Spoštovane kolegice in kolegi, vse članice in člani odbora, vabljene ter ostale prisotne lepo pozdravljam. Začenjam 17. sejo Odbora za kulturo. Obveščam vas, da so zadržani in se seje ne morejo udeležiti Violeta Tomič in Felice Žiža. Na seji kot nadomestni člani in članice odbora s pooblastili sodelujejo, poslanec Leon Merjasec, nadomešča poslanca Janeza Moškriča, poslanec Jani Ivanuša, nadomešča Zmaga Jelinčiča Plemenitega in Aleksander Reberšek nadomešča Tadejo Šuštar Zalar. Še eno pooblastilo imamo, poslanka Tina Heferle nadomešča Lidijo Divjak Mirnik. Ker v poslovniškem roku nisem prejel predlogov za spremembo dnevnega reda ugotavljam, da je določen dnevni red seje kot ste ga prejeli s sklicem in sicer dnevni red z dvema točkama, prva točka Predlog zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o avdiovizualnih medijih in druga točka Razno. Pred nadaljevanjem imamo še eno pooblastilo oziroma dve in sicer poslanec Marko Koprivc nadomešča Matjaža Nemca ter Mojca Žnidarič nadomešča oziroma prehaja iz kvote SMC-ja.

Prehajamo na 1. TOČKO DNEVNEGA REDA, TO JE PREDLOG ZAKONA O SPREMEMBAH IN DOPOLNITVAH ZAKONA O AVDIOVIZUALNIH MEDIJSKIH STORITVAH – DRUGA OBRAVNAVA. Gradivo je bilo objavljeno na spletnih straneh Državnega zbora in sicer, predlog zakona, mnenje vlade, mnenje Zakonodajno-pravne službe, mnenje Državnega sveta, Komisije Državnega sveta za kulturo, znanost, šolstvo in šport ter prejeli ste tudi vložene amandmaje. Vabljeni na sejo so bili v imenu predlagatelja poslanec Branislav Raji, Ministrstvo za kulturo, Državni svet, Zakonodajno-pravna služba, AKOS, Svet za radiodifuzijo, nacionalni svet za kulturo, ki so se opravičili, ter Medijska zbornica, Združenje radiodifuznih medijev pri GZS. K predlogu so bili tudi vloženi amandmaji, pričenjam drugo obravnavo predloga zakona v kateri bomo opravili razpravo in glasovanje o posameznih členih predloga zakona. Imamo pa še eno pooblastilo in sicer poslanec Jani Möderndorfer nadomešča poslanko Jerco Korče. Sedaj pa predajam besedo predlagatelju, kolegu Branku Rajiću.

Hvala lepa gospod podpredsednik, dober dan vsem, spoštovana državna sekretarka, spoštovani predstavniki zainteresiranih organizacij in javnosti, kolegice in kolegi. Nepovezani poslanci smo 12. oktobra Državnemu zboru predložili novelo Zakona o avdiovizualnih medijskih storitvah s katerim želimo v slovenski pravni red vnesti direktivno s tega področja, evropsko direktivo seveda. Predlog zakona skoraj, da je identičen kot vladni Zakon o spremembah in dopolnitvah zakona o avdiovizualnih medijskih storitvah, ki ga je Državni zbor sprejel na 24. seji maja, julija letos. Ob ponovnem odločanju na zahtevo Državnega sveta na naslednji 25. seji konec septembra zavrnil. Ključna razlika med predlaganim besedilom in omenjenim zavrnjenim vladnim zakonom se nanaša na najbolj sporno rešitev iz vladnega zakona povezanim z uredbo posebnega prispevka, ki bi bil namenjen za razvoj produkcije evropskih avdiovizualnih del in ustanovitvijo posebnega proračunskega sklada, imenovanega Sklad za evropsko AV produkcijo, ki bi se s tem prispevkom financiral. Če torej, na kratko obnovimo zakaj pri prenosu direktive gre. Poglavitne rešitve, ki jih predlaga ta zakon so svoboda sprejemanja avdiovizualnih medijskih storitev iz drugih držav članic, spodbujanje uporabe ko regulacije in samoregulacije, medijska pismenost, preglednost podatkov o ponudnikih AV medijskih storitev, prepoved nasilja ali sovraštva in javnega ščuvanja k storitvi terorističnega dejanja, zaščita otrok v avdiovizualnih medijskih storitvah, dostopnost teh storitev za invalide, avdiovizualno komercialno sporočanje, spodbujanje evropskih del, storitve platform za izmenjavo video in še bi lahko našteval, pa najbrž ni potrebe, saj smo dodobra to pretresli ob obravnavi vladnega predloga. Kot vest je Državni svet na vladni predlog zakona izglasoval veto, ker je državne svetnike tako kot nas poslance iz opozicije motila sporna obveznost plačevanja prispevkov v sklad za Evropsko avdiovizualno produkcijo. Državni svet je takrat ocenil, da zakonska ureditev prinaša le dodatno nesorazmerno obdavčitev slovenskih izdajateljev in ponudnikov teh storitev, kar pomeni, diskriminatorno obravnavo, ker jih postavlja v podrejen položaj v primerjavi s tujimi ponudniki. Ti namreč na slovenskem trgu le pridobivajo prihodke, v evropsko avdiovizualno produkcijo pa ne vlagajo, niti Sloveniji ne plačujejo nobenih davkov. Tudi v PS NeP smo med obravnavo med obravnavo vladne novele koalicijo večkrat pozvali k sodelovanju pri oblikovanju ustreznih popravkov in jih tudi seznanili s tem, da smo novelo pripravljeni podpreti, če se najbolj sporna rešitev v predlogu zakona ustrezno spremeni. Mi menimo, da vlada ni sledila namenu same direktive niti primerljivim rešitvam v drugih članicah Evropske unije, ter so na podlagi te direktive uvedli tako imenovani »netflix tax«. Direktiva namreč želi v prvi vrsti urediti razmerja med domačimi, če hočete evropskimi ponudniki teh storitev na zahtevo in tujimi kot so Netflix, Amazon prime, HBO, Apple in drugi. Bistvo direktive je zaščita evropskih ponudnikov, ki v svojih programih ponujajo večji delež evropskih avdiovizualnih vsebin in v Evropski uniji plačujejo davke in torej, posledično s prispevkom obremeniti tuje, globalne ponudnike. Mi menimo, da je prav, da ti del prihodkov, ustvarjenih tudi v Sloveniji, kjer ponujajo svoje storitve, nimajo pa tu sedeža, vrnejo na trg in s tem podprejo našo, domačo slovensko in tudi evropsko produkcijo avdiovizualnih del. Na podlagi, za nas, sporne rešitve pa bi bili omenjeni tuji ponudniki storitev obremenjeni enako kot slovenski ponudniki, pri čemer bi bili poleg ponudnikov storitev obremenjeni tudi izdajatelji televizijskih programov, klasične televizije, pa čeprav direktiva omenja zgolj ponudnike za storitev na zahtevo. Prav tako smo predlagali, da se drugače opredeli osnova, od katere bi se odmerila dajatev ali ta prispevek, osnovo namreč lahko predstavljajo le prihodki vključno z naročninami in oglaševanjem iz naslova ponujanja avdiovizualnih medijskih storitev na zahtevo, ne pa tudi prihodki od naročnin oglaševanja morebitnih drugih dejavnosti, kot je to bilo predlagano.: V PS NP nikoli nismo oporekali temu, da bi morali v sklad, glede na določbe direktive vplačevati tako domači kot tuji ponudniki. V nasprotnem primeru, bi bil prenos direktive res lahko neustrezen, kajti ta v drugem odstavku 13. člena določa, da, če navedem: »Ponudniki medijskih storitev, ki morajo prispevati k shemam za financiranje filmov v ciljni državi članici, bi morali imeti možnost na nediskriminatoren način koristiti pomoč, ki je na voljo, v okviru ustreznih shem za financiranje filmov, tudi kadar nimajo podružnice v tej državi članici, pri čemer morajo biti ti prispevki sorazmerni in nediskriminatoren.« Nismo pa mogli pristati na to, da zato, ker ne znamo, tako kot v nekih drugih državah, članicah Evropske unije, ker ne znamo teh davkov vpeljati, ne znamo oblikovati ustrezne kreativne rešitve, ki bi tudi ob spoštovanju te določbe direktive doseglo svoj namen. Dobesedno bi kaznovali slovenske ponudnike storitev in izdajatelje televizijskih programov, ki plačujejo v Sloveniji davke, poleg tega pa tudi izpolnjujejo zahteve direktive in presegajo zahteven delež produkcije domačih, torej, evropskih avdio vizualnih vsebin. V nasprotnem primeru je, po naši oceni, za nas in za Slovenijo bolje, da tega prispevka sploh ne uvedemo, tudi Direktiva o medijskih storitvah od nas izrecno ne zahteva, da ustanovimo Sklad za evropsko vizualno produkcijo, direktiva državam članicam to možnost zgolj dopušča. V PS NeP se zavedamo, da s to implementacijo direktive že zamujamo. Rok za prenos je potekel 19. septembra 2020 in 23. septembra je Evropska komisija, torej letos, v okviru svežnja postopkov zaradi kršenja evropske zakonodaje Sloveniji poslala tri opomine. V povezavi s presojo čezmejnih vplivov na okolje ter elektronskimi komunikacijami in avdiovizualnimi medijskimi storitvami. Poleg tega gre v primeru ne prenosa direktive že za drugi opomin Sloveniji. V primeru nepravočasne implementacije grozi kazen v višini 700.000,00 eur. Zato se zavedamo svoje odgovornosti in smo se odločili, da Državnemu zboru v ponovno odločanje predložimo predlog zakona v obliki kot smo ga bili pripravljeni podpreti že julija letos, kot je izhajalo iz takratne razprave in ga je bila ravno pripravljena podpreti zadostna večina poslancev in poslank. Predlog zakona je torej identičen predlogu, ki ga je Državni zbor sprejel julija letos, bistvena razlika je le-ta, da so bile iz novega predloga zakona umaknjene sporne odločbe o ustanovitvi sklada za evropsko AV produkcijo in o uvedbi prispevka, s katerim bi se ta sklad polnil. Glede na to, da smo zaradi ne prenosa direktive dobili že drugi opomin, Evropska komisija nam je sicer ljubeznivo ta rok podaljšala zdaj na 23. februar naslednje leto, torej čez tri mesece. V PS NeP pričakujemo, da boste vsi odločevalci razumeli pomen in da bo zakon na decembrski seji sprejet. Za obravnavo na Odboru za kulturo, pa smo vložili še nekaj dopolnil, s katerimi upoštevamo predlog vlade, pri čemer smo enega od teh na podlagi razprave na Državnem svetu kasneje spremenili in pa nekatere pripombe Zakonodajno-pravne službe Državnega zbora, ki v omenjeni zavrnjeni vladni noveli niso bile upoštevane. Vlada je v 28. členu predloga zakona predlagala, da se v predlogu novega četrtega odstavka 34. člena briše zadnji del besedila »ali na satelitu, prav tako je ta pogoj izpolnjen, če se dogodek iz prvega odstavka na ozemlju Republike Slovenije brezplačno razširja na internetu«. Predlagatelji smo z amandmajem sprva sledili pripombi vlade. V razpravi na Komisiji Državnega sveta za kulturo, znanost, šolstvo in šport, pa so predstavniki Združenja kabelskih operaterjev Slovenije in Združenja slovenskih operaterjev digitalnih televizijskih storitev, ki podpira ta predlog zakona opozorili, da razširjenje pomembnih dogodkov na internetu zagotovo dosega večji delež gledalcev, kot na nacionalnem prizemnem oddajanju, saj prek anten dogodke spremlja le majhen delež gledalcev. Tudi nacionalni regulator AKOS je v razpravi opozoril, da je satelit redko uporabljena platforma za prenos vsebin in da je internet zelo razširjena platforma tudi z vidika povečanja dosegljivosti ciljev digitalizacije. Na podlagi te razprave in pripomb relevantnih deležnikov in po dodatni preučitvi dejanskega stanja smo se predlagatelji odločili, da amandma ustrezno spremenimo in da v besedilu člena črtamo zgolj prenos preko satelita in ohranimo ta prenos preko interneta. Več kot 10 let je namreč že minilo od prehoda na izključno digitalno oddajanje televizijskega signala. V tem času pa so se gledalci pa vse bolj selili iz klasičnih anten na fiksna omrežja, ker je digitalizacija in uporaba internetnih poti prinesla boljšo storitev prenosa kot po zraku. Tako v zraku ostajajo vsi trije programi RTV Slovenija 1, 2 in 3, TV Maribor, Koper – Capodistria in kanal na multipleksu A, ter TV 3 Media z Golica TV in Nova 24 TV na multipleksu C. Ob izklopu analognega oddajanja je televizijski signal s strešno ali sobno anteno sprejemalo okoli tretjina gospodinjstev. Danes jih po nekaterih ocenah ne prejema niti polovica tega, torej še manj od 15%. Zato se po naši oceni omenjene pripombe pač veljajo in jih je treba sprejeti. Za današnjo sejo odbora pa smo v sodelovanju z Državnim svetnikom, gospodom Janošem Kernom pripravili še dva amandmaja, za katera predlagamo, da jih odbor sprejme kot svoja. Z amandmaji predlagamo, da delež slovenskih avdiovizualnih del obsega najmanj 5% celotnega števila del v katalogu ponudnika teh storitev na zahtevo po posameznem koledarskem letu. Z amandmaji uvajamo torej poleg evropske še nacionalno kvoto, pri čemer se ta, glede na to, da smo del evropskega prostora, seveda lahko všteva v deleže evropske kvote. Gospod Kern je namreč v razpravi v Državnem svetu izpostavil pomen deleža slovenskih avdiovizualnih medijskih vsebin, ki bi moral biti določen v zakonu in bi lahko to določbo vključili v že sedaj predlagani zakon. Opozoril je, da slovenski medijski in kulturni prostor je majhen, velike medijske hiše in avdiovizualni ponudniki pa so agresivni in zelo spretno izrivajo domače nacionalne vsebine iz kulturnega prostora. Podobno stališče je zavzel tudi Svet za radiodifuzijo, ki je neodvisno strokovno telo, ki opravlja določene naloge po zakonu o medijih, tudi Svet za radiodifuzijo predlaga, da se poleg minimalnega 30 % deleža evropskih avdiovizualnih del opredeli tudi minimalni delež slovenskih del. Podobno stališče glede vladnega predloga zakona je Svet za radiodifuzijo sicer zavzel že meseca novembra lani. Stališče sveta glede podpore slovenskim ustvarjalcem avdio vizualnih del kot tudi glasbe, je že nekakšna stalnica. Če citiram vladni predlog predvideva, da morajo ponudniki avdiovizualnih medijskih storitev na zahtevo imeti v svojem katalogu vsaj 30 odstotni delež evropskih del ter zagotoviti, da se ta dela postavijo v ospredje. Po mnenju sveta bi bilo potrebno to smiselno dopolniti tudi z vsebinsko primerljivimi določbami, ki bi se nanašale na slovenska avdiovizualna dela. Konec koncev v zvezi s slovenski deli določene obveznosti glede njihovega minimalnega deleža se že imajo televizijski izdajatelji, prav tako bi bilo zaradi preglednosti in jasnosti zakonskih obvez zelo smiselno, da se za vse ponudnike medijskih avdiovizualnih storitev to vrstna obvezno uredi na enem mestu, pri čemer se lahko definicije evropskih in slovenskih del ter načini izračuna deležev ustrezno uskladijo. Podporo tema amandmajema so izrekli tudi nekateri strokovnjaki s področja avtorskih pravic, ki so nas opozorili, da pregled tovrstnih evropskih ureditev, kot je na primer v Nemčiji, Franciji, Španiji in tudi v Švici, pokaže, da so se države odločile za tovrstno uzakonitev nacionalnih kvot, ki jih kombinirajo z možnostjo, da v primeru nacionalne kvote niso izpolnjene, tovrstni servis, del prihodkov, ki jih ustvarijo na tem trgu namenijo za spodbujanje nacionalne avdio vizualne produkcije. Zdi se jim absolutno koristno, da tudi slovenska zakonodaja sledi tovrstni ureditvi, torej, da se določijo tako imenovane nacionalne kvote avdiovizualnih del za servise, ki ponujajo ta dela na zahtevo. Kolikšen je primeren delež nacionalnih kvot je zanje predmet politične odločitve. Po večini se ti deleži gibljejo okoli 10 % vseh ponujenih avdiovizualnih vsebin. Sami se sicer nismo odločili za tak visok delež oziroma rekli bi tudi tako ambiciozen cilj, raje smo se produkcijo, izražena med pripravo in med samim zakonodajnim postopkom prejšnjega predloga zakona je bilo ugotovljeno, da bi v kratkem času, ki nam je preostal na voljo in brez obširne razprave, kjer bi soočili argumente za in proti ustanovitvi tovrstnega sklada ter tudi zaradi raznovrstnih predlogov kaj naj bi ta sklad obsegal, kdo naj bi bili zavezanci, kdo in na kakšen način bi z njim upravljal, bi torej na osnovi vsega tega težko pripravili predlog ustanovitve in upravljanja s skladom, ki bi dobil zadostno podporo v Državnem zboru RS. Poudariti je treba, kot je bilo tu že povedano, da je ustanovitev tovrstnega sklada z direktivno EU 2018/1808 le dopustna, ne pa tudi obvezna in lahko Republika Slovenija tak sklad kdaj tudi pozneje ustanovi. Nov vladni predlog zakona, ki smo ga začeli nemudoma pripravljati je bil posredovan službi Vlade Republike Slovenije v pregled v skladu z vsemi zahtevami priprave zakonov. V tem času je dne 8. 10. 2021 skupina poslancev s prvopodpisanim, gospodom Rajićem v Državni zbor vložila svoj Predlog zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o avdiovizualnih medijskih storitvah. Ta predlog pa je praktično identičen predlogu, ki ga je pripravljala Vlada Republike Slovenije. Za osnovo je bil očitno vzet predlog zakona, ki pred tem v Državnem zboru ni bil potrjen, nato pa so bile iz njega brisane določbe o ustanovitvi in upravljanju sklada. Poleg tega so bili v predlogu zaradi nepričakovano dolgega postopka sprejemanja zakona spremenjeni še nekateri roki. Prav tako pa je bila pri določbi o pravici javnosti do spremljanja pomembnejših dohodkov dopolnjena definicija kaj šteje za ne-plačljivi televizijski program. Poslovnik Državnega zbora določa, da v primeru, če je v zakonodajni postopek vloženih več predlogov zakonov, ki urejajo isto družbeno razmerje, Državni zbor najprej obravnava predlog zakona, ki je bil posredovan, poslan prvi in nato po vrstnem redu posredovanja dalje. Glede na to, da je predlog zakona, ki ga je formalno vložila Skupina nepovezanih poslancev tako ali tako povzet po predlogu pripravljenem na Ministrstvu za kulturo in da zaradi tega v slovenski pravni red ustrezno prenaša določbe Direktive EU 2018/1808, predvsem pa z namenom, da se zakonodajni postopek kar se da hitro zaključi ter se na ta način Republika Slovenija izogne plačilu kazni zaradi zamude pri prenosu direktive, je Vlada sprejela stališče, da predlagani zakon podpre. Poleg načelne podpore je Vlada opozorila na nekatere podrobnosti. Na že omenjene napačno spremenjene roke, na pretirano širjenje kroga izdajateljev, ki lahko prenašajo dohodke, pomembne za javnost. Na podlagi teh pripomb je predlagatelj, kot je razvidno iz objavljenega gradiva, pripravil amandmaje, ki jih Vlada Republike Slovenije podpira in ki po našem mnenju odpravljajo zadržke za pravilen prenos Direktive EU 2018/1808 v slovenski pravni red. Vlada Republike Slovenije želi ravnati konstruktivno ter v dobrobit Republike Slovenije. Z namenom, da se zakonodajni postopek kar najhitreje zaključi podpira predlagani zakon in te vložene amandmaje s katerimi se je lahko predhodno seznanila, ni pa se mogla opredeliti do predloga amandmaja, ki zadeva vprašanje kvot slovenske produkcije, tako da to prepuščamo razpravi Hvala lepa.

Hvala, želi besedo Zakonodajno pravna služba. Izvolite, gospa Mira Palhaltinger.

Dober dan, hvala za besedo. Glede na vse že povedano, predvsem pa to, da je predlog zakona, ki je pred nami, v bistvu prepis predhodno že obravnavanega Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o avdiovizualnih medijskih storitvah, ki ob ponovnem odločanju ni bil sprejet. V svojem pisnem mnenju v bistvu opozarjamo na glavnino. Glavnino našega pisnega mnenja predstavljajo tiste pripombe, ki v zakonodajnem postopku prejšnjem niso bile ali ne v celoti upoštevane, del pa je bil v bistvu pripravljen tudi k tem novim določbam. Glede na to, da so vloženi amandmaji, ki del naših pripomb odpravljajo bi v bistvu zgolj na kratko predstavila samo tiste pripombe, ki pač niso prejele odziva v obliki nekih amandmajev. V prvi vrsti gre tukaj recimo za 4. člen, kjer opozarjamo na normativno preohlapne in presplošne, zato tudi nejasne posamezne kriterije. Glede 12. člena smo opozorili na rešitve po katerih bi Republika Slovenija lahko začasno omejila svobodo sprejemanja in ponovnega prenašanja avdiovizualnih medijskih storitev iz drugih držav članic EU. Tukaj smo pogrešali jasnejšo opredelitev načina in oblike izvedbe tega ukrepa, opredelitev predmeta omejevanja in tudi jasnejšo določitev kateri organ bo za to odločanje o tem ukrepu pristojen. Tudi na posamezne pogoje smo opozorili, pa tudi na skladnost določb, samo določbo direktive, ki je predmet prenosa. Naslednji člen je 32. člen, kjer menimo, da bi bilo v zvezi s predpisovanjem kriterijev, na podlagi katerih naj bi minister, pristojen za medije, predpisal način izračuna letnega plačila. Tukaj smo opozorili na načelo legalitete in zahtevo, ki iz njega izhaja, da je v bistvu vsebina tega podzakonskega predpisa, da mora biti vezana vsebinsko in sicer na jasno ureditev v zakonu. Tukaj smo menili, da bi bilo mogoče določbe v tem smislu izboljšati. Glede 33. člena smo ponovili opozorilo, da ni popolnoma jasno na katere osebne podatke otrok se določba nanaša in tudi glede ukrepov, ki naj bi bili ustrezni, smo zapisali, da jih je treba v zakonu določno opredeliti. Pripombe pa smo podali tudi sicer k prehodni ureditvi in del teh pripomb je pravzaprav tudi posledica nekih časovnih okvirov obravnave tega predloga zakona in v tem smislu je bilo treba to prehodno ureditev ustrezno prilagoditi. Če lahko, glede amandmajev povem samo glede predloga amandmajev za amandmaje odbora. Tukaj gre za rešitve, ki se nanašajo na določanje deleža slovenskih avdiovizualnih del v določenem odstotku. Tukaj gre seveda za vsebinsko odločitev, o njej se ZPS ni pristojna izrekati. Bi pa z nomotehničnega vidika želela samo to opozoriti, da se ta rešitev umešča v poglavje, ki je tako, tako je naslovljeno in členi tudi, namenjeno le evropskih avdiovizualnim delom in s tega vidika bi bilo smiselno ali pač razširiti vsebino naslova ali pa to ureditev urejati v nekem ločenem členu, tako da bo pač besedilo členov in naslov seveda skladen. Hvala.

Hvala vam. Želi besedo predstavnik Državnega sveta. Ja, izvolite gospod / nerazumljiv/.

Hvala lepa predsedujoči. Lep pozdrav vsem. Komisija Državnega sveta za: kulturo, znanost, šolstvo in šport je na 46. seji obravnavala Predlog zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o avdiovizualnih medijskih storitvah in ga podprla. Komisija ugotavlja, da je predlog zakona skorajda identičen z Zakonom o spremembah in dopolnitvah Zakona o avdiovizualnih medijskih storitvah, ki ga je Državni zbor sprejel na 24. redni seji, julija 2021, a ob ponovnem odločanju na zahtevo Državnega sveta na 25. redni seji, konec septembra, ni bil sprejet. Komisija se je seznanila z mnenjem Vlade in s predlaganimi dopolnili predlagatelja v zvezi z omenjeno spremembo 34. člena veljavnega zakona in spremembo rokov oziroma datumov v prehodnih določbah zakona v zvezi z začetkom veljavnosti zakona. Komisija se je seznanila s pripombami Agencije za komunikacijska omrežja Slovenije, Sveta za radiodifuzijo, ter Združenja kabelskih operaterjev Slovenije in Združenja Slovenskih operaterjev digitalnih televizijskih storitev v zvezi s spremembami 34. člena veljavnega zakona oziroma 28. člena predlaganega zakona. Komisija je izpostavila pomen deleža slovenskih avdiovizualnih medijskih vsebin, ki bi moral biti določen v zakonu oziroma bi lahko to določbo vključili v že sedaj predlagani zakon. Opozarjajo, da je slovenski medijski oziroma kulturni prostor majhen, velike medijske hiše oziroma avdiovizualni ponudniki pa so agresivni in zelo spretno izrivajo domače nacionalne vsebine iz kulturnega prostora. Opozorila je tudi, da bi bilo treba čimprej urediti obdavčitev tujih ponudnikov avdiovizualnih storitev na slovenskem trgu. Komisija je tudi pozvala predlagatelja, da v največji možni meri upošteva pripombe, ki so bile izražene v razpravi oziroma, ki jih že dalj časa izpostavljajo deležniki iz področja avdiovizualnih storitev, zlasti v zvezi z določitvijo ustreznega deleža slovenskih avdiovizualnih medijskih vsebin in neplačljivih televizijskih programov z vsebinami posebnega pomena. Hvala.

Hvala. Željo besedo predstavniki vabljenih? Ugotavljam, da ja. Prosim vse vabljene, ki boste dobili besedo, da se zaradi magnetograma predstavite z imenom in priimkom in navedete naziv institucije v imenu katere prihajate. Izvolite.

Hvala za besedo. Lep pozdrav vsem, direktorica Agencije za komunikacijska omrežja in storitve. Prvotno bi agencija želela izpostavit, da podpiramo čim prejšnji sprejem zakona o avdiovizualnih medijskih storitvah storitvah in tudi čim prejšnji implementaciji evropske direktive v nacionalno zakonodajo. Agencija je bila vključena v postopke priprave samega zakona o in tesno sodelovala z Ministrstvom za kulturo, kljub temu pa imamo še nekaj res pripomb. Jih ni veliko, ki bi jih mogoče bilo potrebno še vseeno v obzir. Pred tem pa bi samo želela podati pojasnilo v zvezi s pripombo, ki smo jo podali na seji Državnega sveta, se pravi, v zvezi z spremembo 28. člena. Tukaj bi želela pojasniti, da naveden razlog za spremembo, to vse drži, kar smo povedali. Se pravi, širokopasovno omrežje, se pravi spremljanje televizijskih programov. Televizija je glavna platforma danes, kar ugotavljamo na agenciji, da je to IP televizija in pa kabelska omrežja, se pravi govorimo o širokopasovnem omrežju, ki bo tudi v prihodnje vedno bolj razširjena platforma za spremljanje televizijskih programov, pri čemer smo pa spregledali, ko smo dajali to pripombo, da je v bistvu ta del že zajet v drugem odstavku 28. člena in sicer v okviru programskih shem, ki so dostopne pri operaterjih elektronskih komunikacij. Zato menimo, da bi bilo smiselno črtati tudi to spremembo preko interneta, da ni potrebna. Je to pokrito, če pa sprememba ostane, se pravi, da ostane tudi preko interneta, pa je v tem primeru lahko potem celo napačno interpretirano in dejansko preširoko, se pravi se lahko potem smatra, da se lahko tukaj zajete tudi video vsebine, ki se zagotavljajo preko internetnih platform, kar je bistveno širše in v tem primeru sploh ta, ki ponuja te vsebine ne rabi sploh izdajatelj, kar pomeni, da bi lahko prenašal najpomembnejše dohodke kdorkoli in bi bilo to dejansko preširoko in predvsem se lahko zgodi, da potem tukaj izvodeni namen, da potem dejansko te pomembne dogodke prenašajo in zagotavljajo v bistvu ponudniki storitev na trgu, ki so resni. Se pravi, da imajo nek status izdajatelja, da za njih veljajo neke obveze. Ker si vsi želimo, da so te vsebine zagotovljene s kvalitetno produkcijo. Tako, da tukaj bi agencija, se opravičujem v imenu agencije, bi predlagala, da se v bistvu tudi ta del umakne, da preprečimo nepravilno interpretacijo in preširoko, tako da se tudi strinjamo z predlogom Ministrstva za kulturo, da gre tudi ta del ven. Zdaj, da drugo, nam ni, zdaj ko smo gledali ta predlog amandmajev, mi ni čisto jasno ali so bile upoštevane naše pripombe glede spremembe prehodnih določb. Namreč, v prvem odstavku 42. člena, glede na to, da zakon še ni sprejet in da verjetno tudi ne bo, kot kaže, do konca tega leta, bi bilo potrebno spremeniti rok in sicer bi se ta mogel spremeniti na način, da bo lahko agencija pridobila načrte za izboljšanje dostopnosti za invalide od ponudnikov. Zdaj je napisano do konca leta, kar bo težko izvedljivo, tako da predlagamo, da bi bil ta rok vsaj tri mesece od uveljavitve zakona, tako da je vezano to na uveljavitev zakona, rok in potem nimamo tega problema vnaprej. Drug predlog pa je, se pravi, tudi povezan na podoben način na spremembo 45. člena, kjer piše, da je rok veljavnosti od 1. 1. 2022, kar je v redu. V kolikor pa bo zakon sprejet pred 1. 1. 2022, bo to v redu, če pa ne bo, kar verjetno ne bo, je pa potrebno spremeniti na način, da se bodo upoštevali prihodki za leto 2021 pri postopkih v letu 2022. Eksplicitno je treba namreč navesti, da se bodo v tem primeru uporabljale določbe starega zakona, trenutno veljavnega. Namreč specifika tega je, da ne gre za že odprte postopke ampak za postopke, ki se bodo šele odprli predvidoma šele po sprejetju in uveljavitvi tega zakona. Tako, da potem bi bilo treba tukaj spremeniti, se pravi, če bo kasneje, kot s 1. 1. na 1. 1. 2023. To je v bistvu glede teh amandmajev. Ena stvar, ki pa bi v bistvu že dalj časa s strani agencije opozarjamo in menimo, da bi bilo smiselno razmisliti, da se izognemo nadaljnjim, kasnejšim zapletom pri preverjanju same pravilnosti implementacije evropske direktive v nacionalno zakonodajo s strani evropske komisije, pa je naš predlog, da se ponovno nazaj vključi prvotno vključen 39. člen oziroma 33. člen, ki uvaja 39. a, b, c in d. člen, ki se nanašajo na neodvisnost agencije. Namreč, res je, da se pravi Agencija za komunikacijska omrežja, kot resorni organ za to področje, je pristojna na več sektorjih za regulacijo, tako na elektronskih komunikacijah, poštnih storitvah, železniškem prometu in pa medijih elektronskih. Res je, da je resorni zakon, ki ureja delovanje agencije Zakon o elektronskih komunikacijah, vendar pa kljub temu, da tisto osnovno delovanje agencije ureja ta zakon, pa je vedno tudi v Zakonu o poštnih storitvah, prav tako tudi v zakon o železniškem prometu še dodatno vključen poseben člen, ki ureja neodvisnost delovanja agencije na tem konkretnem resorju. In to bi bilo po našem mnenju potrebno vključiti tudi v zakon na medijskem področju, ki sedaj ni vključen ne v Zakon o medijih ne v Zakon o avdiovizualnih medijskih storitvah. Vemo, da je Evropska komisija tukaj zelo striktna, tudi kose je pripravljala Direktiva o avdiovizualnih medijskih storitvah je Evropska komisija ena od bistvenih vsebin, ki jih je potrebno na nacionalni zagotoviti izpostavljala ravno zagotovitev neodvisnega delovanja nacionalnega regulatornega organa. Ni dovolj, da je samo v ZEKOM-u, bi mogoče še toliko navedla, da smo imeli ravno v preteklosti, dobro leto nazaj, je Evropska komisija na enem od prej navedenih področnih zakonov celo uvedla že postopek, odprla postopek proti Republiki Sloveniji, da z navedbo, da ni ustrezno in dovolj natančno implementirana neodvisnost pač skozi zakon zagotovljena neodvisnost delovanja regulatorja, pa smo takrat pomagali v bistvu ministrstvu pripraviti odgovor in pojasniti, da je pokrita ta neodvisnost tako v resornem zakonu kot tudi v Zakonu o elektronskih komunikacijah in s tem pojasnilom je potem Evropska komisija bila zadovoljna in tudi zaključila postopek prosti Sloveniji, zaprta postopek in ta predlog člena, ki je bil prvotno vključen v zakon tudi s strani Ministrstva za kulturo je pripravljen ravno po zgledu tega zakona, tako da in ob upoštevanju seveda Direktive o avdiovizualnih medijskih storitvah, tako da tukaj bi samo to prosili, da se ponovno o tem razmisli. Hvala.

Hvala. Še želi kdo od vabljenih besedo? Ugotavljam, da ne. Predlagam, da obravnavo opravimo na način, da razpravljamo po vrsti o vsakem členu in glasujemo o amandmajih. Po glasovanju o amandmajih pa na koncu še glasujemo o vseh členih skupaj. Ali kdo temu nasprotuje? Ugotavljam, da ne. K predlogu so bili vloženi amandmaji poslancev PS NP, tako da prehajamo na razpravo poslank in poslancev, še prej pa je za besedo prosil predlagatelj. Izvolite.

Hvala, predsedujoči. Jaz se bom samo v kratkem se odzval na vse do sedaj izrečeno. Zahvaljujem se gospe državni sekretarki za pojasnilo podpore k temu zakonu. Spet se vidi, da smo lahko složni takrat, ko nam voda v grlo teče in k sreči, da ni večje škode kot to, tako da mislim, da vseeno gre za zakon, ki bo pomoč celotni pač srenji. Mi pa nismo ukrepali s temi posegi, vsebinskimi vprašanji, razen kvot, tukaj pa moram povedati, da je res tisto bilo, da smo, glede na to, da nimamo izkušenj, glede na to smo so se odločali na podlagi nasveta ravno ljudi, strokovnjakov iz srenje in smo še malo dali rezerve ravno zaradi tega, ker slovenska produkcija ni tako močna, da bi takoj garantirali neko 10 % zasedbo, je pa res, da so nekateri slovenski izdelki, na področju avdiovizualne produkcije veliko boljši od nekih tujih in zlasti za ljudi, ki jim je to postal del rednega življenjskega procesa, da je to edina zabava je dobro, da se mogoče res ta kvaliteta dvigne tudi s tem, da se forsira ali pač spodbuja predvajanje domače avdiovizualne produkcije na teh kanalih. Ko gre za mnenje gospe Muha iz AKOS-a in v zvezi z 39. členom a, b in c členom, mi ne moremo vključevati novih vsebin v ta zakon, zato bomo to pustili za naslednjič, recimo. Je pa res, da ta člen, določa samo to, jasno definira, da je AKOS pristojen in da je ključni regulator za področje avdiovizualnih medijskih storitev. To je zaenkrat vse, glede na mnenje gospe Muha oziroma, če bi prišlo prej, bi ga prej umaknili, ampak ker smo danes, so v zvezi s tem izvedeli, razumemo pojasnilo in zato bom umaknili spremembo amandmaja k 28. členu, torej, da se črta tisto »ali na satelitu«. Tu se strinjamo, da bi olajšali naprej tole razpravo, pač že zdaj to umikamo z obžalovanjem, da nismo te informacije dobili prej, da bi že to prej storili. Hvala lepa.