Spoštovane kolegice, cenjeni kolegi, cenjeni spoštovani gostje, začenjam 48. nujno sejo Odbora za infrastrukturo, okolje in prostor, ter vse prisotne še enkrat prav lepo pozdravljam!

Obveščam vas, da sta se za današnjo sejo opravičila naslednja dva, naša dva poslanska kolega – poslanski kolega, iz Poslanske skupine Desus, Ivan Hršak, pa poslanski kolega z Poslanske skupine SAB, mag. Andrej Rajh. S pooblastili na tej seji pa sodeluje: Mojca Žnidarič nadomešča poslansko kolegico Matejo Udovč, Aljaž Kovačič nadomešča poslanskega kolega z LMŠ Rudija Medveda, poslanska kolegica Eva Irgl nadomešča poslanskega kolega z SDS Borisa Doblekarja, ter mag. Marko Koprivc bo po pol 11. uri, 10.30, nadomeščal našega poslanskega kolega mag. Dejana Židana.

Besedo zdaj dajem predsednici Odbora za delo, družino, socialne zadeve in invalide, kolegici Evi Irgl.

Najlepša hvala za besedo.

Vse skupaj lepo pozdravljam tudi v mojem imenu in v imenu Odbora za delo, družino, socialne zadeve in invalide!

Obveščam vas, da so se za današnjo sejo opravičili naslednji člani in članice: gospod Jurij Lep, gospod Vojko Starović, ter gospod Branko Simonovič. Na seji kot nadomestni člani in članice odbora s pooblastili pa sodelujejo: namesto gospe Karmen Furman je z nami gospod Ljubo Žnidar, ki ga lepo pozdravljam.

In v tem trenutku besedo vračam predsedniku Odbora za infrastrukturo, okolje in prostor, gospodu Bojanu Podkrajšku, ki bo v tem nadaljevanju tudi vodil današnjo skupno sejo.

Izvolite.

Hvala, kolegica Irgl.

S sklicem seje ste prejeli naslednji dnevni red skupne seje: Energetska kriza, socialna kriza in podnebna kriza so krize kapitalizma. Ker v poslovniškem nisva prejela predlogov za spremembo dnevnega reda, ugotavljam, da je določen dnevni red skupne seje, kot ste ga prejeli s sklicem.

Prehajamo na obravnavo 1. TOČKE DNEVNEGA REDA – ENERGETSKA KRIZA, SOCIALNA KRIZA IN PODNEBNA KRIZA SO KRIZE KAPITALIZMA.

Kot gradivo ste prejeli: Zahtevo Poslanske skupine Levica za sklic nujne seje Odbora za infrastrukturo, okolje in prostor, ter Odbora za delo, družino, socialne zadeve in invalide, z dne 14. 10. 2021, ki je objavljen na spletni strani Državnega zbora.

Na sejo so bili vabljeni: v imenu predlagatelja, Miha Kordiš, Poslanska skupina Levica, Ministrstvo za infrastrukturo, Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti, Sodo d. o. o., Agencija za energijo, Društvo UP-ornik, ter Fokus, Društvo za sonaraven razvoj.

Pričenjam z obravnavo te točke in najprej prosim predstavnika predlagatelja, to je Poslanska skupina Levica, da nam predstavi problematiko.

Izvolite, kolega Kordiš.

Hvala za besedo, predsedujoči.

Cene energentov na mednarodnih trgih, zlasti zemeljskega plina in električne energije, so se v zadnjem letu močno podražile, najbolj pa so poskočile v začetku jeseni. Cena zemeljskega plina na nizozemski borzi se je od 1. januarja do začetka oktobra 2021 zvišala iz 19,58 evra za megavatno uro, na več kot 108 evrov za megavatno uro oziroma za več kot 550 %. Cena električne energije na borzi v Leipzigu je v tem času zrastla iz 50,92 evra za megavatno uro na 153 evrov za megavatno uro oziroma za več kot 300 %. Rastejo tudi cene surove nafte. Cena surove nafte Brent je 1. januarja letos znašala 51,8 dolarja na sodček, 13. oktobra pa že več kot 83 dolarjev na sodček. Zaradi zadostnih zalog plina v skladiščih in zaradi cen, zagotovljenih v dolgoročnih dobavnih pogodbah Geoplina z ruskimi dobavitelji, se enormni dvigi cen plina na svetovnih trgih pri končnih uporabnikih v Sloveniji še ne poznajo v tako veliki meri. Ne glede na to, pa so se cene že začele višati tudi za končne uporabnike. Energetika Ljubljana je že avgusta dvignila ceno plina za 11 %. Dvigom so kmalu sledili še ostali dobavitelji. 12. oktobra je dvig cen električne energije prvi napovedal Petrol in sicer, za 30 %. Že dan za tem so z napovedmi o dvigu cen sledili tudi drugi dobavitelji. Po nekaterih ocenah naj bi se cena električne energije za gospodinjstva v kratkem dvignila za od 20 do 30 %. Čeprav gre za dvige, ki bodo močno finančno obremenili gospodarstva in energetsko bolj intenzivna podjetja, ti dvigi zaradi dolgoročnih pogodb večine dobaviteljev s proizvajalci električne energije prav tako še niso toliko drastični, kot so dvigi cen na svetovnih trgih.

Močno se dražijo tudi cene pogonskih goriv. Te so v Sloveniji v zadnjem letu poskočile za približno 30 %. Problematične so zlasti podražitve kurilnega olja, ki se je od oktobra lani do oktobra letos podražil za 36 %. Visoke cene energentov močno vplivajo tudi na drugi cene, ustvarjajo inflacijski pritisk na vse preostale stroške, kar se nazadnje prenese na končne uporabnike. Višje cene energentov za podjetja pomenijo višje stroške, ki se na koncu prelijejo v višje cene izdelkov in storitev za potrošnike, če podjetje višje stroške proizvodnje sploh lahko prenese in zaradi visokih cen energentov ne zaustavi proizvode.

Če pride do tega, pride na trgu do manjše ponudbe proizvodov, kar spet dviguje ceno ostalih produktov. Višje cene energentov za gospodinjstva, ljudje občutijo še bistveno bolj neposredno, kot preko ovinka v gospodarstvu in tu ne gre za preprosto kakršnokoli blago, ampak za eksistenčno nujnost, zato se višje cene energentov nemudoma poznajo v manjšem delu preostalih dohodkov, s katerimi lahko gospodinjska prosto razpolagajo. V vsakem primeru končno ceno podražitev energentov plačajo ljudje, seveda, najbolj prizadene najrevnejše. Zanesljivost oskrbe in cena oskrbe z energenti je premo sorazmerna s stopnjo regulacije trga. Odjemalci na popolnoma dereguliranih trgih podražitve v zvezi z oskrbo občutijo bistveno prej, kot odjemalci na reguliranih trgih oskrbe z energenti. Dvig cene energentov na pragu zime bodo seveda najbolj prizadeli socialno šibka in energetsko revna gospodinjstva. Ta so opredeljena na način, da že sedaj za energente odštejejo bistveno večji delež svojih dohodkov, kot preostala gospodinjstva in energenti niso luksuz, energenti so eksistenčna nujnost vsakega gospodinjstva. Potrebna so za ogrevanje doma, za kuhanje, za skrb za osebno higieno, za transport in tako naprej. Ob dvigu cen energentov, si bodo zato še težje privoščili druge življenjske potrebščine, med njimi hrano, ki se takisto, kot energenti, draži. Delež gospodinjstev, ki se v Sloveniji sooča z visokimi stroški za energije, ni zanemarljiv. Po podatkih statističnega urada, je imelo v letu 2018 kar 17 % gospodinjstev tako visoke deleže izdatkov za energijo, da so presegli dvakratnih nacionalne mediane.

Nesorazmerni visoki izdatki za energijo pomenijo, da morajo gospodinjstva dati prednost izdatkov za energijo pred drugimi nujnimi življenjskimi potrebščinami. Cena energentov je pogosto fiksni strošek, ki ga je treba plačati. Zniževanje stroškov energentov v primeru dvigov cen, še zlasti skokovitih v hladnem delu leta pomeni slabše bivanjske pogoje, zmanjšanje zračenja bivanjskih prostorov in pojavov vlage v njih, kar povečuje možnost za razvoj različnih bolezni, zlasti respiratornih. Kaj to pomeni v razmerah epidemije s Covid-19, si lahko naslikate sami.

Energetsko revna gospodinjstva so tudi tista, ki si zaradi nizkih dohodkov ne morejo privoščiti investicij v izboljšanje svoje energetske učinkovitosti, recimo za nabavo dragih energetsko učinkovitih gospodinjskih naprav, preko tega pa prehoda na bolj ekonomičen način ogrevanja oziroma zamenjave starega in potratnega avtomobila z motorjem na notranje izgorevanje, z dragim električnim avtomobilom. Skokovite cene energentov tako energetsko revna gospodinjstva tiščijo v le še večjo revščino.

Med razlogi, ki se najpogosteje omenjajo za trenutno nastalo energetsko krizo v Evropski uniji, so predvsem popandemično okrevanje gospodarstva, rast povpraševanja po energiji, kot posledica prehoda držav članic EU k bolj trajnostnim energetskim mešanicam in s tem, k večjemu povpraševanju po energiji iz obnovljivih virov in podražitev emisijskih kuponov iz evropske trgovalne sheme. Kljub temu, da se emisijski kuponi dražijo, negotovost v zvezi z dobavo plina dviguje cene električne energije in s tem spušča v energetski proizvodni portfelj več premoga, kar je v nasprotju s cilji Evropske unije o razogljičenju in v nasprotju z zavezami o ohranjanju rasti svetovne temperature pod 1,5 stopinje Celzija, kot je to zavedeno v Pariškem sporazumu. Večji proizvodni portfelj premoga, poleg več izpustov toplogrednih plinov, povzroča tudi ponovno dražitev cen emisijskih kuponov, kar dviguje stroške električne energije, po kateri se povpraševanje povečuje.

Našteti razlogi so v resnici zgolj simptomi, simptomi bistveno globljih sistemskih razlogov, ki določajo način proizvodnje in distribucije, tako energije, kot tudi drugih življenjskih dobrin. Glavni razlog za nastalo situacijo so štiri desetletja dolgo trajajoče politike liberalizacije trgov energentov, na katerih kraljujejo velike korporacije. Njihov edini cilj je ustvarjanje dobička in ne zagotavljanje stabilne in cenovno ugodne preskrbe z energenti za potrošnike. To vodi v zanemarjanje infrastrukture in različne špekulacije, ki so v končni fazi krive za trenutno rast cen energentov. Gre za špekulacijo v zvezi z rastjo cen emisijskih kuponov in za špekulacijo v zvezi z rastjo cen energentov. Cene proizvodnih stroškov energentov se namreč niso bistveno spremenile. Tudi gospodarsko okrevanje ni tako obsežno, da bi zgolj potrebe po energentih njihovo ceno dvignile za več 100 %. Oziroma, kot je dejal dr. Peter Novak, citiram: »Razlog temu je današnji sistem kapitalizma, ki je dal trgu prednost pred kvalitetno oskrbo prebivalstva in industrije.« (Konec citata.)

Poglavitni razlog za trenutno energetsko krizo je torej prosti trg, na katerem o alokaciji resursov odločata špekulacija in lov za kratkoročnim dobičkom, ne pa dejanske potrebe ljudi in družbe. To poganja podnebno krizo, kot posledico nebrzdane rabe fosilnih goriv za zadovoljevanje energetskih potreb globalnega kapitalističnega sistema, temelječega na izkoriščanju ljudi in naravnih virov. Sistema, katerega edini cilj in smoter je maksimizacija dobička.

Vendar se voditelji držav Evropske unije tudi tokrat krize lotevajo na način, da kar najmanj posegajo v zveličavnost trga, ki krizo povzroča. V Španiji, kjer so proizvodnje elektrike še bolj, kot sicer v Evropi, odvisni od plina, je premier Pedro Sánchez izjavil, znova citiram, »…da nekatera podjetja kujejo visoke dobičke zaradi visokih cen na mednarodnih trgih in menim, da to ni sprejemljivo.« (Konec citata.) Po poročanju časnika Finance, naj bi španska vlada poskušala preusmeriti dobičke od družb na uporabnike in sicer tako, da bi omejila račune za plin in elektriko, ampak, na račun zniževanja davkov. Gre za ukrep, za katerega celo naše Ministrstvo za finance meni, da ne spremeni cene za končnega uporabnika, ampak le dvigne odstotke marže znotraj maloprodajne cene. Hkrati takšen ukrep zmanjša javnofinančne dohodke, kar se na koncu lahko odrazi v zmanjševanju socialnih transferjev, vlaganj v zdravstvo, znanost in šport.

V Franciji, so napovedali subvencije za revna gospodinjstva in zajezitev rasti cen plina, a spet na način, da bodo s tem znižali javnofinančne prihodke in sicer za več kot pol milijarde evrov. Subvencije za revna gospodinjstva imajo sicer lahko kratkoročno pozitivne učinke na gospodinjske proračune, ker povečujejo njihovo kupno moč na trgu, a hkrati ohranjajo visoke cene energentov oziroma jih celo višajo. Tudi na ravni same Evropske unije, se o kakršnikoli regulaciji trga ali celo uvedbi planiranja proizvodne energentov in njihove distribucije, glede na potrebe prebivalstva in razvojne prioritete družbe ne razmišlja. Omenja se možnost neposrednih podpor revnim gospodinjstvom, kar je na kratki rok sicer nujen, na dolgi rok pa kaj jalov ukrep, kot možnost prilagajanja davkov in drugih dajatev na področju energetike. Vodilo pri sprejemanju ukrepov je zgolj to, da morajo biti vsi ukrepi začasni in ciljno usmerjeni, da morajo spoštovati pravila enotnega trga in državnih pomoči in da ne smejo biti v nasprotju s prehodom v brezogljično družbo. Noben od ukrepov pa ne predvideva niti posegov na veleprodajne trge energentov in proti borznim špekulantom, niti drugih ukrepov omejevanja ali vsaj delnega ukinjanja trga.

Tudi slovenska vladajoča politika zavrača kakršenkoli državni poseg v trg ali ceno, ki se na trgu prosto oblikuje. Minister Počivalšek je tako za medije izjavil, da regulacije cen pri zemeljskem plinu ni mogoča, citiram: »Ker so zadeve zunaj.« Češ, to se vse oblikuje na mednarodnih trgih, z mednarodnimi pogodbami, pri tem pa je minister Počivalšek zamolčal, da so glavni distributerji večinoma v javni lasti in da tudi država lahko s politiko omejevanja cen poseže na to področje. Prav tako je minister Počivalšek zavrnil tezo, da bi bila za podražitev cen naftnih derivatov kriva deregulacija cen, ki jo je v več etapah v zadnjih petih letih izvedel prav on.

Do neke mere to v resnici celo drži. Podražitev naftnih derivatov je v največji meri posledica podražitev surove nafte na globalnem trgu. Ne glede na to, pa je podražitev tudi posledica zviševanja marž največjih distributerjev, saj imata OMV in Petrol oligopolni položaj. Podatke o tem, za koliko so se dvignile marže trgovcev na ravni države nimamo, ker država maloprodajnim cenam naftnih derivatov preprosto ne sledi, ne glede na to, kaj je pristojno ministrstvo v preteklosti obljubljalo. Tudi Počivalšek pa priznava, da bi država lahko začela regulatorno vplivati na področje oskrbe z električno energijo, a da bi v tem primeru prišli v položaj, znova citiram: »Kot smo ga imeli v nekdanji državi, ko smo neke cene regulirali, potem pa tega blaga ni bilo. To ni izhod. Verjamem, da se bo tukaj našla rešitev.«

No, znova, minister govori pol resnice. Ob tej izjavi je namreč zamolčal, da so se težave z dostopnostjo blaga pojavile pri blagu, od katerega je bila prejšnja država uvozno odvisna, ne pa pri električni energiji. V odsotnosti regulacije cen in kakršnihkoli drugih intervencij v trg pristojnemu ministrstvu, ostane tako bolj kot ne samo še možnost subvencij in rezanja davkov. Trenutno energetsko krizo je treba obravnavati neločljivo od podnebne krize, obe krizi pa razumeti kot dva obraza mnogo bolj globoke krize kapitalizma. Za to je potreben močan poseg države na trgu, ki naj zagotovi cenovno dostopnost in nemoteno oskrbo z energenti za socialno najbolj občutljiva gospodinjstva in postopno nadomeščanje proizvodnje in distribucije energentov na podlagi tržnih zakonitosti, s planiranjem na družbeni ravni. Hkrati to od države terja povečana vlaganja v izgradnjo proizvodnih kapacitet za obnovljive vire in izgradnjo energetske samozadostnosti na ogljično nevtralen način.

Zato predlagamo, da Odbor za infrastrukturo in Odbor za delo, opravita na to temo razpravo in sprejmeta naslednje sklepe: Prvič, da pozivata Vlado, da v roku dveh tednov pripravi pravne podlage za regulacijo cen zemeljskega plina in električne energije za končne uporabnike, torej tako za fizične, kot za pravne osebe.

Drugi sklep, da pozivata Vlado, da prav tako v roku dveh tednov uvede regulacijo cen naftnih derivatov z omejevanjem najvišjih dovoljenih marž, zlasti za kurilno olje, dizel in neosvinčen 95 oktanski bencin, kot smo ga poznali pred liberalizacijo cen naftnih derivatov. Na področju kurilnega olja in regulacije cen kurilnega olja se je med sklicem današnje seje in njeno izvedbo sicer že nekaj premaknilo v pravilni smeri.

Tretji sklep, Pozivata… - odbora namreč – Vlado, da v roku enega meseca pripravi pravne podlage za nemoteno oskrbo končnih odjemalcev električne energije in zemeljskega plina, v primeru odpovedi pogodb končnih odjemalcev s strani dobaviteljem.

Še četrti sklep, poziv, da Vlada preko mehanizmov upravljanja v energetskih podjetjih, kjer ima država večinski delež, zahteva povečano vlaganje v povečanje razpršenih proizvodnih kapacitet električne energije iz obnovljivih virov in s tem zagotovi večjo samooskrbo z električno energijo.

Peti sklep, da se na ravni Evropske unije Vlada zavzame za vzpostavitev posebne agencije za načrtovanje proizvodnje električne energije, skladno z zavezami iz Pariškega podnebnega sporazuma in drugimi okoljskimi omejitvami in njene dobave končnim odjemalcem, glede na razvojne prioritete Evropske unije. Se pravi, da v sklopu politične tvorbe po imenu Evropske unije, kateri tudi Republika Slovenija pripada, pristopimo k planiranju proizvodnje in distribucije na področju energentov.

In še zadnji sklep, poziva Vlado, da se na ravni Evropske unije zavzame za vzpostavitev mehanizma za zagotavljanje zanesljive oskrbe gospodinjskih odjemalcev z električno energijo na neprofitni osnovi.

Hvala.

Hvala tudi vam.

Želi besedo predstavnik … Se opravičujem, želi besedo predstavnik Ministrstva za infrastrukturo? Z nami je državni sekretar, Blaž Košorok.

Preden pa dam besedo, pa dam besedo kolegici Irgl.

Najlepša hvala.

Se opravičujem, ker sem tako zmotila, ampak je pomembno, da povem, kdo je tukaj prisoten. Gospod Edvard Paulič nadomešča gospo Andrejo Zabret in gospod Mihael Prevc nadomešča gospoda Aleksandra Reberška, ker pa sem poslušala to uvodno predstavitev in tudi, samo še to mi dovolite, sklepe, ki so bili navedeni, naj samo povem, da niti en sklep ni vezan na Odbor za delo, družine, socialne zadeve in invalide. To moram pač pojasnit.

Izvolite, dajem besedo nazaj predsedniku odbora, izvolite.

Zdaj pa državni sekretar, beseda je vaša.

Hvala lepa, predsednik. Oba predsedujoča.

Spoštovani poslanke in poslanci!

Zdaj, to je tema, o kateri govorimo vsi, praktično celotna Evropska unija, Slovenija, vse države. Nekako naslovljena je bila že na neformalnem svetu ministrov za energijo, ki je bila na Brdu. Minister Vrtovec je dvig cen energentov že takrat, med svojimi kolegi, nekako izpostavljal. Potem, posebej za to sklical izredni svet ministrov za energijo Evropske unije, 26. oktobra. V vmesnem času se je na Vladi izoblikovala delovna skupina, sestavljena iz državnih sekretarjev, ki je na podlagi vseh teh informacij obravnavala celovito ali pa ideje, o katerih bi lahko prišli do nekaterih končnih zaključkov oziroma do rešitev. Obravnavanih je bilo več možnih ukrepov, kako bi naslovil ta nenaden oziroma tudi dvig cen energentov, od znižanja trošarine do regulacije cen naftnih derivatov, kar se je potem zgodilo. Veste, da smo omejil marže, na podlagi Zakona o kontroli cen, povračila za posredne stroške, emisij Co2 kuponov, to predvsem govorim za srednja oziroma energetsko intenzivna podjetja in pa seveda na koncu, energetske bone za socialno šibke oziroma za ranljive skupine ljudi, kar bo tudi najverjetneje v kratkem na Vladi bilo v obravnavi, tako imenovani energetski boni.

Zdaj, če grem po posameznih točkah. Regulacija cen zemeljskega plina in elektrike. Dejstvo je, da smo del Evropske unije in da imamo dobro delujoč trg, energetski trg, smo del tudi energetske unije in to ni združljivo z regulacijo cen. Tudi, če ne bi bili del Evropske unije, bi si zakonodajo določali sami in bi regulacija povzročala zgolj težave z oskrbo, gospodarsko nekonkurenčnost in posledično še večje socialne stiske. Nekako, po vseh analizah, tudi, kar dela ACER(?), kar delajo ostali, analitični inštituti, gre za, najverjetneje, upamo, da prehoden pojav. Izvor tega je jasen, to ste tudi predlagatelji nekako povedal. Veliko povpraševanje po zemeljskem plinu. Na svetovnih trgih je pač privedlo do tega, da so cene zrastle tudi na evropskem trgu, ki se odziva tako, kot celotno svetovno gospodarstvo.

Na nek način je potrebno odpravit vzroke in seveda investirat v večjo energetsko učinkovitost in pa seveda nizko ogljične domače vire. Vlada bo najverjetneje ublažila del dviga cen, to, kar sem že omenil, s tako imenovanimi energetskimi vavčerji, za najbolj ranljive odjemalce in ta ukrep je, kot sem že omenil, tudi v pripravi.

Zdaj, kar se tiče regulacij cen naftnih derivatov in omejevanje marž. Ceno za derivate ne določamo sami, ampak ga določa svetovni trg. Država lahko, bi lahko, subvencionirala goriva uporabnikom in hkrati izračunavala višje davke, ki pa bi seveda tako, tako subvencioniranje potem tudi omogočil. To bi povzročilo seveda zgolj neracionalno visoko porabo na videz poceni dobrine, gospodarstvo(?) nekonkurenčnost in seveda posledično še večje socialne stiske. Trgovci so v dobavni / nerazumljivo/ potrebni, ker prevzemajo vsa / nerazumljivo/ tveganja in to je dobro vidno pri sedanjem zvišanju veleprodajnih cen, ko, bi rekel, tisti bolj uspešni trgovci z energenti ali pa z električno energijo in dobavitelji uspejo zdržat, te, zadržat maloprodajne cene na precej nižjem nivoju od trenutnih veleprodajnih, neuspešni pa pač enostavno temu ne morejo sledit, nekateri tudi, kar vidimo lahko po Evropi, propadajo.

Velike cene ali pa visoke cene, velika nihanja, povzročajo seveda trgovcem visoka tveganja, višja tveganja in višja tveganja seveda pomenijo za njih tudi višje stroške. Če jim na nek način omejimo marže, jim onemogočimo prevzemanje teh tveganj in s tem tudi izvajanje njihove dejavnosti. Če pa, bi rekel, na nek način pustimo oziroma lahko na nek način ogrozimo tudi zanesljivo oskrbo z energijo, povzročimo gospodarsko nekonkurenčnost in spet posledično socialne stiske, ki bodo večje.

Kar se tiče oskrbe z zemeljskim plinom in pa elektriko, to sta(?) dva ključna energenta, bi lahko tak mehanizem, to kar pač predlagate, lahko povzročil, to že imamo, no, za elektriko in za plin. Temu se reče menjava dobavitelja. Dobavitelj ne more zahtevati odklopa. Odklop je operater dolžan izvesti, če nima dobavne pogodbe. Odpovedi pogodbe o dobavi s strani dobavitelja lahko odjemalec takoj podpiše pogodbo z drugim dobaviteljem. Čas do odklopa je dovolj in za sklenitev tudi nove pogodbe, z novim dobaviteljem(?). Odklop se lahko izvede šele 8. oziroma 10., / nerazumljivo/ za gospodinjstvo(?), potem ko uporabnik od operaterja prejme obvestilo o odklopu. Predvsem so ranljivi(?) tukaj gospodinjski pa mali poslovni odjemalci, ki lahko, če se jim pri sklepanju pogodbe karkoli zaplete, zahtevajo tako imenovano zasilno oskrbo in s tem zadržijo oskrbo z elektriko do sklenitve normalne pogodbe o dobavi.

Kar se tiče razpršene proizvodnje elektrike za večjo samooskrbo, seveda k temu težimo vsi. Povečana(?) vlaganja v obnovljive vire energije s strani podjetij v državni lasti je seveda smiselno in delno jih k temu že na nek način sili tudi sama zakonodaja. Nekaj dni nazaj je bil v parlamentu sprejet Zakon o oskrbi z električno energijo. Reinvestiranje / nerazumljivo/ dobičkov energetskih podjetij v trajnostne energetske projekte in pa povečanje deleža / nerazumljivo/ ali zmogljivosti elektro distribucijskga omrežja za integracijo obnovljivih virov energije je že ukrep, ki je tudi predpisan z samim NEPN-om, torej Nacionalnim energetskim podnebnim načrtom. Vprašanje pa je, seveda, ali se to izvaja? Državni zbor lahko ustrezno dopolni strategijo, tudi upravljanja(?) državnega premoženja, na tem področju.

Zdaj, kar se pa tiče ustanovitve agencije Evropske unije za načrtovanje proizvodnje elektrike. Tu Evropska unija že ima mehanizem za spremljanje zadostnosti oskrbe. Izvaja ga ENTSO-E. To je združenje evropskih sistemskih operaterjev. To, v našem primeru bi bil to Eles. V sodelovanju z ACER-jem, torej Združenjem evropskih energetskih regulatorjev. Pri nas je to Agencija za energijo. Prav tako ima Evropska unija mehanizem za nadzor veleprodajnih trgov, ki ga izvaja ACER in naj bi preprečeval takšne zlorabe. Seveda pa to ni centralno planski sistem za izvajanje investicij.

Ustanavljanje nove evropske agencije po našem mnenju ni smiselno. Investicije v nizko ogljične vire so prepuščene svobodni iniciativi podjetij, fizičnih oseb in pa seveda ostaja(?) ustrezen zakonodajni okvir, ob hkratni paleti spodbud, ki usmerjajo potencialne investitorje.

In še, če se nekako dotaknem vaše 6. točke. Mehanizem zanesljivo(?) oskrbo gospodinjstev na neprofitni osnovi. Tu je pač evropski in slovenski elektro energetski sistem, je zelo zanesljiv, je robusten, je že danes, to, kar se je pokazal tudi v preteklosti, pri večjih nihanjih. Cene za oskrbe najbolj znižuje, seveda, konkurenca in to dokazuje tudi, ravno zadnji čas, visoke veleprodajne cene, ki jih dobavitelji zaradi konkurenčne ponudbe na končne odjemalce prenašajo v najmanjši možni meri. Tisti dobavitelji pa pač, ki tega ne zdržijo, se pa soočajo z posledicami, ki so v končni fazi seveda stečaj, tako da…

Hvala lepa.

Hvala tudi vam, državni sekretar.

Želi besedo predstavnik Ministrstva za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti? (Da.) / oglašanje iz dvorane/ Saj bom…

Z nami je državni sekretar, gospod Cveto Uršič. Preden pa imate vi besedo, pa želi postopkovno kolega Šiško.

Ja, predsedujoči, hvala lepa.

Sem mislil, da boste najprej dal te vabljene prek oziroma iz ministrstva, ampak poglejte, spoštovani sklicatelji. Ko preberem teh 6 sklepov in potem, ko preberem, kdo je vse povabljen – Društvo UP-ornik, Focus društvo za sonaraven razvoj – me zanima, kaj ti predstavljajo sploh tu? Ti sklepi so napisani noter samo za Vlado, za poslance, da sprejmemo nekaj, zdaj bojo pa oni še na koncu dobil besedo in bojo razpravljal o podnebni krizi, ki se pa danes, prejšnji teden že govori po celem svetu in nenazadnje, je Slovenija je, veste, moram vam povedat, Slovenija je kriva, da se je tako ozračje v celem svetu spremenilo, da se v Kanadi topi, da je taka vročina, je Slovenija kriva, pa poglejte na en list A4 karto sveta, pa me zanima, če boste tam noter našli Slovenijo.

Dajte, bodite malo resni predlagatelji in vsi skupaj. Zraven tega, o cenah gorivu(?) smo potrdil poslansko pobudo gospe Bojane Muršič na predsedniško, na tejle plenarki, da bo predsednik prišel sedaj nam odgovarjat in se bomo tam pogovarjal o zviševanju oziroma, da bomo ustavil cene. In ne s takimi, s takimi res čudnimi točkami prihajat mi na odbor in na odboru piše na vabilu, če dobro pa preberem, pa piše, energetska kriza, socialna kriza in podnebna kriza za krize kapitalizma. Glejte, ljudje, ne se zajebavat tukajle, no. Vsaj vi člani iz Levice bi lahko vedel, da mi poslanci pa res ne bomo kapitalizma podpiral tu in dajmo se enkrat začet pogovarjat tako, kot se je treba v tem Državnem zboru.

Hvala. In prosim, da jim ne date besedo, ker mislim da, glede na teh 6 točk, členov, ko so jih napisal, se nikjer ne tika njihove naloge, ki jih imajo.