33. redna seja

Odbor za delo, družino, socialne zadeve in invalide

27. 9. 2021

Besede, ki so zaznamovale sejo

Brez zadetkov.

Transkript seje

Dober dan. Vse članice in člane odbora lepo pozdravljam. Pozdravljam tudi lepo vabljene na današnjo sejo ter ostale prisotne. Začenjam 33. sejo Odbora za delo, družino, socialne zadeve in invalide.

Na seji kot nadomestni člani in članice odbora s pooblastili sodelujejo: namesto gospoda Jožefa Lenarta je z nami gospa Elena Zavadlav Ušaj, ki jo lepo pozdravljam. In sporočam še, da od 15. ure dalje se je opravičil gospod Marko Koprivc, ki pa je sedaj z nami, ki ga tudi lepo pozdravljam. In ostalih opravičil ali pa nadomestil nimam.

Ker v poslovniškem roku nisem prejela predlogov za širitev ali umik točk iz dnevnega reda, ugotavljam, da je določen dnevni red seje kot ste ga prejeli s sklicem. In sicer imamo na dnevnem redu dve točki. 1. točka, varuhovo 26. redno letno poročilo Varuha človekovih pravic Republike Slovenije za leto 2020. Varuhovo poročilo bomo na tem odboru obravnavali kot zainteresirano delovno telo. In 2. točka, Razno.

Prehajamo na 1. TOČKO DNEVNEGA REDA, TO JE NA 26. REDNO LETNO POROČILO VARUHA ČLOVEKOVIH PRAVIC REPUBLIKE SLOVENIJE ZA LETO 2020.

Gradivo je bilo objavljeno na spletni strani Državnega zbora.

Vabila sem: Varuha človekovih pravic, tukaj ga lepo pozdravljam, gospoda Petra Svetino.

Naj pa samo povem, da sva z Varuhom dogovorjena, da ko bo zaključil uvodno predstavitev, nekje okoli 3. ure, potem bo odšel na Odbor za kulturo, kjer prav tako obravnavajo kot zainteresirano delovno telo poročilo Varuha. Bo pa z nami namestnik Varuha, se pa potem Varuh ponovno vrača nazaj tudi še, če ne drugega tudi za naslednjo sejo, ki bi potekala ob 17. uri.

Vabili smo Vlado, Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti, z nami je državni sekretar gospod Cveto Uršič; vabili smo Državni svet.

Obravnavali bomo poročilo na podlagi prvega odstavka 41. člena Poslovnika Državnega zbora. Kot že rečeno, obravnavali ga bomo kot zainteresirano delovno telo. Potem pa naj še to povem, da glede na področje dela, ki ga ta odbor pokriva, dajte se razpravljavci, ki boste razpravljali, osredotočiti predvsem na tiste vsebine in področja, ki so v pristojnosti našega odbora. O celotnem poročilu Varuha človekovih pravic za leto 2020 pa boste lahko razpravljali tako na Komisiji za človekove pravice, ki bo, mislim, da jutri zasedala, in kasneje potem vsi poslanci na plenarnem zasedanju Državnega zbora.

In prehajam torej na obravnavo poročila in najprej dajem besedo Varuhu človekovih pravic, gospodu Petru Svetini.

Izvolite. Beseda je vaša.

Peter Svetina

Hvala lepa za besedo, spoštovana gospa predsednica. Spoštovane poslanke in poslanci, lepo pozdravljeni. Danes predstavljam 26. redno letno poročilo.

Skoraj vse leto 2020, na katerega se poročilo nanaša, smo se zaradi epidemije koronavirusne bolezni srečevali z ukrepi za zaščito življenj in zdravja. Vlada je morala karseda hitro odreagirati, pri tem pa so bili ukrepi pogosto sprejeti brez bolj poglobljene presoje njihovega vpliva na spoštovanje človekovih pravic in svoboščin. Že od začetka prvega mala marca lani opozarjamo in ozaveščamo, da morajo biti vsi ukrepi sprejeti na zakonit način, da morajo biti sorazmerni, nujni, nediskriminatorni, legitimni, strokovno utemeljeni in časovno omejeni. Izpostavljali smo tudi pomen vzpostavljanja splošnega zaupanja v ravnanje oblasti ter da morajo biti uvedeni ukrepi ustrezno pojasnjeni in široko dostopni. Posebej smo opozarjali na pomen informiranja različnih ranljivih skupin, še posebej gluhih in naglušnih, slepih in slabovidnih ter gluhoslepih. Glede na precej večje število klicev in pobud posameznic in posameznikov kot v preteklih letih ugotavljamo, da so se ukrepi prepogosto spreminjali, da so posamezniki težko razumeli, kaj trenutno velja in zakaj. Obravnavali smo namreč kar za tretjino več zadev kot v preteklih letih.

Na področju socialnega varstva smo obravnavali problematiko ukrepov vlade, namenjene blaženju posledic epidemije, pri čemer pa smo opozorili, da morajo posamezni ukrepi biti upravičeni, da ne smejo biti neenako obravnavati ali celo izključevati posameznikov ali skupin zaradi njihovih osebnih okoliščin kot so na primer invalidnost, starost ali družbeni položaj. Opozarjali smo, da bi med najbolj ranljive skupine prebivalstva, ki se jim namenja krizni dodatek, morali biti vključeni tudi prejemniki invalidskega nadomestila po Zakonu o socialnemu vključevanju invalidov in družinski pomočniki. Naš predlog je bil upoštevan glede zagotavljanja temeljnega mesečnega dohodka po interventnem zakonu, ki je pravico vezal na konkretne mesece, kar je nekatere samozaposlene, ki jim je zaradi COVID-19 bistveno zmanjšan obseg dejavnosti, postavljal v neenak položaj glede na druge osebe v enakem položaju. Ugotovili smo, da pristojno ministrstvo ni želelo sklepati pogodb o izvajanju osebne asistence, kar je po našem mnenju nedopustno. Ob tem smo opravili poizvedbo na Ministrstvu za finance in ugotovili, da razlogi Ministrstva za delo, družino, socialne in enake možnosti o pomanjkanju sredstev ne držijo. Na podlagi naših ugotovitev in kritike je pristojno ministrstvo ponovno začelo sklepati pogodbe. Obravnavali smo tudi ukrep, ki je osebam starejšim od 65 let zaradi preprečevanja širjenja bolezni COVID-19 prepovedal nakupovanje živil zunaj časa namenjenega nakupovanju ranljivih skupin. Zadovoljni smo, da je vlada našo kritiko upoštevala in ta ukrep, ki je omejeval svobodo gibanja, kmalu odpravila.

Veliko pobud se je nanašalo na prepoved obiskov svojcev in drugih oseb v socialnovarstvenih zavodih v času razglašene epidemije. Ravno tako so se domovi za starejše in posebni socialnovarstveni zavodi odločili, da zaradi preprečevanja vnosa okužb prepovedo izhode stanovalcev oziroma pacientov. Opozorili smo na neustreznost teh ukrepov, predvsem pa na negativne posledice, ki jih imajo takšni ukrepi na zdravje in počutje posameznikov. Poudarili smo, da je treba upoštevati, da je odvzem prostosti oziroma omejitev svobode gibanja možna le pod pogoji, ki jih določa zakon.

Pogosto smo tudi opozarjali na problem vladanja z odloki, saj je nujna ustrezna zakonska pravna podlaga, kadar gre za omejevanje človekovih pravic in temeljnih svoboščin, čemur je pritrdilo tudi Ustavno sodišče.

Gospe in gospodje, lani smo obravnavali 295 pobud s področja socialnega varstva, 92 pobud s področja delovnih razmerij in brezposelnosti in 224 s področja otrokovih pravic. Največji porast je bil na področju institucionalnega varstva, kjer je bilo kar 80 % več pobud kot leto poprej. Pri našem delu smo lani ugotovili 473 kršitev pravic in drugih nepravilnosti, največ kar prav na strani Ministrstva za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti, tj. 66. Če temu dodamo še 11 ugotovljenih kršitev s strani centrov za socialno delo, 7 s strani Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje in 6 s strani domov za starejše, smo lahko nad stanjem uresničevanja socialnih pravic resno zaskrbljeni. Opozarjali smo, da problematika socialnega varstva, zlasti starejših, obstaja pereča in se poglablja.

Pri tem so še posebej skrb vzbujajoči očitki, da se razmere v ustanovah, zlasti v domovih za starejše, zaradi pomanjkanja kadra poslabšujejo. Poleg tega ponovno opozarjamo, da so obstoječi kadrovski normativi v domovih nezadostni glede na naraščajoče potrebe po oskrbi in pomoči ter zahtevajo zahtevnejšo zdravstveno nego, ki jo potrebujejo uporabniki. Ministrstvu za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti ter Ministrstvu za zdravje predlagamo, da se v socialnovarstvenih zavodih zagotovi plačilo za dodaten tip zdravstvene nege, ki bi vključeval zahtevnejše postopke in posege v zdravstveni negi pri stanovalcih, ki so pri temeljnih življenjskih aktivnostih odvisni od pomoči diplomirane medicinske sestre, pri čemer bi se upoštevali dejanski stroški izvajalcev ob upoštevanju strokovnih smernic. Ministrstvu za delo, družino, socialne zadeve in enake možnost poleg tega predlagamo tudi, da upošteva priznani obseg ur osebne asistence, določen glede na potrebe posameznika v celem dnevu in ne zgolj v dopoldanskem času.

Veliko pobud je bilo tudi na temo onemogočanja stikov s svojci, pri čemer smo ocenili, da je prisotna prenizka stopnja zavedanja o vseh negativnih posledicah takšne osamitve, ki po naših ocenah tudi niso bile ustrezno pretehtani pri vprašanju sorazmernosti ukrepov. Ugotavljamo tudi, da primanjkuje ustreznih služb, ki bi nudile podporo ljudem, ki želijo prebivati v domačem okolju, pa brez dodatne oskrbe in pomoči ne zmorejo več živeti sami. Pristojno ministrstvo ponovno pozivamo, da končno začne izvajati deinstitucionalizacijo. Neizvajanje deinstitutionalizacije pomeni kršitev konvencije Združenih narodov o pravicah invalidov. Pristojnim priporočamo, da sprejmejo ustrezne pravne podlage, ki bodo zagotovile, da Republika Slovenija vzpostavi neodvisno telo za izvajanje te konvencije in da za to nalogo imenuje Varuha človekovih pravic, ki je v lanskem letu pridobil status A po pariških načelih.

Po naših dolgotrajnih in dolgoletnih prizadevanjih za odpravo kravic posameznikom, ki jim Zavod za pokojninsko in invalidsko zavarovanje ni priznal pravice do invalidnine, saj je pri njih prišlo do telesne okvare po letu 2013, in to zaradi bolezni, je Državni svet predlagal novelo omenjenega zakona, ki je bila letos sprejeta. Pozdravili smo tudi sprejem zakona, ki odpravlja krivice slepim in slabovidnim otrokom, za kar gre zahvala tudi vam poslankam in poslancem.

Spoštovani. Državni preventivni mehanizem, ki deluje v okviru naše inštitucije, je pristojnemu ministrstvu in vladi znova priporočil, da nemudoma poišče ustrezne rešitve za nevzdržni položaj prezasedenosti varovanih oddelkov socialnovarstvenih zavodov. Nevzdržne razmere, ki na tovrstnih oddelkih trajajo že več kot let, lahko nedvomno opredelimo kot grdo ravnanje s stanovalci, za katerega pa niso odgovorni zavodi sami, še manj zaposleni, temveč država, ki ne zagotovi ustreznih pogojev, da do prezasedenosti varovanih oddelkov nebi več prihajalo. Srečujemo se celo z nameščanjem mladoletnih stanovalcev v zavod namenjen odraslim. Da je takšna namestitev nesprejemljiva in da je nujno treba poiskati ustrezne rešitve, sem opozarjal že v preteklosti. Po zadnjem srečanju s štirimi ministri februarja letos pa upam, da se bo urejanja tega vprašanja končno premaknilo.

Lani smo prvič obiskali tudi krizni center za mlade. Ugotovili smo, da začasne namestitve mladih zaradi dolgotrajnosti sodnih postopkov trajajo praviloma več kot 21 dni. Ministrstvu za pravosodje in Ministrstvu za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti smo priporočili, da najdeta ustrezno rešitev, ki bi preprečila, da bi dolgotrajne namestitve otrok in mladostnikov v krizne centre za mlade posegale v njihov koncept v delovanje. Ugotovili smo tudi, da delovanje teh centrov ni podrobneje urejeno v predpisih in priporočilih. Da Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti preveri ustreznost kadrovskih normativov za krizne centre in jih po potrebi spremeni.

Veliko smo se ukvarjali tudi z otrokovimi pravicami, saj so bile lani večino leta zaprte vse vzgojno-izobraževalne ustanove. Sprejeti so bili tudi razni ukrepi, ki so omejevali pravice otrok. Veliko pobud smo prejeli glede onemogočanja stikov med starši in otroki, ki živijo v različnih občinah. Poudarjali smo, da ukrep omejitve gibanja na občino prebivališča nebi smel omejevati družinskega življenja staršev in otroka, ki prebivata v različnih občinah. Ob neobiskovanju šol in vrtcev ter obšolskih in prostočasnih dejavnostih so imeli otroci in mladostniki omejeno tudi gibanje in druženje tako z vrstniki kot člani razširjenje družine in družinskimi prijatelji. Veliko primerov je zadevalo otroke s posebnimi potrebami. Obravnavali smo tudi vprašanje ranljivih skupin otrok med šolanjem na domu. Spodbujali smo potrebo po individualnem pristopu do otrok, zlasti tistih družin s socialnimi potrebami in drugih ranljivih skupin. Že več let opozarjamo na povečano potrebo po izvedencih klinične psihologije otrok in mladostnikov, psihiatrije, pedopsihiatrije, kar pa med drugim povečuje tudi zastoje v kazenskih in družinskih postopkih pred sodišči. Skrbi me, ker teh strokovnjakov v Sloveniji tudi sicer primanjkuje. Na pristojne apeliram, da se ta resna težava v najkrajšem možnem času odpravi.

Posebej pa želim opozoriti na načelo dobrega upravljanja, ki zahteva tudi, da se ministrstva, vladne službe in druge javne institucije pravočasno in argumentirano odzovejo na prejete predloge in priporočila. Okrepiti je treba zavedanje glede pojasnilne dolžnosti, ki jo imajo. Vsak državni uradnik se mora zavedati, da lahko s svojim odnosom do dela in do ljudi pomembno vpliva na življenje posameznikov. Tega bi se morali zavedati predvsem zaposleni na centrih za socialno delo, kamor prihajajo posamezniki v hudih stiskah. Tudi pri varuhu človekovih pravic smo lani v enem izmed primerov naleteli na težavo v sodelovanju s centrom za socialno delo, saj niso želeli otroku predstaviti možnosti za postavitev zagovornika otrok. Razumemo lahko, da je center za socialno delo avtonomen pri sprejemanju svojih strokovnih odločitev glede vodenja določenega postopka, ne razumemo pa, da otroka niso želeli niti informirati o možnosti zagovorništva, kar je njegova pravica. Zamislimo si lahko, če imajo organi takšen odnos do nas, ki imamo z ustavo določen mandat in smo nacionalna inštitucija za človekove pravice, kakšen je šele potem odnos teh organov do običajnih državljanov. Vse, ki odločajo o pravicah otrok, opozarjam, da je iz konvencije o otrokovih pravicah izhaja, da je otrok subjekt pravic in ne le objekt odločanja. Takšen pristop pogosto pogrešamo pri ravnanju in odločanju centrov za socialno delo. Upoštevanje največjih koristi otroka vključuje pravico otroka, da izrazi svoje mnenje, da je slišan in glede na svojo starost in zrelost upoštevan. Namen zagovorništva otrok je prav to – opolnomočiti otroka, da lahko v postopkih, v katerih je udeležen, izrazi svoje mnenje.

Lani so se na nas obračale tudi različne žrtve nasilja, prevladovale pa so ženske in starejše osebe. Že več let opažamo nekonsistentnost različnih organov pri izvajanju ukrepov za zaščito žrtev in tudi pri delu s povzročitelji nasilja. Žal se še vedno dogaja, da spremljevalcem žrtev na centru za socialno delo ne dovolijo biti prisotni ob žrtvi pri razgovoru, pa čeprav je bil zakon sprejet že leta 2008. Ob tem poudarjam, da samo zakonodaja ni dovolj, da je potreben visoko usposobljen kader v vseh inštitucijah, ki to zakonodajo uresničujejo v vsakdanjem življenju. Pobude ljudi, ki se obračajo na nas, kažejo na to, da niso vsi deležni enake kakovosti storitev inštitucij v vseh primeru prijavljanja nasilja. Ob tem je nujno zavedanje, da je za nasilje vedno odgovorna oseba, ki nasilje povzroča, ne glede na to, kaj je žrtev rekla, storila ali ni storila.

Na področju zaposlovanja ponovno opozarjamo, da je prekarizacija dela sistemski problem, ki terja večplastno obravnavo, saj delavce sili v negotove in nepredvidljive pogoje dela s pomanjkljivo socialno varnostjo. Pristojno ministrstvo zato pozivamo, da zakonsko opredeli prekarnost, prepove prekarna razmerja, hkrati pa predpiše tudi sankcije za kršitelje te prepovedi.

Vseh obravnavnih vsebin, ki se nanašajo na delo tega odbora, v tem kratkem času ne morem predstaviti. Podrobno leto poročilo je kot lani v razširjeni obliki objavljeno na naši spletni strani, prav tako pa smo izdali tudi publikacijo, v kateri je povzetek dela in vsa nova priporočila, ki jih je 128. Tudi na tem mestu vse pristojne pozivam, da čim prej pristopijo k njihovemu uresničevanju kot tudi k uresničevanju še neuresničenih ali delno uresničenih 156 preteklih priporočil, ki jih prav tako izpostavljamo v poročilu.

Kot je razvidno iz našega dela, ostaja še veliko področij, na katerih moramo narediti odločne korake naprej, da bi ustavno odločbo, da je Slovenija socialna država, občutil vsak izmed nas in da nobena ranljiva družbena skupina nebi bila izključena ali kakorkoli prikrajšana. Tudi letos je vlada pripravila odzivno poročilo, ki ga je koordiniralo Ministrstvo za pravosodje. To je obsežno in obravnava vsa naša področja. Zadovoljni smo, da je realiziranih več naših preteklih priporočil v primerjavi z lanskim letom. To je spodbudno, vendar hkrati opozarjamo, da še vedno ostaja veliko število delno realiziranih ali nerealiziranih priporočil. Pričakujem, da vlada kot tudi organi, na katera se priporočila nanašajo, uresničijo vsa naša priporočila in prekinejo krog ponavljanja. O spoštovanju človekovih pravic se nebi smeli pogajati. Spremembe so nujne tudi, če to zahteva večje sistemske spremembe ali posamezna finančna sredstva.

Hvala lepa.

Najlepša hvala Varuhu človekovih pravic gospodu Petru Svetini za to uvodno predstavitev.

Sedaj pa dajem besedo državnemu sekretarju na Ministrstvu za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti gospodu Cvetu Uršiču, da predstavi stališče do poročila, predvsem pa mogoče tudi že odgovori na nekatere dileme, ki jih je izpostavil varuh človekovih pravic v svojem uvodnem delu.

Izvolite, gospod Uršič.

Cveto Uršič

Hvala lepa za besedo, spoštovana gospa predsednica. Spoštovane članice in člani odbora, spoštovani Varuh človekovih pravic s sodelavcema.

Uvodoma bi želel najprej reči, da je treba dati Varuhu veliko priznanje za to, da je letošnje poročilo tako kot pretekla leta kakovostno in odraža stanje na področju človekovih pravic, ampak je tudi zelo dobro strukturirano, pregledno in pa ima ta povzetek, ki še bolj pokaže, katera so priporočila in še lažje vidimo, kaj bi bilo treba narediti. Torej iskrene čestitke v našem imenu vam, varuh, vašima sodelavcema in ostalim sodelavkam in sodelavcem na uradu.

Področje varovanja človekovih pravic je temelj našega dela, je temelj te države. Spoštovanje človekovih pravic je največja maksima. In zato je pač, posega na vsa področja življenja družbe in seveda je naša osnovna dolžnost, da spoštujemo človekove pravice vseh, seveda pa še prav posebej na področju dela našega ministrstva, kjer se dnevno srečujemo s težavami ljudi v stiski. Ranljive skupine so tiste, s katerimi se mi dnevno srečamo in tudi s kršenjem njihovih človekovih pravic. Minister Janez Cigler Kralj je takrat, ko je bil dobro leto, leto in pol tukajle, ko je imel svoj hearing, je izpostavil, da so tri področja dela zanj ključna: skrb za kvaliteto življenja v starosti, skrb za to, da dobijo pomoč na področju sociale vsi tisti, ki jo potrebujejo, in pa aktiven trg dela, da najprej mi sami poskrbimo za sebe, za svojo socialno varnost, potem pa vstopi država.

Lansko leto in še letošnje leto je okarakteriziralo delo našega ministrstva, pa tudi drugih ministrstev, epidemija. Prvi dan, ko je vlada nastopila, smo se soočili z epidemijo. In vse leto je bilo sprejetih vrsta ukrepov s ciljem zagotoviti varnost in zdravje vseh državljank, državljanov, posebej pa recimo teh, ki so najbolj ranljivi. Žal je bila naša težava ta, da se je zdravstvo, zdravstvena stroka dnevno učila, kaj je covid. In dnevno so se tudi spreminjala navodila. Mi smo se z varuhom, z vašim uradom, posvetovali tudi o nekaterih ukrepih, med drugim recimo v enem zadnjih PKP-jev, kako zagotoviti, da stanovalci v domovih živijo samostojno, je dom odprt, obenem pa, da se zaščiti zdravje stanovalca, zdravje zaposlenih in tudi zdravje obiskovalcev. Dom je drugi dom, zato more biti odprt, ampak obenem je pa ustanova, kjer skupaj živi velika skupina ljudi, ki so rizični z vidika zdravja. In to smo se posvetovali tudi z vami in seveda tudi z vsemi drugimi deležniki. Res pa, da, tako kot ste rekli, PKP-jev je bilo kar nekaj in, kot sem rekel, to je bilo pač odzivanje na spreminjajoče zdravstveno stanje in tudi poznavanje zdravstvene stroke samega virusa. Šlo je torej tudi za, torej kot ponavljam, šlo je za neke nove okoliščine, na katere smo se morali odzivati hitro. Imeli smo tudi posvetovanja s socialnimi partnerji. Res, da so bila kratka, tridnevna recimo, ampak so bile tudi po 12 ur dan. Ker covid je bil en dejavnik, ki je vplival tako kot zadnja, ne vem, 30, 40, 50 let nobena bolezen na stanje v družbi.

Odzivali smo se na različne načine in z različnimi aktivnostmi, na katere je opozoril tudi varuh. Eden izmed teh je problem podhranjenosti kadra v domovih za starejše, v različnih teh inštitucijah, tudi v centrih za / nerazumljivo/ dela in varstva, v varstveno-delovnih centrih, torej teh, ki zagotavljajo inštitucionalo varstvo in nizke plače. To je dejstvo. Ampak to je dejstvo, na katerem se ni nič naredilo v zadnjih 10-ih, 15-ih letih. Žal. Trenutno imamo v razpisu oziroma je že končan razpis React iz evropskih sredstev, kjer bomo v domovih za starejše zagotovili 93 milijonov evrov za to, da ne bo več štiri- in triposteljnih sob. So največji vir okužb. Ker bodo lahko čiste poti. Imamo dom v Sloveniji, vaš kolega poslanec ga zelo dobro pozna, ki je bil včasih dijaški dom in zdaj pa potem je postal dom za starejše. Nemogoče, da so zagotovljeni primerni prostori. In žal tudi do kadrov smo bili mačehovski in zato so do 23. Plačnega razreda plače v kolektivni pogodbi zdravstva in sociale na minimalcu oziroma pod. 24. Plačni razred, to je recimo srednja medicinska sestra, je nekaj 10 evrov, mislim, da je 70, 80 bruto nad minimalcem, torej 30, 40 evrov nad minimalno plačo. Srednja medicinska sestra. Zato se pogajamo skupaj z ministrstvom za zdravje za dvig plač v E in F plačnem razredu in pogajamo se, dogovarjamo se s stroko, s skupnostjo centrov socialno delo, s skupnostjo socialnovarstvenih zavodov, s skupnostjo CUDV-jev tudi za spremembo standardov in normativov na področju CSD-jev, DSO-jev, CUDV-jev. In ti bodo že, upam, jeseni spremenjeni. Nizke plače in podhranjenost še v DSO-jih, morda je tudi to ena taka, ker za nas je to ena najbolj bolečih zgodb lanskega leta. Veliko število okužb, žal tudi veliko število smrti s covidom je z vašo pomočjo, z vašim to, kar ste v Državnem zboru izglasovali, smo zagotovili 26 milijonov evrov za dodatne zaposlitve v domovih za starejše za 2 leti, vsako leto 13 milijonov. S tem smo tisto minimalno potrebno podhranjenost zapolnili, to nam priznava skupnost socialnih zavodov, to nam priznavajo sindikati. Minimalno, nismo šli daleč od tega, da bi bilo optimalno.

Ko govorimo o inštitucijah, hvala, varuh, da nas opozarjate na deinstitucionalizacijo. Ta proces teče že nekaj let v Sloveniji, že desetletje, dve. Spomnite se Hrastovca, spomnite se CUDV-jev, ki imajo stanovanjske in bivalne enote. Seveda lahko je ljudi razseliti, težje je spremeniti odnos v glavah pri osebju, ki dela z njimi. Trenutno imamo dva pilota, Dom na Krasu in pa Črna na Koroškem. Mi verjamemo, da bosta to primer dobre prakse, kjer bomo na eni strani zagotovili deinstitucionalizacijo, obenem pa - to, kar mi stalno poudarjamo – zagotovili, da se ohrani kvaliteta življenja za tiste, ki imajo kompleksne in zelo zahtevne okvare zdravja, invalidnosti. Bog ne daj, in tega nikoli ni in tudi varuh sem prepričan, da nam bo tukaj takoj podpisal, mi z ljudmi ne smemo eksperimentirati. Vam iz ene inštitucije, kjer ima primerno oskrbo, žal pa je to institucija, dati ljudem v de-institucijo, torej v neko bivalno skupino, stanovanja, kjer pa ne bo imel primerne potrebne oskrbe, ali zdravstvene ali druge. Tako, da tudi deinstitucionalizacija je proces, ki teče. Z Zakonom o osebni asistenci smo naredili en velik korak k deinstitucionalizaciji, mi smo prva vzhodnoevropska država v tem delu, kjer imajo ta zakon. Hvala vam, poslanka m in poslancem iz prejšnjega mandata, da ste to sprejeli.

Če ostanem še nekaj en korak v inštitucijah. Varuh nas je tudi preko državnega preventivnega mehanizma opozoril na neprimerno obravnavo mladoletnikov v zavodih za odrasle. Hvala, varuh. Smo se odzvali in smo že zagotovili en zavod, to je CUDV Dornava, kjer že nudi oskrbo primerno za te mlade. Trenutno sta v teku z integralnimi sredstvi, v teku so aktivnosti za še dva zavoda, eden bo Črna, drugi je Draga. Torej, da bomo imeli razpršeno po Sloveniji možnost zagotoviti primerno oskrbo za te mladostnike. Je pa težava seveda, kot ste tudi vi, varuh, opozorili, s kadri. Manjka kliničnih psihologov, manjka še drugih strokovnjakov. Tudi pri nas na centrih za socialno delo ali pa kje druge, ko iščejo kliničnega psihologa, se praktično nihče ne javi. Zdravstveni dom še nekaj dobi, ostalo pa bolj malo. Ravno tako smo dali tudi na ministrstvu predlog za novelo zakona o duševnem zdravju, da se za te otroke oziroma mladostnike opredelijo varovani oddelkih izključno v inštitucijah, ki že skrbijo za otroke, ne pa ki skrbijo za odrasle.

Še kratek sprehod skozi ostala priporočila. Zakon o osebni asistenci. Zakon o osebi asistenci je zaživel. Potreben je spremembe tako kot marsikatera nova stvar, ki se je povsem začela. Danes sem bil na eni tiskovni konferenci, kjer bil predstavljen priročnik za izvajanje osebne asistence, in vsi uporabniki so rekli, hvala bogu, da je osebna asistenca, to je zame neodvisno življenje, sedaj lahko živim doma in živim tako kot živimo mi vsi. Potrebne so spremembe. In že sedaj se osebna asistenca lahko zagotavlja v celem dnevu, seveda pa je naša želja, da se zagotavlja za aktivno življenje. Tam kjer ni aktivnega življenja, mora biti kakšen drug inštrument za zagotavljati ustrezno oskrbo oziroma nego. Seveda se vsi mi tudi, če nadaljujem od osebne asistence k dolgotrajni oskrbi, osebna asistenca je prvi tak korak. Pomoč na domu je tudi ta korak, da omogočamo ljudem, da ostajajo doma. Mi verjamemo, predlog Zakona o dolgotrajni oskrbi je spisan. Vedno se najde kritika, kaj manjka notri, kaj je slabo, ampak je spisan, in prvič po 18-ih letih je tak predlog zakona v Državnem zboru. In v tem zakonu so ukrepi za spodbujanje za to, da starejši oziroma drugi ljudje, ki potrebujejo podporo, ostajajo v domačem okolju kolikor je možno oziroma kolikor časa želijo. To je lahko denarni prejemek ali pa so to različne storitve, med drugim tudi taka, dve novi zgodbi, e-oskrba in pa podpora za tehnične spremembe v bivalnem okolju, ki omogočajo, da ostanem doma – dvigalo, stopnišče, da se prilagodi, in podobno.

Glede na to, da je moja srčno področje že vse življenje delo z invalidi. Konvencija o pravicah invalidov, 33. člen, ki ureja ta državni odbor na nacionalni ravni. Ja, mi podpiramo, da je ta odbor tak, da bo dejansko lahko izvajaj vse, upoštevajoč pariška načela. Tako, da ko bo prišel predlog na mizo za ustrezno ureditev, bomo preučili. Z varuhom smo se večkrat že srečali in iščemo rešitev, ki bo najboljša za državo, ki bo najbolj sledila tem, kot sva rekla, pariškim načelom, ki bo sledila tudi dikciji konvencije in ki bo pač upoštevala našo realnost.

ZPIZ, telesne okvare, to ste že omenili. Tudi hvala poslankam in poslancem za to spremembo zakona iz leta 2012.

Mislim, da sem vse. Mislim, da sem te ključne stvari. Res je, da naše področje ima morda res veliko priporočil, ampak, kot sem že rekel uvodoma, mi delamo na ministrstvu z najbolj ranljivimi skupinami – starejši, žrtve nasilja, otroci, invalidi, družine, torej ni da ni. Tako, da mi se odzivamo. Včasih bolj počasi, ampak poskušamo slediti, ne poskušamo, sledimo priporočilom, ki so pa včasih, če gledaš skozi realno sliko, takoj težko uresničljiva.

Tako, da, spoštovani gospod varuh, hvala vam za vaša priporočila, hvala za to, da postavljate obraz slovenski vladi, parlamentu, slovenski družbi, kje smo, kam naj bi šli na področju človekovih pravic. Človekove pravice so in bodo maksima te družbe.

Hvala lepa.

Najlepša hvala tudi vam, gospod državni sekretar, za predstavitev stališča k varuhu in tudi za to, da ste pojasnili nekatera odprta vprašanja, ki jih je izpostavil varuh. Pa najverjetneje bomo kaj več rekli tudi v sami razpravi poslank in poslancev, kajti imamo kar nekaj priporočil, ki so vezana na ta odbor, ki nekatera niso realizirana v celoti in nekatera, bom rekla, se malo ponavljajo že iz leta v leto. Ampak mislim pa, da večina stvari, da to ministrstvo v zadnjem letu zelo dobro delalo, sploh če vemo, da je bila izjemno zahtevna situacija zaradi covida, v katerem smo se znašli.

In sedaj odpiram razpravo poslank in poslancev in sprašujem, kdo želi besedo. Gospod Soniboj Knežak se je prvi prijavil.

Izvolite, beseda je vaša. Razpravljamo o poročilu, ki pa je vezano na področje, ki ga pokriva ta odbor. Izvolite.

Hvala, predsedujoča. Spoštovani Varuh človekovih pravic, spoštovani državni sekretar. Vsem skupaj en lep pozdrav.

Moram reči, da sem letos pa kar z nekim pričakovanjem oziroma sem težko čakal to poročilo Varuha človekovih pravic, glede na burno leto ki je vsebina tega poročila. Moram reči, da tudi jaz se pridružujem mnenju državnega sekretarja, da, tako kot je bilo vsa ostala leta, pregledno, obsežno, zajema številne pore naše družbe in nenazadnje, tako kot je bil tudi že rečeno, je nekako ogledalo naše politike in pa države, ki nam ga vsako leto nastavite, da se malo pogledamo v njega. Pa jaz upam, da iz tistega, kar vidimo, da tudi sprejemamo določene ukrepe, da je slika naslednje leto boljša, tako kot ste sami zapisali notri. Pravim zakaj? Zato, ker je kar precej kritičnih zadev, da je to leto, ki je za nami, vsaj po moji oceni, da je bilo lansko leto, vsaj kar se tiče s področja demokracije in pa človekovih pravic, eno najbolj, ne vem, kako bi rekel, mračnih obdobij v 30-ih letih te naše mlade demokracije.

Prvič so bili v tej državi / nerazumljivo/ koreniti posegi v temeljne ustavne človekove pravice in pa svoboščine. Seveda vse to se je dogajalo z dejstvom, ki ni bilo samo v Sloveniji, to je covid, epidemija covida, ampak mi smo imeli še en drug problem poleg covida. Mi smo imeli še tudi vlado, ki v bistvu pod krinko izrednih razmer je delovala brez enega dialoga z državljani. Jaz vem, da ni čas, ki je treba ukrepati, čas, ko boš lahko vodil širšo razpravo, ampak nobenega, prav nobenega opravičila ni, da se ne vodijo socialni dialogi, da v družbi že leto nekega družbenega diskurza ni, napada se nevladne organizacije in vse drugače misleče. In to se nenazadnje odraža tudi v tem, da po mojem trdnem prepričanju, da imamo tudi izredno slabo sliko še letos, vsaj kar se tiče nezaupanja do cepljenja. Pomanjkanja diskurza in poslušamo se še, predvsem se pa največkrat niti ne slišimo, to je pa ta glavni problem. Jaz na to večkrat opozarjam v tem Državnem zboru, da smo dosegli, mislim, da dno tega, da se ne spoštujemo, četudi drugače razmišljamo. Na tak način se je pa tudi v bistvu peljala cela ta epidemija v lanskem letu.

Jaz vem, nisem niti v preteklosti kaj preveč pametoval okrog ukrepov, ker se strinjam, tako kot je rekel državni sekretar, da je cel svet iskal načine, zdravila, ukrepe. Ampak da pri tem, ko sprejemaš število ukrepov, ne vem, preko vladanja z odloki, 2 tisoč 700 odlokov imamo nek podatek, ki kroži v teh dneh, da Ustavno sodišče opozarja, da so bili številni odloki v nasprotju z Ustavo Republike Slovenije. Tako, da to ne more biti tako. Mislim, da sem nekje v poročilu zasledil, da ste napisali, da epidemija ne sme in pa ne more biti izgovor za kršenje človekovih pravic. Človek bi rekel, težko rečem, da se vlada ni trudila. Ampak če bi se trudila, pa nebi zraven pa upoštevala pa še druge stvari, ki so jih pripeli na te odloke, naj vas spomnim, od afer pri nabavi zaščitne opreme, ki je ni bilo, kjer so se odpirale kuverte prijateljev, znancev, sorodnikov, kompatibilnih in tako naprej, do, na kar je opozorilo tudi Računsko sodišče, do nenazadnje tudi PKP-jev, s katerimi smo kar, to je treba priznati, pomagali določenemu delu gospodarstva, da je preživelo. In srečo imamo tudi, da imamo izvozno usmerjeno gospodarstvo, ki je na tujih trgih, ki v bistvu več ali manj ohranila proizvodnjo, mislim, neokrnjeno. Ampak vsi ti ukrepi so bili pa seveda, ne spada zraven usluga za prijatelje, ne vem, univerze in ne vem kakšne še podtaknjence smo imeli v teh PKP-jih. Ker spet pripelje do tega, kar sem prej osnovno rekel, da imamo problem – nezaupanje državljank in državljanov. Da se, danes se soočamo vsako sredo s temi protesti, ki jih jaz, nasilne proteste seveda, tako kot vse kolegice in kolegi, obsojam, ampak to je skupina državljanov, ki ni imela sogovornika v teh letih, da nismo našli nekoga, da bi jim tudi na neumne hipoteke in teorije zarote, ne vem, od tega, da smo imeli policijsko uro, da nas zasipajo z virusi, z ne vem čem, neumnosti totalne, ampak niso imeli nobenega sogovornika. Tudi na take neumnosti je treba odgovoriti. Da ne govorim, pa imamo strokovnjake. Skratka tega diskurza v zadnjem letu v tej državi ni bilo.

Da ne omenim zdaj tisto, kar sem tudi pričakoval, okrog sovražnega govora. To, kar se zdajle zadnje leto in pol dogaja, spoštovane kolegice, nam pa ne more biti ne v zadovoljstvo ne v ponos. Mi se moramo nad tem resno zamisliti. Komunikacija od predsednika vlade do državljank in državljanov, ne bom ponavljal, kaj se posluša. Do, ne vem, ministri se kregajo / nerazumljivo/, eden s policisti, drugi s kulturniki …

Gospod Soniboj, jaz dovolim seveda široko razpravo, ampak bi vseeno prosila, da ob tej točki se pa vendarle osredotočite na tisto, kar obravnava ta odbor. Vas vljudno prosim. Veste, da drugače ne prekinjam razpravljavcev, ampak zdaj se mi pa zdi, da je potrebno se osredotočiti predvsem na priporočila, ki jih je varuh dal. Dal jih je kar nekaj, vezanih na ta odbor. In bi bilo dobro, da se mogoče premaknete na ta področja, ki so del tega odbora. Samo, da …

Če me ne boste motili, se bom hitro premaknil. Tako, da …

Absolutno. Potem pa bomo seveda nadaljevali tudi jutri na komisiji za človekove pravice, kjer se bo pa lahko v celoti govorilo na široko in dolgo o poročilu varuha. Izvolite, nadaljujte.

Tudi ena izmed človekovih pravic je svoboda govora. Tako, da bi vas prosil, da me pustite, da pri tem mojem / nerazumljivo/ malo širšem uvodu, ki verjamem, da se / nerazumljivo/ ne strinjate, ker nam je nastavilo to poročilo ogledalo, ki vladajočim ne paše, ampak to so dejstva. Verjetno bo za mano, imate tako večino v tem odboru, boste tako vsi po vrsti hvalili, kar je, ampak jaz / nerazumljivo/ pa v končni fazi povem svoje mnenje glede samega poročila.

Če grem. Popolnoma se strinjam, spoštovani varuh, s tistim, kar ste sami tudi napisali v poročilo. Je pa nedvoumno napisano, da je vlada pri sprejemanju teh ukrepov, ki sem jih omenil, za zajezitev epidemije, kršila v bistvu vsa načela, ki naj bi jih spoštovala. Pa naj jih kar naštejem. Da morajo biti sorazmerni, nediskriminatorni, da morajo biti nujni za dosego cilja, da morajo biti strokovno utemeljeni, da morajo biti zakoniti. Naj spomnim, kar nekaj jih je tudi ustavno spornih, tudi Ustavno sodišče je že reklo kaj na to temo. Da morajo biti časovno omejeni, to se pravi legitimni. Tudi zadnji primer tega pa so tudi ta pravila povezana z izpolnjevanjem PCT-jev in tako naprej. Skratka kar dosti resna opozorila, kateri jih je hotel slišati. Tudi intervencije, preko 40 dopisov vladi, ki ste jih omenili, je tudi dovolj zgovoren postopek. Jaz tudi verjamem gospodu državnemu sekretarju, da se trudijo in tudi da ste podedovali politiko, pa naj odpiramo zdravstvo, kadre, neustrezno plačilo ne prejšnjega mandata, ne prejšnjih mandatov, ampak zadnjih neuspešnih 20čih let vseh politik, ki so bile na oblasti. Poznamo težave, vi ste omenili domove. Za mene je bilo, kar se lanskih in teh vaših poročil tiče, še najbolj težko brati področje, ki se dotika starejših. Na žalost so naši starši plačali mnogi tudi najvišjo ceno. Domovih za starejših smo si na različnih bregovih. Jaz še danes ne vem, če je bila pravilna odločitev, da smo ob tem, da smo imeli prazne bolnice v tistem času, okužene pa zapirali v domove za starejše. Da so te domovi za starejših postajali za zdrave v bistvu zapori, ki si preprečevali stike, socialne stike, omejili gibanje, pa ne po 14 dni, to po več mesecev. Ne vem. Danes je biti lahko,mi smo na to opozarjali, vi ste se izgovarjali, da pač zdravstvena stroka to priporočala. Ne bom, nisem tak strokovnjak, ampak se mi zdi, da nenazadnje tudi številka umrlih so strašne.

Tako, da upam iz tega vsega vsi skupaj nekaj naučimo. Predvsem, da bomo naredili tudi neke poteze, kar se tiče na področju kadrov v zdravstvu, čeprav me ukrepi te vlade, da omejujejo tujim študentom dostop do šolanja v Sloveniji, mi ne gredo ravno to smer. Mi bi morali te tuje študente, jim ponuditi še celo štipendije in pogodbe, jih zavezati za 10 ali pa 5 let po končanem študiju delajo tudi pri nas v Sloveniji. Pa ker imamo priznane fakultete in na ta način pa samo omejujemo do kadra, ki ga že tako primanjkuje. Da ne govorim pa o tem negovalnem osebju, ki ste pa omenili. Pozdravljam vse ukrepe, ki ste jih omenili. Tudi milijone, ki jih vlagate v to. In upam, da bomo ob naslednji epidemije kaj bolj pripravljeni.

Zdaj, na področju, če grem po samem poročilu, zaposlenih, pač niste zaznali nič kaj posebnega. Seveda manj je teh prilivov, ker je tudi veliko bilo težav, veliko ljudi tudi ni delalo, so delali od doma. / nerazumljivo/ samo še za poglavje 2. Pri osebni asistenci tudi pozdravljam to vašo intervencijo v lanskem letu ob tem, ko so prenehali, ko ministrstvo ni podpisovalo pogodb za izvajanje te osebne asistence. Tako, da to je tudi v bistvu ena dobra intervencija, jaz mislim, da v dobrobit vseh teh.

Morebiti samo še beseda ali dve okrog revščine, to nam je tudi nekako, bi rekel rdeča nit vseh vlad opozarjanje na te zadeve. Da tukaj seveda prevladuje spet kategorija, o kateri sem že govoril danes govoril, starejših. Ženske, ki običajno živite nekaj časa dlje kot moških, nizke penzije, kakršne so, to da. Nekatere ukrepe delate v smeri, jih pozdravite, sem jih jaz tudi. kar se mene tiče, podprl. Imamo pa nekaj zadev, ki pa na žalost niso šli skozi nek javni dialog, pa so pomembne za naslavljanje neke rešitve za v bodoče, tj. t.i. demografski sklad, ki bo omogočil nenazadnje izplačila pokojnin tudi v naslednjim generacijam, in pa te dolgotrajne oskrbe, ki je že pa tudi na dnevnem redu. Se mi zdi, da so to taka področja, kjer bi pa morala biti mala širša razprava, si za to vzeti čas. Tako, da bi apeliral na to, da tega pri nadaljnjih postopkih tudi upoštevate.

Zaenkrat toliko. Hvala lepa.