Spoštovane članice in člani odbora, vabljeni ter ostali prisotni, lepo pozdravljeni! Začenjam 40. nujno sejo Odbora za izobraževanje, znanost, šport in mladino.

Obveščam vas, da so zadržani in se seje ne morejo udeležiti naslednji poslanci: s pooblastilom je z nami Dušan Verbič, ki nadomešča Matejo Udovič, Mojca Žnidarič iz kvote SMC, namesto Aljaža Kovačiča je z nami Nik Prebil. In še eno opravičilo imamo o službeni odsotnosti Lidije Divjak Mirnik.

S sklicem seje ste prejeli naslednji dnevni red:

1. Predlog sprememb proračuna Republike Slovenije za leto 2022 (EPA 2154-VIII),

2. Predlog proračuna Republike Slovenije za leto 2023 (EPA 2155-VIII).

Ker v poslovniškem roku nisem prejela predlogov za spremembo dnevnega reda, je ta določen, kot je bil predlagan s sklicem seje.

Odboru predlagam, da združimo obravnavo 1. in 2. točke dnevnega reda. Ali kdo temu nasprotuje? Ugotavljam, da ne.

Prehajamo na 1. IN 2. TOČKO DNEVNEGA REDA.

V zvezi s točkama ste prejeli gradivo, ki je objavljeno na spletnih straneh Državnega zbora, predlog sprememb proračuna za leto 2022 in predlog proračuna za leto 2023.

K točkama dnevnega reda so vabljeni: Vlada, Ministrstvo za izobraževanje, znanost in šport, Ministrstvo za finance.

Odbor za izobraževanje, znanost, šport in mladino je za obravnavo predlogov proračunov zainteresirano delovno telo.

Ali želi predlagatelj predlogov proračunov, predstavnik Ministrstva za finance, podati dopolnilno obrazložitev predlogov proračunov v celoti? Ministrstvo za finance, ja. Prosim, da se za magnetogram vsi v nadaljevanju predstavite. Izvolite, imate besedo.

Hvala za besedo. Lep pozdrav! Moje ime je Maruša Zmrzljak, s strani Ministrstva za finance bom kratko izpostavila nekaj osnovnih podatkov iz splošnega dela predlogov proračunov za leti 2022 in 2023.

Proračuna sta še vedno pripravljena v negotovih razmerah, povezanih z obvladovanjem epidemije in okrevanjem gospodarstva ter posledično s spremenljivimi makroekonomskimi okoliščinami. Prihodki državnega proračuna so za leto 2022 načrtovani v višini 11,5 milijarde evrov in so glede na sprejeti proračun za leto 2022 višji za 4,2 %. Za leto 2023 se pričakuje 3,3 % rast, predvsem na račun višjih davčnih prihodkov in prejetih sredstev iz proračuna Evropske unije. Odhodki državnega proračuna so za leto 2022 določeni v višini 13,9 milijarde evrov, kar je za 7 % manj, kot je ocenjena realizacija za leto 2021. V letu 2023 pa v višini 13,4 milijarde evrov, kar je za 4,2 % manj kot v predlogu sprememb proračuna za leto 2022. Primanjkljaj državnega proračuna po denarnem toku je v letu 2022 ocenjen v višini 4,6 % BDP, v letu 2023 pa v višini 2,7 % BDP. V strukturi odhodkov bo tako v letu 2022, kot v letu 2023, dobra tretjina sredstev namenjenih za druge tekoče domače transfere znotraj katerih bo več kot polovica sredstev namenjenih tekočim transferom v javne zavode, preostala glavnina sredstev pa bo namenjenih v okviru tekočih transferov v sklade socialnega zavarovanja. Ključno razvojno komponento predlaganih proračunov predstavljajo investicije, in sicer tako neposredno kot posredno preko občin in javnih zavodov. Skupaj bo namenjeno preko 2,2 milijardi evrov. Med investicijami bi izpostavila predvsem investicije v zdravstvo, v cestni in železniški promet, v prilagajanje podnebnim spremembam, v oskrbo s pitno vodo, investicije v vrtce in osnovne šole ter investicije v kulturo. Okoli 1,6 milijarde evrov bo namenjenih transferom posameznikom in gospodinjstvom, približno 1,5 milijarde evrov pa bo namenjenih za stroške dela. V okviru programskega proračuna se bo tako v letu 2022, kot v letu 2023, največ sredstev namenilo za politiko izobraževanja in šport, in sicer približno 2,2 milijardi evrov, kar pomeni okvirno 16 % odhodkov državnega proračuna, skoraj 1,6 milijarde evrov bo namenjenih za socialno varnost, kar pomeni približno 11 % proračunskih odhodkov. Sredstva za področje prometa in prometne infrastrukture pa predstavljajo približno 9 % odhodkov državnega proračuna. V navedeni proračunski okvir so umeščene programske vsebine in posebnosti posameznih proračunskih uporabnikov, kar prikazujejo njihovi finančni načrti. Na seji matičnega Odbora za finance bodo posebej predstavljene okoliščine in izhodišča načrtovanja proračunov za leti 2022 in 2023. Hvala.

Hvala lepa tudi vam. Želi besedo predstavnik Ministrstva za izobraževanje, znanost in šport dr. Mitja Slavinec? Izvolite.

Predsednica, hvala lepa za besedo. Lep pozdrav poslanke, poslanci, ostali zbrani!

Na Ministrstvu za izobraževanje, znanost in šport ugotavljamo, da predlog proračuna zasleduje potrebe te družbe in predvsem cilje za katere se Ministrstvo za izobraževanje, znanost in šport zavzema. To poudarjam prav zaradi tega, kajti v času v katerem živimo in v preteklih letih je nastala na področju našega izobraževanja, znanosti, visokega šolstva zelo globoka vrzel, ki jo je treba sedaj toliko bolj skrbno zapolniti in usmeriti v prihodnost vse možne potenciale, ki jih imamo. Tukaj imam v mislih tudi sodelovanje različnih ministrstev, kajti vsako ministrstvo je na svoj način povezano z izobraževanjem, znanostjo, športom in prav na osnovi teh vse sinergijskih učinkov bomo lahko toliko bolj učinkoviti.

Glede proračuna, ki se pa neposredno nanaša na Ministrstvo za izobraževanje, znanost in šport izpostavljam na prvem mestu predvsem povečanje sredstev za znanost, kar je v tudi neposredni korelaciji z novelo zakona o znanstveno raziskovalni razvojni dejavnosti, ki je sedaj v proceduri v tem državnem zboru in kjer je predvideno prav to povečanje sredstev za znanost. In to na način, da bo ta znanost lahko čim prej in v čim večji meri koristila naši družbi, gospodarstvu in bo torej tem bolj aplikativno lahko povezana.

Naslednja stvar, ki jo želimo izpostaviti je povečanje sredstev za investicije za šolske znanstvene in športne investicije, predvsem namenjeno občinam, kjer v tem predlogu vidimo, da je povečanje sredstev na nivoju 2,7 kratnika več kot v preteklih desetih letih. Mi smo se zelo zavedali, da v preteklih desetih letih so izpadla praktično vsa sredstva namenjena v tako nove investicije, kakor tudi v združevanje obstoječih objektov, zato je tudi razpis, ki je sedaj po desetih letih bil objavljen in je v teku, bil deželen tolikšnega interesa, kar trikratnih sredstev prvotno razpisanih in z zadovoljstvom ugotavljamo, da so dodatna sredstva sedaj tudi razporejena po občinah, po celotni Sloveniji, kar je prav tako v duhu zasledovanja politike skladnejšega regionalnega razvoja. To je na področju šolstva še toliko bolj pomembno.

Naj izpostavim, da je za 126 projektov predvidenih približno 116 milijonov. Prav tako se krepi visokošolski prostor, kjer je posebna pozornost namenjena tistim smerem, ki so deficitarne, ki jih naša družba najbolj potrebuje. Na tem mestu izpostavljam medicino, računalništvo, kakor tudi vse druge naravoslovno tehnične usmeritve in tudi na ministrstvu ves čas zasledujemo ta cilj, da morajo javne univerze za javni denar zasledovati potrebe te družbe, gospodarstva in vseh podstati, katerim služimo.

Na področju srednjega šolstva pričakujemo porast generacij in s tem seveda tudi povečano število vpisa, kar je po več letnem upadu sedaj ta pozitivni trend toliko bolj »ohrabljajoč« in zato nas veseli, da bo tudi dovolj sredstev na tem področju.

Glede vrtcev je drugi otrok v vrtcu, bo drugi otrok v vrtcu brezplačen in brez kakršnihkoli omejitev pa bo tudi tretji oziroma vsi nadaljnji otroci v vrtcu brezplačni. Na ta način se zavedamo, kakšne so obremenitve družin z večjim številom otrok, sploh v vrtcu, po eni strani, po drugi strani pa seveda tudi zasledujemo politiko dviga natalitete v Sloveniji.

Na področju osnovnih šol se rahljajo normativi, za recimo svetovalne delavce, knjižničarje, vpeljan je dietni kuhar, kjer ob vseh strokovnih kompetencah poskušamo poskrbeti tudi za tale dodatni standard za izboljšanje standarda na področju vseh vzporednih aktivnosti, ki jih osnovnošolci so deležni.

Izobraževanje odraslih je zelo pomemben segment, kajti, živimo v družbi, ki se mora nenehno prilagajati na spremembe in učeča se družba je edina tista, ki je lahko konkurenčna, ki je lahko konkurenčna navzven in zaradi tega je povečanje skoraj 4 milijone evrov na področju izobraževanja odraslih, zelo, zelo dobra garancija, da naša družba ne bo zaostajala, ne bo zaostajala na področju konkurenčnosti z tujino in seveda tudi, da bodo naša podjetja lahko zasledovala in sledila vsem sodobnim trendom, ki so prav na področju uvajanja novih tehnologij, digitalizacije, trajnostnega gospodarstva, tudi tista paradigma, na katero celotna Evropska unija najbolj stavi.

In, nenaključno se nazadnje dotikam športa, saj so športniki tisti, ki nas v zadnjem času in tudi prej, najbolj razveselijo po eni strani in po drugi strani, seveda tudi so daleč najbolj uspešni ambasadorji Slovenije v svetu in zaradi tega tukaj izpostavljam povečanje za 5,2(?) milijona na področju športa, ki ga bomo prav tako v največji meri namenjali za investicije in to so tiste investicije, ki bodo zagotavljale šport za vse, tudi rekreacijo, čim širši krog naših državljank in državljanov, da se lahko od mladih nog vključijo v športne aktivnosti in tako ustvarjamo bazo vse do vrhunskega športa, pa poudarjam, da ta šport za široke množice toliko bolj pomemben. In po drugi strani zdrav življenjski slog, saj investicija na tem področju prihrani marsikatera sredstva, recimo, na področju zdravstva in kakršnekoli druge kurative.

Mi seveda ta predlog podpiramo in se vam zahvaljujem za pozornost.

Hvala lepa tudi vam.

Želi še kdo besedo? Ugotavljam, da ne.

Odpiram razpravo članic in članov odbora ter ostalih prisotnih. Prva se je k besedi prijavila gospa Maša Kociper. Izvolite.

Hvala lepa, predsedujoča.

V tem delu svoje razprave se bom poskušala osredotočiti na ta del proračuna, ki se nanaša na delo našega Odbora za izobraževanje, znanost in šport, čeprav imamo v stranki SAB tudi številne pripombe na ostali del proračuna; o tem bomo več razpravljali na matičnem odboru, Odboru za finance. Bi pa povedala svoje osebno doživljanje, da si nisem mislila, pa že skoraj deset let spremljam od blizu politiko, da bomo v tej državi ali pa sploh v Evropski uniji kdaj prišli do točke, ko se lahko proračun kar tako poveča za dobro tretjino in ko naenkrat ni več noben milijon problem in je milijonov očitno toliko, da se jih lahko res velikodušno deli naokrog, seveda, brez da bi kdorkoli odgovoril na vprašanje, kako in kdaj ter predvsem na kakšen način bomo ta proračun, ko bo potrebno, potrebno pa bo, zopet uravnovesili.

Vmes imam nujni službeni opravek, tako se bom zdaj v tem prvem delu samo na eno temo skoncentrirala, potem bom pa prišla nazaj in bom še malo širše razpravljala.

Rada bi opozorila na dopise oziroma pisanja, ki smo jih verjetno dobili v zadnjih dneh prav vsi poslanci. In sicer so se na nas obrnili predstavniki raznih svetovalnih delavcev, tako svetovalnih delavcev, zaposlenih v vrtcih kot tudi v osnovnih šolah, in svetovalnih delavcev v raznih javnih zavodih, ki se s tem področjem ukvarjajo. V svojih pisanjih – priložili so tudi številne priloge – opozarjajo na to, da že več let opozarjajo ne samo na kadrovsko pomanjkanje, na nujno potrebo po spremembi normativov, ampak poleg stroškov še na dejansko povečanje sredstev za to področje. V teh modernih časih, že pred korono, smo bili vsi skupaj priče neki situaciji, ko postajajo vzgojni izzivi vse bolj zahtevni in ko velikokrat sami starši ali pa celo sami učitelji, se pravi, tisti, ki pokrivajo določena področja, niso kos izzivom. Ali je to razlog za to specifična vzgoja ali je razlog za to moderna doba s številnimi mikavnimi internetnimi in socialnimi mediji ali je razlog za to manj druženja, karkoli od tega, že leta, že pred korono, se ugotavlja, da se duševne stiske in vzgojni izzivi zelo povečujejo. To dejstvo dokazuje tudi to, da so čakalne vrste v teh svetovalnih centrih zelo dolge in da so starši včasih zelo obupani, kako dolgo morajo čakati, preden pridejo do ustrezne obravnave. Vso to problematiko, ki je dodatno zelo natančno razložena v teh dopisih, je še dodatno zaostril covid oziroma kriza epidemije, ki je potegnila za sabo večjo socialno izoliranost, manj druženja, nenormalno opravljanje šolskih obveznosti in vse drugo, kar poznamo. Mi v stranki SAB smo na tem odboru že pred, mislim, da letom zahtevali izredno sejo o duševnem zdravju otrok, kjer so strokovnjaki povedali, kako negativni so trendi, ki se kažejo tako glede vzgojnih odzivov otrok kot tudi zelo takih čisto konkretnih stvari, kot so povečanje števila samomorov, povečanje števila otrok, ki so depresivni in se zdravijo zaradi depresije, anksioznosti in tako naprej. Takrat so nekateri med vami bili še skeptični, ah saj to nič ne bo, pa saj to je vedno bilo, pa tako naprej. Sedaj mislim toliko mesecev kasneje ni več nobenega dvoma kakšno dodatno škodo za duševno zdravje otrok, za njihov socialni razvoj, za njihove socialne interakcije in tako naprej je naredila ta kriza. V teh dopisih, ki smo jih prejeli, se več strokovnjakov iz različnih področjih strinja, da je čas, da storimo nekaj prav sedaj in da je pravzaprav že skoraj prepozno. Kolikor jaz razumem ta pisanja, so se številna združenja, med njimi recimo Društvo šolskih svetovanih delavcev, pa sindikati in tako naprej glede te problematike že obrnili direktno na ministrstvo. Vendar glede na predloge s katerimi so seznanjeni ali pa smo seznanjeni vsi skupaj niso zadovoljni z izplenom. To, kar so dobili, to kar so dobili kot rezultat svojih opozarjanj, pisanj prošenj očitno nikakor ne zadostuje potrebam v praksi in tako sami pišejo, da v kolikor želi ta država zajeziti poplavo duševnih stisk otrok in mladine je potrebno delovanje šolstva oziroma državni proračun na tem področju okrepiti še za vsaj 3 milijone za dodatno zaposlitev svetovalnih delavcev v vrtcih, cirka 7,5 milijonov za dodatno zaposlitev svetovalnih delavcev v osnovnih šolah in cirka 0,2 in 0,5 milijona za izobraževanje svetovalnih delavcev in ravnateljev oziroma razrednikov v naslednjem šolskem letu. Glede na številke o katerih se mi pogovarjamo zadnje čase v tej hiši, ko se 600, 700 milijonov več porabi kar med letom, brez rebalansa proračuna, jaz mislim, da tako povečanje za teh skupaj nekaj več kot 10 milijonov ni nekaj kar ta proračun ne bi zmogel. In če se včasih težko v tej hiši dogovorimo kaj je bolj pomembno in kaj ne in kaj so prioritete, bi, mislim, morali dokaj hitro najti skupni imenovalec pri tem, da so mladi, otroci, tako vrtčevski kot osnovnošolski, kot dijaki plačali veliko breme te epidemije in ga še plačujejo. Nimajo normalnega otroštva, nimajo normalnega druženja, cele dneve v maskah, brez druženja med razredi, brez izletov, brez ekskurzij, brez valete, brez mature, vsega tistega kar dela otroštvo in mladost lepo in kar se nikoli ne da ponoviti. Če ti enkrat zamudiš valeto ali pa maturo, ker je ne smeš imeti, nikoli več ne boš imel druge. Isto velja za maturantske izlete in tako naprej. In pa seveda te izolacije, vezanost na družino, kjer vedno razmere niso idealne, pomanjkanje socialne interakcije z ostalimi vrstniki, vse to, sedaj tudi potrjujejo že strokovnjaki, ima zelo zelo negativne posledice. In če ti mladi ne bodo deležni neke ustrezne obravnave, pa ne samo va svetovalnih centrih, kot je ta na Gotski v Ljubljani in tako naprej, ampak vzporedno znotraj šole ali vrtca, tako kot predlagajo strokovnjaki z okrepitvami kadrovskimi, s spremembami normativov za obravnavo otrok, potem se lahko kasneje kot družba srečamo z veliko večjimi težavami, z duševnimi boleznimi, z ljudmi, ki ne bodo sposobni kvalitetno opravljati svojega dela in skrbeti zase in bodo breme družbi in tako naprej. Mislim, da tukaj najti en skupni imenovalec zato, da se teh nekaj milijonov še dodeli, jaz mislim, da ne bi smel biti problem pri toliko denarja kot se spet deli v tem proračunu. Tukaj so konkretni problemi. Mi se bomo v opoziciji, sicer pa sami v stranki SAB, če ne bi bilo zanimanja, ampak jaz sem prepričana, da bo, gotovo dogovorili tudi za kakšne amandmaje. Ampak saj veste kako je z amandmaji, če jih ne da koalicija in če niso usklajeni v koaliciji imajo bore malo upanja za uspeh. Jaz predvsem danes ko prvič obravnavamo to področje in to velja za obe leti apeliram na vlado samo, ker vaši amandmaji pa so sprejeti, če se odločite, da to področje uredite. Da uredite tako, da in vsebinske te pomisleke uveljavite, kar je seveda še vedno čas, predvsem pa da izkoristite to priložnost, da teh nekaj milijonov, morda je lahko tudi kakšen manj kot tukaj zahtevajo, ampak saj večino tega, kar zahtevajo, najdete in jih date za to tako zelo, zelo pomembno področje.

Jaz, kot rečeno, bom kasneje še nekaj drugega povedala, ampak me je pa zdaj državni sekretar spomnil na eno situacijo, ki se je zgodila pa letos, pa da ne bom potem pozabila. No, upam, da je pa zdaj ministrstvo res spoznalo, da se, ker to je zelo velika znanost spoznati, da se generacije večajo in da se ne bo ponovilo to, kar se je zgodilo letos, ko so mi pisali stotine prestrašenih staršev, katerih otroci niso mogli se vpisati zato, ker ministrstvo ni pravočasno predvidelo, da je generacija večja in da so potrebni novi razredi. Saj na koncu se je, kakor razumem, jaz sem to tudi sama preverjala, to rešilo in so večina teh otrok dobili mesta, ampak neko dobro planiranje v neki družbi, v neki državi do tega sploh nebi smelo pripeljati. Pripeljati do tega, da morajo ravnateljice v zadnjem hipu odpirati neke razrede in iskati rešitve zato, ker en kup otrok ni dobilo mesta po nekem rednem postopku.

In seveda to, kar opozarjam leta in leta, ni konkretno povezano z proračunom, je pa povezano s tem področjem. Ta točkovni sistem tako pri vpisu na fakultete kot tudi v srednje šole nam kot družbi ne prinaša nič dobrega. Še posebej pa nič dobrega otrokom, staršem in učiteljem, po tem vrstnem redu, ki so popolnoma znervirani zaradi tega. Ker nenaravno je, da neki otrok vrhunsko dober v matematiki in isto vrhunsko dober še pri vseh ostalih predmetih, recimo tudi pri telovadbi, kot je bil primer enega dečka, o katerem se je zdaj pisalo. In v Ameriki, to sem že večkrat povedala, delajo drugače. Tam, ko zaznajo, da je otrok nekje vrhunsko dober, ga tam zagrabijo, tam spodbujajo, tam hočejo iz njega nekaj narediti, pri nas pa rečemo, aja, slovenščina in jeziki ti gredo odlično, to se ne bomo ukvarjali s tem, ampak fizika ti ne gre, pa matematika, pa kemija, tukaj te bomo zdaj pa stiskali, tukaj, kjer ti ne gre, te bomo stiskali. In rezultat tega je seveda, da imamo zdaj na najboljših, jaz vem pač za Ljubljano, na najboljših gimnazijah razrede, v katerih je 26 punc in 4 fantje. Zato ker fantje v osnovni šoli pač še niso večinoma na tej zrelostni stopnji, da bi jim bile ocene tako pomembne in da bi si tako zelo prizadevali, da imajo vse res čisto 5.

Da me ne bo tukaj preveč zaneslo v to temo, ki me sicer zelo zanima, pa zato, ker moram za trenutek ven, bi jaz se tukaj ustavila. Ampak saj pravim, si pridržujem, da se potem še v nadaljevanju razprave ob koncu kaj oglasim.

Hvala.

Hvala tudi vam.

Naprej dajem besedo prijavljeni kolegici Mojci Škrinjar.

Hvala lepa.

Najprej treba je povedati, da nikoli še v zgodovini Slovenije ni bilo namenjenega toliko denarja za znanost kot ga sedaj omogoča zakon v proceduri, ki je v Državnem zboru, o znanstvenoraziskovalni dejavnosti. Še to leto bomo imeli ta zakon v tretji obravnavi in verjamem, da bomo ga podprli z ogromno večino. Za to je potrebno čestitati pristojni ministrici in njeni ekipi. Tudi proračun, ki je pred nami, to operativno orodje, ki omogoča financiranje, tako sofinanciranje predšolske vzgoje. V določenih primerih vemo, da država sofinancira nekatere bolnišnične oddelke v vrtcih kakor tudi oddelke z Romi in pa narodnostnimi skupnostmi. Država financira plače, torej državni proračun financira plače zaposlenih v osnovnem in glasbenem šolstvu, kakor tudi plače, pa še materialne stroške v celoti, v osnovni šoli nekoliko delno, ampak v srednji šoli pa v celoti financira vse. Prav tako seveda na visokošolskem področju. Proračun je primeren.

Smo pa poslanci res dobili pismo zaskrbljenih strokovnjakov glede strokovnjakov na področju svetovalnega dela, ki naj bi jih bilo v šolah premalo in da je covid še dodatno poslabšal situacijo glede duševnega zdravja. Z marsičem se lahko strinjamo. Covid je prizadel ne samo otroke, učence, dijake, prizadel je nas vse in mislim, da ni enega v tej družbi, ki nebi bil vsaj malo opraskan. Ampak iz tega se bomo morali pobrati vsi skupaj in si med seboj pomagati. Je pa seveda pomembna pot. Zdaj, poslušali smo o duševnem zdravju in o težavah otrok. V resnici ni tako daleč obdobje, ko smo imeli popolnoma drugačen odnos do otrok kot ga imamo danes. Bil je čas, če preberete dela pisateljice Milene Miklavčič ali pa Alenke Puhar, kjer je bil odnos do otrok v slovenski družbi velikokrat zelo slab. Otroci, še zlasti otroci hlapcev in dekel, so morali že pri petih, šestih letih od doma in na delo. Si predstavljate kaj takega? Pa ni tako daleč to, mogoče 60, 70, 80 let. Surovost, neizmerna zahtevnost, vcepljanje krivde, izjemna storilnost, vse to se je zahtevalo od otrok. Torej to so bili naši očetje, naše mame, babice, dedki. In vmes je prišlo obdobje, ki je bilo veliko bolj normalno, to je bilo obdobje po drugi svetovni vojni, kjer se je marsikaj tega tudi opustilo na vso srečo. Ampak potem smo doživeli tudi moderni val, ki je prišel natančno iz Združenih držav Amerike in se mu reče permisivna vzgoja. To pa pomeni, da je povsem nasprotje od tega, kar sem prej rekla. Kar je sicer na nek način prav, po drugi strani pa imamo danes starše, ki ne znajo postavljati meja svojim otrokom, ne vedo, kje so meje, in se počutijo pri tem tudi negotovi. Ko k temu dodamo še samostojnost otrok, da lahko pogledajo po svetu skozi okna računalnika ali celo zapuščenost otrok zaradi staršev, ki so zelo zaposleni, in so potem prepuščeni svojim dobrim ali slabim navadam. Računalnik je lahko nekaj čudovitega, lahko pa je predvsem nekaj takega, kar otroka privleče v odvisnost. Pa ni samo računalnik, ni naprava kriva, ampak je seveda kriv odnos in pa vzgoja. Smo v času, ki je zelo turbulenten že zaradi tega in na kar je prišla še izjemna sprememba covid. Nekateri starši so rekli, da morda pa ni bilo tako slabo, da so bili skupaj s svojimi otroki. Jaz tudi mislim, da je bilo to na nek način v enem delu tudi dobro obdobje, kajti zdrava družina je rada skupaj. Res pa je, da so otroci pogrešali svoje sošolce. Ampak po drugi strani boste tudi videli na zadnji šolski dan otroke, ki sedijo po klopcah in se med seboj pogovarjajo po telefonih. Ta je samo cesta vmes. Tako, da mislim, da celotna situacija potrebuje temeljito preučitev in pa seveda tudi ukrepanje.

Zdaj, da bi preprosto rekli, bomo hitro rešili zadevo, damo še tri milijone, proračun je velik, tri milijone pa res ne bo toliko, pa damo še nekaj, pa znižamo normative, damo še nekaj svetovalnih delavcev in to je to, jaz vam zagotavljam, da to ne bo zadoščalo. To ni odgovor. To je pač odgovor na to, da, ne vem, nekaj ljudi več bo zaposlenih na teh mestih. Nekaj bo sicer pomagalo, ampak to ni odgovor. Odgovor je v spremembi študijskih programov za učitelje same, za vzgojitelje, kjer se poleg, upam, da kdaj kaj več prakse v študijskem programu, doda tudi nove znanosti, torej znanosti nevroznanosti, več psihologije, več sociologije, več teh kompetenc, ki bi jih učitelji zmogli. In kolegica je prej razpravljala in rekla, kako je v Ameriki. In v Ameriki tudi ni vse zlato, ni vse zlato, kar se sveti. Moramo reči, da je naš šolski sistem kljub vsemu eden izmed solidnejših. To kažejo tudi rezultati PISA kar zadeva znanje. Treba je pa tudi povedati PISA pove, da ta mednarodna raziskava pove tudi o občutjih otrok, ki pa pravijo, da s šolo niso prav zadovoljni, da niso prav srečni. Torej mislim, da je pred nami velik razmislek o tem, kako naprej v izobraževanju. In nekateri odgovori se rahlo kažejo v daljavi, bodo pa odgovorjeni toliko bolj kakovostno kolikor bolj bomo lahko zaznali, kje natančno je problem in kako hudi so ti problemi. Mislim, da je seveda čas standardov znanja seveda mimo. Moramo vedeti nekaj. Da je turbulentno obdobje naše osamosvojitve prineslo tudi zelo nenavadno porazdelitev znanja ali pa poimenovanja v našem sistemu. Tako imate v učnih načrtih osnovne šole cilje, kaj morajo učenci znati, in potem standardi znanja v srednji šoli rečejo pa temu cilji in pa kompetence. Poglejte, pa gre za istega otroka, ki gre iz vrtca v osnovno šolo in v srednjo šolo in se terminologija, pa verjetno tudi razumevanje tega, precej spremeni. Jaz mislim, da je potrebno začeti razmišljati ne samo o znanstvenih pristopih, kako kaj in kako, čeprav tudi to seveda, ampak predvsem vzeti kot prvo točko, kot prioriteto otroka, učenca, dijaka, človeka, ki gre skozi ta šolski sistem. Poznavanje tega človeka, njegovih talentov in pa pomoč pri njegovih težavah je bistveno. Torej personalizacija, torej obračanje na samega človeka, opazovanje njegovih talentov in pa na koncu koncev tudi usmerjanja v pravi poklic, ki bo njemu prinesel največjo izpolnitev, s katero bo tudi največ pomagal sebi in pa družbi.

Odgovor na ta vprašanja in tudi odgovor tega proračuna se mora nanašati tudi na vsebinske spremembe, to pa je temeljita preučitev študijskih programov za učitelje, ki jih je potrebno posodobiti. Drugič, potrebno je poenotiti učne načrte, kjer naj bo osrednja pozornost namenjena človeku, učečemu bitju. In pa seveda poenotiti terminologijo, da se bo vedelo, kaj kaj pomeni. Opremiti učitelje z več znanja, ki ga zahteva današnja problematika, je odgovor na to. Kajti otrok, če imate vi 400 učencev, če imate enega svetovalnega delavca, se ne more vsem posvetiti, niti polovici ne, niti tretjini ne dobro. In če boste imeli dva, boste imeli 100 % povečanje zaposlenih na tem področju v šolah. Ampak kaj bosta pa dva svetovalna delavca naredila s 400 učenci ali pa dijaki? Vidite, odgovor je, da se je potrebno ukvarjati z otrokom. Ukvarjaš se pa lahko, če se znaš. In to pomeni ukvarjanje ves čas, z otrokom je pa ves učitelj. Še vedno ima učitelj tam od 20 do 25 otrok, učencev, dijakov, ali celo več, in še to je veliko. Mislim pa, da je edini odgovor, da dejansko opremimo vse tiste, ki delajo v šolah, z dodatnim znanjem. Zadnjič mi je prijateljica rekla, veš, tudi hišniki imajo svojo vlogo. Seveda jo imajo, celo oni vzgajajo, če že ne poučujejo. Šola mora postati prostor ukvarjanja z otrokom ali učencem ali dijakom, če hočete, kakor mora biti fakulteta prostor ne samo za znanost, kjer je seveda polovica tega namenjena temu, druga polovica pa temu ukvarjanju s študentom.

Hvala.

Hvala tudi vam.

Naprej ima besedo kolega Željko Cigler.

Predsedujoča, hvala za besedo. Spoštovane predstavnice vlade, kolegice in kolegi.

V tem Državnem zboru na tem odboru mislim, da skupno pristajamo na eno osnovno dejstvo, in sicer, da je v Sloveniji potrebno sistematično uveljaviti pojmovanje, da je eden od najpomembnejših ciljev osnovnošolskega izobraževanja osvajanje kakovostnega splošnoizobraževalnega znanja. In temu morajo biti proračuni namenjeni in tako, da bodo to zagotovili, oblikovani. Ampak obenem je treba tudi jasno poudariti, da takšnih pričakovanj ni mogoče prepričljivo naslavljati na učence, starše, na šole, kolikor država sama ne zagotovi pogojev, ki bodo vsem učencem omogočali, da jim zadostijo, za zadostijo tem pogojem.

In rad bi rekel, da mi je všeč ena zadeva. Prvič, da ko je ta odbor, zdajle že bi rekel kar nekaj let nazaj, mislim, da 2 leti nazaj, naslovil pomanjkanje šolskega in vrtčevskega prostora in da mora država po tem vprašanju stopiti ob stran lokalnim skupnostim in jim zagotoviti sofinanciranje, je tu nared korak naprej. Ampak v teh prostorih se odvija in izvaja pouk. In pogojev za to izvajanje, ki so bili težki že pred covidom in so strokovnjaki s pedagoške fakultete, s pedagoškega inštituta, s Filozofske fakultete, oddelka za pedagogiko, jasno naslavljali. Tudi naša bela knjiga jasno o tem govori. Ampak odgovorov se tukaj ne daje dovolj konkretnih. In upam samo to, mislim, upanje umre zadnje, da če smo zagotovili denar za šolske in vrtčevske prostore, bomo uspeli zagotoviti denar tudi za izvajanje zakonskih obveznosti te države, konkretno operativno Ministrstvo za izobraževanje, do otrok s posebnimi potrebami oziroma do otrok v delih Slovenije, od koder prihaja tudi naš državni sekretar, žal ga zdajle trenutno ni notri, gospod Mitja Slavinec, kjer so otroci v osnovnih šolah očitno postavljeni v drugačen položaj, bolj zapostavljen. In v teh delih Slovenije je treba zagotoviti enakopravne pogoje z drugimi deli Slovenije za te učence, da se jim zagotovi več. Več zato, da bodo v enakopravnem položaju. Glejte, so deli Slovenije, zlasti v tem, kot sem zdajle govoril, kjer so nacionalni preizkusi znanja, rezultati na njih močno drugačni, močno slabši od teh v drugih delih Slovenije, tudi imajo več ponavljavcev in tako naprej. Očitno je to ne samo, da otroci v teh, tudi tukaj prihajajo iz socialno, bi rekel socialno-ekonomsko-kulturno manj spodbudnih okolij, ampak tudi ta področja so žal manj spodbudna in manj se vlaga v izobraževanje tukaj.

Da ne bom se izgubil v preveč globalnem / nerazumljivo/, bi samo tole rekel.

V Levici nas zanima, poglejte, predstavniki ministrstva za izobraževanje, koliko v tem proračunu je predvidenih sredstev za odpravljanje posledic epidemije oziroma dolgotrajnega zaprtja šol. Oziroma koliko je namenjenih sredstev za odpravo mankov v izobraževanju, ki so nastali v obdobju zaprtih šol in izvajanja pouka na daljavo? Ker vemo, da za tiste prvošolčke / nerazumljivo/ ali pa posebne potrebe izvajanje pouka, ali otroke z dodatnimi potrebami, izvajanje pouka na daljavo praktično ni mogoče izvajati.

Drugič, vprašali bi naprej ali so sredstva za zaposlitev dodatnih učiteljev, pedagoških delavcev, šolskih svetovalnih delavcev, računalničarjev, knjižničarjev, kar ste prej govorili, zagotovljena. Kolegica Maša Kociper je že prej govorila o šolskih svetovalnih delavcih, tudi moje sošolke, bi rekel, iz gimnazije nekatere to zelo pomembno, dragoceno delo v šolah opravljajo in so mi povedale dva dni nazaj, ko smo dobili vsi poslanci pismo društva svetovalnih delavcev, da je stvar razpadla, da stvari preprosto pod pogoji, ki so jim sedaj zagotovljeni, na osnovnih šolah in tudi srednjih ne morejo več pokrivati. Posledice in rezultati stanja v izobraževanju po covidu oziroma zdaj, ko covid epidemija teče, stvar še samo potencirajo. Žal v Levici ugotavljamo, da ta proračun ne daje odgovorov, in ta dopis društva svetovalnih delavcev ob tem samo še potrjuje naše mnenje.

In ko sem rekel tukaj / nerazumljivo/ kasneje. Kar se pa tiče knjižničarjev, bi ta tole povedal, kako pomembna je ta zadeva. Poglejte, po izsledkih mednarodnih raziskav o branju knjig je ugotovljeno, da polovica vključenih v raziskavo v Sloveniji v eni raziskavi Knjiga in bralci, ki se skozi leta ponavlja, odgovarja, da ne prebere niti ene knjige na leto. Naprej rad bi tole rekel oziroma bom tole rekel. Če niso zagotovljena sredstva, povejte zakaj ne, oziroma na katerih postavkah so za kadrovsko krepitev, kot smo jih zdajle omenili in smo že večkrat izpostavili na Odboru za izobraževanje Državnega zbora in tudi Državnem zboru, kje je treba sredstva povečati. Nenazadnje na to opozarjajo zaposleni v izobraževanju skozi svoj sindikat, na to opozarjajo ravnatelji, učitelji, starši.

Naprej ali so v proračunu ministrstva sredstva za prilagoditev šol za izvajanje pouka v pogojih epidemije. Torej / nerazumljivo/ smo govorili o mizah za enega učenca, o pregradah, predvsem pa prezračevalnih napravah. Prezračevalnih napravah, kjer smo ne vem kolikokrat tukajle govorili. In rad bi povedal, poglejte, stroka v Nemčiji, v Ameriki, v Kanadi je ugotovila, da kvalitetne prezračevalne naprave močno vplivajo na zmanjšanje širjenja covida v zaprtih prostorih, še posebej v prostorih šolskih, vrtčevskih ali katerihkoli drugih javnih, bom zraven dodal, kjer je fizično prezračevanje skoraj nemogoče. In tu so jasni pozitivni efekti bili. Če ne zaupamo in zapostavljamo domačo stroko v Sloveniji, poslušajmo, prisluhnimo vsaj rezultatom tuje, ki ima evidentne dokaze za to, da prezračevanje dejansko zmanjšuje možnost okužbe s covid virusom. Še posebej v današnjih časih zdajle, ko se virus širi med mladimi in je precepljenost žal samo 50-procentna v naši državi.

Glejte, naprej bi rekel, zakaj bo namenjenih 33 milijonov za raziskovalne projekte in programe in zakaj bo namenjenih 9 milijonov za podporo znanstveni infrastrukturi. Naprej, zakaj vlada ne zagotovi ustreznejše financiranje raziskovalne opreme javnih raziskovalnih zavodov in univerz? Kolegice iz izobraževanja, tole bi rekel, poglejte. Pred začetkom študijskega leta 2020/2021 smo se močno ukvarjali tudi v Državnem zboru, zakaj se je vpis zamikalo v tem študijskem letu za študente. In takrat se je s strani vlade jasno izpostavljajo, da bi morali večjo vlogo imeti naravoslovci, medicinci, tehniki, ne humanistika, umetnost, družboslovje, ne? Ampak poglejte, prav raziskava na področju naravoslovja, medicine, tehnike je kvaliteta raziskovalne opreme bistvenega pomena za izvajanje prebojnega, pa tudi mednarodno uspešnega, raziskovalnega dela in eden ključnih virov za javno financiranje nakupa raziskovalne opreme. Zato so razpisi Paket, ki jih periodično izvaja Javna agencija za raziskovalno dejavnost Republike Slovenije. Težava pa je, ker ta agencija preko razpisa Paket izvaja le sofinanciranje, ne financiranje, nakupa, pri katerem dejansko krije samo del cene opreme. In zdaj pridem do zelo pomembnih dejstev, glejte. Da bi pridobili sofinanciranje s strani raziskovalne agencije, morajo raziskovalci, so morali v razpisu Paket19, ki je potekal leta 2020, iz svojih virov kriti vsaj 40 % cene. Takšno ocenjevanje, takšen pogoj, koliko moraš sam iz sredstev zagotoviti, pa je v neenakopraven položaj postavilo prav raziskovalce, ki so odvisni od dražjih kosov opreme – kot sem rekel, naravoslovce, medicince, tehnike. In namesto 40 % v razpisu Paket19 so morali raziskovalci v razpisu Paket20 za nakup večjih kosov opreme sami kriti kar 50 % cene. In takšen način sofinanciranja nakupa opreme, pravimo v Levici, raziskovalce sili k izvajanju enostavnejših in mednarodno manj zanimivih raziskav, ki ne omogočajo večjih znanstvenih prebojev. Prav z znanstvenimi dosežki iz Slovenije pa se radi postavljamo, ker jih nedvomno znanje v tej državi zna doseči, zna izpostaviti, doseči, se z njimi pohvaliti, ampak za to jim moramo zagotoviti pogoje. Prvi, ki to zagotavlja, je pa Ministrstvo za izobraževanje.

Naprej bi rekel tole, poglejte. Na kakšen način bo vlada povečala vključenost otrok v predšolsko vzgojo, kjer je predvidenih 27 milijonov več sredstev? Gospod državni sekretar, sprašujem ali je teh 27 milijonov namenjenih za brezplačno varstvo drugega in ostalih otrok iz družine. To je malce visoka cifra, ne vem pa, če je to to. Prosim, če mi poveste. Ali se bo tudi povečala vrednost pri predšolski vzgoji, osnovnem šolstvu in srednjem šolstvu namenjenega za investicije oziroma za kaj se porablja dodaten denar? In še naprej, kako se bo porabilo dodatnih 5 milijonov za šport in rekreacijo?

Dalje bi rekel pa še tole rad. Ko govorimo o otrocih, ki rabijo dodatno pomoč, ker so v zapostavljenih okoljih ali pa v družinah, ki so socialno, kulturno šibkejše, koliko se jim bo tukaj stopilo ob stran? Predlogi stroke so, in to mislim, da so že stari, ko se je analiza teh problemov po šolah v Sloveniji delala, da se bi, podobno kot v prvem razredu za pomoč takim otrokom, to je tako tistim, kjer učni jezik v šoli ni njihov prvi jezik, kot otrokom iz deprivilegiranih okolij, socialno manj spodbudnih, kot tudi otrok s posebnimi potrebami, da bi se v drugem in tretjem razredu zagotovil dodaten učitelj oziroma da se dodaten učitelj zagotovi tudi v višjih razredih osnovne šole. Ker še enkrat povem, kot sem povedal, prej sem govoril o otrocih tujcev, pridejo, dejansko jih vključijo v osnovno šolo brez znanja slovenskega jezika in tudi v mnogih primerih brez osnovnega znanja na marsikaterem področju, ki se v osnovni šoli predava, in normalnega dela. Če se tukaj ne zagotovi dodatna pomoč učiteljev ali kakor drugače, dejansko ne vem, kako ti razredi lahko delajo.

In še to bi rekel, glejte, ko smo govorili o otrocih s posebnimi potrebami. In na koncu bom še samo tole rekel. Me zanima, spoštovani gospod državni sekretar. Čez 500 otrok ima v Sloveniji odločbo, ne vem, kakšna je zdaj zadnja številka, ima odločbo, da so otroci s posebnimi potrebami, ki jim je zagotovljen svetovalec. Sprašujem konkretno, koliko otrokom s takšno odločbo bo zagotovljen spremljevalec pri pouku skladno z odločbo o usmeritvi in individualiziranem programu, ki so ga za vsakega otroka posebej pripravili na šoli. Koliko otrokom bo zagotovljen spremljevalec v celoti, koliko otrokom v manjšem deležu oziroma koliko otrokom v Sloveniji, ki imajo odločbo o usmeritvi, kljub tej odločbi, ki je pravnomočna, se spremljevalec ne bo zagotovil? Prosim za konkreten odgovor. Če mi ga ne morete dati danes, ga pričakujem, ker imate vse te podatke, da nam ga date prihodnjič, ali mi ga date pisno ali pa javno na seji odbora. In sprašujem ali imate za to vašo zakonsko obveznost v proračunu, torej za izvajanje odločb o usmeritvi, v proračunu zagotovljena sredstva. Ker poglejte, rad bi to povedal, prav Ministrstvo za izobraževanje je izpostavilo, kako pomembna je ta zadeva, ko je nam dalo v obravnavo in smo sprejeli zakon, katerega vsebina je bila celostna obravnava otrok v vzgojno-popravnih zavodih. Takrat sem jaz ministrico opozoril, da je večina teh otrok s posebnimi potrebami praktično v rednem osnovnošolskem izobraževanj. Naprej rad bi rekel, da je o tem govoril naš odbor, saj ste bili tudi vi prisotni, in smo se strinjali, da je to zadevo treba urediti, tako v opoziciji kot v koaliciji. Tretjič, o tem je govorilo Ustavno sodišče, se spomnite, ko je povedalo, da otrokom s posebnimi potrebami ne morete izvajati pouka na daljavo, ker je ta pouk za mnoge tudi / nerazumljivo/ terapija, ker še druge storitve dobijo v šoli zagotovljene, ampak žal se je samo za posebne šole to takrat reklo, da se odprejo, ni se pa ta pouk zagotovil tudi za ostale otroke s posebnimi potrebami v osnovnem šolstvu. In je na to potrebno nekje dati odgovore.

In samo na koncu bi še pa tole rekel, poglejte. Prosim, ker ste dobili tudi vi od društva šolskih svetovalnih delavcev dopis, kot smo ga dobili tudi vsi poslanci tega našega odbora, dejansko je Slovenija sprejela, ta Državni zbor je sprejel resolucijo o politiki na področju duševnega zdravja. Vsi se strinjamo, da je to problem, ki ga je treba rešiti – zgodi se ničesar. Niti v osnovnih šolah ali vrtcih, kjer bi morali kadre, ki delajo na tem področju kot svetovalni delavci na šolah, močno pojačati, tega ni. Prosim, gospod državni sekretar, razveselite nas s podatkom, da se motim, da se bo tukaj zadeva dejansko okrepila. Ker škoda, ki tukaj nastaja, je nepopravljiva. Predvsem jo pa krijejo ljudje s svojim nadaljnjim nesrečnim življenjem, če se jim pravi čas ne pomaga, in krijejo jo visoki stroški zdravstvenega sistema. Zato tisto, kar je že prej povedala kolegica Maša Kociper, prej, ko je prebrala predloge društva svetovalnih delavcev, kjer so zbrani vsi svetovalni delavci po šolah, vrtcih, osnovnih, srednjih in vrtcih, njihovi ravnatelji, starši, upam, da bo ta zadeva, če še ni našla prostora v proračunu, že v rebalansu letošnjega leta to našla, oziroma, pardon, prihodnjega leta oziroma za leto 2033.

Hvala lepa.

2033? 2023, pardon.