Vse članice in člane Odbora, vabljene ter ostale prisotne lepo vas pozdravljam!

Pričenjam 16. redno sejo Odbora za kulturo.

Obveščam vas, da so zadržani in se seje ne morejo udeležiti naslednje članice in člani odbora: Felice Žiža, Jerca Korče, Samo Bevk, mag. Branislav Rajić in Zmago Jelinčič Plemeniti.

Na seji kot nadomestni člani in članice Odbora s pooblastili sodelujejo: mag. Karmen Furman nadomešča Bojana Podkrajška, Marijan Pojbič nadomešča Jožefa Lenarta in Lidija Ivanuša nadomešča Mojco Škrinjar.

S sklicem ste sprejeli naslednji dnevni red odbora seje odbora z dvema točkama, in sicer: 1. Šestindvajseto redno letno poročilo Varuha človekovih pravic Republike Slovenije za leto 2020. Odbor za kulturo sodeluje zainteresirano delovno telo in 2. točka – Razno.

Ker v poslovniškem roku nisem prejel predlogov v zvezi z dnevnim redom je določen takšen dnevni red kot ste ga prejeli s sklicem seje odbora.

Prehajamo na obravnavo 1. TOČKO, se pravi ŠESTINDVAJSETO REDNO LETNO POROČILO VARUHA ČLOVEKOVIH PRAVIC REPUBLIKE SLOVENIJE ZA LETO 2020. Gradivo za sejo je objavljeno na spletni strani Državnega zbora, in sicer Poročilo Varuha človekovih pravic in pregled dela Varuha človekovih pravic Republike Slovenije za leto 2020. K 1. Točki dnevnega reda so bili vabljeni: Varuh človekovih pravic Republike Slovenije, Ministrstvo za kulturo, Državni svet Republike Slovenije. Obravnava poročila bo potekala na podlagi prvega odstavka 41. člena Poslovnika Državnega zbora. Odbor ga bo obravnaval kot zainteresirano delovno telo, matično delovno telo pa je Komisija za peticije ter človekove pravice in enake možnosti, ki bo poročilo obravnavala na svoji seji in pripravila poročilo s priporočilom za sejo Državnega zbora Republike Slovenije. Poročilo se obravnava po enofaznem postopku.

Glede na področje dela, ki ga pokriva odbor se bomo v predstavitvi poročila in kasneje v razpravi skušali predvsem osredotočiti na področja, ki so v pristojnosti Odbora za kulturo.

Sedaj pa besedo dajem besedo varuhu človekovih pravic gospodu Petru Svetini. Izvolite.

Hvala lepa, spoštovani predsedujoči, spoštovane poslanke in poslanci, spoštovana predstavnica ministrstva. Danes predstavljam Šestindvajseto redno letno poročilo Varuha človekovih pravic,, ki je v celoti dostopno tudi na naši spletni strani. Tako kot lani pa smo tudi letos izdali posebno publikacijo, ki vsebuje vsa naša nova priporočila.

Leto 2020 je zagotovo najbolj zaznamovala pandemija corona virusne bolezni, ki nas je soočila z novimi in nepredvidljivimi izzivi. Skoraj vse leto smo se srečevali z ukrepi za zaščito življenja in zdravja. Prvič v samostojni Sloveniji smo se dnevno ukvarjali z vprašanjem kje so meje dopustnega omejevanja naših pravic in svoboščin. Torej do kam segajo moje pravice in kje se začnejo pravice drugih.

Prvič se je odprla tudi diskusija in zavedanje o tem, da večina človekovih pravic ni absolutnih in jih je mogoče omejevati vendarle, če je postopek, po katerem so omejene, zakonit, če so omejitve vsebinsko sorazmerne nediskriminatorne, nujne, časovno omejene ter utemeljene na stroki. Zagotovo ta poseben čas prinašajo tudi trenutek za razmislek, pa ne le o pomenu in razumevanju naših pravic ampak tudi o naši vrednoti in naši kulturi, ki jo z njimi povezujemo. To mislim predvsem na pomembnost kulture strpnosti, kulture sprejemanja in dialoga, kulture vključevanja, nenazadnje pa tudi kulture medsebojne komunikacije.

V tem obdobju smo obravnavali kar tretjino več zadev kot v preteklih letih. Ugotovili smo 473 kršitev človekovih pravic in temeljnih svoboščin in drugih nepravilnosti kot je kršitev enakosti pred zakonom in kršitev načela dobrega upravljanja.

Lani smo podali 128 novih priporočil. Pričakujemo, da pristojni organi vsa priporočila vzamejo skrajno resno, saj je njihov uresničevanje pomemben signal kako resno država jemlje spoštovanje človekovih pravic. Nedopustno je da ostaja neuresničenih ali delno neuresničenih kar 156 aktualnih preteklih priporočil. Na primer ponavljamo neuresničeno lansko letno priporočilo naj Slovenija čim prej ratificira izbirni protokol k mednarodnemu paktu ekonomskih, socialnih in kulturnih pravicah, kar bi omogočilo pritožbe posameznikov na odbor za ekonomske, socialne in kulturne pravice, ki delujejo pod okriljem Združenih narodov.

Glede mednarodnih pritožbenih postopkov je lani naš Center za človekove pravice pripravil tudi vodič kako in kdaj s pritožbo na mednarodne pogodbene odbore združenih narodov. Tudi ta je dostopen na naši spletni strani. Naj pri tem še izpostavim, da je glede ekonomskih in socialnih pravic mogoče vložiti tudi skupinsko pritožbo na evropski odbor za človekove pravice, ki deluje v okviru Sveta Evrope.

Pri svoji predstavitvi se bomo osredotočili na pristojnost odbora. Na področju kulture smo pristojno ministrstvo lani večkrat pozvali h konstruktivnemu dialogu, saj le tako lahko dosežemo dogovor in presežemo konflikte, nesoglasja in strpnost. Nobena kriza ne sme in ne more biti opravičilo za pomanjkanje dialoga za arbitrarno sprejemanje odločitev ali posege vanje s pozicije moči. Lani oktobra smo Ministrstvo za kulturo pozvali, da pristopi h konstruktivnemu dialogu z nevladnimi organizacijami, ki delujejo na naslovu Metelkova 6, katerim je ministrstvo posredovalo predlog za sporazumno prekinitev najemne pogodbe in poziv, da stavbo zapustijo do konca januarja 2021. Naša naloga ni presojati utemeljenost utemeljenosti ali celo zakonitosti najema, uporabe ali odpovedi najemnega razmerja zato se do teh vprašanj nismo opredeljevali. Predvsem smo pa opozorili, da je dolžnost države, da nevladnim organizacijam, ki delujejo na področju človekovih pravic na Metelkovi 6 pomaga pri uresničevanju njihovega poslanstva in odpravi nepotrebne, nezakonite ali arbitrarne omejitve prostora civilne družbe še posebej tiste, ki se nanašajo na svobodo zbiranja, združevanja in izražanja.

Odgovora Ministrstva za kulturo lani nismo prejeli. Šele januarja letos so nam odgovorili, da so pristopili k sklicu sestankov vendar pa med njimi in nevladnimi organizacijami prihaja do razhajanj glede načina izvedbe sestankov. Vztrajamo pri svojem priporočilu, da je Ministrstvo za kulturo in ostala ministrstva nevladnim organizacijam pomagalo pri uresničevanju njihovega poslanstva.

Na nas se je na primer obrnila pobudnica statusa samozaposlene v kulturi, ki se ji je zaradi epidemije covid 19 bistveno zmanjšal obseg dejavnosti. Na podlagi tega smo opozorili, da bi bila vezava pravice do temeljnega mesečnega dohodka na konkretne mesece, ko so že bile v veljavi omejitve za preprečevanje epidemije lahko problematična, če bi zbrani kriterij upravičenci v zakonu o interventnih ukrepih, ki so bistveno v enakem položaju postavili v neenak položaj.

Po našem posredovanju je bila ta neenakost odpravljena. Obravnavali smo tudi pobudo umetnika z najvišjimi državnimi nagradami na področju kulture, ki na odgovor na njegovo vlogo za dodelitev izjemne pokojnine na področju kulture čaka že več kot devet let. Na vlado smo posredovali mnenje, da bi Ministrstvo za kulturo vlogo pobudnika moralo posredovati vladi že takrat, ko je ta vložil na pristojno ministrstvo, vlada pa bi v tej vlogi morala odločati z individualnim upravnim aktom zoper katerega bi pobudnik v primeru negativne odločitve imel možnost uporabiti pravno sredstvo. Odgovor zgolj z dopisom po našem mnenju ni ustrezen.

Ugotovili smo, da vlada neenako obravnava morebitne prejemnike izjemnih pokojnin ko o vlogah ne odloča več, čeprav zakon o izjemnem priznanju in izmeri starostne pokojnine osebam, ki imajo posebne zasluge še vedno velja. Veseli nas, da je bila po našem posredovanju zadeva po devetih letih uspešno rešena spomladi letos.

Obravnavali smo tudi kršitve pri vodenju postopkov za pridobitev statusa samozaposlenega v kulturi in pravice do plačila prispevkov. Ugotovili smo, da ravnanje Ministrstva za kulturo pri vodenju postopkov za dodelitev statusa samozaposlenih v kulturi in pravice do plačila prispevkov za socialno varnost kaže na kršitev načela ekonomičnosti postopka, načela varstva pravic strank v postopku in načelo dobrega upravljanja. V praksi so se posamezniki vpisali v razvito pričakovanju, da bodo imeli tudi pravico do vplačila prispevkov do česar pa v nekaterih primerih ni prišlo. Zardi tega so morali posamezniki sami kriti prispevke za pokojninsko in zdravstveno zavarovanje, ki jim je lahko povzročilo finančno stisko.

Na nas se je obrnila tudi Zveza društev slovenskih filmskih ustvarjalcev glede zastoja finančnih sredstev za domačo filmsko produkcijo. Zaprosili so nas, da v skladu s svojimi pristojnostmi sprejmemo vse potrebno za nemoteno uresničevanje javnega interesa na filmskem področju.

Na Ministrstvu za kulturo smo poslali poizvedbo zaradi njegove neodzivnosti pa še na generalni sekretariat vlade. Zavzeli smo se za izplačilo že podpisanih pogodb in zaprosili za pojasnilo kdaj bodo plačane finančne obveznosti že podpisanih pogodb med slovenskim filmskim centrom in producenti. Generalni sekretariat vlade nas je obvestil, da bo skladno z zakonom o interventnih ukrepih glede omilitve posledic covid 19 navedene projekte uvrstilo v veljavni načrt razvojnih programov 20 -2023.

Zadovoljni smo, da je tudi naše posredovanje pripomoglo k temu, da so bili projekti uvrščeni v veljavni načrt razvojnih programov in da so bila sredstva za filmske ustvarjalce izplačana.

Lani sem se sestal tudi z direktorji RTV Slovenija, STA in UKOM-a na temo izboljšanja dostopnosti televizijskih programa za ranljive skupine. Predvsem za slepe in slabovidne, gluhe in naglušne ter starejše, ki se v vsakdanjem življenju srečujejo z najrazličnejšimi težavami na področju dostopa do informacij. Dostop informacij, ki je eden izmed osnovnih pravic vsakega posameznika. Že pred tem smo Ministrstvu za kulturo predlagali, da sprejme ustrezne strategije in po potrebi tudi zakonodajne ukrepe ter zagotovi finančne spodbude za izboljšanje dostopnosti televizijskega programa za slepe in slabovidne, kar je ministrstvo opredelilo kot svojo stalno nalogo. Uresničevanje teh pravic bomo spremljali še naprej.

Preverjali smo tudi uresničevanje določb zakona o dostopnosti spletnih strani mobilnih aplikacij, ki zagotavljajo ustrezno dostopnost spletnih vsebin tudi osebam z različnimi oblikami invalidnosti. Vladi smo priporočili, da opravi za informacijsko varnost zagotovi ustrezne kapacitete za izvajanje teh nalog.

Glede stanja svobode medijev na splošno poudarjam, da sta oba javna servisa to sta RTV Slovenija in STA potrebna posebne pozornosti in ne smeta biti talca oziroma plen vsakokratnih zmagovalcev volitev. Dostop do verodostojnega informacijskega novičarskega servisa je človekova pravica in pot do demokratičnosti. Glede zapletov, ki se nanašajo na financiranje STA in neizvajanje obstoječe zakonodaje sem letos spomladi opozoril tudi v razpravi v evropskem parlamentu. Izpostavil sem, da se postopki financiranja morajo izvesti v obstoječih merilih brez nepotrebnih odlašanj morebitne pomanjkljivosti v vsakdanji ureditvi pa je ustrezno potrebno odpraviti.

To, da STA že 270 dni opravlja javno službo brez plačila države zanjo je nedopustno omejevanje dela javnega servisa z nefinanciranjem pa ni sprejemljivo. Obžaloval bi, če bi šli pri tem korak nazaj. Za spodbujanje neodvisnega novinarstva je treba občutno zmanjšati tudi delež prekarno zaposlenih in poiskati trajnejše ter varnejše oblike zaposlovanja novinarjev. Prevladati mora zavedanje, da so novinarji pomemben steber demokratične družbe in da so vsi pritiski nanje nedopustni in to na vse novinarje ne glede na njihov svetovni nadzor. Menimo tudi, da se dejansko dosojene odškodnine za poseg z medijskimi objavami so prenizke, da bi delovalo odvračalno na vse bolj senzacionalistično usmerjene in populistične medije.

Nujen pa je tudi ustrezne pregon sovražnega govora v javnem prostoru ne glede na to, kdo je njegov avtor ne sme pa seveda nesorazmerno posegati v svobod govora. Center za človekove pravice je pripravil obsežno analizo tožilske prakse pregona tako imenovanega sovražnega govora, ki je tudi dostopna na naši spletni strani. Že od začetka svojega mandata pa opozarjam tudi na pomen kulture dialoga. Z zaskrbljenostjo ugotavljam, da se v času omejitvenih ukrepov za zajezitev corona virusne bolezni razmahnila tudi epidemija nesrtpnosti in sovražnosti. Vse več je verbalnih napadov, podpihovanj, ustrahovanj pa tudi neposrednih groženj s smrtjo, ki so uperjene ne le v predstavnike stroke, politike ali medijev, ampak tudi v posameznike in posameznice z drugim političnim ali svetovno nazorskim pogledom.

Z razmahom sodobnih informacijsko komunikacijskih tehnologij in široko uporabo družbenih omrežij argumentirano kritiko in spoštljivo oziroma dostojno dokumentacijo vse bolj zaznamuje sramotenje, zmerjanje, obračunavanje in linč. To je nesprejemljivo in kot družba na takšen diskurs ne smemo pristati. Dogajanje, ki je uperjeno v kršenje človekovega dostojanstva je vedno v osrčju naših prizadevanj in dela, četudi se ga ne predpisuje organom oblasti nad delom katerim bdimo.

Že več let priporočamo, da naj Ministrstvo za kulturo ustrezno uredi prepoved širjenja javnega širjenja sovraštva v medijih preko novele Zakona o medijih. Žal to priporočilo še ni bilo uresničeno. Svojih priporočil sicer ne moremo uveljaviti z neko prisilo ali bodo uresničene je seveda odvisno od prejemnikov njegovih priporočil. Pričakujemo pa vendarle, da bo tudi Ministrstvo za kulturo delovalo v smeri iskanja konstruktivne rešitve in bo sprejelo svojega delovanja postavilo upoštevanje pravic in svoboščin posameznikov in civilne družbe.

Tudi letos je vlada pripravila odzivno poročilo, ki ga je koordiniralo Ministrstvo za pravosodje. Je obsežno in obravnava se nanaša na priporočila. Zadovoljni smo, da je realiziranih več naših preteklih priporočil v primerjavi z lanskim letom. To je vzpodbudno vendar hkrati opozarjamo, da še vedno ostaja veliko število delno realiziranih in nerealiziranih priporočil. Pričakujemo, da vlada kot tudi organi, na katere se priporočila nanašajo uresničijo vsa naša priporočila in prekinejo krog ponavljanja. O spoštovanju človekovih pravic se namreč ne bi smeli pogajati. Spremembe so nujne tudi če to zahteva večje sistemske spremembe ali dodatna finančna sredstva. Hvala lepa.

Hvala varuhu človekovih pravic za poročilo. Zdaj sprašujem predstavnico ministrstva, ali želi besedo? Tako besedo predajam državni sekretarki dr. Ignaciji Fridl Jarc. Izvolite.

Hvala lepa za besedo. Spoštovani gospod varuh človekovih pravic, spoštovane poslanke in poslanci, lepo pozdravljeni. Tudi Ministrstvo za kulturo veseli poročilo, ki smo ga pravkar slišali. Govori namreč o tem, da se je problematika, ki je bila izpostavljena s strani varuha in naslovljena na ministrstvo za kulturo konstruktivno reševala, da so se reševali celo problemi, ki so bili dejansko nerešeni kar skoraj desetletja ali pa vsaj to, kar se ni rešilo v osmih letih smo uspeli rešiti v enem letu, kar zadeva dodatek k pokojnini, o katerem se je govorilo.

Prav tako je Ministrstvo za kulturo tisto ministrstvo, ki lahko poudarja, da izrazito vodi dialog vendar je grška beseda dialogos tista, ki govori, da je za pogovor sta potrebna dva. Torej dia in Ministrstvo za kulturo je v skladu z vsemi pristojnostmi, ki jih ima in pravnimi podlagami poskušalo reševati odprta vprašanja z vsemi deležniki, ki delujejo na področju kulture.

Tudi kar zadev predlog skupnega odzivnega poročila Vlade Republike Slovenije tudi ta odzivno poročilo vključuje odgovore Ministrstva za kulturo na tri temeljna poglavja. Poglavje 2.2., narodne in etnične skupnosti glede definicije anticiganizma, kjer se seveda poudarjamo, da ta problematika ni temeljna s področja Ministrstva za kulturo ampak je to področje, ki ga ureja predvsem Urad za narodnosti Republike Slovenije, Ministrstvo za kulturo pa skladno s temeljnih sistemskim zakonom, ki ureja položaj romske skupnosti skrbi za kulturno dejavnost na področju romske skupnosti in financiranje kulturnih programov in projektov romske skupnosti in tu so se vsa sredstva tekoče z razpisi in skladno s proračunom tudi razdeljevala.

Nadalje smo se opredelili tudi k poglavju 2.10., glede enakopravnega dostopa do invalidov. Tu bi želeli poudariti sledeče, da je namreč Ministrstvo za kulturo storilo vse, kar je bilo v njegovi moči, da je pripravilo predlog Zakona o sprememba in dopolnitvah zakona o avdiovizualnih medijskih storitvah skrajšano ZAMS, ki je bil tudi predložen v Državni zbor in tudi ga je obravnaval Državni svet in prav ta ZAMS, ta osnutek vsebuje temeljne pogoje za boljšo dostopnost do proizvodov in storitev za invalide na področju kulturnih dejavnosti.

Prav tako so predvideni še določeni drugi projekti na področju digitalizacije. V teku je razpis za ranljive skupine iz kohezijskih sredstev. Nadalje pa si prizadevamo izboljšati tudi seveda vse dosežke na področju jezikovnih tehnologij in storitev, ki bo invalidnim osebam omogočala večjo dostopnost do medijev in avdiovizualnih storitev. Torej intenzivno se rešuje problem razpoznavalnika govora za slovenski jezik.

In še tretja točka. Opredelili smo se tudi k poglavju 2.24., glede najemnikov Metelkove. Tu velja prav tako posebej poudariti, da je prostori v državni stavbi Metelkova 6, so javna infrastruktura na področju kulture, katera se lahko v skladu z veljavno zakonodajo poudarjam, lahko dajo v brezplačno uporabo izvajalcem kulturnih programov in projektov ne pa tudi nevladnim organizacijam z drugih področij, ki so trenutno tudi v tej stavbe, saj dele stavbe brezplačno uporabljajo tudi organizacije, ki nimajo statusa nevladne organizacije v javnem interesu na področju kulture.

Po drugi strani je Republika Slovenija dolžna po zakonu zagotoviti prostore državnemu javnemu zavodu, ki ga je ustanovila. In kot je znano je problematika prirodoslovnega muzeja tista, ki se rešuje že kar dve desetletji in to je dejansko edina stavba, ki jo ima na razpolago še Ministrstvo za kulturo, da z njo izpolni svojo dolžnost pred zakonom, da omogoči prostore državnemu javnemu zavodu, ki je mimogrede letos praznoval 200 letnico.

Po drugi strani pa po zakonu nismo dolžni zagotavljati prostorov nevladnim organizacijam, vendar pa se je objekt kar desetletja v te namene nudil, dokler ga Ministrstvo za kulturo ni potrebovalo. Pri tem bi radi izrecno poudarili, da je Ministrstvo za kulturo vse nevladne organizacije skladno s pozivom k dialogu torej vse nevladne organizacije z Metelkove 6 povabilo na usklajevalne sestanke, ki pa so jih vse po vrsti zavrnile.

Skratka vse ostalo pa teče v normalnih postopkih in jih zato v nadaljevanju seveda skladno s tem ne bi komentirali. Hvala lepa.

Hvala. Želi besedo predstavnik Državnega sveta? Ugotavljam, da ne. Zdaj pa prihajamo na razpravo članic in članov odbora. Prva prijavljena je gospa Lidija Divjak Mirnik, izvolite.

Hvala lepa podpredsednik za besedo. Lep pozdrav spoštovani gospod varuh, gospa državna sekretarka, kolegice in kolegi. Ja, zdaj kar nekaj odborov je to poročilo že obravnavalo. Mene vedno znova na začetku, ko to gledam in berem preseneti predvsem tisto, kar je varuh zapisal, da je bilo pravzaprav najbolj neodzivno Ministrstvo za zdravje, Ministrstvo za šolstvo in pa Ministrstvo za delo, ampak ne bom tega danes tukaj odpirala. Je pa to tako zelo zanimiv pokazatelj pravzaprav, če govorimo o poročilu varuha človekovih pravic.

Kot rečeno, gospod varuh jaz se vam zahvaljujem za to vaše poročilo, vzorno pripravljeno tako kot vsako leto. Opozori se na stvari, na katere se mora opozoriti in se bom zato izključno osredotočila na naš odbor in na priporočila, ki so bila s strani našega odbora pravzaprav najbolj vpijejo v nebo, da tako rečem. Sami ste že o tem tudi govorili. Prvič, zame je nesprejemljivo, da mora varuh človekovih pravic biti tisti, ki spodbuja Ministrstvo za kulturo, naj sprejme ustrezne strategije in po potrebi tudi zakonodajne ukrepe, da zagotovi finančne spodbude za izboljšanje dostopnosti televizijskega programa za slepe in slabovidne.

Naj vas samo spomnim. Prejšnji teden smo imeli sejo, na kateri se je dokončno zavrnilo tisti LMŠ-jev predlog, ki bi v programski odbor RTV izrecno imenoval oziroma bi si invalidi oziroma tudi slepi in slabovidni izrecno sami imenovali programskega svetnika. Žal zadeva ni bila sprejeta, kar me seveda žalosti.

Potem drugo vaše priporočilo, ki stopi v oči, ko človek bere poročilo je, da varuh priporoča, naj Ministrstvo za kulturo in ostala ministrstva nevladnim organizacijam, ki delujejo na Metelkovi 6 in ostalim nevladnim organizacijam pomaga pri uresničevanju njihovega poslanstva in odpravi nepotrebne, nezakonite ali arbitražne omejitve prostora civilne družbe. Še posebej tiste, ki se nanašajo na svobodo zbiranja, združevanja in izražanja. Zdaj državna sekretarka je sicer prej govorila o tej problematiki nekaj. Zdaj ko poslušaš Ministrstvo za kulturo slišiš eno zgodbo, ko poslušaš vse tiste nevladnike, ki na Metelkovi 6 delujejo je zgodba pravzaprav diametralno nasprotna in tisti, ki nismo bili v tem kao dialogu, ki ga očitno ni bilo pač vidimo, da je osnovni problem točno v tem, da ni dialoga ali pa da je dialog preprosto da ne rečem neustrezen, oziroma ni očitno na najboljši ravni.

Jaz bi si želela, da tega v 21. stoletju pravzaprav več ni,k er osnova vsake civilizirane družbe je pač dialog takšen ali drugačen, ampak o tem še bomo verjetno kar nekaj tudi govorili v nadaljevanju.

Potem tretjič, kar je zelo zaskrbljujoče, da mora varuh ministrstvo pozvati naj v okviru svojih pristojnosti naredi vse, da bi se glede uresničevanja določbe o prepovedi širjenja sovraštva v medijih pravzaprav to le sankcioniralo in nekako prosi ministrstvo, naj se začne sankcionirati tiste medije, ki dopuščajo objavo sovražnega govora. Zdaj ne bom spet odpirala teme raznoraznih portalov za katere se vedo v kateri lasti so, kakšen sovražni govor širijo. Je pa nesprejemljivo in v LMŠ to ostro obsojamo, da se dopušča, da se širi sovražni govor tak na raznoraznih portalih kot seveda tudi na vseh možnih družbenih omrežij in to je pravzaprav v Sloveniji vsaj v zadnjem letu in pol postalo popolnoma nevzdržno. Da o tem niti ne začnem razpravljati kaj se dogaja in kaj se vse piše o poslancih ki ne podpiramo te koalicije, da tega niti ne začnem odpirati, ker to niti ni več grozljivo, to je nadgrozljivo ali kako se stopnjuje besedica grozljivo, tako da se vam varuh tukaj zahvaljujem, da na to opozarjate, vendar se bojim, da pač papir prenese vse ker modus operandi te vladajoče koalicije žal pač takšen in kot rečeno za LMŠ popolnoma nesprejemljiv.

Potem 4. opozorili ste tudi na nekega umetnika z najvišjimi državnimi nagradami za katerega se očitno kar nekaj let ni uredila ta izjemna pokojnina. Me veseli, če sem prav razumela, da je to urejeno, tako da to je vsekakor treba potem ministrstvu dati priznanje, da je to zadevo rešilo.

Pod peto bi se pa rada dotaknila položaja samozaposlenim v kulturi. To je pravzaprav tisto s čimer smo se v tem letu in pol te vlade nenehno ukvarjali sploh v tudi v tem času pandemije covid. Namreč mi vemo, da so samozaposleni v kulturi na podlagi zakonodaje in pa seveda določenih strogih pogojev vezanih na izjemne kulturne prispevke oziroma izjemno visoko strokovno usposobljenost za delovanje na področju kulture v zadnjih petih letih upravičeni do plačila prispevkov za pokojninsko, invalidsko ter zdravstveno zavarovanje.

Veste vsi, da smo sklicevali v poziciji odbore na to temo, da se enostavno gospod minister odločil, da ne bo izdal odločb. Namreč ne bo izdajal odločb tistim umetnikom, ki mu niso všeč, tistim umetnikom, ki niso o volji vladajoči stranki oziroma tistim umetnikom, ki so kritični do delovanja obstoječe koalicije. In seveda kaj je najlažji način? Ja pipico vzameš, ne. To je ta modus operandi, ki je napačen.

Zdaj zanimivo je sicer to da se je minister v preteklosti v javnosti zavzemal za oblikovanje nekega novega tako mu je takrat rekel novega modela statusa samozaposlenih v kulturi, ki ga pa še do danes žal ni. On je takrat celo govoril o celostnih rešitvah, govoril je celo na hiringu je celo to izpostavljal, d bi to bilo potrebno naredit zato ker imamo, takrat se je on tako izražal državne reveže, preko 3000 jih je kot veste, vendar še do danes do teh obsežnih zakonskih sprememb ni prišlo. Jaz se bojim, da tudi na način, kot si je to minister predstavljal, ne bo možno priti do njih.

Namreč minister Simoniti si je to seveda po njegovo predstavljal. Najprej pregledaš kdo je moteči element in z njim obračunaš tako ali drugače, nato se seveda lotiš sprememb zakonodaje po vzoru medijskega paketa. Če se spomnite tri dni javne razprave čez poletje in zdi se da je namen pravzaprav izčrpavanje tako finančno kot moralno do trenutka ko pač več teh motečih elementov enostavno ni in potem tudi teh zakonskih sprememb v prid samozaposlenih v kulturi in slovenske kulture ne rabiš več narediti. Tako se zdi v tem trenutku, bom pa zelo vesela, če me bo gospa državna sekretarka tukaj popravila.

Zdaj od vseh teh visoko letečih besed novega koncepta je pravzaprav ostalo kaj, to, da je minister izboljšanje in urejanje statusa samozaposlenih v kulturi poskušal urejati tako, da je ukinil dialoške skupine in nato deložiral vse tiste NDŽOJE, ki niso povšeči, ki niso ta pravi na drugi strani pa nagradil tiste, ki so pa v navednicah naši, ne. Pa ne bom zdaj spet začela govoriti o tistem društvu, ki katerega predsednik je poveličeval Hitlerja kot heroja in tako dalje ne. To je pač stanje, ki je danes.

Jaz bi si seveda želela da do takšnega stanja ne prihaja, jaz bi si tudi želela, da varuh za človekove pravice ne bi rabil opozarjati na kršitve 87. člena ZUIKA niti na petega odstavka 11. člena Uredbe o samozaposlenih v kulturi niti na 22. člen Zakona o splošnem upravnem postopku, kjer so se evidentno kršili z neizdajanje tistih odločb za samozaposlene, zato si želim gospod varuh, da še naprej opozarjate na te stvari in da smo pri vsem tem opozarjanju tudi maksimalno uspešni vsi skupaj in želim si, da ministrstvo od besed preide k dejanjem, da bodo vsi samozaposleni v kulturi lahko preživljali svoje družine.

Kot rečeno pa hvala za tole poročilo. Jaz ga bom seveda podprla in se nadejam, da o tem, o čemer sem zdaj govorila ne bo potrebno več govoriti. Hvala lepa.

Hvala. Naslednji prijavljeni je poslanec Primož Siter. Izvolite.

Hvala lepa za besedo. Kolegice in kolegi, dober dan. Še enkrat pozdravljam varuha. Danes smo na enem od odborov o teh stvareh že diskutirala.

Zdaj varovanje človekovih pravic v kontekstu kulture oziroma resorja, ki kulturo pokriva je brž ko ne najbolj vroč na dveh podpodročjih, ki bi jih tudi sam rad izpostavil v svoji razpravi. Eno je položaj samozaposlenih v kulturi, drugo pa je pravica javnosti do obveščenosti.

In zdaj bi morebiti najprej spregovorim o položaju samozaposlenih v kulturi. Zdaj pa je prekarizacija problem na slovenskem delovnem zemljevidu, to ni nič novega. Da je področje kulture eno najbolj perečih področij ali pa najbolj težavnih področij, kar se tiče zaposlovanja in posledično prekarizirano ne urejenega delovnega zemljevida tudi ni nič novega. Kar pa je novo v letu, ki ga pokriva to konkretno poročilo pa je dejstvo, da je epidemija prizadela najbrž kulturni sektor bolj kot katerokoli drugo panogo. Tudi če kulturni sektor razumemo kot gospodarsko panogo v tem smislu in v smislu zaposlovanja in varnosti tam zaposlenih in samozaposlenih je morebiti kultura mislim da lahko upravičeno zaključim potegnila najkrajšo.

Če vzamemo samo uprizoritveni sektor je uprizoritveni sektor prvi ugasnil in še zdaj ko sicer nekako življenje potek pod nekimi približno normalnimi pogoji je še vedno ni v celoti zalavfal, uprizoritveni sektor. Govorimo glasbenem sektorju, gledališču, v končni fazi o vseh priložnosti, ki jih kulturniki imajo, da javno pokažejo svoje delo. Tukaj so tudi likovniki in knjiga in tako naprej.

In iz tega naslova je seveda kriza zdravstvena kriza stopila tudi na polje socialnega in poglobila stiske kulturnih delavcev samozaposlenih v kulturi in še bolj odprla to verzel med temi, ki so v kulturi samozaposleni in med tistimi, ki so zaposleni v bolj da rečem varnejših oblikah zaposlitve. Zdaj moja kritika aktualnem ministrstvu je zelo jasna. Ministrstvo ve, da se soočamo z vsem, kar sem naštel. Da je prišla kriza, da je udarila po žepu po preživetju kulturne delavce in v neki normalni družbi bi ministrstvo v takšni situaciji prišlo nasproti, bi pogoje za neko vzpostavitev nekega normalnega življenja v panogi, ki je potegnila tako kratko olajšala oziroma izboljšala, kar pa smo opazili v tem zadnjem letu na Ministrstvu za kulturo pa je ravno diametralno nasprotna praksa.

Na ministrstvu se je predvsem pojavil ta problem, da so se oddane vloge torej ustvarjalcev za status kulturnega kulturnika razreševale več kot pol leta kot da bi ministrstvo za kulturo v bistvu imelo kaj kakšno drugo socialno politiko urgentno za reševati. Nekaj jih ni po poročanju razrešenih še danes. Se pravi problem, ki se vleče v letu globoko v jesen leta 21. Pa še ta praksa, ne. Posamezniki so prejemali pozitivne se pravi odločbe glede vpisa v razvit samozaposlenih v kulturi vzporedno pa niso dobili, kar jim zakonsko sicer pripada odločbe glede pravice do plačila prispevkov. Torej prispevka za socialno varnost in kar je seveda nevidženo česar še nismo videli v preteklosti in tukaj je predvsem, ker imamo predstavnico ministrstva tukaj, moje vprašanje, ki ga je vredno mogoče tukaj odpreti, koliko takšnih vlog se vleče še od lani oziroma koliko jih je tudi danes sicer odprtih. Koliko teh kulturnih kulturnikov in ustvarjalcev je ki se še zdaj v bistvu še zdaj ne ve, kje so, ne.

Potem pa še ta ministrova praksa je tudi sporna. Minister je mnogim, ki so s strani pristojne komisije dobili pozitivno ocenjeno vlogo in odločbo, potem samovoljno arbitrarno to odločbo spregledal in ne glede na njihovo strokovno stališče odločil nasprotno in kulturniki in umetniki že prej je kolegica omenila, v glavnem tisti, ki so do trenutne oblasti kritični so obviseli se pravi brez statusa in brez socialne varnosti. To je nekaj, kar je treba na področju socialne varnosti torej kulturnikov in umetnikov v Sloveniji predočiti tako Ministrstvu za kulturo kot pozdraviti napor varuha v tej smeri z torej odpiranje te problematike.

Druga stvar. Pravica do obveščenosti. Če kdaj je bil slovenski medijski zemljevid na udaru v času te epidemije pa ne zaradi epidemije. Epidemija bi vkečjemu morala v normalnih družbah tako da rečem ekstremne okoliščine bi v normalnih družbah morale medijski zemljevid podpret, mu dati priložnosti, da se razširi, da se ekspandira, kar smo videli s strani politike in tukaj tudi leti kritika na Ministrstvo za kulturo, ki je pristojno za področje medijev je počela ravno nasprotno.

Medijski prostor je ožila, medijski prostor je zaostrovala. Že sam jezik, politični jezik je zaostrovala. Zmerjala je novinarje, ustvarjalce medijskih vsebin. Spoštovana sekretarka, res je. Vsakdo lahko pritrdi. Da ne govorim seveda o napadih na nacionalno televizijo kot nek osrednji informativni servis za državljanke in državljane in na drugi strani čisto postopkovni napad, jasen napad na STA in finančno hiranje, pa vemo, da je tam zaposlenih 100 in nekaj ljudi pod vprašanje postavljena njihova socialna varnost, posledično in čisto nič manj pomembno pa pod vprašaj postavljene pravic javnosti do obveščenosti.

Tukaj gre za cenzuro informacij nad čemer bdi Ministrstvo za kulturo, na čemer bdi vladni urad za komuniciranje in gre za sankcioniranje neposlušnosti medijev, ki ne poročajo po godu trenutne vlade.

Zdaj, jaz vem, da je ob takšni vladi ob tako katastrofalnemu upravljanju z epidemijo in siceršnjmi družbenimi vprašanji je lahko bit kritičen do vlade in morebiti bolj kot kadarkoli v preteklosti, ampak naloga medijev, naloga novinarjev je nastavljanje ogledala. Jaz verjamem, da Janez Janša da Janezu Janši to ni pogodu in njegovi kliki, ampak kaj moremo. Medije imamo in treba je zagotovit preko medijev državljankam in državljanom to osnovno pravico do obveščenosti in tukaj bi vlada, tukaj bi UKOM in Ministrstvo za kulturo moralo bit prvi branik tega principa brez da se varuh človekovih pravic ali pa nek kritični poslanec Primož Sitar iz Levice sploh oglasi.

Tako da to je moj poziv vladi, da gre v tej smeri. Nekaj časa še imate da popravite vtis, čeprav mi izkušnja pravi drugače. Sicer pa še enkrat hvala varuhu za poročilo. Od sekretarke se pa nadejam odgovora na vprašanje, torej o številu nerešenih vlog iz leta 2020 ali pa tistih, ki so neupravičeno zaradi neke ministrove samovolje odprti še danes. Hvala lepa.

Hvala. Preden dobi besedo kolega poslanec Marko Bandelli, imamo še eno pooblastilo, in sicer Mojca Žnidarič prihaja iz kvote SMC, tako da kolega Bandelli, izvolite.

Hvala predsednik za besedo. Zdaj tukaj velikih stvari nimam za povedati, ker mislim, da je bilo povedano kar dosti in tudi se strinjam z veliko zadev, ki ste tudi vi opozorili.

Ampak dejstvo je, da s temi podatki, ki malo pretresejo človeka ko bereš, da ste obravnavali eno tretjino več zadev. In zdaj se človek vpraša, ne to je dokaz, da je ta mislim da je ta kriza te pandemije po moje kruto posegla v vsakdanjost in poglobila se je tudi revščina kot ste videli. To smo pokazali, dokazali, videli, povečuje se nasilje. Kar se dogaja tukaj zunaj, to je čisto nasilje določenih ljudi, ki vplivajo na šibkost, če bi tako rekel samega sebe in tukaj rata en problem in tukaj moramo kaj napravit. Narašča na tak način sama neenakost in diskriminacija. To je zelo veli problem in jaz mislim, da je tudi viden.

Zdaj pol vi tukaj pišete v bistvu varuh opozarja, da je nujno, da se z epidemijo soočamo ob upoštevanju določenih standardov in sicer na način, da so sprejeti ukrepi legitimni. In potem navajate tukaj ne, da so sorazmerni, dobro sorazmerni bi lahko videli, koliko je tu sorazmernosti. Je pa druga točka, ki mi je pa vprašajte nediskriminatorni ne. Zdaj, če sami vidite ni res, ker PCT je razdelil ljudi in omejitve s tem PCT so velike, so ogromne in niso vedno upravičene. Bodimo pošteni, niso vedno upravičene. Jaz osebno nisem noben proti cepilec sem cepljen sem večkrat povedal in vsa moja družina je cepljena in tudi vedno svetujem nekomu, da raje da se cepijo kot ne ampak so ljudje, ki iz principa iz določenih razmišljanj njihovih takih ali drugačnih tudi nekateri se ne morejo ker zdravstveno jim ni priporočeno, da se cepijo.

Ampak tukaj država dela diskriminacijo s temi ljudmi. Moramo omisliti, jaz se ne strinjam no, da se praktično zdrvi ljudje, ki se niso cepili pač in niso niti prebolevniki, da so tako omejeni. Tudi same zahteve po moje so nečloveške zahteve glede testiranja, vedno slabše, nikoli ni bilo prej tega. Nikoli ni bilo. V enem letu in pol, če govorim nazaj, nikoli ni bilo tega. Če gledamo diskriminatorno do delodajalcev tudi, ker delodajalci morajo plačevati in teste in njihove ure. To se pravi, da je en kup stvari, ki v tej drugi točki nediskriminatoren ne smejo bit nediskriminatorni, se ne strinjam, ne. Prav zaradi razlogov, ki sem jih povedal.

Zdaj tretja točka, napišete so nujni za dosego cilja. Ja, ampak za kakšno ceno? To se moramo vprašati.

V četrti točki piše strokovno utemeljeni. Zdaj tukaj v strokovnost, utemeljenost jaz dvomim, ker že sami strokovnjaki med sabo niso istih mnenj. To se pravi, vemo sami, da kar povzroča potem to. Stroka, ki je zdaj sestavljena je politična stroka, strankarska in ta stroka smo tudi ugotovili se razlikuje po pričevanju oseb, ki so v stroki sami, da so neenotni. In to daje slabe signale ljudem in pa zaradi tega se dogaja to.

Potem je točka pet, ki pišete, zakoniti. Vse sprejemamo z in odrejamo z odloki. To se pravi ni zakonskih podlag to tudi vemo. Vladanje z odloki je dokaz avtokracije, ker drugače bi tu prišli v parlament bi demokratično moglo bit izglasovano. Če tega ni, če se vlada z odloki je to avtokracija. Se pravi narediti moramo delati tako, kot mi rečemo in tu moramo pogledati malo širšega vidika.

In potem na zadnje pišete še časovno omejeni. Kar jaz vem, imamo PCT pogoj, ki nimamo nobene časovnice, noben ne ve, koliko časa bomo imeli to. Se pravi, tudi to ni v redu. A bi rekli, da je to en mesec bomo se en mesec držali tako, šest mesecev, eno leto. Se pravi ti ukrepi niso legitimni, če grem analizirati tako jasno to zadevo. Se opravičujem, jaz jo vidim na tak način. Ni nujno, da je to res, lahko ampak tako čutimo ne.

In kar je krivec vsega tega jaz mislim to s tem sem pa strogo prepričan, da je to izredna slaba vladna komunikacija. In to je bila vse od vsega začetka osnova praktično z grožnjami in ne kakšnih človeških komunikativnih veščin ali pa je to bila človeško povedano in tolmačeno in izraženo. Vedno so bile grožnje. Če veš kot otroku, ko rečeš, če ne boš, boš fasal, če ne boš, boš ono, ti bomo dali globe, ti bomo naredili to kar je. To je grožnja, to so samo grožnje. In na tak način potem pride upor ljudi in potem pride do tega problema. Sem malo zašel tudi ven, ampak saj veste sami recimo v taki fazi, kjer moramo tudi vam javit to, kar ljudje čutijo,kar ljudje nam govorijo, kar ljudje nam pišejo. Ker nam pišejo ogromno. Verjemite, pišejo ogromno. Kakšen krat jaz odgovarjam, potem niti ne vem več kaj jim odgovorit, ker se ne čutim več v tisti fazi, da bi lahko sploh dajal jaz kakšen nasvet, ker ne vem več, ker imajo prav.

Ker v določeni fazi ljudje imajo prav. Predvsem z vidika zdravih ljudi, ki so zdaj primorani nekaj delati, ki so zdravi, niso bolani. V tem smislu, potem človek se dobi malo ukleščen v enih odločitvah.

Toliko z moje strani, drugega nimam jaz. Hvala predsednik.