Vse članice in člane odbora, vabljene ter ostale prisotne prav lepo pozdravljam in pričenjam 35. redno sejo Odbora za pravosodje.

Ob začetku seje vas naprošam, da tekom celotne seje vzdržujete in spoštujete predpisano medsebojno razdaljo ter nosite zaščitno masko. In glede na situacijo predlagam, da vsako uro za 10 minut prezračimo prostor.

Obveščam vas, da na seji kot nadomestne članice in člane odbora s pooblastili sodelujejo, gospa Mojca Žnidarič iz kvote Konkretno, poslanka Blaža Pavlina nadomešča poslanec Jožef Horvat, poslanca mag. Dejana Kaloha nadomešča poslanka Karmen Kozmus Ferjan, poslanec Primož Siter v imenu kvote Levica in poslanca Rudija Medveda nadomešča poslanec Jože Lenart.

Ker k dnevnemu redu seje ni bilo predlogov za razširitev oziroma za umik katere od predlaganih točk je določen dnevni red seje kot je bil predlagan s sklicem.

Prehajamo na 1. TOČKO DNEVNEGA REDA – OBRAVNAVO PREDLOGA ZAKONA O DOPOLNITVI KAZENSKEGA ZAKONIKA, ki ga je Državnemu zboru v obravnavo predložila skupina Poslancev s prvo podpisanim Zmagom Jelinčičem Plemenitim in je bil 3. 11. 2021 objavljen na spletnih straneh Državnega zbora. kot gradivo objavljeno na spletnih straneh Državnega zbora imamo na voljo še mnenje Zakonodajno-pravne službe, mnenje Vlade z dne 9. december, mnenje Sodnega sveta z dne 24. november, mnenje Državnotožilskega sveta z dne 24. november, dopis vrhovnega državnega tožilstva z dne 1. december ter mnenje Komisije Državnega sveta za državno ureditev z dne 19. december.

K tej točki dnevnega reda so bili vabljeni: v imenu predlagatelja poslanec Zmago Jelinčič Plemeniti, Zakonodajno-pravna služba, Ministrstvo za pravosodje, Državni svet, Sodni svet kjer so se upravičili, Državnotožilski svet kjer so se upravičili, Vrhovno sodišče, Vrhovno državno tožilstvo, policija in Odvetniška zbornica Slovenije.

V poslovniškem roku je amandma vložila Poslanska skupina SNS, na klop pa smo prejeli še predlog: za amandma odbora. Predlagatelj zakona je predlagal obravnavo predloga zakona po skrajšanem postopku, Kolegij predsednika Državnega zbora je na 121. seji sklenil, da se predlog zakona obravnava po skrajšanem postopku.

Pričenjam z drugo obravnavo predloga zakona o katerem bomo opravili razpravo in glasovanje o posameznih členih predloga zakona. Odboru predlagam, da se razprava o vseh členih in vloženem in predlaganem amandmaju združi v skladu s prvim odstavkom 128. člena Poslovnika. Po opravljeni razpravi bomo opravili glasovanje o amandmajih ter nato glasovali o vseh členih skupaj. Ali kdo takemu predlogu nasprotuje? Vidim, da ne.

Besedo zato predajam vabljenim na sejo in sicer, želi predstavnik predlagatelja zakona podati dopolnilno obrazložitev k členom predloženega zakona? Poslanka Maša Kociper, postopkovno.

Ja, spoštovana podpredsednica, kot vidite, predlagatelja sploh ni na današnji seji. V parlamentarni praksi je seveda več kot praksa ne samo praksa, ampak parlamentarna praksa, da v primeru, ko gre za poslanske zakone, zakon kot predlagatelj vedno pride predstaviti tisti, ki ga je podpisal, v tem primeru Poslanska skupina SNS. Mislim, da bi bilo glede na to, da je v primeru zakona, ki ga obravnavamo danes, poslanska skupina celo zgrešila zakon, ki bi ga mogla amandmirati, zelo čudno, da ni tukaj poslanca. Jaz bi pričakovala, da SNS glede na mnenje ZPS in vsa pridobljena mnenja pride in ta predlog zakona umakne. Meni se zdi to, da jih ni tukaj, podcenjevanje tega odbora in mi se bomo, kaj, brez predlagatelja, ki bi zagovarjal, ki bo zagovarjal svoj zakon, danes pogovarjali o zakonu za katerega itak vemo, da je že narobe s pisan. Tako, da jaz predlagam mogoče, predsednica, za bi prekinila to sejo in bi jo nadaljevali drugič.

Hvala za baš postopkovni predlog. Tudi sama se zelo strinjam, da je abotno, da predlagatelj ne pride predstaviti svojega predloga zakona. Mislim, da se vsaj, meni se v treh letih in pol kar tukaj sedim to še ni zgodilo, mislim da je to res izjemno podcenjujoče do vseh nas, ki smo danes prišli poslušati in razpravljati o zadevnem predlogu za katerega, imate prav, niti na pravi zakon niso podali amandmaja, kar je Zakonodajno-pravna služba jasno povedala, ampak to je zdaj že vsebinska razprava. Tako, da sama se zelo strinjam z vami in mislim, da je brezpredmetno, da tukaj sedimo in razpravljamo tisti, ki nismo predlagatelji zadevnega zakona, tako da bi najprej prekinila sejo za 15 minut. V kolikor se predlagatelj v petnajstih minutah ne bo pojavil za predstavitev zakona, bomo prekinili sejo. Hvala.

Torej prekinjamo do 9.25.

Nadaljujemo sejo.

Predajam besedo predlagatelju predloga zakona, gospodu Zmagu Jelinčiču Plemenitemu. Izvolite.

Lep dober dan vsem skupaj!

Jaz se opravičujem za to rahlo zamudo. Jaz sem prišel iz postelje, počutim se za en drek. Ne vem Covida nimam, sem se testiral, me pa nekaj nagaja, mogoče so tudi leta zraven, kaj pa vem.

Zakon, ki smo ga vložili, je mislim, zelo smiseln. Popravlja marsikaj, tisto česar se ni popravilo in kar je ostalo v osnovni ureditvi, mislim da je ostalo: z namenom, da se kakšne zadeve vlečejo čez rok, in da se kakšne zadeve sčasoma, da izzvenijo in potem izginejo iz našega, bi rekel, sodno-političnega prostora. V zakonu so primerjave z evropskimi državami, je pa sicer zakon precej kratek in mislim, obrazložitev je podana že v sami vlogi. Bi pa še nekaj povedal, da kot predlagatelj umikam amandma, ki je bil vložen 12. 1. 2022 in vztrajam pri amandmaju, ki je bil vložen danes, to se pravi, 19. 1. 2022 kot amandma odbora. Jaz mislim, da uvodna predstavitev je dovoljšnja, jaz bom šel pa nazaj v posteljo, če smem. /oglašanje iz ozadja/ Hvala lepa.

Hvala lepa.

Predan nadaljujemo vas obveščam, da poslanca Blaža Pavlina nadomešča poslanka Iva Dimic.

Če nadaljujemo, želi besedo predstavnica Zakonodajno-pravne službe? Izvolite.

Hvala za besedo, predsedujoča.

Zakonodajno-pravna služba je v skladu s svojimi pristojnostmi preučila predlog zakona ter pripravila pisno mnenje v katerem smo izpostavili pomisleke pravno-sistemske in ustavnopravne narave. V pisnem mnenju smo izpostavili, da je predlagana ureditev, ki določa odstop od zastaralnih rokov določenih v prvem odstavku 90. člena Kazenskega zakonika s pravnosistemskega vidika neustrezna. Roki, ki se določajo s predlaganima novima četrtim in petim odstavkom 90. člena so po svoji pravni naravi prekluzivni procesni roki, ki določajo čas za izvedbo določenih faz predkazenskega oziroma kazenskega postopka. Kot taki bi morali biti umeščeni v Zakon o kazenskem postopku in ne v Kazenski zakonik. Tudi za primer, da bi bile predlagane določbe umeščene v Zakon o kazenskem postopku, pa smo v pisnem mnenju vzpostavili več ustavnopravnih pomislekov. Prvi pomislek se nanaša na spoštovane načela pravne države iz 2. člena Ustave, ki zahteva, da so zakonske določbe jasne in določne, tako da lahko posameznik na njihovi podlagi nedvoumno ugotovi svoj pravni položaj.

Naslednja pripomba se nanaša na spoštovanje načela enakosti 14. člena Ustave, opozorili pa smo tudi na vidik pravice do varnosti iz 34. člena Ustave. Zdaj, k predlogu zakona je vložen tudi predlog za amandma odbora, ki vsebino novega četrtega in petega odstavka 90. člena Kazenskega zakonika spreminja tako, da začetka teka zastaranja ne veže več na izvedbo prvega preiskovalnega dejanja, ki ga opravijo policisti pred pričetkom kazenskega postopka na podlagi odredbe preiskovalnega sodnika, temveč začetek teka zastaranja veže na sam začetek predkazenskega postopka. Tako kazenski pregon ne bo več dovoljen, če bosta od začetka predkazenskega postopka do začetka kazenskega postopka potekli dve leti. Določa se torej rok za izvedbo predkazenskega postopka, tudi ta rok pa je po mnenju Zakonodajno-pravne službe procesni rok, zato njegova umestitev v Kazenski zakonik ni ustrezna. Dodatno je treba poudariti, da Zakon o kazenskem postopku v šestem odstavku 147. člena že določa, da mora državni tožilec po prejemu ovadbe ukrepati brez odlašanja in v 90. dneh od prejema ovadbe zoper znanega storilca ovadbo zavreči ali predlagati, odrediti ali izvesti aktivnosti, ukrep oziroma preiskovalno dejanje usmerjeno v pregon zoper osumljenca, zahtevati preiskavo ali vložiti obtožni akt. Predlagani amandma za amandma odbora kljub konceptualni spremembi ne odpravlja pomislekov, ki se nanašajo na spoštovanje načela pravne države iz 2. člena Ustave. Najprej bi rada poudarila, da Zakon o kazenskem postopku ne definira kdaj se predkazenski postopek začne. Teorija kazenskega prava navaja, da se predkazenski postopek začne s prvim formalnim ali neformalnim preiskovalnim dejanjem zaradi suma, zaradi razjasnitve suma kaznivega dejanja, ki je opravljeno na podlagi prve informacije o kaznivem dejanju. V predkazenskem postopku tako policija praviloma najprej izvaja neformalna preiskovalna dejanja, ki so pomembna za odkrivanje kaznivega dejanja in storilca. Ta dejanja so določena recimo v 148. in 149. členu Zakona o kazenskem postopku: na podlagi katerih sme policija na primer zahtevati potrebna obvestila od oseb, opraviti potreben pregled prevoznih sredstev, potnikov in prtljage, za nujno potreben čas omejiti gibanje na nekem prostoru in podobno. V teh prvih fazah predkazenskega postopka gre tako velikokrat šele za odkrivanje kdo naj bi bil storilec kaznivega dejanja in tako še ni strank kazenskega postopka, saj se šele zbirajo dokazi in podatki o tem ali je podan utemeljen sum kot dokazni standard za začetek kazenskega postopka, da je določena oseba storila kaznivo dejanje. V zvezi s predlogom za amandma odbora bi bilo treba tako najprej odgovoriti na vprašanje kdaj se predkazenski postopek sploh začne. Iz obrazložitve k predlaganemu amandmaju izhaja, da je njegov namen, da se za vsakega osumljenca posebej ugotavlja ali je v predkazenskem postopku prišlo do predloge neaktivnosti državnega tožilca, kar pa iz besedila predlagane določbe ne izhaja. Tako tudi po predlaganem amandmaju ureditev ni dovolj jasna in določna, saj na njeni podlagi ni mogoče nedvoumno ugotoviti kdaj začne teči zastaralni rok iz novega 4. in 5. odstavka 90. člena. Dodatno bi v kontekstu obrazložitve predloga za amandma še izpostavila, da se po splošno sprejetem stališču kazensko-pravne teorije kazenski postopek pred Okrožnim sodiščem ne začne že z vložitvijo zahteve za preiskavo ali neposrednega obtožnega akta, ampak šele s pravnomočnostjo obtožnice oziroma s sklepom o preiskavi, ki ga izda preiskovalni sodnik.

Izpostavila bi še, da je dolžina zastaralnih rokov, ki so določeni v prvem odstavku 90. člena KZ-1, odvisna od teže kazni, ki je predpisana za posamezno kaznivo dejanje, tako da mora za zastaranje težnih kaznivih dejanj preteči daljši čas, za zastaranje lažjih pa krajši. Roki so določeni objektivno in za njihov tek ni pravno pomembno kdaj se je za kaznivo dejanje in storilca izvedelo, saj zastaralni rok za zastaranje začne teči od dneva, ko je bilo kaznivo dejanje storjeno. Namen, ki izhaja iz obrazložitve predlaganega amandmaja je drugačen, saj implicira presojo teka zastaralnega roka posebej za vsako osebo, ki se znajde v posameznem predkazenskem postopku, kar pa je bistvena konceptualna sprememba, ki je v nasprotju s sistemsko ureditvijo zastaranja. Predlagani amandma tudi »de facto« bistveno skrajšuje zastaralne roke iz prvega odstavka 90. člena, zato je treba tudi glede tega predloga opozoriti na vidik pravice do varnosti iz 34. člena Ustave, kar je bilo sicer izpostavljeno že v pisnem mnenju.

Hvala.

Hvala lepa.

Želi besedo predstavnik Ministrstva za pravosodje? Gospod državni sekretar Zlatko Ratej, izvolite.

Hvala za besedo, predsedujoča. Spoštovane poslanke in poslanci ter ostali prisotni!

Na Ministrstvu za pravosodje smo proučili Predlog Zakona o dopolnitvi Kazenskega zakonika, ki ga je vložila skupina poslanik in poslancev. Predlagatelji v predlogu zakona opozarjajo, da je glede na prakso državnega tožilstva in sodišča potrebno dopolnitev Kazenskega zakonika v zvezi z zastaranjem kazenskega pregona, ta pa naj bi pripomogla tudi k udejanjanju pravice do sojenja v razumnem roku iz evropske konvencije o človekovih pravicah in k večji konkurenčnosti slovenskega gospodarstva. S predlogom zakona se na pravnosistemsko neustrezen način določa odstop od rokov za zastaranje kazenskega pregona določenih v Kazenskemu zakoniku. Namreč roki kot so določeni v predlogu novele Kazenskega zakonika so po svoji naravi namreč prekluzivni procesi roki, ki določajo čas za izvedbo določenih faz predkazenskega postopka oziroma kazenskega postopka. Naj poudarim, da nekatere večinoma instrukcijske roke za posamezne faze kazenskega postopka že določa Zakon o Kazenskem postopku. Ministrstvo za pravosodje pa si ves čas prizadeva za pripravo predlogov zakonskih sprememb ter drugih ukrepov za večjo učinkovitost kazenskih postopkov. Na primer 185. člen Zakona o kazenskem postopku določa, da naj bi se preiskava končala v šestih mesecih, nadalje je bil z novelo ZKP-L uveljavljen nov 143.c člen v skladu s katerim sme v primerih kaznivih dejanj zoper: gospodarstvo preiskovalna dejanja, glavna obravnava in odločanje o rednih in izrednih pravnih sredstvih po ZKP trajati najkrajši potrebni čas. Izpostavljam pa posebej tudi novelo ZKP-o iz sklica tega Državnega zbora sprejeto pred dobrim letom dni s katero je bil v luči mnogih pospešitev predkazenskih postopkov v 147. členu dodan nov šesti odstavek v skladu s katerim mora državni tožilec po prejemu ovadbe ukrepati brez odlašanja in v 90. dneh odpremo ovadbe zoper znanega storilca ovadbo zavreči ali pa predlagati, odrediti ali izvesti aktivnosti, ukrep oziroma preiskovalno dejanje usmerjeno v pregon zoper osumljenca, zahtevati preiskavo ali vložiti obtožni akt. Na ta način je bil izveden sorazmeren poseg v smer za katero si sicer prizadevajo predlagatelji, ni pa ta rešitev povzročila dilem glede ustavne spornosti kot jo prinaša predlog zakona, ki ga danes obravnavamo.

Glede vsebine predlaganih rešitev naj pojasnim, da zastaralni rok za zastaranje kazenskega pregona v skladu s teoretičnimi izhodišči začne teči od dneva, ko je bilo kaznivo dejanje storjeno, kar je takrat, ko je storilec sodeloval oziroma bi moral delovati ne glede na to kdaj nastane posledica. Začetek tega zastaranja je torej vezan na čas izvršite kaznivega dejanja, saj je s tem trenutkom nastopilo upravičenje države za kaznovanje storilca. Izjema, ki jo pozna slovenski pravni red je zgolj pri nekaterih kaznivih dejanjih storjenih zoper mladoletne osebe krog za zastaranje kazenskega pregona začne teči šele od polnoletnosti oškodovanca.

Nadalje naj izpostavim, da predlagana dopolnitev 90. člena Kazenskega zakonika ni dovolj jasna in odločna ter posameznik ne more nedvomno ugotoviti katera so tista preiskovalna dejanja od uprave katerih začne zanj teči zastaralni rok, kar ni v skladu z načelom pravne varnosti, lahko pa bi pomenila tudi neutemeljeno, neenako obravnavo sostorilcev in udeležencev pri istem kaznivem dejanju v primeru, ko niso odkriti istočasno zaradi česar se tudi prvo preiskovalne dejanje ne izvede istočasno zoper vse kar je sporno z vidika načela enakosti pred zakonom.

S predlaganim amandmajem k 1. členu Predloga Kazenskega zakonika 1.j predlagatelji iz obravnavanega sistemskega krajšanja zastaralnih rokov sicer izločijo kazniva dejanja za katera se lahko izreče kazen več kot osmih let zapora, vendar pa je potek predkazenskega postopka odvisen ne od teže kaznivega dejanja, ki odraža predpisan kaznovalni okvir, ampak od zelo različnih okoliščin posameznih primerov, ki vplivajo tako na trajanje predkazenskega kot tudi kazenskega postopka. Na primer, ali bodo predlagani prikriti preiskovalni ukrepi ali bo predlagano začasno zavarovanje zahtevka za odvzem premoženjske koristi ali bo šlo za zadevo za mednarodnim elementom in podobno. Predlagani roki bi bili zato v praksi v prevelikem deležu zadev iz upravičenih razlogov neuresničljivi, tako zastavljene omejitve pa tudi ne bi bile usklajene s preostalimi roki, ki jih ZKO predvideva za druga dejanja v predkazenskem postopku. Takšna zakonska določba bi torej predvsem v zapletenejših konkretnih primerih pomenila takorekoč amnestijo za obdolžence. Glede na obrazložitev predlagateljev, predvsem kaznivih dejanj zoper gospodarstvo.

Za konec želim v imenu Vlade Republike Slovenije povedati, da Vlada tako kot drugi deležniki zlasti glede na mnenje Zakonodajno-pravne službe Državnega zbora stališča vrhovnega državnega tožilstva in mnenje Državnega sveta ne podpira rešitev iz predloga novele Kazenskega zakonika glede sprememb z dejanskim krajšanjem zastaralnih rokov, saj so le-te nesistemske in bi lahko pomenile kot sem tudi že opisal, ravno nasprotne učinke tudi na škodo žrtvam kaznivih dejanj in njihovemu iskanju pravice. Zagotavljanju hitrosti predkazenskega in kazenskega postopka in pravice do sojenja v razumnem roku pa so v slovenskem pravnem redu namenjeni drugemu institutu kot so določbe Zakona o kazenskem postopku, ki določa roke za izvedbo posameznih procesnih dejanj, pravna sredstva, ki so urejena v Zakonu o varstvu pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja in nadzorstvena pritožba po Zakonu o državnem tožilstvu.

Toliko za enkrat z moje strani in hvala.

Hvala lepa.

Želi besedo predstavnica Državnega sveta? Izvolite, državna svetnica gospa Bojana Potočan.