Spoštovani, pričenjam 30. nujno sejo Odbora za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano in vas vse vabljene in druge navzoče, ki ste se udeležili današnje seje, prav lepo pozdravljam! Lep pozdrav tudi predstavnikom javnega obveščanja!

Obveščam vas, da sta se za današnjo sejo opravičila Vojko Starović in pa Predrag Baković, imam pa tudi eno pooblastilo in sicer, na mesto poslanca Jožeta Lenarta na današnji seji prisostvuje poslanka Lidija Divjak Mirnik.

Preden pričnemo z delom, dajem besedo gospodu Janezu Erjavcu, predsedniku uprave Pomurskega sejma in pa našemu današnjemu gostitelju, ki se mu ob tej priložnosti v imenu vseh nas tudi zahvaljujem.

Izvolite.

Ja, hvala za besedo, spoštovani predsednik, gospod Edvard Paulič.

Spoštovani poslanke in poslanci, spoštovani minister za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano, gospod dr. Jože Podgoršek, dame in gospodje! kajti, tudi brez hrane in seveda pijače, bi težko preživeli to krizo in seveda, zato moramo še posebej tudi čestitati in se zahvaliti kmetom in živilski industriji, da so v tem času skrbeli tudi za našo prehrano. Vztrajali smo pa tudi zato, ker čutimo poslanstvo in odgovornost do kmetijstva in podeželja in nenazadnje smo vztrajali tudi zato, ker so z nami vztrajale tudi inštitucije, tako Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano, kot Kmetijsko gozdarska zbornica, Zadružna zveza, Gospodarska zbornica, Obrtna zbornica, Zavod za gozdove in številni drugi in seveda, na stotine naših zunanjih sodelavcev, ki pripravljajo strokovne programe, ki pripravljajo razna ocenjevanja, mednarodna ocenjevanja.

Tako da, seveda, se lahko ob tej priliki zahvalim tudi tem vsem inštitucijam in še posebej ministru, dr. Jožetu Podgoršku, ki je tudi predsednik programskega sveta sejma in seveda, nam je dal neko dodatno motivacijo, da vztrajamo. Nenazadnje je to tudi priložnost, sejem priložnost, da se tukaj sreča z vsemi deležniki kmetijstva, gozdarstva in prehrane in v teh dneh bo verjetno lahko imel priložnost soočiti probleme in seveda tudi ideje, za kar bi mogoče potreboval v normalnem času, več mesecev. Tako da, hvala tudi ministru.

Seveda, ne bom dolg. Jaz upam, da si boste sejem lahko po seji tudi ogledali. Želim vam seveda uspešno sejo. Za na konec bi pa se želel zahvaliti Dragani Čuljković, ki že desetletja skrbi za to povezavo med Odborom za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano in pa seveda Pomurskim sejmom in ji zato podarjam en srebrnik, kot znak pozornosti in zahvale za dolgoletno sodelovanje. / aplavz/

Lep dan še naprej! / aplavz/

Zahvaljujem se gospodu Erjavcu za ta uvodni nagovor.

Prehajamo torej na obravnavo PREDLOGA STRATEŠKEGA NAČRTA SKUPNE KMETIJSKE POLITIKE 2023-2027.

Na začetku bi podal samo nekaj tehničnih informacij. Seznanil bi vas, da imamo čas za razpravo nekje do 16. ure. Seja se snema, magnetogram seje pa bo v najkrajšem možnem času objavljen na spletnih straneh Državnega zbora. Vse, ki boste razpravljali, prosim, da se za potrebe magnetograma predstavite z imenom, priimkom in pa navedete inštitucijo, iz katere prihajate. Za razpravo se prosim prijavite z dvigom rok, vaš prispevek pa lahko predstavite ali za govornico ali pa za mikrofonom na vaši desni. Vseeno imamo neke higienske ukrepe, ki se jih moramo držati. Prosil pa bi vse, bom rekel, vabljene, da se pri svoji razpravi omejite nekje na 5 minut. Če se bodo v razpravi oblikovali morebitni predlogi sklepov, predlagam, da bi odbor o teh sklepih glasoval na prvi redni seji odbora v Državnem zboru, sprejete sklepe pa bomo poslali vsem, ki ste bili vabljeni na današnjo sejo, bodo pa tudi objavljeni na spletnih straneh Državnega zbora. Toliko glede tehničnih vprašanj.

Na sejo sem vabil Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano, Franca Bogoviča, poslanca Republike Slovenije v Evropskem parlamentu, Marka Boris Andrijaniča, ministra za digitalno preobrazbo, prof. dr. Lučko Kajfež Bogataj, dr. Luko Juvančiča, Kmetijsko gozdarsko zbornico Slovenije, Zbornico kmetijskih in živilskih podjetij, Sindikat kmetov Slovenije, Zadružno zvezo Slovenije, Zvezo slovenske podeželske mladine in pa Zvezo društev ekoloških kmetov Slovenije. Naknadno sem povabil še predsednika Komisije Državnega sveta za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano, gospoda Cveta Zupančiča, ter 20. 8. še Zvezo lastnikov gozdov Slovenije. Kot gradivo ste s sklicem prejeli Predlog Strateškega načrta Skupne kmetijske politike za obdobje 2023-2027, naknadno pa še mnenje Državnega sveta.

Preden dam besedo dr. Jožetu Podgoršku, ministru za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano, jaz predlagam, da Strateški načrt na kratko predstavi, posebno pozornost pa predlagam, da nameni pojasnilom glede danih pripomb in predlogov iz javne razprave o tej skupni kmetijski politiki oziroma o predlogu strateškega načrta.

Tako da, bi zdaj na kratko samo povzel te glavne, bom rekel, pripombe, iz javne obravnave. To so pripombe, ki so nam bile tudi nekje javno dostopne. Številni deležniki so prepričani, da je Predlog Strateškega načrta brez usmeritve napisan za izbrana kmetijska podjetja, ki bodo upravičena do velikih podpor, tako na površinah, v okviru prvega stebra, kot na javnih razpisih, kmetje na hribovskih in gorskih kmetijah pa so obsojeni na propad. Pripombe so dane glede kazalnikov učinkov ukrepov, saj so ukrepi zastavljeni v teoriji in se ne ve, kako bodo delovali v praksi. Predlog govori o uporabi denarja, ne pove pa nič o izboljšanju, na primer, biodiverzitete v okoljskih ukrepih.

Izražena je bojazen, ali bodo sredstva sploh porabljena ali pa se bodo prelila v druge nekmetijske dejavnosti. Ministrstvo naj ne bi pripravilo ustrezne analize o tem, kaj bo prinesel predlagani strateški načrt. Ena od vsaj zame ključnih pripomb, ki sem jih zasledil, je ta, da večina deležnikov izrecno nasprotuje prenosu sredstev. Govorimo, če se ne motimo, o 150 milijonih evrih, iz prvega v drugi steber. Sredstva za drugi steber naj se zagotovi iz drugih virov, se pravi, ali v okviru EU ali iz našega proračuna. Logično bi bilo, da vsa sredstva iz prvega stebra, ki so namenjena kmetijskim površinam na območju z omejenimi možnostmi za kmetovanje ostanejo nespremenjena, v nasprotnem primeru se bodo te površine še hitreje zaraščale.

Potem je bilo izraženo nezadovoljstvo z dejstvom, da podpore prejemajo pravne osebe, ki obdelujejo zemljišča sklada. Ob tem jim je namenjenih preveč sredstev v okviru javnih razpisov. Velika posestva dobijo ca 40 % skupnega denarja, fizične osebe, torej kmetje, pa 60 %, pri čemer ti prvi, se pravi pravne osebe, obdelujejo le 4 do 5 % kmetijskih površin. Izraženo je strinjanje, da mladi čimprej prevzamejo kmetije, odprto vprašanje pa je, kako naj preživi tisti, ki kmetijo preda pri starosti 55 ali 60 let in še ni upravičen do pokojnine.

Dokument ne daje odgovora na vprašanje, ali bo Slovenija po petih letih prehransko bolj stabilna ali bomo pridelali več zdrave hrane in ali bomo manj odvisni od uvoza. Opozorjeno je na nizko samooskrbo s sadjem in vrtninami, pogreša se spodbujanje pridelave, medtem, ko so podprte številne druge vzporedne dejavnosti, ki jih ne bo, če ne bo te osnovne pridelave. Predlagano je, da se morajo zavarovana kmetijska območja in njihovo financiranje, kakor tudi okoljska plačila, prenesti na Ministrstvo za okolje in prostor, s čimer bi ostalo več sredstev za podporo pridelave. Kmetje s Primorske opozarjajo, da je v novem programskem obdobju premalo denarja za namakanje, se pravi, namakalni sistemi. Predvidenih je 20 milijonov evrov, potrebnih naj bi bilo vsaj 60 milijonov evrov. Za prestrukturiranje kmetij v ekološko pridelavo naj bi bilo namenjeno premalo denarja, če je cilj, ki je zastavljen in ga mnogi ocenjujejo kot zelo ambicioznega, povečanje deleža ekološke pridelave.

Predlagano je, da se v zaščito živali pred divjimi zvermi vključi tudi zaščito pridelkov pred divjimi zvermi, zlasti na Primorskem so škode zaradi divjih živali na pridelkih velike. Izražena so nasprotovanja uvedbi vavčerskega sistema kmetijskega svetovanja, ki bo po mnenju nekaterih izničil več desetletij razvoja javno dostopne storitve kmetijskega svetovanja in pa zadnja, bom rekel, pripomba, ki sem jo nekako zasledil, izpostavljeno je, da se v strateškem načrtu načrtuje delitev sredstev, nimamo pa definicije upravičenca aktivnega kmeta.

Zdaj, to je bil kratek povzetek pripomb in zdaj bi na tem mestu najprej besedo dal ministru. Bi ga prosil vsaj za okvirno opredelitev. Verjamem, da tudi časovno obdobje od oddanih pripomb pa do danes ni bilo tolikšno, da imate odgovore na vse te pripombe, ampak vsaj na nekaj teh pripomb bi vas prosil, hkrati bi vas pa tudi prosil, če se opredelite do, bom rekel, področja digitalizacije v tem dokumentu, glede na to, da ministra za digitalno preobrazbo, kolikor vidim, danes tukaj ni.

Tako da, minister, na kratko, če… Imate besedo, izvolite.

Lepo pozdravljeni vsi skupaj!

Spoštovani predsedujoči, spoštovani poslanke in poslanci, predstavniki, predsednik Komisije za kmetijstvo Državnega sveta, predstavniki nevladnih organizacij, da ne bom vsakega našteval, lepo vas pozdravljam!

Mislim, da je razprava okoli strateškega načrta v tem trenutku res na vrhuncu in prav je tako. V vsem tem času, dobrih šestih tednih te razprave, smo pričakovali, vsaj osebno sem pričakoval, približno podoben odziv, kot je na koncu narejen. Naj pa vendarle, dovolite mi nekaj misli, kako je ta strateški načrt nastajal. Strateški načrt nismo naredili v pol leta, ampak je strateški načrt nastajal na podlagi več let trajajoče SWOT analize, skupaj z vami, z vsemi deležniki, kjer smo opredelili, katere ukrepe, tudi finančne ukrepe, je potrebno v novem programskem obdobju dodatno nasloviti in jih tudi podkrepiti.

Ravno tako je strateški načrt nastal na podlagi Resolucije »Naša hrana, podeželje in naravni viri od leta 2021«, ki je bil mimogrede sprejet tudi v aktualnem Državnem zboru in pa v prejšnji Vladi. Torej, to so bili strateški slovenski dokumenti, s katerimi smo naslavljali ta strateški načrt, na drugi strani pa seveda politični dogovor, ki se je zgodil 29. junija letošnjega leta. Zato strateški načrt ni mogel it ne prej v javno razpravo, ampak šele po zaključku tega političnega dogovora, med Evropskim parlamentom, Svetom ministrov in komisijo in smo ga dali v javno razpravo zgolj nekaj dni po zaključenem tem političnem trialogu na nivoju EU.

Zakaj pa je razprava, javna razprava, bila tako kratka? Zato, ker se vse države članice moramo do novega leta poslati strateški načrt na Evropsko komisijo. V tem času, po javni razpravi, ko se bomo uskladili o ključnih vprašanjih, nas čaka še celovita presoja vplivov na okolje za celoten dokument, vsi izračuni po enoti površine, seveda se moramo pa najprej dogovorit, ali in če sploh premeščamo sredstva iz prvega v drugi steber in tako naprej, torej si moramo najprej odgovorit na ta ključna vprašanja, potem gremo v detajlne izračune in nekje v sredini oktobra načrtujemo novo javno razpravo celovitega dokumenta s celovito presojo vplivov na okolje, z vsemi detajlnimi izračuni. Tista bo verjetno krajša, kot je bila ta, ne verjetno, zagotovo bo krajša, kajti, v tem času nas čaka tudi medresorsko usklajevanje in sprejem na Vladi in potem do novega leta oddaja na Evropsko komisijo.

Torej, naša želja je in tudi sem prepričan, da smo to sposobni, kajti z našimi deležniki, ključnimi predstavniki, smo že pred sejmom sedeli skupaj, po zaključku javne razprave, torej, z obema zbornicama, torej Zbornico kmetijsko živilskih podjetij, Kmetijsko gozdarsko zbornico, sindikatom, mladimi kmeti in Zadružno zvezo in mislim, da smo že odprli nekatera ključna vprašanja in tudi menim, da v nekem grobem delu, mislim, da že, ne bom rekel še uskladili, ampak, smo že na zelo dobri poti, da na koncu pripravimo v zelo kratkem času ali pa zaključimo, nekatera ta ključna izhodišča, za strateški načrt.

Jaz tem razpravam, ki jih delamo, ne rečem pogajanja, kajti strateški načrt ni moj, ni naš, ampak je od deležnikov. No, recimo, da sem kot kmet tudi jaz deležnik in je v enem majčkenem delu tudi moje, ampak, strateški načrt je naš skupni in naša naloga je, da se soodgovorno odločamo, kaj, kako razporejat ta sredstva. Za naslednje programsko obdobje imamo 1,2 milijardi sredstev na razpolago. Prej smo govoril 1,8, ampak, 2 leti jih že porabljamo, 2021 in 2022, zažiramo že nov proračun, novega programskega obdobja in tečemo še po starih pravilih. Torej, imamo 1,2 milijardi na razpolago in k temu bomo morali tako ali tako dodati, ocenjujem, okoli 250 milijonov nacionalnih sredstev, ki je obvezen prispevek za črpanje teh sredstev. Torej, zgolj prvi steber je v celoti financiran iz EU, zgolj neposredna plačila so financirana, 100 procentno, iz EU sredstev, v drugem delu pa mora tudi Republika Slovenija zagotavljati lastno udeležbo in v novem programskem obdobju tudi na novo, drugačno od vzhodne in zahodne regije in zato govorimo o nacionalnih sredstev zgolj o oceni. Jih ne znamo izračunat, ker ne vemo, kdo bo končni prejemnik, kdo bo tisti, ki bo uspešno oddajal investicijske vloge in od tega bo odvisno tudi delež sofinanciranja.

Že v uvodu, ko je predsednik odbora, gospod Paulič, govoril o nekaterih izhodiščih, o pobudah strateškega načrta, nam je verjetno vsem jasno, da ni enostavne in enoznačne rešitve. Na nek način pričakujemo več za hribovita območja, več za podnebne spremembe, več za namakanje, več za ekološko kmetijstvo, denarja je pa toliko, kot ga je in mi dovolite morda najprej odgovor na to vprašanje, zakaj smo predlagali premeščanje iz stebra neposrednih plačil iz prvega stebra, v drugi steber, v program razvoja podeželja? Zato ker je SWOT analiza pokazala, zato ker ob vsaki objavi javnega razpisa ugotavljamo, že sedaj, pri ukrepih, pri javnih razpisih za ukrepe je recimo 4.1, 4.2, ki so najpogostejši, za podnebne spremembe in tako naprej, da je sredstev premalo in se vedno znova pogovarjamo o tem, tudi, mislim, da smo že mi tudi na odboru govoril, da je običajno oziroma da je velikokrat ta lestvica, vstopni prag za uspešno prijavo na razpis izjemno visoka, bistveno višja od minimalne, ki jo postavljamo mi, kot tisti vstopni prag, da je nekdo sploh primeren za investiranje, ampak, se ta lestvica vedno dviguje glede na število vlog in sredstev, denarnih sredstev, ki so naložena na nek ukrep in vedno znova ugotavljamo, da je teh sredstev premalo.

Poleg tega vemo, da moramo naslovit v novem programskem obdobju, zagotovo tri ključna vprašanja oziroma tri ključne investicijske ukrepe. Eno je zagotovo prilagajanje na podnebne spremembe. Tukaj nimamo več umika, podnebne spremembe so tukaj. V letošnjem letu je prikaz vsega – pozebe, poplave, suše, požari -, okej, v malo širšem konceptu Evropske unije oziroma sosednjih držav, toče, da ne pozabim, da, in v ta namen bomo morali vlagat sredstva, ampak zato je …, to je prvi steber. Namakalni sistemi, že omenjeni, mreže proti toči, protipozebna zaščita z reševanjem(?), ki je bila tudi letos v nekaterih predelih uspešna, bomo tudi nekaj slovenskega zdravja obrali, zahvaljujoč tudi tem mehanizmom, rastlinjakom, torej za zavarovanje te naše pridelave.

Drugo izjemno pomembno področje je dobrobit živali. Mi vemo, da je čedalje več iniciativ. Tudi, zdaj, na naši prvi seji, pod slovenskim predsedovanjem, v julijski seji Sveta EU, je komisija že podala odziv na evropsko državljansko pobudo za, končajmo dobo kletk. Torej, ne glede na to, kateri sektorji so vključeni ali bodo vključeni v dobrobit živali, je ključno, da tudi pri vseh ostalih sektorjih v živinoreji, govorimo o investicijah v dobrobit živali. Mi se bomo morali prilagajat, mi bomo morali investirat in v tem delu moramo to začet čimprej, ne šele takrat, ko bomo rekli, čez 5 let bo pa se to zgodilo. To je prekratka doba za to, da prestrukturiramo, »preinvestiramo«, preuredimo naše živinorejske objekte.

In tretji pomemben investicijski ukrep, ki ga bomo morali vpeljati v bodoče, je zagotovo posodabljanje opreme, modernizacija v kmetijskem in živilsko predelovalnem sektorju. To so zagotovo ključna vprašanja. Da ne omenim modernizacije, digitalizacije, robotizacije… Prihaja tudi to v kmetijski sektor in za to posodabljanje, seveda, so potrebna zadostna sredstva in s temi ambicijami, da bi na te tri ključne ukrepe naložili zadosti sredstev, da bi vendarle lahko morda odgovorili na nekaj ključnih vprašanj, smo šli ambiciozno v ta predlog premeščanja dela sredstev iz prvega v drug steber.

Naj pa kar takoj dodam, da povsem razumem vse pomisleke, ki smo jih v javni razpravi dobili, da pa vendarle v tem trenutku govorimo o tudi neki potrebi po zagotavljanju dohodkovne podpore kmetijskim gospodarstvom in da vendarle na koncu govorimo o tem, da je tudi slovenski kmet na polici, na enotnem konkurenčnem trgu, tudi s kmeti sosednjih držav in če imajo sosednje države praviloma drugačno razdelitev prvega in drugega stebra, več sredstev naloženih na prvi steber, kot v drugem, razumem tudi to, da je prav, da smo pri teh enotnih plačilih na enoto površine čim bolj primerljivi s sosednjimi državami in zato mislim, da je že danes lahko zelo jasno in javno povem, da sam kot minister nimam namena vztrajati niti pri eni zahtevi, pobudi, predlogu, ki smo ga dali v strateški načrt, ampak bomo, vztrajam pa pri tem, da se moramo skupaj odgovorno odločiti, kako naprej. Ne bo premeščanja 150 milijonov.

Na jutrišnji seji Sveta za kmetijstvo in podeželje, kot mojega posvetovalnega organa in potem še v širši javni razpravi, nam bo Biotehniška fakulteta pokazala simulacije, izračune, kaj pomeni premeščanje nič sredstev iz prvega v drugi steber in morebitno 50 milijonov iz prvega v drugi steber. To pomeni 10 milijonov na leto. Kakšen vpliv bo to imelo na kmetijska gospodarstva? Kajti tudi nič premeščanja bo imelo vplive, v novem programskem obdobju, kajti, skupaj z deležniki, pa mislim, da je to pa že bolj ali manj dogovorjeno, smo se odločili, da ukinemo klasične stare zgodovinske plačilne pravice, torej še vedno bodo neposredna plačila, ampak, sam sistem plačilnih pravic ukinjamo, mislim, da je to dogovorno, ker bo sistem bolj pregleden, bolj enostaven in s tem se tudi izognemo težavam, ki jih imamo danes, da ne nekaterim sektorjem, kot so krave dojilje, ne moremo pomagati, ker je bilo pri prehodu v to programsko obdobje, to vkalkulirano v plačilne pravice, dejstvo je, da 30 procentov približno tistih, ki imajo višjo plačilno pravico danes, nima več krav dojilj, vstopajo pa novi, ki pa te podpore ne morejo dobit.

Torej, enotno plačilno pravico, pardon, enotno plačilo na enoto površine, ravno tako za vse hektarje, ki jih nekdo dobi, tudi danes verjetno je tudi ta sistem plačilnih pravic včasih kriv za, bom rekel v navednicah, tako imenovane kavč kmete, torej tiste, ki ne obdelujejo, pa vendarle še vedno vlagajo subvencije, kajti nov kmet, ki nove površine dobiva, v kolikor ni ekološki ali mladi prvi prevzemnik, ne more dobit plačilnih pravic iz nacionalne rezerve. Takšna je ureditev v tem programskem obdobju in menimo, da to ni dobro in zato tukaj to brišemo in v vsakem primeru bo že to ukinitev zgodovinskih plačilnih pravic imelo vplive na sektorje na posamezne tipe kmetijskih gospodarstev in tako naprej. Torej, to bo prva odločitev, za katero jutri upam, da bomo zbrali to moč in energijo, da se bomo odločili, kajti odločiti se je treba čim prej, zato, da mi lahko nadaljujemo z vsemi pripravami teh dokumentov.

Naprej, v strateškem načrtu vendarle naslavljamo tiste vsebine, ki jih moramo, glede na politični odgovor. 25 % neposrednih plačil moramo nameniti za cilje podnebja okolja sonaravnega kmetovanja, varovanja naših virov, torej tal, vode, zraka in to moramo narediti v našem strateškem načrtu iz kmetijskega denarja, če sem zelo iskren. Kljub pobudam, razumem pobude, da naj bi okoljske vsebine moral financirat nekdo drug, vendar, tisti, ki nam ta denar dajejo, to so evropski plačevalci, davkoplačevalci - tudi mi smo med njimi – zahtevajo, da iz skupne kmetijske politike financiramo ta sredstva. Torej mi tega dela ne moremo prenesti, ker potem strateškega načrta ne spravimo čez komisijo. To je naša zahteva. Mi to moramo imeti v našem strateškem načrtu in zamejitev 25 % prvega stebra je namenjeno tem vsebinam. To je dejstvo. In naša naloga in tudi že smo dogovorjeni, da bomo skupaj s Kmetijsko gozdarsko zbornico poiskali tiste ukrepe, ki bodo na koncu izvedljivi, kajti želimo si, da bi v okoljske ukrepe, temu rečemo Shema za podnebje in okolje oziroma SOPO kratica, verjetno ste že slišali za to, da bi v te ukrepe SOPO vstopala številna kmetijska gospodarstva in da bi v te ukrepe povzeli večino zemljišč v Republiki Sloveniji. Torej, je naša naloga, da naslavljamo te vsebine, za zmanjševanje rabe gnojil, fitofarmacevtskih sredstev, vezavo ogljika v tleh in tako naprej. Torej, to je že praktično dogovorjeno tudi z zbornico, da bomo skupaj v teh dneh sedeli in bomo morali poiskati te rešitve.

Bom šel kar malo po vrsti, tudi po moji, tej, mislim, da bom odgovoril na večino vprašanj. Zame presenetljivo, pa dokaj enotno pobudo smo dobili in jo izjemno cenim, da znižamo stopnjo sofinanciranja. Večina pobudnikov je predlagalo, da znižamo stopnjo sofinanciranja v drugem stebru, torej Programu razvoja podeželja, do največ 25 %, z dodatkom za mlade kmete in za, recimo, območja z omejenimi dejavniki, kot je tudi sedaj. To je bilo zame presenetljivo zato, ker smo ravno pri osmi spremembi v letu 2019 odgovarjali na ravno drugačne zahteve in smo dvignili varovanje domačih živali pred zvermi in okoljske ukrepe, investicije na celo do 90 % stopnje sofinanciranja. Razumem, presenetljivo moram bit iskren, ampak mi je ta pobuda logična, razumljiva, kajti s tem bomo tudi dejansko doumeli in mislim, da je prišel čas, da smo razumeli, da sredstva skupne kmetijske politike niso več odločujoči faktor za prestrukturiranje, za ne vem kaj, na kmetijskih gospodarstvih, ampak da moramo, to moramo narediti zaradi drugih ekonomskih interesov, seveda pa sredstva skupne kmetijske politike pomagajo pri teh zadevah in sedaj smo prišli, verjetno vsi skupaj, pri tej pobudi, do tega, da si dajmo pomagat.

Nadaljujem. Ena od kritik, ki je bila izpostavljena v tej javni razpravi, je bilo, da imamo preveliko število ukrepov. Se strinjam. Še posebej ob tej pobudi, da ne prenaša sredstev iz prvega v drugi steber, torej bo treba poiskati način, kako v drugem stebru nasloviti te tri ključne vsebine, ki sem jih že prej omenil in zato smo šli iz 48 predlaganih ukrepov v drugem stebru, mislim da mi je kolegica rekla, da smo prišli na 29 ali 30 ukrepov. Torej, zmanjšujemo število ukrepov. Poslušali smo, da nekatere finančne ukrepe prenesemo tudi na resorno ministrstvo, ko govorimo o hudournikih in tako naprej, ki so bili v tem strateškem načrtu. Torej, da nekatere te ukrepe umaknemo iz tega našega strateškega načrta in ta sredstva premeščamo na tista, da vendarle dvignemo te milijone za novo programsko obdobje.

Razumeli smo tudi o vrnitvi, zelo dobro pobudo o vrnitvi integrirane pridelave, nazaj v okoljske ukrepe. Tukaj seveda moramo vedet, da parametri za integrirano pridelavo več ne bodo enaki, kot so bili v prejšnjem programskem obdobju, v tem jih ni, kajti nekateri standardi so postali že standardi pridelave, torej bo treba it naslednji korak, k še bolj učinkoviti rabi fitofarmacevtskih sredstev, gnojil in tako naprej, torej k majčkeno drugačnim izhodiščem, pa vendarle to vračamo. Še vedno je odprta razprava okrog ohranitvenega kmetijstva, na kakšen način tudi morebiti to podpreti. Pri ekološkem kmetijstvu imamo v strateškem načrtu napisan cilj 18 %. Naj omenim, da je v / nerazumljivo/ v akcijskem načrtu za ekološko kmetijstvo, ta cilj še malo višji, na 20 %, v Evropski uniji - govorimo do konca leta 2027 -, v Evropski uniji pa je cilj, da pridemo do konca leta 2030 do 25 %, v celotni Evropski uniji.

Tukaj lahko poudarim, da komisija od nas ne pričakuje že kar takoj 25 %, ker je to izjemno težko, pa vendarle smo že v tem trenutku ena od držav oziroma, smo država, z nadpovprečnim deležem ekoloških površin, s slabimi 11 %, površin je že danes v ekološkem kmetijstvu. Evropska komisija pričakuje od nas približno podoben trend, kot ga imamo, pa vendarle smo bolj ambiciozni, kot to pričakuje komisija. Temu bo potrebno nameniti tudi sredstva, da. Ampak, tukaj imamo zdaj vprašanje, ki ste ga tudi, predsedujoči, naslovili, kako zagotoviti več sredstev, na drugi strani imamo pa številne pobude, ki ravno temu nasprotujejo in na tem delu je včasih nemogoče uskladiti ta mnenja, vprašanje je samo, s katerim sogovornikom se pogovarjamo.

Potem imamo proizvodno vezana plačila. To je večna tema usklajevanj, pritiskov, na ministra, na ministrstvo, na kolege, ki na tem ministrstvu delamo ali pa bodo tudi delali, ko bomo mi odšli in zato smo se, skupaj z deležniki odločili oziroma so deležniki od nas zahtevali, da proizvodno vezana plačila določimo na podlagi matematike, ekonomskih izračunov. No, in jutri pričakujemo te prve ekonomske izračune tudi s strani agrarnih ekonomistov Biotehniške fakultete. In na podlagi tega se bomo odločili, kajti to je tudi zame najboljša rešitev, kot minister resornega v tem danem trenutku in verjetno za vse nas, kajti prepričan sem, da v kolikor bomo začeli v tem delu izbirat druge parametre, kot zgolj ekonomske izračune, kateri sektorji so v težavah, potem bomo imeli neskončno debato. Verjetno bo vsak, od vas poslancev, prišel z drugo idejo za drug sektor, do ministra, da je ta sektor v težavah in da mu moramo pomagat. To so potem, mislim da, druge odločitve, ne več zgolj strokovne. Torej, odločili smo se, da k temu pristopimo na ta način.

Že zdaj lahko omenim, no, da prvi izračuni, kot kaže, prvi, preliminarni, jutri bomo dobili dokončno situacijo na tem popoldanskem dnevu, kažejo, da naj bi bili trije sektorji res na izjemno težkem položaju, ko govorimo o bruto dodane vrednosti, torej, plačilo za uro vloženega dela, bomo tako rekli, in to so trije živinorejski - krave dojilje po vsej Sloveniji, pitanje govedi po vsej Sloveniji in mlečne krave na gorskih območjih. Za te tri menim, v tem trenutku, na podlagi zdaj zbranih informacij, da bodo to verjetno sektorji v, tisti, ki bodo deležni proizvodno vezanih plačil, menim pa, osebno, da več kot 4 sektorje v tem delu naj ne bi imeli, ker bomo potem ta sredstva razpršili in ne bo na koncu nobenega učinka. Sredstva so pa omejena, 13 % prvega stebra, torej ovojnice za prvi steber. Ostalega 2 % sta namenjena beljakovinskim krmam, beljakovinski komponenti, torej stročnicam in smo se odločili, da vse stročnice pokrijemo iz tega, metuljnice, no, vse rastline, ki vežejo dušik, pokrijemo iz te ovojnice 2 %.

Prej sem omenil, ja, proizvodno vezana plačila. Dogovorjeni smo, že sedaj, in mislim, da nam bo Evropska komisija to omogočala, v tem programskem obdobju je, da tekom izvajanja novega programskega obdobja, naredimo sredi tega obdobja nov presek, kateri sektorji so v težavah, morda bo kdo izplaval, morda se bo kaj spremenilo in da potem tudi te sektorje v težavah na novo določimo. Mislim, da je to korektno in tudi pošteno. Zaenkrat, kot kaže, nam bo komisija to dovolila. Zaenkrat še ni nobenih informacij, da temu ne bi bilo tako.

Vprašanje kapice, degresije. Zopet bom rekel, odvisno od tega, s kom se pogovarjamo. Če se pogovarjamo z Gospodarsko zbornico, temu nasprotuje, če se pogovarjamo z našimi predstavniki kmetov, to zahtevajo in verjetno se boste tudi vi pogovarjali in z enimi in z drugimi in do ministra prišli, enkrat s kapico, drugič brez kapice in degresije. Zato bo to na koncu naša skupna odločitev. Tega bremena, mi verjemite, ne želim prevzet samo na svoja pleča, pa ne odhajam, ne bežim od odgovornosti, ki jo imam, kot kmetijski minister v tem trenutku, pa vendarle bo to naša skupna odločitev. Pričakujem jutri pestro razpravo tudi na to temo. Še vedno jo, če že gremo v kapico, dobili smo jasno pobudo, degresijo pri 60 tisoč evrih za prvi steber in kapice na 100 tisoč evrov, brez upoštevanja delovne sile, gospodarska zbornica temu nasprotuje.

Ravno tako smo dobili nekatere pobude za kapico tudi na…, oziroma za degresijo na KOPOP ukrepih, in še vedno je odprto, degresija na OMD območjih. Z degresijo na OMD območjih, kjer bomo namenjali 44 milijonov evrov za novo programsko obdobje na leto, lahko pridobimo, če damo degresijo na 30 hektarov, kar smo opredelili v strateškem načrtu, odgovorimo na točno to vprašanje, kar je predsedujoči uvodoma izpostavil – kako pomagati malih gorskim kmetijam. Torej, z degresijo pri 30 hektarov, znotraj teh 44 milijonov, po zdajšnjih analizah pridobimo okoli 5 milijonov na leto, ki bi jih preusmerili točno tja, na najtežje pridelovalne pogoje na gorska območja. V kolikor bo ta degresija višje, bo teh sredstev manj, v kolikor bo tako, kot je sedaj - govorim v primerjavi s tem programskim obdobjem -, v kolikor bo tako, kot je sedaj, degresija je na 70 hektarjih, potem te dodatne pomoči za gorske kmetije ne bo, kajti samo dodatnih pobud za dodatna sredstva, pač na koncu enostavno je vreča takšna, kot je. Torej, vsaka takšna odločitev, o kateri zdaj govorim, na koncu prinese nek konkreten učinek na posamezna kmetijska gospodarstva. Torej, ali bomo za kapit, za degresijo pri 30 hektarjih na OMD območjih, zato da odgovorimo na vprašanje dodatnih sredstev, 5 milijonov v tem primeru, v primerjavi z zdajšnjim in lanskim obdobjem, za najtežje gorske kmetije, za najtežje pridelovalne pogoje. Če se s tem ne bomo strinjali, potem bo to skupna odločitev, ne moja, naša skupna odločitev, ki jo bomo sprejeli z našimi deležniki.

Mladi bodo podprti v prvem stebru in v drugem stebru. In na novo razmišljamo, ne razmišljamo, v strateškem načrtu je že opredeljen tudi tako imenovani ukrep mentorstvo. To ni ukrep, kot je bil v prejšnjem programskem obdobju čisto na začetku, ukrep zgodnje upokojevanje, kjer so prenosniki dobili penzijo iz tega ukrepa, ampak gre za – ker tega je Evropska komisija nam prepovedala izvajati, zato ga ni, že v prejšnjem programskem obdobju, mislim, da je tekel samo nekaj let, potem se je zaključil, potem ga nismo izvajali, ker ga nismo smeli, ker gre za nek socialni transfer, za nek socialni vidik, in to ni bil takrat predmet SKP. Zato zdaj v strateškem načrtu smo opredelili tudi intervencijo, ki ji rečemo mentorstvo. Torej vendarle neka finančna pomoč tistemu, ki je kmetijo predal nasledniku, zato da vsaj delček teh vprašanj poskušamo rešiti tudi na ta način.

Ko govorimo o nekaterih vstopnih pragovih. Zdaj smo imeli tako imenovani model primerljivih kmetijskih površin, PKP, pa niso to protikoronski paketi, okej / smeh/, smo imeli podobno kratico, primerljivih kmetijskih površin. Že Zakon o kmetijstvu, ki smo ga sprejeli sredi julija, za kar sem izjemno hvaležen tudi vsem poslancem, ki ste to podprli, smo v Zakonu o kmetijstvu dali novo podlago za drugačne vstopne pragove. Ne več po hektarjih, ampak po tako imenovanem standardnem outputu, torej standardnem prihodku. In to je tudi opredeljeno v enem delu v strateškem načrtu. Naj omenim, da smo se tudi že na podlagi pripomb, pobud odločili, ja, in podpiram te pobude, da v ta standardni output vključujemo tudi gozdove in tudi dopolnilne dejavnosti. Torej, da bomo vendar, moram poudariti, do tistega trenutka, ko je še vedno dohodek standardni output iz kmetijstva večinski, torej več kot 50 % standardnega outputa mora biti za ukrepe skupne kmetijske politike narejenega iz kmetijskega naslova. Pa vendar, imamo številne tudi mešane kmetije, tudi na gorskih območjih, in sem prepričan, da bo marsikatera kmetija, ki je sedaj izpadla iz nekaterih ukrepov zaradi nedoseganja vstopnega praga, lahko uspešneje kandidirala tudi na ukrepe kmetijske politike, in še mehanizem je malce bolj pošten.

Vavčerji. Tu bi želel poudariti, vavčerji nikakor niso vzporednica obstoječi javni službi kmetijskega svetovanja. Sam kot minister niti pod razno ne razmišljam o ukinitvi javne službe kmetijskega svetovanja in tudi v proračunu za naslednja leta je predvidena enaka količina sredstev za to zadevo. Vendar pa so vavčerji odgovor na številne pobude, tako ekoloških kmetov kot tudi nekaterih drugih, da preko vavčerjev poiščemo morda tudi drugje, ne zgolj v javni službi kmetijskega svetovanja, nekatera izjemno specialna znanja. Govorim, izjemno specialna znanja. Tudi če govorimo o digitalizaciji, tudi če govorimo o modernizaciji, ekološkem kmetijstvu. Skratka, nekako naši deležniki pogrešajo možnost iskanja še nekaterih izjemno specialnih znanj drugje. In zgolj temu so namenjeni vavčerji. Torej, to je bil odziv na številne pobude, ki smo jih prejeli še pred pripravo strateškega načrta. In vavčerje, mimogrede, bodo lahko izkoriščali tudi svetovalci javne službe kmetijskega svetovanja. Tu ni dileme, to ni razgradnja javne službe, to moram poudariti, ker kot minister točno vem, kaj nam ta javna služba pomeni in katere naloge opravlja, in ni dileme, to moram poudariti. Gre torej za nek manjši fond denarja, zato da bodo nekatera kmetijska gospodarstva lahko poiskala nekatera dodatna znanja kje drugje. No, in meni, da je v strateškem načrtu tudi predvideno, so tudi predvidena sredstva za usposabljanje svetovalcev javne službe kmetijskega svetovanja. Torej, želimo tudi preko strateškega načrta nasloviti pridobivanje znanja tej službi, torej daleč od tega, da bi govorili o razgradnji, daleč od tega. In osebno, dokler bom jaz minister, ne bomo govorili o razgradnji javne službe kmetijskega svetovanja.

Spoštovani predsedujoči, mislim, da sem odgovoril na nekatera ključna vprašanja. Mislim, da tudi dokaj podrobno nekje pojasnil tudi že drugačna izhodišča, kot so bila v strateškem načrtu. Naj morda na koncu samo še dodam, res zahvala za preko 90 prejetih pobud, mnenj, vprašanj, karkoli že, ki smo jih v tem času dobili od stanovskih organizacij, tudi posamezniki so se javljali, tudi okoljske organizacije, jasno, saj to je bil namen, temu je bila namenjena ta javna razprava. Zahvaljujem se tudi vsem, ki so uspeli v teh šestih tednih – ja, zgolj šest tednov je – pregledati ta kar zahteven dokument, v katerem pa, vemo, vnaprej smo vedeli, da nekaterih detajlnih izračunov še ne moremo imeti, ker še nimamo končnih izhodišč, da gremo lahko v kalkulacije. Naj omenim, da jutrišnja analiza, ki jo bo predstavila Biotehniška fakulteta, za to analizo smo z Biotehniško fakulteto kar nekaj časa skupaj sedeli. In zadnja spremenjena izhodišča smo lahko dali prejšnji teden, kajti vsaka sprememba naših izhodišč bi za njih pomenila skoraj en teden dni dela, zato da bi lahko prišli na koncu do realne analize. Torej, ta analiza bo izjemno podrobna, ki bo jutri prikazana, mislim, da so se jo izjemno resno lotili na Biotehniški fakulteti, in sem prepričan, da nam bo tudi dobra osnova za naprej. Torej, hvala za vse pobude, ki smo jih prejeli. Prepričan sem, da ima vsakdo tu še kakšen drugačen pogled, s katerim se morda sosed ne bo strinjal, ampak to je naša realnost. In takšne so tudi pobude, številne pobude so nasprotujoče, več za eko, manj za eko, več za OMD, manj za OMD, višja kapica, nižja kapica. In ko boste rekli, minister, tvoja naloga je, da to uskladiš, vam že zdaj povem, da verjetno vsega ne bomo uspeli uskladiti, ker je enostavno nemogoče. In če smo se pri Zakonu o kmetijstvu – spomnimo se razprave na Odboru za kmetijstvo, kjer smo bili povsem usklajeni z vsemi nevladnimi organizacijami, z vsemi govorniki in tudi spoštovane poslanke in poslanci, mislim, da je tudi vaša razprava pokazala, da nam je tam to uspelo narediti -, vam zagotavljam, da tega v strateškem načrtu ne moremo. To je nemogoče, ker imamo izključujoča, nasprotujoča si mnenja in jih je nemogoče pripeljati v dokument, zaradi katerega bi bili na koncu vsi veseli. In tudi zato sem se odločil, da želim dokument pripeljati do konca na podlagi dejanskih izračunov in analiz in ne zgolj na podlagi nekih političnih ali ne vem kakšnih pritiskov. Torej, nam nič ne pomaga, četudi bodo šli, ne vem… okej, jutri imamo napovedan protestni shod. Jaz mislim, da bo tudi dobra priložnost, da kmetje vendarle tudi na ta način povedo, kaj mislijo o prihodnosti slovenskega kmetijstva. In zato bom vesel tudi predaje, mislim, kot sva tudi s predsednikom Sindikata kmetov govorila, da naj pridem tudi do teh naših kmetov, ki jim sam ne rečem protestniki, to so naši kmetje, ki si želijo svojo dobro prihodnost in nič drugega. In je to njihova pravica in bom od njih tudi prejel njihove pobude, v kateri smeri si želijo prihodnosti slovenskega kmetijstva. Na marsikakšno vprašanje bomo lahko odgovorili, na marsikakšnega enostavno ne bomo mogli, ker je sredstev samo toliko, kot jih je. Naj pa že zdaj omenim – in upam, da bom jutri z že bolj jasnim odgovorom prišel tudi na to razpravo -, še vedno pa teče tudi razprava oziroma še vedno se trudim za to, da bi uspeli pridobiti dodatna sredstva za drugi steber, torej steber programa razvoja podeželja iz nacionalnih virov, poleg že omenjenih 250 milijonov vsaj še nekaj milijonov, ki bi zelo pomagali nasloviti tiste tri ključne vsebine, ki sem jih uvodoma naštel.

Še enkrat hvala lepa. Tudi današnje razprave se veselim, z vami bom do približno pol treh oziroma kakšno minuto prej, ker imam potem že ostale obveznosti in me bo zamenjal kolega državni sekretar, če bo razprava še tekla. Zdaj pa mi dovolite, bi se pa jaz raje usedel tja za mizo, ker si bom zagotovo kaj pametnega pisal, pa še za vrat piha tale klima. Ker bom še nekaj dni na sejmu, bi bil rad kar zdrav.

Hvala lepa.

Hvala, minister, za vašo razlago.

Besedo dajem zdaj predstavniku Državnega sveta, predsedniku komisije, gospodu Cvetku Zupančiču.

Hvala lepa za besedo.

Lep pozdrav poslankam in poslancem, vsem, ki smo se danes zbrali na seji odbora, tu na sejmu Radgona. Organizatorjem se zahvaljujem, kajti to je prvi dogodek v dveh letih, ko se lahko nekako v živo vidimo, srečamo. To je povsem drugače kakor preko videokonferenc. Tudi resnost je absolutno druga. To smo zelo pogrešali in se zahvaljujem organizatorjem.

Komisija Državnega sveta za kmetijstvo je obravnavala strateški načrt, se pravi, na 32. seji, 16. 8. 2021, in podala določene pripombe, predvsem pa nekako usmeritve, ki naj bi pri tem načrtu šle.

Ugotovljeno je bilo, da je sredstev manj. To se vidi že iz samih številk, da gre v prvi vrsti za – če smo imeli prejšnje obdobje 2014-2020 milijardo 900, imamo zdaj okrog milijardo 400. In seveda, kakorkoli to obračaš, da kmetijstvo iz naslova okrevanja ni dobilo nič, da imamo izredno težko kmetijsko situacijo, kar se tiče dohodkovno, da bo tega denarja na koncu koncev, kakorkoli ga obrneš, seveda bo zelo modro ga čim bolje obrniti, vendar ga bo manj. In če smo 2014-2020 nekako uspevali preživeti v tem kmetijstvu, bo za kakršnekoli premike, naj bo področje okolja, naj bo področje večje proizvodnje, naj bo kakršnokoli, ekološko, se pravi, ne bo mogoče. Ne bo mogoče, to se lahko vnaprej pove, čeprav so želje neverjetne, ampak enostavno ne bo šlo. Zato je seveda ključno, kako najti vzvod, finančni vzvod, ki bi to pomagal rešiti. Jaz sam pri sebi dostikrat pravim, najbrž zamujamo najboljša leta, tudi leta debelih krav se iztekajo. Tako ti dve leti tako politično kot finančno je bilo možno izpeljati kakšno kmetijsko reformo. Pa nam to nekako ni uspelo. In to bo zelo narobe. Zelo narobe, kajti tega po moji oceni ne bo mogoče popraviti. Če smo včeraj ali predvčerajšnjim poslušali podatke ekološkega kmetovanja, 260 kmetij je prenehalo. Se pravi, ni nobene ambicije. Če pogledamo gospodarstvo, neverjeten bum je naredilo gradbeništvo zdajle v zadnjem letu. Ampak na čigavo škod? Toliko kmetijskega zemljišča se je pozidalo v tem času. Na drugi strani, kdo je fizično delal, ali so to delali Slovenci, to je vse delovna sila od drugod. Če vzamemo komunalno, je vsa delovna sila od drugod. Se pravi, kmetijci smo edina delovna sila ali pa ena redkih, ki še za tako majhen denar fizično tako to počne. In to je tisto, kar nas mora skrbeti za naprej, ali smo še pripravljeni, ali bomo še pripravljeni.

Dokument, resolucija, leto in pol, kar je bil sprejet, se pravi, imenuje se resolucija Naša hrana, podeželje in viri, mislim, da se imenuje. In v tem strateškem načrtu, kako bomo mi leta 2027 kmetijstvo peljali, hrana, podeželje, viri – ni možno izpeljati tega. In tudi kaj veliko tega notri ni, da bi lahko rekel, to pa bo možno izpeljati. Ker na koncu koncev gre to vse skupaj bolj v smeri nekega gašenja. Tudi ko imamo, recimo, mi smo se na komisiji ustavili pri ukrepih, teh, ki so proizvodna vezava. Vsi ukrepi proizvodne vezave, ne gre za to, da bi bilo naše hrane več, boljša, ne vem, v to smer, ampak sektor v krizi. Se pravi, tisti sektor, ki ravno toliko, da še ni crknil, ga bomo pač rešili s tem denarjem. Nič o tem, kaj pomeni naprej. Nič pa nismo naredili v smeri, da bi lahko človek počasi začel živeti. Glejte, evropska sredstva, če ne bi bilo covida, bi imeli evropskih sredstev že bistveno manj, kot jih imamo zdaj. Pa jih je že zdaj manj, ker so bile grožnje v finančnem načrtu po bistveno večjih rezih, kot so potem na koncu nastali. Se pravi, covid je trenutno resna situacija. Naslednja leta, 2027 in naprej, bo denarja malo. Mi nismo pripravili nič. Nič. Kaj smo mi naredili? V resoluciji, če se spomnite tistega kroga, ki je bil, je bilo SKP, povezovanje, sodelovanje, ne vem kaj vse - ali je kaj od tega? Ničesar od tega ni. Ničesar. Smer opazovanja še ni dala evra. To je tisto zaskrbljujoče, kar pomeni, da iz poslovnega dela ni nobene dodane vrednosti. Glejte, koliko je še repromaterial gor, koliko je šla vsa vhodna surovina v kmetijstvu gor, odkupne cene so tam, kjer so bile. In če se to ne bo popravilo, če tu ne bomo našli vzvoda, jaz ne vem, ekonomisti, taki in drugačni, usedite se skupaj, tu je treba iskati rešitev. Mi bomo zahtevali od države še 500 milijonov, še milijardo; vem, da jih ne bomo dobili. Zahtevali jih bomo, zato da bomo preživeli. Saj bo preživelo nekaj največjih kmetij, ampak glavnina slovenskega kmetijstva je v pat poziciji. In se čudimo, kje so kmetje – obupali so. Nič več misliti, da so pasivni, pa ne vem kakšni, pa se nočejo izpostavljati – obupali so in so šli v drugo smer. Oni imajo že druge vire dohodka, nič več iz kmetijstva, zato ker vidijo, da tu ni zgodbe za prihodnost. Malce sem pesimističen, ampak rabimo to. Rabimo neko odkrito besedo. Rabimo nekaj, da se bomo streznili. Ker to, v kar gre, je narobe. Ampak na koncu koncev, seveda, jaz razumem ministra, iz tega je veliko denarja, ampak čudežev ne more delati. Se pravi, delimo tisto, kar imamo. Vendar resnično bo treba v prihodnje glave stakniti. Jaz mislim, da smo v času, ki je ključen, prelomen, in da nas bodo enkrat spraševali, kaj smo delali leta 2021 in 2022.

Hvala lepa.

Hvala lepa tudi vam.

Zdaj bi dal besedo dr. Luki Juvančiču, da predstavi svoj pogled na dokument.

Izvolite.

Hvala lepa, gospod predsedujoči.

Spoštovani!

Ja, kot predstavnik raznih ekonomistov sem bil povabljen, da podam nekaj mnenj na ta strateški dokument, s katerim dejansko usmerjamo javna sredstva za razvoj za obdobje 2023-2027, se pravi, za razvoj kmetijstva, gozdarstva, povezanih verig vrednosti podeželja, če hočete. Kot vemo, so ta sredstva, grobo rečeno, namenjena dvema ključnima ciljema: eno je zagotoviti stabilnost, se pravi sektorjev, ki jih s temi sredstvi naslavljamo, drugo pa je usmerjati razvoj v smer večje odpornosti in večje dodane vrednosti, tehnološkega napredka in digitalizacije, prilagajanje podnebnih spremembam in izzivom prihodnosti, s katerimi se sooča kmetijstvo in povezani sektorji. Nekako v tem vrstnem redu bi tudi naslavljal svoja mnenja.

Kar se tiče tega dela, ki se nanaša na stabilnost, se pravi tako imenovani prvi steber. Tu bi kot prvo stvar izpostavil – sicer je že gospod minister tudi pred mano omenil, ampak dejansko se mi zdi, da je to dokaz neke zrelosti, nekega tudi zelo intenzivnega pogovarjanja in na koncu konsenza – glede reforme sistema neposrednih plačil. Se pravi, tu prihajamo, kot je bilo že rečeno, na enotno dohodkovno plačilo na hektar, večji del neposrednih plačil se bo razdeljeval z enakim zneskom na hektar, je pregledno, je razumljivo in postavlja enako startno pozicijo za vse kmetovalce. Potem je tu zavezanost okoljskim ciljem znotraj neposrednih plačil, se pravi, za ambicioznejše pridelovalce, tiste, ki tudi poskušajo potem dodajati vrednost svojim proizvodom z nekimi okoljskimi nadstandardi, jih še dodatno nadgraditi, tako imenovani SOPO paket ukrepov. Potem, tukaj je tudi, se pravi, dokončen dogovor, ampak, načelen dogovor pa že je o tako imenovani kapici, se pravi, enakomernejši razporejenosti neposrednih plačil in pa tudi višje neposredno plačilo za mlade kmete, ki tudi daje signal prihodnji generaciji, ki se odloča za, se pravi, nadaljevanje kmetovanja.

Zdaj, sama odločitev glede te reforme in kako jo bomo izpeljal, ni enostavna. Novi sistem bo povzročil redistribucije, kot rečeno, z prenosom ali brez njega. Redistribucije, zelo pomembne, med sektorji, med tipi kmetij in zdaj, moje osebno mnenje je, da je treba najti in se dogovoriti za tak sistem neposrednih plačil, ki bo čim bolj pravičen. Se pravi, kjer bi se ti negativni distribucijski učinki enotnega plačila izravnali z možnostmi, ki jih imamo na voljo. Govorimo o proizvodno vezanih plačilih, govorimo o shemi za okolje in podnebje, s katerimi lahko, bom rekel, tistim sektorjem, ki zaradi spremembe neposrednih plačil beležijo največje težave pri svojem ekonomskem poslovanju, da jih rešimo skozi ta dva mehanizma.

Zelo pomembno je, da se glede tega dela, se pravi, glede neposrednih plačil, dogovorimo čim prej in potrebno energijo, se pravi, prihranimo, za nalogo, ki je potem zahtevnejša, se mi zdi, kajne, se pravi, za tisti del, ki se nanaša na usmerjanje, ki se nanaša na razvoj in zdaj, ta, tukaj je pa drugi del, saj pravim, mojega izvajanja. Tukaj, skozi branje strateškega načrta, sam, v primerjavi z prejšnjimi, bom rekel, strateškimi načrti, vidim določene kvalitativne premike. Ja, ni še do konca podprto z izračuni, niso še dodeljeni dokončni zneski, tako da, tukaj nas čaka še veliko dela, pa vendarle… Se pravi, novi poudarki. Recimo, pri okoljskih plačilih, kjer smo imeli, bom rekel, en korak nazaj, v prejšnjem obdobju, tukaj glede površin, ki so vstopale v okoljske ukrepe, je, jaz mislim, dobrodošel korak, da so ukrepi bolj vezani na plačevanje na osnovi rezultatov, ne pa predpisovanju nekih praks in mislim, da je to dobrodošel signal in upam, tudi, bo sprejemljivo za kmetovalce.

Potem, zelo močno izpostavljamo povezovanje odporne verige vrednosti, povezovanje vertikalno, med, se pravi, od, bom rekel, kmeta, do končnega potrošnika, vseh akterjev, večanje ali pa, se pravi, graditev »branda«, da temu tako rečem, slovenske hrane, kakovosten, pač, slovenske kakovosti, kajne in s tem v zvezi so izpostavljene tukaj v dokumentu, zadeve, kot so recimo, skupinske naložbe. Sam bi šel še en korak dalje, pa bi rekel, povezane naložbe. Povezane, se pravi, da je neka naložba v, bom rekel, mlekarni recimo, kajne, da je povezana z pogodbeno vezavo, se pravi, odkupa, z kmeti(?), z možnostjo investicijskih podpor za kmete, ki sodelujejo v verigi vrednosti, kot primer. Potem, kot možnost se prvič pojavljajo tudi skupinski okoljski ukrepi, ki z zaokrožitvijo nekih okoljsko občutljivih območij in kmetov, ki sodelujejo v takih ukrepih, izboljšujejo učinkovitost, se pravi teh, okoljskih ukrepov.

Potem imamo tukaj še dvig dodane vrednosti v vseh panogah, ki so povezani z osnovno kmetijsko in gozdarsko dejavnostjo. Govorim o bio gospodarstvu, govorim o tem, da tudi, bom rekel, biomasa, tako primarni proizvodi, kot tudi stranski proizvodi, vstopajo v čisto neke nove verige vrednosti, s katerim lahko na koncu, se pravi dodano vrednost zvišamo z proizvodnjo, ne vem, bio kompozitov, bio plastike, se pravi bio osnovanih materialov, skozi en tak kaskadni cikel, v enih zaključnih osnovno energetskih ciklih, pridobimo ekonomsko, okoljsko in energetsko. Tako, to so dobrodošli premiki, kvalitativni. Zdaj, tisto pa, kar se moramo zdaj vprašat vsi, pa je, ali zmoremo dovolj, prvič, volje. Se pravi, solidarnosti, neke kolektivne inteligence bi temu rekel. Sedaj, v zdajšnjem predlogu, recimo, imamo tudi predlog vzajemnega sklada v sadjarstvu in zelenjavi, sta recimo, ki je seveda, katerega uspešnost je povezana z pripravljenostjo članov vzajemnega sklada, prispevajo svojih prihodkov, da ustvarijo ta finančni vzvod. Potem imamo tukaj skupinske naložbe. Se pravi, imamo tukaj tudi zadostni interes, ki ga izkazujejo, investitorji, ki grejo v skupne ali povezane investicije, da tudi dajo svoja sredstva za neko skupinsko naložbo in na ta način zagotavlja neko ekonomijo obsega.

Denimo, ena zadeva, ki nam zelo manjka v ekološkem kmetijstvu, v tem, da bi kupci dostopali do predelanih, se pravi, prehranskih proizvodov ekološkega porekla in slovenskega porekla. Volje, znanje, kajne, zlasti, bom rekel, organizacijskega. Recimo, vzpostavitev enega vzajemnega sklada, to je pač neke finančne institucije, je precej specializirana zadeva, precej organizacijsko zahtevna. Potem povezovanje(?) v medpanožne verige, kar sem že prej rekel, bio gospodarstvo, povezovanje z kemijsko industrijo, povezovanje z gradbeništvom, z energetiko… To so vse neke nove povezave in tukaj je potrebno, poleg volje, seveda, tudi znanje in pa, tretja stvar, seveda, resursi in s tem ne mislim samo finančne ampak tudi človeške in institucionalne. Se pravi, s katero zagotovimo kritično maso za povezovanje ponudbe. Recimo, ena taka dobrodošla, bom rekel, predlog, je bil povezovanje ekoloških pridelovalcev v eko regije, potem, in iz tega graditev enega »branda«, sheme kakovosti, recimo, gorski proizvodi, gorski les, recimo, je tudi ena taka možnost. Potem, že omenjeno, zadostitev finančnega vzvoda, se pravi, zadostitev zadostnega kapitala, bodisi za skupne investicije, bodisi za vzajemne sklade, konec koncev tudi za kapitalsko ustreznost take inštitucije in brez zagotovitve te ekonomije obsega(?), predvsem recimo pri bio gospodarstvu, pri vstopanju v, bom rekel, dodajanje vrednosti v novih verigah vrednosti za ekonomijo obsega, brez doseganja tega ne bomo uspešni in tukaj, to je pa še zadnja stvar, ki bi jo izpostavil, uskladitev aktivnosti med resorji, uskladitev aktivnosti med programskimi dokumenti. Recimo, dvig dodane vrednosti v verigi vrednosti lesne biomase, ga bomo težko dosegal, če ne bomo imeli, bom rekel, aktivnosti usklajenih z sektorjem lesarstva, znotraj MGRT-ja oziroma operativnega programa za regionalni razvoj.

Toliko, hvala lepa.

Hvala tudi vam.

Besedo bi dal sedaj prof. dr. Lučki Bogataj Kajfež, da predstavi svoj pogled na tale dokument.

Izvolite.

Dober dan vsem skupaj!

Hvala za vabilo, hvala tudi za tole priložnost.

Kolega je omenil marsikaj, kar se jaz zelo strinjam, da rabimo znanje, da rabimo voljo, ampak, jaz bi dodala pa še eno stvar, da rabimo pogum. Namreč, podnebne spremembe, ker seveda je tisto področje, ki je tukajle omenjeno, zajeto, so stvar, ki utegnejo resnično spremenit naše okolje do te mere, da mogoče na kakšnih območjih pravzaprav ne bo možno več kmetovat. To je grozno, kar povem, ampak, »strateškost« tega dokumenta, naj seže malo čez leto 2027. Recimo, zelo plastično povedano, recimo, v enem švicarskem kantonu so se lotil enega takega eksperimenta, ampak je šlo za gradbena zemljišča, ne za kmetijsko, kjer so seveda naredili semafor. Vsa zemljišča so razporedil v tri kategorije – rdeča, oranžna, zelena. Zelena je klimatsko varno, karkoli se zgodi tam lahko gradiš. Oranžno, recimo, bo bolj poplavno, bo primanjkovalo vode, pazimo, kaj tam delamo in žal tudi rdeča, kjer recimo gradnja naj ne bi bila več priporočljiva. Seveda to narediti v kmetijstvu čez noč bi bila katastrofa, ampak, morda bo treba to naredit. To se pravi, tudi opuščat dejavnosti in jih zamenjat z nečim drugim. Če to naredimo 10 let prej, preden se to zgodi, v miru, strateško, je edino pošteno, kajne, kot pa da to delamo v zadnjem trenutku.

Namreč, iz tega dokumenta diha, da bomo samo reševali, mi bomo reševali po naravni nesreči, pa bomo dal neko pomoč, pa bomo reševal…, reševanje ima neko mero. Pred par dnevi sem bila tukaj na eni okrogli mizi, kjer sem rekla, pa bom ponovila, če kmet na isto parcelo že 20 let, pa šestnajstkrat je bila suša, pa bo še enkrat posejal, isto stvar, pa potem od države hotel pomoč, mislim, to ni resno, kajne, to so težke stvari, o katerih, mislim, ministrska funkcija je včasih ali pa mogoče tudi funkcija poslancev, da se komu zamerijo. Ne moremo vsega rešit in to je ena stvar, ki se mi zdi, o kateri ta dokument nič ne govori. Tudi namakanje. Ja, absolutno ja, tam, kjer je to smiselno. Ja, koruze verjetno ne bomo namakali, kajne?

Reševanje, recimo tudi, jaz nimam nič proti, nisem vegetarijanec, nisem vegan, ampak rešujemo živinorejo. Recimo, če vprašamo mlade ali pa če vprašamo kakršnekoli ukrepe za nizko ogljično družbo, pravzaprav vsi predpostavljajo bistveno več hrane rastlinskega izvora. Govorim o strateških premislekih, neprijetnih, zoprnih. Vemo, da je to za določene branže veliko bolj težavno. Tako, kot bo Primorska bolj prizadeta kot Gorenjska, saj to so dejstva, ali pa mogoče ravno tale konec, posebej tam, kjer so tla.

Tako da, ta pogum, da se zazremo v nekaj, kar prihaja in to temu to rečemo(?). Drug razmislek je seveda, vedno govorimo o večji samooskrbnosti, ja, zelo pomembno je, da tudi analiziramo, od kje mi uvažamo hrano. Podnebne spremembe ne bojo prizadele samo nas, ampak bojo Madžare še mogoče bolj, pa bojo Hrvate definitivno, pa Italijane… Skratka, te stvari se tudi strateško lahko enkrat ustavijo. Pač, nimamo kumar, bomo jih pa uvozili iz Španije. Ja, dokler jih bojo Španci proizvajal. To se pravi, en strateški premislek, kaj rabimo imet sami, ker bo ostalim se godilo podobno. Tretja stvar je pa mogoče, jaz sem zelo občutljiva na gozdarstvo, kolega je govoril o lesni verigi, ampak, mi slovenski gozd predstavljamo vedno tudi v sliki ogljične nevtralnosti kot nek strašen ponor, ki bo reševal, kajne, vedno, naše grehe emisij, pa jih ne bo. Slovenski gozd je resno prizadet in se mi zdi, da tudi ko smo velikokrat s kolegi gozdarji, pa z Zavodom za gozdove, govoril, ni neke jasne strategije, kako bomo z gozdom upravljali. Gozd nam bo gorel, smreka bo šla, mi obnavljamo gozd, pa recimo, ko so bili po žledu pristopi k obnavljanju, pa so spet sadil smreko. Recimo, to so stvari, ki verjetno v prihodnje ne bodo šle in rabijo strateške premisleke. In pa seveda mogoče tudi gozda ne bomo povsod lahko imel, kot ga imamo zdajle. In še zadnja stvar, ki se popolnoma strinjam z kolegom Juvančičem, sodelovanje med sektorji.

Ne vem, ali je tukaj kakšen predstavnik gospodarskega ministrstva, ker kmetija danes bo tudi ali pa kmetija prihodnosti, bo posegala na gospodarski resor, bo proizvajala energetiko, ki spada tja, bo turistična, ker spada tja, pa mogoče proizvajala materiale, kar je bilo omenjeno in pa seveda delila resurse z drugimi sektorji. Naj omenjam vodo, voda ni od kmetov(?), voda je od vseh in, ko pride suša, ko bomo namakal, kdo dobi vodo prvi? Ali jo dobi elektrarna oziroma, tam, kjer se proizvaja energija, pa moramo hladit ali jo bo dobil kmet ali jo bojo dobile toplice ali pa polnilnice piva. Skratka, gre tudi za neka sodelovanja, da ne postavimo teh strategij na trhla tla. In teh sodelovanj pogosto manjka, tudi, recimo, z Ministrstvom za okolje, nenazadnje. Tako bi jaz imela predvsem to pripombo, da ta dokument naj ne bo dokument, ki samo predstavlja, kako se bomo borili za denar. Tudi tu dobivam občutek v tej diskusiji, samo kdo bo več denarja dobil, ali ga bodo oni ali ga bodo ti. Naj bo to dokument, ki pravzaprav ni borba za denar, ampak je borba tudi za neko prihodnost za mlade, pa res trajnostno bolj, kot je danes.

Toliko. Hvala.