Spoštovane kolegice poslanke in kolegi poslanci, vsi vabljeni in prisotni na današnji seji odbora, prav lepo pozdravljeni.

Pričenjamo 58. nujno sejo Odbora za zdravstvo, ki je sklicana v skladu s 47. in 48. členom Poslovnika Državnega zbora, in sicer na podlagi zahteve poslanskih skupin SDS, NSi in SMC.

Obveščam vas, da so zadržani in se seje ne morejo udeležiti naslednji člani odbora: mag. Dejan Židan, mag. Bojana Muršič, dr. Franc Trček in pa Branko Simonovič. Imamo pa nekaj nadomestil za današnjo sejo, in sicer: Janez Moškrič bo zamenjal našo članico mag. Karmen Furman, lepo pozdravljen; in pa Predrag Baković nadomešča poslanca dr. Franca Trčka, prav lepo pozdravljen na odboru.

S sklicem seje dne 14. 9. ste prejeli predlog dnevnega reda seje odbora, in sicer Precepljenost proti Covid-19 je ključnega pomena pri težavah, zapletih in bolnišničnem zdravljenju, sicer vedno zaupamo stroki, zaupajmo jim tudi, ko pozivajo k čim večji precepljenosti prebivalstva kot učinkovitem ukrepu v boju zoper Covid-19. Zahtevo so podale poslanske skupine, sem že povedala, SDS, NSi in SMC. Ker do pričetka seje ni bilo predlogov za širitev dnevnega reda oziroma umik točke dnevnega reda, je določen takšen dnevni red seje, kot je bil predlagan s sklicem.

Torej prehajamo na 1. TOČKO DNEVNEGA REDA.

Rada bi vas samo obvestila, da se na nek način opravičujem, ker je bila seja prestavljena iz četrtka na petek. Upam, da pač to sprejmete z razumevanjem. Seveda pa se zahvaljujem tudi vsem tistim vabljenim, ki so se lahko prilagodili tem novim časovnim okoliščinam.

Sedaj pa dajem besedo oziroma si jo kar dajem sama sebi kot predlagatelju te seje, bom pač uvodoma izpostavila nekaj segmentov, delov, ki se mi zdijo pomembni za uvod v to sejo z željo, da seveda kar uvodoma povem, da se danes pogovarjamo o pomenu cepljenja, o tem, kaj in na kakšen način pomagat, da bi državljani vendarle nekako še bolj v tem smislu zaupali stroki, zaupali pozivom k pomenu cepljenja in potem seveda tudi precepljenosti.

Se pravi, današnja seja pravzaprav ni toliko namenjena, da bi poslanke in poslanci razpravljali toliko o pomenu cepljenosti, kajti nismo nekako stroka na tem področju, zato pa smo povabili tudi nekaj strokovnjakov s tega področja. Žal se nekateri seje ne morejo udeležiti zaradi službenih obveznosti, med njimi tudi dr. Ihan, kar bi bilo seveda zanimivo, če bi bil tudi danes z nami. Vendar pa vemo, da je kar nekaj člankov in pa strokovnih mnenj njegovih, ki so nam lahko pri tem tudi v pomoč. Prav tako bi uvodoma rada poudarila, da cepljenje in pa precepljenost ni politično vprašanje. To je napaka, kdor jemlje tako pomembno zadevo na nek način tako ozko. To je vsesplošni družbeni problem. In od naše celotne družbe je odvisno, kako se bomo na to odzvali in kaj lahko kot posamezniki v družbi pomagamo, da pride do precepljenosti, da se ljudje odločajo za cepljenje in da seveda vsi tisti, ki ne bom rekla, da v splošno v svetu in družbi ni nikoli posameznikov, ki imajo neke pomisleke. Pomisleki niso problem. Problem nastopi takrat, ko nekdo izkorišča, se pravi, bom rekla, ko se nekdo povezuje in jaz bom pač izraz uporabila, anticepilci, ki sami dobro vedo, kakšen velik pomen pomeni precepljenost, ampak zaradi nekega nabiranja dobesedno političnih točk ali pa vplivanja, poskušajo vplivati na posameznike, z njimi manipulirat in seveda zamajat to njihovo odločitev, kako pač pomembna precepljenost ali pa cepljenost je. Seveda so tukaj nekateri strokovnjaki, med njimi tudi dr. Ihan, opozarjali tudi na problematiko medijskega objavljanja, da se prevečkrat sledi tistim, ki v bistvu neke nestrokovne temelje podajajo kot strokovne in seveda s tem nekako dvom v to pomembno, bom rekla, stvar, ki se nam je zgodila v tako kratkem času, to je, da je prišlo do cepiva, da na nek način poskušajo zminimalizirat in ne samo zminimalizirat, ampak celo nekako prepričevat ljudi, da je to slaba odločitev. Še več, čeprav se mi zdi, da smo to domačo nalogo že opravili, da zemlja je okrogla, se spet vračamo k temu, da celo nekateri pravijo, da virusa sploh ni in da je to izmišljotina družbe, kar je seveda še toliko bolj nevarno. Zame je to, da so to nevarne izjave, to je tako, kot da bi ljudem rekli, da vožnja čez rdečo luč, skozi rdečo luč ni nevarna in da ne bo imela posledic. Zdaj, če mogoče uvodoma, zakaj smo se odločili za sklic tudi te seje, je seveda zagotovo tudi problematika, vezan na nove različice, ki se vedno znova nekako pokažejo. Kot zadnja taka razširjena v družbi je sedaj tako imenovana različica delta, ki je pravzaprav že povsem zasenčila ostale različice. Zdaj, kaj je problem te različice delta, to nekako že pravzaprav vemo. Gre za to, da je močno ali pa veliko bolj se širi, veliko bolj je kužna in seveda je tudi nekako po nekih ugotovitvah angleške študije, da bo, je zelo problem pri tem, da je manjša verjetnost, če se okužimo z njo in če smo cepljeni, da bomo imeli seveda težji potek bolezni. To je zelo pomembno. Se pravi, da tudi na to različico je odreagiralo cepivo. Na nek način to kaže tudi naša statistika, ki je v določenem obdobju tam nekje pomladi, pa do avgusta se je pokazalo, da je na primer bilo 3 tisoč 124 hospitaliziranih bolnikov, covidnih bolnikov, ne, tisto 3 tisoč 124 je bilo cepljenih, necepljenih covidnih bolnikov, medtem ko cepljenih je bilo v bolnišnicah samo 67. Tukaj je pač tudi dodaten argument, zakaj je cepljenje pomembno in da je v bistvu to eden od bistvenih ključev, bom rekla, ampak bistvenega, da pač potek bolezni ni hud oziroma da ne pride do najhujšega. Je pa seveda po drugi strani zelo pomembno, da pa dosežemo precepljenost tudi zato, ker pa ta delta različica se zelo hitro prenaša in seveda zdravstveni sistem s polnjenjem bolniških postelj na račun Covida ne bo mogel zdržati v nedogled. In tukaj je seveda ta poziv tudi v tem, da pomagajmo zdravstveni stroki, pomagajmo vsem, da bomo z, da ne gledamo zgolj samo egoistično, ampak da s cepljenjem pomagamo seveda v prvi vrsti sebi in v drugi vrsti seveda tudi celotni družbi in pa osebju. Zdaj jaz ne bom pozabila članka zdravnice, ki je rekla, ko mi ne bomo zmogli več, upam, da bodo tisti, ki nasprotujejo cepljenju, prišli v bolnišnice in nam pomagali. Jaz bom ta trenutek izkoristila tudi za to, da bi mogoče v nekem spominu vsem nam probala zbuditi trenutke, ko se je ta virus pojavil. Stroka ni vedela veliko o njem praktično nič, znanost še ni toliko vedela o tem, ampak zdravniki so bili v prvih bojnih linijah. Zdravniki so se predali in v bistvu zdravili te ljudi, čeprav niso niti vedeli, kako kužno je vse skupaj, kaj to tudi za njih predstavlja, pa vendar so bili tam. Tam so bili za pomoč državljankam in državljanom. In danes, ko nas ta ista stroka poziva k temu, da se cepimo, res se mi ne zdi prav, da v takih primerih pa ji ne sledimo. In jaz si res želim, da bi ta seja pomenila tudi korak, predvsem korak k temu, da še naredimo dodatno ali pa da skupaj zberemo dodatno moč, silo in da pozovemo ljudi k cepljenju. Zdaj Državni zbor je to že naredil spomladi, ko smo vsi poslanke in poslanci pozvali državljanke in državljane k cepljenju, ampak mislim, da je prav, da tudi danes naredimo ponovno korak k temu, da pozovemo vse, tudi tiste, ki morda so nekoliko manj naklonjeni temu ali pa so jih različne izjave posameznikov, češ da je to nepotrebno, bom rekla, pregovorile, da vendarle razmislijo in da sledijo temu, kar počne celotni svet. Nenazadnje moramo cepljenja skozi zgodovino jemati kot zelo pomemben napredek družbe, ki je marsikatero bolezen zatrlo in marsikateri pač ustavilo tudi, bom rekla, številna umiranja po svetu tudi v preteklosti.

Zdaj, kar se mi zdi morda tudi pomembno, je, da ni samo to, da se soočamo s tako imenovanimi covidnimi bolniki, ampak da se soočamo tudi s tem, kar se pojavlja po prebolelosti Covida, tisto ko pač nekako govorimo o podaljšanem Covidu. Pač statistika kaže, da je veliko povratnikov v bolnišnice in pa iskalce pomoči pri zdravnikih, ker imajo različne oblike posledic. Vseh verjetno niti še ne poznamo. In to je tudi nov vidik, ki zagotovo bi moral predstavljati klic državljankam in državljanom, da se odločijo za cepljenje, kajti vsa statistika kaže, da tisti, ki je cepljen, ima tudi potek prebolelosti večinoma pravzaprav milejši ali pa gre skozi to obolelost praktično brez nekih večjih posledic. Tako da tudi ta problem je vedno večji. Na to opozarjajo strokovnjaki, ki se soočajo s povratniki. In tudi tukaj upam, da bomo danes s strani stroke izvedeli kaj več. Bi pa zaključila ta uvodni del z današnjim podatkom, ki sem ga pač ujela. Mislim, da imamo okoli približno, takšna je ocena, 12 tisoč obolelih v družbi in vsak dan na novo okrog 500 novih okužb. To statistika kaže. Se pravi, se pač vidi, da je zadeva v porastu in da moramo pač tukaj narediti še kakšen korak v tem, da bomo šli v življenje, kot smo ga poznali pred Covidom, da bomo pač to skupaj premagali. In seveda danes si res želim, da s strani stroke slišimo tako mi kot državljanke in državljani še enkrat kot nek poziv, pomen cepljenja in precepljenosti, kot po moje največjo rešitev zoper boja te bolezni. Toliko za uvod.

Obveščam vas, da ste na klop dobili še 2 dodatna sklepa, enega ocenjujem kot zelo, pravzaprav bom rekla neprimernega in nekako sklep, ki je pod pasom ta trenutek, ampak pustimo to, več o tem kasneje, ko bom imela pač še besedo. In drugi sklep, ki pa na nek način pravzaprav ni danes vezan, kajti ne govorimo o nobenem obveznem cepljenju, govorimo o precepljenosti. In tudi ne pogovarjamo se o kakršnihkoli v tem smislu ukrepih, ki so s tem povezani. Govorimo o pomenu cepljenja, cepljenosti in o tem se bomo tudi danes pogovarjali. Če je kdo mislil, da bo pač ta seja danes namenjena nekemu obračunavanju, se moti, tega ne bom dovolila. Natančen naslov seje je in v tej smeri bo seja tudi potekala, kajti naš namen je bil povsem jasen, gre za prisluhniti stroki in narediti dodaten napor k temu, da bo precepljenost večja. Toliko z moje strani.

Sedaj bom pa dala besedo kar vabljenim. In prvo državni sekretarki, dr. Fortejevi.

Izvolite, beseda je vaša.

Lep dober dan, spoštovane poslanke, poslanci, gospa predsednica, vabljeni gosti. Hvala za besedo.

Glede na temo oziroma »statement«, bom rekla, ki ga odbor želi zavzeti v smislu dajanja podpori večji precepljenosti v slovenskem prostoru, dovolite vendarle, da nekoliko širše orišem problem Covid okužb oziroma pandemije in epidemije v Sloveniji. Odkar je ta vlada se seveda poleg ostalega vse delo in vsi ukrepi, ki jih vlada sprejema, usmerjeni v to, da družba čim bolj normalno funkcionira in da naš zdravstveni sistem ne klecne pod bremenom Covid bolnikov, kar se je dogodilo tudi v nekaterih drugih državah, kjer njihov zdravstveni sistem ni zmogel obvladovati okuženih pacientov in so potrebovali pomoč drugih držav članic, tako da so bili vršeni tudi transporti pacientov iz ene v drugo državo. Torej epidemija Covid-19 je pred nas postavila zelo veliko izzivov, vprašanj ter izrazito zaznamovala naše zasebno, družbeno in gospodarsko življenje. Slovenski sistem zdravstvenega varstva se sooča z okoliščinami, ki jih do sedaj še nismo imeli in pred katerimi so klecnile torej, kot uvodoma rečeno, tudi mnogo bolj razvite države Evropske unije. V Sloveniji smo uspešno preprečili razpad zdravstvenega sistema. In tudi zaradi požrtvovalnega dela zdravstvenih delavcev in sodelavcev zmogli, da so vsi Covid bolniki bili deležni ustrezne zdravstvene oskrbe. Zdravstveni sistem se je prilagodil, še posebej primarno zdravstveno varstvo je odigralo izredno pomembno vlogo pri obvladovanju epidemije. Zdravstveni domovi so postali vstopne točke za varno obravnavo v zdravstvenem sistemu, mesta množičnega testiranja in množičnega cepljenja. Cepljenje se od takrat dalje uspešno izvaja v cepilnih centrih, torej od 28. decembra lanskega leta smo pričeli s cepljenjem pri najbolj ogroženih v domovih za starejše in kasneje se je nadaljevalo cepljenje v cepilnih mestih, ki so bili organizirani pri zdravstvenih domovih. V delovanje cepilnih centrov so se vključevali vsi izvajalci zdravstvene dejavnosti, tudi koncesionarji. Cepilni centri na območju, ki ga pokrivajo, koordinirajo cepljenje in izvajanje cepljenja v glavnem poteka nemoteno in tekoče. Tukaj bi rada izpostavila izredno sodelovanje Nacionalnega inštituta za javno zdravje in tudi drugih deležnikov civilne zaščite, Rdečega križa in ostalih civilnih organizacij, ki so bile zelo pomembne pri obvladovanju epidemije na terenu. Mogoče še na kratko, kakšno je stanje epidemije v zadnjem tednu. Torej zadnji teden beležimo dnevno incidenco okuženih nekje med tisoč 12 in tisoč 392. 7-dnevna incidenca je 122 na dan, 14-dnevna incidenca pa je žal v temno rdečem območju, in sicer 589 na 100 tisoč prebivalcev. Na včerajšnji dan smo imeli 348 hospitaliziranih bolnikov, od tega jih je bilo 88 v enotah intenzivne terapije. In kot je bilo že uvodoma poudarjeno, ja, med njimi so tudi polno cepljeni pacienti. In bi poudarila tukaj statistiko, da je po podatkih, ki smo jih pridobili od bolnišnic, v intenzivnih enotah približno 10 % tistih, ki so bili cepljeni in so oboleli za resno obliko, potem imamo pa med hospitaliziranimi na ostalih Covid oddelkih približno 20 % takih, ki so bili deležni polnega cepljenja. Torej v luči števila cepljenih Slovenija je namreč dosegla precepljenost starejših od 18 let kar v 60 % in starejših od 18 let pa 54 %. Mislim, da je napaka. Od 12 let 54 %. Najvišji delež precepljenosti je v starostni kategoriji med 70 in 74 let in predstavlja kar 80 % precepljenosti. Nekatere regije izrazito izstopajo in je ta delež res na visoki zavidljivi ravni, kar bi bil pravzaprav cilj za celotno populacijo in za celotno Slovenijo. Žal Slovenija nekoliko zaostaja za precepljenosti v državah Evropske unije. Torej s 1. odmerkom je v državah Evropske unije precepljenih 78 %, polno cepljenih pa je 71,6 %. Tukaj mora Slovenija seveda še mnogo nadoknaditi. In izpostavila pa bi, da so tiste države članice, ki dosegajo zelo visoko precepljenost, torej nad 82 %, med njimi so recimo Švedska, Danska in Portugalska, te države pa so te Covid omejitve in ukrepe, kot jih imamo recimo še pri nas, lahko odpravile. Seveda, ko govorimo o precepljenosti, se soočamo s problemom, da seveda cepiv na začetku ni bilo dovolj. Mi smo dobili, Slovenija je pridobivala cepiva skladno z evropsko pogodbo, kjer je Evropska komisija v imenu držav članic podpisovala pogodbe in je bila distribucija cepiv vnaprej dogovorjena glede na število prebivalcev. In Slovenija dobiva od začetka, kar se pač distribuira cepivo, dobiva 0,47 % cepiv, torej toliko, kot imamo pač v masi evropske populacije tudi delež prebivalcev. Vsi se spomnimo začetka cepljenja v decembru lanskega leta, ko smo najprej pristopili k cepljenju teh najbolj ogroženih v domovih za starejše, ker smo imeli tam res izrazito slabo sliko obolelosti naših starejših. In kasneje smo se soočali še vedno s pomanjkljivo dobavo cepiv in zato je seveda bilo potrebno pripravit strategijo cepljenja in vlada je na predlog NIJZ pač sprejela strategijo cepljenja, in sicer prvič 3. decembra lanskega leta in kasneje se je glede na dotok cepiv in potek same epidemije ta strategija cepljenja 7-krat dopolnila. Razlog za dopolnjevanje je seveda med njimi ta, da najprej nismo imeli zadosti razpoložljivih cepiv, da je bilo potrebno identificirat najbolj ogrožene skupine, to so starostniki po določenih kategorijah in kronični bolniki, ki so med bolj ranljivimi. Tako smo doživeli, da so se seveda te strategije dopolnjevale. V enem trenutku smo se obrnili tudi, da je potrebno pocepit kritično infrastrukturo, ker od slednje zavisi seveda funkcioniranje države. In seveda imeli smo še nekatere, ki so odzive, oziroma strategije, ki so v javnosti naletele na veliko kritik, recimo ko smo se odločili, da cepimo vse tiste nastopajoče na Olimpijskih igrah in recimo maturante. Tukaj je bilo vodilo svetovalne skupine vlade in ministrstva, da so to pa tako posebni dogodki v življenju posameznikov, bodisi maturanti, ki je enkratni življenjski dogodek, ali pa udeležba na Olimpijskih igrah, da pač je država prisluhnila tudi individualnim skupinam, ki pa so seveda pomembni v naši državi. Določen trenutek nekje v maju pa je dobava cepiv seveda stekla in v Sloveniji so se začela kopičit cepiva. Skladno z razpoložljivimi cepivi se je spreminjala strategija, tako da se cepljenje omogočalo v nekem trenutku tudi brez naročanja in da je postala izbira cepiva svobodna izbira vsakega posameznika. Seveda je vlada in Ministrstvo za zdravje v sodelovanju z nacionalnim inštitutom za javno zdravje naredilo res veliko naporov in za tole današnjo sejo sem si dovolila, da so mi sodelavci pripravili res po datumih in po številkah vse aktivnosti, ki so bile izvedene na Ministrstvu za zdravje, seveda pa je bila usmeritev sklep vlade z dne 21. 6. 2021. Aktivnosti z vsemi deležniki na terenu, zdravstveni domovi, bolnišnice, civilna družba, študentske organizacije, teh dogodkov je bilo praktično vsak dan, to se pravi od junija, julija, avgusta se je vrstilo vsak dan številne aktivnosti, v katere so bili pač vključeni od ministra, državni sekretarji, direktorati, vodje direktoratov na Ministrstvu za zdravje in je bilo nešteto aktivnosti, da bi ljudi prepričali, da je cepljenje koristno in da bomo le na tak način lahko obvladali to epidemijo. Ugotovili smo, da je seveda treba približati cepljenje tudi periferiji, namreč sprva ob pomanjkanju cepiv so bila cepilna mesta seveda pri zdravstvenih domovih. Kasneje, ko se je želja periferije izrazila, da tudi družinski zdravniki v oddaljenih enotah cepijo, se je temu pristopilo in so se pričela pod določenimi pogoji tudi cepljenja na urbanih področjih. Organiziralo se je cepljenje preko patronažne službe in zelo pomembno se zdi izpostavit te mobilne cepilne time, ki jih organizirajo zdravstveni domovi na svojih območjih, pa tudi nekateri koncesionarji. Teh aktivnosti je koordinirano od zadnjega tedna junija praktično vsakodnevno na področju celotne Slovenije. Ministrstvo je bilo tukaj seveda ključno za koordinacijo teh cepljenj. In seveda, ko so bile te strategije znane, te aktivnosti znane, se je ministrstvo obračalo na občine, na župane, ponovljeno na zdravstvene domove, na civilno družbo, na razne asociacije, od društev, do Rdečega križa, do gasilcev, ki so bili podporniki pri, bom rekla, ozaveščanju javnosti, kako pomembno je cepljenje. Vključili smo tudi zdravnike medicine dela, ki so lahko v delovnih organizacijah izvajali cepljenje. Civilna družba, izredno bi se zahvalila tukaj Rdečemu križu Slovenije, Karitasu, mladinskim organizacijam, študentom obeh medicinskih fakultet, tako Maribor kot Ljubljana, ki so bili res aktivni deležniki pri promociji cepljenja. Seveda, ker se dotika cepljenje v zadnjem času tudi šolske populacije, je bilo tesno sodelovanje tudi z Ministrstvom za šolstvo. Bilo je veliko dnevnih sestankov osebnih, pa tudi preko AVK, kjer smo usklajevali aktivnosti cepljenja na terenu. In bi se tukaj, kar se tiče šolstva, zahvalila seveda celotnemu vodstvu Ministrstva za šolstvo, pa tudi študentskim organizacijam, ki so tudi nosilci pozitivnega glasu o cepljenju.

Kar se tiče pa same logistike in piarja za cepljenje, je nedvomno izredno pomembno vlogo odigral Nacionalni inštitut za javno zdravje in Ukom, v sodelovanju se je razvila strategija promocije. Lahko ste tega veliko videli v medijih, na televiziji, na radiu. Torej na neki višji informacijski platformi pa se je zgradil tudi ta Cepimo se oziroma imenuje se projekt Nalezimo se dobrih navad, cepimo se. In to je aktivnost pod okriljem Nacionalnega inštituta za javno zdravje, ki je tudi skrbelo za promocijska gradiva in odprlo to informacijsko platformo, kjer praktično so dnevno na razpolago za informacije s strani državljanov, kar se tiče cepljenja. Tako, pomembno se mi tudi zdi, da je država odreagirala odgovorno tudi in je praktično, ker je ves čas trajanja epidemije na razpolago klicni center z informacijo o cepljenju, ne bi teh številk, ker jih ne bom natančno povedala, ampak teh aktivnosti na dan je bilo, bom rekla, stika z javnostjo tudi okrog tisoč na dan. Torej da bi dosegli precepljenost, da bi omogočali normalno življenje, normalno delovanje gospodarstva, turizma, šolstva, seveda je vlada nek hip po posvetovanju in vedno po posvetovanju s svetovalno skupino, Covid skupino in v sodelovanju s svetovalno skupino pri NIJZ za cepljenje pripravljala neke strategije. Mislim pa, da ta zadnja odločitev, da se v življenju naših državljanov izvaja pač vse pod PCT pogoji, bil takšen ukrep dejansko nujen, ker namreč mi smo po številu okuženih v temno rdečem območju. In če ne bi zajezili te stike med, se pravi nekontrolirane stike potencialno okuženih, bi se nam lahko dogodil najbolj črn scenarij, ki ga je po modelu pripravil Inštitut Jožef Štefan. Če ne bi nek hip z ukrepi ustavili ta 4. val epidemije, je bila izrazito slaba napoved, da lahko Slovenija pričakuje nekje 450 do tudi 600 bolnikov, ki bi potrebovali intenzivno zdravljenje, in tudi do 4 tisoč hospitaliziranih bolnikov zaradi Covid okužbe. Kontroverzno, kako je odreagirala javnost, vendar ta PCT pogoj je pa kaj naredil, res blazen pospešen na cepljenje. V stikih z ljudmi, tudi s pacienti, jaz še vedno tudi seveda moram delat kot zdravnik, je bilo velikokrat odgovor, saj pa ni potrebno, pa se ne bom. Ampak zdaj, ko je pa pogoj, da je omejen dostop do raznih dogodkov ali pa inštitucij, ko je ta PCT pogoj, pa so vendar tudi tisti ljudje, ki niso bili nasprotniki, ampak rabili so nek dodaten impulz, da se cepijo, je pa neverjetno, kakšno je povpraševanje po cepivih. To bo verjetno potem direktor, dr. Krek to bolj natančno povedal, ampak če smo imeli prej tedensko povpraševanje po cepivih nekje do 20 tisoč, je pa mogoče ob koncu tega tedna 86 tisoč naročil za cepljenje za naslednji teden. Se pravi, če bomo pa na tak način pristopili, pa se res nadejamo, da bomo v mesecu do dveh dosegli tisto 70-odstotno precepljenost. In to je tista luč, ki si jo želimo, da bomo lahko brez takih omejitev, kot jih imamo danes, živeli v naši družbi. Zdaj mi smo si zastavili cilj 70, bilo je tudi v medijih rečeno 75 %, bi pa tukaj še izpostavila, da države, ki so ukinile omejitve, so pa precepljene, najnižje ima Švedska, mislim da, 82 %, če sem si prav zapomnila, Portugalska pa celo višje, mislim da 90 %.

Hvala.

Najlepša hvala, državna sekretarka, za to, bom rekla, izčrpno predstavitev tako stanja kot seveda pomena cepljenja in pa precepljenosti.

Obveščam vas, spoštovani, da je danes odsoten tudi mag. Dušan Verbič, ki pa ga nadomešča Mateja Udovč.

Tako, sedaj pa nadaljujemo in k besedi vabim direktorja Nacionalnega inštituta za javno zdravje, dr. Milana Kreka.

Izvolite, beseda je vaša.

Hvala lepa, predsedujoča. Lep pozdrav vsem v dvorani.

Jaz bi začel s tem, da moramo vedeti, da je cepljenje eden ključnih javno-zdravstvenih ukrepov. To ni neko, bom rekel, igračkanje ali karkoli, ampak to je eden ključnih javno-zdravstvenih ukrepov, ki rešuje milijone ljudi na svetu. Če mi ne bi imeli cepljenja, tako kot ga imamo danes, verjemite mi, da bi nas bilo bistveno manj na svetu, ker bi nas nalezljive bolezni zelo pobirale. Samo podatek, v srednjem veku, ko ni bilo toliko prebivalcev v Evropi, kot jih je sedaj, so črne koze pobirale davek okoli 400 tisoč ljudi letno, izredno velik davek, pa niso bile samo črne koze, so bile še druge bolezni. Torej rad bi, da razumemo vsi skupaj, da je cepljenje en ključnih aktivnosti, da smo tu, kjer smo, da imamo tako lepo dvorano, da imamo tako državo, kot imamo, in da živimo v taki civilizaciji, v kateri živimo. Zato cepljenje ni nekaj, kar bi bilo treba negirati, kar bi bilo treba sabotirat, ampak nekaj, kar je treba razumeti, da je nujno v sodobni družbi, če hočemo živeti tako, kot si želimo. In vsekakor mora biti cepljenje nacionalni projekt in tudi je, ker vsako leto se sprejemajo nacionalni projekti cepljenja in na ta način zagotavljamo cepljenje vsem, ki so potrebni cepljenja.

Zdaj mogoče en kratek tak pregled. Tam, ko smo ugotavljali, da bo prišlo cepivo, je seveda nastala tako zvana nacionalna strategija cepljenja, ki je okvirni dokument, ki smo se ga kasneje vsi držali. Najprej je treba povedati, da smo ravno na podlagi ocene, ki je bila narejena v tej strategiji, tudi naročili bistveno več cepiva, kot bi ga dejansko potrebovali. To nam je kasneje bilo tudi v veliko oporo, ko so nekateri veliki proizvajalci cepiv začeli dobavljati bistveno manjše količine in s tem ovirat cepilno akcijo. Ker pa smo imeli velike količine naročene, smo na ta način tudi lahko pridobivali kakšne večje število doz za posamezna cepiva. Dostave, treba je povedati, da vsa, to se pravi Ministrstvo za zdravje je kupovalo cepivo, naročalo ga, podpisovalo pogodbe, tudi plačevalo, od tam naprej so se pa cepiva neposredno transportirala v naša skladišča in od tod naprej v vsa cepilna mesta. Mi smo imeli cepilnih centrov in še danes imamo preko 70, vključena je večina bolnišnic in zdravstvenih domov, potem pa še nekaj, bom rekel, tudi medicincev dela. Do danes smo precepili z enim odmerkom, samo z enim odmerkom milijon 68 tisoč 987, kar je 51 % prebivalcev Slovenije. Zdaj za dosego 80-odsotne precepljenosti, to se pravi na nivoju prvega odmerka, rabimo še 600 tisoč doz, okroglo. Jaz mislim, da v tem tempu, kot imamo sedaj, ko cepimo v tem tednu in tudi v naslednjem, kot kaže, bi to lahko uspeli narediti v 6 tednih, kar bi nam tudi bistveno ustavilo razvoj epidemičnega vala. Imamo tudi precepljenih 60 % oseb, starejših od 18 let, in preko 80 % v starostni skupini 70-74 let. Zdaj seveda te številke, ki vam zdaj govorim, v primerjavi, ko primerjate zahodno Evropo, zgledajo skromne, vendar tisti, ki živimo že vrsto let v tem našem profesionalnem okolju, smo izredno zadovoljni, da smo prišli do teh številk, kajti številke v preteklih letih lahko primerjamo z gripo, s cepljenjem gripe so te številke enormne. Mi smo leta in leta bili sposobni precepit približno 7 % prebivalstva, to se pravi celotnega prebivalstva z gripo. Zdaj pa smo že na 60 %. In če v tej luči gledamo, je bilo seveda to cepljenje nekajkrat boljše kot proti gripi. No in še druga zadeva, ki jo je pomembno upoštevat pri tem cepljenju, pa je, da sodimo vsaj po cepilnih navadah v vzhodnoevropski del Evropske unije. In v teh deželah, ki so pripadale nekoč drugemu režimu, je odnos do cepljenja nekoliko drugačen kakor v deželah zahodnega dela Evropske unije. To se tudi lepo vidi tudi v Nemčiji, ki pol Nemčije pripada zahodnemu, pol pa vzhodnemu. In sam minister Spahn je ob priliki tudi poudaril, da je cepljenje v vzhodni Evropi bistveno manj, v vzhodni Nemčiji bistveno bolj manjše, kakor pa v zahodnem delu Nemčije. In tudi vse ostale države bivših režimov imajo nekako nižji odstotek precepljenih in med te sodimo tudi mi. Zdaj seveda, v čem je pač problem? Problem je v tem, da so ostale države zahodne Evrope izredno veliko vlagale, moram reči, finančno in kadrovsko in drugače v preobrazbo odnosa do cepljenja. Ko je postalo cepljenje na Portugalskem vrednota, nekaj za kar se treba je smiselno potrudit in čim prej priti, ko imate vzgojene ljudi in ko se cepi, da pridejo se cepit in tako naprej, za razliko, da imamo mi še danes obvezno cepljenje v zakonodaji, Portugalci pa tega nimajo. In je zanimivo to, da imajo Portugalci precepljenost proti ošpicam 99-odstotno, mi pa 93, s tem da imamo obvezno. To je samo toliko, da vidimo ta kulturni okvir, ki je bil že prej nakazan.

Zdaj, kako smo mi sodelovali na tem področju kot nacionalni inštitut? Prvo smo morali vzpostavit naročniški program, kamor so pač cepilni centri sporočali in še danes sporočajo potrebne količine cepiva. En tak velik program, ki omogoča, da se večkrat na dan zavrti in da večkrat na dan lahko tudi potem dostavljamo ta cepiva. Vsa ta cepiva potem dostavljamo na mesto cepljenja. Potrebna je hladna veriga in tukaj še bolj hladna kakor sicer, ker je treba nekatera cepiva shranjevati v zelo nizkih temperaturah. In je potrebno seveda vzdrževat en zelo strikten red porabe teh zdravil, ker se pač porabljajo na nekaj dni, potem jih je treba zavreči. In nobenega cepiva seveda, ko ga nismo imeli, nismo hoteli zavreči. Zdaj, do zdaj smo nekako preko tega sistema razdelili 2 milijona odmerkov na cepilne centre. Tako da se dejansko je to eno enormno delo zaposlenih tudi pri nas na inštitutu, ki so, mi smo morali seveda kompletno to službo zreorganizirat, ker tako velikih naporov ne bi bivši tisti, v takem kadrovskem sestavu, kot smo ga imeli, zmogli. Imeli smo tudi svoj cepilni center, kje so se ljudje tudi lahko cepili. In večina poslanec iz tega sklica je bilo tudi cepljenih pri nas. Vzpostavili smo tudi sistem cepljenja na naročanje na cepljenje, ki je zdaj voden preko z-Vem, vstopne točke z-Vem. To morate vedeti, da imamo izredno dober informacijski sistem na področju zdravstva, ki ga marsikatera država nima, recimo Nemčija ga sploh nima in se je gospod Spahn, ko je bil pri nas na obisku, čudil, kako nam je to uspelo. Preko tega naročanja zdaj danes, ko se naročite, vas pač dobi vaš konkretni zdravnik ali pa cepilni center in vas potem povabi na cepljenje. To je en sistem vstopa. Vsi, ki pridejo na cepilno mesto se potem vnesejo v eRCO sistem, to je naše digitalno vodenje in spremljanje cepljenja. Zdravnik cepitelj vas vpiše, vse podatke o cepljenju in tako lahko spremljamo preko tega sistema tako cepljenje, število cepljenj kot tudi vsestranske učinke cepljenja in to tudi objavljamo na spletni strani, tako da imate tedensko, bom rekel, posodobljene te podatke. Potem sta 2 strokovni skupini za cepljenje pri nas, eno vodi gospa Beović, drugo pa Marta Vitek, ki redno spremljata cepljenje proti Covidu in priporočata novosti in implementacije, ki jih mi potem sporočamo ministrstvu, ministrstvo potem implementira v druge akte. Potem tudi naš center za okolje je v času, ko smo se soočali s Covidom, naredil enormno število, recimo temu, priporočil za skoraj vsako delovno skupino, od gostincev, lovcev, ribičev in tako dalje, ki so potrebovali ta navodila, kako se obnašat. Potem smo bili seveda aktivni v posvetovalni skupini in smo še vedno, kamor prinaša vsak član posvetovalne skupine svoja, bom rekel, zaključke iz svojega okolja in se tam potem dokončno oblikujejo in potem posredujejo ministru za zdravje. Potem smo imeli zelo dobro načrtovano in izvajano komuniciranje. Razdeljeno je bilo med 3 akterji, Ministrstvom za zdravje, Ukomom in pa našo inštitucijo. Mi smo prevzeli predvsem vlogo digitalnega komuniciranja in smo preko spletnih strani načrtno komunicirali z različnimi javnostmi. Potem smo tudi vzpostavili tako zvane komunikacijske skupine, ki smo, na katere so se lahko ljudje obračali v stiski, ko pač niso vedeli, kaj narediti, tako imenovane telefonske klicne linije. Center za nalezljive bolezni je redno spremljal precepljenost in sam potek cepljenja in predlagal strokovne rešitve. Zdaj center je tudi zelo dobro izdelal spletno orodje, na katerem lahko v vsakem trenutku vidite, koliko ljudi je pocepljenih po strukturi, po regijah in po starosti, tako da je to nekaj, kar lahko vsak spremlja vsak dan, dvakrat na dan se ta »dashboard« obnovi. Imamo seveda tudi strokovne povezave s svetom. Tako da se nenehoma tudi povezujemo v evropsko mrežo in tudi svetovno. Zato je seveda potreben dober kader. O kvaliteti kadra ni potrebno razpravljati, ker se je izkazal v tej krizi, je pa problem, da je tega kadra vedno premalo. In pa v preteklosti, ko ni bilo takih potreb, se pač v naši inštituciji ni dovolj veliko kadrovalo v to polje, zato smo še zmeraj, čeprav smo kadrovsko kar dobro popolnjeni, ta del še vedno v kadrovskem minusu. Vzpostavljamo tudi urgentni pulmološki center, ki bo usposobljen za zbiranje podatkov, izdelavo analiz, pošiljanje podatkov, pa tudi sposoben svetovat vsem inštitucijam v Sloveniji in bil povezan v evropsko mrežo.

Tako zdaj jaz bi še mogoče za konec povedal tako, da imamo, če gledamo ključne podatke v tem trenutku, lahko rečemo, da smo v porastu, da gremo navzgor, da smo tako rekoč na eksponentni krivulji. Da nekako pričakujemo, da bi se počasi prelevilo v linearno, pa v tem trenutku še ni kakšnih očitnih kazalcev, da bomo šli v to smer. V povprečju imamo 997 novih primerov na dan. Hospitaliziranih imamo 341. Treba je povedati, da se hospitalizacija podvojuje tam na 14-15 dni. Tudi v intenzivnih terapij je 83 trenutno ljudi hospitaliziranih. Je pa treba tudi to povedat, da smo tu pa okrog podvojitveni čas okoli 10 do 12 dni. Mogoče bi bilo smiselno spregovoriti tudi o umrlih. Od 18. 8. do vključno današnjega dneva imamo 56 mrtvih. Jaz sem že dostikrat rekel, da vsak umrli ali pa večina, bom rekel bolje, večina umrlih v jesenskem času bo posledica necepljenja in bo posledica, bo vsaka smrt ta pravzaprav nepotrebna. In predčasno, ker cepiva je dovolj, mi imamo trenutno na skladišču 800 tisoč doz cepiva in še naslednji teden prihaja še kar lepa številka. Še malo korajže nam manjka, da se pocepi teh 600 tisoč ljudi in potem smo dejansko 80-odstotno precepljeni in imamo potem toliko dobro precepljeno populacijo, da je tudi ta PCT lahko se bolje spusti na nižji nivo, to se pravi, da je manj rigorozen.

Še ena stvar, ki smo se je naučili, je ta, da je cepljenje na terenu nekaj ključnega, da so ljudje zelo zadovoljni. Kadar pridemo na teren, srečujemo izredno lepe zgodbe. Tako da to je z moje strani nekako, pa z inštitutske. Treba se je pač zavedati, da smo v tem trenutku v valu, ki ga poganja delta sev. Delta sev je morda le malenkost manj kužen, kakor so ošpice. Ošpice so ena najbolj kužnih bolezni v svetu. Tako da ves ta pristop, ki ga delamo, mora biti zelo resen. Ljudje morajo razumeti, da je nujno potrebno določene ukrepe speljat. Seveda pa, ker imamo cepljenje in imamo druge pristope, nam ni potrebno ponavljati lekcije iz lanskega leta, ampak lahko z bistveno bolj odprto družbo tudi gremo skozi to izkušnjo. Seveda pa bo to, do kam se lahko spustimo, ključni merilec in število intenzivnih postelj. Če se bodo te pač povečevale preko vseh meja, bo potrebno tudi še kakšen drug ukrep sprejeti. In je to tudi treba v tem trenutku jasno povedati, to ni grožnja, ampak to bo pač nuja, kajti ne moremo si privoščit več kakor tam nekje 150 intenzivnih postelj. Zdaj še za konec še to. Vse te postelje, ki jih zdaj govorim, presegajo postelje, ki bi normalno bile namenjene Covidu. In zato, ker presegajo, je potrebno dodatno angažirati kader iz drugih področij, kar pomeni, da ukinjamo določene programe, povečujemo čakalne vrste, mnogi ljudje ne morejo priti do storitve in zato je treba povedati, da Covid ima tudi indirektne posledice, katere je potrebno upoštevat in jih tudi računat pri načrtovanju. In, bom rekel, zapiranje oddelkov kirurških, ginekoloških in tako naprej ima tudi svoje meje. Zato je potrebno to imeti neko uravnoteženo politiko, ki nekako ne pušča ljudi okuženih s Covidom, ki potrebujejo pomoč, pred vrati, hkrati pa tudi zagotavlja osnovno zdravstveno pomoč vsem in seveda ta pomoč mora biti dostopna kljub vsemu, da so težki časi, mora oboleli človek priti do pomoči in do zdravnika tudi sedaj, ko ni ravno ugoden čas za to, kajti vse, kar se zamudi, je zamujeno in se v zdravstvu zelo težko nazaj zavrti čas ali pa se ga nikoli ne da. Tako, to je moja kratka predstavitev. Pa naj zaključim s tem. Vsi tisti, ki se še niste cepili, zberite korajžo, pridite na cepilno mesto, zavihajte rokav in z veseljem vas bomo cepili.

Hvala lepa.

Hvala lepa tudi vam, dr. Krek in predvsem za ta zadnji poziv.

Sedaj pa dajem besedo predstavniku, ki je danes z nami v imenu Zdravniške zbornice Slovenije. Samo prosim, če se pač predstavite za magnetogram.

Izvolite, beseda je vaša.

Hvala lepa, gospa predsedujoča.

Moje ime je Boštjan Kersnič, podpredsednik na Zdravniški zbornici. Jaz bi tukaj samo izpostavil 4 točke, in sicer jaz mislim, da absolutno cepljenje je naša prioriteta zaradi naslednji 4 točk. 4 točke so Covid in zdravstvo, to kar je dr. Krek omenil. Akutni smo relativno dobro obvladali. Kaj sledi, bo pokazala prihodnost. Tukaj imamo seveda velike probleme, da smo že zdaj v obvladovanju epidemije žrtvovali neke specialistične dejavnosti in določena populacija ne pride do preiskav, ki bi sicer v pred-covidnem obdobju bile dostopne. Točka 2 so zdravstveni delavci. Tukaj sem jaz sicer predstavnik Zdravniške zbornice, ampak tudi v Zdravniški zbornici ugotavljamo probleme, ki jih imamo z diplomiranimi medicinskimi sestrami, predvsem s pomanjkanjem. Kar se tiče, kako se je naše zdravstvo odzvalo na ta problem, se v Zdravniški zbornici zavedamo, da brez specializantov, ki so bili aktivirani iz procesa učenja, zato da so reševali krizo, ne bi zmogli. To je seveda ena izmed kritičnih stvari, ki se je zgodila, da smo ljudi, ki smo jih načeloma izobraževali, uporabili za to, da sistem teče. Pa še moj komentar pod točko 4 so te PCT pogoji. Jaz se absolutno strinjam, da so PCT pogoji tisti, ki so pritisnili na ljudi, da so se šli cepit. Edina zadeva, ki je pomislek znotraj Zdravniške zbornice, je, da PCT pogoji so pritisnili na cepljenje ljudi, ki so sicer aktivna mlajša populacija. Tisti, ki bi jih pa res želeli, da bi bili precepljeni, se pravi starejši, to kar se je že izpostavilo v predavanjih do zdaj oziroma v komentarjih do zdaj, da bi cepili predvsem starejše, tiste ki so ogroženi in pa imuno kompromitirani. Toliko bi imel za povedat.

Hvala lepa.

Hvala lepa tudi vam.

Zdaj pa dajem besedo direktorju klinike Golnik, doc. dr. Alešu Rozmanu. Jaz se vam iskreno zahvaljujem, da ste se odzvali vabilu glede na vašo zasedenost. In vam dajem tudi besedo.

Izvolite.

Spoštovani, najlepša hvala in najprej lepo pozdravljeni.

Zgodbo okoli cepljenja o Covidu bom skušal predstavit skozi oči specialista pulmologa in pogleda na epidemijo s tem novim virusom in seveda s tem, v kateri fazi se trenutno nahajamo. Bom začel kar, ne bom predolg, ampak bom vseeno zapeljal zgodbo od začetka. Se pravi, treba je vedet, da pri nas imamo več 10 respiratornih virusov, s katerimi se srečamo kot otroci. Praviloma ne prebolimo posebno hude okužbe. Dobimo neko imunost, ki je bolj ali manj trajna, potem pa to imunost obnavljamo tekom celega življenja skozi razne viroze, prehlade in podobna obolenja. SARS-2, novi Covid je prišel k nam kot vsiljivec v ta ekosistem, kar pomeni, da lahko v zelo kratkem času zbolijo vsi, od mladih do starih, s tem da je celotna populacija ne imuna in predvsem z leti je možnost za težek potek bolezni bistveno večja, kar smo videli. In seveda pomeni enormno obremenitev družbe in pa tudi zdravstvenega sistema, ki bi ob nekem nekontroliranem poteku lahko tudi za leto ali dve bil izredno nefunkcionalen, če bi se v kratkem času veliko število ljudi zglasilo v bolnišnici. Ta novi Covid virus je izredno težaven, ker je po eni strani dovolj blag, da se mnogi ljudje čutijo od njega neogroženi, in seveda dovolj resen, da je, čeprav v relativno odstotnem številu je relativno majhno število ranljivih, je po absolutni številki to zelo velika številka in nas lahko povsem zablokira, tako kot smo že v nekaterih državah tudi videli. In nas seveda razdvaja. Če bi prišel nek virus v smislu črnih koz, kjer bi bila smrtnost, obolevnost, težave veliko večje, bi verjetno tudi bolj enotno pristopili k temu reševanju. Kaj tukaj narediti, bom predstavil čisto na kratko v 3 plasteh. Prva plast, kako se pred takimi okužbami ščititi, je seveda ta osebni nivo, da se zmanjša oziroma skuša čim bolj zmanjšat število kontaktov med ljudmi. Takrat, ko so pa kontakti potrebni, se pa mora zmanjšat učinkovitost prenosa, se pravi efekta tega kontakta. Zato smo seveda priporočili, da se ljudje čim manj srečujejo, da ob teh kontaktih nosijo maske in da imajo čiste roke in s tem bistveno znižajo verjetnost, da se bodo okužili. Druga stopnja je zgodnje testiranje in izolacija obolelih, da ne morejo okuževat naslednji naprej, in pa seveda sledenje kontaktov ter karantena, da tisti, ki so bili že izpostavljeni in lahko tudi zbolijo, ne bi pravzaprav okužili naslednjih. Potem pa imamo tukaj tretji nivo, tukaj so pa cepiva in zdravila. Zdravil zaenkrat še ni, cepivo pa dokaj dobro, moram reči, celo boljše, kot sem pred letom pričakoval, letom dni pričakoval, da bo. Kar se tiče cepiva, si moramo tukaj seveda biti iskreni, povedati resnično zgodbo o vsem tem. Tako da cepivo ni 100-odstotno, ampak seveda ima veliko korist pred tem, kot če ga ne bi uporabljali. Pa začnimo od začetka. Cepivo je bilo razvito proti originalni verziji virusa iz Wuhana, tako da vse te različice, ki so prihajale za njo, so bolj ali manj mutirale in nekatere so bolj ali manj seveda dovzetne za učinek cepiva. Se pravi, zadnja varianta delta nekoliko uhaja izpod tistih osnovnih prvih odstotkov, ki smo jih dobili iz časa prejšnjih valov glede testiranja virusa, se pravi nekoliko manj zanesljiva, ampak še vedno zelo uporabna. Potem druga stvar, o kateri veliko govorimo, pa je ne maramo preveč, so stranski učinki. Stranki učinki so 2 tipov, moramo jih ločit. Prvi so pričakovani učinki. Vedeti je treba, da vsako cepljenje, tudi za Covid je pravzaprav simulacija okužbe. Tukaj damo v obliki cepiva v telo neko snov, ki bo izzvala imunski odgovor, ampak ne povzročijo bolezni, treba je poudarit, ne povzročijo bolezni, čeprav imunski odgovor se pa nanjo odzove kot na vsak drug tujek in naredi svojo aktivacijo in pa obrambno, opravi svojo obrambno funkcijo s tvorbo različnih celic, citokinov in telokinov in na koncu tudi protiteles. In tisto, kar velika večina čuti kot stranski učinek, pač to neugodje, bolečina na mestu vboda, kratkotrajna vročina in tako dalje, je pravzaprav posledica aktivacije imunskega sistema, ki tvoji efektivno obrambo. In to ne moremo šteti kot pravi stranski učinek. Res pa je, da pri cepivu imamo pa dejanske stranske učinke, ki so pa relativno oziroma zelo redki, ranga od nekje 1 na 100 tisoč, do 1 na milijon, ki pa so tisti, ki jih recimo potencialno cepivo res povzroča, to so razne oblike strdkov, tudi endokarditis. Vendar seveda tukaj spet postavljamo stvari na tehtnico, ko imamo resnično okužbo z virusom, koliko je tam pravzaprav teh učinkov same okužbe, od samih strdkov, ki smo jih pri nas opazovali, pri enem bolniku na 15 resno življenju ogrožajoče strdke, okvare pljuč, tudi trajne okvare pljuč in še vsega ostalega. Se pravi, ko damo to dvoje na tehtnico, seveda cela zgodba govori v prid cepiva. Potem seveda moramo glede na to, da cepivo okužbe v 100 % ne preprečuje, je treba potem tudi nekako si naliti čistega vina in povedat, da s tem, kar danes vemo, neke populacijske ali čredne, kakršnokoli že imenujemo to imunost, ne bomo uspeli doseči, tako kot pri nekaterih boleznih, ki jih cepivo praktično v 100 % prepreči, kot recimo polio virus, črne koze in podobno. Zato je namen tega cepljenja predvsem ta, da v veliki meri znižamo verjetnost, da se bodo izpostavljene osebe okužile, ko bodo v stiku s kužno osebo, čeprav ne 100-odstotno, ampak veliko verjetnost, v velikem odstotku vendarle ne bodo zbolele, če pa bodo zbolele, bo klinična slika milejša, jo bodo lahko preboleli doma oziroma bo veliko manjša potreba potem s sprejetjem v bolnišnico ali da imajo zelo neugoden izid. Tako da pravzaprav zgodba o tem, da ko se v 70 % precepimo in da bomo potem kolektivno imuni, tukaj verjetno ne bo držala, ampak je treba seči nekoliko dlje in skušat doseči celotno ranljivo populacijo, pa morda še nekoliko več, da pravzaprav se izognemo tem obremenitvam, o katerih govorimo, za zdravje splošne populacije, to je sistem, ki ga imamo. Se pravi, da bodo ljudje vendarle, tudi če bodo zboleli, toliko se že srečali, toliko že pripravljeni na to bolezen, da bodo lahko bolezen preboleli doma kot tudi ostale viroze, s katerimi se srečujemo praktično že od rojstva. In verjetno tudi v nekaj letih se bo to zgodilo, ko bomo bodisi precepljeni ali preboleli, bo pač ta SARS-COV-2 verjetno še eden iz arzenala teh virusov, ki jih že zdaj poznamo, ampak do te točke moramo najprej še priti. Zato sem jaz tukaj, da poudarim, velik podpornik cepljenja, bi se pa izogibal pač tem dikcijam, da potem bomo bolezen premagali, ne bo je več. Ta bolezen bo med nami ostala, samo nekako jo je treba kultivirat, da pridemo do tistega časa, ko bo to res samo še eden od virusov, ne pa na tej točki, kjer smo še danes, kjer pravzaprav je to resna grožnja za javno-zdravstveni sistem. Toliko. Še enkrat vabim vse k cepljenju.

Hvala lepa za besedo.

Hvala lepa tudi vam za predstavitev in predvsem za poziv na koncu, s katerim se več kot strinjam.

Zdaj imamo pa še 2 vabljena, in sicer predstavnika NIJZ, z nami je še Nina Pirnat in pa dr. Ivan Eržen. Želita verjetno tudi besedo? Tako da kar prvotno dajem Nini Pirnat.

Izvolite.

Najlepša hvala. Spoštovani poslanci in poslanke.

S področjem cepljenja se osebno ukvarjam že 30 let. Bila sem med drugim koordinator za cepljenje 14 let na bivšem Zavodu za zdravstveno varstvo Ljubljana. Zadnjih 20 let pa vsak dan prostovoljno odgovarjam na vprašanja iz javnosti preko foruma cepljenja med.over.net. Zakaj to razlagam? Zato, ker z dolgoletno komunikacijo z ljudmi spoznaš njihove dileme, strahove, vprašanja, pogosto tudi silne zmote in predsodke, ki jih ti ljudje v zdravstveni ordinaciji, ko pridejo k zdravniku, sploh ne zastavijo. Zato, če želimo res doseči to cepljenje in precepljenost, kjer je pravzaprav dolžnost in pa nujnost praktično vsakega med nami, da to naredi, moramo ves čas pojasnjevat, pojasnjevat in pojasnjevat dileme ljudem, jim razlagat, kaj je tukaj dobrega. Kot je že kolega Krek prej izpostavil, imamo seveda v Sloveniji dolgoletno zgodovino obveznega cepljenja za večino otroških nalezljivih bolezni. In zato moramo vedet, da je precepljenost proti boleznim, kjer je bilo cepljenje v tem času le priporočeno, pa čeprav je bilo plačano s strani ZZZS, že ves čas mnogo nižja, kot je bila proti tistim boleznim, kjer je bilo cepljenje obvezno. To vemo tako za primer gripe kot za primer HPV, cepljenje pri deklicah v 6. razredu osnovne šole. Dejansko gre za filozofijo ljudi oziroma za dojemanje ljudi, kaj cepljenje je, oziroma prej je bilo tudi rečeno, da je cepljenje dejansko vrednota. In ravno v tem času nam je Covid prinesel nov pristop in novo zavedanje, da bo potrebno vendarle s področja obveznosti najbrž po zgledu mnogih zahodnoevropskih držav nekako priti na visoko priporočeno cepljenje, kjer se posameznik, ki je osveščen, res sam odloči s svojo pač zdravstveno pismenostjo in osveščenostjo, da se cepi. O tem smo tudi v zadnjih 30 letih veliko razpravljali v javnih skupinah, vendar je nekako vedno prevladalo mnenje stroke, strokovnjakov s področja infektologije, imunologije, pediatrije predvsem, pa seveda tudi epidemiologije, da tega seveda ne moreš storiti čez dan, čez noč, preiti iz obveznega cepljenja na neobvezno cepljenje priporočeno, ker so za to potrebna velika finančna sredstva, veliko kadrovskih virov, le-teh pa seveda ni bilo, ker pač cepljenje, ker neke hude epidemije v zadnjih 20 letih pač ni bilo v takem obsegu, ni bila prioriteta razmišljanja. In zaradi tega smo se zmeraj bali, da v primeru, če bi prišli iz obveznega na neobvezno cepljenje, da bi padel delež nujno potrebno precepljenih oseb in bi se spet nalezljive bolezni pojavljale. Namreč za to, da se ljudje res cepijo, so potrebne cepilne kampanje, ki seveda naslavljajo različne javnosti, so seveda drage, zahtevajo tudi stalno angažiranje mnogih strokovnjakov, še zdaleč ne samo zdravnikov, ampak mnogih drugih komunikologov, pa tudi predstavnikov raznoraznih zainteresiranih skupin, ker namreč, če se tega ne komunicira, vemo, da neodgovorjena, pa slabo pojasnjena vprašanja puščajo prostor za razlago vsem ostalim. Puščajo manipulacije, puščajo dvome, zdaj vedno imamo odprt Facebook, splete in tako naprej. In skratka, do pravih odgovorov ne pride. No in z vsem tem smo se seveda srečali tudi pri obvladovanju pandemije Covid-19. Nekaj dilem, ki so se stalno pojavljale, pa jih je prej zelo lepo naslovil že kolega Rozman, je bil ta, ves čas je nujno potrebno poudarjati, da je cepljenje eden izmed ključnih potrebnih ukrepov za obvladovanje epidemije, seveda pa ni edini ukrep in ga je zato treba tudi stalno izvajati v sozvočju z vsemi ostalimi. Ni samo cepljenje ukrep, tudi vsi ostali so, kaj jaz vem, to, da bolni ne hodimo k ranljivim, da zračimo prostore, da si roke umivamo, da higieno kašlja spoštujemo in tako naprej. Predvsem je pa ob tem ukrepu ves čas treba delati na osveščenosti prebivalstva o načinu širjenja, načinu preprečevanja nalezljivih bolezni, da ljudje to razumejo in da potem tudi izvajajo. Številne študije so pokazale, da ima pa pri samem dojemanju cepljenja ključno vlogo zdravstveni delavec prvega stika oziroma njegov osebni zdravnik pri starejših, ker se je pokazalo, da se, ni študije še, je že 10 let stara, večina starejših oseb za cepljenje odloči zato, ker je od družinskega zdravnika dobil to sporočilo. Nadalje, ker so bile tudi težave zdaj pri sami pandemiji, je tudi to sporočilo, ki ga je tudi že kolega pred mano naslovil, cepljenje seveda ni absoluten ukrep. Okužijo se lahko, zbolijo tudi cepljeni, je pa delež okužb, zato je bistveno bolje vedno govoriti o deležu in ne o absolutnih številkah, delež okužb pri cepljenih je bistveno nižji kot pri necepljenih, poleg tega je pa predvsem manj hospitalizacij, pa manj je težkih potekov. Ja in kroženje virusa se bo upočasnilo takrat, tudi to je treba vedno znova naslavljat, ko se bo močno povečal delež prebivalstva, ki za okužbe niso več dovzetni in to v nekem danem trenutku, ne v daljši časovni premici, ampak v nekem trenutku. To pa seveda dosežemo s prebolevnostjo in pa s cepljenjem. Prebolevnosti si zaradi hudega poteka pri starejših prebivalcih, pri rizičnih prebivalcih v velikem obsegu seveda ne moremo in ne smemo privoščiti, lahko pa seveda dosežemo večje število cepljenih. In zaradi tega je treba ves čas delat. Ne glede na to pa, da smo se zdaj v zadnjih času, to smo tudi že slišali, srečali s PCT pogojem in silnim pritiskom na cepilne centre, moramo vedeti, da se, tako kot smo tudi že slišali, v večini zdajle hodijo cepit mlajša populacija. Jaz živim zraven zdravstvenega doma na Metelkovi, zjutraj sem naštela tisoč 11 ljudi v čakalni vrsti pred cepilnim centrom. Ampak po izgledu je šlo predvsem za mlajše osebe, mi pa moramo vedeti, da moramo nekako doseči in cepit osebe, ki so starejše od 60 let, ki imajo, ali pa 50 let, ki imajo kronične nalezljive, ne nalezljive bolezni, torej ki so bolj ranljive in ki so tisti, ki hodijo v bolnišnice in potem tudi pospešeno umirajo. Zato mislim, da je naloga vse skupnosti, da vložimo dodatne napore, da se res še prvenstveno in dodatne ukrepe usmerja tudi za doseganje teh skupin. In seveda čisto za konec, prav vsak, ki se lahko cepi, lahko prispeva k temu, da se delež dovzetnih oseb za širjenje zmanjša. In zato je tako pomembno, da se nas cepi čim več, da virus ne bo dosegel tistih, za katere res nočemo, da jih doseže.