Dober dan, lepo pozdravljeni! Seveda najprej članice in člani Odbora za delo, družino, socialne zadeve in invalide. Lepo pozdravljam tudi vabljene na današnjo sejo.

Začenjam 58. nujno sejo Odbora. Obveščam vas, da na seji kot nadomestne članice in člani Odbora s pooblastili sodelujejo: namesto gospoda Primoža Siterja je z nami dr. Matej Tašner Vatovec.

S sklicem seje ste prejeli naslednji dnevni red; in sicer imamo dve točki dnevnega reda:

1. točka: Postopek za oceno ustavnosti 135. in 138. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih, prvega odstavka 213. člena in 223. člena Družinskega zakonika in prvega stavka tretjega odstavka 2. člena Zakona o partnerski zvezi.

2. točka: Predlog zakona o dopolnitvah Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju – druga obravnava.

Ker v poslovniškem roku nisem prejela predlogov v zvezi z dnevnim redom, ugotavljam, da je določen takšen dnevni red kot ste ga prejeli s sklicem seje Odbora.

Sedaj prehajamo na 1. TOČKO DNEVNEGA REDA – POSTOPEK ZA OCENO USTAVNOSTI 135. IN 138. ČLENA ZAKONA O ZAKONSKI ZVEZI IN DRUŽINSKIH RAZMERJIH, PRVEGA ODSTAVKA 213. ČLENA IN 223. ČLENA DRUŽINSKEGA ZAKONIKA IN PRVEGA STAVKA TRETJEGA ODSTAVKA 2. ČLENA ZAKONA O PARTNERSKI ZVEZI. Gradivo je objavljeno v sistemu UDIS. Članice in člani Odbora ste ga prejeli. Prav tako ste prejeli tudi mnenje Vlade in mnenje Zakonodajno-pravne službe, ki je objavljeno na spletnih straneh Državnega zbora. Omenjeno točko bomo obravnavali na podlagi 265. člena Poslovnika Državnega zbora. Na sejo sem vabila Zakonodajno-pravno službo in pa Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti. Z nami je gospa državna sekretarka Mateja Ribič.

Ustavno sodišče nam je torej posredovalo navedeno ustavno pritožbo. S pridobitvijo obeh mnenj – Zakonodajno-pravne službe in Vlade – pa so bili izpolnjeni poslovniški pogoji, da lahko to točko obravnavamo na seji Odbora.

In sedaj sprašujem ali želi besedo predstavnica Zakonodajno-pravne službe? Gospa Barbara Gerečnik, izvolite. Beseda je vaša.

Hvala za besedo.

Ustavno sodišče je na podlagi vložene ustavne pritožbe po uradni dolžnosti začelo postopek za presojo ustavnosti ureditve, ki ni dopuščala oziroma še vedno ne dopušča, da bi lahko partnerja v registrirani istospolni partnerski skupnosti po prej veljavnem zakonu o registraciji istospolne partnerske skupnosti oziroma partnerja partnerske zveze po veljavnem Zakonu o partnerski zvezi skupaj posvojila otroka.

Zastavlja se zlasti vprašanje ali takšna ureditev pomeni prepovedano diskriminacijo na podlagi osebnih okoliščin z vidika prvega odstavka 14. člena Ustave. V Zakonodajno-pravni službi smo pripravili odgovor Državnega zbora kot nasprotnega udeleženca v postopku za oceno ustavnosti izpodbijanja ureditve. V predlogu odgovora podrobneje navajamo argumente zakaj je po mnenju Državnega zbora izpodbijana ureditev skladna z Ustavo, ki jih bom na kratko predstavila v nadaljevanju.

Nosilci človekovih pravic iz 56. člena Ustave na podlagi katerega otroci uživajo posebno varstvo in skrb so otroci. Zakonodajalcu pa je pri normativnem urejanju institutov, ki so namenjeni posebnemu varstvu otrok in med katere sodi tudi posvojitev, dano široko polje proste presoje, pri čemer je pri vprašanjih, ki se nanašajo na otroka, vedno vodila njegova korist. Pri razmerju, ki izhaja iz posvojitve, je pomembno, da otrokove koristi prevladajo nad koristmi staršev, saj posvojitev že po naravi stvari ni pravica osebe, ki želi postati posvojitelj.

Tudi Evropsko sodišče za človekove pravice je v svoji praksi zavzelo stališče, da varstvo po 8. členu Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, po kateri ima vsako pravico do spoštovanja njegovega zasebnega in družinskega življenja, predpostavlja obstoj družine in ne zagotavlja varstva želje po njenem osnovanju. V zadevi Frete proti Franciji pa je izrecno izpostavilo, da 8. člen EKČP ne varuje pravice do posvojitve in da je posvojitev namenjena zagotavljanju družine otroku in ne otroka družini.

Čeprav spolna usmerjenost nedvoumno pomeni osebno okoliščino na podlagi katere diskriminacija pri zagotavljanju človekovih pravic ni ustavno dopustna, pa navedeno dejstvo v obravnavanem primeru ni odločilno za presojo neustavnosti izpodbijane zakonske ureditve. Pravica do posvojitve namreč ni ustavna pravica potencialnih posvojiteljev, temveč gre za ustavno pravico otrok, da jim država v skladu z njihovo koristjo zagotavlja posebno varstvo, zlasti v primeru ko starši zanje ne skrbijo, nimajo staršev ali so brez ustrezne družinske oskrbe.

Navedenim ustavnim izhodiščem v celoti sledi tudi normativna ureditev posvojitve, zato Državni zbor ocenjuje, da izpodbijana ureditev ni v neskladju z Ustavo.

Hvala.

Najlepša hvala tudi vam.

Sedaj pa dajem besedo državni sekretarki na Ministrstvu za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti gospe Mateji Ribič. Izvolite.

Hvala za besedo, predsednica.

Spoštovane poslanke, spoštovani poslanci in ostali prisotni!

Današnja točka je namenjena obravnavi mnenja Vlade Republike Slovenije o sklepu za začetek postopka za oceno ustavnosti 135. in 138. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih, prvega odstavka 213. člena in 223. člena Družinskega zakonika in prvega stavka tretjega odstavka 2. člena Zakona o partnerski zvezi.

Vlada Republike Slovenije je od Državnega zbora v mnenje prejela sklep Ustavnega sodišča Republike Slovenije, da se začne postopek za oceno ustavnosti navedenih določb zakonov.

Vlada je mnenja, da ustrezno različno obravnavanje različnih oblik življenjskih skupnosti ni protiustavno in ni v nasprotju s katerokoli mednarodno pogodbo ali sodbo Evropskega sodišča za človekove pravice, v kolikor istospolnim skupnostim država prizna vse tiste pravice, ki gredo dvema osebama iz naslova pravice do združevanja in skupnega bivanja.

Slovenska zakonodaja to istospolnim parom že priznava v Zakonu o partnerski zvezi, razen v delu, ki se nanaša na postopke umetne oploditve in na posvojitve otrok. Opredelitev zakonske zveze kot zveze dveh ali celo več oseb ne glede na spol, bi pomenilo odvzem posebnega statusa, ki ga v naši družbi in pravnem redu sedaj uživa zveza ženske in moškega, ki ji država priznava pomen zasnovanja družine.

Z novim Zakonom o partnerski zvezi je prišlo do izenačitve pravnih posledic med partnerjema s pravnimi posledicami kot jih zakon predvideva med osebama v skupnosti dveh oseb različnega spola.

Družinski zakonik v zvezi z ureditvijo zakonske zveze v uvodnih določbah med drugim določa, da je pomen zakonske zveze v zasnovanju družine in ravno v zasnovanja družine je glavna razlika med zakonsko zvezo moža in žene ter partnersko zvezo dveh oseb istega spola. Spočetje otroka v sami skupnosti je možno le v skupnosti moškega in ženske. In zato je tudi v tem pogledu utemeljeno in ni diskriminatorno različno obravnavanje zakonske zveze in partnerske zveze, ki te okoliščine sama v sebi nima.

Na podlagi navedenega Vlada Republike Slovenije ugotavlja, da je razlikovanje raznospolnih in istospolnih življenjskih skupnosti stvarno upravičeno in ne le ustavno dopustno, ampak tudi potrebno, hkrati pa dopustno z vidika človekovih pravic, ki jih priznava praksa Evropskega sodišča za človekove pravice in Ustava Republike Slovenije.

Z institutom posvojitve kot posebne oblike varstva otrok se uresničuje ustavno zagotovljeno posebno varstvo in skrb otrok iz 56. člena Ustave Republike Slovenije. Celotna ureditev postopka posvojitve v Družinskem zakoniku je naravnana na varstvo koristi otroka na več nivojih, in sicer v okviru ugotavljanja izpolnjevanja formalnih pogojev na strani prijavitelja ter na strani otroka, pri ugotavljanju primernosti prijavitelja, pri podajanju predloga na sodišče ter tudi v samem sodnem postopku.

Glede na pravno ureditev posebnega varstva otrok v okviru instituta posvojitve ni mogoče zatrjevati, da je posvojitev pravica posameznika, ki želi posvojiti otroka, temveč je izključno pravica otroka, ki potrebuje tovrstno obliko posebnega varstva. Ker posvojitev ni pravica odraslih oseb, tudi odrasle osebe ne morejo biti diskriminirane pri izvrševanju te pravice.

V skladu z določbami 2. in 3. člena Zakona o partnerski zvezi se pravne posledice sklenjene partnerske zveze ne izenačujejo s pravnimi posledicami zakonske zveze iz določbe 213. člena Družinskega zakonika. In enako velja za pravne posledice nesklenjene partnerske zveze. Tovrstna ureditev tako ne posega v pravico postati posvojitelj, pač pa posega v možnost obeh v partnerski zvezi ali v nesklenjeni partnerski zvezi do skupne posvojitve otroka. Enako velja tudi za možnost dostopa do postopkov oploditve z biomedicinsko pomočjo. Zakon o zdravljenju neplodnosti in postopkih oploditve z biomedicinsko pomočjo glede pogojev življenjske skupnosti upravičencem določa moškega in žensko, ki živita v medsebojni zakonski zvezi ali zunaj zakonske skupnosti.

Obravnavana ureditev posega v možnost para imeti družino, vendar iz ustavnih konvencijskih in zakonskih določb ne izhaja tovrstna pravica posameznika, pač pa zaveza države k varovanju družine in posameznikove pravice do spoštovanja zasebnega in družinskega življenja, ki pa je izpodbijane določbe zakonov ne kršijo.

Vlada Republike Slovenije glede na navedeno meni, da določbe 135. in 138. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih, prvega odstavka 213. člena in 223. člena Družinskega zakonika in prvega stavka tretjega odstavka 2. člena Zakona o partnerski zvezi niso v nasprotju z Ustavo Republike Slovenije.

Hvala.

Najlepša hvala tudi vam za to dodatno obrazložitev.

Sedaj pa odpiram razpravo poslank in poslancev, v kolikor želi kdo razpravljati, in sicer o naslednjem predlogu mnenja: »Odbor za delo, družino, socialne zadeve in invalide se strinja z mnenjem Zakonodajno-pravne službe z dne 17. 9. 2021 ter Zakonodajno-pravni službi predlaga, da v skladu z 266. členom Poslovnika Državnega zbora pripravi odgovor Ustavnemu sodišču.«

Sedaj sprašujem ali želi kdo razpravljati k tej točki dnevnega reda. Gospod Tašner Vatovec, izvolite.

Mogoče tudi kot obrazložitev glasovanja.

V Levici se ne strinjamo s tem mnenjem Zakonodajno-pravne službe iz več vidikov. Prvi je argumentacijski, tudi podoben tistemu, kar je povedala predstavnica Vlade. Tu v mnenju ZPS na strani 3 je eno jedro tega argumenta zakaj trenutna ureditev ustrezna. In piše, da je ureditev takšna kot je bila zdaj sprejeta, bila sprejeta z nekim konkretnim razlogom. In to je, da pride otrok s posvojitvijo v družinsko okolje v katerem mu bosta zelo verjetno tako posvojiteljica kot posvojitelj zagotavljala odraščanje v vzdušju sreče, ljubezni in razumevanja. To je tudi preambula Konvencije o otrokovih pravicah itd. Problem tega argumenta je, da s tem v bistvu zanika možnost istospolnega para oziroma zanika istospolnemu paru možnost nudenja sreče, ljubezni in razumevanja. To je ekstremno nazadnjaško stališče, ki prepozna možnost nekega takega ustreznega družinskega okolja zgolj v heteroseksualnem paru. Če se obrnete nazaj na pretekli vikend, v Švici so imeli referendum na ravno to določeno temo in tam več kot polovica Švicarjev, ki je šla glasovati na referendum pač sprejela takšno odločitev. Se pravi v Švici bodo sedaj možne posvojitve s strani istospolnih parov.

Seveda je to pravica otroka, da dobi družino, da pač živi v nekem ustreznem okolju, ampak diskriminatorno v tej ureditvi je to, da se takšno možnost nudenja takšnega okolja, se pravi ljubezni, sreče in varnosti odreka enemu delu populacije. In to je nekaj, kar je v nasprotju z osnovnim načelom človekovih pravic in v nasprotju z enakopravnostjo.

Mislim, da je zelo jasno, da trenutna ureditev v Sloveniji, ko imamo tudi že simbolno dve skupini ljudi, skupino ljudi, ki lahko sklene zakonsko zvezo in skupino ljudi, ki lahko samo sklene partnersko zvezo, je že problematična in zelo verjetno protiustavna, zato prihaja tudi veliko število zahtev po ustavnih presojah glede tega vprašanja na Ustavno sodišče. To je vprašanje koliko daleč smo prišli v razvoju. Nekje proti koncu sedemdesetih in osemdesetih so v Južni Afriki recimo še vedno utemeljevali znanstveno manjvrednost temnopoltih, zato da bi opravičevali Aparthajd. Moramo razumeti, da se stvari premikajo naprej, da se razvijamo in da je potrebno tudi razumeti družbeno realnost, v kateri trenutno živimo. Mislim, da je dober del razvitega sveta pokazal, da je enakopravnost med raznospolnimi in istospolnimi pari nekaj kar je popolnoma vsakdanje, ne samo pač sprejemljivo oziroma v smislu, da se to dopušča, ampak so polnopravno integrirani v družbo in družbene procese.

Tako da vztrajati na stališču, da samo moški in ženska lahko nudita ustrezno okolje za vzgajanje otroka, je pač enostavno nekoliko nazadnjaško. Tako da iz tega vidika mislim, da bi kot zakonodajalci morali zavrniti ta predlog mnenja Zakonodajno-pravne službe. Naša naloga je tudi ta, da bi odpravili te neustavnosti in to razlikovanje med različnimi oblikami parov in da je treba to tudi čimprej narediti. Dajmo vsaj pustiti Ustavnemu sodišču, da se o tem odloča.

V Levici bomo absolutno proti temu mnenju in naj Ustavno sodišče z dvema različnima mnenjema, se pravi vladnem in državnozborskim, odloča kaj je bolj prav oziroma kaj je ustreznejši vidik.

Ker nimam več prijavljenih k razpravi, razpravo zaključujem in dajem na glasovanje torej predlog mnenja, ki sem ga prej prebrala. Preverite, če imate kartice.

Začenjam glasovanje. Glasovanje poteka. Zaključujem glasovanje.

Kdo je za? (9 članov.) Je kdo proti? (4 člani.)

Ugotavljam, da je mnenje sprejeto.

In sedaj prehajamo na 2. TOČKO DNEVNEGA REDA – PREDLOG ZAKONA O DOPOLNITVAH ZAKONA O POKOJNINSKEM IN INVALIDSKEM ZAVAROVANJU. Zakon obravnavamo v drugi obravnavi. Gradivo je bilo objavljeno na spletnih straneh Državnega zbora, in sicer: predlog zakona, mnenje Vlade, mnenje Zakonodajno-pravne službe, mnenje Državnega sveta in pa amandmaji Poslanske skupine Levica.

V imenu predlagateljev je z nami Miha Kordiš. Vabili smo še Zakonodajno-pravno službo, Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti, Državni svet. Vabili smo tudi ZPIZ, vendar so se nam opravičili.

K predlogu so vloženi torej amandmaji Poslanske skupine Levica, in sicer k 1., 2. in 3. členu. In sedaj že, kot je pri teh obravnavah nekako vedno v teku, predlagam, da obravnavo opravimo na način, da razpravljamo o vsakem členu posebej in tudi potem tudi o vloženem amandmaju in na koncu pa glasujemo o vseh členih skupaj. Sprašujem ali kdo nasprotuje takšni obravnavi? Vidim, da ne.

V razpravo dajem 1. člen predloga zakona in vložen amandma. In sprašujem ali želi kdo razpravljati?

Hvala za besedo. Bom kot predlagatelj opravil…

Se opravičujem. Moja napaka tukaj. Najprej bi tako ali tako mogla dati res je besedo predlagatelju, potem pa še državni sekretarki na Ministrstvu delo. Tako da izvolite, gospod Miha Kordiš. Se še enkrat opravičujem.

Hvala. Ni panike. Moj funkcionarski ego ni prav prida močan.

Torej, hvala za besedo. Slovenska socialna in delovno pravna zakonodaja je prestreljena z raznoraznimi krivicami, ki pestijo praviloma tiste, ki so najšibkejši v naši družbi.

Z zapleteno pokojninsko zakonodajo ni prav čisto nič drugače. Danes obravnavamo predlog, ki smo v Levici kdaj že vložili v proceduro in ki smo ga že elabolirali v tem Državnem zboru. Natančneje; želimo odpraviti krivico, ki so jo deležni samoplačniki v obvezno pokojninsko zavarovanje.

Kaj je na stvari? Slovenska pokojninska zakonodaja je svoj čas omogočala takoimenovano prostovoljno vključitev v obvezno pokojninsko zavarovanje, kjer so ljudje plačevali iz svojega žepa zato, da bi lahko potem uživali polne pokojninske pravice tudi takrat, ko niso bili redno zaposleni. Tu govorimo o prekarnih delavcih, o dolgotrajno brezposelnih, tudi o ljudeh, ki so bili tik pred upokojitvijo. Se pravi, skrajno socialno ranljiva skupina. Čeprav so bili v hudi stiski za svoje dnevno preživetje so zaupali sistemu in vplačevali v pokojninsko blagajno v upanju, da njihova aktualna življenjska stiska ne bo vplivala na to kakšno varno starost se lahko nadejajo čez nekaj let.

Potem pa je prišel Vizjakov zakon, ki je stopil v veljavo s 1.1.2013, po katerem tovrstno vključevanje v obvezno pokojninsko zavarovanje ni bilo več mogoče. Ampak pazite. V tej zakonski spremembi država ljudi ni obvestila. Denarja, ki so ga vplačali v pokojninsko blagajno, jim ni vrnila. Prav tako pa jim ni priznala pokojninskih pravic, za katere so ljudje sploh vplačevali, še enkrat poudarjam, iz svojega lastnega žepa.

Cela skupina upokojencev in bodočih upokojencev je bila torej zelo grobo izigrana. Na srečo se je v letu 2017 zakonodaja nekoliko popravila in jim priznala te pravice nazaj, ampak zgolj za tiste, ki so vplačevali do 1. 1. 2013. Imamo pa znotraj skupine samoplačnikov, ki so bili v preteklosti opeharjeni, še drugo skupino teh samoplačnikov, ki so naprej vplačevali tudi po 1. 1. 2013 ravno zato, ker se sploh niso zavedali, da instrumenta prostovoljne vključitve v obvezno pokojninsko zavarovanje kot je ta obstajal, ni več. Niso dobili nobene pošte iz Zavoda za zdravstveno zavarovanje, niti iz ministrstva, niti od nobenega in kot rečeno tudi zanje velja, da jim država še kar denarja ni niti vrnila, niti jim ne priznava pokojninskih pravic. In te slednje ljudi želimo reševati z našim predlogom zakona, ki posega v pokojninsko in invalidsko zavarovanje.

Kot sem uvodoma izpostavil, smo to poskušali že v preteklosti sicer v obliki amandmajev ob enem zadnjih poskusov spremembe pokojninske zakonodaje. Bili smo takrat dogovorjeni za glasove, pa so potem kar naenkrat zmanjkali. Sedaj poskušamo znova. Ne v obliki amandmaja, ampak v obliki novele. In ta novela je skupaj z amandmaji, ki smo jih vložili zato, da jo še zašijemo in popravimo kjer se je to izkazalo za potrebno. V resnici je identična kot predlog, ki ga je na mizo prinesla koalicija. Še več, prav koalicija je bila tista, ki je predlagala, da pohitimo z obravnavo tega našega predloga, da gremo tudi na izredno sejo Državnega zbora verjetno z ambicijo, da ga spravi s poti in potem točno eno in isto rešitev izglasuje, zato da bo v kamerah in pred slovensko javnostjo se lahko predstavljala kako odpravlja krivice, čeprav je sama enkrat že glasovala proti tistemu našemu amandmaju, ki sem ga uvodoma izpostavil, ki tangira to isto tematiko.

Danes bi rad presekal ta gordijski vozel in ta pink ponk. Čakali smo eno leto, da se to uredi. Čakali smo od leta 2017, da se to uredi. Ne vidim nikakršnega razloga, da bi čakali še en mesec, da tem samoplačnikom, opeharjenim, pomagamo in jim priznamo tiste pokojninske pravice, za katere so sami vplačevali. Mislim, da to lahko storimo. Lahko storimo tudi brez velikega pompa. Vse kar potrebujemo je dovoljšnjo število glasov za podporo naši noveli in za podporo amandmajem, ki smo jih dali.

Če vas zanima v številkah. Ljudje, ki so še vedno opeharjeni na račun tega balinanja s pokojninsko zakonodajo, njih številka se giblje okoli 9.000. 2.000 od teh je že nastopilo svojo zasluženo pokojnino, 7.000 je pa še vedno takih, ki jih štejemo za delovno aktivne. Obema tema dvema skupinama v skupni številki 9.000 opeharjenim državljankam in državljanom bi ta naša zakonska intervencija krivico popravila.

Hvala.