Lep pozdrav, dobro jutro vsem skupaj. Spoštovane kolegice poslanke in poslanci, prav tako vsi vabljeni in prisotni na današnji seji!

Pričenjam 57. nujno sejo Odbora za zdravstvo, ki je sklicana v skladu z 47. in 48. členom Poslovnika Državnega zbora in sicer na podlagi zahteve Poslanske skupine Levica. Obveščam vas, da so zadržani in se seje ne morejo udeležiti – zaenkrat imamo zadržano mag. Bojano Muršič. Imamo pa tudi eno nadomestilo in sicer našega kolega Jožefa Lenarta nadomešča kolegica Suzana Lep Šimenko, ki jo lepo pozdravljam.

Prehajamo na določitev dnevnega reda seje odbora. S sklicem seje dne 14. 9. ste prejeli predlog dnevnega reda in sicer nujno potrebno ukrepanje v zvezi s popoldanskim delom zdravnikov, uničevanjem javnega zdravstva ter razgradnjo infrastrukturne solidarnosti. Kot rečeno, je to zahteva Poslanske skupine Levica, tako da kar prehajamo na to točko dnevnega reda. Namreč do začetka seje ni bilo predlogov za širitev oziroma za umik kakršnekoli točke.

No, zdaj imamo pa še eno nadomestilo in sicer tole pa ne bo v redu. Tole pa ne bo v redu. Tako.

Prehajamo kar na 1. točko dnevnega reda in besedo dajem predlagatelju zahteve. V imenu predlagateljev bo danes nastopil Miha Kordiš.

Izvolite.

Hvala za besedo, predsedujoča.

Korupcija in zdravstvo sta dva tropa, ki sta v parlamentarnih razpravah zelo povezana prav čisto vsakič, ko se zdravstvenega področja dotaknemo oziroma smo se ga dotaknili še pred epidemijo. A vendarle je na tem področju potrebno biti malo bolj koncizen. Čeravno korupcija običajnemu državljanu zveni kot nekaj nezakonitega, je največji problem v slovenskemu zdravstvu legalizirana korupcija, torej popolnoma legalno in v skladu s črko zakona odtekanje javnih sredstev v zasebne žepe, na škodo seveda pacientov, javnega zdravstva kot solidarnostnega sistema v celoti in v korist privilegirane peščice.

Tukaj lahko govorimo o dopolnilnem zdravstvenem zavarovanju. Lahko govorimo o neupravičenem podeljevanju koncesij, a v zadnjem času slovensko javnost pretresa serija afer, povezana z institutom tako imenovanega dvoživkarstva. Gre za zdravnike, ki so polno zaposleni v javnih inštitucijah, a zraven opravljajo delo še kot zasebniki. Pregovorno, gre za preusmerjanje pacientov iz javnih ambulant v zasebne prakse pri teh enih in istih zdravnikih, kar ne le, da izčrpava javna sredstva brez učinka, ampak pospešuje čakalne dobe, čeravno je eden izmed argumentov za dvoživkarstvo ravno skrajševanje čakalnih dob.

Slovenija je že vse od marca 2020 bodisi v epidemiji, bodisi v intervalu med razglašenimi epidemijami. Normalno je, da se čakalne vrste podaljšujejo, a je ob tem toliko bolj zaskrbljujoče, da sočasno, ko smo soočeni z največjo zdravstveno krizo v zadnjih 100 letih, popoldansko delo zdravnikov postaja razširjena, odkrita in za oblast očitno vedno bolj sprejemljiva praksa. Pojavlja se niti ne več kot anomalija, ampak kot element zdravstvenega sistema, v katerem povzroča naslednje; vse večje in večje korupcijska tveganja, lažna evidentiranja delovnega časa in kršitve delovno-pravne zakonodaje, preskakovanje čakalnih vrst, podaljševanje čakalnih vrst, privatizacija in siromašenje javnega zdravstvenega sistema in pretakanje sredstev v profite zasebnikov in ne v krepitev infrastrukture solidarnosti.

Nedavno smo lahko izvedeli, da je Svet UKC-ja Maribor 23. septembra 2020, se pravi na pragu najhujšega vala epidemije do sedaj, izdal soglasje za delo pri drugem izvajalcu zdravstvene dejavnosti direktorju UKC Maribora, Vojku Flisu. Soglasje je bilo dr. Flisu prvič izdano sicer že leta 2017. A še posebej je v javnosti odmevala zgodba nevrokirurga, prav tako iz mariborskega UKC-ja, Matjaža Voršiča, ki je dopustoval in operiral v Namibiji, potem se je vrnil okužen s koronavirusom, pregledoval bolnike mimo uradnih seznamov. Gospod Voršič sicer operira pri vrsti privatnih izvajalcev. Razkrito je bilo, da pacientom, ki ga plačajo, omogoča preskakovanje čakalnih vrst in da je v času epidemije, ko je bilo prepovedano opravljati delo pri drugih izvajalcih, operiral pri zasebniku Kirurgije Bitenc.

Voršič ni izjema. Dovoljenje za delo pri drugih izvajalcih ima kar 120 zdravnikov UKC Maribor. Zadnjega v seriji šokov na to temo pa je javnost doživela, ko je na plano prišla afera ortopedov iz UKC Ljubljana, ki so lažno evidentirali delovni čas. Potem, ko so se »poštempljali« pa so šli iz matične ustanove delat isto stvar nekam drugam. Se pravi, kot da popoldansko delo ni dovolj, so se ti ljubljanski ortopedi posluževali še dopoldanskega »fušanja«. In ti slednji dogodki, mislim, da so tista zadnja pregovorna slamica po kateri bi bilo potrebno ukrepati, ampak se ni zgodilo nič.

Minister za zdravje, Janez Poklukar je pred nastopom svojega mandata obljubljal jasno ločitev javnega in zasebnega zdravstva. V vsem tem času ni storil nič. Še več, prav njegov mandat je tisti, v katerem so na plano prišli največji ekscesi zdravniškega zaslužkarstva. V njegovem mandatu se v Sloveniji razvija pravi pravcati zasebni zdravstveni trg na pogon iz javnih sredstev, sredstev vseh državljank in državljanov. In v njegovem mandatu se zakonske omejitve rahljajo, Vlada pa objavlja razpise za privatne izvajalce. Očitno so dolge čakalne dobe prikladno orodje zgolj za prečrpavanje javnih sredstev v zasebne žepe in za pospeševanje privatizacije zdravstvenega sistema, nikakor pa ne dovolj dober argument za to, da bi se javno in zasebno zdravstvo razločilo, kot bi bilo prav in javno solidarno zdravstvo, ki nas ščiti v epidemiji pa okrepilo.

Sodeč po podatkih, ki jih je na naš poziv pridobilo Ministrstvo za zdravje, so zdravniki iz javnih zdravstvenih zavodov v letu 2019, uporabljam ta podatek, ki je zadnje leto pred epidemijo, pri drugih izvajalcih zdravstvene dejavnosti oddelali preko 64 tisoč ur oziroma v prevodu, v povprečju je na mesec delo pri drugem delodajalcu opravljalo kar 740 zdravnikov. Vsak zdravnik pa je v povprečju pri drugem delodajalcu opravil 7,4 ure na teden. V letu 2019 iz katerega črpam te podatke, je bilo v Sloveniji 6 tisoč 514 zdravnikov, kar pomeni, da je popoldansko delo opravljalo več kot 11 % vseh zdravnikov v državi.

Zavrnjenih soglasij za delo pri drugem izvajalcu v tem času praktično ni bilo. V največji zdravstveni ustanovi, ki jo imamo pri nas, to je UKC Ljubljana, je v decembru 2019 delo pri drugih delodajalcih ali v lastnem d.o.o.-ju oziroma s. p.-ju opravljajo kar 263 od tisoč 430 zdravnikov oziroma več kot 18 odstotkov vseh zaposlenih zdravnikov. Potem pa se sprašujemo kako kljub vsem sredstev čakalne vrste še kar naraščajo. Pač ljudje, ki so zaposleni zato, da delajo in te čakalne vrste odpravljajo, tega ne počno, ampak raje še dodatno služijo z isto dejavnostjo kot zasebnikom. To jim dopušča zakonodaja in to jim dopušča sistem, ki javnih sredstev za zdravstvo ne razporeja racionalno, ne ker jih ne bi mogel, ampak ker jih noče.

Pričakovati je bilo, da bo vsaj v obdobju razglašene epidemije tu država stopila naprej in ukrepala prek svojih predstavnikov nameščenih v zdravstvenih zavodih in skoznje dosegla preklic soglasij za popoldansko delo in vse izvajalce na primarni ravni pozvala k enakemu ukrepanju. Uredba konkurenčne prepovedi dela bi prav tako lahko našla svojo pot od enega in protikoronskih zakonov. Nič od tega se ni zgodilo, pa, gospe in gospodje, znova poudarjam, smo se nahajali, se še vedno nahajamo v največji zdravstveni krizi v zadnjih stotih letih.

Poslanec Željko Cigler je zastavil poslansko vprašanje oktobra 2020, s katerim je poizvedoval o tem, koliko soglasij za popoldansko delo je bilo dejansko preklicanih v obdobju med 31. marcem in 19. oktobrom 2020. Ministrstvo je poizvedbo opravilo. Dolga zgodba na kratko, da vam ne povzemam metodologije, lahko rečemo, da je v obdobju, ko je bil zdravstveni sistem na resni preizkušnji in ko je bil potreben čisto vsak par rok v javnih bolnišnicah za spopad z epidemijo, soglasja z zdravnikom dvoživko ohranilo 73 javnih zavodov od 84 oziroma 87 odstotkov.

Zasebni zdravniški s. p.-ji in d.o.o.-ji služijo tudi z javnimi sredstvi, kadar gre za kader, zaposlen v javnem sektorju, ki ustvarja profite z javnim denarjem in minimalnim plačilom davka. Komisija za preprečevanje korupcije je že leta 2014 razkrila, da so zdravniki dvoživke med letoma 2004 in 2012 ob redni plači preko svojih zasebnih podjetij zaslužili kar 151 milijonov evrov. Kakšni so zneski danes, ko so tovrstne prakse razgrajevanja javnega sistema še posebej protežirana pri predstavnikih oblasti, si lahko predstavljate. No, ampak že takrat je KPK pozvala k zakonski prepovedi dela zdravnikov, ki hkrati opravljajo zdravstvene storitve v javnih zavodih in kot zasebniki.

Žal smo bili v Levici edini, ki smo ta poziv vzeli resno, čeprav se vsi zavedamo tega problema in predložili amandmaje k noveli Zakona o zdravstveni dejavnosti že leta 2017 z namenom, da se prepove konkurenčna prepoved dela za zdravnike iz javnih zavodov in za koncesionarje pri zasebnih izvajalcih zdravstvene dejavnosti. Se pravi, tisti, ki je zaposlen v inštituciji, financirani z javnim denarjem, predvsem gre tu za javne zdravstvene ustanove, javne bolnišnice, ne more sočasno enega in istega dela opravljati tudi kot zasebnik za dodaten zaslužek. Konec koncev to tudi psihofizično sploh ni izvedljivo.

Če ti resno oddelaš svojih 8 ur v javni bolnišnici, potem nimaš še energije in kapacitet, da boš to isto delo opravljal še kot zasebnik. To lahko počneš izključno, če hodiš v službo, ne pa delat oziroma spiš na delovnemu mestu. Pa še tam, kjer dodatne kapacitete so, kjer se lahko, kjer bi se moralo prinesti notri še kaj ekstra, so tudi na voljo javna sredstva. Imamo kapacitete znotraj javnega zdravstvenega sistema, ki jih lahko mobiliziramo za dodatne operacije, za dodatne posege. Nikakor pa ni dopustno opravljati ene in iste zdravstvene dejavnosti še tako v popoldanskemu času za ekstra dobiček, če ob tem dobivaš že plačo v javnemu sistemu.

Žal nam je te amandmaje, ki bi tovrstno konkurenčno prepoved dela vpeljali v naš pravni red. Politični razred na čelu s takratno Vlado Mira Cerarja zavrnil in dopustil nadaljnje bogatenje dvoživk, nadaljnje siromašenje javnega zdravstva in nadaljnje podaljševanje čakalnih vrst. Poročilo KPK-ja iz leta 2014 prav tako je pokazalo, da je hkratno delo zdravnikov iz javnega sektorja pri zasebnih izvajalcih velik dejavnik tveganja za korupcijo in preskakovanje čakalnih vrst. Možnost hkratnega dela pri zasebnikih negativno vpliva na delovanje javnih zavodov. Zdravniki, ki istovrstno dejavnost opravljajo tudi pri zasebnikih oziroma zasebnikih koncesionarjih oziroma so celo sami sočasno lastniki zdravstvenih podjetij, so objektivno spodbujeno k temu, da v javnem zavodu opravijo manj storitev. Ko so zaposleni v javni bolnišnici, dobivajo bolj ali manj fiksno plačo. Zaradi neuveljavljenih standardov je ta relativno neodvisna od opravljenega dela.

Potem imamo pa obseg storitev, ki jih opravijo kot zasebniki oziroma delujoč pri zasebnikih, ki je pa odvisen od predvsem od števila bolnikov, ki zaradi dolgih čakalnih vrst ne pridejo na vrsto v javnih zavodih in se potem obračajo na storitve koncesionarjev oziroma kot samoplačniki iz lastnega žepa financirajo posege. V prevodu; manj kot boš ti naredil v javni inštituciji, več boš zaslužil kot zasebnik. Tako so postavljeni gabariti dvoživkarstva v našemu zdravstvenemu sistemu in skrajni čas je, da Vlada na to temo ukrepa in popoldansko delo pri zasebnih izvajalcih zdravstvene dejavnosti prepove kratko malo.

Navsezadnje se je za strogo ločitev javnega in zasebnega pred očmi javnosti zavzel celo minister Poklukar. S konkurenčno prepovedjo dela bi zdravniki več dela opravili v javnem sektorju. Na ta način bi se povečala dostopnost do zdravstvenih storitev. Več kot je dela v matični ustanovi, manj je lahko potem tudi zaslužkarstva v zasebnih praksah zato, ker se bo kakovost obravnav in hitrost obravnav pacientov povečala. Dopuščanje zaslužkarstva v zasebni praksi za javne zdravnike ni dopustno, zlasti v teh razmerah, kjer neprestano poslušamo, da smo soočeni z rekordnimi čakalnimi vrstami.

Imamo sistem, ki objektivno spodbuja zdravnike, da v javnem sektorju naredijo manj, zato da lahko kot privatniki zaslužijo več. Očitno je, da zasebne prakse ogrožajo delovanje javnega sistema v celoti. In tu je popoldansko delo problematično. Zmanjšuje obseg dela v javnih zavodih in odpira vrata za ogromna korupcijska tveganja, na primer za preskakovanje čakalnih vrst, kar je med drugim nedavno jasno / nerazumljivo/ tudi primer Voršič. Prav ta primer dr. Voršiča jasno kaže, da dvoživkarstvo ni anomalija, ampak stalna praksa in da vzporedni sistem ne odpravlja čakalnih vrst, ampak da popoldansko delo zdravnikov čakalne dobe aktivno ustvarja.

Dopolnilna dejavnost se pravi ni nek dodatek za tiste, ki bi bili posebej pridni, marljivi, sposobni in bi želeli opraviti še nekaj ekstra posegov, ob tem še dodatno zaposliti, dodatno zaslužiti ali karkoli takega, kar bi na neki načelni ravni lahko obravnavali celo kot legitimno. Ampak v temu konkretnemu primeru dvoživkarstva neposredna objektivna ovira za delovanje javnega, solidarnega zdravstvenega sistema, do katerega imamo dostop in pravico vsi državljanke in državljani. Dodatna težava, lahko ji rečemo tudi podrejena težava, je seveda preferenčna oblika dela zdravnikov dvoživk. Večinoma ti ljudje delajo v obliki popoldanskih s.p.-jev, kjer lahko zaslužijo tudi po 50 tisoč evrov na leto, pa za ta denar plačajo pičle 4 odstotke davka na dobiček, ob tem pa za prispevke za socialno in zdravstveno varnost primaknejo pavšal okoli 70 evrov mesečno.

To, gospe in gospodje, je uzakonjena davčna utaja, pa sočasno tudi sistemska krivica. Vsi tisti namreč, ki delajo zgolj in samo v rednem delovnem razmerju in to je večina ljudi v tej državi, mora plačati polne davke in polne prispevke za vsak zaslužen evro. Zakaj bi se torej zdravniki trudili v javnem sistemu, če pa lahko popoldne zaslužijo več od bolnikov, seveda tistih bolnikov, ki sploh imajo denar, da si jih lahko privoščijo in iz žepa tudi plačajo. Zato je poleg konkurenčne prepovedi dela za zdravnike nujna tudi pravična obdavčitev, kar je generalni moto Levice v vseh njenih programskih prizadevanjih. In mislimo, da se mora pripraviti in uveljaviti zakonodajo, po kateri se bodo dohodki od dopolnilne dejavnosti obdavčili in »oprispevčili« skupaj z dohodki od osnovnega dela.

Nesprejemljivo je, da so nadure v javni bolnici obdavčene na primer s 40 odstotki dohodnine, medtem, ko je popoldanski normiran s.p. obdavčen s pičlimi 4 odstotki. Že tu nam pride v oči diskrepanca celega reda velikosti in še dodatna spodbuda zakaj bi nekdo namesto, da bi v javnem sistemu opravil več, se preusmeril v zaslužkarsko opravljanje taistega dela kot zasebnik. Če peljemo pravično obdavčitev, se dvoživkarstvo ne bo več izplačalo, ljudje pa bomo nazaj dobili davke in prispevke za namene, za katere jih tudi plačujemo. In to ni, da bo nekaj privilegiranih posameznikov na račun našega solidarnega sistema zaslužilo, ampak to, da bomo vsi dobili kakovostno zdravstveno oskrbo, za katero tudi plačujejo.

V ta namen smo sklicali današnjo sejo z naslednjimi predloženimi sklepi. Prvi sklep pravi, da pozivamo ministrstvo in Vlado, da v roku 30 dni pripravita spremembe Zakona o zdravstveni dejavnosti, ki bodo vključevale konkurenčno prepoved popoldanskega dela pri zasebnih izvajalcih za zdravnike, zaposlene v javnih zdravstvenih zavodih in koncesionarjih.

Drugi sklep poziva Vlado, da prav tako v roku 30 dni pripravi predlog, po katerem se bodo dohodki od dopolnilne dejavnosti obdavčili in oprispevčili skupaj z dohodki od osnovnega dela. Tretji sklep; poziva ministrstvo in Vlado, da znova v roku 30 dni pripravita možne pravne podlage za prepoved opravljanja zdravstvenega dela kot s.p.-ja. In še četrti sklep; Ministrstvo za zdravje naj v roku 30 dni pridobi podatke o obsegu popoldanskega dela zdravnikov, zaposlenih v javnih zdravstvenih zavodih ter pripravi analizo stanja, iz katere bo razvidno koliko dodatnih programov je potrebnih, da se v javnem sistemu uporabi vse obstoječe kadrovske kapacitete in s tem skrajša čakalne vrste.

Hvala.

Hvala lepa, predlagatelj, za vašo predstavitev.

Imam še nekaj obvestil in sicer Tadeja Šuštar Zalar je danes z nami namesto kolegice Ive Dimic. Lepo pozdravljena! In mag. Marko Koprivc je namesto Dejana Židana, prav tako lepo pozdravljen! Hkrati vas obveščam, tako da boste malo vedeli zaradi same organizacije današnjega dela, da ob enajstih to sejo zaključujemo. Samo pač bo seveda ostala odprta in jo bomo nadaljevali takoj, ko bomo izvedeli kako je z možnostjo pridobitve terminov, glede na to, da je ta teden seja, veste.

In ja, izvolite kolega Jani Möderndorfer, postopkovno.

Ja, predsednica, rešpektiram pač ta limit. Pač termini so polni in tako naprej. Glede na to, da je veliko vabljenih, prosim, če se vabljene omeji na 5, največ 7 minut, zaradi tega, ker drugače se potem praktično, skoraj vedno je tako, zgodi, da imamo uvod 2 uri. Poslanci ne pridemo do besede, srečamo se čez en teden, 14 dni in seja je popolnoma razvodenela, vabljenih ni več in skratka pol tukaj nekaj tolčemo v tri krasne in se mi zdi totalno izgubljen čas. Se mi zdi, da je treba bit pač preprosto racionalen. Predlog postopkovni je to.

Hvala lepa, kolega Jani Möderndorfer.

V bistvu ste dali postopkovni predlog vmes, ko sem še govorila in sem imela to tudi namen povedati. Pravzaprav sem zato tudi povedala, da imamo ob enajstih nekako tisti čas, ko moramo zapustiti to dvorano. In glede na to, da imamo lep odziv vabljenih, vas obveščam, da boste vabljeni dobili besedo vedno tako, kot običajno prvi, vendar za največ 5 minut. Tako da ne bomo nič podaljševali. Potem pa seveda na koncu, to pa pomeni, da verjetno glede na to, da imam že nekaj prijav k razpravi, potem naslednjič na zaključku same seje, če boste to še želeli. Takšen je ta nekako običajen tudi protokol.

Sedaj pa dajem besedo Ministrstvu za zdravje. Z nami je državna sekretarka, dr. Alenka Forte.

Izvolite, dajem vam kot prvi besedo.

Hvala lepa za besedo. Dobro jutro, gospa predsednica, poslanci in poslanke in vabljeni gostje!

Glede na današnjo temo sklica, naj uvodoma povem, da vsak odklon od reguliranega dela zaposlenih pri izvajalcih zdravstvene dejavnosti so odgovorni dolžno ustrezno sankcionirati. Svoje delo morajo opravljati nadzorni organi inšpekcijske službe in vodstva zavodov. Ob potrjenih odklonih morajo ukrepati v skladu z veljavno zakonodajo in v skladu s pooblastili.

Predlagatelj tega današnjega sklica je v svojem izvajanju navedel nekaj res v nebo vpijočih zadev, ki so se zgodile v zadnjem letu v slovenskem zdravstvu, vendar pa je citiral tudi podatke, ki segajo daleč nazaj v zgodovino slovenske mlade države in različnih vlad. Vsi se strinjamo, da slovenski zdravstveni sistem ni doživel nobenih sprememb, ki bi zadoščale času in potrebam naših prebivalcev. Slovensko zdravstvo je mastodont, ki se ga nihče ne upa spreminjati po meri pacientov. V luči zdravstvenega sistema menim, da je vedno potrebno imeti potrebe bolnika.

Tako je skozi leta in desetletja slovenski zdravstveni sistem zelo malo, bil deležen zelo malo politične pozornosti. Bodisi glede števila vpisanih na medicinske fakultete, bodisi glede pristopa k drugačnemu upravljanju, bolj odgovornemu upravljanju javnih zavodov in še marsikaj tega bi lahko navedli. Zelo redko sem slišala primerjave slovenskega zdravstvenega sistema pravzaprav po kazalnikih kakovosti, po številkah. In ko smo članice Evropske unije, se še vedno nosimo, kot da smo v svojem lastnem mehurčku.

Še vedno niso implementirani standardi in normativi niti po kadrih, še manj pa kakovosti zdravstvenih storitev. Tako na kratko, če orišem. Slovenski zdravstveni sistem izkazuje dejansko velik manko zdravniškega kadra. Pri nekaterih specialnostih pa so seveda ti odkloni zelo veliki. Tako imamo v nekaterih specialnostih, kot je patologija, le 50 procentov kadra, kot ga imajo povprečno v Evropski uniji. Ker ni tema primarno zdravstvo, pa vendarle naj opozorim, da je to področje, katerega se pravzaprav zdravstvena politika zelo, zelo malo obregne in imamo tam deficit primarnih zdravnikov kar 35 procentov v primerjavi z Evropsko unijo.

Storitve v zdravstvu se vsako leto urejujejo skozi splošni dogovor, kjer se partnerji splošnega dogovora dogovorijo o vrsti in količini storitev za tekoče leto. Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije tako z izvajalci sklene število posegov in preiskav na letni ravni. Izvajalci pa so dolžni seveda ta program kontinuirano izvajati skozi celotno leto. In upam, da je med nami predstavnik Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije, ki bo povedal, upam, kakšni so podatki glede izvajanja storitev pri različnih izvajalcih, ki so skladne s pogodbami, ki so sklenjene torej med zavodom in med izvajalci.

Torej, ko se srečujemo s potrebami prebivalcev po storitvah, naletimo na dejstvo, da je šla medicina naprej, da imamo slabo demografijo in da so potrebe po diagnostiki in zdravljenju zaradi tega, ker je Slovenija in hvala bogu, postala dolgoživa družba, čedalje večje. In soočimo se s problemom, da za zagotavljanje teh potrebnih zdravstvenih storitev potrebujemo medsebojno sodelovanje. Torej med izvajalci zdravstvene dejavnosti, tako med javnimi zavodi, kot koncesionarji, tako na primarni ravni, na sekundarni ravni in tudi na terciarni ravni. Naj samo na kratko povem, da mariborske onkologije ne bi bilo, če ne bi sodeloval Onkološki inštitut iz Ljubljane. Naj povem, da marsikatera slovenska bolnišnica ne bi mogla zagotoviti 24 urne pripravljenosti na področju anesteziologije, saj imajo nekateri zavodi le po dva do tri specialiste in ti ne morajo pokrivati rednega dela in dežurne službe skozi vse dni v mesecu.

Torej, regulirano je to sodelovanje na podlagi Zakona o zdravstveni dejavnosti, ki v 53. členu natančno regulira pod katerimi pogoji nek zdravstveni delavec lahko sodeluje tudi v drugem zavodu, bodisi javnem zdravstvenem zavodu ali pri koncesionarju, ki je pa tudi del javne zdravstvene mreže. Če citiram iz tega zakona, »v skladu s tretjim odstavkom 53.b člena Zakona o zdravstveni dejavnosti se soglasje zdravstvenemu delavcu izda, če s tem ne bo povzročena škoda javnemu zavodu oziroma motnja pri opravljanju dejavnosti javnega zavoda, javni zavod sam nima potrebe po dodatnem, dopolnilnem oziroma delu, ki presega obveznosti iz polnega delovnega časa zdravstvenega delavca. Zdravstveni delavec v celoti izvršuje svoje delovne obveznosti glede količine in vrste opravljenih storitev, določenih s pogodbo o zaposlitvi in normativi ter standardi dela pri svojem delodajalcu. Zdravstveni delavec ne odklanja nadurnega dela, pripravljenosti in morebitnih drugih oblik dela pri delodajalcu in zdravstvenemu delavcu zaradi dela pri drugem izvajalcu zdravstvene dejavnosti ali kot izvajalcu zdravstvene dejavnosti ni onemogočen dnevni in tedenski počitek in dnevni dopust«.

Če so torej izpolnjeni navedeni pogoji in direktor javnega zavoda presodi, da obstajajo pogoji za izdajo soglasja v skladu z drugim odstavkom 53.b člena tega zakona, se tako soglasje izda. In ob pripravi na današnjo razpravo, mi tudi že čez poletje … nas je na Ministrstvu za zdravje dejansko zanimalo z ozirom na to, da se resnično soočamo z zelo dolgimi čakalnimi dobami in da smo zato sprejeli tudi interventni zakon za skrajševanje čakalnih vrst, nas je zanimalo koliko zdravnikov pa niha oziroma se zaposluje pri enem in pri drugem delodajalcu. In ne boste verjeli, ti podatki, kjer so najdaljše čakalne dobe, tam je tudi največji deficit zdravnikov. Kot sem že prej omenila, velik manko je pri anesteziologih, tudi pri ginekologih, pri internistični onkologiji, pri nevrologiji, pri ortopedski kirurgiji in največji odstop oziroma odklon je pri radiologiji.

In odgovor je enostaven zakaj. Slovenija je zastavila izobraževalni sistem pač na začetku nove države. Takrat smo imeli vpis na Medicinsko fakulteto v Ljubljani 150 vpisov na leto. Šele leta 2003 se je ustanovila proti velikemu nasprotovanju večih deležnikov, Univerza v Mariboru in na Univerzi v Mariboru so vpisovali do nedavnega 90 študentov in v Ljubljani nazadnje 165. Ta Vlada je sprejela ukrep, kjer se vpis za letošnje šolsko leto povečalo za 50; 40 v Ljubljani in 10 v Mariboru. In seveda to bom rekla organizacijo zdravstvenega sistema postavlja pred velik izziv in je pristopila tudi k reguliranju in pomoči tudi tem inštitucijam, tako da v zakonu, ki je v parlamentarnih klopeh, naslavljamo ta problem razvoja znanosti in medicinske stroke, ki bo rabila dodatne kapacitete in kadre in se bo vlagalo v dodatne kapacitete univerz z razvojem kampusov, tako da bo za večje število študentov tudi, da bodo ustrezni pogoji izobraževanja.

Torej ostala sem pri radiologiji. Ko sem bila jaz mlad zdravnik, smo poznali samo navadno rentgensko slikanje, poznali smo ultrazvok in neke radioopačne kot je irigografija. Od tedaj v zadnjih 35 letih se je razvoj diagnostike na področju radiologije zelo razmahnil. Če je še Slovenija leta 2015 izkazovala zelo slabe podatke o številu … prosim?

/ oglašanje iz klopi/

O številu naprednih aparatur, to je magnet in CT, kjer smo bili med zadnjimi v Evropi, pa danes lahko najdemo te aparature po celotni Sloveniji. Aparature so zato, ker so potrebe po preiskavah in je število preiskav z magnetom, s CT-jem in drugimi interventnimi preiskavami zelo narastlo. Ampak temu ni sledil izobraževalni sistem in temu niso sledile specializacije. Torej tukaj vidim jaz odgovornost te države, ki skozi desetletja ni razvijala sistema potreb po prebivalcih in ni sledila razvoju in trendu, ki ga pozna sodoben svet.

Tako vidimo, da je masa preiskav izvedljiva samo, če tisti, ki to znajo, delajo več. In ravno na področju radiologije imamo 100 % opravljenih preiskav verjetno s podjemnimi pogodbami. Ampak na koncu saj te preiskave se ne delajo zato, da nekdo zasluži. Delajo se zato, ker ima nekdo potrebo. Z vsem kar počnemo, imejmo pred seboj pacienta, ki ima potrebo, ki ima bolečino, ki ima potrebo po diagnostiki, ki je bolan. In ker je zdravstvo tako kompleksen sistem, se bomo morali enkrat kot družba odločit, kako bomo k temu pristopili. Pač današnja razprava bo odkrila nekatere odstope, odklone.

Dovolite res, da opozorim na to, da slovenski zdravstveni sistem potrebuje celovito prenovo in potem ne bo tako, kot ste opozorili, da lahko nek zdravnik dopoldne gre, se tukaj štemplja, pa dela tam. Kakšna odgovornost pa je to predstojnika? Oprostite, v svoji praksi, v kateri sem bila do nedavnega, sem točno vedela kje je moj zaposleni in kaj dela. Gre torej za odgovornost posameznika, ki je nadrejen in ta piramida mora iti do vrha. Seveda pa Slovenija tudi nič ni naredila na temu, da bi bili bolj pridni, bolje nagrajeni. Glejte, ko gledamo analitične podatke, žal so velike razlike. Nekateri opravijo, ne vem, 30 %, 50 % naloženega programa. Imate pa ljudi, ki v javnih zavodih naredijo 200 % programa. Torej in če ne bomo sprevideli, da tudi sistem nagrajevanja v javnih zavodih in na sploh v zdravstvu mora slediti temu, kako priden je nekdo oziroma kako učinkovit je, toliko časa seveda bo nagrajen tisti in enako nagrajen, ki mnogo in veliko dela, kot tisti, ki se delu umika.

Torej, da ne bom predolga. Resnično imamo sistem, ki ni od 13. 3. 2020, ko je trenutna Vlada nastopila ta mandat. Ti problemi se vlečejo zelo dolgo in čakalne dobe imamo tudi že zelo dolgo. In od kdaj jih imamo – ja, verjetno od takrat, ko smo začeli delat analize in iskat vzroke. Jaz kot mlad zdravnik leta, ne vem, 1985, 1986, se o temu niti nismo spraševali. Samo videli smo, da naš pacient, ki je v postelji umiral zaradi napredovane aortne stenoze, ni prišel na operacijo. Redki srečneži so bili operirani v Švici, malokdo je bil operiran v Sloveniji. In ker imamo tako nezadosten zdravstveni sistem, imamo tudi ob teh čakalnih dobah termine; hitro, zelo hitro, redno. In ko nekdo pri redno čaka več kot je dovoljeno, kar je pač neka arbitrarna mogoče meja, mogoče resnično strokovna, ima pravico po zdravljenju v tujini.

In vsi tisti pacienti, ki so danes obravnavani zaradi interventnega zakona, ki smo ga nedavno sprejeli, bi bili po mojem upravičeni do zdravljenja v tujini, ker pacient rabi uslugo. Ni pomembno ali ga operira profesor v Švici, na Dunaju ali nekdo v Sloveniji, tudi če ni zaposlen v javnem zdravstvenem zavodu. In tega problema se moramo zavedati, da so potrebe pacientov, mi pa moramo okrog njega začet razvijati sistem, ki bo omogočal resnično dostopno javno zdravstvo, ker javno zdravstvo je tisto, ki je narejeno na podlagi javnih sredstev. Mi vplačujemo v državno blagajno in zato pričakujemo uslugo in to je edini pojem, kaj je javno zdravstvo.

Hvala.

Izvolite, dr. Trček postopkovno.

Ja, glejte, hvala lepa za besedo.

Glejte, katerakoli Vlada že izhajajoč iz 110. člena odgovarja Državnemu zboru. Skliče se matično delovno telo, je neka problematika in v parlamentarizmu se razpravlja o tem, ne pa ne vem, nekaj kar smo že stokrat slišali pa zgodovina razvoja medicine. A veste, jaz sem bil tudi rojen v učiteljskem stanovanju na slovenskem podeželju leta 1969 brez kopalnice, brez tekoče vode. Jebi ga, zdaj smo leta 2020, ve se kdo je 40 let delal. Ključni problem je, da so zdravniki furali politiko zdravstva, ne pa zdravstvo. Dajmo se pogovarjat o problemih. To, kar ste vi zdaj govorili z vsem dolžnim spoštovanjem …

/ govorita oba hkrati/ dr. Trček, dajte povedat kaj je vaš postopkovni predlog …

/ govorita oba hkrati/ … gospa državna sekretarka, ni predmet te seje.