Dragi poslanke in poslanci, spoštovani gospe in gospodje!

Začenjam 5. izredno sejo Državnega zbora, ki sem jo sklical na podlagi prvega in drugega odstavka 58. člena ter drugega odstavka 60. člena Poslovnika Državnega zbora.

Obveščen sem, da se današnje seje ne more udeležiti poslanec mag. Dejan Kaloh.

Na sejo sem vabil kandidata za predsednika Vlade Marjana Šarca, predstavnike Vlade.

Vse prisotne, tudi medijsko silo, lepo pozdravljam!

Prehajamo na določitev dnevnega reda 5. izredne seje Državnega zbora.

Predlog dnevnega reda ste prejeli včeraj, 16. avgusta 2018, s sklicem seje. O predlogu dnevnega reda bomo odločali v skladu s prvim odstavkom 64. člena Poslovnika Državnega zbora.

Glede predlogov v zvezi z dnevnim redom vas obveščam, da predlogov za umik 4. točke z dnevnega reda nisem prejel. Predlog za širitev dnevnega reda s točko Predlog za razrešitev predsednika Državnega zbora Mateja Tonina, vložen 16. avgusta 2018, pa je bil danes umaknjen.

Državnemu zboru predlagam, da za današnjo sejo določi dnevni red, kot ste ga prejeli s sklicem seje. Prehajamo na odločanje, zato poslanke in poslance prosim, da preverijo delovanje glasovalnih naprav.

Glasujemo. Navzočih je 85 poslank in poslancev, za je glasovalo 85, proti nihče.

(Za je glasovalo 85.) (Proti nihče.)

Ugotavljam, da je dnevni red 5. izredne seje Državnega zbora določen.

Prehajamo na 1. TOČKO DNEVNEGA REDA – PREDLOG ZA IZVOLITEV PREDSEDNIKA VLADE REPUBLIKE SLOVENIJE.

Državni zbor se je na 4. izredni seji, 27. julija 2018, seznanil s sklepom, da je predsednik republike Borut Pahor Državni zbor obvestil, da na podlagi prvega odstavka 111. člena Ustave Republike Slovenije in prvega odstavka 225. člena Poslovnika Državnega zbora ne bo predlagal kandidata za predsednika Vlade. S tem je 28. julija 2018 začel teči rok iz tretjega odstavka 111. člena Ustave Republike Slovenije, v katerem je bilo mogoče predlagati kandidate za predsednika Vlade, in se je iztekel 10. avgusta 2018. V tem roku, natančneje 8. avgusta 2018, je skupina 43 poslank in poslancev s prvopodpisanim Branetom Golubovićem Državnemu zboru predlagala, da za predsednika Vlade izvoli Marjana Šarca.

Za dopolnilno obrazložitev predloga dajem besedo predstavnici predlagatelja Tini Heferle.

Hvala lepa za besedo. Spoštovani!

V Poslanski skupini LMŠ smo prepričani, da je nastopil čas, da v slovensko politiko vstopi nova generacija, saj je v naši državi čas, da zdaj bolj kadarkoli prej vsak posameznik, torej vsak človek, začne iskreno delovati za našo skupnost in za našo državo.

Soglasno in s ponosom podpiramo kandidata za novega predsednika Vlade, našega predsednika stranke, gospoda Marjana Šarca. On je človek, ki zna in bo postavil interese države in vseh njenih državljanov pred parcialne interes posameznikov in interesnih skupin. Le skupnost, ustvarjena na takšnih temeljih, je tista, ki bo ustvarila boljšo, stabilnejšo in pravičnejšo državo za vse njene državljane. Zastavljeni cilji bodo terjali zahtevne in odgovorne naloge in za njihovo uresničitev bomo morali vsi skupaj začeti uresničevati bolj praktično politiko, takšno, ki bo v službi ljudi in ne obratno. Zato je potreben drugačen politik, politik, ki zna biti človek, ki se zaveda visoke politične kulture, temelječe na spoštovanju sogovornika, ki se zaveda, da je treba od besed preiti k dejanjem, in politik, ki ima sposobnost povezovanja različnih stališč. Prav te odlike so predsednika naše stranke Marjana Šarca pripeljale do današnje kandidature za novega predsednika Vlade. Nihče ne pričakuje, da bo delal v koaliciji lahko, še najmanj bodoči mandatar, pa vendar se nam ni potrebno kar a priori bati za stabilnost nove vlade, pa čeprav bo le-ta tako imenovana manjšinska. V naši poslanski skupini popolnoma zaupamo v sposobnosti našega predsednika in treba je poudariti, da so njegove komunikacijske veščine in vodstvene sposobnosti takšne narave, zaradi katerih si lahko nadejamo, da bo vlada pod njegovim vodstvom učinkovita, operativna in državotvorna. Nenazadnje se je kot uspešen vodja izkazal že v preteklih tednih, ko se je pogajal za sestavo koalicijske pogodbe, ko mu je uspelo združiti vsa vsebinska stališča diametralno nasprotnih si političnih strank, ko je bil pripravljen pokazati pogum, voljo in željo, da prevzame odgovornost za nastalo situacijo, za katero vemo, da danes ni lahka. Vse kdo bi morda že prej vrgel že puško v koruzo oziroma morda si kdo niti ni upal prevzeti te vodilne vloge, kaj šele, da bi prevzel vodenje vlade, ki jo vsa politična javnost že vnaprej obsoja na nek neuspeh, pa čeprav le-ta sploh še ni nastala. Marjan Šarec se vseh teh razmer ne boji, pred njimi ne beži in se nikakor pred njimi ne skriva v molk. Namesto nepotrebnih besed, se je enostavno lotil dela. In ravno ta odločnost, ki jo bodoči novi predsednik Vlade ima, je tista, ki v slovenskem političnem prostoru manjka. Dovolite mi, da si sposodim misel irskega pisatelja in političnega teoretika, za katero mislim, da je za današnji trenutek zelo primerna: »Država, ki nima sredstev za spremembe, je brez sredstev za svoje obstajanje.«

Spoštovane poslanke, spoštovani poslanci! Marjan Šarec je človek, ki je v slovensko politiko že prinesel spremembe, z njegovo izvolitvijo za predsednika Vlade Republike Slovenije pa smo v poslanski skupini LMŠ prepričani, da prave, tiste prepotrebne spremembe za našo državo šele prihajajo. Hvala lepa.

Besedo dajem kandidatu za predsednika Vlade Marjanu Šarcu, da v skladu z drugim odstavkom 227. člena Poslovnika Državnega zbora predstavi programske zasnove Vlade.

Prosim.

Spoštovani predsednik, spoštovani poslanke in poslanci, državljanke in državljani, predstavniki medijev in drugi predstavniki javnosti!

Ko sem pripravljal današnji govor, sem razmišljal o tem, kako strniti v nekaj vrstic vse, kar človeku leži na duši. Ljudje zunaj stavbe Državnega zbora, ki nas zdajle spremljajo in niso seznanjeni z vsemi podrobnostmi, so naveličani številnih besed in obljub. Mnogi med njimi zato politike niti ne spremljajo več, kar je pokazala tudi nizka volilna udeležba na zadnjih volitvah. A ne samo letos, že nekaj let spremljamo ta trend. Zagotovo gre del krivde pripisati volilnemu sistemu, velik del pa političnemu dogajanju v preteklosti. Morda so bila kriva tudi prevelika pričakovanja, da se bo vse spremenilo čez noč. Ljudje imamo radi tudi lastnost, da hitro pozabljamo. Zato se nam zdi, da je sestavljanje 13. slovenske vlade dolgotrajno in neka posebnost, a pogled v zgodovino Slovenije nam pove, da se ne dogaja nikakršen precedens, temveč je tudi v preteklosti sestavljanje vlad spremljalo takšno in drugačno dogajanje. Novost v slovenskem političnem prostoru pa je, da bomo dobili tako imenovano manjšinsko vlado in vlado med seboj precej izenačenih strank. Nekateri so se že razpisali, da iz tega ne bo nič, da taka vlada nima perspektive, da je mandatar popolnoma nesposoben in tako dalje. Vse to je seveda del demokracije in pričakovano. V preteklosti smo imeli takšne in drugačne vlade. Ne pozabimo, da je vsaka šla skozi določene turbulence, zato je govorjenje o stabilnosti ali nestabilnosti lahko zelo nehvaležno početje. Vlada ne more biti stabilna ali nestabilna zaradi števila strank, ki jo tvorijo, temveč je stabilnost pogojena z ravnanji ljudi, ki imajo funkcije v vladi. Tudi v vsakdanjem življenju je tako, da se lahko problemov ustrašimo ali pa jih vidimo kot izziv, kako jih rešiti in s tem življenje izboljšati. Vsak v prihodnji vladi bo imel svojo nalogo in odgovornost. Za to namreč gre, za prevzemanje odgovornosti. Lahko je kritizirati, se vzvišeno postavljati nad dogajanjem in govoriti v stilu: To ni moj problem, to boste morali rešiti vi. Takih analitikov in kritizerjev najdemo povsod dovolj, v vsakem delu družbe ne samo v politiki. Razni komentarji, v katerih ni nihče dovolj dober, pavšalne ocene in napovedovanje prihodnosti so sicer lahko prijetni za branje. Pravzaprav nam vsem dajejo lažen alibi, da se tako ali tako ne da nič storiti, da so vsi isti lopovi in da lahko brez slabe vesti ubijemo voljo do dela vsakomur, še preden je imel priložnost kaj pokazati. Skratka, lepo gojijo kult posameznikovega nezadovoljstva nad vsem. Ampak upoštevanja vredni so tisti ljudje, ki so tudi sami pripravljeni prevzeti odgovornost, zavihati rokave in delati. Dela pa bo veliko na vseh področjih in štela bodo dejanja ne besede, ki jih je vsak dan izrečenih na tisoče.

V predvolilni kampanji je bilo največ poudarka na področju zdravstva. Vsi smo si bili enotni, da mora biti najvišja prioriteta, kako urediti razmere. Tudi sedaj, ko sestavljamo vlado, se vsi strinjamo, da bo tukaj najtežje. Ljudi v Sloveniji prav nič ali pa zelo malo zanima, o čem razpravljamo za okroglimi mizami na zaprtih ali odprtih sejah, kdo je dal ta ali oni proceduralni predlog, koga bolj ali manj skrbi in podobne reči. Ljudje pričakujejo ureditev razmer in skrajšanje čakalnih dob ter zavedanje, da je nekomu mar za njih. Bolnik, ki se sreča s sistemom, mora imeti zaupanje, da bo zanj poskrbljeno, da ne bo taval od ene do druge ustanove. Vsak človek si zasluži celostno obravnavo, ki jo sistem javnega zdravstva ponuja oziroma bi jo moral ponujati. Veliko je odvisno od proračuna, vse pa vendarle ne. V vsakem segmentu družbe in na vsakem delovnem mestu smo ljudje, ki moramo poskrbeti, da stvari tečejo s čim manj zapleti. Tako je tudi v zdravstvenem sistemu. Sestavljajo ga ljudje, ki so izbrali ne poklic, temveč način življenja. Osebje v vsaki ustanovi mora med seboj sodelovati, saj zdravnik brez medicinske sestre ne more narediti ničesar in obratno, da številnega drugega osebja niti ne omenjam. Osebje je velikokrat preobremenjeno. Teh težav ne more rešiti samo politika, ampak je nujno sodelovanje stroke in politike, kajti ponavljam in še velikokrat bom, da smo v prvi vrsti ljudje tisti, ki tvorimo celoto. Samo ljudje pa ne morejo storiti ničesar, če jim tega ne dopušča sistem. Nujno je zagotoviti dovolj denarja, še bolj pomembno pa je, da je ta denar usmerjen pravilno in smotrno, ne da se izgublja v sistemu ali pa še kje drugje. Okrepiti je treba informacijsko tehnologijo, saj le-ta omogoča fleksibilnost, preglednost in predvsem zmanjšuje število papirjev in birokracijo. Zaposlene v zdravstvu je treba maksimalno razbremeniti administrativnega dela, saj je vsaka minuta, porabljena za to, minuta manj za bolnika. To ne velja samo v zdravstvu, to velja povsod, kjer delo terja neposredni stik z ljudmi in reševanje njihovih problemov.

Javna naročila so izrazito velik problem, saj je zgodovina samostojne Slovenije povezana s številnimi aferami ob skoraj vsakem večjem nakupu, da o denarju, ki izginja pri manjših zadevah, niti ne govorim. Podobna je situacija na področju zdravstvene infrastrukture, ko so se objekti gradili v nedogled, ko so bili zgrajeni pa so puščale cevi, objekti so zamakali, da o smrtih zaradi napačno priklopljene napeljave niti ne izgubljam besed.

Če se bomo zaleteli samo v en segment in rekli samo, da je premalo denarja, ne bomo prišli daleč. Gre za celoten sistem tako znotraj zdravstva kot širše v celotni družbi. V mislih moramo imeti plačna razmerja, število kadrov, predvsem pa je pomembno upravljanje. Noben denar, niti število zdravnikov na prebivalca ne more pomagati, če vodenje ustanov ni optimalno. Kdor na vodilnem mestu pričakuje, da ga bodo imeli vsi radi in se bosta cedila med in mleko, ta je zgrešil svoj življenjski fokus. Zato na tem mestu poudarjam, da bom uporabil vso svojo energijo za sodelovanje z vsemi na terenu, ki bodo delali za skupni cilj skrajšanja čakalnih vrst in odprave drugih težav v izključno korist bolnikov. Zaradi njih smo tukaj. Oni so nas izvolili, da jim bomo pomagali, ne zato, da lahko obstaja tretji parlamentarni program.

Drugi velik izziv je zagotavljanje nacionalne varnosti v luči razmer v svetu. Svet, v katerem živimo, se spreminja, žal ne na boljše. Varnostna vprašanja prihajajo v ospredje in vsaka država se je prisiljen z njimi soočiti v takšni ali drugačni obliki. Trenutno seveda ni aktualno vprašanje klasičnega vojaškega napada na Slovenijo, obstajajo pa druge nevarnosti. Obrambno-varnostni sistem je ključnega pomena za obstoj države, saj brez varnosti ni pogojev za nemoteno življenje in blaginjo naroda. Nikakor na bom pristajal na prepire o tem, ali je pomembnejša vojska ali policija, saj sta obe strukturi življenjskega pomena za normalno funkcioniranje države. V obeh so srčni in predani ljudje, ki se zavedajo, da je bil obstoj našega naroda zagotovljen z mnogimi žrtvami skozi celotno zgodovino. Niso dovolj plačani za svoje delo, a vendar ga opravljajo predano, ker čutijo pripadnost domovini. To pa ne bo dovolj. Nujno bo nadaljevati urejanje vprašanja kadrov in opremljenosti, hkrati pa jim dati vedeti, da jih politika ceni vedno, ne samo takrat, ko teče voda v grlo. Popolnoma enako je s silami za zaščito in reševanje, ki poleg Civilne zaščite temeljijo v veliki meri na prostovoljnem in poklicnem gasilstvu. Dokler bo Slovenija imela prostovoljne in poklicne gasilce se njenim ljudem ni treba bati za življenje in premoženje. Žal smo morali v preteklosti doživeti nekaj hujših naravnih nesreč, da je javnost spoznala pomen teh ljudi, ki sami sebe nimajo za junake, temveč naredijo tisto, kar jim nalagata vest in čut za sočloveka. Njihov status je treba urejati v mirnem obdobju, da ob morebitnih novih preizkušnjah ne bomo imeli slabe vesti ob njih. Nenazadnje pa moram omeniti tudi obe varnostno-obveščevalni službi, ki nosita veliko odgovornost in morata delovati na najvišji stopnji profesionalnosti. Slovenija bo varna le, če bodo funkcionirali vsi členi verige, ki sestavljajo obrambno-varnostni sistem. Prioriteta ostaja varovanje južne meje, ki je meja šengenskega območja, saj se število ilegalnih prehodov meje povečuje. Doslej je Slovenija to nalogo izvajala uspešno in tudi v prihodnje bo tako, ne glede na dogajanje v naši bližnji in daljni okolici.

Slovenija bo lahko uspešna in primerljiva z drugimi le, če bo dobro delovalo njeno gospodarstvo. Pri tem pa ne mislim samo na velike gospodarske družbe, temveč tudi na malo gospodarstvo. Samostojni podjetniki in družinska podjetja prispevajo dobršen delež h gospodarski rasti. Srečujejo se z vrsto vsakodnevnih težav, ki izhajajo največkrat iz neživljenjske zakonodaje. Vsi predsedniki strank smo s tem seznanjeni in prepričan sem, da bomo uspeli kakšno stvar spremeniti. Gospodarstvo potrebuje predvsem nove visoko tehnološke investicije, kjer je izražena skrb za okolje in zdravje ljudi, hkrati pa pomenijo dodano vrednost.

Naša država ima velike potenciale na področju turizma, saj smo zelena destinacija. Veliko je bilo že narejenega, a dela ne tem področju ne bo zmanjkalo. Turizem je pomembna gospodarska panoga, a tudi tukaj obstaja problem kadrov in kapacitet.

Nujna je povezava s področjem okolja in infrastrukture, saj bomo le s sodobnimi cestnimi in železniškimi povezavami konkurenčni in ne bomo zapravili svoje dobre geostrateške lege, kar se do določene mere že dogaja. Zlasti železniška infrastruktura je zelo zastarela, zato trpi logistika, ki je temelj sodobnega gospodarstva. Vsak zastoj povzroča neposredno in posredno gospodarsko škodo, ki si je naša država ne more privoščiti. Zlasti se moramo zavedati, da trenutna visoka gospodarska rast ne bo trajala v nedogled, saj smo izvozno naravnano gospodarstvo in kot tako zelo odvisno od dogajanja na tujem, ko pride novo ohlajanje gospodarstva moramo biti pripravljeni.

Na prvi pogled se določena področja izključujejo, a v resnici so odvisna eno od drugega. Brez dobrega gospodarstva, ki polni proračun, ni javno dostopnih storitev, na katerih naša družba temelji. Gospodarski in javni sektor nista in ne moreta biti sovražnika, temveč morata delati z roko v roki, čeprav je to mnogim nepredstavljivo. Javni sektor skrbi za nas državljane od rojstva do pozne starosti. Mnogi namreč javni sektor omejujejo samo na javno upravo, kar je daleč od celote. Pavšalne ocene, da je javni sektor prevelik, niso na mestu. Gre za le za vprašanje organizacije in razporeditve kadrov in njihovo motivacijo za dobro delo. Javno zdravstvo in druge javne storitve so temelj, na katerem stoji ali pade država. Imamo javno šolstvo, ki izobrazi odlične kadre, a žal jih mnogo odide v tujino in se ne vrnejo nazaj. Naše šolstvo postaja brezplačni proizvajalec kadrov za tujino. Izseljevanje mladih je resen problem današnjega časa, čutijo se posledice preteklih ravnanj.

Naša družba se stara, razmerje med delovno aktivnimi in upokojenci se slabša. Upokojenci so celo aktivno obdobje prispevali naši družbi in si s svojim delo prislužili pokojnino. Pokojnina ni socialni transfer, temveč je zasluženo plačilo za preteklo delo. Nujno bo zagotoviti vzdržnost sistema tako z zagotavljanjem delovnim mest delovno aktivno populaciji kot tudi ustanoviti tako imenovani demografski sklad, o katerem se že dolgo govori.

Velik del problemov delovno aktivnega prebivalstva predstavlja prekarno delo, ki ne omogoča jamstva za varno prihodnost, zato bo to eden ključnih izzivov v prihodnosti, saj to vpliva na ustvarjanje družin in osamosvajanje mladih ter nenazadnje tudi ne omogoča socialne varnosti in pravic, ki jih imajo zaposleni za nedoločen čas.

Država pa ne obstaja samo zaradi prej omenjenih področij, temveč je potreben tudi duhovni in miselni razvoj naroda, zato je nujno vlagati v vzgojo in izobraževanje ter kulturo. Slovenski narod je obstal skozi stoletja zlasti zaradi ohranjanja lastnega jezika in kulture. Tujcem tega nikoli ni uspelo uničiti, zato bi bilo nedopustno, če bi se to zgodilo zdaj. Narod brez lastnega jezika in kulture ne more biti nikoli enakopraven drugim, lahko je le v podrejenem položaju. Nujno je oblikovati nov nacionalni program za kulturo, seveda pa tudi povečati delež bruto domačega proizvoda za kulturo.

Slovenija ni samozadostni otok, temveč je vpeta v mednarodne integracije. Pred leti sta bila dosežena dva pomembna cilja – vstop v Evropsko unijo in zvezo Nato. Za to so bili potrebni dolgoletni napori in velike ambicije. Danes so izzivi drugi, zaradi hitro se spreminjajočega sveta izven omenjenih integracij, ne gre pa zanemariti niti težav, s katerimi se soočamo države članice evroatlantskih integracij. Evropska unija je na določenem razpotju. Evroskeptikom je uspelo doseči brexit, ki bo imel daljnosežne posledice za celotno povezavo. Problem bo že denimo evropski proračun. Poleg tega se v praksi že dogaja Evropa dveh hitrosti. Evropska unija bo morala v najkrajšem času najti odgovore na skupna vprašanja, sicer se ji ne obeta najboljši scenarij. Slovenija si mora prizadevati, da ostane v skupini tako imenovanih jedrnih držav.

Kar se tiče našega sodelovanja s sosednjimi državami, si moramo prizadevati za dobre odnose, hkrati pa vlagati nadaljnje napore pri razreševanju mejnih in drugih sporov s Hrvaško.

Naša država bo v tem mandatu predsedovala Svetu Evropske unije, kar bo od nas terjalo pripravo operativnega načrta za samo izvedbo, zagotoviti pa bo treba tudi ustrezna sredstva in logistično podporo. Aktivnosti se morajo začeti takoj.

Nenazadnje pa nas v svetu predstavljajo ne samo veleposlaniki, temveč tudi ljudje z vseh mednarodno prepoznavnih segmentov, športniki nas s svojimi uspehi razveselijo, hkrati pa so izjemno pomembni za mednarodno prepoznavnost naše države v svetu.

S tem želim povedati, da moramo opustiti ozko gledanje na upravljanje države in tako imenovano vrtičkarstvo, kjer vsak gleda samo na svoje področje delovanja. Nujno je delovati celostno in se zavedati pomena vsakega posameznika ter posledično graditi povezano skupnost.

Spoštovani visoki zbor! dotaknil sem se nekaterih področij, mnogih nisem omenil, a vedno obstaja dilema, kako napisati dilema, kako napisati govor tako, da ni predolg. To, da danes stojim pred vami, je posledica dolgih usklajevanj, od konstituiranja državnega zbora do danes skoraj ni minil en dan brez aktivnosti. Hkrati pa so seveda potekale tudi aktivnosti nekaterih, kdo bo o meni povedal več slabega, tri četrtine seveda izmišljenega. Zavedam se, da so v tej državi mnogi, ki so prepričani, da bi znali voditi vlado boljše od mene. Zavedam se tudi vseh svojih pomanjkljivosti in napak. Imam pa pogum in vztrajnost, predvsem pa se ne bojim prevzemati odgovornosti za svoj prispevek k soustvarjanju boljših razmer v državi. In brez skrbi, imam univerzitetno izobrazbo, ki je nisem kupil, znam pa se tudi sporazumevati v tujih jezikih, zato so te bojazni odveč. Predvsem pa imam svojo državo rad, zato se bom trudil za njen razvoj z odgovornostjo do ljudi. A ne samo do tistih, ki so na volitvah obkrožili stranko LMŠ, temveč do vseh, saj je politika služenje ljudem. Prizadeval si bom tudi za višjo stopnjo politične kulture in raven komuniciranja, kajti tudi to je pomembno za državo, ne samo gospodarstvo in delež proračuna, namenjen za posamezen projekt, temveč tudi ustvarjanje pozitivne družbene klime.

Danes je pred vami odločitev, da skupaj storimo prvi uradni korak k oblikovanju nove vlade, ki jo ljudje pričakujejo. Oni so svoje delo opravili 3. junija, mi ga moramo danes in v naslednjih dneh, da bomo sredi septembra dobili operativno vlado. Hvala.

Sledi predstavitev stališč poslanskih skupin.

Besedo ima Poslanska skupina Socialnih demokratov, zanjo Matjaž Han.

Hvala lepa, spoštovani predsednik, spoštovane kolegice, spoštovani kolegi, spoštovani Marjan Šarec!

3. junija 2018 smo se državljanke in državljani Slovenije tretjič zapored odpravili na predčasne volitve v Državni zbor, kljub temu pa lahko ugotovimo, da je mandat odhajajoče vlade trajal praktično vsa 4 leta in še dalje ter da je ta mandat, ki se zdaj počasi zaključuje, pomembno doprinesel k umiritvi političnih in gospodarskih razmer ter zagotovil potrebno politično stabilnost za razvoj naše države. Vem, da boste nekateri rekli, da je prišlo do nekih nesporazumov, pa vendarle, nesporazume smo reševali tako, kot jih vsi rešujemo tudi v svojih družinah. Volitve 3. junija so nam prinesle močno razdeljen državni zbor, toliko strank, devet, ni bilo v Državnem zboru Republike Slovenije še nikoli, posledica tega je seveda velika razdrobljenost političnega dela v tej državi in pa političnih skupin. Zato smo morale in moramo še naprej vse stranke vložiti toliko večji napor pri sestavljanju nove vlade in verjemite, da ni lahko. Kljub tej razdrobljenosti pa nam podrobnejši pogled na rezultate volitev kaže tudi, da so ljudje v Sloveniji na teh volitvah večino glasov namenili političnim strankam levosredinske politične opredelitve. In te stranke bomo danes podprle imenovanje Marjana Šarca za predsednika Vlade Republike Slovenije.

Gospod Šarec je bil uspešen župan. Uspel je prepričati drugo največje število ljudi na volitvah. In da ne bo kakšne pomote, to, da drugo uvrščeni na volitvah sestavi vlado, ni nič novega v Sloveniji in tudi v Evropi najdemo številne takšne primere.

Socialni demokrati smo se na podporo pri oblikovanju vlade pod vodstvom Liste Marjana Šarca in Marjana Šarca odločili na podlagi dogovorjenega koalicijskega sporazuma. Lahko smo zadovoljni, da smo v okviru koalicijskih pogajanj uspeli v sporazum vnesti veliko nam blizu socialdemokratskih tem, s katerimi smo na volitvah prepričevali ljudi, in verjamemo, da bomo na tak način tudi upravičili njihovo zaupanje. Z imenovanjem gospoda Šarca in nato celotne ministrske ekipe bomo postavili temelj za uresničitev koalicijskega sporazuma, ki, dragi moji, med drugim določa, da bomo skrajšali čakalne vrste v zdravstvu, da bomo ukinili dopolnilno zdravstveno zavarovanje, da bomo zagotovili dvig pokojnin … / oglašanje iz dvorane/ Saj bom kmalu končal. Izboljšali bomo konkurenčnost slovenskega gospodarstva ter razbremenili plače delovnih ljudi in tudi dvignili minimalno plačo. Sporazum tudi določa, da bomo namenili več sredstev za raziskave in razvoj ter ustrezno uredili povezovanje znanosti in gospodarstva in prenovili nacionalni raziskovalni sistem ter s tem tudi postavili potrebne temelje za razvoj naše države. In še veliko veliko več je v tem sporazumu napisanega. Verjamem, da se bomo proti koncu mandata tudi ukvarjali s tem, kaj je bilo realizirano in kaj ne.

Prinaša pa današnje imenovanje gospoda Šarca in nato njegove ministrske ekipe, ki bo sledilo, neko novost v slovenski politični prostor. Vlada gospoda Šarca bo imenovana z glasovi na podlagi ločenega sporazuma o sodelovanju med levosredinskimi vladnimi strankami in stranko Levica. Dobili bomo torej tako imenovano manjšinsko vlado, kar pa seveda tudi nič ni dramatičnega ali hudo drugačnega, kot lahko vidimo drugje po Evropi, saj je skoraj ena tretjina vlad v Evropi takšne narave in vas moram spomniti, da so povečini takšne vlade tudi uspešne. Seveda pa bo ta novost od vseh nas, ki vstopamo na to pot, zahtevala – kar je že rekel gospod Marjan – višjo stopnjo politične kulture. Zavedati se moramo, da smo na nek način hkrati vsi nenadomestljivi, tako ali drugače. Vendar pa moramo zaradi potrebe in koristi naše države narediti vse, kar je v naši moči, da zagotovimo, prvič, politično stabilnost, in drugič, da še naprej razvijamo našo državo.

Socialni demokrati bomo glede na zaupanje volivk in volivcev na preteklih volitvah prevzeli svoj del odgovornosti, prevzeli svoj del odgovornosti za oblikovanje naslednje slovenske vlade. Saj veste, prvič, smo stalnica v Državnem zboru, drugič, smo samozavestni, in tretjič, upamo si prevzeti odgovornost tudi takrat, ko je težko, in ne samo takrat, kadar je lahko. Naredili bomo vse, kar je v naši moči, da Slovenija ostane socialna država, da bo Slovenija še bolj napredna, še bolj solidarna in da bo gospodarsko uspešna država. Verjamemo, da bo naše glasovanje v podporo gospodu Šarcu prvi korak v tej smeri.

Jaz bom pa zaključil z besedo: »Srečno Slovenija!« Hvala.

Besedo ima Poslanska skupina Stranke modernega centra, zanjo Igor Zorčič.

Spoštovani predsednik! Spoštovani kolegice in kolegi!

V Stranki modernega centra, socialnoliberalni stranki si prizadevamo za sodobno in varno Sloveniji, ki ob zagotavljanju varstva temeljnih človekovih pravic in vladavine prava vsakomur omogoča, da si ustvari človeka dostojno življenje. Takšna temeljna programska izhodišča so oblikovala politiko delovanja stranke v preteklosti in jo bodo tudi v prihodnosti ob vstopanju v novo koalicijo. Letošnje volitve mandatarja prihajajo po za naše razmere dolgotrajnih pogovorih in iskanju skupnega imenovalca v zavezah, ki oblikujejo podobo nove slovenske vlade, trinajste po vrsti. To seveda ne pomeni, da je to napoved morebitnega neuspeha, je pa lahko izziv, da vlada z dobrim delom demantira vražo, ki se pripisuje številki trinajst.

Kandidat za mandatarja gospod Marjan Šarec, ki bo danes prevzel odgovornost za oblikovanje prihodnje vlade, stopa na zanj povsem novo sceno, čeprav jih je v njegovi politični karieri spoznal nič koliko, in v čevlje svojih predhodnikov, ki so politično težo črpali iz strokovnih znanj, posrednih ali neposrednih izkušenj na državnopolitičnem parketu. Ob upoštevanju navedenega in ob upoštevanju letošnjega volilnega rezultata in povolilne aritmetike, ki jo zaznamujejo nizka volilna udeležba, nezmožnost relativne zmagovalke, da si zagotovi večino v parlamentu, in večje število ostalih strank, ki sklepajo v koalicijski oziroma partnerski dogovor, se v Stranki modernega centra zavedamo pomena konstruktivnega načina sodelovanja pri oblikovanju bodoče vlade. Povezovanje šestih strank v tako imenovano kombinacijo pet plus ena bo od vsake od strank, predvsem od bodočega predsednika Vlade, zahtevalo ogromno potrpežljivosti, iskanja konsenza in občutka za koordiniranje med strankami, ki se bodo v skupno dobro, torej v dobro države in državljanov, morale odpovedati tudi nekaterim programskim zavezam. Navsezadnje pa sklepanje dogovorov v politiki, ki želi ustvariti boljšo prihodnost in delati za dobrobit vseh, ne škodi, nasprotno, vsem podpisnicam bo koristilo, da bo ena izmed pozitivnih izkušenj tega mandata spoznane, da je možno in da znamo sodelovati in reševati probleme tudi, kadar je politični prostor bolj heterogen.

Ob naštetih ovirah, ki jih bo treba prestopiti ali občasno tudi preskočiti pa pozitivno prognozo bodoči vladi dajejo rezultati, ki jih bo nasledila od predhodne in predhodnih vlad, ki so na večini resorjev več kot optimistični. Če se izrazim s parafrazo našega največjega pesnika, dobiva doto, ki je nima milijonar. Za nami je mandat vlade 2014–2018, ki ga je po dolgoletni gospodarski krizi zaznamovala skokovita gospodarska rast, zmanjšanje brezposelnosti, boljši življenjski standard državljank in državljanov in večja politična stabilnost. Slovenija pa doživlja enega največjih razvojnih vzponov v svoji zgodovini. Za nami so leta, ko se je Slovenija od mize, za katero jo je potiskala trojka, presedla za neko drugo mizo, tisto, za katero sedijo gospodarski partnerji. Dokaz so prve velike tuje investicije pri nas in nova delovna mesta, ki pomenijo dvig blaginje in nove priložnosti za ambicioznejši razvoj lokalnih skupnosti. Javnofinančna krvna slika naše države se je po desetletju in več ponovno popravila. Slovenija je danes, če jo primerjamo z začetno točko prejšnjega mandata, v bistveno boljšem položaju v domala vseh segmentih družbenega razvoja: nižja brezposelnost zlasti med mladimi, nižje tveganje za revščino, manjši delež socialno najranljivejših ljudi, rekordna gospodarska rast, prav tako dosežki na segmentu turizma in podjetništva, rast dodane vrednosti delovnih mest, da tega, česar v številkah ni moč natančno meriti in govori predvsem o povrnitvi zaupanja tujih partnerjev v našo državo in povrnitev njenega ugleda v zavezništvih, ki štejejo, posebej niti ne omenjam. Vse to je bilo mogoče storiti, ker smo takrat politični novinci na čelu vladne koalicije v bazen, imenovan slovenska politika, skočili brez uteži v podobi pogubnih novodobnih afer, z močjo, ki nam jo je dal takrat izjemen volilni rezultat in z enim samim ciljem, da bi nam bilo vsem bolje, da bi od razvoja države imeli vsi več, da bi bila pravila enaka za vse, da na dnu stopnišča razvoja ne bi ostal noben otrok več.

Še vedno nas čakajo številni resni izzivi, večina jih ima brado, ki raste že desetletje ali več. Nekateri bodo zahtevali več kot samo pregovorno močno voljo od nas, ki se povezujemo v prihodnjo vlado, bo terjala vztrajanje pri tem, kar je prav. To so tako razumne čakalne vrste v zdravstvu kot višje plače in pokojnine, dobro javno šolstvo in spodbudna delovna mesta, obdelana polja in nenazadnje tudi več dobrih slovenskih filmov, dobro delujoča sodišča in moderne transportne poti, več domače hrane v šolah, vrtcih in manj žaljivega govora v javnih medijih. Za to se je vredno boriti, vredno je vztrajati in tudi sodelovati tudi v takšni koaliciji, kot se nam obeta.

Gospod Šarec bo v prihodnosti poleg trdnega in odgovornega dela potreboval tudi srečo, srečno roko pri izbiri najtesnejših sodelavcev, operativcev, ki bodo vodili ključne resorje in projekte, občutek za dialog z vsemi družbenimi skupinami. A za začetek potrebuje najprej dovolj glasov na današnji seji, naše iz Poslanske skupine Stranke modernega centra ima. Srečno!

Besedo ima Poslanska skupina Levica, zanjo dr. Matej T. .

Hvala. Lep pozdrav vsem!

Ko sem pred slabima dvema mesecema stal pred vami ob konstituciji tega državnega zbora, sem govoril o pomenu političnih odločitev, o tem, da je interese ljudi treba postaviti pred interese kapitala ter tudi ali pa predvsem pred kadrovske in tudi druge apetite strank, o tem, da je treba prekiniti s politiko, ki vedno znova najde izgovor, kako in zakaj se nečesa ne da urediti. Za nami sta zahtevna dva meseca, dva meseca, v katerih je najbolj skrbelo prebivalke in prebivalce te države, tiste, ki so se na volitvah z veliko večino odločili, da ne želijo v Sloveniji scenarijev, ki se dogajajo v naši okolici, na Madžarskem, v Avstriji in nazadnje tudi v Italiji. Volivci so se večinsko izrekli sredinsko ali pa levo, res pa je, da zelo razkropljeno. A volja volivcev ja jasna, desno politiko so volivci zavrnili, 52 poslanskih sedežev je pripadlo strankam sredine in levici. Kljub temu je volitvam sledil skorajšnji obrat v desno, s poizkusom vključitve NSi v koalicijo, a je ta scenarij torpedirala NSi sama in tako še enkrat pokazala in dokazala, da je in bo ostala Janšev satelit. V Levici, čeprav največji kritiki starih politik in novih starih, se nismo izogibali odgovornosti in smo se zato skušali uskladiti s sredino, da bi lahko uresničili voljo volivcev in preprečili desno vlado v tretjem krogu. Razhajanja so bila velika, vendar na nekaterih temeljnih področjih premostljiva vsaj toliko, da so naše članice in člani ocenili, da je sodelovanje s tako vlado možno, vendar iz opozicije. V Levici smo s parafiranjem sporazuma s strankami petorčka postali opozicijski partner manjšinske vlade. Zakaj? Ker se ta bodoča vlada kljub vsemu ne bo odrekla privatizacija na čelu z Novo Ljubljansko banko, ker ne bodo opustili za nakup bataljonskih skupin za Nato, kar smo lahko videli že na jutranji seji Odbora za zunanjo politiko, ker nismo dosegli zaveze, da se Madžarsko izključi iz izgradnje drugega tira, ker koalicijski sporazum ne prinaša pomembnih napredkov v razvoju človekovih pravic in svoboščin. To so nekatere rdeče črte Levice, črte, ki jih ne bomo v nobenem primeru prestopili, črte, ki nam onemogočajo, da bi bili del te koalicije. A vendar smo dosegli strinjanje na številnih temah, ki so ključnega pomena za socialni razvoj te države. Vsi skupaj smo se zavezali k reševanju in krepitvi javnega zdravstva, h končni popravi pokojnin, k višanju minimalne plače ter odpravljanju revščine, k vzpostaviti stanovanjske politike, javnega prometa, podnebne politike in dobrobiti živali. Zato bomo danes podprli Marjana Šarca za predsednika Vlade, a Levica kot opozicijski partner manjšinske Vlade bo predvsem korektiv, ki bo te politike potiskal levo v skrbi za blaginje vseh.

Kljub razlikam smo tako našli nekaj skupnih rešitev za ključna področja. Tisto, kar morajo biti prioritete te vlade v naslednjih štirih letih in v čemer jo bomo vztrajno opominjali, so izboljšanje kakovosti in dostopnosti javne zdravstvene oskrbe. Namesto, da bi drveli v amerikanizacijo našega zdravstvenega sistema, moramo rešiti in okrepiti javno zdravstvo, saj je to prvi in najpomembnejši temelj socialne države. Do konca mandata pa moramo doseči, da bo zdravstvena oskrba dostopna vsem in hitro. Drugič, zmanjšanje stopnje revščine, takoj moramo dvigniti minimalno plačo in iz nje izločiti dodatke ter jo definirati tako, da bo vsak od plače lahko dostojno živel. In enako velja za pokojnine. Delavce in upokojence moramo povleči iz bede, v kateri živijo kljub trdemu delu. Tretjič, država mora začeti spodbujati redne zaposlitve in začeti z odločnim bojem proti prekarnosti ter izkoreniniti tovrstno izkoriščanje, kar potrebujemo v teh časih, je krepitev sodelovanja delavcev pri upravljanju, nagrajevanje z delitvijo dobička med zaposlene ter spodbujanje naprednih praks upravljanja podjetij, kot sta ekonomska demokracija ter zadružništvo. Četrtič, če se ne želimo zadušiti v lastnih izpuhih, že zamujamo s prehodom na obnovljive vire energije in omejevanje izpustov toplogrednih plinov. Zakaj? Ker imamo med drugim bistveno podhranjeno javno infrastrukturo potniškega prometa, ki jo moramo prav tako nemudoma izboljšati. Še en vidik, ki je predolgo bil zanemarjen, so mladi in pa vsi tisti, ki so tako ali drugače deprivilegirani. Desetletja odsotnosti kakršnekoli stanovanjske politike države so povzročila abnormalne cene tako najemnin kot nepremičnin na splošno, zaradi česar je celim generacijam onemogočeno dostojno bivanje, ne da bi se ali zakreditirali za več desetletij ali pa dosmrtno pristali na plačevanje visokih najemnin. In če hočemo tudi to spremeniti, moramo začeti razmišljati o tem, kako v najkrajšem možnem času izboljšati dostopnost najemnih stanovanj. Pa še zadnje, čeprav seznam še zdaleč ni izčrpan, Slovenija si zasluži razvoj, povečati tisto, kar bi lahko imenovali vlaganje v prihodnost, torej tudi naših otrok, javna sredstva za izobraževanje, raziskovanje in kulturo. V Levici se zavedamo, da bomo soočeni z vlado, ki ima celo vrsto pomanjkljivosti, bo pa to vlada, ki bo v danih okoliščinah, predvsem je to volilni rezultat, edina možna. Seveda bi si želeli leve vlade, ki bi bila bolj kompatibilna z nami, a politični prostor trenutno teh pogojev ne vzpostavlja zaradi takšne volilne aritmetike. Zato smo se odločili, da prvi korak k oblikovanju te vlade, to je izvolitev predsednika Vlade, podpremo, vsebinski sporazum, ki smo ga usklajevali, ter sporazum o sodelovanju z manjšinsko vlado, ki smo ga dorekli, sta dovolj za to, da smo vzpostavili osnovne pogoje, kot jih je imenovala dr. Svetlana Slapšak. Ti osnovni pogoji so glas najranljivejših. Ti osnovni pogoji so tisto, kar imenujem slaba vest prihodnje koalicije. Levica bo še naprej konstruktivna, a stroga opozicija, taka, ki bo na prvo mesto vedno postavljala blaginjo vseh in ne le peščice.