Spoštovani, vsem prav lep pozdrav. Začenjam 62. nujno sejo Odbora za notranje zadeve, javno upravo in lokalno samoupravo.

Opravičenih danes ni. So pa z nami s pooblastilom: poslanec gospod Gregor Perič nadomešča gospoda poslanca mag. Dušana Verbiča, gospod Aleksander Reberšek nadomešča poslanca gospoda Andreja Černigoja, gospod Mihael Prevc nadomešča gospoda Blaža Pavlina in gospa Karmen Furman nadomešča gospo Suzano Lep Šimenko.

Torej vsem še enkrat lep pozdrav. Smo sklepčni, lahko začnemo.

Glede dnevnega reda ugotavljam, da ni bilo pripomb do roka in je dnevni red tak kot je bil poslan s sklicem seje.

Prehajamo na 1. TOČKO DNEVNEGA REDA, TO JE NA OBRAVNAVO ZAHTEVE VRHOVNEGA SODIŠČA REPUBLIKE SLOVENIJE ZA ZAČETEK POSTOPKA ZA OCENO USTAVNOSTI DRUGEGA STAVKA PETEGA ODSTAVKA 79.A ČLENA ZAKONA O TUJCIH, ki jo bomo obravnavali na podlagi drugega odstavka 255. člena Poslovnika Državnega zbora.

Želi besedo predstavnica oziroma predstavnik Zakonodajno-pravne službe?

Prosim.

Podpredsednik, hvala za besedo. Spoštovani člani odbora.

ZPS je pripravlja mnenje o zahtevi za oceno ustavnosti drugega stavka petega odstavka 79.a člena Zakona o tujcih. Zahtevo je marca lani vložilo Vrhovno sodišče. V njej zatrjuje, da določba predstavlja protiustavno pravno praznino, zato je ne more uporabljati. Državni zbor, ki je sprejel ta predpis, je v tem postopku tožena stranka. ZPS smo tako pripravili odgovor Državnega zbora, v katerem navajamo argumente v obrambo izpodbijani ureditvi. Najprej bom povzel navedbe Vrhovnega sodišča in vlade, nato pa predstavil naše mnenje.

Vrhovno sodišče bi moralo izpodbijano določbo uporabiti pri odločanju o pritožbi tujca zoper sklep Upravnega sodišča o tem, da je njegovo pridržanje v centru za tujce še vedno utemeljeno. Pridržanje pred odstranitvijo tujca iz države se lahko odredi, če na primer obstaja nevarnost pobega ali ga iz drugih razlogov ni mogoče takoj odstraniti. Pridržanje z odločbo odredi policija za največ 6 mesecev in ga lahko še enkrat podaljša. Zoper odločbo o pridržanju ima tujec možnost sprožiti upravni spor. V tej zadevi pa gre nov dodatni institut, ki ga je uvedel 79.a člen, in sicer preiskus utemeljenosti pridržanja po uradni dolžnosti brez tožbe pridržanega tujca. Če je pridržanje odrejeno do treh mesecev, njegovo utemeljenost pred potekom pregleda Ministrstvo za notranje zadeve. Če pa je odrejeno dlje (do 6 mesecev), pa pregled opravi kar Upravno sodišče. Če ministrstvo ali sodišče ugotovita, da razlogi za pridržanje niso več podani, policiji naložita, da tujca nemudoma izpusti iz centra, ali pa ugotovita, da razlogi še vedno obstajajo. Namen instituta je torej skrajšati odvzem prostosti na čim krajše obdobje. V tej zadevi je sporen peti odstavek, ki ureja pravno varstvo zoper takšno odločitev. V prvem stavku določa možnost upravnega spora zoper odločitev ministrstva, v drugem, izpodbijanem stavku pa določa, da je zoper odločbo Upravnega sodišča možna pritožba na upravno sodišče. To je bilo lani z novelo Zakona o tujcih F popravljeno tako, da je za pritožbo sedaj pristojno Vrhovno sodišče.

Vrhovno sodišče meni, da je drugi stavek, ki določa njegovo pristojnost, tako nejasen, ta predstavlja protiustavno pravno praznino. Saj, prvič, iz odločbe naj nebi bilo mogoče razbrati, katero sodišče je pristojno, in drugič, ni mogoče razbrati, po katerem procesnem zakonu bi moralo odločati. Z jezikovno in sistematično razlago je prišlo do dveh rezultatov, ki sta po njegovi presoji neskladna z ustavo. Najprej je ugotovilo, da bi moralo uporabiti Zakon o upravnem postopku, saj da že upravno sodišče odloča o neke vrste upravnem postopku. Vlagatelj meni, da je ta razlaga nepredstavljiva, če bi moralo kot najvišje sodišče v državi odločati kot nekakšen pritožbeni organ v upravnem postopku. Tudi druga razlaga ga pripelje do nesprejemljivega rezultata, saj meni, da ne more uporabljati Zakona o upravnem sporu, saj se postopek ne začne s tožbo, v njem ni ne tožnika ne tožene stranke in se ne konča z vsebinsko sodbo ali sklepom, ki bi ustrezal merilom Zakona o upravnem sportu. Zato, ker ne more uporabiti ne enega ne drugega zakona, naj bi šlo za protiustavno pravno praznino, ki krši 2. člen ustave – pravno državo.

Vlada je v svojem mnenju izpostavila, da iz zakona jasno izhaja, da gre za odločanje o upravnem sporu in da vrhovno sodišče ne razloži jasno, zakaj ne more uporabiti zakona o upravnem sporu. Poleg tega pa je vlada utemeljeno opozorila na dejstvo, da sta se upravno in vrhovno sodišče že v zakonodajnem postopku strinjali s tem, da se določba spremeni tako, da ima tujec pravico do pritožbe na vrhovno namesto na upravno sodišče, torej z isto določbo ki jo sedaj izpodbija. V ZPS se strinjamo z mnenjem in dodajamo še svoje argumente. Najprej menimo, da zahteva ne izpolnjuje procesnih predpostavk in jo je zato treba zavreči. Naloga zakonodajalca je, da sprejema predpise. Naloga sodišč pa je, da jih razlagajo. Le takrat, ko so v predpisih takšne praznine, da jih ni mogoče napolniti z razlago, mora sodišče prekiniti postopek in začeti oceno ustavnosti pred ustavnim sodišče. Sodišča morajo aktivno izčrpati vse možnosti, razlage morajo iskati v celotnem pravnem redu po lastni ustavni vesti, preden lahko začnejo ta postopek. Toda vrhovno sodišče po našem mnenju ni izčrpalo vseh metod razlage, zlasti namenske. Ni izkazalo, da gre za pravno praznino. Menimo, da iz zahteve izhaja celo nasprotno, da je določba pravzaprav jasna in odkazuje na uporabo Zakona o upravnem sporu. Le, da vlagatelj meni, da je ne more uporabiti skladno z ustavo. Vendar pa ne izkaže, da je izčrpal vse možnosti ustavno skladne razlage, zato se zdi, da vlagatelj Vrhovno sodišče poskuša pridobiti od ustavnega sodišča svetovalno mnenje, za kar pa ni pristojno. Še manj pa bi bilo dopustno razveljavljati jasne zakonske določbe, ki jih je sprejel Državni zbor in ki jih je mogoče ustavno skladno razlagati.

Ker vrhovno sodišče uveljavlja le kršitev 2. člena, je za zavrženje dovolj, da pokaženo na eno ustavno skladno razlago. V ZPS smo pripravili štiri. In sicer tudi zato, ker ustavno sodišče ni vezano na zahtevek in lahko ta člen presoja tudi z vidika drugih členov ustave. Prav s temi štirimi razlagami, ki jih bom sedaj kratko predstavil, pa utemeljujemo skladnost člena tudi z drugimi določbami ustave in sicer z 19., 23., 25., 127. in 157. členom. V tem primeru pa bo treba zahtevo zavrniti po vsebini.

Glede prvega argumenta oziroma razlage. V ZPS smo preučili zakonodajno gradivo. Iz njega izhaja, da je zakonodajalec nedvoumno hotel zagotoviti odločanje o sodnem postopku in da naj bo na voljo pritožba. Res so bile v prejšnjih fazah postopka neke nejasnosti, vendar je prav z novelo F zakonodajalec razblinil vse dvome glede narave postopka in jasno izrazil željo, da se smiselno uporablja Zakon o upravnem sporu in da naj vrhovno sodišče odloča tudi o pritožbi.

Druga razlaga je sicer sistematična, nas pripelje do sklepa, da je ZUS, torej Zakon o upravnem sporu, uporabljiv, ker že Zakon o tujcih jasno določa sodni nadzor, ta pa se uresničuje edino po tem zakonu. Poleg tega menimo, da tudi sicer narava tega instituta predstavlja presojo zakonitosti aktov izvršilne veje le v bolj omejenem obsegu. Poudarjamo pa tudi, da je nekoherentno, da vrhovno sodišče meni, da ne more uporabljati Zakona o upravnem sporu, čeprav je sodišče na prvi stopnji enak razlagalni problem že rešilo na ustavno skladen način, česar pa vlagatelj ni problematiziral.

Posebna dolžnost uporabe upravnega spora pa izhaja tudi iz prava Evropske unije, in sicer načela učinkovitosti. Sporna določba prenaša 15. člen direktive o vračanju, ki tujcem zagotavlja pravico do periodičnega nadzora njihovega pridržanja ne glede na to ali so vložili pravno sredstvo ali ne. Sodišče Evropske unije je že presodilo, da ima določba neposredni učinek. Nacionalno slovensko sodišče torej ne odloča neposredno na podlagi direktive in izvaja pravo Evropske unije. Iz prava unije tako izhaja obveznost slovenskih sodišč, da morajo slovenski procesni zakon uporabljati na način, ki bo zagotovil učinkovitost pravice do periodičnega sodnega nadzora. Ta obveznost je omejena le z jezikovnimi mejami določbe, vendar pa ne gre za takšen primer. Vrhovno sodišče bi moralo zakon uporabljati zgolj smiselno tako, da ga lahko prilagodi konkretni zadevi.

Naš zadnji argument izhaja iz namenske razlage. Po ustavi je naloga sodišča zagotavljati varstvo človekovih pravic in nadzirati drugi veji oblasti. Ta naloga se uresničuje v upravnem sporu, ki je nosilni mehanizem zavor in ravnovesij ter primarni postopek varstva človekovih pravic. V tej zadevi gre za nadzor nad odvzemom prostosti posamezniku s strani izvršilne veje oblasti. Menimo, da ni dopustno odkloniti sodnega varstva zgolj zato, ker niso izrecno urejene vse podrobnosti postopka. Še več, osebna svoboda je tako pomembna pravica, da bi moralo sodišče še bolj aktivno iskati ustavno skladno razlago in zapolnjevati morebitne pravne praznine v korist posameznika. Poleg tega pa je bil že izrecno namen zakonodajalca podeliti sodni veji širše polje samostojnosti tako, da ji je s širšo in odprto določbo omogočil smiselno uporabo obstoječih zakonov. Izrecna določba o smiselni uporabi bi bila celo odveč, saj je upravni spor vedno na voljo za presojo kršitev človekovih pravic.

Na podlagi vseh štirih argumentov zato menimo, da sodišče mora in lahko smiselno uporablja Zakon o upravnem sporu tako, da spoštuje vsa ustavna jamstva in obveznosti iz prava EU ter da spoštuje resnično voljo zakonodajalca, ki je bila v tem, da se zagotovi dvostopenjsko sodno preverjanje utemeljenosti odvzema osebne svobode tujcev v postopku vračanja. Enako je storilo že upravno sodišče na prvi stopnji..

Če sklenem, menimo, da bi ustavno sodišče moralo zahtevo zavreči ali podredno zavrniti, saj je določba jasna in skladna z ustavo.

Zahvaljujem se za besedo.

Hvala za lepo utemeljitev.

Zdaj vprašam predstavnika ministrstva, če želi besedo. Med nami je minister Aleš Hojs.

Želite besedo? Prosim.

Hvala lepa.

Najprej naj seveda rečem, da se s tem, kar smo zdaj slišali s strani Zakonodajno-pravne službe, v popolnosti strinjamo. Pozdravljamo to mnenje posebej zato, ker je tudi iz tega mnenja jasno izkazano, da pač vrhovno sodišče mora delati in da ni prostor, vsaj v tem členu ne, za to, da se nekdo izogiba delu.

Zgolj v informacijo naj povem, da je tisti nonsens iz leta 2017, kjer je Državni zbor sprejel dikcijo, ki je govorila takole: »Zoper odločitev Upravnega sodišča, da je omejitev gibanja še vedno utemeljena, ima tujec pravico do pritožbe na Upravno sodišče.« Torej si predstavljate? Upravno sodišče izda odločbo in isto upravno sodišče je pristojno za pritožbo. To je pač, na žalost tak nonsens se je zgodil v sprejemu tega zakona v Državnem zboru, ampak je bilo to v lanskem letu odpravljeno tako, da je zdaj jasno napisano, da je na odločitev upravnega sodišča možna pritožba na vrhovno sodišče. Tako kot je Zakonodajno-pravna služba že pojasnila, je tudi vlada v svojem odgovoru, ki je ibl dan že pred časom, obširno obrazložila, da ni nobenega razloga za to, da bi se vrhovno sodišče v teh primerih izogibalo svojemu delu. Zato vlada svojega mnenja, ki ga je že podala, ne spreminja in ne čuti potrebe, da bi bilo dodatno potrebno kakorkoli v bistvu stvari dodatno pojasnjevati.

Hvala.

Odpiram razpravo. K besedi se je javil gospod Möderndorfer.

Gospod Möderndorfer, dobro jutro. Želite besedo? Ne? Aha, v redu.

Želi kdo drugi besedo? Ugotavljam, da nihče.

Potem prehajamo na odločanje. Odločali bomo o mnenju, da Odbor za notranje zadeve, javno upravo in lokalno samoupravo podpira mnenje Zakonodajno-pravne službe o zahtevi za oceno ustavnosti drugega stavka petega odstavka 79.a člena Zakona o tujcih z dne 3. 12. 2021 ter ji predlaga, da v skladu z 266. členom Poslovnika Državnega zbora pripravi odgovor Ustavnemu sodišču.

Želi kdo obrazložiti svoj glas? Ugotavljam, da nihče. Potem glasujemo.

Začenjam glasovanje. Glasujemo.

Kdo je za? (10 članov.) Proti? (Nihče.)

Ugotavljam, da je sklep sprejet.

S tem je ta točka dnevnega reda zaključena. Prehajamo na naslednjo točko dnevnega reda.

Vsem, ki ste bili pa vabljeni samo k 1. točki, pa se zahvaljujem in vas lepo pozdravljam.

Prehajamo na 2. TOČKO DNEVNEGA REDA, TO JE PREDLOG ZAKONA O SPREMEMBAH IN DOPOLNITVAH ZAKONA O JAVNEM NAROČANJU v okviru skrajšanega postopka.

Najprej bi vprašal, če želi za dodatno obrazložitev besedo predstavnica predlagatelja gospa Karmen Furman. Želi?

Prosim. Mag. Karmen Furman, beseda je vaša.

Hvala lepa za besedo, predsedujoči.

V mesecu juniju smo poslanci koalicije s podporo Slovenske nacionalne stranke v zakonodajni postopek vložili predlog sprememb Zakona o javnem naročanju za področje nabav medicinske opreme in pripomočkov. Dejstvo je, da vsa leta od osamosvojitve naše države zdravstvo pretresajo številne korupcijske afere o preplačanih medicinskih materialih. Kljub temu pa v vseh teh letih s strani pristojnih institucij ni bilo posluha ali pa volje, da bi se torej slednje zakonsko uredilo in bi se na ta način onemogočila nadaljnja preplačila zdravstvenega materiala. Sta pa bili v ta namen do sedaj v Državnem zboru ustanovljeni dve preiskovalni komisiji, ki ga tekom preiskave le še potrdili, da so anomalije in preplačila pri nabavah v zdravstvu v praksi dejansko dogajajo. Naj spomnim, v prejšnjem mandatu Državnega zbora je preiskovalna komisija pod vodstvom gospe Jelke Godec ugotovila zlorabe na področju nakupa žilnih opornic, ki so bile tudi po ugotovitvah komisije preplačane od tri- do štirikrat napram cenam, ki so jih za žilne opornice plačevali v primerljivih državah članicah Evropske unije. Trenutno še vedno deluje preiskovalna komisija na področju nabav in upravljanja z medicinsko opremo in zdravstvenim materialom. In na podlagi dela te preiskovalne komisije je bilo julija lani na seji Državnega zbora potrjeno vmesno poročilo, iz katerega pa izhaja, da smo že pri preiskavi zgolj enega segmenta nabav, to so bili nakupi kolčnih protez, ugotovili, da so bile le-te v eni izmed slovenskih bolnišnic v primerjavi z najcenejšo bolnišnico preplačane kar za 75 %. Ker trenutno veljavna zakonodaja očitno takšna ravnanja omogoča, slednje torej kaže na nujno potrebo po zakonski spremembi tega področja. Prav zato smo v preiskovalni komsiji v poročilu vnesli tudi izhodišča oziroma smernice za nadaljnje spremembe Zakona o javnem naročanju, ki jih je potrebno sprejeti, da se preplačila zdravstvenega materiala v praksi ne bodo več dogajala. Na podlagi teh sprejetih izhodišč preiskovalne komisije pa je bil pripravljen tudi predlog sprememb zakona, ki je danes torej v obravnavi tukaj na matičnem odboru. Na tem mestu bi torej želela poudariti kot prvo, da predlagane zakonske spremembe temeljijo na konkretnih ugotovitvah preiskovalne komisije, ki so torej posledica izvajanja javnih naročil v slovenskih bolnišnicah. Drugič, da so v preiskovalni komisiji zastopane in so tako lahko pri preiskavi sodelovale prav vse politične stranke, ki so danes v parlamentu. In kot tretjič, da so spremembe zakona v tej smeri nujne, smo očitno soglasni tako v koaliciji kot v opoziciji, saj je bilo vmesno poročilo s sklepom, ki v bistvu vsebuje prav predložene in danes obravnavane spremembe zakonodaje, v Državnem zboru na julijski plenarni seji potrjeno brez glasu proti. Kot temeljno spremembo zakona torej predlagamo regulacijo cen medicinskih pripomočkov in opreme s sistemom referenčnih cen. Menimo namreč, da bi se z uvedbo sistema evropsko preverljivih cen preprečilo, da bi se tudi v prihodnje ponavljala dolgoletna praksa slovenskih bolnišnic, in sicer da bi se enak material istega proizvajalca pri nas prodajal po bistveno višjih cenah kot v drugih primerljivih evropskih državah, kakor tudi da bi se cene enakega materiala med slovenskimi bolnišnicami še naprej bistveno razlikovale. Vzpostavitev sistema referenčnih cen bi torej privedla tako do znižanja cen medicinskih pripomočkov in opreme na slovenskem trgu, hkrati pa bi omogočila izenačitev nabavnih cen v javnih zavodih na primarni, sekundarni in terciarni ravni.

V skladu z mnenjem Zakonodajno-pravne službe smo pripravili amandmaje, ki upoštevajo nomotehnične smernice in so v tej smeri torej tudi usklajeni z mnenjem Zakonodajno-pravne službe Državnega zbora. So pa k vloženemu predlogu zakona svoje pripombe podali tudi Zbornica ponudnikov medicinske tehnologije in storitev Medtech, Združenje zdravstvenih zavodov Slovenije in Komisija za preprečevanje korupcije. Stališča oziroma pomisleki vseh treh institucij v prejetih dopisih se sicer bolj ali manj ponavljajo, pri čemer pa mi dovolite, da na kratko uvodoma se opredelim še do dveh njihovih bistvenih vsebinskih pripomb.

In sicer kot prvo, da so predlagane spremembe in dopolnitve v nasprotju z evropsko direktivo iz tega področja. In kot druga pripomba odsotnost metodologije izračuna oziroma sama struktura referenčne cene. Torej v zvezi s predlaganima pripombama bi želela pojasniti, da Evropska unija za področja urejanja javnih naročil doslej ni sprejela nobene neposredno obvezujoče uredbe, temveč, če se smem tako izraziti, le posredno obvezujoče direktive. Slednje pomeni, da za razliko od uredb, ki so za države članice neposredno in v celoti zavezujoče, direktiva Evropske unije države zavezuje le glede cilja, ki ga je potrebno doseči, pri tem pa državam prepuščajo izbiro oblike in metod. Navedena direktiva, na katero se torej sklicuje tudi mnenje Komisije za preprečevanje korupcije, predstavlja tako le okvirno vodilo za nacionalno zakonsko ureditev, ki jo države članice določijo same. Je pa res, da je bila praksa naše države doslej pogosto takšna, da so se direktive brez prilagoditve nacionalnim specifikam, pogojem in potrebam zgolj prepisovale v nacionalne predpise. Glede na to menimo, da predlagane spremembe nikakor niso v nasprotju z evropsko zakonodajo oziroma direktivo. Tudi postopek s pogajanji brez predhodne objave je predviden povsem v skladu s cilji oziroma namenom same direktive. V skladu z zahtevami direktive se bo namreč kot nova posebna zakonska ureditev, torej kot lex specialis za področje nabav v zdravstvu ta postopek lahko uporabljal le v posebnih primerih in okoliščinah, ko bo to nujno potrebno, pri čemer bo moral biti za njegovo izvedbo izpolnjen tudi kriterij izjemnih okoliščin iz 50. točke preambule evropske direktive. Postopek se bo tako lahko izvedel zgolj in šele, če določenega artikla ne bo mogoče nabaviti po referenčni ceni niti z zakonsko dopstnim odstopanjem, to pa je, da se blago nabavi do 10 % nad določeno referenčno ceno. Celoten trg Evropske unije se torej tako lahko v postopek vključi le pod točno določenim in restriktivno zamejenim pogojem, pri čemer pa menimo, da je izredno pomembno, da se s takšno ureditvijo omeji tudi vsakršna možnost monopola domačih dobaviteljev. S predlagano spremembo se namreč izognemo kartelnemu dogovarjanju ponudnikov, kar se v praksi, kot je potrdila tudi ena izmed prič na preiskovalni komisiji, sicer dogaja.

Tudi druga vsebinska pripomba glede metodologije izračuna cen oziroma strukture referenčne cene pravnoformalno menimo, da ni utemeljena, saj slednje preprosto ne more biti zakonska materija. Glede na dejstvo, da zakon zajema vrsto artiklov, ni mogoče vnaprej predvideti vseh elementov cene. Zato je to tipičen primer, ko mora zakon odkazati na ustrezen izvedbeni podzakonski akt. V skladu z opozorili se z amandmajem v predlog zakona doda ustrezna določba, da se sprejme predpis – uredba vlade, s katero se bo natančneje uredila metodologija izračuna cen za posamezno kategorijo nabave.

Na koncu naj še povem, da smo sopodpisniki tega zakona veseli tako soglasne podpore zakonskemu predlogu s strani Državnega sveta, ki je predlog že obravnaval na včerajšnji seji Komisije za državno ureditev, kakor tudi podpore stroke, dr. Blaža Mravljeta, ki je svojo pisno podporo zakonski spremembi naslovil tudi na poslance.

Toliko uvodoma zaenkrat z moje strani. Hvala.

Hvala.

Obveščam vas, da poslanec gospod Miha Kordiš nadomešča poslanca gospoda Boštjana Koražijo.

Zdaj bi pa k besedi povabil predstavnika Državnega sveta.

Prosim.

Gospod predsednik, hvala za besedo. Spoštovani gospe, gospodje, lepo pozdravljeni.

Torej kot je že bilo povedano, Komisija za državno ureditev je novelo potrdila in poudarila, da podpira cilj predloga zakona, da se prepreči preplačila pri nabavah medicinske opreme in medicinskih pripomočkov, kar siromaši zdravstveno blagajno in povzroča negospodarno ravnanje z javnim denarjem. Komisija je opozorila, da se nenehno soočamo z aferami v zdravstvu pri nabavi materiala in da je nujno narediti korak v smeri, ko bo to preprečila in cene spravila v normalne okvire, da ne bo več prihajalo do razlik v cenah enakega materiala med bolnišnicami in da bodo naše cene primerljive z evropskim povprečjem oziroma primerljivimi državami. Člane komisije je zanimalo ali so predlagatelji novele s Komisijo za preprečevanje korupcije opravili kakšen usklajevalni sestanek glede na to, da KPK že leta opozarja na netransparentne nabave pripomočkov in opreme v zdravstvu, na kršitve zakonodaje ter potrebne spremembe Zakona o javnem naročanju. Preseneča dejstvo, da v KPK ni konkretnih predlogov, kako pa z drugačnimi predlogi doseči, ki jih zasledujejo predlagatelji v predlagani noveli. Komisija je podprla dejstvo, da predlog zakona prinaša regulacijo cen in se tako prepreči nadaljnja preplačila, da ne bo več prihajalo do cen, ki so višje v primerjavi z državami z višjim BDP kot je slovensko, ter do razlik v cenah enakega materiala. Na komisiji so bila izpostavljena tudi skupna javna naročila in njihov vpliv na večjo transparentnost in nižje cene javnih nabav na področju zdravstva. Pojasnjeno je bilo, da je izvedba skupnega javnega naročila mogoča že v okviru veljavne zakonodaje in tudi v skladu s predlogom zakona je mogoče naknadno izvesti skupno javno naročilo. Vendar skupno javno naročilo ne doseže svojega namena, tj. znižanja cen nabav, če so cene že v izhodišču višje kot na trgu EU in preplačane. Zato je pomembno, da, kot je predlagano v noveli, da se izvede regulacija cen in se tako cene nabave znižajo oziroma jih spravimo v primerljive okvire. No, na komisji je bilo tudi zastavljeno vprašanje, če se ob predlogu za ustanovitev urada pristojnega za centralno cenovno evidenco razmišlja, da bi njihovo pristojnost tudi razširili na nabavo zdravil, saj vemo, da na področju zdravil prihaja tudi do podobnih anomalij.

Sicer pa kot je že bilo povedano, komisija je predlog zakona podprla.

Hvala za besedo.

Hvala.

Drugi vabljeni so se opravičili.

Zdaj bi povabil k besedi Zakonodajno-pravno službo.

Želite besedo? Prosim.

Hvala lepa za besedo, gospod predsednik.

V svojem mnenju je Zakonodajno-pravna služba opozorila na precej nomotehničnih pomanjkljivosti predloga zakona. Danes je predlagatelj predlagal amandmaje k skoraj vsakemu členu predloga zakona, ki nekatere od teh nomotehničnih pomanjkljivosti odpravljajo. Ne odpravljajo pa najpomembnejše pomanjkljivosti, ki je v tem, da je besedilo drugega in tretjega odstavka novega 47.a člena ZJN-3, ki ga določa po amandmajih 4. člena predloga zakona, v celoti in dobesedno ponovljeno v tretjem odstavku 84. člena ZJN-3, ki ga določa 7. člen predloga zakona. Tako ponavljanje ni le nepotrebno in nesmselno, pač pa tudi do te mere kvari jasnost zakonskega besedila, da je po mnenju Zakonodajno-pravne službe v neskladju z 2. členom ustave.

Zlasti pa amandmaji z ničemer ne odpravljajo vsebinskih pomanjkljivosti predloga zakona. Osrednja vsebinska pomanjkljivost predloga zakona je, da ne določa, kaj so javna naročila medicinskih pripomočkov in medicinske opreme, torej na kaj se sploh nanaša. Predloženi amandma se sicer sklicuje na uredbo št. 2195/2002 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 5. novembra o enotnem besednjaku javnih naročil CPV, vendar ne določa bistvenega – katere kode iz te uredbe so tiste, ki opredeljujejo medicinske pripomočke in medicinsko opremo kot predmet javnega naročila. Predlog zakona namreč določa večje število novih pravil, ki se nanašajo na javna naročila medicinske opreme in medicinskih pripomočkov, pri čemer pa ne določa, katero blago so medicinski pripomočki in medicinska oprema. Zato, da bo povsem jasno, kateri predmet javnega naročila obsegajo javna naročila medicinskih pripmočkov in medicinske opreme, je treba v predlogu zakona ta predmet določiti s sklicevanjem na kode iz enotnega besednjaka javnih naročil, t.i. CPV kode iz evropske uredbe št. 2195/2002.

Druga pomembna pomanjkljivost glede določitve predmeta javnega naročila v zvezi z medicinsko opremo in medicinskimi pripomočki pa je, da predlog zakona ne določa, kako mora naročnik ravnati v primeru mešanih javnih naročil, torej v primeru ko javno naročilo obsega blago, ki spada v okvir medicinskih pripomočkov in medicinske opreme, ter blago, ki ne spada v ta okvir. Predlog zakona mora določiti pravila, kdaj se tako javno naročilo šteje za javno naročilo medicinskih pripomočkov in medicinske opreme. Poleg tega v 4. členu oziroma po amandmajih v 3. členu predlog zakona ureja javna naročila s področja zdravstva, pri čemer tudi ni jasno, za katera javna naročila gre in ali so to ista javna naročila kot javna naročila medicinskih pripomočkov in medicinske opreme.

Izpostaviti je na tem mestu še treba, da je predlog zakona na več mestih v nasprotju z direktivo 2014/24/EU, ki na evropski ravni ureja javna naročila. V zvezi s tem je najprej treba povedati, da so praktično vsa pravila navedene direktive obvezna za države članice. Direktiva za državo članico ni obvezna le takrat, kadar njeno besedilo le okvirno določa cilje, ki jih mora država članica s svojo notranjo zakonodajo doseči, ali kadar izrecno prepušča državi članici diskrecijo o tem, kakšna bo njena nacionalna zakonska ureditev. Direktiva o javnem naročanju pa zelo podrobno in obvezujoče ureja pravila javnega naročanja in država članicah ter pravil ne more urediti drugače.

Podrobneje glede neskladja z direktivo je treba najprej navesti, da je 3. člen oziroma po amandmajih 2. člen predloga zakona v neskladju s prvim odstavkom 5. člena direktive o javnem naročanju glede načina določitve ocenjene vrednosti javnega naročila. Prvi odstavek novega 47.a člena ZJN-3, ki ga določa po amandmajih 4. člen predloga zakona, je v neskladju z a točko drugega odstavka 32. člena direktive 2014/24/EU glede tega, kdaj je ponudba neustrezna, saj predlog zakona očitno šteje za neustrezno ponudbo, ki za več kot 10 % presega referenčno ceno, česar pa direktiva ne določa. Tudi drugi odstavek novega 47. člena ZJN-3 je v neskladju z direktivo glede tega, kda je se lahko uporabi postopek oddaje javnega naročila s pogajanji brez predhodne objave. Ker so v direktivi pogoji za uporabo tega postopka našteti taksativno, je to neskladje pravno še posebej zaskrbljujoče. Poleg tega tudi 7. člen predloga zakona ne upošteva določbe prvega odstavka 67. člena direktive 2014/24/EU, ki zahteva, da mora naročnik oddati javno naročilo na podlagi ekonomsko najugodnejše ponudbe, 7. člen predloga zakona pa zahteva, da se naročilo odda na podlagi referenčne cene, pri čemer ni jasno, kaj to sploh pomeni.

Zakonodajno-pravna služba je dala tudi konkretne pripombe k posameznim členom predloga zakona. Pravzaprav k vsakemu členu predloga zakona. Med pomembnejšimi je treba omeniti, da četrti odstavek novega 47.a člena ZJN-3, ki določa po amandmajih 4. člen predloga zakona, predpisuje obveznosti naročnika, da v primeru, da izbrani ponudnik ne zniža cene na nižjo ceno, ki jo naročnik ugotovi na trgu, odstopi od sklenitve pogodbe z njim oziroma celo odstopi od že sklenjene pogodbe. Ta določba je neskladna tako s temeljnimi pravili javnega naročanja kot s pogodbenim pravom, ki velja v Republiki Sloveniji, in bi njena uporaba izpostavila naročnika odškodninski odgovornosti. V zvezi z novim tretjim odstavkom 84. člena ZJN, ki ga določa 7. člen predloga zakona, pa Zakonodajno-pravna služba opozarja, da referenčna cena ne more biti določena kot merilo za oddajo javnega naročila. Referenčna cena je neka določena cena za posamezno vrsto predmetov medicinskih pripomočkov in medicinske opreme in je po logiki stvari ni mogoče uporabiti za ugotovitev najugodnejše ponudbe.

Glede na vse navedeno Zakonodajno-pravna služba ugotavlja, da ima predlog zakona tudi z upoštevanjem predloženih amandmajev toliko pravnih pomanjkljivosti in neskladnosti z direktivo, ki ureja javna naročila, da ga pravno ni mogoče podpreti.

Hvala.