Spoštovane kolegice poslanke in kolegi poslanci, gospe in gospodje! Začenjam 62. izredno sejo Državnega zbora, ki sem jo sklical na podlagi prvega odstavka 58. člena in drugega odstavka 60. člena Poslovnika Državnega zbora.

Obveščen sem, da se današnje seje ne morejo udeležiti naslednje poslanke in poslanci: mag. Bojana Muršič, Marija Bačič, Vlasta Počkaj, Ksenija Korenjak Kramar, Irena Grošelj Košnik, Maruša Škopac do 13. ure, Urška Ban do 17. ure, Andreja Potočnik do 13. ure, Violeta Tomić do 11. ure, mag. Julijana Bizjak Mlakar do 13. ure, Iva Dimic, dr. Matej Tašner Vatovec od 13. ure dalje, Matjaž Hanžek, Franc Laj, Matjaž Nemec od 14. ure dalje, Matjaž Han do 17.30 (pa po glasovanju, glede vsega skupaj, berem samo ta seznam, ki so mi ga dostavili) Primož Hainz do 13. ure in od 17. ure dalje, Ivan Škodnik, mag. Aleksander Kavčič, Marko Ferluga, Branko Zorman, Saša Tabaković od 19.30 dalje, Igor Zorčič od 13. ure dalje, dr. Lazslo Göncz od 11. ure dalje, Peter Vilfan, Franc Jurša do 13. ure, Benedikt Kopmajer, Ivan Hršak do 13. ure, Uroš Prikl do 13. ure, mag. Matej Tonin, dr. Franc Trček od 14. ure dalje in Miha Kordiš. Če sem prebral koga od tistih, ki so zdaj prisotni, se mu opravičujem, ampak tako je bilo sporočeno po uradnih poteh.

Na sejo sem vabil predstavnike Vlade. Vse prisotne, prebrane in neprebrane, lepo pozdravljam.

Prehajamo na določitev dnevnega reda 62. izredne seje Državnega zbora. Predlog dnevnega reda ste prejeli v petek, 20. aprila 2018 s sklicem seje. O predlogu dnevnega reda bomo odločali v skladu z drugim odstavkom 64. člena Poslovnika zbora. Zboru predlagam, da dnevni red 62. izredne seje razširi z naslednjo točko: 1. Mandatno-volilne zadeve. Predlog ste prejeli 25. 4. 2018 in je objavljen na e-klopi. Želite besedo predstavniki poslanskih skupin?

Besedo ima dr. Simona Kustec Lipicer.

Hvala lepa, predsednik.

Lep pozdrav kolegicam, kolegom.

Gre za zadevo, vezano na našo Poslansko skupino Stranke modernega centra. Poslanka Tanja Cink nas je obvestila, da vrača mandat, ker je dobila drugo zaposlitev, predčasno, do konca mandata pa je še kar nekaj časa in zato, da bomo lahko polno delovali, kot rečeno, bi se želeli danes seznaniti z njenim odstopom. Če bo možno, pa potem tudi še na današnji dan potrditi novega nadomestnega poslanca.

Hvala lepa.

Želi še kdo razpravljati? (Ne.)

Potem razpravo zaključujem in prehajamo na glasovanje. Poslanke in poslance prosim, da preverite delovanje glasovalnih naprav. Odločamo o predlogu za širitev dnevnega reda.

Glasujemo. Navzočih je 53 poslank in poslancev, za je glasovalo 48, 2 proti.

(Za je glasovalo 48.) (Proti 2.)

Ugotavljam, da je predlog za širitev sprejet.

Zbor bo izglasovano širitev obravnaval kot 2. točko dnevnega reda, in sicer tako, kot je to določeno v časovnem poteku seje zbora.

Prehajamo na glasovanje o določitvi dnevnega reda v celoti. Zboru predlagam, da za današnjo sejo določi dnevni red, kot ste ga prejeli s sklicem in s sprejeto dopolnitvijo.

Glasujemo. Navzočih je 55 poslank in poslancev, za je glasovalo 52, proti nihče.

(Za je glasovalo 52.) (Proti nihče.)

Ugotavljam, da je dnevni red 62. izredne seje zbora določen.

Prehajamo na 2. TOČKO DNEVNEGA REDA, TO JE NA MANDATNO-VOLILNE ZADEVE.

Prehajamo na obravnavo ugotovitve prenehanja mandata poslanki Državnega zbora, mag. Tanji Cink.

V skladu z drugim odstavkom 202. člena Poslovnika Državnega zbora vas obveščam, da me je poslanka mag. Tanja Cink 23. aprila 2018 pisno obvestila, da odstopa iz funkcije poslanke Državnega zbora. Ugotavljam, da mag. Tanji Cink v skladu s šesto alinejo prvega odstavka in drugim odstavkom 9. člena Zakona o poslancih ter tretjim odstavkom 202. člena Poslovnika Državnega zbora preneha mandat poslanke s 26. aprilom 2018. O tem bom takoj obvestil Državno volilno komisijo in jo zaprosil, da zboru sporoči, kateri kandidat oziroma kandidatka bo v skladu s 17. členom Zakona o volitvah v Državni zbor postal poslanec oziroma poslanka za preostanek mandatne dobe namesto poslanke, ki ji je prenehal mandat.

Na podlagi obvestila Državne volilne komisije bo Mandatno-volilna komisija pripravila poročila in predlagala potrditev mandata ter o svoji ugotovitvi poročala zboru.

Dovolite, da se v imenu nas vseh spoštovani kolegici najlepše zahvalim za dosedanje delo in ji zaželim veliko uspeha tudi pri nadaljnjem delu.

S tem prekinjam 2. točko dnevnega reda.

Prehajamo na 1. TOČKO DNEVNEGA REDA, TO JE NA OBRAVNAVO KONČNEGA POROČILA PREISKOVALNE KOMISIJE O UGOTAVLJANJU ZLORAB V SLOVENSKEM BANČNEM SISTEMU TER UGOTAVLJANJU VZROKOV IN ODGOVORNOSTI ZA ŽE DRUGO SANACIJO BANČNEGA SISTEMA V SAMOSTOJNI SLOVENIJI.

Zaključno poročilo je v obravnavo zboru predložila Preiskovalna komisija o ugotavljanju zlorab v slovenskem bančnem sistemu ter ugotavljanju vzrokov in odgovornosti za že drugo sanacijo bančnega sistema v samostojni Sloveniji.

V poročilo je, skladno z drugim odstavkom 22. člena Poslovnika o parlamentarni preiskavi, vključeno tudi ločeno mnenje člana preiskovalne komisije gospoda Janka Vebra. Končno poročilo je javno, zato ga bo zbor obravnaval na seji odprti za javnost. Sestavni del končnega dela je tudi dodatno končno poročilo, ki vsebuje nadaljevanje bistvenih ugotovitev in je označeno s stopnjo »bančne tajnosti« po 125. členu Zakona o bančništvu in poslovne skrivnosti. Poleg javno dostopnega končnega poročila je preiskovalna komisija pripravila tudi končno poročilo prva nejavna inačica ter končno poročilo, druga nejavna inačica, pri katerih je potrebno upoštevati varstvo osebnih podatkov, saj sta označeni s stopnjo »bančne« tajnosti po 125. členu Zakona o bančništvu oziroma stopnjo tajnosti »zaupno«. Glede na navedeno bo zbor na podlagi drugega odstavka 101. člena Poslovnika zbora končno poročilo prva nejavna inačica, končno poročilo druga nejavna inačica ter dodatno končno poročilo in nadaljevanje bistvenih ugotovitev iz dodatnega končnega poročila obravnaval na seji zaprti za javnost, in sicer danes, 30 minut po prekinjeni obravnavi te točke na javnem delu seje. Vse razpravljavce tako prosim, da v razpravi na javnem delu seje ne navajate podatkov iz končnega poročila prva nejavna inačica, končnega poročila druga nejavna inačica, dodatnega končnega poročila ter iz odziva nekdanjega predsednika Vlade Boruta Pahorja, saj so vsi ti dokumenti javnosti nedostopni.

Prehajamo na razpravo o javno dostopnem končnem poročilu, v njem navedenih bistvenih ugotovitvah ter o predlogu sklepa in o amandmaju dr. Anžeta Logarja k predlogu sklepa, ki jo bomo opravili na javnem delu seje.

Za dopolnilno obrazložitev dajem besedo predstavniku predlagatelja, predsedniku preiskovalne komisije dr. Anžetu Logarju.

Spoštovani!

Pred skoraj natanko tremi leti smo tu v Državnem zboru ustanovili bančno preiskovalno komisijo. Predsednik le-te sem dve leti in 10 mesecev. Naj vam osvežim besede s katerimi ste nekateri v tej dvorani pospremili ustanovitev te komisije. Jani Möderndorfer, takrat še pod blagovno znamko Zavezništva Alenke Bratušek, nas je podučil takole: »Sam trdim, da si upam napovedati kakšno bo vmesno ali pa dokončno poročilo, če bo sploh do tega prišlo, v kar ne verjamem. Ne bo šlo. Taka komisija ne bo dala nobenih rezultatov, zadeva je v naprej obsojena na propad. Mi pač preprosto za tako komisijo ne bomo glasovali.« Vodja Poslanske skupine Desus gospod Jurša: »Seveda pa se nam postavlja vprašanje, predvsem zaradi tega, ker je v tem državnem zboru bilo že ustanovljeno vrsto preiskovalnih komisij in rezultatov v večini primerov ni bilo pozitivnih.« Ali gospod Han kot šef poslancev SD: »Prav zaradi številnih preteklih manevrov na političnem parketu predloga ni moč enoznačno videti kot dobronamerne akcije, ki naj zedini slovensko politiko, tako da se izogne predznaku ponovne delitve na naše in vaše.« Če k temu dodam še dejstvo, da se je v začetku delovanja komisije po koncu postavilo še Okrožno sodišče v Ljubljani, verjemite, da ni bilo enostavno.

Preiskovalna komisija je uspela zaseči preko 300 tisoč strani prvovrstne tajne bančne dokumentacije, ki v številnih primerih omogoča rekonstrukcijo posameznih kreditnih poslov. Verjamemo, da so med njimi tudi dokumenti do katerih tožilci še niso imeli dostopa. Zato preiskovalna komisija med končnimi sklepi navaja tudi tega, da se kopije celotne zasežene dokumentacije posredujejo organom pregona. Imejte to v mislih tedaj, ko se odločate ali boste končno poročilo potrdili ali ne.

Preden smo se lotili preiskovanja sem v zasebnih razgovorih s posamezniki iz bančne sfere dobival dobrohotne nasvete, češ, naj se ne zaletim preveč v to nalogo, da ne bomo mogli ničesar odkriti, ker bankirji niso bili tako neumni, da bi kršili interna pravila ali zakone, da so vedno delovali »by the book«. Pa so res?

V poročilu, ki ga danes potrju jemo so na kar 550 straneh podrobno opisane slabe bančne prakse samo v največjih državnih bankah NLB in NKBM. Kršilo se je interna pravila, sklepe regulatorja, Zakon o bančništvu, ravnalo se je malomarno na škodo banke in v korist tretjih oseb. Neumorno in brez predaha, seveda tudi na najvišji ravni. Tisti, ki ste podrobno prebrali to poročilo, danes torej veste, da bankirji niso bili zveličavni strokovnjaki v čigar odločitve se ne dvomi, in da bančna luknja ni zgolj posledica zunanjih dejavnikov ter proste podjetniške presoje, ampak je tukaj po sredi bolj logična razlaga. Šlo je za tipičen primer bančnega kriminala velikih razsežnosti. Nekdaj spoštovani in ugledni bankirji so vse prej kot brezmadežni. So do komolca v marmeladi, nekateri med njimi do ramen in še čez. Podrobno smo obdelali 22 konkretnih primerov bančne kriminalitete. Ob tem se upravičeno sprašujemo, kje bi bila Slovenija danes, če bi bančni rop stoletja preprečili. 5 milijard evrov, ki smo jih namenili za sanacijo bančnega sistema, predstavlja letno povprečno bruto plačo za kar 240 tisoč Slovencev, s tem, da bi ti ljudje plačevali vse davke, prispevke, pa še ustvarili dodano vrednost. Kakšen razcvet bi Slovenija doživljala dan danes, če bi ta sredstva lahko namenili v nova delovna mesta ali za ta denar bi se država lahko pa pet let odpovedala pobiranju dohodnine. Z drugimi besedami, naša bruto plača bi za pet let lahko postala skoraj neto plača, z odštetimi socialnimi prispevki seveda. Lahko bi si privoščili več, več življenja, več storitev, več dobrin. Plačevali bi DDV in spet vračali v državni proračun. Vsi bi profitirali. Tako pa so bankirji zapravili premoženje, ne da bi državljani kaj imeli od tega, razen da smo bili oropani za desetletje razvoja. Upravičeno smo lahko jezni. To imejte v mislih, ki odločate o tem ali na razpravo odgovornih za bančno luknjo pustimo v preteklosti ali pa naj vendarle neumorno iščemo odgovorne za bančno luknjo. Verjemite mi, da lahko po treh letih videnega ure in ure razlagam in predstavljam posamezne primere, a naj to raje počno kriminalisti. Dovolite mi, da opozorim zgolj na nekaj primerov, sicer uradno hipotetičnih. Ste si kdaj želeli, da bi si kljub pokojnini recimo 500 evrov lahko privoščili kredit v višini milijon evrov na način, da ne bi plačevali obresti, ampak bi celoten znesek predita plus obresti odplačali šele na koncu, in da bi bila informacijska podpira pri banki takšna, da četudi ne odplačate kredita, banka ne predvideva opominjevalnega postopka niti ne obračuna zamudnih obresti, še več, neplačilo se ne zavede ne na listu nekorektnega poslovanja ne v bančno aplikacijo kamor se v vseh ostalih primerih zavedejo zamudniki. Če povem po domače, ko kredit zapade in ga ne odplačate, ni na to dejstvo v banki nihče posebej opozorjen.

Upokojenec z 800 evri dobi milijon 600 evrov kredita. Brezposelni en milijon evrov kredita. Človek, ki je do vratu zadolžen, bodi še dodaten milijon evrov kredita. Verjamem, da ne verjamete, ampak verjemite, tudi mi najprej nismo verjeli, a se je dogajalo predvsem takrat, ko je upravo NLB vodil Marjan Kramar. Nekaj zbranih posameznikov, vidnejših, vplivnežev iz poslovnega sveta, tudi kakšen sodelavec nekdanje obveščevalne službe bi se našel med njimi, 45 milijonov evrov luknje smo na koncu verjetno plačali davkoplačevalci. Recimo, da ste podjetnik, da poslujete pošteno, se trudite na trgu in poskušate uspeti. Za to potrebujete tudi kakšen kredit. Drži. Bi za to ustanovili 10 fantomskih firm, da bi se zadolžili namesto vas, vaša matična firma pa bi ostala nezadolžena, četudi bi bil to vaš načrt, bi ga hitro opustili, ko bi se usedli pred obličje bankirja. Hitro bi vas spregledali, zahtevale bi zavarovanje vaše domače hiše, kakšno osebno poroštvo, pa še ženin vikend, če ga ima. A ne pri vseh. Pri recimo Darku Horvatu so bili standardi očitno drugačni. Tole je omrežje skupine Aktiva. 67 podjetij smo našteli znotraj katerih se je pretakalo 170 milijonov evrov denarja sposojenega s strani slovenskih bank. Pa me zanima, če bankirju tudi pri vas ravnajo tako? Če vam recimo naslednji teden zapade 5 milijonov evrov kredita, ali tudi vam vaš skrbnik iz banke pošlje prijazno e-sporočilo z naslednjo vsebino: »Spoštovani, v petek vam zapade 5 milijonov evrov kredita. Ali nameravate slučajno vrniti kredit ali naj vam pripravimo kar predlog za podaljšanje kredita? Hvala za pravočasen odgovor.« In tako 7-krat, 9-krat, 11-krat na podlagi takšnih finančnih podatkov. Družba ni razkrila naložbene politike, zadolženost se povečuje, težave pri realizaciji, sodelovanje z banke, z družbo je tvegano. In pozor, to za kredite na »bullet« osnovi, torej z odplačili obresti in glavnice na koncu v času trajanja kredita in vseh 7, 9, 11 podaljšanj, brez vsakršnih stroškov za kreditojemalca. Skratka, zastonj denar, ko pa je neodplačan na koncu, odide zadeva na DUTB in odplačamo davkoplačevalci. Si predstavljate, da bi bilo to dovoljeno vam? Ste vedeli, da NLB družbi Zvon Ena in Zvon Dva sploh ni vodila kot povezani osebi? Enako Grep in Energoplan. Ali pa, a ste vedeli, da je glavni revizor na področju kreditnega tveganja, torej ključnega tveganja v banki v NLB, ki to delo opravlja že 20 let, brez izpita revizorja v največji državni banki? Se vam zdi predstavljivo, da pridejo interni revizorji, ki imajo med drugim mandat revizorske komisije nadzornega sveta, na pregled kreditnih map v podružnico banke v tujini, pa jih tam šefi odslovijo in rečejo, tu nimate kaj iskat, napišejo poročilo upravi nadzornemu svetu banke, pa se nikomur nič ne zgodi. Ste vedeli, da je v NLB okoli leta 2002 nastala skovanka 'komercialni interes', ki jo najdete v dokumentih sektorja za kreditne rizike vedno takrat, ko so na podlagi finančnih podatkov prosilca za kredit odkrito odsvetovali odobritev, a so vedeli, da vodstvo banke na vsak način želi kreditirati izbrance, in je uprava potem kredite vedno odobrila ravno na osnovi tega komercialnega interesa, plačali pa smo seveda davkoplačevalci. Pri vseh najbolj nerazumnih odločitvah banke, ki smo jih pričevali na preiskovalni komisijo, vedno najdemo to besedno zvezo. Kriminalistom torej ne bo težko detektirati kreditnih perverzij v Novi Ljubljanski banki. In še bi lahko našteval. Zaradi naštetega in še mnogo več v preiskovalni komisiji v bistvenih ugotovitvah navajamo, da morajo uprave in kreditni odbori NLB v času Marjana Kramarja in Draška Veselinoviča ter uprava in kreditni odbori NKBM v času Matjaža Kovačiča kazensko in odškodninsko odgovarjati za škodo, ki so jo na podlagi posluževanja slabih bančnih praks povzročili nam, davkoplačevalcem Republike Slovenije. Uprava Boža Jašoviča pa je odgovorna za to, da ni pretrgala s slabimi bančnimi praksami, ampak se je v začetnem obdobju celo naslonila na kadre, ki so kopali bančno luknjo.

Preidimo še na področja, kjer se z roko v roki srečata politika in bančni kriminal, projekt Stožice. Projekt, kjer smo davkoplačevalci zaradi nerazumne, nelogične in negospodarne odločitve izključno slovenskih bankirjev bili oškodovani za reci in piši 135 milijonov evrov. Tisti, ki bi morali biti jedro našega gospodarstva, torej mala in srednja podjetja, izvajalci na projektu Stožice pa še za dodatnih 30 milijonov evrov luknje. Skupaj torej preko 165 milijonov evrov škode. Gre za primer najbolj divjega izkoriščevalskega kapitalizma, ki so si ga privoščili tisti, ki prisegajo na socializem in za 1. maja na Rožniku pridigajo o potrebi po spremembi družbene ureditve. Oprostite, ampak situacija, kjer predsednik Vlade klicari državne bankirje, naj pomagajo najti rešitev za nasedli projekt zato, ker mu je tako priporočil lokalni župan, je neresna, nevredna državniške politike in nesprejemljiva z vidika posledic za nas davkoplačevalce. Banke niso ravnale kot gospodarski subjekt, ki bi zasledoval lastne poslovne interese, ampak kot izvrševalec neke politične odločitve, ki je bila sprejeta zunaj rednih okvirov odločevalskih struktur v bankah. Če bi dvorano in stadion gradili na podlagi javne investicije, bi nas stala 105 milijonov evrov. Podizvajalci bi bili vsi poplačani, okoliš športnih objektov pa danes ne bi zevale škrbine gradbene jame, ampak urejen park. Ker pa so nekateri na bajno dragih kosilih in večerjah s cigarami in viskiji v rokah tlakovali pot k megalomanstvu, je na pogorišču tega ostala 135 plus 30 milijonov evrov globoka luknja in prezadolženi podizvajalci ter številna uničena življenja. Na to realnost se spomnite vsi politiki, posebej pa tisti, ki ste z zasebnim angažmajem omogočili, da je denar državnih bank dal krila megalomanstvu na račun podizvajalcev in davkoplačevalcev. Še posebej pa imejte v glavah to takrat, ko v stožiških VIP ložah navijate za našo izbrano vrsto. Zgolj za okus, konkretni primer, vendar želi ostati neimenovan. Vzemimo primer podjetja X, ki je izvajala dela v Stožicah, recimo, da so mu dali za 8 milijonov evrov poslov, dela, dela, ne dobi plačano, Sraka, Ogrin in Janković mu vse skozi govorijo naj ne skrbi, da bo že dobil plačano. Ko mu zmanjka denarja za plače mu na pomoč priskoči kdo drug kot banke, ki mu dajo kredit zato, da plača svoje delavce, za opravljeno delo za katerega ne dobi plačila, naročnik del gre, ga pomirja, saj, ko bomo mi dobili denar od NLB boš dobil celotno plačilo, odplačal boš kredit za plače zaposlenih in ostalo bo tvoje. No pa pride ta dan, ko NLB in druge državne banke nakažejo denar sindiciranega posojila, toda pozor, ne podizvajalcem, ampak kar na račun Grepa, ta dan proslavlja ožja ekipa Grepa z dragim kosilom v eni od prestižnih ljubljanskih restavracij. Doma finančno shirani in do vratu zadolženi podizvajalci pa tudi začutijo olajšanje, zdaj pa bo si pravijo, a ni bilo, ta naš podjetnik dobi ravno toliko, da lahko poplača kredit, ki si ga je pri NLB sposodil za plačilo svojih delavcev, za kredite pri drugih bankah pa mu zmanjka. Potem dobi od Energoplana še nekaj preveč ocenjenih stanovanj po formuli, vzemi ali pa ne boš nič več dobil in, ko si misli, da ne more iti še slabše, dobi zahtevo od vodilnih v Grepu naj skupaj še za en milijon evrov kreditira lastnika Grepa, si predstavljate to perverzijo? Narediš kar so zahtevali, plačajo ti polovico, potem pa te še prisilijo, da jih kreditiraš, ampak to še ni konec, če ne dobiš plačano v celoti, ne moreš plačati svojih dobaviteljev, prisilna poravnava je neizbežna, odpuščaš svoje delavce, zraven pa gledaš kako je en projekt uničil desetletja uspešne tradicije in tvojo prihodnost. In potem gre projekt Stožice na slabo banko, ko nisi uspel poravnati kreditov za plače zaposlenih, ki so delali na Stožicah, ti gospodje iz slabe banke rečejo, poglej, odkupi ta svoja stanovanja, ki smo ti jih zasegli, ti jih damo po malce nižji ceni, vzemi ali gremo na sodišče. Stanovanja, ki si jih dobil zato, ker ti niso plačali, že takrat precenjena, za delo, ki si ga opravil, a ti niso plačali. Pa mi pošteno povejte, ima ta podjetnik danes lahko zaupanje v vladavino prava? Pa v družbeno pravičnost? Politiko? Poštenost državnih inštitucij? Vse tiste politične akterje, ki so agitirali za kredit pri državnih bankah?

Poglejmo še en primer, sodba Višjega sodišča v Mariboru, odškodninska tožba uprava Nova kreditna banka Maribor versus nekdanja uprava pod vodstvom Matjaža Kovačiča, zaradi povzročitve škode v banki v višini preko 20 milijonov evrov. Nesporno je šlo za slabo bančno prakso, nesporno je banki nastala škoda milijonskih razsežnosti, ki smo jo na koncu krili davkoplačevalci. Okrožno sodišče v Mariboru je to potrdilo in kaj na to porečejo mariborski višji sodniki Janez Polanec, Danica Šantl Feguš in Alenka Kuzmič? Že v začetku so zapisali, da dvomijo v dokazno presojo okrožnega sodišča, zato so se te trije sodniki odločili dokazni postopek izvesti znova. Ponovno so zaslišali priče, da bi se prepričali, če sta Kovačič in Skernišakova res kriva, kaj mislite, da so ugotovili? Citiram: »Po skrbni in celoviti oceni izvedenih dokazov, Višje sodišče v Mariboru protipravnosti ne ugotavlja.« Zakaj to izpostavljam? Zato, ker omenjeno sodišče to odločitev utemeljuje na enem od primerov, ki ga zelo podrobno opisujemo tudi v našem poročilu, primer Pomhold, Pominvest. Sodišče je potrebovalo vsega štiri strani sodbe, da je dokazalo, da je nekdanje vodstvo banke ni odgovorno, medtem ko smo mi potrebovali preko 40 strani poročila, v katerem zatrjujemo in dokazujemo nasprotno. Ampak velja seveda tisto, kar pravi sodišče. Pa poglejmo, zakaj gospod Kovačič ni odgovoren. Za sodišče je nesporno, da je protipravno vsako ravnanje, najsi bo aktivno ali pasivno, za katerega obstaja objektivno predvidljiva možnost nastanka škode. Če ti strokovna služba za kreditna tveganja, torej ključna služba za to področje pove, da je naložba tvegana in da je velika verjetnost, da ne bo poplačana, potem verjetno že lahko govorimo o utemeljenem sumu protipravnosti delovanja uprave, kajne? Mariborsko višje sodišče pravi, da v primeru gospoda Kovačiča ne. Čeprav je predstavnica te službe za rizike tako pričala tudi na sodišču - ne nazadnje je zato na kreditnem odboru glasovala proti temu kreditnemu predlogu -, a sodišče zapiše, da izpoved predstojnice za riziko, torej te, ki je glasovala proti, češ da so kreditni odbor že v preteklosti opozarjali na neustrezna zavarovanja, pač ne more biti odločilna. Po mnenju sodišča je bila (citiram) »odobritev obnove prej kratkoročnega kredita v dolgoročnega brez dvoma racionalna odločitev.« Četudi zavarovanja niso bila ustrezna, za sodišče očitno to ni problem, saj pravi (citiram, pozor!): »Velja poudariti, da res ni šlo za prvovrstna zavarovanja, očitno tudi za ustrezna ne, a je dejstvo, da komitent očitno boljšega zavarovanja, ki bi ga lahko ponudil banki, ni imel.« Ja, zakaj pa potem takšnemu komitentu dajemo kredit? Morda zato, ker lastnik tega podjetja sedi v nadzornem svetu taiste banke? In posledica: »Priča na sodišču pove: 'Če ne bi odobrili novega kredita, ampak bi šli v izterjavo, je bila izguba ocenjena na 50 %, z drugimi besedami, polovico bi pa vseeno dobili.'« Sodišče zato v argumentaciji svoje odločitve zapiše: »Kreditni odbor je bil pred veliko dilemo, ali kredit glede na pozitivne prognoze gibanja svetovnih kapitalskih trgov obnoviti ali odpoklicati. V zadnjem primeru bi bilo tveganje za banko še večje.« Sprašujem se, kako je sodišče prišlo do te ugotovitve, še posebej, ker je ni dodatno obrazložilo. Zapisali so (citiram): »Banka bi s prodajo naložb,« torej unovčenjem zavarovanj, »za poplačilo kredita zaradi nizkih tečajev delnic iztržila manj.« Prej sem omenil, da je priča, ki je najbolj poklicana za to oceno, rekla, da bi banka iztržila 50 %. Ker pa niso unovčili zavarovanj, ampak so podaljšali kredit, je banka iztržila - veste, koliko? - natanko nič. Mi, davkoplačevalci, pa smo plačali račun 10 milijonov evrov. Kako je nič odstotkov za slovensko sodišče več kot 50 %, ne vem. No, to isto sodišče svojo argumentacijo o razbremenjeni odgovornosti Kovačičeve uprave zaključi še s stavkom (citiram): »Sicer pa je soglasje k sklenitvi tega posla dal tudi nadzorni svet.« Ne omeni pa, da sta v tem nadzornem svetu sedela dva lastnika tega podjetja; omenimo pa to v poročilu. Sodniki Polanec, Šantelj, Feguš in Kuzmič so tako dosodili: Matjažu Kovačiču pripada nagrada za postopek na prvi stopnji, nagrada za narok v prvem sojenju plus ostali stroški, skupaj 213 tisoč 354 evrov, in nagrada za postopek z rednim pravnim sredstvom ter nagrada za narok pred sodiščem druge stopnje 211 tisoč 202 evra, skupaj torej 424 tisoč 500 evrov; Manji Skernišak skupaj nagrada z ostalimi stroški 375 tisoč evrov; Ivanu Vizjaku, ki je sedel v nadzornem svetu in izkopal 10-milijonsko luknjo, ki smo jo na koncu plačali davkoplačevalci, kot stranskemu intervenientu sodišče dosodi 374 tisoč evrov nagrade. Zato se upravičeno sprašujemo, kdo se danes lahko smeji.

Spoštovani predstavniki zakonodajne veje oblasti, sprašujem vas, ali imate zaupanje v to, da bo redno sodstvo pravično in ustrezno ter pravočasno sankcioniralo odgovorne za nastanek bančne luknje. Jaz si dovolim to izjavo, da ne. Očitno ga nimajo tudi člani preiskovalne komisije, zato med sklepi predlagamo ustanovitev specializiranega sodišča za pregon bančne in finančne kriminalitete, smo ga že enkrat, a se ni nič zgodilo. Zadeve pa postajajo iz dneva v dan, iz sodbe v sodbo bolj resne. Glede na posledice, preresne, da bi jih pustili vnemar.

Preiskovalna komisija je na konkretnih primerih pokazala, da številne obremenilne dokaze zoper uprav NLB in NKBM obstajajo, za vse po vrsti. Zakaj še nihče ni bil obsojen? Morda zato, ker če bi obsodili enega bančnega prvokategornika, bi morali obsoditi vse. Kajti, vsi so imeli prste v marmeladi. Si predstavljate Sloveniji v kateri na dolgoletne zaporne kazni obsodijo Marjana Kramarja, Matjaža Kovačiča, Andreja Hazabenta, Alojza Jamnika, Mateja Narata, Zakrajška, Jančarja, Mesariča, Skernišakovo? Če je odgovor ne, potem še nismo normalna država. kajti, na zaporne kazni v državah, v katerih velja vladavina prava, obsodijo vse, ki so dokazano kršili zakone, zato si moramo predstavljati, da se to lahko zgodi vsakemu izmed nas če bomo kršili zakone. In dokler si tega ne bomo vbili v glave in dokler tako ne bomo razmišljali, bodo nekateri lahko še naprej mirno kršili zakone. Tisti, ki se bodo povzpeli dovolj visoko po družbeni lestvici, še toliko lažje, saj si očitno niti vi ne morete predstavljati, da bi jih kdaj obsodili.

Še beseda o politični odgovornosti je pri vprašanju bančne luknje precejšnja. Vzroki so primarno na strani uprav in kreditnih odborov bank, posredno na strani nadzornikov, regulatorja ter lastnikov. Obseg posledic pa je v veliki meri posledica neustreznega in prepoznega ukrepanja v času vlade Boruta Pahorja in ministrovanja Franca Križaniča. O tem bo razprava zagotovo še zelo podrobna v nadaljevanju, zato o tem več kasneje.

Politika dela, in kdor dela dela tudi napake. Kdor dela napake z resnimi posledicami, mora za to prevzeti odgovornost. Če tega ne stori, če se posledice ne izvršijo, se izgublja zaupanje med državljani. Skrajni čas je, da se ta spirala padajočega zaupanja preseka. S sprejetjem končnega poročila, čeprav morda ni prijazno do vas, do vašega predsednika ali do posameznikov iz vašega kroga ali pa ravno zaradi tega, lahko dokažemo, da ta sklic parlamenta zna postaviti ogledalo. To pa je tudi ključna točka, ko se lahko začne vračati zaupanje državljank in državljanov v politiko.

Naša naloga je, da naredimo vse, kar je v naši moči za ta cilj. En od korakov je tudi podpora temu poročilu.

Mi smo svoje delo končali. Pokazali smo, da se da, zaslišali smo 74 prič, zasliševali smo 174 ur ali preračunano na delovne dneve, več kot mesec dni nepretrganega zasliševanja. Samo magnetogrami zaslišanj štejejo preko 3500 strani.

Ob tem bi se rad zahvalil članom preiskovalne komisije za opravljeno delo, še podpredsedniku Bojanu Krajncu za korektno sobivanje in podporo pri delu preiskovalne komisije.

Nekatere ugotovitve preiskovalne komisije in nekatere kazenske ovadbe imajo podlago ravno v njegovih vprašanjih pričanj pred preiskovalno komisijo.

Za pripravo tega poročila smo v tihi sobi preživeli več kot 1700 ur. Če to preračunam v delovne ure našega parlamentarnega bunkerja, to pomeni več kot 420 dni oziroma 14 mesecev vsakodnevnega študiranja dokumentacije. Za vsako uro zaslišanja, torej 10 ur študiranja dokumentacije.

Preiskovalna komisija je resna stvar. V tem mandatu sta to dokazala že Hanžkova in Jelkina komisija, na laž sta postavila vse nejeverne Tomaže, ki vsegliharsko izničujejo institut in pomen parlamentarne preiskave. Parlamentarna preiskava ima temelj v Ustavi in tega se je treba zavedati. Nekateri se žal še ne.

Zunanji sodelavci preiskovalne komisije so temeljito prečesali zaslišanja prič. Ugotovili smo, da kljub prej omenjenemu pomenu parlamentarne preiskave nekateri očitno še vedno podcenjujejo njen pomen. Presodili smo, da so lagali. Lagali vsem na očeh. Zato bo preiskovalna komisija zoper njih vložila kazenske ovadbe, zaradi krivega pričanja in sicer zoper: Mateja Narata, Matjaža Kovačiča, Jurija Detička, Gorazda Jančarja, Andreja Hazabenta, pa tudi zoper politike Franca Križaniča in Boruta Pahorja. Za zaključek pa še moje osebno mnenje. Dokumentacija saniranih bank bi morala postati javna. To si davkoplačevalci zaslužimo. To smo nenazadnje bili primorani plačati. Prav tako pa bi moralo postati javno pričujoče poročilo. Potem bi lahko ljudje v strnjeni obliki s povzetki dobili vpogled v to, kaj se je dogajalo v slovenskem bančnem sistemu in potem bi tudi vsak posameznik lažje ocenjeval delo sodne veje oblasti, ki ima pred seboj izjemno odgovornost - 24-odstotno javno zaupanje vrniti na evropsko raven ali zbiti na nič. Končno poročilo je oblikovano kot naznanitev suma kaznivega dejanja za zunanjo in notranjo bančno kriminaliteto, ki jo ugotavljamo v poročilu. Če boste poročilo potrdili, bo uradno dejanje prijave sproženo. Če ne, so šla zadnja tri leta nas, članov komisije v nič. Odločite sami, v mislih pa imejte mnenje tistih, ki so vas izvolili. Vsak izmed njih je bil primoran plačati 2 tisoč 500 evrov in dvomim, da je voljan plačati še kakšen cent več.

Hvala za pozornost. / aplavz/

Sledi predstavitev stališč poslanskih skupin.

Besedo ima Poslanska skupina Nove Slovenije – krščanskih demokratov, zanjo gospod Jožef Horvat.

Hvala lepa, gospod predsednik.

Spoštovane kolegice poslanke, kolegi poslanci, spoštovani predsednik preiskovalne komisije dr. Anže Logar.

Kakšna je ta družba, kjer imamo krivce za milijardne bančne luknje, ki se po državi prosto sprehajajo, sankcij za njihovo ravnanje pa ni, saj jih organi pregona in sojenja niso mogli uveljaviti? Kakšen vpliv ima takšno stanje v družbi na učinek generalne prevencije? Kaj si mislijo tisti, ki morda prav v tem trenutku načrtujejo izvršitev novih kaznivih dejanj v bančništvu? Do sedaj za bančno luknjo nihče ni odgovarjal. Zakaj bi kdo odgovarjal v prihodnje? Je to pravo sporočilo za slovensko javnost, za slovenske davkoplačevalce, za zveste državljane? Je dosedanji način soočanja z bančnim kriminalom pot, ki jo moramo ubrati tudi v bodoče? Odgovor je seveda jasen. Potrebujemo nov zakonodajni okvir za pregon bančnega kriminala in potrebujemo zaupanja vredne ljudi, še bolj nujno pa je privatizacija državnih bank, ki bi tako velike bančne luknje v prihodnosti preprečila.

Veliko problemov, ki jih je obravnavala ta preiskovalna komisija, izhaja prav iz državnega lastništva bank, zato je danes pomembno spregovoriti tudi o tem. Gospe in gospodje, država ni narejena, ni postavljena za to, da bi se ukvarjala s poslovanjem državnih bank. Država ni narejena za to, da bi se ukvarjala s poslovanjem državnih podjetij, gospodarskih subjektov. Država je veliko več. Žal predvsem slovenska politična levica s privatizacijo Nove Ljubljanske banke vedno znova in znova odlaša. Vedno iščejo nove izgovore in nikoli za prodajo Nove Ljubljanske banke ni pravi čas. Kot vsi vemo, pa se je Slovenija leta 2013 ob reševanju slovenskih bank v skladu s sklepom Evropske komisije o odobritvi državne pomoči zavezala, da bo tri četrtine minus eno delnico Nove Ljubljanske banke prodala do konca leta 2017. Torej, do konca lanskega leta. Gre za sklep Komisije o državni pomoč z dne 18. decembra 2013, ki nosi oznako SA.33229. Slovenija je zaradi te zaveze takrat lahko Novi Ljubljanski banki namenila skoraj 1,6 milijardno državno pomoč. Za odlašanje s prodajo je koalicija kot priročen izgovor navedla celo Brexit. Med izgovori za odlog prodaje se je na hitro pojavil tudi problem hrvaških varčevalcev, kljub temu, da problem obstaja že zelo dolgo in bi ga Vlada morala rešiti že pred tem. Kasneje je Slovenija pri Evropski komisiji izprosila enoletni odlok za prodajo četrtine banke. V skladu s spremenjeno zavezo, ki jo je odobrila Evropska komisija bi morala Slovenija do konca leta 2017 prodati 50 % Nove Ljubljanske banke. Preostali del pa še v letu 2018. Bližamo se poloviti leta 2018, pa zaveze še vedno nismo izpolnili. V Poslanski skupini Nove Slovenije se zavzemamo za takojšnjo prodajo Nove Ljubljanske banke. Glavni razlog za prodajo pa ni zaveza, ki smo jo dali Evropski uniji. Glavni razlog za prodajo Nove Ljubljanske banke je v tem, da je država pač neodgovoren lastnik. In kar poglejmo situacijo kakršno imamo v Slovenskem državnem holdingu. Nova Ljubljanska banka za dolgoročno uspešnost in razvoj potrebuje novega odgovornega lastnika. In privatizacija je prav to. Privatizacija je proces iskanja odgovornega lastnika.

V Novi Sloveniji se za prodajo zavzemamo tudi zato, ker želimo slovenske državljane obvarovati pred morebitnimi ponovnim plačevanje za dokapitalizacijo Nove Ljubljanske banke v prihodnosti.

Danes me je klical obupani Prekmurec, ki je omenjal bančno luknjo, ki je omenjal tudi to, da je vrsto let plačeval v pokojninsko blagajno in danes ima 210 evrov pokojnine. Tisti, ki pa iz takšnih ali drugačnih razlogov ne delajo pa so upravičeni do denarne socialne pomoči v višini kar 385 evrov. Gospe in gospodje, to ni socialna država. To je razpad socialne države.

Vlada je v neizmerni želji po ohranitvi državnega lastništva v Novi Ljubljanski banki ob izteku roka predlagala podaljšanje roka prodaje in imenovanje neodvisnega skrbnika, ki bi do dokončanja prodaje izvrševal delničarske pravice države. Da bi komisija proučila ali ti predlagani novi ukrepi v zadostni meri nadomeščajo odložitev prodaje banke na obdobje po koncu leta 2017 je januarja 2018 sprožila poglobljeno preiskavo glede tega. V primeru negativne odločbe komisije Novi Ljubljanski banki lahko ogrozi kazen vrnitve celotne državne pomoči, torej okoli 1,6 milijarde evrov. Nova Ljubljanska banka potem gotovo ne bi bila več kapitalsko ustrezna. Vlada se z odlašanjem prodaje Nove Ljubljanske banke igra z ognjem. Ob tem, ko danes sprejemamo poročilo preiskovalne komisije je zelo pomembno opozoriti, da ravnanje Vlade v postopkih prodaje Nove Ljubljanske banke lahko pripelje do nove slovenske bančne katastrofe. Pričakujemo in upamo, da v naslednji sestavi Državnega zbora zaradi tega ne bo potrebno oblikovati spet nove parlamentarne preiskovalne komisije ali pač.

Vlada je na drugi strani za ustvarjanje dvomov o ustreznosti ravnanja v Probanki in Factor banki poskrbela že pred časom, ko se je kljub velikemu tveganju odločila za poenostavljeno pripojitev na Družbo za upravljanje terjatev bank. Taka pripojitev v postopku ne zahteva razkritja številnih dokumentov, med drugim tudi poročila o reviziji pripojitve. Daje nam utemeljen sum, da je bilo potrebno pri pripojitvi Factor banke in Probanke pač nekaj prikriti.

Žal je res, da zakonodajalci marsičesa za nazaj ne moremo spremeniti. Spoštovati je potrebno prepoved retroaktivnosti ter kazenskopravno načelo, po katerem se mora za obdolženca uporabljati Kazenski zakonik, ki je veljal ob storitvi kaznivega dejanja ali tisti zakonik, ki je zanj milejši oziroma ugodnejši. Vendar poudarjam, da to ne sme služiti za izgovore, da se na področju pregona bančnega kriminala ne more nič več storiti in da moramo stati križem rok.

V Novi Sloveniji nismo mogli zgolj čakati Vlade, da v Državni zbor pošlje svoj predlog za okrepitev dela pravosodja na tem področju. Predlagali smo specializacijo dela sodišč in tožilcev na področju bančnega kriminala. Že sklep v vmesnem poročilu o opravljeni parlamentarni preiskavi Logarjeve komisije je predlagal specializacijo dela sodišč. 22. novembra 2016 je namreč ta Državni zbor glasoval o sklepu vmesnega poročila o opravljeni parlamentarni preiskavi. Sklep je med drugim vseboval besedilo, citiram, »Državni zbor skladno z bistvenimi ugotovitvami parlamentarne preiskave predlaga Vladi, da zakonsko in materialno zagotovi ustanovitev specializiranega sodišča za pregon bančne kriminalitete v okviru organiziranosti sodstva.«. Za predlog sklepa je glasovalo 74 poslancev, proti ni glasoval nihče. Od sprejema sklepa je minilo že veliko časa, vladna koalicija, ki je soglasno podprla sklep, in ki ima za seboj celoten državni aparat, ni predlagala rešitve, ki bi uresničila rešitve iz tega sklepa. Zaradi tega smo svoj predlog zakona pripravili v opozicijski Novi Sloveniji. Trenutno veljavna slovenska zakonodaja, ki ureja sodno obravnavo zahtevnejših kaznivih dejanj, ne pozna posebne oblike specializiranosti področja preiskovalna in sojenja o zadevah bančnega kriminala. Izkušnje soočanja z bančnim kriminalom pa kažejo na visoko mero neučinkovitosti pravosodnega sistema pri izvedbi postopkov, ki bi se zaključili s sodnim epilogom v obliki obsodilne ali oprostilne kazenske sodbe. Zastaranje zadev tovrstne oblike kriminala pa je nedopustno. Predlog novele Zakona o sodiščih, ki smo ga pripravili in vložili poslanci Nove Slovenije, je predvideval uvedbo specializiranih oddelkov za bančno kriminaliteto pri okrožnih sodiščih. V te oddelke bi se razporedilo najbolj usposobljene sodnike, sodelavce in pomočnike. Predlog je zaradi visokih visoke stopnje zahtevnosti tega področja določa obveznost izpolnjevanja oseb, ki delujejo v tem oddelku. To vključuje tudi pridobivanje znanj iz tujine, kar v mednarodnem smislu omogoča prenos najboljših praks v delovanje oddelka. Nova Slovenija ocenjuje, da je tudi področje odkrivanja ter pregona kaznivih dejanj bančnega kriminala v pristojnosti specializiranega državnega tožilstva za našo družbo tako zelo pomembno, da je potrebno te procese podpreti in okrepiti. Prav zato smo vložili tudi spremembo Zakona o Državnem tožilstvu. Na Islandiji je bila ustanovljena posebna tožilska enota. Ta je prevzela odgovornost za pregon bančnega kriminala. Bila je sposobna postopke pregona voditi tako, da je bilo za svoje dejanje na koncu obsojenih kar 30 bankirjev in finančnikov. V Sloveniji sta bila do sedaj obsojena zgolj dva.

Na drugi strani bi Predlog novele Zakona o državnem tožilstvu Nove Slovenije znotraj specializiranega državnega tožilstva ustanovil poseben oddelek za pregon bančnega kriminala z najbolj izkušenimi državnimi tožilci in strokovnimi sodelavci. Tudi ti bi se morali redno izpolnjevati s strani domačih in tujih strokovnjakov na področju bančnega kriminala. Tako kot z novelo Zakona o sodiščih, smo želeli tudi z novelo Zakona o Državnem tožilstvu doseči, da bi se osebe, ki so za soočanje z bančnim kriminalom najbolj usposobljene znotraj specializiranega Državnega tožilstva lahko ukvarjale izključno s tem področjem kazenskega prava. Kljub temu, da je Državni zbor soglasno podprl sklep o ustanovitvi specializiranega sodišča za bančni kriminal, in da so zakoni Nove Slovenije prestali prvo splošno obravnavo, Vlada ni zbrala dovolj poguma, da bi naše zakone podprla. To ocenjujemo kot izgubljeno priložnost, si pa seveda svoje lahko mislimo o odnosu te Vlade do bangsterjev. Zaskrbljujoče je tudi dejstvo, da je Slovenija država z najvišjim deležem slabih posojil v bruto domačem proizvodu med vsemi državami članicami Evropske unije. V skladu z ugotovitvami Evropskega statističnega urada, Eurostat, so v letu 2015 slaba posojila v Republiki Sloveniji predstavljala kar 7,5 % BDP. Daleč za Slovenijo se je v tej neslavni kategoriji na drugo mesto z veliko boljšim rezultatom, 1,7 % BDP uvrstila Češka. Pri veliki večini vseh ostalih držav članic pa se ta kazalnik giblje pod enim odstotkom. Posebej žalostno pri vsem tem pa je, da so kazniva dejanja bančnega kriminala ter nepopolno soočenje z njihovimi posledicami v slovenski družbi ustvarjalo občutek neenakosti ter nezaupanja v državne mehanizme. Slovenski davkoplačevalci so upravičeno jezni, ko s svojimi davki krpajo milijardne luknje, ki so jih v proračunu izkopale neodgovorne osebe v bankah. Slovenski pravosodni sistem žal teh oseb ni sposoben obravnavati tako, kot bi o njih izrekel, da bi o njih izrekel obsodilno ali oprostilno sodbo. Pogosto se zdi, da je izid na sodišču bolj odvisen od moči in vpliva kot od pravil in zakona. To se odraža tudi v velikem nezaupanju državljanov v pravosodje. Ena od naših prioritet je končno ustvariti državo, kjer pravila in zakoni veljajo za vse enako, tako za povprečnega državljana kot tudi za bankirja oziroma bančno ložo. Delo preiskovalne komisije vidimo kot izjemno pomemben doprinos k temu cilju. Predsedniku, dr. Logarju, in vsem članom komisije se zato za njihovo izjemno delo zahvaljujem v imenu celotne Poslanske skupine Nove Slovenije. Danes bomo ponovno podprli tudi predlog sklepa o ustanovitvi specializiranega sodišča, kar smo v preteklosti podkrepili tudi s svojim predlogom Zakona o sodiščih. Upamo, da bo ta predlog tudi zaradi dela preiskovalne komisije ugledal luč sveta. Iskrena hvala na tem mestu tudi vsem strokovnih sodelavcem, ki so vlagali v delo te preiskovalne komisije veliko naporov. V Novi Sloveniji bomo končno poročilo preiskovalne komisije o ugotavljanju zlorab v slovenskem bančnem sistemu ter ugotavljanju vzrokov in odgovornosti za že drugo sanacijo bančnega sistema v samostojni Sloveniji podprli.

Hvala lepa.

Besedo ima Poslanska skupina nepovezanih poslancev, zanjo dr. Bojan Dobovšek.

Spoštovani vsi, ki spremljate to sejo!

Dogajanje v bančnem sektorju je tipičen prikaz sistemske korupcije, za katero je značilno dajanje kreditov brez zavarovanj po zvezah in poznanstvih in rotiranje določenih ljudi po položajih, da so tisti, ki so bančno luknjo ustvarili, tudi reševali in prikrivali dejanja, ter tako imenovano zlato padalo ali dobra služba za vse, ki so tiho o deviantnih ravnanjih in celo onemogočajo preiskovanje. Problemi se kažejo v delovanju neformalnih mrež od preiskovalnih institucij, sodstva, bančništva in drugih nadzornih institucij, v slabem vodenju bank in pa pomanjkljivem nadzoru, tako notranjem kot zunanjem. Pri tistih, ki so bili imenovani na ključne položaje, opažamo, da niso skrbeli za konflikte interesov, da jih niso odpravljali, da niso skrbeli za konkurenčno tajnost, da niso skrbeli za vodenje institucije, kjer bi bili nadzorni mehanizmi ustrezni, da niso preprečevali tega, da so se krediti dajali po drugačnih merilih za ljudi in po drugačnih za svoje prijatelje, kajti videli smo, da banke znajo delovati, če smo sami udeleženi kot komitent. Kakor hitro pa gre za prijatelje, ti nadzorni mehanizmi izginejo. In seveda ugled se je zelo zmanjšal. Pri tem nas je zanimalo, kaj je pa delala politika, kako je ona vplivala na tovrstno dogajanje in pa kaj je vloga medijev. 4. veja oblasti tukaj ni odigrala svoje funkcije nadzora nad politiko in vsemi drugimi institucijami in tudi oni morajo najprej razčistiti znotraj sebe, kakšen vpliv so imeli na dogajanje v bančnem sektorju. Zdaj, če pogledamo analizo, vidimo, da nihče ni izjavil, da je prišlo do pritiska s strani politike. Se pravi, če tega pritiska ni bilo, so odgovorni tisti, ki so banke vodili in nadzorovali. Kako se je to dogajalo? S tem, da so se izogibali zakonskim določbam, pa naj gre to za kreativno razlago teh določb, naj gre to za svojstvene razlage na podlagi drago plačanih mnenj ali pa direktno izogibanje. Zastal je nadzor, imeli so cel kup svetovalnih pogodb, tako se vprašamo, tisti, ki so zasedali najvišje funkcije, zakaj potrebujejo svetovalce, kako so sploh prišli do te funkcije, če pa za vsako odločitev potrebujejo svetovalce? Zagovori, v zagovorih so navajali, da o tem ne vejo nič, da se ne spomnijo, da ni z njihovim delovanjem nič narobe in pa, da zadev ne poznajo. Se pravi, ali so ne sposobni ali pa so to naredili namerno, oboje pa je katastrofalno narobe. Če pogledamo kakšna odgovornost sledi, seveda kazenska, zato vso dokumentacijo predajamo organom pregona, da ugotovijo kaj je bilo z kazensko odgovornostjo, vendar to ni dovolj, potrebno je pritisniti tudi na odškodninsko odgovornost in finančne institucije, tukaj je velika vloga tudi Ministrstva za finance, agencij in uradov, cilj je ne, da te ljudi samo spravimo v zapor, ampak, da ugotovimo kakšno je njihovo premoženjsko stanje, dobimo kaj denarja nazaj, kajti denar nekje je in zapolnimo proračun. In pa potem še na tretjem nivoju, položajska odgovornost, s to se v dobri državi zavzemamo, da pride do prepovedi opravljanja javne funkcije za vse tiste, ki so oškodovali državno premoženje, bančna luknja vsekakor je nastala in vidimo vzorec obnašanja, da eni in isti ljudje so še vedno na najvišjih položajih. Pri tem bi opozoril tudi na ljudi, ki so bili pa pripravljeni kaj povedati, tako imenovane žvižgače in te je potrebno zaščiti, teh bi bilo lahko še več. Če sumiram, politična odgovornost vsekakor, za kadrovanje na najvišje funkcije tako v bankah kot nadzornih mehanizmih in zato so odgovorne Vlade, še posebej ta zadnja, opozarjali smo SDH, kadrovanje, nadzorniki v bankah, uprave v bankah, to so tisti, ki so bančno luknjo povzročili. In pa seveda ne ukrepanje, tako na zakonodajnem kot na drugem področju, dovolj je teh koruptivnih ravnanj. Kako to doseči? Dosežemo lahko z ustreznim kadrovanjem, ki bo na podlagi referenc in pa kariere, ne pa po zvezah in poznanstvih, tako, da začnejo finančne instituticje delovati, da ne bo zopet prišlo do domnevnega pranja denarja iz Irana preko Slovenije v druge evropske in svetovne države, se pravi te finančne institucije morajo prevzeti odgovornosti, postaviti moramo prave ljudi, ne pa, da v nekaterih agencijah to opravljajo vršilci dolžnosti. In pa seveda profesionalno delovanje četrte veje oblasti, mediji ravno v zadnjih raziskavah so izpostavljeni kot tisti, ki so glavni pri odpravljanju finančne kriminalitete poleg policije in tožilstva, žal mediji z tovrstnim poročanjem kot je sedaj, resničnega dela ne opravijo. Iskanje resnice, poročanje o dogodkih, videli bomo kako bodo mediji odigrali svojo vlogo pri finančni kriminaliteti. Zaradi vsega navedenega v poslanski skupini, tako poročilo kot predloge podpiramo.

Besedo ima Poslanska skupina Stranke modernega centra, za njo mag. Dušan Verbič.

Hvala za besedo predsednik. Spoštovane poslanke in poslanci, prav lep pozdrav.

Kot rečeno Državni zbor danes na izredni seji obravnava končno poročilo preiskovalne komisije o ugotavljanju zlorab v slovenskem bančnem sistemu ter ugotavljanju vzrokov in odgovornosti za že drugo sanacijo bančnega sistema v Republiki Sloveniji. Z drugimi besedami ugotavlja se politična odgovornost nosilcev javnih pooblastil. V Poslanski skupini Stranke modernega centra se strinjamo, kot iz poročila izhaja, da so nadzorni sveti bank v večinski državni lasti v obdobju 2002-2013 objektivno in subjektivno odgovorni za slabo opravljen nadzor nad bančnim poslovanjem v bankah, ki so jih nadzirali. Bančna ekspanzija je le še okrepila izvajanje slabe bančne prakse. Vlada Janeza Janše v obdobju 2004-2008 nosi objektivno odgovornost za imenovanje nadzornikov, ki niso ustrezno opravljali nadzora v bankah v kritičnem času napihovanja bančnega kreditnega portfelja, Vlada Boruta Pahorja in kasneje Agencija za upravljanje kapitalskih naložb pa za imenovanje nadzornikov, ki niso izvajali ustreznega nadzora nad upravami bank za zagotovitev pravočasnega upravljanja s slabimi naložbami, kot je bilo predvideno v bančni regulativi. Za neustrezno, pomanjkljivo in prepozno ukrepanje v obdobju med 2004-2013 nosi Banka Slovenije objektivno odgovornost. Guverner in viceguvernerji, ki so pokrivali nadzor bančnega poslovanja, pa so tudi subjektivno odgovorni.

Kot izhaja iz poročila, je v prvem obdobju krize, torej po letu 2008, Vlada Republike Slovenije posvečala premajhno pozornost stabilnosti bančnega sistema in se prepozno zavedala resnosti razmer v bančnem sistemu. Vlada Boruta Pahorja tako po ugotovitvah preiskovalne komisije nosi objektivno odgovornost za neprimerno strukturo ukrepov na področju bančnega sistema glede na težave slovenskih bank v lasti države, ki so bile nadpovprečno prizadete zaradi kopičenj kreditnega tveganja in potrebe po restrukturiranju svojih terjatev. Minister za finance dr. Franc Križanič pa po ugotovitvah preiskovalne komisije nosi objektivno in subjektivno odgovornost za prepočasno ukrepanje.

Vlada Alenke Bratušek, ki se je odločila z davkoplačevalskim denarjem sanirati banke, vzporedno s tem ni niti pripravila ustrezne normativne kadrovske in proračunske podlage, niti ni zagotovila politične podpore za okrepitev pregona bančne kriminalitete. S tem je po oceni preiskovalne komisije bil zamujen kritični moment, ko bi organom odkrivanja in pregona s prikritimi instrumenti omogočili uspešnejši pregon bančne kriminalitete, zato iz poročila izhaja, da Vlada Alenke Bratušek nosi objektivno odgovornost za neustrezno ukrepanje na tem področju.

V poročilu se odgovornost očita tudi Vladi Mira Cerarja. Očita se ji ravnanja, ki so bila izvršena oziroma dokončana pred nastopom njegove Vlade. Glede očitkov, da Vlada Mira Cerarja pregonu bančne kriminalitete ni posvečala dovolj ustrezne pozornosti, je treba povedati, da se je stanje na področju preganjanja notranje bančne kriminalitete v tem času izboljšalo, zlasti na račun številnih nujno potrebnih ukrepov. Med drugim je bila sprejeta tudi največja kadrovska okrepitev državno-tožilskih vrst od osamosvojitve dalje, saj se je omogočilo, da je zapriseglo 30 novih državnih tožilcev oziroma tožilk.

Dovolite mi, da naštejem samo nekaj ukrepov, ki smo jih v tem mandatu, se pravi, v času Vlade dr. Mira Cerarja, sprejeli. Sprejeta je bila novela Zakona o bančništvu, s katero smo uredili dostop do podatkov, varovanih kot bančna tajnost, kar je seveda zelo pomembno pri pregonu tovrstnega kriminala. Prav tako smo z novelo določili, da lahko pod določenimi pogoji do zaupnih bančnih podatkov dostopa tudi parlamentarna preiskovalna komisija. Sprejeli smo novelo Zakona o ukrepih Republike Slovenije za krepitev stabilnosti bank. Za namene pregona bančne kriminalitete se je predvidelo in so predvideni posebni roki za ugotavljanje kazenske in odškodninske odgovornosti poslovodstev bank, ki so bile deležne ukrepov za stabilnost njihovih temeljnih sredin oziroma bank. Lani junija je bil sprejet Zakon o reševanju in prisilnem prenehanju bank, ki je dal pristojnim organom učinkovite preventivne mehanizme in pooblastila za pravočasno obravnavo bančne krize, doprinesel pa bo tudi k bolj odgovornemu upravljanju samih bank. Sprejeta je bila novela Kazenskega zakonika, ki je zaostrila kazni za korupcijska kazniva dejanja in podaljšala njihov zastaralni rok iz 10 na 20 let, da ne bodo zadeve zastale tako kot v prejšnjih letih. Določneje so opredeljena kazniva dejanja davčnih zatajitev in zlorab notranjih informacij. Z novelo Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij so bili zaostreni pogoji za odlog nastopa zaporne kazni iz zdravstvenih razlogov. Z novelo Zakona o državnem tožilstvu so bile odpravljene zakonske ovire za dodelitev strokovnjakov s posebnimi znanji v Specializirano državno tožilstvo. Z ustrezno spremembo Zakona o sodiščih smo povečali možnosti dodeljevanja okrajnih sodnikov na okrožna sodišča, kar omogoča učinkovitejše razporejanje zadev, s tem pa tudi hitrejše reševanje na samih sodiščih. In končno, novela Zakona o sodnem registru je vzpostavila dodatne možnosti za organe odkrivanja in pregona v zvezi s pridobivanjem podatkov o povezanih osebah gospodarskih družb neposredno iz sodnega registra oziroma registra poslovnih subjektov. Na podlagi navedenega za očitke preiskovalne komisije, da aktualna Vlada področju bančne kriminalitete ni posvečala ustrezne pozornosti, ni mogoče soglašati, saj, kot navedeno, ne držijo.

Preiskovalna komisija torej predlaga, da Državni zbor po obravnavi tega vmesnega poročila sprejme predmetne sklepe. V Poslanski skupini Stranke modernega centra menimo, da predlagani sklepi sledijo namenu pregona bančne kriminalitete, zato jih bomo podprli, prav tako tudi končno poročilo.

Hvala za vašo pozornost.