Začenjam 19. sejo Odbora za obrambo, ki je bila sklicana na podlagi 47. člena Poslovnika Državnega zbora Republike Slovenije.

Pozdravljam vse prisotne, posebej državnega sekretarja Ministrstva za obrambo Uroša Lampreta, načelnika Generalštaba Slovenske vojske, generalmajorja Roberta Glavaša, in ostale vabljene!

Imamo nekaj pooblastil za nadomeščanje, in sicer: Tina Heferle nadomešča Marjana Šarca, Mojca Žnidarič nadomešča Moniko Gregorčič in Blaž Pavlin nadomešča Andreja Černigoja.

Prehajamo na določitev dnevnega reda seje odbora.

S sklicem seje ste prejeli naslednji predlog dnevnega reda: 1. predlog za razpis posvetovalnega referenduma o sprejetju Predloga resolucije o splošnem dolgoročnem programu razvoja in opremljanja Slovenske vojske do leta 2035 (EPA 2210-VIII),

1. vprašanja in pobude članov odbora.

Ker nisem prejel predlogov za spremembo dnevnega reda, je ta določen, kot je bil predlagan s sklicem seje.

Prehajamo na 1. TOČKO DNEVNEGA REDA – PREDLOG ZA RAZPIS POSVETOVALNEGA REFERENDUMA O SPREJETJU PREDLOGA RESOLUCIJE O SPLOŠNEM DOLGOROČNEM PROGRAMU RAZVOJA IN OPREMLJANJA SLOVENSKE VOJSKE DO LETA 2035 (EPA 2210-VIII).

Predlog je v obravnavo Državnemu zboru na podlagi 184. člena Poslovnika Državnega zbora predložila skupina poslank in poslancev s prvopodpisanim Miho Kordišem.

K obravnavi te točke dnevnega reda so bili vabljeni: Miha Kordiš v imenu predlagateljev, mag. Matej Tonin, minister za obrambo, generalmajor Robert Glavaš, načelnik Generalštaba Slovenske vojske, Zakonodajno-pravna služba, Urad predsednika Republike Slovenije in Kabinet predsednika Vlade Republike Slovenije.

Članice in člani odbora ste se seznanili z naslednjim gradivom: s Predlogom Poslanske skupine Levica za razpis posvetovalnega referenduma, ki je objavljen na spletnih straneh Državnega zbora, z mnenjem Vlade Republike Slovenije z dne 18. 11. 2021, ki je prav tako objavljeno na spletnih straneh Državnega zbora, in z mnenjem Zakonodajno-pravne službe z dne 16. novembra 2021, tudi objavljenim na spletnih straneh Državnega zbora. Dne 26. novembra 2021 ste prejeli tudi amandma Poslanske skupine Levica Mihe Kordiša, ki ga štejemo kot spremembo referendumskega vprašanja. Naj torej poudarim, da je predlagatelj spremenil referendumsko vprašanje, vendar bo odbor sedaj, ko smo v prvi fazi, razpravljal in po končani razpravi glasoval o naslednjem predlogu sklepa: »Odbor za obrambo meni, da je Predlog za razpis posvetovalnega referenduma o sprejetju Predloga resolucije o splošnem dolgoročnem programu razvoja in opremljanja Slovenske vojske do leta 2035 primeren.« To je ta sklep. Torej, na podlagi drugega odstavka 184. člena Poslovnika Državnega zbora odbor zgolj glasuje in sprejme mnenje, ali je podan predlog primeren ali ni. To mnenje odbora pa za Državni zbor ni zavezujoče. V primeru, da Državni zbor sprejme sklep o razpisu predlaganega referenduma, odbor obravnava in pripravi predlog odloka o razpisu posvetovalnega referenduma. In šele v tej fazi je možno amandmiranje predloga odloka.

Predno pa grem na razpravo, imam še nekaj pooblastil. Poslanec Primož Siter bo na seji nadomeščal poslanca Boštjana Koražijo, poslanec Franc Rosec bo na seji nadomeščal Marijana Pojbiča, poslanec Leon Merjasec pa bo na seji nadomeščal poslanca mag. Branka Grimsa.

Prehajamo torej na … Še to naj povem. Zaradi virusa vsako uro bomo malo prezračili ta prostor, ker smo v najmanjši sobi.

Prehajamo torej na razpravo o predlogu za razpis posvetovalnega referenduma o sprejemu predloga Resolucije o splošnem dolgoročnem programu razvoja in opremljanja Slovenske vojske do leta 2035.

Sprašujem, če želi predstavnik predlagatelja dodati dodatno obrazložitev.

Izvolite, kolega Kordiš. Beseda je vaša.

Hvala za besedo, predsedujoči.

Resolucija o splošnem dolgoročnem programu razvoja in opremljanja Slovenske vojske do leta 2035 je temeljni dokument, ki naj podčrta slovenske obrambne, bolje rečeno vojaške, politike do omenjenega leta. Vlada se ga je lotila sila ambiciozno, a ta ambicija je usmerjena predvsem v službovanje znotraj okvirov Nato pakta in zapravljanje denarja vseh državljank in državljanov za nakupe novega orožja, ki ga v resnici sploh ne potrebujemo. Skupni strošek novih izdatkov za vojsko naj bi do leta 2035 znašal gromozanske 5,4 milijarde evrov. In seveda v Levici želimo, da se proti tovrstnim prioritetam vlade - ne le aktualne vlade, kakršnekoli vlade - izrečejo ljudje na referendumu. Zato predlagamo sklic referenduma na temo omenjene resolucije.

Prvi razlog, ki smo ga ob sklicu referenduma navedli v obrazložitvi, pa je odsotnost družbenega konsenza na obrambnem in vojaškem področju. V Sloveniji konsenza o politikah na področju obrambe in na področju vojske nimamo. Ne samo to, ne obstaja niti konsenz o tem, kaj prebivalke in prebivalci te države hočemo od slovenske vojske, kakšna je ta vojska, ki bi jo hoteli, oziroma če je to vojska, ki bi jo sploh hoteli. To je med drugimi zelo jasno priznal tudi aktualni načelnik Generalštaba Slovenske vojske gospod Robert Glavaš, ko je 15. maja prejšnjega leta na nacionalnem radiu dejal naslednje. Ga bom citiral: »Pričakujemo, da se bo določeni prihodnosti določena oprema tudi kupila in da bi se mogoče v periodu nekaj let zgradila prva bojna skupina. Seveda, to je lahko zelo dobro za vojsko, ampak moramo pa dobiti konsenz navzven o tem, kaj Slovenija želi od te vojske«. Bi dejal, da je gospod Robert Glavaš zelo dobro diagnosticiral jedrni problem, ki ga imamo s tovrstnim metanjem denarja za tuje vojaško-industrijske komplekse. Se pravi, da nimamo enotne vizije ne na ravni vladajoče politike, še manj v sodelovanju z državljankami in državljani, kakšno vojsko želimo, ali si sploh želimo vojsko, kako naj bo ta opremljena, kako naj bo organizirana in tako naprej. Dodatno je ta manko družbenega konsenza zbodel v oči tekom sprejemanja Zakona o zagotavljanju sredstev za investicije v slovensko vojsko. To je ta t.i. Toninov zakon, na podlagi katerega se je pripravilo podlage za zapravljanje 780 milijonov evrov javnega denarja za nesmiselne nakupe orožja in vojne tehnike in na podlagi tega zakona sedaj aktualna vlada Janeza Janše na čelu z ministrom Toninom hiti v podpisovanje vseh mogočih orožarskih pogodb še pred iztekom svojega mandata. Za te nakupe, katerih edini namen je subvencioniranje vojaško-industrijskih kompleksov centralnih držav Nato pakta in opremljanje slovenske vojske za sodelovanje znotraj operacij Nato pakta, v katerih se ne uresničujejo nacionalnovarnostni interesi Republike Slovenije ampak geopolitični interesi Natovih imperialnih velesil. Zagotovo lahko rečemo, da družbenega konsenza v tej državi ni. Če kaj, obstaja družbeni konsenz v nasprotovanju tovrstnim politikam na vojaškem področju. Javnomnenjska raziskava, ki jo je med 14. in 16. junijem skupaj z raziskavo Vox populi izvedla Ninamedia, je ugotovila, da imamo kar 75,6 % vprašanih ljudi takih, ki nasprotujejo sprejemu tega Toninovega zakona. Vsi od teh bi raje videli, da se ta denar porabi za neke druge stvari, recimo gradnjo javnih najemnih stanovanj, dodatne kapacitete v domovih starejših občanov, novi infekcijski kliniki v Mariboru in v Ljubljani ali za znanost in razvoj. Od vseh tistih, ki so se opredelili proti nakupom orožja za 780 milijonov evrov, je, pazite to, 80,6 % pritrdilno odgovorilo tudi na vprašanje, da bi tem nakupom nasprotovalo, čeprav bi nas k njim zavezovalo članstvo v zvezi Nato in s tem povezano povečanje izdatkov za obrambo na 2 % BDP. To nasprotovanje je še posebej izrazito med mladimi, kjer nakupom orožja nasprotuje več kot 80 % vprašanih. Se pravi ljudje v tej državi zelo jasno in glasno vedo povedati, da ne želijo zapravljanja našega skupnega denarja za nakupe nekega orožja ne glede na morebitne zaveze Nato paktu, ampak bi veliko raje videli, da se ta sredstva usmerijo v temeljne sisteme socialne države ali razvojni preboj Republike Slovenije. Tega se vladajoča politika seveda zelo dobro zaveda, za te orožarske rabote nima nikakršne javne podpore in je ta tako imenovani Toninov zakon za 780 milijonov v orožje najprej poskušala sprejeti brez javne razprave, čim hitreje in stran od oči javnosti. Ko smo v Levici predlagali razpis posvetovalnega referenduma o tem zakonu, mu je vlada nasprotovala in nas pozivala k izvedbi zakonodajnega referenduma, ki pa je dejansko zavezujoč, ampak potem, ko smo v manj kot 7 dneh zbrali 30 tisoč podpisov volivk in volivcev in to sredi epidemije za razpis obvezujočega zakonodajnega referenduma, je vlada ta referendum kratkomalo prepovedala. Zakaj ga je prepovedala? Zaradi investiranih interesov, ki jih v nakupe orožja ima. 26. 8. 2021 je vlada več kot 4 leta pred iztekom trenutno veljavne Resolucije o splošnem dolgoročnem programu razvoja in opremljanja Slovenske vojske do leta 2050 napisala to novo resolucijo, o kateri danes v Levici zahtevamo referendum, letnico trajanja resolucije je pa postavila na leto 2035. V to resolucijo je vpisala vsesplošno povečevanje števila pripadnikov Slovenske vojske v vseh sestavih, ne le nakupe novega orožja. Ta cilj se bo dosegel z milijonskimi propagandnimi kampanjami za vojsko in z nadaljnjim povečevanjem beneficij in privilegijev, ki jih vojaške osebe, torej vojaške osebe zlasti na visokih položaju uživajo. V zvezi z opremljanjem Slovenske vojske se določa, da naj bi delež izdatkov za vojsko, znova dodajam, predvsem gre za nakupe orožja, do leta 2035 zrasel na 2 % bruto družbenega proizvoda. Poleg tega resolucija navaja dolge nakupovalne sezname orožja in druge vojne tehnike, ob katerih že sprejeti Toninov zakon za 780 milijonov orožarskih poslov zgleda kot drobiž. Vsi ti izdatki so primarno namenjeni vzpostavljanju zmogljivosti za sodelovanje v operacijah Nato pakta, niso namenjene obrambi zavezništva, ampak uresničevanju geopolitičnih interesov centralnih držav pakta vse naokrog po svetu, vključno s temi samimi nabavami po sebi, ki so namenjeni subvencioniranju dobičkov nekih tujih vojaško industrijskih kompleksov, vojna tehnika, ki se iz tega naslova kupuje, pa ni primerna za obrambo naše domovine niti ni za to organizirana Slovenska vojska, kot bi morala biti. Do leta 2026 namerava vladajoča politika za sredstva, določena s Toninovim zakonom, nabaviti okoli 50 oklepnih vozil 8x8, okoli 100 lahkih kolesnih oklepnih vozil 4x4, očitno gre Oshkoshe, taktično transportno letalo, ta posel se je ravnokar zgodil, 2 namenska helikopterja za specialne sile in večje število oklepnih transportnih vozil, protioklepne in protiletalske rakete, minomete, večje količine lahkega pehotnega orožja, od avtomatskih pušk do mitraljezov in tako naprej. Potem pa, kot najdemo v tej resoluciji, o kateri v Levici želimo referenduma, med leti 2027-2035 pride na plano še naslednji nakupovalni listek. Tukaj so dodatna bojna oklepna vozila. Po oceni prejšnjih ministrov bo teh oklepnih vozil potrebnih še najmanj 80, potem so tu še dodatna oklepna vozila 4 krat 4 pa samohodne havbice in minomete s polavtomatskim delovanjem, premični sistem iz zračne obrambe še dva dodatna helikopterja za specialne sile, menjava letal Pilatus z nekimi alternativnimi letali in še eno dodatno transportno letalo, ki bo seveda tako kot aktualno namenjeno oskrbovanju pripadnikov in pripadnic Slovenske vojske na misijah Nato pakta. Medtem, ko vladajoča politika nima javne podpore niti za nabavo teh 780 milijonov evrov vrednega orožja iz Toninovega zakona namerava s sprejemom aktualne resolucije postaviti temelj za še veliko bolj obsežne nakupe orožja po letu 2026 pa, če so ljudje v tej državi lačni, bolni ali pa ne. Resolucija med drugimi dalje predvideva neprekinjeno sodelovanje Slovenske vojske pri naturalizaciji vojaških groženj citiram: »ki ne spadajo v okvir 5. člena Severnoatlantske pogodbe« se pravi ne spadajo v neko politiko vzajemne obrambe znotraj držav članic Nato pakta, nadaljujem s citatom: »čim dlje od ozemlja Republike Slovenije z namensko oblikovanimi kontingenti v skupnem obsegu do 300 pripadnikov« konec citata. Se pravi resolucija bi še več slovenskih fantov in deklet pošiljala na misije daleč izven meja naše domovine za interese jedrnih držav znotraj Nato pakta. Še dodatno namerava pri realizaciji vojaških groženj, ki ne spadajo v okvir 5. člena Severnoatlantske pogodbe se pravi neke vzajemne obrambe v primeru napada prav tako sodelovati znova citiram: »čim dlje od ozemlja Republike Slovenije s premostljivimi silami prvenstveno srednjo bataljonsko bojno skupino in srednjim bojnim / nerazumljivo/ bataljonom«, konec citata. Te premostljive sile naj bi obsegale kar 50 % vseh sil stalne sestave kopenskih sil Slovenske vojske. Javnost povečevanju tovrstne udeležbe Slovenske vojske v imperialnih ekspedicijskih korpusih Nata v državah svetovne periferije ne podpira. Rezultati raziskave Ninamedia iz januarja prejšnjega leta pravijo, da čim dlje od ozemlje Republike Slovenije se izvajajo mednarodne operacije in misije, v katerih sodeluje Slovenske vojska tem večje je nasprotovanje javnosti. Sodelovanje Slovenske vojske na misijah na Balkanu je v začetku leta 2020 odobravalo 70,6 odstotkov vprašanih, nasprotovalo zgolj 25,6 odstotkov vprašanih. Sodelovanje Slovenske vojske v operaciji v Latviji je odobravala 57,5 odstotka vprašanih nasprotovalo 32,7 odstotkov vprašanih. Sodelovanje Slovenske vojske v operaciji zastraševanju Ruske federacije torej tisto kampiranje Latvije tu je bilo odobravanje zgolj še 40,9 odstotno, nasprotovanje pa 47,7 odstotno. Ko pridemo naprej na bližnji vzhod do Sirije, Libanona, Iraka tukaj je bilo odobravanje še nižje 38,6 odstotkov vprašanih nasprotovanjih 56,4 odstotkov. Mali še nižje na lestvici 36,7 odstotkov ljudi bi to podprlo proti je več kot polovica vprašanih. Afganistan podpora zgolj 32,7 odstotna nasprotovanje kar 62 odstotno. V nasprotju s tem razpoloženjem slovenskih državljank in državljanov, ki ni zgolj hipno, ampak neka trajna usmeritev in zaveza k proti imperialistični drži in drži za mednarodno miroljubno sodelovanje in razvoj Vlada pljuva v obraz s sprejemom te resolucije, kjer bi sodelovanje pripadnic in pripadnikov Slovenske vojske v nekih ekspedicijskih korpusih na okoli po svetu v državah globalnega juga še stopnjevanje. To najdemo v resoluciji vse več kot milijardne izdatke za orožje, ampak še vse kaj drugega. Denimo, za dosego svojih ciljev resolucija predvideva ponovno uvajanje obveznega služenja vojaškega roka oziroma kot to kamuflira različnih oblik vojaške dolžnosti, pri čemer se to kakšne vse naj bi te oblike bile v resnici ne pove in ne pokaže. Dolgoročni obrambni cilji ne določajo samo ciljev razvoja Slovenske vojske in obrambnega sistema, ampak v resnici vse splošno militarizacijo družbe. Na primer predvidevajo se različna nacionalno varnostna, obrambna in vojaška izobraževanja in usposabljanja državljanov, kot da smo sredi hladne vojne, prilagojene različnim starostim, pri čemer bodo ti programi smiselno vključeni tudi v šolske kurikulume. To slednje je citat neposredno iz resolucije. Predvideva se oblikovanje novega nacionalno varnostnega izobraževalnega programa prve in druge bolonjske stopnje, s posebno vojaško smerjo, v sodelovanju z visokošolskimi zavodi, čeprav imamo že podobne programe na katedri za obramboslovje na Fakultete za družbene vede v Ljubljani, kjer imajo celo vojaški model in Fakulteti za varnostne vede v univerzi v Mariboru, kjer je celotna fakulteta v resnici posvečena študiju o nacionalno varnostih in s tem povezanih tem.

Vsebinsko resolucija tako močno presega okvir razvoja in opremljanja Slovenske vojske, ne glede na to, kako se je poimenovala v naslovu. Že v njenem uvodu pa je Vlada zapisala naslednje, citiram: »Resolucija je strateški razvojni dokument in pomeni družbeni dogovor na obrambno vojaškem področju, ki bo omogočil sistemske spremembe in ustvaril pogoje za razvoj in opremljanje, ter s tem bistveno izboljšanje učinkovitosti Slovenske vojske pri izpolnjevanju njenega poslanstva in nalog.« (Konec citata.)

Zdaj, trditev, da ta resolucija predstavlja kakršnokoli obliko družbenega dogovora, je seveda neresnična. Vlada se zaveda, da družbenega dogovora na tem področju nima in tega ne potrjujejo samo javnomnenjske raziskave o stališčih prebivalk in prebivalcev do obrambno varnostnih vprašanj ali izjave načelnika Generalštaba Slovenske vojske. Zelo jasno to piše tudi v resoluciji, ki na več delih implicitno priznava, da tega konsenza nima in te podlage, na kateri bi zapravili 5,4 milijarde evrov za orožje do leta 2035 pa stopnjevali udeležbo slovenskih fantov in deklet na misijah po 10 tisoč kilometrov stran izven meja naše domovine. Recimo, vam bom citiral: »Za učinkovito delovanje in razvoj Republike Slovenije je bistveno doseganje širšega družbenega konsenza, da je vsaj v dolgoročnejši perspektivi zaostrovanje varnostnih tveganj in groženj zelo verjetno.« Tega z ničemer ne podkrepi. »To zahteva odziven in delujoč obrambni sistem, ter izboljšane obrambne sposobnosti Republike Slovenije s krepitvijo sil in zmogljivosti Slovenske vojske, zato je treba izvesti širši spekter ukrepov za doktrinarno, organizacijsko, kadrovsko, materialno in tehnološko prenovo Slovenske vojske.«

Prvi stavek tega zapisa iz resolucije, ki sem ga ravnokar citiral, pove, da je doseganje družbenega konsenza bistveno, iz česar se pravi jasno izhaja, da tega družbenega konsenza ni. Drugi stavek, ki se začne z »To zahteva…« in v tem smislu predstavlja odziv na dejstvo, da družbenega konsenza ni, pa nujnost doseganja družbenega konsenza povozi s tem, ko naj bi se ta preprosto dosegel s krepitvijo sil zmogljivosti Slovenske vojske in tako naprej, čeprav je to točno tista vsebina, okoli katere konsenza ni in točno razlog, zakaj smo v Levici že sklicevali referendume in zakaj ga želimo sklicati tudi na temo aktualne resolucije.

Besedilo te resolucije je določila in v Državni zbor poslala Vlada, ki na sploh uživa zelo nizko javno podporo. Po ocenah javnomnenjskih raziskav Vox populi, Vlade ne podpira 70 % prebivalk in prebivalcev, trenutno vladajoča koalicija pa v primeru predčasnih volitev ne bi več mogla sestaviti Vlade. Ne glede na to, da pa se resolucijo slika in predstavlja kot družbeni konsenz. S tem se doseganje družbenega konsenza prejudicira in vzpostavlja na način, ki je najbolj po volji vladajoči politiki in se ob tem hkrati še izogne kakršnimkoli globljim javnim razpravam o bodočih politikah na področju obrambe in vojske. Doseganje tega razvpitega družbenega konsenza je tako pri resoluciji omejeno na 29. dnevni rok. V kolikor je bil predlog akta objavljen na portalu e-demokracija in ga večina ljudi v tej državi ni niti opazila, pa na razpravo v Državnem zboru, kjer bo ta akt deležen in razprave in glasovanja na aktualnem matičnem delovnem telesu, potem gremo še na redno sejo Državnega zbora. Odločalo se bo z navadno večino prisotnih poslank in poslancev. Koalicija bo zelo verjetno vključila svoj glasovalni strojček in to je to, od široke javne razprave, ki bi lahko šele služila kot podlaga za kakršenkoli družbeni konsenz.

In ta družbeni konsenz bo nazadnje izgledal tako, da bo nekaj 10 ljudi dvignilo rokico. 10 ljudi, ki za takšno odločanje ne premorejo niti najmanjše legitimnosti, najmanj kar lahko rečemo je, da je sprejemanje te resolucije v državnem zboru v aktualnih razmerah nizke podpore vladi, vsesplošnega nasprotovanja državljank in državljanov izredno nedemokratično. …/nerazumljivo/ raz6log, da Vlada sploh rine v sprejem nove resolucije, in to štiri leta pred tem preden se izteče trenutno veljavna resolucija, kot ga sama navaja je tako imenovano spreminjanje mednarodnega varnostnega okolja. Spremenjeno varnostno okolje je ob odsotnosti realnih vojaških groženj postal utečen izgovor za poganjanje vedno novih ciklov orožarskih nabav in krepitev represivnih aparatov države, primarno vojsko. In tu gre v resnici za ideološko operacijo v kateri se problem, to je spremenjeno varnostno okolje, zreducira na zunanje stalno ponavljajoče se dogajanje in s tem zamegli notranjo logiko sistema, ki varnostno okolje vedno znova spreminja. In zato se v uradnih dokumentih in nastopih vladajočih politikov o spremenjenem varnostnem okolju govori v trpniku in se nam to spremenjeno varnostno okolje slika kot neka nam zunanjega, del česar mi nismo in na kar ne moremo vplivati. Lahko se zgolj in samo odzivamo, kot da se varnostno okolje v mednarodnem …/nerazumljivo/ spreminja kar samo sebe. Če se torej mednarodno varnostno okolje spreminja, potem se moramo mi prilagoditi, tako nekako gre logika, ki jo establishment slika. In kako se bomo temu prilagodili? Ja, seveda tako, da kupujemo vedno več novega, tehnološko bolj prefinjenega in dražjega orožja, pa da v države svetovne periferije, kjer so spremembe varnostnega okolja najbolj izrazite pošiljamo še večje število vojakov in …/nerazumljivo/ Kot sem namignil v teh zadnjih nekaj besedah, varnostno okolje v resnici ni nam nekaj zunanjega. Mi smo aktivni del tega varnostnega okolja, mi to varnostno okolje soustvarjamo. Poslabšanje razmer v mednarodnem varnostnem okolju tako ni plod nekih sil, katerih del mi nismo, kjer nimamo nič, ki so objektivna danost, na katere imamo ene toliko vpliva kot na vreme, ampak v prvi vrsti posledica vojnega in drugega pustošenja imperialističnih držav pa svetovni periferiji, ki se najpogosteje izvaja ravno v okviru mednarodnih platform kot sta Nato pakt in Evropske unije in znotraj tega še kako seveda sodeluje tudi Republika Slovenija. Sodeč po vsebini aktualne resolucije bi naj Slovenija to sodelovanje v bodočih letih še okrepila in še bolj prispevala k spreminjanju varnostnega okolja, ki nam ga politika sicer predlaga kot neko zunanje objektivno dejstvo. Torej, če so razmere v varnostnem okolju slabe to od nas primarno terja refleksijo in premislek o preteklih politikah, ki jih je ta država vodila in ki so pripeljale do te situacije. Potem pa še široko javno razpravo o doseganju družbenega konsenza o tem kakšne bodo te politike v prihodnje. Če ne želimo poslabšanja varnostnih razmer preprosto rečeno, potem k njim ne smemo prispevati. Resolucija žal nič od tega ne počne, nasprotno, še stopnjuje zgrešene politike in sprejem resolucije v Državnem zboru z navadno večino, ki jo bo izglasovala zelo verjetno vladajoča koalicija z eno najnižjih javnomnenjskih podpor v zgodovini kaže in slika kot družbeni dogovor. Spremenjeno varnostno okolje pa niti ni konec pri katerem bi pri resoluciji postavili ideološko piko. Tu so še drugi ideološki konstrukti na katerem resolucija gradi svojo legitimnost. Jih je kar veliko, na določenih točkah se celo zapleta v kontradiktornost, tega smo v dokumentih, ki jih proizvaja vlada Janeza Janše v resnici že navajeni, celo členi v zakonih se med seboj občasno krešejo. V resoluciji na primer je enačaj tega stanje mednarodnih odnosov, ki prehaja v multipolarnost, zaradi česar naj bi se Nato pakt soočal s številnimi izzivi, med drugimi tudi z izzivom koncepta multilateralizma, čeprav je obstoj mulipolarnosti pravzaprav predpogoj resničnega multilateralizma. Tovrstno ideologiziranje pri opravičevanju nesorazmerno visokih vlaganj v vojsko in nakupe orožja ter uvajanju obveznega služenja vojaškega roka in vsesplošne militarizacije družbe je za vladajočo politiko nujno potrebno v razmerah ko država ni vojaško ogrožena, ko vladajoča politika bolj kot lastnim ljudem služi vojaško-industrijskim kompleksom Nato pakta in ko za svoje orožarske posle in hlapčevanje imperialnim velesilam nima ustrezne javnomnenjske podpore.

23. 3. 2003 je na referendumu o pristopu Republike Slovenije k Nato paktu glasovalo 60,43 % volivk in volivcev, od teh je za pristop glasovalo 66,08 %, 33,92 % pa proti. To je bilo edinkrat, ko so imeli ljudje v tej državi možnost izrekanja do delovanja Slovenije v Nato paktu. Referendum je bil referendum o pristopu k Severnoatlantski pogodbi, ampak ta Severnoatlantska pogodba kot dokument od nas zahteva samo to, da razvijamo lastne obrambne zmogljivosti, da se posvetujemo z ostalimi članicami v primeru ogroženosti varnosti, politične neodvisnosti ali ozemeljske celovitosti in da v primeru oboroženega napada na drugo članico Nato pakta Slovenija pomaga tej članici z dogovorjenim ukrepanjem. Kako naj države razvijajo obrambne zmogljivosti, koliko sredstev naj zanje namenijo, katero, če sploh kakšno, orožje naj kupujejo, tega Severnoatlantska pogodba ne določa. Volivke in volivci, ki so se marca 2003 udeležili referenduma o pristopu Slovenije k Nato paktu, so odločali o pristopi k Severnoatlantski pogodbi. Vse od takrat naprej pa državljani niso več imeli možnosti, da se kot ljudstvo skupaj odločijo ali odločimo o zahtevah in zavezah Nato pakta do nas, od sodelovanja pri imperialističnih invazijah in okupacijah držav svetovne periferije, preko povečevanja javnih izdatkov za orožje do, navsezadnje, kupovanja orožja, ki ni umerjeno po obrambnih potrebah Republike Slovenije, o vsem tem, zaradi česar Slovenija ni bolj varna, ampak kvečjemu bolj ogrožena, ljudje v tej državi že več kot 18 let niso imeli možnosti odločati. In še takrat, ko so odločali, niso režimski politiki podpisali bianko menice za neskončno kupovanje orožja ali napotovanja slovenskih fantov in deklet vse naokrog po širnem svetu, zato da bodo neke ameriške ali druge korporacije jedrnih držav Nato pakta srečne in z orožarsko osvojenim teritorijem kovale nove in dodatne dobičke. S sodelovanjem v okupatorskih operacijah Nato pakta, kot sta bili operaciji v Afganistanu, in z milijonskimi nakupi orožja, ki so se skoraj vedno prelevili v takšne ali drugačne korupcijske afere, je vladajoča politika zapravila vso legitimnost, ki jo je za udinjanje Nato paktu še imela leta 2003, ko so ljudje pristop blagoslovili na referendumu. In tega se vladajoča politika zaveda, zavedajo se tega tudi birokrati na Ministrstvu za obrambo in višji šaloni Slovenske vojske.

Družbeni konsenz glede tega, kakšno vojsko si pravzaprav želimo, kot se je izrazil načelnik Generalštaba Slovenske vojske, že zdavnaj ne obstaja več, če privzemamo, da je kadarkoli ta dejansko obstajal. Zato se je tudi Toninov zakon za 780 milijonov za orožje sprva sprejemal brez javne razprave, po hitrem postopku na nujnih in izrednih sejah Državnega zbora, zato je vladajoča politika najprej onemogočila posvetovalni referendum o tem zakonu, potem pa še prepovedala zakonodajni referendum. Resolucija je nadaljevanje enih in istih zgrešenih politik zadnjih dveh desetletij, s katerimi je establishment zapravil kakršnokoli legitimnost za urejanje obrambnega področja po svojih merah. Hkrati pa naj bi resolucija predstavljala tudi družbeni konsenz glede teh politik. Gre za izredno nevaren dokument, ki bo, če bo sprejet, zapečatil vse milijardne orožarske nakupe v prihodnjih 15 letih, 100-milijonske izdatke za udeležbo v operacijah Nato pakta na drugem koncu sveta, operacijah, v katerih se ne uresničujejo interesi prebivalk in prebivalcev te države. Resolucija bo uvedla ponovno služenje oziroma podlago za ponovno služenje vojaškega roka, še bolj pa bo oddaljila Slovensko vojsko od preostalega javnega sektorja in tako naprej. In če bi ta resolucija res predstavljala kakršenkoli družbeni dogovor na obrambnem vojaškem področju, kot ga slika Ministrstvo za obrambo, potem morajo imeti vsi volivke in volivci možnost, da se o tem odločijo na posvetovalnem referendumu, zato ga z današnjim sklicem v Levici tudi zahtevamo.

Hvala.

Hvala lepa tudi vam.

Želi besedo predstavnik Ministrstva za obrambo? Gospod državni sekretar, izvolite.

Najlepša hvala, spoštovani predsednik. Spoštovane poslanke in poslanci.

Dovolite mi, da uvodoma poudarim pomen kritičnega razmisleka in razprave o prihodnosti Slovenske vojske in obrambnega sistema. Slednja mora biti podprta z dejstvi in utemeljena na poglobljenih strokovnih analizah ob upoštevanju širokega spektra dejavnikov, ki sooblikujejo sodobno varnostno okolje. Temu smo jasno sledili tudi ob pripravi predloga resolucije. Že v izhodiščih njene priprave smo se oprli na sprejeta strateška izhodišča ter usmerjevalne dokumente, zasledovali kontinuiteto dela prehodnih vlad in v pripravo vključevali širok nabor strokovnjakov in javnosti. Predlog za razpis posvetovalnega referenduma, ki ga obravnavamo danes, takšnemu pristopu zagotovo ne sledi. Vlada Republike Slovenije zato predloga za razpis referenduma ne podpira. Naj naštejem nekaj ključnih razlogov za takšno stališče Vlade Republike Slovenije.

Skladno s 184. členom Poslovnika Državnega zbora Republike Slovenije mora biti v predlogu za razpis referenduma vprašanje, ki je predmet referenduma, jasno izraženo. Predlagano referendumsko vprašanje pa je nejasno, zavajajoče, izrazito politično obarvano in ne odraža pravice volivca, da je njegov glas za ali proti referendumskem vprašanju pravilen odraz njegove svobodne volje. Referendumsko vprašanje, kot je zastavljeno v obravnavanem predlogu za razpis referenduma, je zavajajoče ter v tem smislu tudi nejasno. Iz vprašanja namreč ni razvidno ali se vprašanje nanaša na predlog resolucije kot celoto ali samo na posamezne izrecno izpostavljene dele predloga resolucije. Predlagatelj zavajajoče, parcialno in presplošno izpostavlja določene usmeritve iz predloga resolucije, in sicer na zelo senzacionalističen ter pristranski način. Brez vsakršne vsebinske ocene in presplošno je referendumsko vprašanje oblikovano na način, da izpostavlja, da naj bi se na podlagi predloga resolucije ponovno uvajale služenje vojaške dolžnosti, do leta 2027 povečalo izdatke za delovanje slovenske vojske na več kot milijardo evrov ter še nadalje do leta 2035 na več kot 1,5 milijarde evrov, kupovalo orožje po diktatu Nata in pošiljalo pripadnike Slovenske vojske na misije in operacije čim dlje stran od ozemlja Republike Slovenije.

Namen referenduma je v nasprotju z nacionalnimi obrambnimi interesi, mednarodno sprejetimi obveznostmi Republike Slovenije in s temeljnimi strateškimi dokumenti Republike Slovenije na področju obrambe in varnosti. Na vse navedene dokumente in že prevzete obveznosti Republike Slovenije izid posvetovalnega referenduma ne more vplivati. Zato je vprašljiv doprinos izida takšnega referenduma. Referendum bi korenito posegel v verodostojnost Republike Slovenije kot članice zavezništva, ki poskuša kredibilno izpolnjevati skupaj dogovorjene ambicije in cilje zavezništva ter tudi Evropske unije na področju kolektivne obrambe ter skupne obrambne in varnostne politike.

Zmotna je navedba predlagatelja, da bo predlog resolucije dokončno določil obseg nabave za obrambne potrebe in izdatke za udejstvovanje v operacijah zavezništva, saj resolucija ne določa pravic in obveznosti fizičnih ali pravnih oseb, pač pa nakazuje možnost, za katere je, če bo dosežen ustrezen politični konsenz, treba sprejeti zakonske rešitve. Usmeritve predloga resolucije torej ne prejudicirajo zakonske ureditve, pač pa nakazujejo možno smer oblikovanja zakonske materije. Navedbe predlagatelja v referendumskem vprašanju, da se bodo izdatki za Slovensko vojsko do leta 2027 povečali na več kot milijardo evrov in do leta 2035 na več kot 1,5 milijarde evrov, so zavajajoči in netočni. S predlogom resolucije se nominalno ne določa višine finančnih sredstev, namenjenih Slovenski vojski, kot bi bilo mogoče razumeti iz predlaganega referendumskega vprašanja, ampak je opredeljena projekcija obrambnih izdatkov v odstotkih bruto družbenega produkta. S predlogom resolucije se predvideva postopen dvig obrambnih izdatkov države, in sicer tako, da bi se obrambni izdatki v letu 2024 dosegli 1,5 % bruto družbenega produkta. Najpozneje leta 2035 pa 2 % bruto družbenega produkta, kar bi bilo vzdržno tudi z vidika javnih financ. Tako se načrtuje doseganje že zastavljenih ciljev bistveno kasneje, kot je bilo v preteklosti predvideno oziroma je določeno v aktualni resoluciji iz leta 2010 in je skladno s tem, s katerim so bila podana tudi zagotovila in zaveze. V predlogu za razpis posvetovalnega referenduma predlagatelj zelo pavšalno izpostavlja in ocenjuje sodelovanje Republike Slovenije v Natovih operacijah in misijah v tujini. Pri tem predlagatelj bodisi namerno bodisi zaradi nepoznavanja sploh ne omenja sodelovanja Republike Slovenije v mednarodnih operacijah in misijah v drugih mednarodnih okvirih, Organizacije združenih narodov, Evropske unije, OVSE. Tako na zavajajoč način izpostavlja zelo ozek in svoj politično obarvan enostranski pogled na področje zagotavljanja mednarodne varnosti in obrambe v sodobnem okolju. V mednarodni skupnosti pri načrtovanju in izvajanju mednarodnih operacij in misij obstaja delitev pristojnosti in dela med Organizacijo združenih narodov, Evropsko unijo, Afriško unijo, Natom, OVSE in drugimi varnostnimi deležniki, ki temelji na dodeljenem mandatu in zmogljivostih, s katerimi razpolagajo posamezne mednarodne organizacije. Glede predlagateljevega očitka, da predlog resolucije predvideva ponovno uvajanje služenja vojaškega roka oziroma različnih oblik vojaške dolžnosti, pojasnjujemo, da predlog resolucije glede ponovne uvedbe vojaške dolžnosti govori le znotraj veljavnega normativnega okvirja. Predlog resolucije pa predvideva – in to je ključno – da se bo končno postavljeno razmerje 7 tisoč stalne in 3 tisoč rezervne sestave ponovno ovrednotilo ob koncu prvega srednjeročnega obdobja leta 2026. Glede na uspehe novih zadnjih naporov na področju novačenja v primeru nezadostnega zagotavljanja obsega stalne in rezervne sestave, govorimo o stalni sestavi Slovenske vojske 6 tisoč in skupnega 6 tisoč 700 pripadnikov, se bo, če bo potrebno, ponovno ocenila uvedba znanih ali nadgrajenih oblik vojaške dolžnosti. Navedba predlagatelja, ki izpostavlja, da Republika Slovenija trenutno ni vojaško ogrožena, je nerelevantna in zavajajoča. Ključni gradnik obrambe države v smislu njene obrambne sposobnosti in zmogljivosti tako doma kot v sistemu kolektivne varnosti je pripravljenost, opremljenost ter kadrovska popolnjenost Slovenske vojske, ki mora biti takšna, da je v vsakem trenutku tudi v miru sposobna odvračati napad, braniti neodvisnost in celovitost države ter sodelovati v sistemu kolektivne obrambe. Navedeno pa je kontinuiran proces, ki ga ni mogoče izvesti čez noč, ampak se to med drugim zagotavlja tudi s pripravo strateških in drugih aktov, med katere nedvoumno spada predlog resolucije kot strateško razvojni dokument.

Spoštovane članice in člani odbora, če strnem. Vlada predloga za razpis posvetovalnega referenduma ne podpira tako iz formalnih kot vsebinskih razlogov. Predlagano referendumsko vprašanje je nejasno, zavajajoče, izrazito politično obarvano in ne odraža pravice volivca, da je njegov za ali proti referendumskem vprašanju pravilen odraz njegove svobodne volje. Namen referenduma je v nasprotju z nacionalnimi obrambnimi interesi ter z mednarodno sprejetimi obveznostmi Republike Slovenije. Prav tako je v nasprotju s temeljnimi strateškimi dokumenti Republike Slovenije na področju obrambe in varnosti. Referendum bi lahko negativno vplival na izgradnjo potrebnih zmogljivosti Slovenske vojske za odpravljanje nezadostnega stanja ugotovljenega ob ocenjevanju njene pripravljenosti. Zadrževanje resolucije lahko onemogoči konceptualno, funkcionalno, strukturno in zmogljivostno posodobitev Slovenske vojske in s tem doseganja stanje pripravljenosti, ki bi omogočil izvajanje njenega zakonsko določenega temeljnega poslanstva. Poleg tega bi korenito posegel v verodostojnost Republike Slovenije kot članice zavezništva, ki posluša kredibilno izpolnjevati skupaj dogovorjene ambicije in cilje na področju kolektivne obrambe ter skupne obrambne in varnostne politike.

Spoštovani predsednik, najlepša hvala.

Hvala tudi vam, državni sekretar Uroš Lampret za predstavitev mnenja Vlade Republike Slovenije. Sprašujem sedaj, če želi predstavnica Zakonodajno-pravne službe besedo? Ja, izvolite, gospa mag. Andreja Kurent.

Hvala za besedo.

Jaz sem mnenja Zakonodajno-pravne službe ne bi podrobno predstavljala prejeli ste ga pred 14 dnevi ste ga lahko prebrali. Povedala bi le, da je Zakonodajno-pravna služba pač pripravila standardno mnenje glede tega posvetovalnega referenduma. Po tem postopku Zakonodajno-pravna služba preveri predvsem izpolnjevanje določb Zakona o referendumu in ljudski iniciativi in Poslovnika Državnega zbora glede posvetovalnega referenduma. V pisnem mnenju je Zakonodajno-pravna služba ugotovila, da so izpolnjeni vsi pogoji iz zakona in Poslovnika razen dveh stvari. Prvič za razliko od zakonodajnega referenduma se je pri posvetovalnem referendumu volivci izjasnijo o posameznem vprašanju se pravi o vsebin ne pa o pravnem aktu in zato je treba referendumsko vprašanje tudi tako koncipirati. Druga napaka je vsebina 2. točke se podvaja z rešitvijo Zakona o referendumu in ljudski iniciativi, kjer je eksplicitno določen način glasovanja. Obe te dve stvari pa predlog amandmaja ustrezno korigira.

Hvala lepa.

Hvala lepa tudi vam.

Po teh treh uvodnih predstavitvah prehajamo na razpravo članic in članov odbora. Prvi se je za razpravo prijavil poslanec Jožef Lenart. Izvolite. Predlagatelj ima seveda prednost po Poslovniku. Izvolite.

Hvala za besedo, predsedujoči. Sem se prijavil k besedi, zato da se odzovem na navedbe, s katerimi je postregel sekretar na Ministrstvu za obrambo, ki brani današnjo resolucijo, ampak jo brani na način kot sam očita, da se v Levici poslužujemo tega sklica referenduma. Se pravi zavajajoče, parcialno, senzacionalistično, splošno in kar je bilo še teh pridevnikov, ki jih je sam uporabil. Med drugimi se je na začetku in na koncu svoje razprave zapletel v neko protislovje. Najprej je pač trdil, da je naš sklic referenduma neupravičen zaradi tega, ker je resolucija formalno nezavezujoč akt in zato iz resolucije ne sledi, da bodo spisani takšni in drugačni zakoni, na podlagi katerih se bo, denimo, kupovalo orožje ali uvajalo naborništvo.

Potem je pa zaključil svoje nasprotovanje k tej resoluciji rekši, da lahko referendum o vprašanju resolucije onemogoči izvajanje politik na obrambnem področju na čelu z nakupi orožja in konceptualno dodelavo znotraj /nerazumljivo/ okvirov Nato pakta. To je protislovno in skregano s samim sabo. Na podoben način kakor se določeni ideološki konstrukti znotraj resolucije skačejo en v drugega in so napisani samo na način zagotavljanja neke navidezne, zelo površinske legitimnosti, za katero ne stoji nikakršna inteligentna doktrina dejanskega zagotavljanja varnosti, ampak samo surov interes hlabčevanja Nato paktu, financiranje tujih vojaško industrijskih kompleksov in mobilizacija slovenskih fantov in deklet, da korporativne interese jedrnih držav Nato pakta uveljavljajo tudi s svojo prisotnostjo in s svojimi telesi daleč izven meja naše domovine.

Ampak grem po vrsti. Prvi argument s katerim je vlada postregla za nasprotovanje referendumu o tej orožarski resoluciji je, da je naše referendumsko vprašanje zavajajoče, parcialno, senzacionalistično, splošno, ne vem še kaj. To se je kar nekaj časa vzel gospod državni sekretar, da je to poudaril, ampak mislim, da je zelo dobro že povedala Zakonodajno-pravna služba, da smo v Levici pripravili amandma, ki formalno omogoča izpeljavo referenduma in vprašanja tako kot je treba. Se pravi je to vladno zaletavanje v formalne razloge za sklic referenduma in obliko vprašanja. Običajna dimna zavesa, zgolj neka vejica na katero se obešajo zato, ker /nerazumljivo/ vsebinskih razlogov nimajo. Še posebej če vemo, da se v zavračanju referenduma o tem vprašanju sklicujejo na neke interese in svobodne volje, češ, da naše referendumsko vprašanje ne omogoča izražanja interesa in svobodne volje ljudi ali želijo dajati denar in še par drugih stvari iz resolucije v nakupe orožja ali raje kam drugam. In gospod državni sekretar, kako pa vi izvajate interese in svobodno voljo ljudi? Enkrat smo že šli s posvetovalnim referendumom, ste ga prepovedali oziroma ga niste izglasovali in ga niste podprli. Drugič smo šli z zavezujočim zakonodajnim naknadnim referendumom ste ga prepovedali. Vi boste govorili o interesih in svobodni volji ljudi, ki jim konsistentno in dosledno jemljete in prepovedujete pravico do referenduma. Konsistentno, potem ko ste sami dejali, kaj se v Levici gremo s posvetovalnim referendumom, naj gremo na zakonodajni referendum. Pa smo šli proti nabavam 780 milijonov evrov orožja je v enem tednu podpis prispevalo 30 tisoč državljank in državljanov, stali so v mrazu, vetru, padavinah, disciplinirano v vrstah pred stojnicami, kjer so pobirali obrazce in to sredi epidemije, sami od sebe, upoštevali so varnostno razdaljo in vse ostalo v brk vsemu temu kar vi govorite.

Prav tako ne drži, da so naše trditve o tem, kako bo resolucija stopnjevala sodelovanje Slovenske vojske na mednarodnih operacija zavajajoče. Sploh ne. Za nas v Levici so problematične tiste mednarodne operacije od katerih ni razvidnega nikakršnega interesa ljudi v naši državi oziroma tiste operacije, ki nimajo vsaj kot minimalnega formalnega pogoja, soglasja Organizacije združenih narodov. In zato smo dali poudarek na te operacije, ki jih vi vidite in ob katerih se vi slinite, to so okupatorske operacije za Američane, Francoze in še koga drugega. Vojska kot se slika v tej resoluciji ni namenjena za kakršnokoli domačo obrambo, ampak v resnici za operacije kot so bili tista v Afganistanu, v Maliju. Lahko mi prosim poveste kakšne interese konkretne zasleduje prisotnost Slovenske vojske v Afganistanu in Maliju? Kaj imajo naši ljudje od tega? Pač sodeluje ali pa je sodelovala v primeru Afganistana na strani ene izmed frakcij v državljanskih vojnah, po meri jedrnih držav Nato pakta in to je to. In vojska, kot se gradi, je vojska za nadaljevanje takih politik, za še več okupacij tipa Afganistan, eventualno verjetno tudi za še več begov tipa Afganistan. Kar 50 % Slovenske vojske naj bi se zgradilo v obliko nekih sil za hitro posredovanje, kljub temu pa da je to v resoluciji zelo jasno napisano, lahko danes od Vlade poslušamo, kako gradimo vojsko za obrambo domovine in kako mora biti zgrajena vojska za to, da odvrača napad. Mislim, moje prvo vprašanje na to temo je, saj(?) to so seveda retorična vprašanja, smo že večkrat pokrili in razčistili na tem odboru, pa Vlada še kar vztraja, zato moram vztrajati tudi sam.

Povejte, kdo nas vojaško ogroža? Povejte mi proti, zoper koga, se moramo postaviti z oklepniki, ki se čez najmanj polovico naše države sploh ne morejo peljati, ker so preširoki in so pretežki, v državi, ki je več kot 50 % gozdnata, čez gozdne vlake, gozdne poti, nič od te tehnike, ki jo kupujete, sploh ne more. Vi bi se s to tehniko branili pred nekom, ki naj bi nas vojaško ogrožal, pa ne vemo, kdo ta nekdo je. Koga naj bi odvračali dodatni oklepniki? Koga naj bi odvračali topovi, ki jih želite kupovati? Avstrijo? Avstrija je nevtralna, nevtralna država. Italijo? Hrvaško? Menda ja nimate v mislih vaših prijateljev na Madžarskem? Kdo je torej tisti, ki nas vojaško ogrožajo, zaradi katerega moramo kupovati ne vem koliko oklepnikov, ki čez polovico države sploh ne morejo peljati? To je popolni absurd v argumentaciji.

Prvič, nihče nas vojaško ne ogroža, drugič, tehnika, ki se kupuje, se kupuje za bojišča v tretjem svetu in četrtič, vojska, ki se organizira tudi v sled te resolucije, je vojska za ekspedicijske korpuse v tujini, polovica le te v obliki nekih sil za hitro posredovanje. Tako da, več kot jasno je, da vsi vsebinski razlogi, zakaj je potrebno sklicati in omogočiti referendum na temo te resolucije. Ostajajo in vztrajajo, ne glede na to, kaj na vladni strani trdijo.

Pa čisto za zaključek še dve besedici o postopku, kako se običajno sprejemajo dokumenti, najsi gre za proračune in posebne zakone iz obrambnega področja. V Državni zbor sem vstopil z letom 2014, kot posledica takratnih državnozborskih volitev, s katerimi se je Levica, takrat še Združena Levica, prebila v Državni zbor. Od takrat do danes, sem s strani »establishmenta« na Ministrstvu za obrambo, ki je servisiralo različne ministre v različnih vladah, pa povsod z enako linijo in z enako argumentacijo, ničkolikokrat slišal, praktično prav vsakič, kadar je bilo kakšno sporno vprašanje na dnevnem redu, ja, saj vi, v Državnem zboru, ste pa sprejeli resolucijo…, vi, v Državnem zboru ste pa potrdili te zaveze in zdaj bomo pa sprejeli ta zakon, kupili one oklepnike, pridružili se tisti mednarodni organizaciji, ki nas bo opremila z osem kolesniki, na primer, ničkolikokrat v zakonodajnemu postopku, danes pa pravite, ja, pa saj ta resolucija, nekaj je, pa po drugi strani malo nič ni, kaj se vi v Levici petelinite, zakaj želite referendum… Ja, točno zato, točno zato, ker vam semle hodijo garniture in garniture iz Ministrstva za obrambo, ki se sklicujejo na dokumente prvenstveno, resolucije, na podlagi katerih opravičujejo svoje zaveze za nakupovanje orožja pri tujih vojaških industrijskih kompleksih, ki ga v resnici sploh ne potrebujemo.

Še več, kot smo lahko videli tekom postopka, s katerim se je prepovedal referendum, naknadni, zakonodajni zavezujoči referendum, o 780 milijonih za orožje, dokumenti, kot je taka resolucija, služijo kot eden izmed gradnikov v postopku, s katerimi se lahko referendum prepove in se potem prepoved in odvzem referendumske pravice ljudem tega najvišjega demokratičnega inštrumenta utemeljuje in zagovarja tudi na Ustavnem sodišču. Ta resolucija, kolikor, strogo vzeto, formalno res ni zavezujoča, je veliko bolj nevarna, še posebej po praksi, kot jo je vzpostavila aktualna vlada Janeza Janše. Taka resolucija ne le začrtava 5,4 milijarde evrov dodatnih izdatkov za leto 2035, kjer ne gre za vojsko odnosno za nabavo orožja, pa odpira vrata naborništvu, stopnjuje slovensko udeleževanje na misijah, celo poigrava se z nekim »toninovskim West Pointom« in ne vem kaj še vse, predstavlja tudi grožnjo elementarnim demokratičnim postopkom, predstavlja grožnjo kakršnemukoli nasprotovanju tovrstnim politikam in zapravljanju denarja in udinjanja Nato paktu, če bi se ljudje postavili zoper nje z referendumsko pobudo.

Hvala lepa.

Sedaj bom pa dal besedo državnemu sekretarju, Urošu Lampretu, po njegovem izvajanju pa bomo za 10 minut prekinili sejo zaradi prezračevanja.

Izvolite, gospod državni sekretar.

Najlepša hvala, spoštovani predsednik.

Zdaj dovolite mi, da začnem nekaj glede vsebine same aktualnega predloga resolucije in pa nekaj glede veljavne resolucije iz leta 2010. Ta resolucija, veljavnost te resolucije, smo danes slišali, do leta 2025, to ne pomeni, da se tega dokumenta ne spreminja, dokler ta datum končni ne izteče. Se pravi ta resolucija iz leta 2010 je bila prepoznana kot neizvedljiva leta 2015, leta 2015, po dogodkih leta 2014, po aneksiji Krima, kjer Slovenija na to ni sodelovala in ni vplivala, in po dogodkih v Siriji, tudi v tisti državljanski vojni nismo sodelovali in vplivali. Leta 2016 je šlo Ministrstvo za obrambo v strateški pregled obrambe, leta 2016. Leta 2019 smo šli v pripravo resolucije o strategiji nacionalne varnosti. Leta 2020 smo šli v oblikovanje bele knjige. Vsi ti elementi, vse te administracije, ki so imele odgovornost za ta resor, so kulminirale v današnjem predlogu resolucije do leta 2035. Resolucija iz 2010 govori o tem, da bo ta država leta 2025 namenila 2 % bruto družbenega produkta za obrambne izdatke, 2025, govori, da bomo imeli 8 tisoč poklicnih pripadnikov stalne sestave. To so bili ti ambiciozni cilji iz leta 2010, ki so neuresničljivi, neuresničljivi. Zato govorimo, da je današnji predlog toliko bolj uresničljiv. Kaj je bil glavni problem prejšnje resolucije? Nezmožnost financiranja opremljanja Slovenske vojske. In novi predlog resolucije govori o 3 obdobjih, to so planska obdobja. In v prvem obdobju do leta 2026 smo zelo realistični pri obsegu Slovenske vojske. Govorimo, da bo današnji obseg, katerega trend nam je uspelo obrniti, približno 6 tisoč 200, 6 tisoč 300 pripadnikov letno, zadržali do leta 2026. In da je dolgoročna ambicija do leta 2035 7 tisoč plus 3 tisoč, ampak precej bolj realistična. Od modernizacij resolucija je razdeljena na 3 obdobja. Prvo obdobje je do leta 2026, ki je jasno predstavljeno v zakonu, jasno predstavljeno v zakonu. Se pravi ima resor podlago za načrtovanje, ne pa za pisanje glasbenih želja. Samo na tej podlagi, na podlagi zakona mi lahko zapišemo in uresničujemo svoje ambicije. Zato tudi resolucija jasno govori, da bo verjetno leta 2026 potrebno narediti ponovni premislek, ponovni strateški pregled obrambe - glejte, zadnji je bil leta 2016 - da se bo ocenilo, ali je ta trend, ali je ta tempo modernizacije, ali je ta tempo novačenja vzdržljiv, vzdržljiv in na kakšni stopnji je obrambni sistem. Toliko o razliki, toliko o pomenu tega predloga resolucije in zakaj govorimo, da je bolj realističen. Zdaj glede mednarodnih operacij in misij, velikokrat smo se v tej sobi o teh stvareh že pogovarjali.: Veste, da je 190 pripadnikov Slovenske vojske, se pravi, največji kontingent, ki ga Slovenija ima trenutno v tujini, na Kosovu. Včeraj sem jaz tudi ta kontingent obiskal s predsednikom republike, da so večji kontingenti v bližini, da je večji kontingent Slovenske vojske v Latviji. To niso okupatorske operacije. Slovenska vojska ne sodeluje v nikakršnih okupatorskih misijah. V vseh misijah, ki je Slovenska vojska sodelovala kjerkoli, tudi tiste, ki so se zaključile, zato smo imeli mandat Organizacije združenih narodov. To pa govorim zato, ker sem zelo ponosen na pripadnike Slovenske vojske, ki so v teh misijah tudi sodelovali.

Še na dve stvari, če lahko, spoštovani predsedujoči, pa vem, da moramo prezračiti. Govorili smo o prenosljivosti in vzdržljivosti sil. Se pravi, the … and sustainable forces, ta dva koncepta sta bila danes predstavljena. Ampak, da vam povem pravo naravo teh dveh konceptov. Ne govorimo, da bomo mi 50 % pripadnikov stalne sestave, ampak tukaj je treba vedeti, govorimo o kopenskem delu Slovenske vojske, premestili v operacijo. Govorim jim, da so zmožni v primeru zagotavljanja nacionalne obrambe izven teritorija Republike Slovenije, te sile premesti. Da zdaj govorim o hipotetičnem scenariju, če bi bila naša sosednja država oziroma, če bi izvajali obrambo Republike Slovenije na evropskem kontinentu, pa da ne ugibam v kateri državi, da bi lahko 50 % slovenskih sil postavili ob bok drugim zavezniškim vojskam oziroma, da bi Republika Slovenija potrebovala pomoč zavezniških sil na ozemlju Republike Slovenije, imajo prav tako oni ta cilj prenesljivih sil, da so sploh sposobni zapustiti svoje vojašnice in se premestiti v sosednjo državo. To nima veze z mednarodnimi operacijami sil oziroma crisis response operations, operacije kriznega odzivanja izven evropskega kontinenta.

Danes smo tudi slišali glede referenduma o Natu, ni bil leta 2013, je bil leta 2003. To je dejansko okvir na katerem ta resor temelji, ker se je država takrat odločila, da svojo nacionalno obrambo zagotavlja v sistemu kolektivne obrambe in mi ne moremo drugače, kot da temu okviru tudi sledimo, s pripravo nacionalnih dokumentov. Če bo odločitev drugačna, potem bodo nacionalni dokumenti, resolucije tudi drugačne.

Pa še zadnjo stvar, če dovolite. Če smo mi vas prav razumeli, predsednik, začetka, je v tem trenutku amandma nerelevanten in po tem smislu, potem mnenje Vlade ni v ničemer sporno, kot je bilo prej željeno prikazati.

Kar se pa referenduma o Zakonu o investicijah glede Slovenske vojske tiče, pa ga ni prepovedala Vlada Republike Slovenije, ampak je o tem odločilo Ustavno sodišče.

Najlepša hvala.