Spoštovane kolegice poslanke in kolegi poslanci ter vsi vabljeni in prisotni na današnji seji Odbora. Prav lepo pozdravljeni.

Pričenjam 55. nujno sejo Odbora za zdravstvo. Ugotavljam, da smo vsi dobre volje, tako da bo pač delo potekalo zanimivo in verjamem, da konstruktivno. Na seji kot nadomestni član, imamo eno pooblastilo zaenkrat, in sicer poslanka Tina Heferle nadomešča Jožeta Lenarta.

Prehajamo na določitev dnevnega reda. S sklicem seje, dne 13. 7. ste prejeli predlog dnevnega reda seje odbora. Državni svet je na 25. izredni seji, 12. 7. 2021, ob obravnavi Zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o nalezljivih boleznih, ki ga je Državni zbor sprejel na 24. redni seji, 7. 7. 2021 na podlagi tretje alineje prvega odstavka 97. člena Ustave sprejel zahtevo, da Državni zbor ponovno odloča o Zakonu o spremembah in dopolnitvah Zakona o nalezljivih boleznih. Ker do začetka seje ni bilo predlogov za razširitev dnevnega reda oziroma za umik točke dnevnega reda je določen takšen dnevni red seje kot je bil predlagan s sklicem. Torej dnevni red seje 1. in edina točka, mnenje Odbora o zahtevi Državnega sveta za ponovno odločanje o Zakonu o spremembah in dopolnitvah Zakona o nalezljivih boleznih, zahteva za ponovno odločanje. Kot gradivo ste prejeli zahtevo Državnega sveta z dne 12. 7. in pa mnenje Zakonodajno-pravne službe z dne 13. 7. 2021. Sedaj pa kar dajem besedo državnemu svetniku, ki je danes z nami v imenu Državnega sveta in sicer Bogomir Vnučec, izvolite beseda je vaša.

Hvala lepa spoštovana predsednica.

Samo moment, se opravičujem, postopkovno ima prednost. Izvolite kolega Jani Möderndorfer.

Mene samo zanima glede na to, da že na prejšnji seji ni bilo Ministrstva za zdravje Vlade prisotne, a tudi zdaj vidim na tej ni Vlade prisotne. Ali je to zdaj nova praksa ali so se opravičili ali se je kaj zgodilo na Ministrstvu za zdravje?

Sem hotela v nadaljevanju povedati, ko bi bili na vrsti, ker gremo pač glede na dajanje besede po vrsti. Predstavniki Vlade so se opravičili in so povedali, da so v svojem mnenju podali že vse argumente tako da danes pač ne bodo z nami. Sedaj pa dajem besedo predstavniku še enkrat Državnega sveta. Izvolite, gospod Bogomir Vnučec.

Hvala lepa spoštovana predsednica. Spoštovane članice in člani odbora.

Kot ste že uvodoma omenila, Državni svet je na svoji 25. redni seji, 12. 7., sprejel zahtevo, da Državni zbor Republike Slovenije ponovno odloča o Zakonu o spremembah in dopolnitvah Zakona o nalezljivih boleznih. Zahtevo z mnenjem ste prejeli, zato ga ne bi bral, bi pa nekaj poudarkov samo iz tega, in sicer: Vlada Republike Slovenije je na podlagi odločbe Ustavnega sodišča pripravila besedilo Predloga Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o nalezljivih boleznih ter ga Državnemu zboru poslala skupaj s predlogom, da se ga obravnava po nujnem postopku. V obrazložitvi je navedla, da je predlog zakona treba sprejeti po nujnem postopku, zaradi težko popravljivih posledic za zdravstveni sistem in zdravje prebivalcev Republike Slovenije. Poleg tega je Ustavno sodišče v svoji odločbi Poleg tega je Ustavno sodišče v svoji odločbi Državnemu zboru naložilo, da mora odpraviti neustavnost določb Zakona o nalezljivih boleznih v roku dveh mesecev od objave odločbe Ustavnega sodišča. Hkrati z besedilom predloga Zakona o nalezljivih boleznih je Vlada pripravila tudi predlog Sklepa o nedopustnosti razpisa zakonodajnega referenduma o Zakonu o nalezljivih boleznih, z obrazložitvijo, da gre za zakon, ki se ga uvršča v prvo alinejo drugega odstavka 90. člena Ustave RS, ki določa, da referenduma ni dopustno razpisati o zakonih o nujnih ukrepih za zagotovitev obrambe države, varnosti ali odprave posledic naravnih nesreč. Zakonodajno-pravna služba Državnega zbora je pripravila mnenje o predlogu Zakona o nalezljivih boleznih dne 28. 6. in o predlogu Sklepa o nedopustnosti razpisa referenduma in opozorila na določene pravne zadržke in dileme. Zakonsko pooblastilo mora po njenem mnenju namreč biti dovolj določno oziroma jasno in nedvoumno, da izvršilni oblasti ne omogoča samovoljnega urejanja ter nesorazmernih omejitev človekovih pravic in temeljnih svoboščin in to toliko bolj restriktivno, kolikor večji je poseg ali učinek zakona na posamezne pravice in svoboščine. Državni svetniki so se zaradi teh posledično dvomov, ki jih je predvsem, ki jih je Zakonodajno-pravna služba Državnega zbora omenila odločili, da Državni zbor ponovno odloča o zakonu, kar smo pa že uvodoma povedali in sprejel je zahtevo za veto. Hvala.

Hvala lepa tudi vam. Z nami je predstavnica Zakonodajno-pravne službe, gospa Špela Maček Guštin, izvolite.

Hvala lepa za besedo. Državni svet v obrazložitvi zahteve za ponovno odločanje o noveli Zakona o nalezljivih boleznih izpostavlja predvsem 3. člen te novele, glede katerega navaja v bistvenem enake očitke, kot smo jih izpostavili v mnenju naše službe k predlogu te zakonske novele že v zakonodajnem postopku. Ti očitki so pa po našem mnenju še aktualni, ker v zakonodajnem postopku zlasti z amandmaji, pa tudi z dodatnimi pojasnili niso bili v celoti odpravljeni. Državni svet v svoji zahtevi izpostavlja tudi nekatere druge razloge, glede katerih pa se Zakonodajno-pravna služba glede na svoje naloge ne opredeljuje. Hvala.

Hvala lepa. Sedaj pa odpiram razpravo članic in članov. Še preden pa začnemo, naj povem, da je z nami Marko Bandelli, ki ga lepo pozdravljam in nadomešča oziroma je namesto našega člana Vojka Starovića. Sedaj pa dajem besedo Janiju Möderndorferju. Izvolite.

Hvala lepa predsednica. Imamo v resnici zelo resen problem. Pred nami je Zakon o nalezljivih boleznih, ki je razburkal samo zakonodajno pot v sami razpravi dodobra do sklepnega glasovanja. Zadnje je razburkal tudi slovensko javnost in vsi poslanci in poslanke lahko že več kot dva dni doživljamo verižna pisma, na stotine jih prihaja, povprečno na minuto, po tri, pet do deset, kar pomeni, da že dva dni pravzaprav sploh več ne morem slediti svoji elektronski pošti, ker v resnici berem samo te maile in nič drugega in tisto, kar bi moral brati sploh več ne vidim in ne najdem, kar več kot jasno govori, da zelo veliko ljudi ni zadovoljnih s takšnim sprejemanjem zakona, pa to bi še nekako razumel, da vedno nekdo ni zadovoljen, ampak ker ne gre za to, smo slišali zdaj predstavnico Zakonodajno-pravne službe, ki je povedala zelo kratko, jasno in mi je bilo všeč, da ni bilo nobenega dolgovezenja, zadeva še danes ni usklajena. Kar pomeni, da zakon seveda ni zrel, da se ga sprejme. Vsi smo pa dobili tudi mnenje, se pravi samega Državnega sveta za veto in moram reči, da po dolgem času od Državnega sveta berem zelo kratko obrazložitev, ki pa je zelo jasna in zelo preprosta. Tisti, ki tega dopisa ni razumel ali pa sprejel, potem ima tukaj seveda koalicija zelo resen in velik problem. Res je, Državni svet se sklicuje na Zakonodajno-pravno službo z dne 28. 6., ki je seveda pripravila tudi mnenje in na podlagi tega tudi opravila razpravo in se odločila in več ali manj povedala tisto, kar nas vse boli. Ta Vlada si je v resnici v Zakonu o nalezljivih boleznih na podlagi ustavne odločbe preprosto prepisala določene odloke in jih zapisala v zakon misleč, da samo zato, ker bo zdaj nekaj, kar je prej pisalo v odloku zapisano v zakonu, da bo pa zdaj zakonito in seveda temu primerno tudi pravna podlaga, da bo Vlada počela pravzaprav kar bo hotela. Da pa bo res lahko počela, kar bo hotela, pa seveda je zelo pomemben prav ta 3. člen Zakona o nalezljivih boleznih, ki je tako v vsaki alineji tako široko odprt, tako široko odprt, da si v resnici lahko celo izmišljuje tudi za stvari, ki jih sploh danes še ni v Sloveniji, kar je najbolj grozljivo. Jaz mislim, da smo danes doživeli tudi svojevrsten presedan, tudi neko novo prakso. Mene zanima, ko se bodo stvari obrnile v Državnem zboru z novimi volitvami ali pa drugače, kako bo to izgledalo, ko bo SDS v opoziciji in ne bo ministrov, ne bo državnega sekretarja, bo pa prišlo sporočilce, da so svoje pač povedali in da oni enostavno ne pridejo. S tem je ta Vlada povedala, kaj si misli o Državnem zboru in o zakonodajnem postopku, ki ga imamo. Pišmevuh, delajte vi, kar hočete, mi imamo svoje glasove, svoje ovčice, ki bodo pritiskale na gumb in to je to. To je res, jaz si to sploh ne znam predstavljati, v kakšnih prejšnjih mandatih bi tukaj že bil minister na odgovornosti. Da si ne predstavljam niti v času, ko je bila SDS v opoziciji, to bi mi imeli danes grmenje bi bilo tukaj. Grmenje. Ampak danes vse je tiho, malo sicer eni čudno zavijajo z očmi, malo pogledajo gor, si mislijo svoje, stvar teče dalje. Ta 3. člen, ki ureja 39. člen pa seveda ni omenila samo Državni svet, ampak kot ste videli se je odzval tudi Varuh za človekove pravice, ki v svojem tekstu zelo jasno zapiše pripombe k temu zakonu in se zelo jasno tudi opredeli, kaj si misli on. Seveda v enem delu govori o pooblastilih inšpektorjev, po drugem pa seveda zelo jasno se opredeljuje glede 3. člena Zakona o nalezljivih boleznih, kjer ugotavlja, da je utemeljenih pomislekov Ustavnega sodišča ta določba preprosto ne odpravlja. In to so dejstva. Jaz ne vem ali bi mogli začeti v kitajščini ali v angleščini pisati, da bi eni začeli prevajalce najemati, da bi potem mogoče res prebrali, kaj je njihova Vlada zapisala, ampak nekdo, ki predstavlja tudi neka določena strokovna stališča in mnenja, preprosto prezirate enega za drugim. Enega za drugim prezirate. Kam bo to pripeljalo, zagotovo v Državnem zboru, vsaj pri meni osebno, danes ko glasujemo na Odboru za zdravje več kot jasno, da seveda je to zrelo, da gre na smetišče in na popravi izpit. Vsi očitki, ki jih poslušam, češ, da morajo biti v dveh mesecih odpravljeni, ker drugače se bo pa zgodila neka katastrofa. Nobene katastrofe ne bo, zakon je veljaven, obstoječi in Ustavno sodišče ga ni razveljavilo, prav v izogib, zaradi tega, ker ima zelo slabe izkušnje z Državnim zborom, ker Državni zbor se praviloma ne drži rokov, ki jih določa Ustavno sodišče za popravo ali odpravo posledic. Tu in tam nekaj jim uspe, nam uspe, ostalo pa ne. Imamo še kar nekaj odločb, ki so odprte. Tako, da kakšna prav velika groza ne bo. Je pa res, s tem se pa strinjam, Vlada bo imela čez poletje, če seveda ta veto uspe, bo imela nekaj dela, pač ne boste šli na dopust. In se bodo mogli nekateri resno usesti in pripraviti resen in užiten predlog za katerega bo potem seveda tako rekoč na izrednih sejah Državni zbor zopet moral obravnavati te popravke Zakona o nalezljivih boleznih in to je to. In to še pred četrtim valom, zato da bodo vsi inštrumenti res v rokah zato, da bo lahko Vlada sprejemala pozor zakonite ukrepe, ker to ni zakonito, kar vi hočete narediti. Veste to, da vi izsiljujete na vsak način, da se nekaj sprejme zato, da boste lahko nekaj nezakonito počeli misleč, da imate pravno podlago, potem pa bo Ustavno sodišče ponovno ugotovilo, da celo mora razveljaviti to določbo in potem boste samo preprosto rekli, ups, pač bomo zdaj to sprejeli in bomo zdaj pa to popravili. To tako ne gre. Veste, če to naredi navadni državljan, mu je oproščeno, ker je pravno neuk, ampak tukaj v Državnem zboru z vso stroko, ki jo imamo na razpolago se temu ne moremo preprosto izogniti in govoriti, da pač ne vemo ali pa še boljše, glejte, Ustavno sodišče je tisto, ki presoja ali je to ustavno sporno ali ne, ne mi. Mi lahko sprejemamo zakone, to tako preprosto ne gre. In ta, bojim se, da ta svetovna preproščina, ki se je naselila v Državnem zboru v tej koaliciji, je presegla že vse razumne meje. Ta preproščina ubija vse. To, da se pa lastni zakonodajni službi posmehujemo na način, češ to je posvetovalni organ, ni nujno, da je to sprejeto, kot sem že slišal nekajkrat na razpravah, kadarkoli smo se sklicevali na zakonodajno pravno službo, bodite potem toliko pogumni, če zdaj že NPU ukinjate, pridite s predlogom v Državni zbor, bomo spremenili določbe in bomo pač rekli, da Državni zbor ne potrebuje Zakonodajno-pravne službe. Tam se ubijajo, nemogoči roki, poskušajo narediti najboljše, kar se da, ker je to nam v prid, ampak potem se mi enostavno preprosto požvižgamo na to, kar pripravijo Zakonodajno-pravne službe in jih potem nekateri celo zmerjajo in jih kličejo na odgovornost. In da bodo ne vem kaj naredili z njimi in kaj jaz vem kaj še vse. Lepo vas prosim. Dajte razumeti, da je Zakonodajno-pravna služba so naši sodelavci in nam hočejo samo dobro. In ne samo nam, predvsem vsem državljanom, za katere bo veljal ta zakon. In če kje, je tam stroka. Stroka vsaj, kar se tiče zakonodaje in Državni svet je seveda svoje povedal. Mi smo dolžni po zakonu oziroma tudi po Poslovniku o tem odločati. Ta Zakon o nalezljivih boleznih je grozljiv.

Zdaj pa še ena malenkost. Jaz moram reči, da sem zelo pozorno spremljal sejo Državnega sveta, celotno razpravo državnih svetnikov in pa seveda tudi Vlade – še dobro, da sem jo – ker nismo vredni, da pride Vlada sem in to tukaj nam razloži. Zato sem si naročil še izpis državne sekretarke Alenke Forte, ki je imela tam razpravo in je branila zakon pred državnimi svetniki pred tem, preden so se odločili, da sprejmejo veto oziroma ko so odločali o vetu. In en stavek je res neverjeten, ona celo trdi, na glas pove, brezkompromisno, da citiram, nadalje zakon uvršča COVID-19 na seznam nalezljivih bolezni in več ne predstavlja nove boleni. Prav tako s predlogom novega tretjega odstavka 8. člena določi vezanost ločitve Vlade Republike Slovenije na NIJZ, da se pojava, se opravičujem, da se pojavu nevarnostim drugih bolezni, ki bi ogrozile zdravje prebivalcev smiselno uporabijo ukrep določeni s tem zakonom. In potem naprej nadaljuje, da so s tem v bistvu omogočili točno to, kar je v resnici želelo Ustavno sodišče. Oprostite to ni res. Ustavno sodišče je govorilo nekaj drugega. Ali gospa Alenka Forte, državna sekretarka ne ve, kaj je govorila, v kar močno dvomim, ker je nimam za neumno ali je verjela svojim strokovnim službam, ki so jim to pripravljale zato, da bo to povedala na Državnem svetu, kar zopet dvomim, ker mislim, da se je pripravila, ker ve, da stvar ni enostavna. Kar je pa najbolj grozno, minister se ne pojavlja v tej zgodbi. Ne pojavlja se, on ne pove niti ene besede o tej zadevi, kakšno ima mnenje o Zakonu o nalezljivih boleznih, nima poguma, da pride v Državni zbor in pošilja nesrečno državno sekretarko, ki je že vsega sita in zdaj pa samo sklepam, ker ne vem, se je utrudila od vsega in enostavno rekla in mislila, da je to ena taka domačijska gostilniška tema, ki pač se enostavno opravičiš in rečeš, vse sem že povedal, kar sem imel za povedati, ne bom več prišla. Tam imate pa berite tekst. Tisti, ki so dolgo časa v Državnem zboru ne pomnijo, ne pomnijo tovrstnega načina obnašanja in ta brišedružnost, negativen odnos do organa, najvišjega organa v Republiki Sloveniji, ki bo nenazadnje odločal o zakonu, ki je njihov, oni so predlagatelji. In ko bo zakon sprejet, veste, kaj bodo rekli, dragi kolegi in kolegice, to je sprejel Državni zbor. Ne bodo rekli, da je to Vlada sprejela. In vsakič, ko bo kaj narobe bodo rekli, to je sprejel Državni zbor. Oprostite, pod tak zmazek mojega imena ne bo, ne bo, še posebej, ne samo zato, ker je nezakonito, ampak ker je tudi neustaven. In jaz vem, da je to težko poslušati, ampak nekdo vam mora povedati, ker v svojih sobanah izgleda se prepričujete drug drugega koliko ste uspeli in kako je to dobro. To ni dobro. Ni dobro ne za prihodnost, ne za parlamentarno prakso, predvsem pa ne za ljudi.