Vse članice in člane odbora, kakor tudi vse nadomestne članice in člane prav lepo pozdravljam. Pozdravljam tudi vse vabljene in vse ostale prisotne!

Pričenjam 39. nujno sejo Odbora za kulturo.

Obveščam vas, da so zadržani, in se seje danes ne morejo udeležiti naslednji članice in člani odbora, opravičilo smo dobili od poslanca Marka Bandellija, imamo pa tudi nekaj pooblastil, skratka nadomestni člani so naslednji: poslanec Nik Prebil nadomešča poslanko Jerco Korče iz kvote LMŠ, poslanec Jurij Lep nadomešča mag. Branislava Rajića iz kvote Nepovezanih, poslanec Franci Kepa nadomešča Eleno Zavadlav Ušaj iz kvote SDS, potem pooblaščena je gospa Nada Brinovšek nadomešča poslanca Jožefa Lenarta iz kvote SDS, Dušan Šiško nadomešča poslanca Zmaga Jelinčiča iz SNS in Gregor Perič je iz kvote SMC. Samo malo, in poslanka Tina Heferle nadomešča poslanca Aljaža Kovačiča. Tako.

S sklicem ste prejeli naslednji dnevni red seje odbora, to je MNENJE ODBORA O ZAHTEVI DRŽAVNEGA SVETA ZA PONOVNO ODLOČANJE O ZAKONU O SPREMEMBAH IN DOPOLNITVAH ZAKONA O AVDIOVIZUALNIH MEDIJSKIH STORITVAH, ZAHTEVA ZA PONOVNO ODLOČANJE. Ker v poslovniškem roku nisem prejela predlogov v zvezi z dnevnim redom je določen takšen dnevni red, kot ste ga prejeli s sklicem seje.

Prehajamo na obravnavo 1. TOČKE DNEVNEGA REDA. Gradivo objavljeno na spletnih straneh Državnega zbora ste prejeli, zahtevo Državnega sveta z dne 16. 7. 2021, mnenje Zakonodajno-pravne službe z dne 16. 8. 2021, mnenje Vlade o zahtevi Državnega sveta, da Državni zbor ponovno odloča o Zakonu o spremembah in dopolnitvah zakona o avdiovizualnih medijskih storitvah, z dne 8. 9. 2021. Vabljeni na sejo so bili predstavniki Vlade, ministrstvo za kulturo, Zakonodajno-pravna služba in Državni svet.

Zdaj pa dajem besedo predstavniku Državnega sveta Republike Slovenije, državnemu svetniku Branimirju Štruklju, da nam predstavi razloge za veto. Prosim.

Hvala lepa predsednica za besedo. Lepo pozdravljene spoštovane poslanke in poslanci, spoštovani gostje. Kot veste je Državni svet na vložen veto, ki ga je dala Komisija za kulturo, šolstvo, znanost in šport, ki jo vodim izglasovala veto na Zakon o spremembah in dopolnitvah zakona o avdiovizualnih medijskih storitvah.

Državni svet je v veliki meri sledil opozorilom strokovnjakom in strokovnjakinj s tega področja, da so domači ponudniki avdiovizualnih medijskih storitev pravzaprav v izrazito nepriviligiranem položaju v odnosu do tujih ponudnikov in da na nek način zakon prezre, da z razliko od tujih ponudnikov domači izrazito veliko vlagajo v domače avdiovizualno produkcijo, hkrati pa namesto da bi bilo to eno od pomembnih dejstev, ki bi na drugi strani pomenilo potem olajšavo oziroma potem neko pozitivno diskriminacijo če hočete glede na to, da je to da je produkcija avdiovizualna v domačem slovenskem jeziku ena od pomembnih opredelitev tudi sicer programov orientacij naše države in na področju kulture pa pač dobijo še na nek način kazen v obliki 6% bom rekel neke šticunge ali pa če hočete pač nekih prispevkov, ki jih morajo dajati.

Pravzaprav to na tej točki glede na to, da same direktive pa tukaj ne decidirano ne odrejajo kaj naj posamezne država kako naj to uredi, tega pravzaprav te geste vztrajanja pri neki deklarativnem izenačevanju tega prispevka pravzaprav se zdi, da gre v škodo domači produkciji in to je prav v tej kombinaciji prizadevanj za pač to produkcijo domačo, Državni svet izrazito bil občutljiv na to in tudi zaradi tega zakon zavrnil.

Druga taka pomembna lastnost, na katero je tudi zakonodajna služba opozorila pa je povsem odprto vprašanje torej tega prispevka v to evropsko to je za razvoj evropskih avdiovizualnih del, kjer ni povsem jasno, ni nobenih jasnih kriterijev na kakšen način in kako se ta sredstva potem porabljajo in zdi se, da je tu dobili Ministrstvo za kulturo preveliko diskrecijsko pravico oziroma pooblastila, ki mu gredo iz tega naslova. Zato smo pač pozvali predlagatelja oziroma zakonodajalca, da še enkrat premisli o teh točkah, kajti argumenti na strani slovenskih produkcijskih hiš so bili zelo jasni in močni, da pač tega ne bodo zdržali, pri čemer pa saj veste, od nekega netfliksa kar po navadi potem Ministrstvo za kulturo trdi, da bo prispeval enako, bomo mi zelo težko izterjali kakršnekoli bom rekel davke, še zlasti zato, ker nimamo nobenih možnosti, da bi sploh vedeli kako so oni porabljali sredstva, kaj so počeli.

Skratka to je čista iluzija in bolj figov list zato, da se zmehčajo ta opozorila, ki jih je Državni svet povsem jasno izrekel in tudi potem izglasoval veto, tako da naš poziv gre v skladu z zakonodajo Državnemu zboru, da ponovno premisli o zakonu in odpravi te pomanjkljivosti, zato da bi lahko začel uspešneje in bolj učinkovito funkcionirati. Hvala lepa.

Najlepša hvala. Zdaj pa dajem besedo predstavnici Zakonodajno-pravne službe gospe Miri Palhartinger. Prosim.

Dober dan, hvala za besedo. ZPS je pripravila pisno mnenje v katerem najprej pravzaprav povzema navedbe iz zahteve Državnega sveta za ponovno odločanje, to je na tem mestu pravzaprav odveč predstavljati, kajti zahteva je bila pravkar predstavljena, zato bi zgolj sklenila.

ZPS je v mnenju ugotovila, da del navedb se nanaša na jasnost ureditve prispevka za razvoj evropskih avdiovizualnih del, pri čemer je v postopku sprejemanja zakona tudi sama opozorila na problem jasnosti nekaterih določb, vendar amandmaji, s katerimi bi bile te določbe v celoti v smislu teh pripomb spremenjene niso bili predlagani oziroma sprejeti. Sicer je pa glavnina zahteve osredotočena na opozorila, ki se nanašajo na vprašanje primernosti zakonske ureditve. Ta vprašanja so vsebinske narave in presegajo naloge, ki jih ima ZPS v skladu s 27. členom Poslovnika, zato se ZPS do njih ne more in ne opredeljuje. Hvala.

Najlepša hvala. Zdaj pa dajem besedo predstavnici Vlade gospa Uršula Menih Dokl, generalna direktorica Direktorata za medije, beseda je vaša. Prosim.

Ja, spoštovana predsednica, spoštovani poslanci in poslanke, lep pozdrav.

Dovolite, da pojasnim o zakaj Vlada ne sprejema in nasprotuje pomislekom, ki jih je imel Državni svet. Iz obrazložitve zahteve Državnega sveta namreč izhaja, da Državni svet nasprotuje ureditvi iz 18. člena zakona, ki določa obveznost prispevka za razvoj evropskih avdiovizualnih del, in sicer za to, ker so kot zavezanci določeni vsi ponudniki avdiovizualnih medijskih storitev in ne le ponudniki na zahtevo, kot naj bi bil po mnenju Državnega sveta primarni namen direktive.

Vlada Republike Slovenije se z mnenjem seveda ne strinja in pravi, da sprejeta zakonska rešitev v novem 16.a členu ne sledi direktivi, torej še enkrat se Vlada s tem ne strinja. Določba novega 16.a člena, ki nalaga plačilo letnega prispevka za razvoj evropskih avdiovizualnih del v višini 6% bruto letnega prihodka ustvarjenega v Republiki Sloveniji , ki so ga v proračunski sklad dolžni plačati ponudniki avdiovizualnih medijskih storitev s sedežem v Republiki Sloveniji in ponudniki avdiovizualnih medijskih storitev iz drugih držav nad katerimi Republika Slovenija sicer nima jurizdikcije vendar pa so njihove storitve ciljno usmerjene na ozemlje Republike Slovenije ima pravno podlago v spremenjenem drugem odstavku 13. člena direktive, ki določa, da države članice od ponudnikov medijskih storitev pod njihovo pristojnostjo lahko zahtevajo, da finančno prispevajo produkcije evropskih del vključno z neposredno naložbo v vsebino in prispevki v nacionalne sklade.

Take finančni prispevke lahko države članice zahtevajo tudi od ponudnikov medijskih storitev katerih ciljno občinstvo je na njihovem ozemlju, sedež pa imajo v drugih državah članicah, pri čemer morajo biti ti prispevki sorazmerni in nediskriminatorni. Zadevna določba direktive govori o vseh vrstah ponudnikov medijskih storitev. Prav tako omenjena določba direktive jasno določa, da se lahko finančni prispevki uvedejo za tuje medijske ponudnike zgolj ob predpogoju, da so takšni finančni prispevki določeni tudi za domače ponudnike medijskih storitev.

Stališče Državnega sveta da bi se morala obveznost prispevkov v skladu z evropsko avdiovizualno produkcijo nanašati izključno na ponudnike avdiovizualnih medijskih storitev na zahtevo oziroma zgolj in samo na tuje ponudnike ne izhaja iz določb direktive, saj le ta ne dopušča razlikovanja med domačimi in tujimi ponudniki medijskih storitev.

Vlada zato odločno zavrača navedbe Državnega sveta, da naj bi nova zakonska ureditev pomenila le dodatno nesorazmerno obdavčitev slovenskih izdajateljev in ponudnikov avdiovizualnih medijskih storitev in s tem diskriminatorno oziroma neenako obravnavo v primerjavi s tujimi ponudniki avdiovizualnih medijskih storitev.

Sprejeta rešitev namreč v skladu z direktivo na vse vrste ponudnikov avdiovizualnih medijskih storitev tako domače kot tuje, ki tergetirajo slovensko občinstvo, določa enake obveznosti. Pri tem pa zakon za določitev tujih ponudnikov, ki so dolžno vplačevati v sklad določa tri alternativne pogoje oziroma kriterije. Namreč, da razširjajo avdiovizualna komercialna sporočila namenjena gledalcem Republike Slovenije ali da so storitve programov in oglaševanja ter drugih promocijskih dejavnosti vključno s podnaslavljanjem in sinhronizacijo v slovenščini ali pa da število naročnikov v Republiki Sloveniji presega 1000.

Vlada nadaljnje pojasnjuje, da se prvotno predlagana rešitev po kateri bi se lahko namesto neposrednega plačila letnega prispevka zakonska obveznost izpolnila tudi na alternativen način, tako imenovan na način neposrednih vlaganj v produkcijo evropskih avdiovizualnih del in na nakup licenčnin in licenčnih pravic za ta dela ni pokazala za najbolj optimalno in primerno. Namreč ob dejstvu, da so za ponudnike avdiovizualnih medijskih storitev tako domačih kot iz drugih držav Evropske unije že predpisane relativno visoke letne kvote evropskih avdiovizualnih del za televizijske programe je to 50%, za storitve na zahtevo pa po novem 30%.

Pri taki rešitvi realno gledano ne bi mogli pričakovati, da bi prišlo do kakšnih občutnih vplačil v sklad za evropsko avdiovizualno produkcijo, ki bi potem lahko postal samo mrtva črka na papirju in ne bi dosegel svojega namena. Obstaja namreč velika verjetnost, da bi tuji ponudniki z lahkoto dokazali, da so v evropska dela kjerkoli predvsem kjerkoli znotraj Evropske unije nikakor pa ne samo na področju Republike Slovenije investirali znesek v predpisanem odstotku letnega prometa ustvarjenega samo v Republiki Sloveniji in jim posledično sploh ne bi bilo treba vplačevati v ta sklad.

Do tega bi skoraj zagotovo prišlo v primeru največjih svetovnih ponudnikov avdiovizualnih medijskih vsebin, kot so Netflix, SBO, GO in drugi, ki že sedaj vlagajo precejšnja sredstva v produkcijo evropskih avdiovizualnih del. Domačih ponudnikov, ki v primerjavi z digitalnimi velikani načeloma ne vlagajo ogromnih sredstev v produkcijo evropskih avdiovizualnih del in nastopajo večinoma samo na slovenskem trgu pa bi tako dejansko ostala na voljo zgolj možnost, da obveznost izpolnijo z vplačilom v sklad.

Na ta način bi bili torej slovenski ponudniki postavljeni v neenakopraven položaj v primerjavi s tujimi in bi se lahko njihov status samo še poslabšal na tem konkurenčnem skupnem trgu.

Vlada pojasnjuje tudi, da v šestem odstavku novega 16.a člena povsem jasno določuje kateri prihodki štejejo v osnovo za obračun prispevka in to so prihodki od prodaje avdiovizualnih medijskih storitev ter od naročnin on oglaševanja, ki jih v Republiki Sloveniji ustvari ponudnik avdiovizualne medijske storitve brez vključenega DDV. Med prihodke ponudnikov avdiovizualnih medijskih storitev štejejo tudi prihodki povezanih oseb, pred katerih ponudniki avdiovizualnih medijskih storitev izvajajo trženje in pa od zneska, ki ga je ponudnik zavezan prispevati v skladu 16.b člena se odšteje davek na dobiček, ki ga je za posamezno leto ponudnik avdiovizualnih medijskih storitev vplačal v Republiki Sloveniji, kar je seveda ugodno za slovenske ponudnike.

Neutemeljen je zato tudi očitek Državnega sveta, glede pomanjkljive opredelitve sklada za evropsko avdiovizualno produkcijo, ki se bo financiral s prispevkom za razvoj evropskih avdiovizualnih del in bo z njim upravljalo Ministrstvo za kulturo, ker da v zakonu ni opredeljenih kriterijev za porabo teh sredstev oziroma je to prepuščeno podzakonskim aktom oziroma presoji ministrstva. Tukaj Vlada odgovarja, da so kriteriji za uporabo sredstev iz Sklada za evropsko avdiovizualno produkcijo določeni v četrtem odstavku novega 16.b člena, da se lahko sredstva sklada namenijo za prvič, spodbujanju ustvarjalnosti na filmskem in avdiovizualnem področju, drugič, ustvarjanje posameznih pogojev za filmsko avdiovizualno in kinematografsko dejavnost ter tretjič za razvoj in izobraževanje v zvezi s filmsko in avdiovizualno dejavnostjo.

V prvem odstavku novega 16.b člena je prav tako določeno, da se sklad ustanovi v skladu z zakonom, ki ureja javne finance. Zakon o javnih financah pa v 56. členu določa, da se proračunski sklad ustanovi s posebnim zakonom, mednarodno pogodbo ali odlokom občine.

Uvrstitev in ureditev ustanovitve tega predmetnega sklada je zato povsem v skladu s področno zakonodajo, kar je v medresorskem usklajevanju potrdilo tudi Ministrstvo za finance. In če zaključim, Vlada želi na koncu poudariti še naslednje, namreč da gre pri zadevnem zakonu za prenos direktive v slovenski pravni red, da smo opravili in izvedli vse predpisane redne in demokratične postopke za sprejemanje zakonodajnih aktov, tudi dvomesečno javno razpravo, da je Vlada predlog zakona poslala v Državni zbor po rednem postopku. Zakon je bil obravnavan v treh branjih in je bil sprejet s 46 glasovi ZA in 28 PROTI. Da namerava evropska komisija nadaljevati postopek kršitve z obrazloženim mnenjem zaradi nenatifikacije direktive evropskega parlamenta in sveta z dne 14. novembra 2018 o spremembi direktive 2010/13/EU o usklajevanju nekaterih zakonov in drugih predpisov držav članic o upravljanju avdiovizualnih medijskih storitev. Torej kratko imenovane naše direktive o avdiovizualnih medijskih storitvah glede na spreminjajoče se tržne razmere.

Ugotavljamo tudi, da obstaja velika gotovost, da bo Republika Slovenija v primeru nesprejetja zakona oziroma zaradi nepravočasnega prenosa direktive prejela kazen. Da na Ministrstvu za kulturo kot pripravljalca predloga zakona v celoti ministrstvo sledi z ustanovitvijo sklada za evropska vizualna dela, ki ga je oblikovalo v javnem interesu v kulturi z namenom spodbujanja produkcije avdiovizualnih del, ki bodo predvajani našim gledalcem ter v skladu z določbami direktive in z javno finančnimi predpisi. Hkrati pa bodo lahko s tem kakovostne produkte pridobili ponudniki avdiovizualnih storitev, ki jih bodo lahko predvajali in tržili.

In glede na vse navedeno Vlada Republike Slovenije predlaga Državnemu zboru Republike Slovenije, da pri ponovnem odločanju podpre sprejem Zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o avdiovizualnih medijskih storitvah. Hvala lepa.

Najlepša hvala. Ste nam prebrali to mnenje vlade, dobili smo ga pred pol ure in ga imate vsi sicer v sistemu z 8. 9. 2021, ki ga je sprejela Vlada na svoji 263. dopisni seji.

Zdaj pa odpiram razpravo poslank in poslancev, članic in članov odbora. Ne vidim nobenega interesa za razpravo. Če dovolite, se bom k razpravi sama prijavila.

Zdaj mi v Levici seveda podpiramo predlog, ki ga je podal Državni svet z zahtevo o ponovnem odločanju o tem zakonu. Zakaj? Zato, ker je ta zakon po našem mnenju škodljiv in nedodelan. Slišali smo pripombe Državnega seta, slišali smo, dobili smo tudi pripombe Zagovornika načela enakosti, potem pripombe Državnega sveta in tako naprej, tako da mi že v prvem branju, že v začetku tega predloga zakona nismo podprli in številne pripombe Zakonodajno-pravne službe so zadevale tako rekoč vse člene in v amandmajih koalicije nikakor niso upoštevane.

Zakon je v več pogledih pomanjkljiv in pomensko nedoločen. Sploh ni jasno, kakšne so pristojnosti AKOSA in Ministrstva za kulturo, kajti Ministrstvo za kulturo se s tem zakonom postavlja hkrati v vlogo upravitelja in nadzornika, kar je pravno popolnoma nesprejemljivo. V zakonu se tudi mešajo pristojnosti dveh organov Agencije za komunikacijska omrežja in storitve, se pravi AKOSA, ki po veljavnem zakonu pristojna za nadzor tega istega zakona in Ministrstva za kulturo, ki bo pa kaže upravljalo novi sklad. Zakon tudi ne popravlja in ne odpravlja ključne pomanjkljivosti iz prej veljavnega zakona glede definicije evropskih avdiovizualnih del.

Zdaj združenje krovnih strokovnih društev slovenskih filmskih ustvarjalcev je predlagal dopolnitev definicije tako, da bo usklajena z definicijo slovenskega avdiovizualnega dela in da bo dopuščala produkcijo in prikazovanja avtorskih avdiovizualnih del, kot so filmi, nadaljevanke, nanizanke, dokumentarci in animirani filmi. Za boljšo implementacijo bi bilo treba natančno opredeliti vsebinske elemente avdiovizualnega dela tudi opredelitev vsebin, ki so izključene iz upoštevanega oddajnega časa. Stroka je pravočasno opozarjala in ni bila slišana, tako da res ne drži to, kar je zdaj vlada nam podala.

Skratka stroka je pravočasno opozarjala, da predlagane rešitve za prenos določil zahtevajo ustrezno dodelavo, in sicer 1. Definicije evropskih avdiovizualnih del, potem deleža evropskih avdiovizualnih del, prispevka za razvoj evropskih avdiovizualnih del. Predlagali so tudi, d naj bi dopolnili definicijo evropskega avdiovizualnega dela tako, da bo usklajena z definicijo slovenskega avdiovizualnega dela in bo omogočala spodbujanje produkcij in prikazovanja avtorskih avdiovizualnih del, kot so filmi, nadaljevanke, nanizanke, dokumentarci, animirani filmi in tako naprej, tako da ta zakon postavlja slovensko avdiovizualno produkcijo v zelo podrejen položaj in je vsekakor upam si trditi škodljiv za naš kulturni interes.

Tako da treba je podati natančno definicijo vsebinskih elementov avdiovizualnega dela vključujoč opredelitev vsebin, ki so izključene iz upoštevanja oddajnega časa. Recimo kot so poročila pa športni dogodki in podobno. Po definiciji, ki je natančneje razdelana v uredbi o merilih oziroma pogojih za določitev slovenskih AV del, so slovenska AV dela samo tista dela, ki so izdelana v slovenskem oziroma madžarskem ali italijanskem jeziku, če so namenjena manjšinam, ki so tukaj priznane.

Zakon v 16. členu bi moral določati katera metoda se uporablja za izračun deležev, na primer metoda naslova ali metoda trajanja ter kateri ponudniki niso dolžni zagotavljati predpisanega deleža. 16. člen bi moral omogočati zavezancem večjo jasnost glede načinov zagotavljanja primerne vidnosti in dostopnosti.

Skratka naloge upravljanja z novim skladom to je sklad za evropsko avdiovizualno produkcijo pripravo podzakonskih aktov in izvedbo javnih razpisov in pozivov za dodeljevanje sredstev bi moral prevzeti slovenski filmski center. To je javna agencija, ki je na nek način slovenski ekvivalent nacionalnih filmskih skladov na katere se sklicuje t direktiva in ki sodeluje v združenju direktorjev evropskih filmskih agencij. Pomembne sogovorniku evropske komisije na področju avdiovizualnih politik, kar mu zagotavlja tudi lažji dostop do podatkov potrebnih za izvajanje čezmejnih shem. Zdaj pa je predlagana ustanovitev novega sklada, kot proračunskega sklada pod okriljem in nadzorom Ministrstva za kulturo.

Oprostite, to je nedopustno in če govorite o možni kazni evropske komisije je ravno s sprejemom takšnega nedopustnega zakona ta kazen seveda veliko bolj možna, kot če jo zdaj zavrnemo ta predlog zakona in s popravki in z upoštevanji mnenj Zakonodajno-pravne službe in stroke zadevo še enkrat vzamemo v obravnavo in naredimo manjšo škodo državi in interesu avdiovizualnih ustvarjalcev.

Tudi RTV je dala pripombe, nekatere so bile upoštevane seveda nekatere ne. Se pravi, pripombe RTV v zvezi z določitvijo letne osnove za odmero plačila agencije AKOS ni bila upoštevana in tako naprej. Predlagala je tudi, da se iz letne osnove izvzame RTV prispevek, saj je ta po presoji Ustavnega sodišča posebna oblika javno finančne dajatve strogo namenjena za upravljanje javne službe.

Skratka to so specifike, ki bi ta zakon seveda moral upoštevati. AKOS dopolnjeno direktivo oziroma z novim zakonom dobiva nove pristojnosti na področju regulacije avdiovizualnih storitev, predvsem glede delitve video vsebin in na področju zagotavljanja dostopnosti storitev invalidov. Po zakonu bo AKOS pripravil nove podzakonske akte in pri tem vključil deležnike in javnost prek posvetovanja. Tudi združenje kabelskih operaterjev Slovenije opozarja na nejasno opredelitev prispevka za razvoj evropskih avdiovizualnih del in sicer ali so osnova za določitev prispevka vsi prihodki od AV medijskih storitev ali samo od AV medijskih storitev in naročnin ter oglaševanj.

Vprašljiva je tudi uvedba novega sklada za evropsko avdiovizualno produkcijo, ki se bo financiral z omenjenim prispevkom in bo z njim upravljalo Ministrstvo za kulturo, ki bo hkrati tudi vršilo nadzor. Se pravi, opravljalo bo s sredstvi in samo sebe nadziralo. Nedopustno. In ker ni kriterijev za porabo teh sredstev oziroma je to v domeni Ministrstva za kulturo izključno bi lahko to vodilo v ogrožanje neodvisnosti medijev. Vemo pa kam vse to vodi in kako te intence grejo glede neodvisnosti medijev.

Tudi posebej opozarjamo na neenako obravnavo ponudnikov avdiovizualnih ponudnikov avdiovizualnih medijskih storitev s sedežem v Republiki Sloveniji in tujih ponudnikov. Torej tistih, ki tržijo v slovenskem jeziku ter tujih ponudnikov storitev, ki tržijo v tujem jeziku, pri čemer imajo tuji ponudniki prednost.

Skratka mi bomo glasovali proti temu, da je Zakon o spremembah in dopolnitvah zakona o avdiovizualnih medijskih storitvah ustrezen in dajem besedo še kakšnemu razpravljalcu. Vidim Jani Möderndorfer in beseda je tvoja. Prosim. Imam pa pooblastilo, da nadomešča Lidijo Divjak Mirnik. Najlepša hvala.

Ja, saj jaz mislim, da predstavnikom vlade Ministrstva za kulturo je prekleto jasno, da so lahko pričakovali veto Državnega sveta na ta tako bi rekli v slengu, ljubljanskem slengu ki je sestavljen iz ene besede pa nosi dve črke NČ. To je popolni nč ali po slovensko nič.

Namreč smo en svetovni rekorder, ki v tem, kako narediti zadevo slabo, zanič čeprav imaš direktivo pri kateri smo se dostikrat jezili, da bi bilo fajn, če bi jo samo prepisali oziroma smo bili jezni, ker da bi pač dodali kakšne stvari, ki bi ustrezale slovenskemu prostoru, ampak v tem primeru bi bilo fajn, če bi jo samo prepisali. Res, samo prepisali pa nič drugega naredili. Ampak ne. Na Ministrstvu za kulturo imate eno posebno parolo, ki se glasi kako uničit vse, kar je slovenskega. Če že ne uničit pa dodati zadnjo kapljico na i dajmo jih pa vsaj izenačiti in rečt, da so enaki kot oni, ki so v tujini.

Veste v Franciji Z Fransua Miteranom se je začela ena velika kampanija kako ohraniti francoski jezik in narediti ga močnega v francoskem kraju državi in to so vedeli, da lahko naredijo samo z na področju kulture in z močno kulturno vsebino. In tam je tako daleč prišla zgodba, da danes na kraj pameti nobenemu ne pride v Franciji, da bi tak zmazek prinesel v parlament, kot ste ga prinesli vi. Tak zmazek, ker tam bi ne minister, tam bi vse pospravili ven iz ministrstva, kar se tiče, ker se enostavno ne dovoli kaj takšnega tak atentat na jezik in na bom rekel nad kulturo. Ampak to je v Franciji, pi nas ne.

Pri nas daste jasno obvestilo in nas strašite tukaj v parlamentu, da če to ne bo sprejeto kot argument moči in opozorila, d bomo plačali 700.000 eurov kazni, če to ne bo sprejeto. Kaj je večja škoda? 700.000 eurov, če nas silite v takšno noro primerjavo in diskusijo, 700.000 eurov ali uničiti vse tiste, ki nekaj delajo na bom rekel na avdiovizualnih storitvah. Vključno z delovnimi mesti, ker lahko samo še zapirajo stvari in v parih letih bodo to naredili, to kar vi počnete. In zato seveda si dajmo naliti čistega vina in tudi jasno argumentirano povedati zakaj ne moremo podpreti takih neumnosti in bomo podprli seveda predlog Državnega sveta.

1. Večina ljudi ne razume, ko se mi pogovarjamo tukaj o umetelno o avdiovizualnih storitvah in zelo pametno razlagamo kako je to prenos direktive in kako bomo uredili ta vprašanja in končno se približali enemu urejenemu evropskemu pravnemu redu na tem področju, ne poveste pa naslednje, da ta država ne samo ta vlada, vse vlade do sedaj, ker še vedno nekaj čakamo, ne vem koga sicer, nismo uspeli vse te tuje ponudnike, ki dajejo avdiovizualne storitve na zahtevo nismo uspeli obdavčiti v našem slovenskem prostoru. Ne, tega do zdaj nismo naredili.

Preprosto Ministrstvo za kulturi je reklo, da to ni njihova stvar, se s tem sploh niso ukvarjali, na Ministrstvu za finance so pa rekli, da bo to EU uredil. Veste kolikokrat sem to razpravljal v tem parlamentu? Štirikrat. Mislite, da se je kaj do danes uredilo? Nič. Spet n pa č. Samo to znamo. To je presežek presežkov nad presežki in danes pa seveda se pogovarjamo o stvareh, ki bi mogli generalno druge stvari najprej urediti, zdaj vi nam prodajate bučnice, kako bomo to zdaj tukaj lepo uredili z nekim skladom in tako naprej.

Če smo že glih pri skladu, ja res je. Če imamo proračunski sklad je to proračunski sklad in ne more it na filmski center. To so fakti. Ampak a veste, da se to vseeno da, samo potem je treba nekaj narediti, je treba predlagat, je treba organizirat pa malo zakonodajo spremeniti, kakšno novo proračunsko postavko narediti in denar, ki bi se nabral v proračunu s transferjem prenesti kot strogo namenska sredstva s katerim bo opravljalo in razdeljevalo v slovenskem filmskem centru. Ampak treba je kaj narediti, ampak to pri nas ne, pri nas gre vse po bom rekel inerciji. Dajmo na hojladri narediti tako kot se to pač gre.

Veste zato ti umetelni izgovori, češ da se drugače to ne da urediti, to ni res. Če hočemo imeti proračunski sklad, potem v okviru proračuna, potem so stvari jasne, kako se to dela na občini, kako se to dela na državi in se ve kdo z njim upravlja in se ve tudi kdo nadzira. Ampak ne, vi ste v prvotni tekst vnesli, da boste še tudi vi kar malo tudi nadzirali sami sebe. Tudi toliko pravnega znanja nimate, ali pa da bi vsaj poklicali na MF, da bi vam oni povedali, če že vi tega ne veste, da pač to tako ne gre. In kjer smo mogli to ugotoviti? ZPS je mogu to ugotovit, zato da se je potem popravilo v tekst in to je ta tako imenovani, bom zopet v slengu povedal, zelo nekulturno, ker drugega seveda ne pristoji na tem mestu. En ma fuj izdelek in zdaj se ga ne da več popravljati. Preprosto se ga ne da, saj to sami dobro veste.

In zdaj seveda delate en fai sheving operation in razlagati, kako bomo 700.000 eurov kazni plačali, če ne bomo tega sprejeli in tega potrdili, seveda ne gre. Kakšno stvar tam ta zakon ureja ampak stvari so zelo preproste. Ne more biti malo dobrega pa malo slabega potem bomo pata zakon sprejeli zato, ker drugače bomo pa kazen plačali. Ali je stvar narejena v celoti ali pa ne in zasledovali bomo cilj tistega zaradi katerega tudi poslanci sedimo v Državnem zboru, če tega v vladi ne veste. Sedimo za to, da bomo delali v interesu tudi naših ljudi, naših podjetij, našega imena in naše kulture in nič drugače. In to je naše poslanstvo. Kaj pa je vaše, si pa vi doma razčistite, ker kar koli vam bom rekel je brez potrebno zaradi tega, ker itak se nič ne prime, ker se vse odbije kot taflon.

Tako da veste, vi se boste morali enkrat končno odločiti na Ministrstvu za kulturo, ko predlagate Vladi, Vlada mora potem v paketu to sprejet in ubogi nesrečniki poslanci iz koalicije morajo potem to zagovarjat. Morajo, ker drugače ne gre, ker drugače vi tam ne bi greli stole. Saj to veste. In boste mogli se enkrat odločiti in se res vprašat za koga vi v resnici pravzaprav res delate. A delate za slovensko kulturo ali delate za ne vem koga.

Veste kaj bo največja ironija, če bi ta zakon obveljal, da boste na koncu vse slovenske izvajalce, ki ponujajo avdiovizionelne storitve na zahtevo uspelo pobrat in iztržit velikanov tistemu, ki je pa to namenjeno pa ne. Tako kot vedno in to je najbolj žalostna zgodba. Ste si kdaj izračunali z analizo koliko delovnih mest se bo zaprlo v Sloveniji zaradi tega? Ker se ta vlada tako hvali o gospodarski rasti pa vsem ostalem. Ste se kdaj vprašali? To je vaš osnovni problem. Ministrstvo za kulturo je že dolgo časa ministrstvo, ki ne dela nič dobrega za kulturo. Žal mi je.

Kot rečeno v neki drugi državi, kjer imajo ponos, kjer znajo ceniti svojo kulturo bi z vami opravili v enem dnevu. Mi bomo pa pač čakali do volitev.

Je še kakšna potreba po razpravi? Če ne, zaključujem razpravo. Zdaj jasno je, kaj je kolega pred mano povedal. Tudi se jasno kaže nekako rezultat, tako da škoda, ki bo narejena bo pač vsaj ne na naši vesti.

Na glasovanje dajem naslednji predlog, Jani Möderndorfer, prosim postopkovno.

Prosil bi za prekinitev za pet minut.