Članice in člane odbora, vabljene ter ostale prisotne lepo pozdravljam! Začenjam 29. sejo Odbora za pravosodje.

Ob začetku seje vas prosim, da tekom celotne seje vzdržujete in spoštujete predpisano medsebojno razdaljo in nosite zaščitne maske.

Na seji kot nadomestne članice in člani odbora s pooblastili sodelujejo: mag. Dejan Židan, ki nadomešča mag. Meiro Hot iz Poslanske skupine SD, Boris Doblekar, ki nadomešča Evo Irgl iz Poslanske skupine SDS.

Ker k dnevnemu redu seje nisem prejel predlogov za njegovo spremembo, je ta določen, kot je bil predlagan s sklicem seje.

Prehajamo na 1. TOČKO DNEVNEGA REDA – PREDLOG ZAKONA O DOPOLNITVI ZAKONA O DELOVNIH IN SOCIALNIH SODIŠČIH, ki ga je Državnemu zboru v obravnavo predložila skupina poslank in poslancev s prvopodpisanim Miho Kordišem in je bil 10. 6. 2021 objavljen na spletnih straneh Državnega zbora.

Kot gradivo, objavljeno na spletnih straneh Državnega zbora, imamo na voljo še: mnenje Zakonodajno-pravne službe z dne 24. 8. 2021, mnenje Vlade z dne 15. 7. 2021, mnenje Sodnega sveta z dne 6. 7. 2021, skupno stališče reprezentativnih delodajalskih organizacij z dne 1. 7. 2021, pripombe Združenja svetov delavcev Slovenije z dne 16. 7. 2021, pripombe sindikalnih central z dne 16. 7. 2021 in mnenje Komisije Državnega sveta za državno ureditev z dne 7. 9. 2021. Danes smo prejeli še dopis Vrhovnega sodišča z dne 8. 9. 2021.

V poslovniškem roku amandmaji niso bili vloženi.

K tej točki dnevnega reda so bili s sklicem seje vabljeni: predlagatelj, skupina poslank in poslancev, prvopodpisani Miha Kordiš, Ministrstvo za pravosodje, Zakonodajno-pravna služba, Državni svet, Sodni svet in Vrhovno sodišče, ki pa sta svojo udeležbo na današnji seji opravičila, Gospodarska zbornica Slovenije, Zveza svobodnih sindikatov Slovenije, Združenje svetov delavcev Slovenije. Na predlog Poslanske skupine Levica sem vabil še Konfederacijo sindikatov 90 Slovenije, Delavsko svetovalnico, Konfederacijo sindikatov Pergam ter Konfederacijo sindikatov javnega sektorja.

Začenjam drugo obravnavo predloga zakona, v kateri bomo opravili razpravo in glasovanje o posameznih členih predloga zakona.

Odboru predlagam, da se razprava o vseh členih združi, v skladu s prvim odstavkom 128. člena Poslovnika Državnega zbora. Po opravljeni razpravi pa bomo glasovali o vseh členih predloga zakona skupaj. Ali kdo temu predlogu nasprotuje? Ugotavljam, da ne.

Besedo dajem predstavniku predlagateljev Mihi Kordišu za dopolnilno obrazložitev členov predloženega zakona. Še pred tem pa bi prebral še eno pooblastilo, in sicer mag. Andrej Rajh na današnji seji nadomešča Mašo Kociper iz Poslanske skupine SAB. Izvolite besedo za predstavitev predloga zakona.

Hvala za besedo, predsedujoči.

Kapitalizem je ime družbenogospodarske ureditve, kot jo imamo pri nas, najsi nam je to všeč ali ne. Po zaslugi delavskih bojev v preteklosti je slovenska različica še razmeroma socialna, ampak vsem različicam je skupno, da proizvodnjo dobrin in storitev vodi profitni motiv. Stvari, ki se v družbi delajo, se ne delajo zato, da bi se zadovoljile potrebe skupnosti ali potrebe posameznika, ampak zato, da se čim bolje, čim dražje prodajo in da lastniki kapitala ter njihovi nameščenci, se pravi menedžment, na ta račun lahko zaslužijo. To je strukturna značilnost kapitalizma, vsled katere se dogajajo pritiski na delavske plače, dogajajo se šikaniranja, mobing, ker poskuša kapital na vsak način povečati svojo rentabilnost, povišati svoje dobičke, ne glede na to, kakšno ceno v človeških življenjih delavskega razreda to pušča za sabo. Prav zato so se že v zametkih kapitalizma 200 let nazaj prvič delavci združili in organizirali v sindikate. Sindikalno gibanje je tisto, ki nam je priborilo osemurne delavnike, ki nam je priborilo proste vikende, ki nam je priborilo pravico do pokojnine, do bolniške in tako naprej. A vse te pravice se v zadnjih desetletjih vedno bolj krhajo, so vedno bolj pod napadom, tudi pri nas v Sloveniji. Množijo se nestalne, neredne, tako imenovane prekarne zaposlitve, delavniki se podaljšujejo, plače pa stagnirajo.

Eden izmed razlogov, zakaj je lahko menedžment oziroma kapital pridobil praktično neomejeno moč nad tem, kako delajo podjetja, in nad življenji delavcev, ki so zaposleni v teh podjetjih, je tudi to, da delavski predstavniki, bodisi v svetih delavcev bodisi na čelu sindikatov v podjetjih, niso ustrezno zaščiteni. Posledično tiste posameznike, ki opozarjajo na nepravilnosti v podjetjih, ki opozarjajo na to, da se kršijo delavske pravice, oziroma si zgolj prizadevajo za to, da bo njihovim sodrugom v tovarni ali na drugem delovnem mestu bolje, da bodo lahko dobili pravičnejše plačilo, so se ti delavski aktivisti znašli na udaru. Mobing, šikaniranje, to sem že omenil kot stalnico, ampak zdaj so ga deležni vedno bolj in bolj, iz preprostega razloga, ker se kapitalu splača utišati tiste najglasnejše delavske predstavnike, zato da že v kali, če le gre, zatre sindikalno gibanje v določenem obratu; koliko je to zakonito, koliko je nezakonito, je stvar debate. Orodje, ki se ga v tem discipliniranju poslužujejo, pa je odpoved pogodbe o zaposlitvi. Delavec je odvisen od svoje plače. Po definiciji nima ničesar drugega kot zgolj svoje lastne delovne zmožnosti, ki jo lastniku kapitala daje v najem. Od svoje plače, od svoje mezde je odvisen za vsakdanji kruh, pokrivanje najemnine in tako naprej. In seveda je orodje odpuščanja nekega delavskega predstavnika zelo učinkovito pri tem, da se prestraši vse zaposlene in se na ta način omogoča njihovo sindikalno organiziranje oziroma organiziranje za demokracijo v podjetju. Kako to pri nas poteka. Ključna vstopna točka je dejstvo, da je pri nas delodajalec postavljen v vlogo tožnika in sodnika hkrati. Delodajalec je tisti, ki se bo odločil, da je nek delavski predstavnik, sindikalist, kršil svojo pogodbo o zaposlitvi in da ga je lahko na tej osnovi krivdno odpustiti. In seveda tak delavski predstavnik, sindikalist, bo zaposlitev izgubil, svojo pravico pa bo šele naknadno lahko iskal in pogosto tudi našel na sodišču. A sodni postopki so dolgi, vlečejo se leto, dve. Kaj bo storil tak delavec, delavski predstavnik, brez vmesnega dohodka, ki je izgubil zaposlitev? Lahko se bo naslonil na družino, na prijatelje, na tovariše, ampak cilj delodajalca, tudi v slučajih, kjer bo izgubil tožbo in bo moral nazaj zaposliti nekega delavca, je dosežen – zaposleni v tem konkretnem delovnem okolju so prestrašeni, so disciplinirani. Celo, kot rečeno, ko izgubi tožbo in ko je sodno dokazano, da je nezakonito odpustil nekega delavskega predstavnika, se delodajalcu to kratkomalo splača. Naredijo računico, potegnejo bilanco in ugotovijo, da je preprosteje vreči človeka na cesto in tvegati izgubljeno tožbo čez leto ali dve, kot upoštevati njegove pravice in varovanje njegovega statusa kot delavskega predstavnika. Nimamo samo enega osamljenega primera, v zadnjih letih se je nabrala kar kopica tovrstnih primerov:

Javno komunalno podjetje Prodnik, po opozarjanju na nepravilnosti predsednik in podpredsednik sindikata ostaneta brez zaposlitve zaradi domnevnih krivdnih razlogov. Pod skupno protestno izjavo se podpiše 17 organizacij in sindikatov. Delovno sodišče je zavrnilo predlog začasne odredbe o zadržanju učinkovanja odpovedi. Tedanja bivša zaposlena sta pristala na poravnavo.

Infrastruktura Bled, d.o.o., izredna odpoved predsednici Sveta delavcev, ki je opozarjala na nepravilnosti pri poslovanju. Delovno sodišče je zavrnilo predlog začasne odredbe o zadržanju učinkovanja odpovedi, nakar je brezposelna delavka seveda pristala na poravnavo, bila je v to prisiljena.

Arriva Dolenjska in Primorska, d.o.o., odpoved delovnega razmerja glavnemu sindikalistu tik pred začetkom stavke – zakaj? –, zato ker je javno opozarjal na šikaniranje delavcev v podjetju, na izkoriščanje delavcev in na mahinacije s tehnično opremo, ki se jih je posluževalo podjetje. Višje delovno in socialno sodišče je odločilo, da je družba Arriva Dolenjska in Primorska, d.o.o., vozniku avtobusa in sindikalistu nezakonito odpovedala delovno razmerje. Sodba je pravnomočna, oseba se je že vrnila na delovno mesto, ampak, kot sem uvodoma izpostavil, škoda je bila že storjena.

Bosch Rexroth, d.o.o., opozorilo predsedniku Sveta delavcev pred redno odpovedjo, ki je pod pritiski rezultiralo v »sporazumno«, v narekovajih, odpoved pogodbe o zaposlitvi.

Steklarna Rogaška, d.o.o., opozorilo pred redno odpovedjo predsedniku Sveta delavcev, ki je bilo kasneje rešeno z mediacijo.

Zavarovalnica Triglav, d.d., izredna odpoved predsedniku sindikata, ki je opozarjal na nepravilnosti poslovanja.

Adria Airways, d.o.o., izredna odpoved članu Sveta delavcev in predstavniku delavcev v upravnem odboru zaradi aktivnega prizadevanja za delavski odkup podjetja.

Helios, d.o.o., izredna odpoved predsednici Sveta delavcev in podpredsednici sindikata, ki je opozarjala na namere novega avstrijskega vodstva.

Teš, d.o.o., izredna odpoved članu Sveta delavcev in predsedniku sindikata, ki je vlado in… /?/ opozarjal na slabo vodenje podjetja.

Lama – to je danes Titus -, Dekani, d.o.o., odpoved pogodbe o zaposlitvi sindikalnemu zaupniku in predsedniku Sveta delavcev, ki se je po dveh letih in pol na sodišču izkazala za nezakonito, sindikalni zaupnik pa je prejel odškodnino in pravico do vrnitve na delovno mesto.

To je zgolj deset primerov pritiskov na predstavnike zaposlenih v delavskih svetih in v njihovih sindikatih, ki so se lahko odvili ravno zato, ker ima delodajalec v rokah instrument, da jih nažene iz podjetja, da jim vzame zaposlitev, tudi nezakonito, ker to preprosto lahko stori. Ker se bo odločil, najsi je to res ali ne, da so kršili pogodbo o zaposlitvi, da so kršili svoje delovne obveznosti, in jih postavil pred vrata podjetja. Potem naj se pa sami znajdejo, kot vedo in znajo, v sodnih mlinih in v sodnih postopkih.

V Levici predlagamo, da se situacijo naslovi in da se delavskim predstavnikom omogoča posebno varstvo, kot bi ga po naši zakonodaji že sicer morali uživati, a ga, žal, ne, ker se določbe v praksi zelo težko sprovajajo. Zelo konkretno predlagamo naslednje: če je delavskemu predstavniku vročena odpoved pogodbe o zaposlitvi, pa se ta nanjo pritoži, Delovno in socialno sodišče izvršbo te odpovedi zadrži, dokler ni na sodišču krivda delavca, češ da je zares kršil delovno razmerje, kot to zatrjuje delodajalec, dokazana. Naj se najprej takemu človeku dokaže, da je res kršil svoje delovne obveznosti, pa naj se ga potem postavi na cesto, če se izkaže, da te navedbe delodajalca držijo. Trenutno je situacija obratna – delodajalci zgolj trdijo, da so delavci, delavski predstavniki kršili svoje delovne obveznosti, v resnici pa je to zgolj vzvod, orodje, da se jih utiša, da se jih disciplinira, da se jih spravi iz podjetja in na ta način zamori celoten delavski kolektiv, saj jih udari po glavi in po nosu, da ja ne bodo še naprej opozarjali na krivice, ki se dogajajo njim, ali malverzacije, ki se dogajajo v poslovodenju podjetja. Taka ureditev, kot jo predlagamo, ne bi bila nikakršen unikum. Podobno, recimo, poznajo v Avstriji in Belgiji, sploh v Avstriji lahko najdemo nek vzor, na katerega se slovenski politični razred tako zelo rad sklicuje. V Avstriji, recimo, se delavske predstavnike oziroma člane sveta delavcev lahko odpusti samo s soglasjem delovnega sodišča, sodišče pa odpoved pogodbe o zaposlitvi odobri samo v zelo natančno določenih okoliščinah, se pravi, za odpuščanje delavskih predstavnikov je potrebno soglasje delovnega sodišča. Tudi v Nemčiji, tudi v Nemčiji je potrebno soglasje delovnega sodišča. Še tretji primer bi lahko našli v Belgiji. Če delodajalec predstavnika delavcev obtoži krivdnega ravnanja, mora o tem obvestiti posameznika, sindikat ali svet delavcev, ki ga je imenoval, in delovno sodišče, ter pojasniti, zakaj nadaljevanje delovnega razmerja ni mogoče. Delodajalec in delavec se nato zglasita na delovnem sodišču, kjer se poskuša doseči dogovor oziroma soglasno razrešitev spora. Če to ni mogoče, sodišče odloči, ali je odpoved pogodbe o zaposlitvi upravičena. V Belgiji torej v primeru predstavnikov delavcev ravno delovno sodišče odloči, ali je odpoved pogodbe delavskemu predstavniku utemeljena. Točno to predlagamo v Levici z današnjo zakonsko intervencijo. Zaščitimo delavske predstavnike. Vemo, da to zaščito nujno potrebujemo, da jih ne bodo še naprej delodajalci preganjali in nezakonito postavljali na cesto, zgolj zato, ker se zavzemajo za pravice svojega delovnega kolektiva, za transparentno in korektno vodenje podjetja oziroma zgolj izvajajo svoje zakonske, tudi ustavne pravice in dolžnosti.

Hvala lepa.

Želi besedo predstavnica Zakonodajno-pravne službe? Vidim, da želi, zato dajem besedo gospe Katarini Kralj. Izvolite.

Hvala za besedo, gospod predsednik.

V Zakonodajno-pravni službi smo pripravili pisno mnenje, ki ste ga dobili 24. avgusta 2021, zato ga bom samo kratko povzela.

Kot je uvodoma že povedal predlagatelj, predlog zakona določa pogoje za izdajo začasne odredbe v primeru izpodbijanja odpovedi pogodbe o zaposlitvi predstavniku delavcev, ki po naši delovnopravni zakonodaji uživa posebno pravno varstvo, kar je v skladu tudi s Konvencijo MOD številka 15. V konkretnem primeru se v procesnem predpisu predlaga, da sodišče izda začasno odredbo po uradni dolžnosti, ne glede na to, ali so izpolnjeni pogoji za začasno odredbo po Zakonu o izvršbi. To je zakon, ki na sistemski ravni ureja institut začasnih odredb za vse postopke pred sodišči. Ugotavljamo, da je predlagana ureditev nesistemska, saj pomeni velik odstop od sistemske ureditve v Zakonu o izvršbi in zavarovanju, v skladu s katero morajo biti za izdajo začasne odredbe kumulativno izkazani pogoji, ki jih določa zakon. Torej, primarni pogoj, ta mora biti izpolnjen v vsakem primeru, to je verjetna izkazanost terjatve in vsaj en pogoj, določen v drugem odstavku 272. člena ZIS, na primer nevarnost, da bo uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena. Predlog zakona pa drugače kot v tej sistemski ureditvi, ki ureja začasne odredbe za vse postopke pred sodišči, uvaja avtomatizem pri izdaji začasnih odredb, saj predstavniku delavcev kot upniku ni treba izkazati nobenih vsebinskih pogojev za izdajo začasne odredbe, niti primarnega pogoja, da je obstoj njegove terjatve verjetno izkazan. Sodišče po predlagani ureditvi v ničemer vsebinsko ne odloča, dejansko gre za ex lege začasno odredbo. To, na primer, pomeni, ker se ne zahteva niti pogoj verjetne izkazanosti terjatve, da bo začasna odredba izdana tudi v primeru, če bo iz podatkov v spisu nesporno izhajalo, da so trditve predstavnika delavcev o nezakoniti odpovedi delovnega razmerja očitno neutemeljene. S tem se izgublja osnovni namen začasnih odredb, kot jih pozna naš pravni sistem. Torej, zagotoviti začasno zavarovanje terjatve do pravnomočne odločitve sodišča, če je tožbeni zahtevek verjetno utemeljen in če so podani drugi pogoji za izdajo začasne odredbe. Danes smo pridobili tudi mnenje Vrhovnega sodišča, ki opozarja še na druge pomanjkljivosti predlagane ureditve in tudi pove, če bo že prišlo do spremembe ureditve začasnih odredb v korist delavskih predstavnikov, da se jim bo zagotovilo še dodatno varstvo, ki je morebiti potrebno, da je sedež materije predvsem Zakon o delovnih razmerjih.

Hvala.

Hvala tudi vam.

Želi besedo predstavnica Ministrstva za pravosodje? Izvolite.

Spoštovani predsednik, hvala za besedo.

Uvodoma opravičujem neprisotnost ministra in državnega sekretarja, ki je bolniško odsoten. Na podlagi četrtega odstavka 235. člena Poslovnika Državnega zbora predstavljam Ministrstvo za pravosodje in besedo predajam Radu Feletu, vršilcu dolžnosti generalnega direktorja Direktorata za organizacijsko zakonodajo in pravosodno upravo.

Hvala.

Izvolite.

Hvala lepa za besedo.

Vsi lepo pozdravljeni!

Tudi mnenje Vlade ste prejeli že pred časom, zato samo kratko. Vlada sicer podpira temeljni cilj predloga zakona, da se delavskim predstavnikom v skladu z ustavno zaščito sindikalnega organiziranja in pravice do sodelovanja nudi posebno pravno varstvo tudi v postopkih odpovedi pogodb o zaposlitvi, vendar pa meni, da je urejanje problematike, kot je vzpostavljena v tem zakonu in na način, kot je predlagan, torej z institutom začasne odredbe, kot je tudi predstavnica ZPS rekla, ex lege začasne odredbe, torej, da ta ureditev ne predstavlja ustrezne rešitve. Vlada je najprej prepričana, da že veljavna zakonodaja zagotavlja učinkovito pravno varstvo delavskih predstavnikov, upoštevaje ratificirano Konvencijo MOD številka 135. V mnenju ste lahko videli, da je nanizana najprej vsebina 113. člena Zakona o delovnih razmerjih, ki določa, da predstavnik delavcev, ki mu je bila odpovedana pogodba o delu, in če je ob tem negativno mnenje sindikata o tem, lahko zahteva zadržanje učinkovanja odpovedi do 30 dni od vročitve odpovedi, do začetka sodnega varstva oziroma arbitraže. Potem, če je zoper takšno odpoved vložena tožba, pa lahko ob vložitvi tožbe zahteva tudi začasno odredbo in je odpoved zadržana do odločitve sodišča o utemeljenosti začasne odredbe. Nadalje Vlada izpostavlja tudi 215. člen Zakona o delovnih razmerjih, v katerem je predvideno, da lahko inšpektor za delo, da se prepreči samovoljno ravnanje ali odvrne nenadomestljiva škoda, zadrži učinkovanje prenehanja pogodbe o zaposlitvi zaradi odpovedi, torej do poteka roka za mediacijo ali arbitražo oziroma sodno varstvo. In potem je tudi Kazenski zakon, njegov 200. člen, ki ureja kršitev pravice do sodelovanja pri opravljanju in kršitev sindikalnih pravic opredeljuje kot kaznivo dejanje.

Tudi že predstavnica Zakonodajno-pravne službe je povedala, da se dejansko s to dopolnitvijo Zakona o delovnih in socialnih sodiščih sodišču po uradni dolžnosti nalaga v bistvu samo administriranje. Torej sodišče, ki naj bi sodilo, zato pa je sodišče, o tem nič ne bo odločalo, ampak bo samo izdalo začasno odredbo, kar pa menimo, da ni ustrezno, zato tega predloga zakona Vlada ne podpira.

Hvala lepa.

Hvala tudi vam.

Želi besedo predstavnica Državnega sveta? (Želi.) Besedo ima gospa državna svetnica Bojana Potočan. Izvolite.

Hvala lepa za besedo.

Lep pozdrav vsem navzočim!

Komisija za državno ureditev je 1. 9. 2021 obravnavala ta predlog zakona in predloga zakona ne podpira. Komisija je prisluhnila predstavitvi novele in različnim mnenjem ter pripombam nanje in opravila tudi razpravo. V razpravi je bilo izrečeno opozorilo, da zakon ni bil poslan v razpravo strokovni javnosti v celoti. Prav tako je bilo poudarjeno, da predlog zakona ne predstavlja ustreznega načina za reševanje problematike nezakonitih odpuščanj delavskih predstavnikov v podjetjih. Če prihaja do zlorab zakonodaje, je treba urediti predpise, ki bodo takšne zlorabe preprečevali, če ni zadeva v sedanji zakonodaji ustrezno urejena. Nikakor pa ni pravilen način poseganja v procesni predpis, ki je za vse, ki sodelujejo v sodnih postopkih, narejen na enak način. Začasna odredba se enotno ureja po Zakonu o izvršbi in zavarovanju in namen je, da se izpolnijo pogoji, ki so za začasne odredbe opredeljeni, vsaj verjetnost terjatve in nastanek škode oziroma drugih okoliščin, ki so določene po Zakonu o izvršbi in zavarovanju. Upoštevati je treba, da je zakonodaja urejena na abstraktni ravni in se ne more ukvarjati s konkretnimi primeri. Začasne odredbe rešujejo tudi druge družbeno pomembne situacije, kot na primer v družinskih razmerjih dodelitev otrok, preživnine in tudi druge življenjsko pomembne situacije. In če bi se sedaj samo za tovrstno situacijo uredilo drugačen institut sistema začasne odredbe, bi tako v neenak položaj spravili vse druge udeleženci v postopkih, ker bi takšnega varstva ne mogli doseči. Prav tako ni namen sodišč, da po uradni dolžnosti izdajajo začasne odredbe, to je v nasprotju s tem, kar je naloga sodišč, ki v civilnih in delovnih postopkih predvsem sodijo na osnovni predlogov in tožb. Zato predlagani način, poleg tega, da je neprimeren glede na sistemsko ureditev, tudi posega v enakost podobnih položajev in krši postopkovna pravila, ki ne bi bila več enotno urejena.

V zvezi s tem se je potem tudi opravila razprava o številu takšnih primerov, ki so ocenjeni kot zloraba in kot podlaga temu predlogu. In je bilo pojasnjeno, da je takih primerov deset, kot je tudi danes že opredelil predlagatelj. Predstavnica sindikalnih central pa je omenila, da je 40 bolj izpostavljenih primerov, ki so jih poznali dve leti nazaj. Prav tako je bilo omenjeno, da te začasne odredbe praviloma sodišča zavračajo, ker ne prepoznajo zlorabe teh pravic, tako kot zatrjujejo predlagatelji.

Poslušali smo tudi stališče delodajalskih organizacij, ki so podale opozorilo, da pogovor o nekaterih zlorabah zakonodaje in nedovoljenih praksah ne sme ustvariti vtisa, da je to večinski način delovanja v podjetjih. Gre za nekatere primere, ki so vredni obsodbe, vendar večina gospodarskih subjektov deluje korektno in spoštuje zakonodajo, tudi tisto, ki je namenjena posebnemu varstvu delavskih predstavnikov. Delodajalci želijo imeti zgledno in dobro poslovanje z delavci in imajo tudi ustrezno vzpostavljen dialog. Predstavnica delodajalskih organizacij je v razpravi še enkrat poudarila, da delodajalske organizacije menijo, da je z Zakonom o delovnih razmerjih, in sicer z določbami v 112. in 113. členu, področje zaščite delavskih predstavnikov v slovenski zakonodaji ustrezno urejeno.

Po opravljeni razpravi smo opravili glasovanje in predlog je bil zavrnjen.

Hvala.