Dober dan! Članice in člane Odbora za delo, družino, socialne zadeve in invalide prav lepo pozdravljam na današnji 35. seji odbora. Lepo pozdravljam tudi vse ostale vabljene na današnjo sejo, kjer bomo spregovorili o noveli Zakona o osebni asistenci. Začenjam torej 35. sejo Odbora za delo, družino, socialne zadeve in invalide. Obveščam vas, da na seji kot nadomestni člani in članice odbora s pooblastili sodelujejo: namesto Marka Koprivca je z nami Dejan Židan, ki ga lepo pozdravljam, namesto Mihe Kordiša je z nami Nataša Sukič, ki jo tudi lepo pozdravljam, namesto Karmen Furman je z nami Nada Brinovšek, lepo pozdravljeni, in namesto Soniboja Knežaka je z nami Bojana Muršič, ki jo tudi lepo pozdravljam. Vsem želim dobro delo na današnji seji odbora.

V poslovniškem roku sicer nisem prejela predlogov za spremembo dnevnega reda, ugotavljam pa, da je predlagatelj, torej Vlada Republike Slovenije, umaknil Predlog resolucije o nacionalnem programu za enake možnosti žensk in moških do 2030, zato je postala 2. točka dnevnega reda te seje na podlagi prvega odstavka in drugega odstavka 118. člena Poslovnika Državnega zbora brezpredmetna. Prav tako je na podlagi zgoraj navedenega člena Poslovnika Državnega zbora tudi 3. točka dnevnega reda, ki bi jo danes morali obravnavati, postala brezpredmetna, saj je predlagatelj, v tem primeru FIHO, umaknil spremembe in dopolnitve Pravil Fundacije za financiranje invalidskih in humanitarnih organizacij v Republiki Sloveniji. Tako imamo v tem trenutku na dnevnem redu dve točki, in sicer bomo pod 1. točko obravnavali Predlog zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o osebni asistenci (skrajšani postopek) in 2. točka je točka razno.

Prehajamo na 1. TOČKO DNEVNEGA REDA – PREDLOG ZAKONA O SPREMEMBAH IN DOPOLNITVAH ZAKONA O OSEBNI ASISTENCI, SKRAJŠANI POSTOPEK.

Naj samo povem, da smo oziroma ste poslanke in poslanci prejeli naslednje gradivo, ki je objavljeno na spletnih straneh Državnega zbora: predlog zakona, mnenje Zakonodajno-pravne službe, mnenje Državnega sveta, priporočila Zagovornika načela enakosti, pripombe Društva za pomoč osebam z motnjami v razvoju Vesele nogice, pripombe Zavoda Osebna asistenca Pomurje, pripombe Društva za teorijo in kulturo hendikepa, ki so objavljene na spletnih straneh Državnega zbora, pripombe k Predlogu zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o osebni asistenci in k Predlogu zakona o dolgotrajni oskrbi Zveze društev slepih in slabovidnih Slovenije.

Prejeli ste tudi vložene amandmaje. Naj samo opozorim, da nekateri amandmaji še prihajajo. Tik pred sejo je kot amandmaje odbora vložila pri dveh členih tudi stranka Levica, k 3. in 15. členu, če se ne motim. Imamo pa še del gradiva, ki ste ga poslanke in poslanci prejeli preko sistema Udis.

Naj povem, da sem na to sejo vabila Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti, z nami je gospod državni sekretar Cveto Uršič, ki bo zagotovo v nadaljevanju lahko dobro pojasnil, kakšna je sprememba novele zakona. Verjamem, da bomo vsi, ki smo tukaj, to tudi pozorno poslušali, tako da bo tudi razprava potem v nadaljevanju lahko tekla v tej smeri. Vabili smo Zakonodajno-pravno službo Državnega zbora, Državni svet, mislim, da je z nami gospod Dane Kastelic, ki ga lepo pozdravljam. Vabili smo Zagovornika načela enakosti, ki se nam je opravičil. Vabili smo Varuha človekovih pravic, ki se je prav tako opravičil. Vabili smo Nacionalni svet invalidskih organizacij Slovenije, Društvo za teorijo in kulturo hendikepa, Društvo za pomoč osebam z motnjami v razvoju Vesele nogice, z nami je gospa Spomenka Valušnik, ki bo tudi povedala v nadaljevanje svoje stališče, Zavod Osebna asistenca Pomurja, lepo pozdravljam gospo Marijo Bačič, ki je bila nekdaj tudi naša poslanska kolegica, Inštitut Republike Slovenije za socialno varstvo, Zvezo slepih in slabovidnih Slovenije, z nami je predsednik Matej Žnuderl, ki ga tudi lepo pozdravljam, in vabili smo Sindikat osebne asistence.

Kolegij predsednika Državnega zbora je na 113. seji, 15. 7. 2021, sklenil, da se predlog zakona obravnava po skrajšanem postopku. Odbor bo torej predlog zakona obravnaval na podlagi 126. in 142. člena poslovnika. Naj pa povem, da so bili k predlogu zakona vloženi amandmaji poslanskih skupin SD, amandmaji odbora poslanskih skupin koalicije, torej SDS, Nove Slovenije in SMC. Dobili pa smo, kot že rečeno, še dva amandmaja kot amandmaja odbora Poslanske skupine Levica.

Preden začnemo drugo obravnavo predloga zakona, v kateri bomo opravili razpravo in glasovanje o posameznih členih predloga zakona, če sem pravilno razumela, je želela gospa Sukič postopkovno. Torej tako, kot veleva 69. člen poslovnika, tri minute imate na voljo in govorite lahko le o uporabi poslovnika. Izvolite, gospa Sukič.

Hvala, predsedujoča.

Lep pozdrav vsem skupaj!

Jaz bi samo prosila, glede na to, da so amandmaji prišli tik pred zdajci do nas in še prihajajo, torej niso še niti vsi prispeli, čeprav poslovnik določa to povsem drugače, bi prosila, da mogoče uvodoma nam nekdo te amandmaje predstavi, da bomo točno vedeli, kaj se dogaja. Ne vem, ali s temi amandmaji morda popravljate vse te številne pripombe Zakonodajno-pravne službe, ki jih je ogromno, kar lahko mi pozneje v razpravi utemeljujemo. Ampak res bi prosila, zato da bomo res precizni, glede na to, kar se je zgodilo ali se dogaja, da se nam najprej uvodoma predstavijo ti amandmaji, ki prihajajo.

Hvala.

Najlepša hvala tudi vam, gospa Sukič, za ta postopkovni predlog. Sicer ni bil ravno o uporabi poslovnika, ampak ga bom sprejela. Glejte, saj veste, da je tudi v naravi našega dela in po poslovniku tako, da bomo odpirali vsak člen posebej, vsak amandma in zagotovo bodo lahko z ministrstva pojasnili, kakšni so amandmaji k členom. Tudi uvodoma lahko pojasnijo že amandmaje, ampak to je seveda odvisno od predstavnikov predlagatelja, kako se bo lotil zadeve. Lahko pa povem, da so nekateri amandmaji prišli tik pred zdajci tudi s strani Levice. Verjamem, da si bomo vsi lahko pogledali te amandmaje. Konec koncev, danes smo tukaj zato, da naredimo čim bolj optimalen Zakon o osebni asistenci za vse tiste, ki ga uporabljajo, in za vse tiste osebne asistente, ki delajo z uporabniki. V nadaljevanju bom torej odprla razpravo, seveda tudi o amandmajih.

Začenjam drugo obravnavo predloga zakona, v kateri bomo opravili razpravo in glasovanje o posameznih členih predloga zakona. In najprej, tako kot je po poslovniku, dajem besedo predlagatelju, Vladi Republike Slovenije, državnemu sekretarju Ministrstva za delo, gospodu Cvetu Uršiču. Izvolite, beseda je vaša. Sami se pa odločite, ali boste v prvem delu že tudi govorili o amandmajih ali boste potem pri vsakem členu oziroma se boste sproti prijavljali. Izvolite, gospod državni sekretar.

Hvala lepa, gospa predsednica.

Spoštovane poslanke in poslanci, spoštovani drugi vabljeni!

Osebna asistenca je velik civilizacijski doprinos k življenju, h kvaliteti življenja invalidov. Osebna asistenca je bila sprejeta v tem parlamentu soglasno. Vse politične stranke, ki so bile takrat zastopane v prejšnjem mandatu v Državnem zboru, so podprle sprejetje Zakona o osebni asistenci.

Osebna asistenca je pomoč posamezniku, uporabniku, invalidu pri vseh tistih aktivnostih, ki jih sam ne more izvajati zaradi vrste ali stopnje invalidnosti in so vezane na neodvisno, samostojno življenje, osebno ali družinsko, povezane z njegovim poklicem, izobraževanjem, vključevanjem v okolje. V Sloveniji imamo trenutno približno 3 tisoč uporabnikov osebne asistence in približno 6 tisoč osebnih asistentov, osebno asistenco pa izvaja nekaj več kot 190 izvajalcev. Pri izvajanju je prišlo do nekaterih izkoriščanj, do neprimerne prakse. Zaradi tega moramo spremeniti zakon.

Zakon se spreminja v treh, štirih ključnih področjih. Prvo so izvedenci. Ministrstvo je na listo izvedencev imenovalo 111 članov, ki so se prijavili in so šli samo skozi dvodnevno usposabljanje, kasneje je bilo še eno krajše. Zaradi tega seveda prihaja med njimi do razlik pri ocenjevanju, in naš predlog je, da se imenuje izvedenski organ, v katerem bodo profesionalci izvedenci, in ta izvedenski organ naj bi bil na Inštitutu za socialno varstvo. Ravno tako je tudi problematično ocenjevalno orodje, ampak to ni toliko materija zakona (ocenjevalno orodje je bilo objavljeno na spletu). Slišali smo kar nekaj zlorab, ko se je pač uporabnik naučil, kaj mora odgovoriti, in je na ta način prepričal izvedenca, da so dali določeno število ur.

Drugo področje, ki ga želimo spremeniti, je, kdo so lahko izvajalci osebne asistence. Za osebno asistenco se pravi, da je nepridobitna dejavnost. In v zakonu je res bil napisan s.p., ki pa je pridobitna, ampak sprva je bilo mišljeno – in to, recimo, pripravljavci, ki so bili tudi iz invalidskih organizacij oziroma sami uporabniki, se je vedelo, da bo to v nekem zelo majhnem obsegu, nekateri najožji člani. S predlogom spremembe zakona izvajalec osebne asistence ne more biti več samostojni podjetnik.

Tretja večja sprememba je vezana na povezavo z drugimi storitvami. Uporabniki osebne asistence so vključeni tudi v programe vodenja in varstva ter zaposlitve pod posebnimi pogoji in tako naprej. In tu so velike razprave v praksi, kako, ali se te ure tam štejejo, kako jih odšteti. Seveda, mi želimo zelo jasno sporočiti, da se te ure, ko si v drugem programu, ne vštevajo v osebno asistenco, se odštejejo.

Potem je predlog še spremembe v zvezi z osebnimi asistenti, z njihovim usposabljanjem, usposabljanjem uporabnikov.

To je, recimo, en kratek sprehod skozi predlog sprememb. Naj pa ob koncu tega res kratkega orisa povem še dvoje. Na začetku sem rekel, da je osebna asistenca velik, velik civilizacijski doprinos h kvaliteti življenja. Imamo kar veliko število – v času, ko smo pripravljali predlog zakona, smo dobili kar veliko pisem, mailov. Klicali so nas različni invalidi, ki so rekli… Bom prebral en primer. Gospa mlajša tetrapleginja je prav šele s pomočjo osebne asistence uspela zaživeti sama v lastnem neprofitnem stanovanju. Je zelo aktivna, med drugim tudi aktivna pri ozaveščanju o varnosti v prometu, ker se je sama poškodovala skozi prometno nesrečo. Takih dopisov, takih citatov bi lahko prebral še in še. Klicali so nas invalidi, ki so oslepeli, ki so slepi, in so nam povedali: »Šele zdaj grem lahko prvič sam, brez žene ali moža ali nekoga, ki mi ga omogoči društvo ali Zveza slepih in slabovidnih.« Teh zgodb je veliko. In ključno, kar želim s tem povedati, je: osebna asistenca je bistveno spremenila življenje tistih invalidov, ki potrebujejo zelo veliko podpore za samostojno življenje. Res pa je, da je prihajalo tudi do izkoriščanja; tudi to smo slišali. Slišali smo, da je sorodnik podučil uporabnika, kaj mora povedati, kako mora odgovarjati na vprašanja izvedenca, zato da bo dobil zadostno število ur. Slišali smo, kaj je moral osebni asistent vse delati v družini, biti gospodinjska pomočnica celi družini. Slišali smo tudi, kako je moral v podjetju delati, ker imajo sorodniki uporabnika svojo firmo. Slišali smo, da se slišita in vidita uporabnik in asistent enkrat, dvakrat na teden za par ur, piše se pa poln delovni čas. Torej, zgodbe so zelo pozitivne, je pa sistem, tako kot ga je ministrstvo zastavilo, žal, omogočal tudi izkoriščanje sistema. In s temi spremembami želimo zagotoviti, da bo osebna asistenca storitev, ki bo namenjena tem invalidom, ki jo v veliki meri potrebujejo in bodo zato imeli zagotovljeno neodvisno življenje.

Verjamem in pričakujem, da bo to tudi rdeča nit današnje razprave, kako zagotoviti tak sistem, tako ureditev v zakonu, kako spremeniti zakon, da bo osebna asistenca dejansko pripomogla k večji kvaliteti, k neodvisnemu, samostojnemu življenju teh invalidov, ki potrebujejo veliko podpore za samostojno življenje. Konkretno pa potem od člena do člena. Veliko pripomb in amandmajev je nomotehnične narave, nekaj je pa tudi vsebinskih, kjer smo sledili predlogom Državnega sveta ali predlogom Zakonodajno-pravne službe oziroma tudi predlogom drugih izvajalskih organizacij.

Hvala.

Najlepša hvala, gospod državni sekretar, da ste pojasnili stališče do novele zakona.

Želite postopkovno, gospa Sukič. Ampak dajte res o uporabi poslovnika, ne zlorabljati, lepo prosim. Drugače sem pa že povedala, če je vezano na amandmaje, bodo vsekakor – tu je kar veliko ljudi z ministrstva, ki bodo, če bo treba, lahko pojasnili pri vsakem členu, kaj pomeni amandma. Izvolite, gospa Sukič, o uporabi poslovnika.

Spoštovana predsednica, razumem, ampak je vezano na amandmaje. Glejte, če se skoraj vse člene spreminja tik pred zdajci, mi smo pač nekaj prebrali in se pripravili poslanke in poslanci in zdaj ne vemo več točno, kje se nahajamo. In to ne more biti praksa, da praktično cel zakon spremeniš v zadnjih minutah pred sejo oziroma ga spreminjaš še med samo sejo, ker baje še prihajajo. Jaz razumem, da boste vi od člena do člena pojasnjevali, vendar je to res izjemno konfuzno in se je nemogoče kvalitetno pripraviti. Zato res predlagam, da ne rečete, nekaj je pač tako, malo tehnično, nekaj pa vsebinsko, ampak da nam pojasnite, kaj so te ključne vsebinske razlike, da bomo vedeli, kaj se je zgodilo. To je moj postopkovni predlog. Ker to je res enostavno nemogoče, no, tako delati. In tudi ne razumem, da ministrstvo je imelo pripombe Zakonodajno-pravne službe pravočasno, tudi pripombe Državnega sveta pravočasno, in ne vem, kaj se dogaja na ministrstvu, da ni sposobno pravočasno zagotoviti z vsem aparatom, ki ga ima na voljo. Zato prosim, resnično vljudno prosim, državni sekretar, da se po najboljših močeh potrudite in nam to pojasnite.

Hvala lepa.

Najlepša hvala tudi vam. Moram vas vseeno opozoriti, da to ni bilo postopkovno. Ampak bom skušala samo v tem tehničnem delu odgovoriti, da bomo vsi vedeli, da te stvari, o katerih danes vi govorite, so seveda vse v skladu s Poslovnikom Državnega zbora. Poslovnik namreč omogoča, da se vlaga amandmaje kot amandmaje odbora tudi med samo sejo, dokler je člen odprt in dokler o njem razpravljamo. Nenazadnje, mislim, je tudi Levica vložila amandmaje kot amandmaje odbora, niste jih prej vložili. Vsekakor pa bo državni sekretar – nisem jaz zdaj tu odvetnica gospoda državnega sekretarja, ampak imam neko zaupanje vendarle, da potem, ko bomo šli od člena do člena, bodo nekateri lahko tudi pojasnili, kakšni so ti amandmaji. Vsekakor pa bom, tako kot je v skladu s poslovnikom, delovala še naprej. Zdaj dajem besedo Zakonodajno-pravni službi, gospe mag. Andreji Kurent. Izvolite.

Hvala lepa za besedo, predsednica.

Spoštovani!

Zakon o Državnem zboru in Poslovnik Državnega zbora nalagata Zakonodajno-pravni službi, da vsak predlog zakona in vložene amandmaje prouči z vidika skladnosti z ustavo, s pravnim sistemom in z nomotehničnega vidika oblikovanja besedila. To pomeni, da pregledamo njegov pravni vidik, saj gre za zakon, ki ga sprejme Državni zbor. Treba je povedati, da presoja zakonodajnega postopka ni v pristojnosti Zakonodajno-pravne službe. V obravnavanem primeru, kot ste že navedli, predsednica, je Kolegij predsednika Državnega zbora sklenil, da se ta predlog zakona obravnava po skrajšanem postopku, ker naj bi šlo za manj zahtevne spremembe in dopolnitve Zakona o osebni asistenci. V zvezi s tem je treba opozoriti, da gre za obširen predlog zakona, ki spreminja 26 % osnovnega zakona. Meja, ki jo določajo nomotehnične smernice, ko je treba pripraviti nov zakon in ne le novelirati obstoječega, je 30 %. Zato zgleda in se predvideva, da je predlagatelj v predlagane člene novele vnesel tudi določbe, ki na takšno mesto ne sodijo. Tak način oblikovanja zakona je seveda absolutno neprimeren in neustrezen.

Nadalje se s tem predlogom zakona po naši oceni kar precej menja koncept Zakona o osebni asistenci in tudi sicer gre za zahtevno materijo, kar se izkaže še zlasti v podrobnostih predlaganih rešitev.

Zakonodajno-pravna služba skladno s svojimi nalogami ocenjuje, da je predloženo besedilo v nekaterih delih neskladno z ustavo, in to glede načela pravne države, pravice do pritožbe, glede varstva osebnih podatkov, pa tudi načela legalitete in hierarhije pravnih aktov. Prav tako Zakonodajno-pravna služba ugotavlja, da predlog zakona odstopa od rešitev iz sistemskih zakonov, tako Zakona o splošnem upravnem postopku, Zakona o nevladnih organizacijah, Zakona o humanitarnih organizacijah in Zakona o partnerski zvezi, pa tudi z veljavnim Zakonom o osebni asistenci. Pri tem sploh ni jasno, ali gre za hotene odstope, pri čemer bi te izjeme predlagatelj moral izrecno utemeljiti, ali pa so se nekako pripetile napake pri oblikovanju zakonskega besedila. Tem pojasnilom je načeloma namenjena obrazložitev predloga zakona, ki je v danem primeru večinoma neustrezna in neskladna s Poslovnikom Državnega zbora, saj vsebuje le povzetek teh določb. Zato je bilo, moram priznati, Zakonodajno-pravni službi zelo težko, na nekaterih mestih pa celo onemogočena presoja predlaganih rešitev z vidika naših nalog. Obrazložitev zakonskega predloga pa ni pomembna samo ob sprejetju zakona v Državnem zboru, temveč predvsem za njegovo izvedbo. To torej pomeni, da si vsi naslovniki pravilno in enako zakon tolmačijo, in tudi zato, da ne bi bilo zaradi nejasnosti zakon treba ponovno spreminjati.

Opozoriti je treba tudi na nepravilno jezikovno izražanje v tem zakonskem predlogu. Kot sem navedla, gre za zakon, ki ga sprejema Državni zbor, zato je treba upoštevati tudi pravila zakonskega jezika. Torej se je treba izogniti vsej redudantnosti, to je preobilju, pogovornim izrazom in tako naprej, saj ima v pravu vsaka beseda svoj pomen. Tak je primer, na primer, izvršljivosti ali polnoletnosti – polnoletnost ne pomeni nujno starosti 18 let, vsekakor pa se v tem primeru zastavlja vprašanje, ali gre sploh za isti časovni element, ki ga zakonski predlog različno poimenuje.

Vse to, kar sem navedla, vse te nepravilnosti povzročajo nejasnosti, dvome, različno razumevanje predloga zakona, nesistematičnost in nepreglednost tako samega predloga zakona kot bodočega Zakona o osebni asistenci in pravnega sistema nasploh.

Ker je mnenje Zakonodajno-pravne službe zelo obširno, bom v njegovi predstavitvi kar najkrajše izpostavila samo sedem področij, če pa bo potrebno in željeno, pa lahko vsako pripombo seveda še podrobneje pojasnim.

Torej, glede izvajalcev osebne asistence. V mnenju je Zakonodajno-pravna služba opozorila, da gre pri opredelitvi za diskrepanco z definicijami, ki jih dajejo matični zakoni, predvsem je tu mišljen Zakon o nevladnih organizacijah, ki je bil sprejet po uveljavitvi Zakona o osebni asistenci, in se vzbuja dvom, da nista medsebojno usklajena.

Nadalje ni popolnoma jasno, kdaj izvajalec sploh lahko začne izvajati dejavnost, ali zadošča že registracija ali kumulativno še odločba ministrstva. Ta razlika je zlasti očitna v kasnejših določbah, ki govorijo o odvzemu oziroma prenehanju statusa.

Nadalje, izpit za strokovnega vodjo izvajalca. Po mnenju Zakonodajno-pravne službe le v primeru, če gre za zatečeno stanje, se lahko dopusti urejanje v prehodnem obdobju. Sicer pa mora veljati splošno pravilo, da morajo enaki pogoji veljati za vse, torej, da mora oseba ali katerikoli subjekt izpolnjevati vse pogoje že ob imenovanju na določen položaj oziroma ob registraciji ali pridobitvi dovoljenja za opravljanje dejavnosti. Tega ta predlog zakona ne upošteva. Podobno velja tudi za neustrezno rešitev, da izvajalec lahko kar še nadalje uporablja dejavnost brez ustreznega statusa.

Glede revidiranja je naša služba opozorila, da zaradi mešanja ureditev ni jasno, kdo revidira, kaj je predmet revizije, kakšen je njen obseg, na kakšni podlagi in na podlagi katerega zakona se sploh opravlja. Vsekakor pa bi bilo treba te določbe vključiti v poglavje o nadzoru, ne pa glede pridobitve statusa.

Drugič, v zvezi z osebnimi asistenti. Po naši oceni je nesistemsko urejen pravni temelj, to je pogodba za osebnega asistenta. Razrešiti je treba vprašanje, ali morajo tudi tako imenovani drugi družinski člani izpolnjevati vse pogoje za osebnega asistenta, kdaj se ga sploh lahko nadomešča. Ni jasno, ali se res po zakonu zahteva strokovna izobrazba za osebnega asistenta. Pojasnilo terja tudi določba, da se podatki o osebnih asistentih hranijo trajno, kar je sicer nesistemsko in po naši presoji neskladno z ustavo.

Tretjič, Inštitut Republike Slovenije za socialno varstvo. Kot smo mi pregledali veljavno zakonodajo in ustanovitvene akte, je ta inštitut zamišljen predvsem kot znanstveno-raziskovalno telo, ki pa mu ta predlog zakona daje novo vlogo, pri čemer ni jasno, ali in kako jo bo inštitut sploh lahko opravljal. Tako niti ni jasno, kdo imenuje dvočlansko komisijo, izmed kakšnega nabora. Opozoriti je treba že na tem mestu, da biti strokovnjak še ne pomeni izvedenec, saj je za naziv izvedenca potreben poseben postopek.

Četrtič, postopek uveljavljanja pravice do osebne asistence je izredno nepregleden, zelo nejasen in neskladen z Zakonom o upravnem postopku, ki se po 5. členu osnovnega Zakona o osebni asistenci sicer mora uporabljati subsidiarno. Za primer, na prvi stopnji – tako je videti – odloča že Center za socialno delo, kjer je izključena možnost pritožbe, kar ni skladno s 25. členom ustave. Tudi sicer je treba na vseh mestih utemeljiti, zakaj se odstopa od ZUP, in predvsem, če ni pritožbe.

Nesistemska je tudi rešitev – tega ni v nobenem zakonu -, da bi uporabnik že pred 18. letom, ko torej izpolni pogoje, da je lahko deležen osebne asistence, sam podal vlogo. Predvsem pa ni upoštevano, da do tega leta nima popolne poslovne sposobnosti in ga mora zastopati njegov zakoniti zastopnik.

Z vidika 38. člena ustave je treba tudi opozoriti, da namen zbiranja podatkov ni jasen, vprašljivo pa je posredovanje zdravstvene dokumentacije na Center za socialno delo; mislim, da je šlo v tej smeri tudi opozorilo informacijske pooblaščenke.

Petič, podnormirane so določbe glede vrednotnice, in sicer določbe glede tega vprašljive. Gre namreč za sankcijo izbrisa, če teh vrednotnic izvajalec ne predloži, pri čemer se seveda zastavlja vprašanje sorazmernosti take kazni, pa tudi, kako se bo to izvajalo za naprej, saj predlog zakona to sankcijo določa le za čas ob sami registraciji, ne pa če se pridobijo novi osebni asistenti.

Šestič, po tem zakonu je arbitrarna presoja možna, če se natančneje ne uredi nekaterih spornih določb. Primeroma (citiram): »Zaradi objektivnih okoliščin nepričakovano izgubi… Vsakokratni sum zlorabe… Po potrebi… Upravičeni razlogi… Druge okoliščine… » in tako naprej.

In končno sedmič, vprašanje financiranja. Predlagatelj zakona naj v tem primeru pojasni, kaj sploh zajema 4. člen osnovnega Zakona o osebni asistenci, po katerem država zagotavlja sredstva za financiranje postopka za uveljavljanje pravice do osebne asistence in izvajanja osebne asistence, saj ta predlog zakona posebej določa, da se iz proračuna financira tudi usposabljanje koordinatorja in članov strokovnih komisij in izvedenski organ. Zato sploh ni jasno, kaj vse pokriva ta 4. člen zakona.

Glede amandmajev oziroma predlogov za amandmaje, kot sem jih uspela pregledati, v glavnini ugotavljam, da ne upoštevajo in ne rešujejo naših pripomb, delno so tudi neustrezni. Bi pa zaradi ekonomičnosti postopka se najraje oglasila takrat, ko bomo o njih razpravljali.

Hvala lepa.

Najlepša hvala. Mislim, da je to res modra odločitev. Tako bomo sproti lahko videli, pri čem smo.

Zdaj dajem besedo predstavniku Državnega sveta, gospodu Danetu Kastelicu, za uvodno stališče.

Hvala lepa za besedo, spoštovana predsednica.

Spoštovane članice in člani odbora, državni sekretar s sodelavci in ostali vabljeni!

Državni svet je predlog zakona obravnaval na 43. seji, 15. septembra 2021, in se pri tem seznanil tudi s stališči Inštituta Republike Slovenije za socialno varstvo, Nacionalnega sveta invalidskih organizacij, Društva distrofikov, JHD Društvo za kulturo in teorija hendikepa ter Društva Šent Slovenskega združenja za duševno zdravje. Vsi navedeni so bili vabljeni na sejo pristojne Komisije za socialno varstvo, delo, zdravstvo in invalide, tako so njihova stališča povzeta v mnenju Državnega sveta. Zagotovo pa bodo danes lahko nekateri izmed njih tudi sami še bolj podrobno predstavili svoja stališča.

Državni svet ugotavlja, da si združenja invalidov v prihodnje želijo, da bi se še bolj ambiciozno pristopilo k nadgradnji obstoječega sistema osebne asistence, pri čemer se vsi zavedamo omejitev, predvsem finančnih. V zvezi z navedenim je Državni svet razpravljal tudi o možnosti stroškovne razbremenitve sistema, čimprejšnjega sprejetja Zakona o dolgotrajni oskrbi in dopolnitev instituta družinski pomočnik, ki sta praktično sprejela vse asistente, ki so prej opravljali na tem področju svoje delo. Seveda pa bo treba v prihodnje tudi na podlagi premišljenih prilagoditev okolja, pa tudi intenzivnejšega uvajanja naprednih in dobro premišljenih asistenčnih sistemov, ki so že na voljo. Tu predvsem mislim te ITK rešitve, to je neposredno beleženje prisotnosti asistentov na delovnem mestu, kar po podatkih ministrstvo tudi na tem področju že pripravlja rešitve.

Državni svet prav tako ugotavlja, da eno od ključnih področij osebne asistence, ki bo najbrž v prihodnje še doživelo določene spremembe, predstavlja opredelitev možnih izvajalcev osebne asistence, s poudarkom na družinskih članih in vlogi osebnih asistentov.

Prav tako ugotavljamo, da večina invalidskih organizacij, prisotnih na seji komisije, ocenjuje, da bi bilo število družinskih članov, ki lahko izvajajo osebno asistenco, v naslednjem koraku primerno omejiti na enega družinskega člana. Temu kot izvajalci osebne asistence tudi že sami sledijo v praksi. Medtem ko kolegi iz Društva JHD zagovarjajo, da družinski član ne bi smel imeti možnosti pridobitve statusa osebnega asistenta, saj bi se tako tudi dejansko v najboljši možni meri sledilo namenu osebne asistence, to je neodvisnost uporabnikov tudi od družine.

Ocenjujemo, da bi bilo treba v prihodnje najti ustrezno razmerje za zagotovitev najbolj optimalnega možnega načina izvajanja osebne asistence za uporabnika. Ker je v več segmentih osebne asistence lahko prisotnost družinskih članov kot osebnih asistentov velikega pomena, zlasti pri uvajanju in seznanjanju novih osebnih asistentov z načinom življenja in specifičnimi potrebami posameznika, po drugi strani pa izbira osebnega asistenta, ki ni družinski član, dokazno vpliva na okrepljeno socializacijo uporabnika in dvig kakovosti njegovega življenja, neodvisno od ostalih družinskih članov.

Državni svet v svojem mnenju izpostavlja tudi vprašanje ustreznosti zmanjšanja obsega dodeljenih ur osebne asistence za število ur, v okviru katerih je uporabnik osebne asistence vključen v izvajanje vzgojno-izobraževalnega programa. Predlagan je bil tudi razmislek o možnem povečanju obsega ur osebne asistence, ki ga v obliki začasnega in občasnega dela opravljajo študenti in upokojenci.

Državni svet je po obširni razpravi predlogu zakona izrazil podporo, saj se zaveda izjemnega pomena osebne asistence za uporabnike sistema, kar je že državni sekretar naglasil, da je to res civilizacijski dosežek slovenske države in slovenskih invalidov. Obenem pa je pozval tudi k malo drugačni ureditvi nekaterih segmentov zakonske novele oziroma veljavnega zakona, katerih namen je preprečevanje nepotrebne dodatne birokratizacije sistema in prihranek javnih sredstev. Posledično je kvalificiranim predlagateljem predlagal vložitev amandmajev k 4., 5. in 15. členu predloga zakona. Dovolite, da jih v nadaljevanju kratko predstavim.

V zvezi s 4. členom predloga zakona predlaga spremembo glede praga števila ur osebne asistence, na katere se veže obveza izvajalcev osebne asistence, da zaposli dodatnega usklajevalca. Kot prag za zaposlitev drugega in nadaljnjih usklajevalcev osebne asistence se namesto z novelo predlaganih 3 tisoč 400 ur predlaga 5 tisoč 200 opravljenih ur storitve osebne asistence mesečno; slednje pomeni polno zaposlitev 30 osebnih asistentov na mesečni ravni. Ugotavlja se namreč, da bi se s predlaganim pogojem 3 tisoč 400 ur po nepotrebnem stroškovno obremenilo sistem, saj se po ugotovitvah v praksi še zlasti pri večjih izvajalcih z več izkušnjami pri organizaciji dela soočajo predvsem s pomanjkanjem strokovnega kadra v podpornem delu izvajanja storitev osebne asistence in ne z organizacijo izvajanja osebne asistence. Z zadovoljstvom ugotavljamo, da je navedenemu predlogu amandmajev Vlada Republike Slovenije izrekla delno podporo, s pripombo, da naj se prag zaposlitve drugega in nadaljnjih osebnih asistentov postavi na 4 tisoč 400 opravljenih ur. S tem bi se po oceni Vlade nadzor usklajevanja vršilo na 25 osebnih asistentov, zaposlenih za polni delovni čas, hkrati pa zagotovilo tudi enakopravnost med manjšimi in večjimi izvajalci osebne asistence.

Državni svet predlaga tudi spremembo določb 5. člena predloga zakona, in sicer glede izvedbe oziroma časovnice obveznega usposabljanja osebnih asistentov. Ocenjuje se namreč, da bi bilo z organizacijskega in izvedbenega vidika, pa tudi z vidika porabe javnih sredstev bolje, če bi osebni asistent, strokovni vodje in usklajevalci osebne asistence usposabljanje v skladu z zakonom lahko opravili najkasneje v dveh mesecih po začetku izvajanja asistence in ne, kot je predvideno z novelo, že pred izvajanjem osebne asistence. Pri tem je največkrat težava, ker končni izvajalec zaposli osebnega asistenta, ko dobi soglasje uporabnika. In če se dva ne »pokonektata«, praktično lahko mi izobrazimo osebnega asistenta in potem ne izvedemo zaposlitve, kajti uporabnik ga ni sprejel. Sicer navedenemu predlogu Vlada tudi ni izrekla podpore.

Predlagamo pa tudi dopolnitev 15. člena predložene novele, in sicer ureditev možnosti odstopa izvajalca osebne asistence od izvedbenega načrta, če uporabnik krši obveznosti iz dogovora o izvajanju osebne asistence in gre pri tem za utemeljen razlog, ki onemogoča nadaljnje izvajanje osebne asistence. V primeru odstopa od izvedbenega načrta bi bil izvajalec po predlogu dopolnitve dolžan zagotoviti izvajanje osebne asistence, dokler se ne zagotovi njenega izvajanja z drugim izvajalcem, a največ dva meseca od odstopa. S tem bi se v pomembni meri zaščitilo tudi pravice izvajalcev osebne asistence, ne zgolj uporabnikov, pa seveda spodbudilo uporabnike, da svoje pravice uveljavljajo ob zavedanju pravic ostalih deležnikov v sistemu. Obveznosti uporabnikov in posledice kršitve teh obveznosti, ki vplivajo na izvajanje asistence, bi namreč morale biti po oceni tudi invalidskih organizacij določene zakonsko, ne zgolj na podzakonski ravni. Predlagana rešitev predstavlja začasno rešitev, končni cilj pa je celovita zakonska ureditev problematike. Ugotavljamo, da Vlada predlagane dopolnitve 15. člena prehodnih določb delno podpira, predlaga namreč, naj se v zakon zapiše, da mora izvajalec osebne asistence, kadar želi zaradi uporabnikovih kršitev, odstopiti od izvedbenega načrta, predhodno pridobiti pozitivno mnenje koordinatorja invalidskega varstva na pristojnem Centru za socialno delo. Tu se razlikuje od našega stališča, kajti koordinator bo moral izpeljati dokazni postopek, kar pa lahko traja in traja. Po našem mnenju bi bilo bolje, da koordinatorja izvajalec samo obvesti o prekinitvi delovnega razmerja.

Državni svet poziva tudi odbor, da navedene predloge sprememb in dopolnitev predloga zakona, ki jim podporo izraža tudi Nacionalni svet invalidskih organizacij, na podlagi amandmajev odbora upošteva pri pripravi dopolnjene različice predloga. Danes smo dobili že kar nekaj amandmajev, do katerih se pač na komisiji in v Državnem svetu nismo mogli opredeliti. Vidimo pa, da delno sledijo tudi ugotovitvam Vlade. Sicer pa, kot že rečeno, Državni svet predlogu zakona izreka podporo.

Hvala že vnaprej za vašo podporo predlaganim amandmajem in seveda tudi za vašo pozornost. Hvala.