na očitke iz interpelacije. Glede prve točke interpelacije, ki se nanaša na očitke o kršitvi 32. člena Zakona o obrambi, na domnevno prekoračitev zakonskih pooblastil zaradi zlorabe Obveščevalno varnostne službe Ministrstva za obrambo, želim poudariti, da OVS, to je Obveščevalno varnostna služba, ima znotraj sistema nacionalne varnosti pomembno vlogo. Zakon o obrambi v 32. členu deli naloge službe na obveščevalne in protiobveščevalne ter varnostne naloge na obrambnem področju. Obveščevalne in protiobveščevalne naloge obsegajo zbiranje, dokumentiranje in analiziranje informacij ter podatkov, ki so pomembni za obrambne interese države oziroma varovanje takih podatkov. Obveščevalno varnostna služba skladno z zakonom zaznava, zbira in analizira različne pojave ogrožanja varnosti znotraj obrambnega sistema, na katero vplivajo različni dejavniki. V tem kontekstu mora Obveščevalno varnostna služba preveriti vsa dejstva in okoliščine, ki bi lahko ogrožali varnost obrambnega sistema, še posebno ko zazna kakršenkoli varnostno indikativni pojav. Z delovanjem Obveščevalno varnostne službe na Poveljstvu sil Slovenske vojske, ki je bila med drugim tudi predmet obravnave Komisije za nadzor obveščevalnih in varnostnih služb (Knovs), je Obveščevalno varnostna služba preverjala ogrožanje varnosti delovnega mesta, natančneje formacijske dolžnosti načelnika Generalštaba Slovenske vojske. Obstajali so namreč znaki, da naj bi bil v razlago osebnih okoliščin, in sicer zdravstvenega stanja načelnice Generalštaba Slovenske vojske, vpleten tudi višji častnik, in sicer poveljnik Poveljstva sil Slovenske vojske brigadir Miha Škerbinc. OVS je dogodek glede širjenja netočnih informacij o zdravstvenem stanju načelnice zaznal kot varnostno indikativen pojav, pri čemer je širjenje informacij vznemirilo in zelo negativno presenetilo poveljnike ter druge pripadnike Slovenske vojske. Tako dogajanje bi, če se ne bi pravočasno in proaktivno lotili ugotavljanja okoliščin predmetnega ravnanja in dejanskega stanja, pomembno negativno vplivalo na sistem poveljevanja v Slovenski vojski ter bi motilo njeno delovanje, s tem pa bi lahko prerastlo tudi v ogrožanje varnosti določenih oseb ali delovnih mest.

Iz sklepnih ugotovitev poročila Obveščevalno varnostne službe z 12. aprila 2019, ki jih bom zaradi varovanja tajnih podatkov predstavil na zaprtem delu seje, je očitno, da so bile opravljene dejavnosti nujne, primerne in zakonite, saj so se informacije o neljubem dogodku potrdile. Vlagatelji interpelacije napačno navajajo, da je OVS izvajal klasično obveščevalno dejavnost. V konkretnem primeru je očitno, da ni šlo za ugotavljanje varnostnih razmer in vojaških zmogljivosti zunaj države, temveč za varnostno indikativen pojav, zaznan v obrambnem sistemu, torej posledično za zbiranje informacij zaradi ekscesnega primera v obrambnem sistemu, kar so opravili pooblaščeni delavci Varnostnega sektorja Obveščevalno varnostne službe. Normalno, da doslej nismo imeli takega primera. V zgodovini Slovenske vojske nismo imeli primera, ko bi drugi človek v hierarhiji Slovenske vojske grdo govoril o načelniku oziroma v tem primeru o načelnici Generalštaba. Zato tega primera ni in zato je bilo nujno, da smo reagirali, ker je šlo za varnostno indikativen pojav, ki bi lahko zrušil delovanje in učinkovitost delovanja znotraj Slovenske vojske. Delavci Obveščevalno varnostne službe, pooblačeni za opravljanje varnostnih nalog, ves čas izvajajo te dejavnosti, katerih namen je preprečevanje ogrožanja varnosti določenih oseb, delovnih mest ter obrambnega sistema. Ob upoštevanju pooblastil iz drugega odstavka 34. člena Zakona o obrambi pri opravljanju te naloge delavci obveščevalne službe zbirajo obvestila, ki po 34. členu Zakona o nalogah in pooblastilih policije spadajo med splošna policijska pooblastila.

Delavci Obveščevalno varnostne službe so opravljali varnostne naloge na obrambnem področju zaradi razjasnitve dejstev in okoliščin varnostno indikativnega pojava, in sicer neprimernega govorjenja o zdravstvenem stanju načelnice Generalštaba; in niso izvajali nobene obveščevalne dejavnosti. Očitki v interpelaciji, da ni bil upoštevan osnovni standard delovanja in da ni bilo zagotovljene ustrezne pisne odredbe ter dokumentiranosti opravljenega dela, so napačni in zavajajoči. Ponovno poudarjam, da v navedenem primeru ni šlo za obveščevalno dejavnost in da ni bila izvedena nobena posebna oblika pridobivanja podatkov, določena v 20. in 30. členu Zakona o Slovenski obveščevalno-varnostni agenciji, in noben poseben preiskovalni ukrep za preiskavo kaznivih dejanj, določen po Zakonu o kazenskem postopku. Zakonodaja za redno policijsko nalogo zbiranja obvestil ne zahteva pisne odredbe. V konkretnem primeru so bili upoštevani vsi strokovni in pravni standardi, zato očitek iz interpelacije, da ni bil upoštevan osnovni strokovni standard glede pisne dokumentiranosti odredbe in opravljenega dela, ne drži. Gre za očitno zavajanje s strani avtorjev interpelacije. Obveščevalno varnostna služba je na Poveljstvu sil opravljala preventivne varnostne naloge, med te spadajo dejavnosti, povezane s preprečevanjem vseh oblik odklonskih pojavov ali ravnanj, na primer prekrškov, disciplinskih kršitev ali kaznivih dejanj, med katere še posebej spada preprečevanje kaznivih dejanj, prva alineja drugega odstavka 32. člena Zakona o obrambi. Komentiranje zdravstvenega stanja načelnice Generalštaba Slovenske vojske ali kateregakoli drugega pripadnika Slovenske vojske predstavlja kršitev pravil službe v Slovenski vojski, ki se nanašajo na odnose med pripadniki Slovenske vojske in varovanje dostojanstva ter zasebnosti. Zato zbiranje informacij o takem neželenem pojavu spada v kontekst omejenih nalog Obveščevalno varnostne službe po Zakonu o obrambi in ne drži trditev, da je generalni direktor Obveščevalno varnostne službe ravnal nezakonito, to je še ena neresnica.

Napačna in lažniva je tudi navedba, da imajo delavci, ki opravljajo varnostne naloge v Obveščevalno varnostni službi, pooblastila po Zakonu o nalogah in pristojnostih policije le takrat, ko preiskujejo kazniva dejanja. Policijska pooblastila se uporablja tudi v postopkih preventivnih dejavnosti. V drugem odstavku 34. člena zakonodajalec posebej ne omejuje pooblastil izključno za naloge preiskovanja kaznivih dejanj, temveč pooblastila veljajo tudi za preventivno varnostno nalogo preprečevanja kaznivih dejanj. V interpelaciji vlagatelji netočno navajajo, da bi morala najprej načelnica Generalštaba Slovenske vojske na podlagi Kazenskega zakonika podati ovadbo proti znanemu ali neznanemu storilcu zaradi obrekovanja in da bi šele potem lahko Obveščevalno varnostna služba zakonito zbirala informacije. Ponovno poudarjam, da Obveščevalno varnostna služba ni izvajala dejavnosti v okviru predkazenskega postopka, tako kot želi prikazati poslanec Mahnič, o čemer so bili udeleženci razgovorov tudi predhodno seznanjeni; temveč je opravljala preventivne varnostne naloge, opredeljene v prvi alineji drugega odstavka 32. člena Zakona o obrambi. To zelo dobro ve tudi gospod Mahnič, ki je podpisal zapisnik Obveščevalno varnostne službe ob nenajavljenem obisku Knovsa. In ko bomo za javnost zaprli sejo Državnega zbora, se boste lahko prepričali, da je bil natančno seznanjen, kaj je počela Obveščevalno varnostna služba, in da je tam tudi njegov podpis. Tako gre zopet za načrtno zavajanje javnosti. Prav tako ne drži trditev, da pripadniki Slovenske vojske niso bili obveščeni, da je sodelovanje prostovoljno in da imajo pravico do anonimnosti; nekateri so to pravico celo izkoristili.

V interpelaciji je napačna in zavajajoča tudi trditev, da je Obveščevalno varnostna služba izvajala dejavnosti na podlagi ustnih usmeritev ministra za obrambo. Obveščevalno varnostna služba nenehno opravlja naloge, opredeljene v Zakonu o obrambi. Glavne naloge so opredeljene s programom dela, ki ga sprejme minister za obrambo. S programom dela za leto 2019 se je 31. januarja letos seznanila Vlada in ga je 19. marca 2019 obravnaval tudi Knovs. Poleg tega je minister na podlagi šestega odstavka 33. člena Zakona o obrambi po predhodnem soglasju Vlade določil pravila za izvajanje nalog Obveščevalno varnostne službe. Na podlagi navedenega Obveščevalno varnostna služba svoje opredeljene naloge opravlja v skladu z zakonom. Poročilo je bilo pripravljeno in podpisano v elektronskem sistemu za upravljanje dokumentarnega gradiva, ki omogoča sledljivost, avtentičnost in celovitost. Naj ob koncu obravnave 1. točke interpelacije ponovno poudarim, da je na podlagi navedenega očitno, da OVS v konkretnem primeru ni izvajal nikakršne obveščevalne dejavnosti, temveč je opravljal izključno varnostno nalogo, ki se je kasneje celo izkazala kot utemeljeno, saj je poveljnik sil brigadir Škerbinc dejansko grdo govoril o zdravstvenem stanju načelnice Generalštaba. V konkretnem primeru tudi ni izvajala obveščevalne dejavnosti, temveč je opravljala izključno varnostno nalogo. Prav tako ni šlo za predkazenski postopek. Uporabljene niso bile nobene posebne oblike pridobivanja podatkov ali posebni preiskovalni ukrepi, temveč so bili v okviru preventivne varnostne dejavnosti opravljeni le informativni razgovori zaradi zbiranja obvestil o varnostno indikativnem pojavu, ki bi lahko predstavljal ogrožanje varnosti v obrambnem sistemu. Izvedene dejavnosti OVS-a so bile nujne. Potrdile so, da je brigadir Škerbinc neprimerno govoril o zdravstvenem stanju načelnice Generalštaba Slovenske vojske. O tem, kaj je govoril, več na zaprti seji Državnega zbora.

Spoštovani poslanke in poslanci, glede očitkov iz 2. točke interpelacije glede kršitve Zakona o obrambi vas želim seznaniti, da je pristojnost ministra za imenovanje in razreševanje poveljnikov določena v drugem ter četrtem odstavku 45. člena Zakona o obrambi. Minister ga imenuje na predlog načelnika Generalštaba Slovenske vojske ter s tem nima samo pristojnosti za imenovanje, ampak tudi pristojnost za njegovo razrešitev. Šesti odstavek 45. člena Zakona o obrambi med drugim določa, da se poveljnike, vključno z načelnikom Generalštaba Slovenske vojske, imenuje na formacijsko dolžnost in razrešuje z nje skladno s tem zakonom brez interne in javne objave, na podlagi službenih potreb, določenih s tem zakonom. Skladno s 44. členom Zakona o obrambi je načelnica Generalštaba Slovenske vojske odgovorna za delo in uporabo vseh poveljstev ter enot Slovenske vojske. Na podlagi te odgovornosti mora zagotoviti učinkovito uresničevanje poslanstva Slovenske vojske. Da bi bila organizacija učinkovita, mora imeti sposobne, lojalne in kompetentne poveljnike. Sedaj mi pa povejte, če poveljnik grdo govori o zdravstvenem stanju, če poveljnik ne ve, kaj se mu dogaja, ko se strelja na Počku, ali je tak poveljnik sposoben, lojalen in kompetenten. Če temu ni tako, to pomeni, da narava delovanja vojaške organizacije in potrebe po zagotoviti njene učinkovitosti predstavljajo potrebe službe, ki nalagajo v izbor in imenovanje ustreznega poveljniškega kadra; zato je bila razrešitev opravljena, zaradi službenih potreb. Poudarjam, da minister lahko razrešuje in imenuje najpomembnejši kader v hierarhiji Slovenske vojske na predlog načelnice Generalštaba Slovenske vojske in ob upoštevanju navedene določbe 45. člena Zakona o obrambi, ne da bi za svojo odločitev navajal konkretne razloge. Zato, ponavljam, so razprave o tem, kaj so konkretni razlogi za razrešitev poveljnika sil brigadirja Škerbinca, brezpredmetne in služijo zgolj politizaciji njegove razrešitve. Moram reči, da temu ni oporekal niti razrešeni poveljnik sil Slovenske vojske brigadir Škerbinc v podanemu ugovoru po službeni poti, v njem pa je posebej navedel, da ne odreka pravice načelnici Generalštaba Slovenske vojske, da sama izbira svoje najbližje sodelavce, ter tudi ne pravice ministru, da imenuje in razrešuje poveljnike sil Slovenske vojske. Ne vem, v čem je problem, gospod Mahnič. Celo brigadir Škerbinc ne odreka te pravice, vi pa odrekate to pravico ministru in načelnici. Odredba o razrešitvi je bila izdana skladno z veljavnimi predpisi. Poleg tega je bila dosledno spoštovana tudi pravica brigadirja Škerbinca do pravnega varstva po službeni poti, in sicer ugovor; imel je pogovor pri načelnici generalštaba.

Spoštovani poslanke in poslanci, v okviru odgovorov na obtožbe iz tretje točke interpelacije, ki se nanašajo na streljanje na Počku, želim najprej poudariti, da nisem v nobenem primeru presegel svojih pooblastil, da se zavzemam za ugodno rešitev problematike vojaških aktivnosti na osrednjem vadišču Postojna. Sem večkrat poudaril v javnosti, moja usmeritev, da se omeji nočno streljanje, je bila poznana na Generalštabu Slovenske vojske in tudi poveljniku sil brigadirju Škerbincu. Da je absurd še večji, brigadir Škerbinc je novembra potrdil predlog, ki ga je dal tedanji načelnik Generalštaba Alan Geder, in sicer je predlagal Vladi, da se vaja Sokol (Eagle) izvaja s kalibri do 60 milimetrov. To, da on tega ne bi vedel, je čisto zavajanje in ne drži. Sklep Vlade je povsem jasen, gre za sklep Vlade iz 24. 1. 2014. Trditev vlagateljev interpelacije, da minister nima pristojnosti dajati usmeritev, je napačna. Zlasti je napačna, ko gre za usmeritev, ki se nanaša na uresničevanje sklepa Vlade. V konkretnem primeru, Načrt vaj za leto 2019 je bil potrjen 24. 1. 2019 in dan na predlog s strani načelnika Generalštaba Alana Gederja novembra 2018, je bil potrjen na Vladi. Direktor štaba je bil takrat brigadir Miha Škerbinc. In on naj ne bi nič vedel o tem. Poleg tega, da je bil načrt vaj s strani Vlade potrjen 24. januarja, kar pomeni, da bi morali vsebinski nosilci, torej Poveljstvo sil in predstavnik tujih oboroženih sli, ustrezno uskladiti nadaljnje dejavnosti, do tega očitno ni prišlo. Zato ne drži trditev, ki jo je izrekel gospod Mahnič, da je vaja potekala v skladu z vladno odobritvijo z dne 24. 1. 2019, ker vladna usmeritev je bila jasna – streljanje samo do kalibra 60 milimetrov.

Na podlagi predloga ministra je Vlada 24. 1. 2019 sprejela Načrt vaj v obrambnem sistemu in sistemu varstva pred naravnimi in drugimi nesrečami v letu 2019. Iz sprejetega sklepa je razvidno, da je vaja Sokol (Eagle) taktična vaja z bojnim streljanjem vodov ter urjenjem zračnega desanta. Kot nosilca, odgovorna za izvedbo vaje, so bile opredeljene 72. brigada Slovenske vojske in oborožene sile ZDA. Kot vadbenca sta bila opredeljena motoriziran vod in 72. brigada Slovenske vojske ob podpori minometov 60 milimetrov. Ob dogodku nočnega streljanja na Počku smo bili priča tudi odstopanju od pravil, ki se nanašajo na poveljevanje in odrejanje nalog. Ukaz je podlaga za izvedbo naloge ali aktivnosti. Ko se naloga izvede, ni mogoče dajati dodatnih navodil, saj je končana in prejemnik ukaza ne more nekaj realizirati za nazaj. Brigadir Škerbinc je namreč 4. aprila 2019, potem ko je bila vaja zaključena, poslal usmeritev podrejenim poveljstvom, da se poleg omejitev iz dogovora s Postojno dodajo še dodatne omejitve, in sicer da se streljanje z orožji kalibra nad 60 milimetrov mora končati do 23. ure in streljanje z orožji kalibra do vključno 60 milimetrov se mora končati najpozneje do 24. ure. Pri tem je treba poudariti, da se je vaja Sokol (Eagle) izvajala od 22. marca do 3. aprila 2019 in je brigadir Škerbinc dal usmeritve glede omejitve streljanja šele po končani vaji. Tako je tudi neposredno priznal, da je poznal usmeritve ministra in da je poznal sklep Vlade z dne 24. 1. 2019; in da trditev vlagateljev interpelacije, da ni mogel vedeti za ustne usmeritve ministra, ne drži.

Glede škodljivih posledic in vašega očitka o spreminjanju mednarodnih dogovorov in sporazumov ter s tem povezanih mednarodnih posledic za Slovenijo želim poudariti, da Ministrstvo za obrambo ni spremenilo nobenega dogovora ali sporazuma. Vse načrtovane mednarodne vaje za leto 2019 se bodo izvedle. Nobena vaja ali skupno urjenje zaradi odločitve Slovenije ne bo odpovedano. Noben mednarodni dogovor pa tudi ni predvidel streljanja s kalibri 120 milimetrov za vajo Sokol (Eagle). To je zopet zavajanje. In še enkrat, pooblastilo za podpis, ki je bil podan, ne pomeni, da če je tam navedeno, da bodo Američani imeli s seboj tudi kaliber 120 milimetrov, da bodo s tem kalibrom konkretno streljali na vaji Sokol (Eagle), tega pooblastila ni bilo, ker je bil sklep Vlade izjemno jasen. Kar se tiče očitkov iz 4. točke glede negativnih kadrovskih trendov v Slovenski vojski. To je problem, ki obstaja že od leta 2004, odkar smo šli v profesionalizacijo Slovenske vojske. Zaradi tega sem takoj ustanovil komisijo za popolnjevanje kadrov in za promocijo Slovenske vojske. Prejšnji teden je bila tiskovna konferenca in lahko ste slišali o teh ukrepih, lahko pa kaj več povem v nadaljevanju. Zelo vesel pa sem, da vse te ukrepe podpirajo vsi štirje sindikati; ne samo tisti trije sindikati, ki niso spolitizirani. Vemo, da imamo enega, ki javno poziva opozicijo, naj vlaga interpelacijo in tako dalje, da ne bom predolg v zvezi s tem.

Kar se tiče odpovedi oziroma da nisem podpisal pogodbe za bojna vozila boxer 8 x 8. Ja, seveda bi si vi to želeli, ker če bi jaz to podpisal, danes sploh ne bi bila potrebna interpelacija, ampak bi bil že v kazenskem postopku, gotovo najmanj obsojen za nevestno delo v službi. Zato razumem to vašo željo, da bi podpisal nekaj, kar ni bilo pripravljeno v skladu s pravili. Ni bilo zakona o dolgoročnem financiranju tega projekta, kako bi prevzeli obveznosti 300, 400 milijonov z dvoletnim proračunom. Nadalje, ni bilo taktične študije glede srednje bojne bataljonske skupine. Seveda, jaz verjamem, da bi si vi želeli, da bi takrat tisto pogodbo podpisali. Glede patrij, to je pa absurdno, da zdaj meni očitate, da je ta projekt bil uničen zaradi Karla Erjavca. Ta projekt je prekinil vaš minister v času Janševe vlade leta 2012, Aleš Hojs je prekinil pogodbo s patriami. In moram žal ugotoviti, da je to edina sodobna zmogljivost, ki jo ima Slovenska vojska v tem trenutku – tistih 30 ubogih patrij. Ker sem že takrat ravnal vestno in skrbno, seveda nisem bil obsojen za nevestno delo v službi; to, kar bi si vi očitno želeli s projektom 8 x 8 Boxer. Spoštovani poslanci, seveda ne z vaše strani, s te strani pričakujem, da ne boste podprli te interpelacije, ker ne stoji, pravne podlage, ki jih je uporabljala Obveščevalno varnostna služba, so bile korektne. Mislim, da se strokovnjakom kazenskega prava, zlasti strokovnjakom za kazenski postopek, dvigujejo lasje, ko poslušajo razlage poslanca Mahniča, ki si očitno domišlja, da je ekspert pravne stroke. Vse, kar sem povedal, stoji. Pravne podlage za delovanje Obveščevalno varnostne službe so bile podane, zato je bilo to delo zakonito. Še enkrat pa povem, s svojim glasom proti interpelaciji boste, dragi poslanci, povedali, da nasprotujete nadaljevanju politizacije Slovenske vojske. Žal je Slovenska vojska v zadnjih desetih letih postala predmet političnega poligona za … /izklop mikrofona/

Gospod minister, hvala za vašo dodatno obrazložitev.

S tem, spoštovane poslanke in spoštovani poslanci, prehajamo na predstavitev poslanskih skupin. Preden predam besedo gospodu Jožefu Horvatu iz Nove Slovenije, spoštovani poslanec, vas prosim, da kakor vsak od vas posebej želi, da ko govorite, ni motenj s strani poslank in poslancev; pa tudi ostalim, ki govorijo, to omogočite.

S tem vam predajam besedo, gospod Jožef Horvat.

Izvolite, imeli boste vso našo pozornost.

Najlepša hvala, gospod predsednik Državnega zbora, za besedo. Najlepša hvala za zagotovljeno pozornost. Spoštovani ministrski zbor, spoštovane kolegice poslanke, kolegi poslanci!

Državljani varnost potrebujemo za kvalitetno življenje, zato je zagotavljanje varnosti ena od osrednjih nalog države. Obrambni sistem je eden od ključnih za zagotavljanje te varnosti. V Sloveniji obrambni sistem sestavljata dva pomembna podsistema, in sicer obrambni ter podsistem zaščite in reševanja. Vodenje obrambnega sistema je odgovorno in zahtevno, ne dopušča improvizacije in polovičnih rešitev. Zato nas v Novi Sloveniji zelo žalosti, da je obrambni sistem že nekaj let v krizi, zlasti se ta kriza pozna v Slovenski vojski, ki je nosilka obrambne varnosti. Od finančne krize naprej si Slovenska vojska ni opomogla in je v stanju, ki nedvomno vodi v razpad organizacije. Za takšno stanje je odgovoren tudi minister za obrambo Karl Erjavec. 13. septembra 2018 je bila imenovana vlada, ki jo vodi gospod Marjan Šarec. Obrambno ministrstvo je prevzel Karl Erjavec, ki je v svojem zagovoru pred nastopom funkcije opisal vse težave in obljubil hitro reševanje nakopičenih težav. Danes, več kot devet mesecev po imenovanju ministra Erjavca, je obrambni sistem v bistveno slabšem stanju, rešitve pa so zgolj nakazane in se odmikajo v prihodnost. Minister Erjavec je bil učinkovit le v kadrovskih rošadah in pri politični zlorabi sistema, ki se je pokazala pri zlorabi Obveščevalno varnostne službe Ministrstva za obrambo Republike Slovenije. V Novi Sloveniji razrešitev ministra zahtevamo zaradi neposredne odgovornosti za stanje v sistemu in zlorab pri vodenju resorja. Izpostavljamo tri najbolj kritična področja. Prvič, katastrofalne razmere na kadrovskem področju v Slovenski vojski. Drugič, neizvedene nakupe tehnike, ki imajo za posledico nezmožnost izgraditve temeljnih operativnih enot Slovenske vojske in neizpolnjevanje zavez Slovenije do zveze Nato, po drugi strani pa ogrožanje izvajanja helikopterske nujne medicinske pomoči. Tretjič, prekoračitev pooblastil Obveščevalno varnostne službe pri zamenjavi brigadirja Mihe Škerbinca. Seveda soglašamo z vsemi očitki, ki jih je navedel in zapisal predlagatelj.

Najprej kadrovsko stanje, kritična kadrovska podhranjenost Slovenske vojske. Ko je minister Erjavec prevzemal obrambni resor, je kot problem izpostavil hudo kadrovsko stisko Slovenske vojske. V Novi Sloveniji ugotavljamo, da se je stanje od prihoda ministra Erjavca le še poslabšalo. Strateški dokumenti predvidevajo, da bi Slovenska vojska morala imeti 7 tisoč 600 pripadnikov redne sestave, danes pa jih ima manj kot 6 tisoč 550. Enako drastično še naprej upada število pripadnikov pogodbene rezerve. Minister Erjavec se je problema zavedal, ukrepal pa ni. Ustanovitev posebne skupine, ki se ukvarja s kadrovsko problematiko, ni dovolj. Skupina je sicer predstavila svoje predloge, s katerimi naj bi reševali kritične kadrovske razmere, a predlogi so le predlogi. Kje je še izvajanje v praksi in kje daleč je še dejansko izboljšanje razmer. Že do sedaj so ministri in ministrice preučevali, analizirali, ugotavljali; pravih ukrepov pa ni bilo. Izpolnjuje se napoved prejšnjega načelnika Generalštaba, da vojske leta 2020 s takim trendom upadanja ne bo več. Leto 2020 je naslednje leto. Minister Erjavec do sedaj ni naredil nič, da bi trend ustavil. Sicer pa smo v Novi Sloveniji zagovorniki dejstev, zato ministra Erjavca pozivam, naj odgovori na zelo preprosto vprašanje, in sicer: Koliko je bilo pripadnikov Slovenske vojske 13. septembra 2018, ko je nastopil mandat; in koliko jih je danes? Težava je tudi popolnoma porušeno razmerje med vojaki, podčastniki in častniki. Slovenska vojska je postala vojska visokih častnikov, raznoraznih poveljstev in podpornih enot. Naj navedemo, da bi moralo v 36 četah 1. in 72. brigade, ki predstavlja udarni, operativni del vojske, delovati 3 tisoč 280 pripadnikov; dejansko pa je zaposlenih manj kot tisoč 857, kar pomeni manj kot 56-odstotno popolnjenost. Po drugi strani pa je Generalštab popolnjen 82-odstotno.

Vojakov, ki predstavljajo mišice, bi moralo biti 3 tisoč 985. Dejansko je zaposlenih manj kot 2 tisoč 280, kar je 57-odstotna popolnjenost; medtem ko so na primer polkovniška mesta popolnjena skoraj 85-odstotno. Ob tem je treba poudariti, da zaradi različnih odsotnosti, to so večinoma dopusti in bolniške, dnevno na delovnem mestu manjka več kot tisoč pripadnikov. In kaj to pomeni za zagotavljanje varnosti državljanov? Če bi bilo na primer na mejo treba napotiti le tisoč pripadnikov Slovenske vojske, vojska takšnih sil v treh rotacijah ni več zmožna zagotavljati oziroma bi na mejo morali oditi tudi visoki častniki, tudi vojaški uslužbenci, tudi tajnice, tudi športniki, glasbeniki, tudi kuharji, tudi predavatelji, gardisti, tudi knjižničarji, skratka vsi. Minister Erjavec veliko govori, na celotnem kadrovskem področju pa do sedaj ni izvedel niti enega ukrepa. In zdaj v okviru kadrovskega stanja še o neuspešnem reševanju vojakov po 45. letu starosti. V Novi Sloveniji prejemamo številne klice obupanih vojakov, ki bodo po 45. letu ostali na cesti. Vladi smo postavili vprašanje, kako namerava reševati to problematiko; dobili pa odgovor, da bo vse zagate rešila posebna skupina, ki se ukvarja s kadrovsko problematiko. Prav tista skupina, ki bo rešila tudi kritično primanjkovanje kadra za Slovensko vojsko. V Novi Sloveniji smo nad takim odnosom do ljudi, ki so častno služili v službi domovine, ogorčeni. Ustrezne rešitve bi morale biti sprejete nemudoma. Ne razumemo, zakaj na primer Mors ne ustanovi varnostne službe za zavarovanje objektov, na ta način razbremeni vojake stražarskih nalog in vojakom po 45. letu ponudi ustrezno redno zaposlitev do pokojnine. Ideje, da bodo vojake poslali med pravosodne policiste, so resnično zanimive. Posameznik, ki zaradi starosti domnevno ni več psihofizično primeren za vojaka, je pa primeren, da bo opravljal dejansko enako naporno službo, za katero pa je očitno še vedno dovolj sposoben. Tudi v tem primeru minister Erjavec le obljublja, ukrepov pa od nikoder.

In zdaj področje nakupov osnovne bojne tehnike oziroma helikopterjev za zagotavljanje helikopterske nujne medicinske pomoči. Najprej oklepniki 8 x 8. Nakup oklepnikov 8 x 8 je bil pod ministrom Erjavcem zaustavljen. Takoj po prihodu na Mors je minister Erjavec začel izvajati vse potrebno, da bi nakup oklepnikov 8 x 8 odpovedal oziroma preprečil. Minister Erjavec, to z vso odgovornostjo trdim, je pokleknil pred Poslansko skupino Levica. Zakaj? Na državni praznik 17. avgusta lansko leto je Odbor za zunanjo politiko zasedal na 2. nujni seji in obravnaval vladno gradivo, to je bila Pobuda za sklenitev Sporazuma med Vlado Republike Slovenije in Organizacijo za sodelovanje pri skupnem oboroževanju (OCCAR) o upravljanju programa Boxer. Naj vas spomnim, dragi kolegice in kolegi, to je bil dan, ko je Državni zbor volil predsednika Vlade oziroma mandatarja. Na tej seji je najprej poslanec Levice zahteval, da se točka prekine, ta proceduralni predlog ni bil izglasovan. In potem je poslanec Levice Miha Kordiš v svoji razpravi med drugim povedal, berem magnetogram: »Pa tja pošiljamo Slovensko vojsko kot Natov imperialistični ekspedicijski korpus za interese ameriških korporacij. Poleg tega, da je investicija nabave boxerjev v tej imperialni službi, ima pa Slovenska vojska še zelo akuten kadrovski problem, mi lahko gremo te boxerje nabavit, ja, ampak ne vemo, kdo jih bo vozil, kdaj jih bo vozil, kako jih bo vozil, glede na to, da Slovenska vojska beleži velik kadrovski osip. Ob tem,« prosim, da pozorno poslušate, »ob tem bi koalicijske poslance spomnil, morda se je – ne vem sicer, kako – pozabilo, ampak čez dve uri oziroma čez uro in pol se nam začne seja Državnega zbora, plenarna, na kateri bo potekalo glasovanje za mandatarja. Začnite malo preštevati glasove.« Konec navedka iz razprave kolege Kordiša. Takrat je seveda koalicija zaznala ta strah, da bo Levica odrekla glasove za mandatarja, in je potem koalicija sama predlagala, da se ta točka dnevnega reda prekine. Kolegice in kolegi, ni problem ta razprava, vsak poslanec je gospodar svojih izrečenih besed; problem je, ker je Erjavec »kupil« trditve Levice o tem, da je Slovenska vojska v misijah Nata Natov imperialistični ekspedicijski korpus. Ta seja se je, kot rečeno, 17. avgusta lansko leto začela, potem se nikakor ni in ni nadaljevala, sem januarja letos, torej po petih mesecih, pisal predsedniku Odbora za zunanjo politiko gospodu Nemcu, kako je z nadaljevanjem te seje. Seja se seveda ni nadaljevala, ker dejansko za nadaljevanje potem ni bilo pogojev, ker po mojem pismu je Vlada umaknila to pobudo, ki nam jo je najprej poslala v obravnavo in sprejetje. Toliko o tem. In še enkrat, z vso odgovornostjo zagotavljam, da je tu Karl Erjavec ali pa vlada pač pokleknila pred Levico.

Politične stranke imajo vso pravico s političnimi sredstvi zasledovati svoje politične cilje. Minister za obrambo pa je dolžan narediti vse potrebno, da obrambni sistem deluje učinkovito. Oklepniki 8 x 8 so v Slovenski vojski prepoznani kot hrbtenica operativnih enot. V taktični študiji iz leta 2005 je natančno opredeljeno, koliko vozil 8 x 8 Slovenska vojska potrebuje za vzpostavitev ene srednje bataljonske bojne skupine. Slovenija se je namreč zaveznikom iz zveze Nato zavezala, da bo vzpostavila dve takšni skupini, prvo do leta 2023. Potem pa je, kot rečeno, na Mors prišel minister Erjavec. Takoj po menjavi načelnika je nova načelnica ugotovila, da Slovenska vojska potrebuje novo taktično študijo, čeprav je Slovenska vojska do leta 2018, torej do lanskega leta, trdila, da taktična študija iz leta 2005 zadostuje. Naključje, gospe in gospodje? Naključje ali politično navodilo? Erjavec je potem zaskrbljeno ugotovil, da bo treba počakati na novo taktično študijo in potem še na Belo knjigo o obrambi, ki bo opredelila prihodnost Slovenske vojske. Ob tem je še navedel, da je šlo za razlage postopkovne narave in s tem namignil na korupcijsko tveganje nakupa. Dobro informirani mediji so potem razširili številne dezinformacije o sumljivem nakupu oklepnikov 8 x 8 in tako je bil nakup odpovedan. Ob tem so želeli kompromitirati tudi posameznike iz prejšnje ministrske ekipe, ki so se resnično trudili za zagotovitev ustrezne oborožitvene tehnike Slovenske vojske. Naj tukaj seveda spomnim tudi na sklepe Vlade, ki jih je sprejela prejšnja vlada glede nabave omenjenih oklepnikov.

V Novi Sloveniji nam je vseeno, kateri tip oklepnika 8 x 8 Slovenska vojska kupi, a v zadnjih letih so nam iz Slovenske vojske in Mors zagotavljali, da so se odločili za najboljše vozilo, ki bi ga kupili brez korupcijskih tveganj, saj bi nakup potekal preko organizacije OCCAR. Brez dvoma je OCCAR ugledna in predvsem neprofitna organizacija, ki za številne članice zveze Nato izvede nakupe vojaške opreme; očitno pa je problematična, res problematična za ministra Erjavca. In kaj pomeni odpoved nakupa oklepnikov 8 x 8? Prvič, Slovenska vojska bo vsaj še nekaj let, zanesljivo pa do leta 2026 ostala brez ključnega oborožitvenega sistema. Razmišljanja ministra o tem, da bataljonske bojne skupine sestavimo tudi z drugo tehniko, so sicer mogoča, vendar pa naj navedemo, da je bila tehnika, na katero misli minister, zastarela že pred tridesetimi leti, ko smo jo zaplenili Jugoslovanski ljudski armadi, danes pa je obupno zastarela in sodi v muzej, kjer se dejansko kar nekaj oklepnikov že nahaja. In drugič, Slovenja bo zopet izigrala zaveznike iz zveze Nato. In kako minister Erjavec to komentira? V intervjuju v začetku meseca maja je izjavil, da imamo pač optimistične časovne roke. Minister bi se moral zavedati, da je obljubo zaveznikom dala država Slovenija, Republika Slovenija; in da je on tisti, ki bi obljubo moral izpolniti, saj bo v nasprotnem primeru država izpadla kot nezanesljivi partner. Gospe in gospodje, če je minister Erjavec kot minister za zunanje zadeve spravil specifično težo Slovenije v institucijah Evropske unije na nič, je potem logično pričakovati, da bo isto naredil tudi znotraj zveze Nato. Preprosto zato, ker nismo zanesljivi partner. Nekaj obljubimo, potem pa se ugotovi, da držimo, vsaj minister, figo v žepu.

V Novi Sloveniji menimo, da je ozadje odpovedi nakupa 8 x 8 nepomembno. Ali gre za politično zmago Levice ali za kakšne druge interese, ne spremeni dejstva, da bo Slovenska vojska še več let brez ključnega oborožitvenega sistema in da bo država Slovenija nezanesljivi zaveznik, ki ne izpolni lastnih zavez. In za to je neposredno odgovoren minister Erjavec. In zdaj nekaj o helikopterjih za helikoptersko nujno medicinsko pomoč. Nakup helikopterjev za helikoptersko nujno pomoč je že nekaj nacionalna prioriteta, nacionalna prioriteta. Slovenija se je odločila, da bo helikoptersko nujno medicinsko pomoč izvajala država; in po tej odločitvi so helikoptersko nujno medicinsko pomoč izvajali policijski in vojaški helikopterji. Policija se je zaradi dotrajanosti in omejenosti svoje helikopterske flote iz helikopterske nujne medicinske pomoči umaknila, tako da je vsa teža ostala na Slovenski vojski. Ob tem je bilo večkrat povedano, da so helikopterji Slovenske vojske večinoma stari, potrebni nadgradnje, namenjeni prvenstveno drugim nalogam in da Slovenska vojska nujno potrebuje nove helikopterje. Vladna koalicija je težave s helikoptersko nujno medicinsko pomoč zaznala že ob sestavljanju koalicijske pogodbe in je v njo zapisala, da je treba floto helikopterjev, ki delujejo pri nalogah zaščite in reševanja ter helikopterski nujni medicinski pomoči, posodobiti. Ne gre posebej opozarjati, da helikopterji, namenjeni helikopterski nujni medicinski pomoči, dnevno rešujejo življenja in so dobesedno življenjskega pomena za nudenje nujne medicinske pomoči.

Minister Erjavec o nakupu helikopterjev veliko govori, stori pa nič. Njegovo ukrepanje ob tej zadevi kaže na popolno zmedo in strokovno nekompetentnost. Tako je minister Erjavec konec meseca novembra 2018 obljubil, da bo Ministrstvo za obrambo Republike Slovenije kupilo tri helikopterje Bell za helikoptersko nujno medicinsko pomoč. Sporazum o nakupu pa naj bi bil podpisan, po njegovih navedbah, do konca leta 2018 ali najkasneje v začetku leta 2019. V začetku letošnjega januarja ponovi, da bo Ministrstvo za obrambo Republike Slovenije kupilo tri helikopterje Bell in da se bo na to temo sestal z ministrom za zdravje in premierjem. Do sestanka pride konec meseca januarja in na sestanku minister Erjavec dobi podporo za nakup helikopterjev, kjer je tudi dogovorjeno, da nakup plača in izvede Mors. V začetku meseca maja 2019 minister Erjavec pove, da je potreb helikopterske nujne medicinske pomoči vse več in več in da se trenutno za nakup novih helikopterjev pripravlja vojaški posvet; ko bo pa le-ta sprejet, se bodo o nakupu pogovorili na koaliciji. Jasno je, da minister Erjavec ne ve, o čem govori. Najprej obljublja sporazum o nakupu do konca leta 2018, medtem ko pol leta kasneje ugotovi, da se postopki za nakup še niti začeli niso. Viri iz Slovenske vojske trdijo, da se niso dogovorili niti o tipu helikopterja, kaj šele o nakupu, minister Erjavec pa o treh helikopterjih Bell govori že pol leta. Minister je tudi večkrat ponovil, da je nakup treh helikopterjev zapisan v koalicijski pogodbi, kar pa je spet zavajanje, saj pogodba govori le o posodobitvi, ta pa sama po sebi ne pomeni avtomatsko nakupa novih helikopterjev.

Erjavec govori o tem, da bo izvedel nakup, potem o tem, da potrebuje soglasje premierja, ki ga dobi; čez pol leta pa ugotovi, da bi se usklajeval še na koaliciji. Ali sploh ve, kaj dela? Popolnoma jasno je, da nove helikopterje za helikoptersko nujno medicinsko pomoč potrebujemo; in popolnoma jasno je, da postopkov za nakup še začeli nismo, tako da helikopterjev še nekaj časa, zanesljivo pa več let, ne bomo dobili. Soodgovornost za fiasko nosi minister Erjavec osebno; ne Vlada, ne minister za zdravje, ne premier, ampak minister Erjavec. Že samo zaradi nakupa helikopterjev za helikoptersko nujno medicinsko pomoč bi interpelacija morala biti uspešna. Primer helikopterske nujne medicinske pomoči tudi jasno kaže, kakšna zmeda in kaos vladata pod vodenjem ministra Erjavca. Sedaj še nekaj o politizaciji Obveščevalno varnostne službe in prekoračitvi pooblastil pri zamenjavi brigadirja Mihe Škerbinca. Minister Erjavec je ob kadrovskih rošadah zamenjal tudi direktorja Obveščevalno varnostne službe. Novi direktor Dejan Matijevič je na položaj prišel brez resnih vodstvenih izkušenj, s pomanjkljivim strokovnim znanjem, a z dobrimi osebnimi poznanstvi. Takoj po odhodu na OVS je začel z obširno kadrovsko čistko, s katero so bili na položaje pripeljani posamezniki brez ustreznih znanj, predvsem pa brez ustreznih izkušenj. Takšno kadrovanje je vodilo v razsulo v službi, katerega posledice so tudi strokovne napake, kot je prekoračitev pooblastil v primeru preiskovanja brigadirja Mihe Škerbinca.

V Novi Sloveniji podpiramo ugotovitve Komisije za nadzor obveščevalnih in varnostnih služb in tam sprejete sklepe. OVS je zoper brigadirja Miho Škerbinca izvedel preiskavo na osnovi prve alineje drugega odstavka 32. člena Zakona o obrambi, ki pravi v drugem odstavku: »Varnostne naloge na obrambnem področju so, prva alineja, odkrivanje, preiskovanje in preprečevanje ogrožanja varnosti odločenih oseb, delovnih mest, objektov in okolišev, ki jih uporablja ministrstvo in Slovenska vojska v državi ali zunaj nje ter podatkov o razvoju ali proizvodnji določenega vojaškega orožja ali opreme.« Obveščevalno varnostna služba je torej, kakor trdi v zagovoru svojih postopkov, zaznala ogrožanje varnosti določenih oseb, delovnih mest in objektov, okolišev. Obveščevalno varnostna služba trdi, da je zaznala ogrožanje varnosti delovnega mesta načelnice Generalštaba Slovenske vojske. Ob tem nastopi problem, in sicer kako je bila zaradi domnevnega obrekovanja ogrožena varnost delovnega mesta. Ogrožanje varnosti mesta načelnice Generalštaba bi bila na primer priprava aktivnosti odstranitve načelnice Generalštaba in nasilnega prevzema vodenja vojske; nikakor pa to ni domnevno obrekovanje. Naj razume, kdor more. Obrekovanje se preganja, če gre za vojaško osebo, na predlog oškodovanca kot kaznivo dejanje, ki ga opredeljuje Kazenski zakonik. V primeru Obveščevalno varnostne službe pa tega niso storili, ampak so na ustno navodilo ministra dogodek preiskali varnostniki. Še vedno ni jasno, kako bi brigadir Škerbinc tudi potencialno s klevetanjem ogrožal prej omenjeno varnost. Nenavadno je tudi zapletanje ministra Erjavca, ki je v svojem odzivnem poročilu navedel, da je Obveščevalno varnostna služba sama sprožila postopke – sama sprožila postopke – skladno z Zakonom o obrambi; medtem ko je generalni direktor Obveščevalno varnostne službe trdil, da je preiskavo odredil minister sam. Naj razume, kdor more. V Novi Sloveniji opažamo, da je takšnega ali drugačnega klevetanja v Slovenski vojski veliko. Pojavlja se tudi v medijih, zato pričakujemo, da bi Obveščevalno varnostna služba v zagovoru predstavila več deset primerov preiskav v preteklem letu; ampak kaže, da je bila preiskovana le ena oseba, kar kaže na jasno politično ozadje.

In zaključek. Spoštovani kolegice in kolegi, naj na koncu navedem, da v Novi Sloveniji ne verjamemo, da bo Bela knjiga o obrambi, ki jo tako pompozno napoveduje minister Erjavec, karkoli spremenila na bolje. Ne bo spremenila. Bela knjiga bi morala biti predstavljena že pred pol leta, a tudi pri tem dokumentu je jasno vidno, da minister Erjavec ne ve, kaj dela. Strokovnjaki iz vojske zagotavljajo, da je edina naloga te študije uradno zmanjšati število rednega sestava Slovenske vojske s 7 tisoč 600 na 6 tisoč ali še manj. Sicer pa karkoli bodo že zapisali v Belo knjigo, bo, če upoštevamo sklepanje ministra Erjavca, preoptimistično; in to bo po njegovi logiki lahko razlog, da se zapisano ne bo izvedlo. Spoštovane gospe, spoštovani gospodje, državljanke in državljani, je čas visokih etičnih standardov in je čas nizkih etičnih standardov. Minister Marko Bandelli, minister Jure Leben, naš kolega dr. Darij Krajčič in njegov družbeni eksperiment kraje sendviča so primeri, ki spadajo v čas visokih etičnih standardov. Zdaj je čas Karla Erjavca in zdaj je čas nizkih etičnih standardov. Svoj »ne« so mu na lanskoletnih državnozborskih volitvah že povedali volivke in volivci. Kolegice in kolegi, danes bo na preizkušnji integriteta poslancev Državnega zbora, naša integriteta. Integriteta je celovitost, skladnost, pristnost, poštenost, verodostojnost. Oseba z integriteto je oseba, ki govori to, kar misli, in dela to, kar govori, skladno z moralnimi normami in veljavnim pravom. Poslanska skupina Nova Slovenija – krščanski demokrati ne pristajamo na nizke etične standarde pri najvišjih političnih funkcijah v državi. In ne pristajamo na to, da najvišje politične funkcije zasedajo osebe brez integritete. Zato mora Karl Viktor Erjavec zaradi dokazanih nepravilnosti in kršitve slovenske zakonodaje zapustiti ministrski stolček.

Interpelacijo bomo podprli. Hvala lepa.

Hvala, spoštovani poslanec, za predstavitev stališča vaše poslanske skupine.

Mag. Andrej Rajh, vi pa boste predstavili stališče Poslanske skupine Stranke Alenke Bratušek.

Izvolite, gospod poslanec.

Hvala lepa, gospod predsednik. Spoštovani ministrski zbor, spoštovani kolegice poslanke in kolegi poslanci!

Danes obravnavamo upravičenost vložene interpelacije o delu in odgovornosti ministra za obrambo Karla Viktorja Erjavca. Lahko bi rekli, da gre za nekakšen ostanek predvolilne kampanje, saj je predlog vložen v začetku maja letos. V Poslanski skupini Stranke Alenke Bratušek smo vloženo interpelacijo in razloge zanjo preučili, prav tako odgovor ministra nanjo. Po razpravi smo ocenili, da razlogi niso dovolj vzdržni, da bi interpelacijo zoper ministra podprli. Po presoji Poslanske skupine Stranke Alenke Bratušek se je minister na vse štiri očitke odzval z utemeljenim odgovorom in zadostnimi pojasnili. Zagotovil je, da je poveljnika sil razrešil v skrbi za učinkovitost vojaške organizacije, kar je temeljna dolžnost ministra za obrambo. Pri tem ni prišlo do zlorabe Obveščevalno varnostne službe Ministrstva za obrambo. Obveščevalno varnostna služba je v okviru svojega dela zaznala varnostni pojav in pri tem delovala v skladu s svojimi pooblastili. Tako iz poročila OVS izhaja, da so bile opravljene dejavnosti nujne, primerne in zakonite. Prav tako minister trdi, da v tem primeru ni šlo za obveščevalno dejavnost, temveč je OVS opravljal izključno varnostno nalogo. In ker je minister za obrambo zadolžen za učinkovito delovanje Slovenske vojske in odpravo varnostnih groženj, ima za aktiviranje Obveščevalno varnostne službe Mors vsa pooblastila. Tudi odgovor na očitek v 3. točki smatram kot utemeljen. Minister je namreč razjasnil vse okoliščine poteka nočnega streljanja na vadišču Poček in zanikal trditev, da je vaja potekala v skladu z vladno odobritvijo. Sicer priznava, da so bile usmeritve dane zgolj ustno, a da je bil brigadir Škerbinc o teh usmeritvah obveščen.

Lansko leto smo ob sestavi vlade koalicijski partnerji podpisali sporazum, ki med drugim opredeljuje tudi odnos med člani koalicije. Iz sporazuma izhajajo zaveze ravnanja v primeru interpelacije zoper posamezne ministre ter zaupnice in nezaupnice vladi. V Stranki Alenke Bratušek bomo tudi v tem primeru spoštovani zaveze. Večkrat smo namreč poudarili, da je treba koalicijsko pogodbo spoštovani pri pokojninah in zdravstvu, zato moramo spoštovati tudi dogovor o tem, da lastnih ministrov ne rušimo. V Stranki Alenke Bratušek bomo vztrajali, da bomo kot koalicija postopno dvignili odmerni odstotek na 63 %, določili letni dodatek v dveh višinah in omogočili delo tistim upokojencem, ki to želijo. Od tega pod nobenim pogojem ne bomo odstopili. Enako velja za odpravo nedopustnih čakalnih dob v zdravstvu in zagotavljanje kakovostne in enakopravne zdravstvene oskrbe. Naj za konec dodam, da spoštovanje zavez iz koalicijske pogodbe pričakujemo tudi od ostalih partnerjev. Glede današnje interpelacije pa še, če se izkaže, da je minister za obrambo res prekršil svoje pristojnosti, bo moral o tem, ali mu še zaupa, presoditi predsednik Vlade. Pri tem pričakujemo, da bo uporabil enake vatle kot pri ministrih, ki so svoj položaj v vladi že morali zapustiti.

V Poslanski skupini Stranke Alenke Bratušek bomo ministra za obrambo Karla Erjavca podprli. Hvala lepa.

Hvala, gospod poslanec, za predstavitev stališča vaše poslanske skupine.

Na vrsti je gospod Franc Jurša v imenu Poslanske skupine Demokratične stranke upokojencev Slovenije.

Gospod poslanec, beseda je vaša.

Hvala. Vse skupaj prav lepo pozdravljam!

Vsekakor moramo vlagatelju interpelacije čestitati za izvirnost ideje. Kako vztrajno ohraniti nivo adrenalina v tem mandatu in ga obenem pohvaliti še za ustvarjalno zamišljeno rojstnodnevno darilo, ki ga je prejel minister za obrambo. Karl Viktor Erjavec ni naiven in lahkomiseln človek, še manj pa je tak kot minister za obrambo. Obrambni resor je več kot uspešno vodil že v obdobju 2004–2008. Takrat, zanimivo, ni bil deležen interpelacije. Interpelacije je bil deležen v vlogi ministra za zunanje zadeve in jo uspešno prestal ter s tem dokazal, da svoje delo kjerkoli opravlja odgovorno, zakonito, vestno ter v skrbi za dobrobit države. K slednjemu bi moral stremeti vsak od nas. Konec današnjega dneva bomo videli, komu je dejansko mar za državo in kdo se skriva za raznoraznimi prijemi, ki vodijo v poslabševanje odnosov v politični areni, da ne govorim o ustrahovanju v družbenem kontekstu. Da, strinjamo se, da je interpelacija orodje, ki služi svojemu osnovnemu namenu – to je preverjanje legalnega, legitimnega in odgovornega delovanja vlade ali konkretno ministra. Da so to mehanizmi pravne države, s katerimi zakonodajna veja lahko poseže v izvršno vejo oblasti, če obstaja utemeljen sum za njeno nezakonito in neodgovorno ravnanje. V naši poslanski skupini se sprašujemo, ali je opozicija res tako nemočna in užaljena, da želi z interpelacijo namesto s konstruktivnimi predlogi zrušiti ministra za obrambo in posledično tudi manjšinsko vlado. So predčasne volitve tisti pravi motiv, da je predlagatelj uporabil najbolj zvite, pritlehne metode za dvigovanje na lestvici priljubljenosti na račun klevetanja, omalovaževanja nasprotnika?! Še bolj sporno pri tej konkretni interpelaciji pa je to, da tu ne gre zgolj za preverjanje zaupanja v ministra za obrambo, temveč za ogrožanje zaščite in varnosti državljanov te države v celoti. Ta interpelacija je kvečjemu politikantstvo, ne pa z Ustavo določen institut parlamentarne kontrole. Licemerstvo in sprenevedanje, ki ju predlagatelj očita ministru, sta zažrta prav v vrstah predlagatelja.

Nadaljujmo z vsebino interpelacije, s katero se danes sooča minister za obrambo Karl Viktor Erjavec. Predlagatelj mu očita, navajam po točkah: zlorabo Obveščevalno varnostne službe, kršitev Zakona o obrambi in Zakona o službi v Slovenski vojski, odgovornost za prekoračitev pristojnosti, zavajanje in laganje v primeru nočnega streljanja na vadišču Slovenske vojske Poček, dejanja pri izvrševanju politične funkcije, ki imajo za posledico izgubljeno zaupanje v funkcijo ministra in institucije na področju Republike Slovenije. Še preden se lotim pojasnjevanja neutemeljenosti točk interpelacije, ki bremenijo ministra za obrambo, želim predstaviti razlago civilno-vojaških odnosov nekdanje ministrice za obrambo dr. Jelušič, ki jih zagotovo pozna tudi predlagatelj. V besedilu interpelacije se namreč predlagatelji sklicujejo na ministrovo nepoznavanje ureditve civilno-vojaških odnosov v Sloveniji. Obstajata dva tipa odnosov, in sicer parlamentarni in partokratski. V prejšnji skupni državi smo poznali ravno partokratski tip civilno-vojaških odnosov, kjer je ena politična stranka imela nadzor nad vojsko. K sreči smo po osamosvojitvi na podlagi preteklih izkušenj in vedno glasnejših zahtevah o depolitizaciji vojske uspeli uvesti parlamentarni tip odnosov. Ta udejanja načelo pripadnosti vsem političnim strankam na način, da ne pripada vojska nobeni od strank. Ne glede na to, v katerem tipu organizacije se nahajajo posamezne oborožene sile, moramo vedeti, da na svetu ni vojská, kjer ne poznajo hierarhije in subordinacije. Brez teh dveh prvin je njihovo preživetje, še zlasti v oboroženih konfliktih, ničelno. Pravila službe v Slovenski vojski so jasna in predvsem so zapisana.

V nadaljevanju želim opozoriti še na sporno prakso Komisije za nadzor obveščevalnih in varnostnih služb v Državnem zboru v tem konkretnem primeru, saj obstaja utemeljen sum, da je komisija zlorabljena za namene političnega obračunavanja in nabiranja političnih točk nekaterih njenih članov. Poraja se vprašanje, ali je bila prekoračena meja, ki določa, do kje sežejo njena pooblastila. Nujno je, da zagotovimo neodvisen pristop k preverjanju dejstev, ki jih komisija preiskuje; in s tem ohranimo kredibilnost, ki jo potrebujemo za zagotavljanje uspešnega parlamentarnega nadzora. To, da je njen predsednik oziroma podpredsednik javno razkrival podatke interne narave, že ni znak verodostojnosti vodenja oziroma delovanja komisije. Je to sprejemljivo, da na novinarski konferenci po zasedanju komisije, ki poteka za zaprtimi vrati, maha z dokumentom, ki ni bil pridobljen s strani pooblaščene osebe oziroma Ministrstva za obrambo, ampak s strani zaslišanega brigadirja Miha Škerbinca? Brigadir Miha Škerbinc ni pooblaščena oseba s strani Slovenske vojske niti s strani Ministrstva, da tak dokument posreduje komisiji ali celo javnosti. Zelo nenavadno je tudi to, da je brigadir Miha Škerbinc pripravljen očrniti samega sebe s tem, da o sebi, načelnici Generalštaba Slovenske vojske in o svoji razrešitvi razpravlja javno, in v to vpleta še sindikat Slovenske vojske in pušča madež na vseh ostalih pripadnicah in pripadnikih Slovenske vojske, ki tega ekscesa resnično ne potrebujejo. Tega ni počel nihče od njegovih predhodnikov. Milko Petek, ki ga je zamenjal brigadir Škerbinc, je odšel brez velikega pompa. Prevzel je svojo odgovornost in s položaja poveljnika Poveljstva sil odšel z dvignjeno glavo.

Tudi to kaže na dobršno mero nečimrnosti nekaterih članov komisije, ki so izglasovali preiskavo določenih indicev in dejanj šele po odgovoru, ki ga je v Državnem zboru podal minister za obrambo Karl Viktor Erjavec. Na vprašanje podpredsedniku Knovsa Žanu Mahniču s strani novinarke televizije POP TV: Ali ne gre pri vsem skupaj za iskanje odgovornosti ministra za obrambo, ne pa ugotavljanja, kaj so, če sploh so kaj naredili narobe, tisti, ki jih Knovs nadzira?; je podpredsednik Knovsa odgovoril, da minister argumente za svojo obrambo vleče iz petnih žil, da je stisnjen v kot in da klečeplazi bolj kot kadarkoli prej. Podpredsednik se je na isti novinarski konferenci spustil tudi v komentiranje načina izbire evropskega komisarja in zagotovil podporo predsedniku Vlade. Šele nato je novinarki odgovoril, da je podlaga za delovanje Knovsa v tem primeru 32. člen Zakona o obrambi: Na zaslišanje lahko v Knovsu povabimo kogarkoli, ki je uslužbenec državnih organov. Tako Žan Mahnič. Torej sprašujem, kaj imajo argumenti iz petnih žil in evropski komisar skupnega z zlorabo obveščevalno-varnostnih služb, z razrešitvijo poveljnika Poveljstva sil, s streljanjem na Počku, z odnosi v Slovenski vojski. Odgovor ministra je obširen. Kako ne bi bil, saj so prav tako vsebinsko obsežne tudi točke, v katerih ga predlagatelj postavlja na tehnico zaupanja. V njem je namreč razbrati, da se je predlagatelj postavil v vlogo razsodnika, še preden je predhodno preveril, ali za njegov dvom resnično obstaja ustrezna podlaga.

K prvi točki interpelacije je minister za obrambo odgovoril, da so bile opravljene dejavnosti nujne, primerne in zakonite. Komentiranje zdravstvenega stanja načelnice Generalštaba Slovenske vojske ali kateregakoli drugega pripadnika Slovenske vojske je v nasprotju s Pravili službe v Slovenski vojski. Komentiranje ali kakršnokoli drugo javno diskutiranje se obravnava kot poseg v posameznikovo zasebnost in hkrati predstavlja tudi poseg v izjemno občutljive osebne podatke. Kot sem omenil že prej, pravila so napisana in jih je treba spoštovati. Ker je šlo za varnostno indikativen pojav, ki je začel najedati zaupanje med pripadniki in pripadnicami v sposobnost načelnice Generalštaba Slovenske vojske, je Obveščevalno varnostna služba ministrstva s pooblaščeni predstavniki pričela z zbiranjem informacij. Podlaga za to je res v Zakonu o nalogah in pooblastilih policije in morebiti predlagatelji interpelacije zato sklepajo, da je šlo za predkazenski postopek. Zbiranje informacij o takem dogodku spada pod obseg rednih delovnih nalog Obveščevalno varnostne službe na podlagi 32. člena Zakona o obrambi. Delavci OVS, pooblaščeni za opravljanje varnostnih nalog, tako konstantno izvajajo dejavnosti, katerih namen je preprečevanje ogrožanja varnosti določenih oseb, delovnih mest ter obrambnega sistema kot celote. Tako ne drži, da OVS ni imel pravne podlage za opravljanje nalog v tem konkretnem primeru. Zbiranje informacij na podlagi povedanega ne pomeni predkazenskega postopka.

K drugi točki, ker je predlagatelj očital ministru odgovornost za kršitev 45. člena v povezavi 98.a členom Zakona o obrambi ter 38., 39. in 40. člena Zakona o službi v Slovenski vojski, je v odgovoru ministra jasno zapisano, kateri postopki so bili uporabljeni za utemeljeno razrešitev poveljnika Poveljstva sil Slovenske vojske brigadirja Miha Škerbinca. Sam se sklicuje na to, da ga je zmotil način razrešitve. Žal se njegovo ime pojavlja v teh dneh vsepovsod, a bolj kot to, da bi mu bilo žal in bi se skušal iz te godlje čim prej umakniti, se še bolj trudi, da se o njem govori. Pravijo: Bolje slaba publiciteta kot nikakršna publiciteta. Vendar v tem primeru ne bo dosegel želenega učinka. Zgodilo se je nekaj izjemno bizarnega, kar je po mnenju naše poslanske skupine res dokaz politizacije določenih struktur v naših oboroženih silah. Ne pomnim, da bi kadarkoli slišal ali bil priča agitiranju vojaškega sindikata k interpelaciji zaradi razrešitve kateregakoli poveljnika ali načelnika Generalštaba doma ali v tujini pod pretvezo, da je med zaposlenimi v Slovenski vojski prisoten populizem in gre za krnenje ugleda organizacije zaposlenih v Slovenski vojski. Kaj ni prav takšno ravnanje s strani Sindikata vojakov Slovenije več kot očiten dokaz za populizem, ki prihaja iz ust njihovega predsednika? Pa ne recite, da ni ta sindikat spolitiziran?! Izpostaviti želim še to dejstvo, da je ministrstvo in Generalštab Slovenske vojske storil vse, da se ne izgubi vzpostavitve pogojev za zagotavljanje kakovostnega poveljevanja in kontrole ter ob razrešitvi obstoječega poveljnika Poveljstva sil imenovalo novega. Za zadostitev te družbene potrebe ministrstvo ne potrebuje javne ali interne objave. Poleg tega je položaj poveljnika Poveljstva sil Slovenske vojske formacijska dolžnost, ne pa predmet delovnopravnega razmerja.

V tretji točki interpelacije se ministru očita odgovornost za prekoračitev pristojnosti, zavajanja, laganja v primeru nočnega streljanja na vadišču Slovenske vojske Poček. Da ne bom ponavljal besed, zapisanih v ministrovem odgovoru, bom rekel zgolj naslednje – vaja Sokol je potekala od 22. 3. do 3. 4. 2019. Poveljnik Poveljstva sil brigadir Miha Škerbinc je ukaz o prepovedi streljanja s kalibri, večjimi od 60 milimetrov, izdal 4. 4. 2019. Vlada Republike Slovenije je 24. 1. 2019 sprejela načrt vojaških vaj, med katerimi je bila tudi vaja Sokol, na kateri so sodelovali pripadniki in pripadnice oboroženih sil Združenih držav Amerike. Na tem mestu pa si bom dovolil citat iz ministrovega odgovora: »Vsi udeleženci načrtovanega skupnega usposabljanja morajo biti s pravili in postopki, ki bodo uporabljeni med usposabljanjem, dobro seznanjeni. Torej tudi tuje oborožene sile.« Iz tega sklepamo, da navodila in ukazi niso bili spoštovani in upoštevani. Kakorkoli, četudi je prišlo do odstopanja od dogovorjenih pravil, bi moral odgovorni poveljujoči poskrbeti za njihovo vzpostavitev s pravočasnim ukrepom. Odnosi ministrstva z Občino Postojna so se že tako ali tako predhodno zaostrili in čeprav je občina enostransko odstopila od dogovora z ministrstvom, je bilo skrajno nespametno in – se opravičujem – izrazito noro tvegati še s streljanjem z orožjem, večjega kalibra od 60 milimetrov, ponoči oziroma zgodaj zjutraj. Razumljivo je, da je domačine ob takem hrupu sredi noči popadla strahovita jeza.

Kar zadeva očitke iz četrte točke, pa želimo v Poslanski skupini Desus izpostaviti še nekaj drugih pomembnih dejavnikov, ki vplivajo na delovanje Slovenske vojske. Prvič, ti očitki, ki jih navaja predlagatelj, so proti interesu države Slovenije. Če kje, si prav na Ministrstvu za obrambo po letih zanemarjanja in stiskaštva intenzivno prizadevajo za izboljšanje delovanja in plačnih pogojev v Slovenski vojski. Da ne bo pomote, zategovanje pasu je bila edina in prava odločitev v času gospodarske krize. Ne trdimo drugače, ampak področje obrambe in zagotavljanja varnosti je bilo deležno drobtinic namesto kosa kruha že veliko prej. Strinjamo se, da je treba našim oboroženim silam zagotoviti pogoje, da bodo lahko nemoteno in predvsem varno opravljali svoje naloge doma in po svetu. Drugič, ne samo plačilo, tudi strokovno usposobljenost, opremo in nenazadnje tudi zdrave in spoštovanja vredne medsebojne odnose potrebujemo v Slovenski vojski. Tretjič, nakup bojnih kolesnih vozil 8 x 8 je bil začasno odložen, saj je bila taktična študija za bojna kolesna vozila boxer narejena že leta 2005, vendar za motoriziran bataljon in ne za potrebe srednje bojne skupine, ki jo želimo formirati in opremiti z ustreznimi sistemi. Prav tako tega nakupa ministrstvo ni moglo umestiti v dvoletno načrtovanje državnega proračuna, saj 300-milijonske investicije ni mogoče pokriti v tako kratkem času. Tu je bilo treba narediti pravi korak in razmisliti tudi o možnosti prevzema obveznosti v daljšem časovnem obdobju, sploh če bo naš cilj dvig obrambnih izdatkov do leta 2024 na 1,5 % bruto družbenega produkta. V Poslanski skupini Desus menimo, da je ta interpelacija bolj farsa in predstava, s katero želijo na strani predlagatelja spodkopati prizadevanja ministra za obrambo, Vlade in preostale vladne ekipe, da bi Slovenija končno lahko zadihala s polnimi pljuči. Je manifest določenih posameznikov, ki želijo nasititi svoj ego in vnašajo ideološki razdor tja, kamor ne spada. Da ne boste napak razumeli, izrazito nasprotujemo enoumju, vendar sta politizacija vojske, še manj pa nadzornih organov, ki bdijo nad obrambnim sistemom, enostavno nedopustni in nesprejemljivi.

Zato, spoštovane kolegice in spoštovani kolegi poslanci, te interpelacije v naši poslanski skupini ne bomo podprli.