Spoštovani kolegice in kolegi, cenjeni gostje, najprej vas lepo pozdravljam!
Pričenjam 28. sejo Odbora za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano.
Obveščam vas, da so zadržani oziroma je zadržan in se seje ne more udeležiti kolega Vojko Starović, imam pa tudi še dve pooblastili, in sicer poslanca Bojana Podkrajška nadomešča poslanec Franc Breznik iz Poslanske skupine SDS in pa poslanko Ivo Dimic nadomešča poslanec Blaž Pavlin iz Poslanske skupine NSi.
Prehajamo na določitev dnevnega reda seje odbora. S sklicem seje ste prejeli naslednji dnevni red: Predlog stališča Republike Slovenije do Sporočila Komisije Evropskemu parlamentu, Svetu, Evropskemu ekonomsko-socialnemu odboru in Odboru regij o akcijskem načrtu za razvoj ekološke pridelave.
Ker v poslovniškem roku nisem prejel nobenih predlogov za spremembo, je dnevni red določen, kot je bil poslan s sklicem.
Prehajamo na obravnavo te točke - PREDLOG STALIŠČA REPUBLIKE SLOVENIJE DO SPOROČILA KOMISIJE EVROPSKEMU PARLAMENTU, SVETU, EVROPSKEMU EKONOMSKO-SOCIALNEMU ODBORU IN ODBORU REGIJ O AKCIJSKEM NAČRTU ZA RAZVOJ EKOLOŠKE PRIDELAVE.
Predlagateljica stališča je Vlada. Gradivo k tej točki nam je posredovala Vlada, dne 20. 5. 2021, na podlagi tretjega odstavka 4. člena Zakona o sodelovanju med Državnim zborom in Vlado v zadevah Evropske unije. Naš odbor je matično delovno telo, za obravnavo te točke, ki jo bomo obravnavali na podlagi 154.h člena Poslovnika. K obravnavi te točke smo vabili Vlado, ter Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarsko in prehrano.
Na začetku bi dal besedo državnemu sekretarju na ministrstvu, mag. Alešu Irgoliču.
Izvolite.
Aleš IrgoličPredsedujoči, hvala za besedo.
Kot ste že sami omenili, je v prejšnjem tednu, torej od 26. do 27. potekal Svet Evropske unije za kmetijstvo in ribištvo, kjer je bila obravnavana tudi ta točka, ki jo omenjate.
Naj povem, da je splošni cilj akcijskega načrta, je spodbuditi pridelavo in potrošnjo ekoloških proizvodov, tako da bi se do leta 2030 ekološko kmetovanje izvajalo na 25 % kmetijskih zemljišč na ravni Evropske unije, kar pomeni tudi za vsako državo članico. Tu gre za pobudo, ki je bila napovedana že v Strategiji Od vil do vilic in pa Strategiji biotske raznovrstnosti do leta 2030, kateri sta bili obe objavljeni že v lanskem letu, v mesecu maju. Cilj, da se do leta 2030, 25 % kmetijskih zemljišč v Evropski uniji nameni ekološkemu kmetovanju, je komisija vključila v priporočila državam članicam, v njihovih strateških načrtih za izvajanje reforme skupne kmetijske politike 2021-2027. S tem so države članice pozvane, da v svojih načrtih za izvajanje reforme kmetijske politike določijo nacionalne vrednosti za ta cilj, nato pa bodo morale pojasniti, kako nameravajo na podlagi svojih lokalnih razmer in potreb, doseči ta cilj z uporabo instrumentov skupne kmetijske politike.
Stališče Republike Slovenije je takšno, da pozdravljamo ta akcijski načrt in s tem namero komisije, da se na ravni Evropske unije spodbudi povečanje deleža ekološkega kmetijstva in se poveča dostopnost ekološke hrane. To pomeni, dostopnost potrošnikom. Ekološko kmetijstvo lahko tudi s povečanjem prihodkov na podeželju odigra osrednjo vlogo pri okrevanju Evrope, ki temelji na zelenem in pa digitalnem. Poleg tega, bo krepitev deleža ekološkega kmetijstva prispeval h krepitvi krajših dobavnih verig in tudi malim kmetom ponuja dodatne priložnosti.
Načeloma pozdravljamo vse ključne ukrepe, ki jih načrtuje komisija v sektorju ekološke pridelave, enako kulture, prehrane v javnih zavodih, predelave, trgovine, povezovanja potrošnje nadzora, promocija ter raziskav in razvoja na tem področju, pri čemer dodatno pozdravljamo spodbude, da se kmetje preusmerijo v ekološko kmetovanje, ter da še naprej izboljšujejo prispevek ekološkega kmetijstva, z ukrepi, ki prispevajo k večji trajnosti in pa okoljskim izzivom. Prav tako podpiramo predlagane ukrepe za hitrejšo rast ekološkega kmetovanja v akcijskem načrtu, še posebej ukrepe, ki se nanašajo na zelena javna naročila, promocijo in pa prenos znanja.
Bi pa pri vsem tem, izpostavljamo, da pa predlagani ukrepi vendarle ne smejo povzročiti dodatnih administrativnih bremen, tako za pristojne organe, izvajalce nadzora, kot tudi ostale deležnike v ekološkem kmetovanju. Bi pa želel izpostaviti tudi, da pri razvoju nacionalnih strategij za hitrejši razvoj ekološkega kmetovanja, je potrebno upoštevati tudi posebnosti in specifike v posameznih državah članicah in bodo s tem verjetno različne izhodiščne točke in razlike v možnosti za hitrejši razvoj ekološkega kmetovanja v državah članicah. Tu si z aktivnostmi prizadevamo pospešiti rast ekološkega kmetovanja in če pogledamo nekatere podatke, v zadnjih desetih letih je trend ekološkega kmetovanja v Sloveniji naraščajoč. Tako za primerjavo, je v letih 2010 do 2020, naraslo kar za 41 %.
Želel bi povedat tudi, da se na ravni države pripravlja Nacionalni akcijski načrt za ekološko kmetovanje, kateri bo predvidoma sprejet julija na Vladi in bo ta dokument predstavljen tudi deležnikom, ki so sodelovali na teh delavnicah, ki so pripravljale ta dokument.
V kolikor bodo kakršnakoli dodatna vprašanja na to temo, bo razložila kolegica, bi pa morda še, tako pri(?) pregledu, torej, ko sem prej omenil naraščajoči trend, je teh 25 % želja Evropske unije, ni obvezujoč dokument, je pa obvezujoče, kar si bo država predpisala v strateški načrt. Torej, morda je ta 25 % res ambiciozen plan, glede na to, da smo trenutno, lahko rečemo, da smo na 11 %. Zato bo zelo pomembno, kakšen delež oziroma odstotek si bomo vpisali v ta akcijski načrt.
To bi zaenkrat imel. Hvala.
Hvala lepa za besedo.
Obljubila sem, da bom zelo kratka in tudi bom.
Pozdravljam to, da je Evropska unija pozvala vse države članice k večji ekološki pridelavi. Jaz sama opozarjam na to že sedmo leto, vendar takrat je bilo cel kup argumentov proti temu, se pravi, da je ekološka pridelava dražja, kar v bistvu ne drži, če smo zelo iskreni in da pustimo kmetom, da kmetujejo tako, kot so njihovi predniki. Že takrat sem poudarila, da predniki, naši predniki, ki so bili večinoma vsi kmetje, niso imeli toliko pesticidov na razpolago. Tako da, če želimo kmetovat tako, kot so naši predniki, se moramo vrniti k bistvu in si pomagat z biološkimi oziroma ekološkimi pripravki. Niso imeli denarja, da bi kupovali neke strupene substance.
Tako da, tudi, če vas lahko spomnim, tudi biodinamični način kmetovanja je tisti, ki bo Rudolfu Steinerju izvira iz neke tradicije, ko si pomagaš s preslico, koprivami in s ta pravimi dnevi v tednu ali pa mesecu. Saj to ni taka znanost, blazna. Mislim, v bistvu je znanost, velika, tako kot recimo imajo nebesna telesa vpliv na ljudi ali pa premikajo cele oceane, tako tudi pomagajo različnim rastlinam.
Tukaj pa bi vas tudi opozorila na šibko samooskrbnost Slovenije, ravno slišimo, kako so se podražili vsi prehranski artikli, gradbeni materiali, nafta in vse skupaj, vse to posledično bo tudi vplivalo na ceno hrane dodatno in kratke verige so v tem primeru seveda tudi en argument, podražitev nafte je tudi dodaten argument, poleg ekološkega, za kratke verige. Veliko smo se pogovarjali o tem, kako bi lahko vrtci, domovi za starejše, v bistvu že vnaprej sklenili pogodbe, na podlagi javnega naročanja, z lokalnimi kmeti in vnaprej nekako naredili naročila, kajti vedno je problem točno ta vezni člen. Lahko greš, ne vem, k najboljšemu ponudniku, veletrgovcu in naročiš toliko in toliko zelja, vendar kmet mora imet pripravljeno to količino in tukaj manjka ta organizacija in na tak način bomo lahko tudi to samooskrbnost dvignili.
Tako da, res si želim, ne zdi se mi pa nikakor ambiciozen načrt, da imamo 25 % ekološke pridelave do leta 2030. To je skoraj 10 let in če se bomo usmerili v pravo smer, sploh, če imamo ogromno kraškega terena, potem Nature 2000, je to skorajda nuja, ni nekaj, kar bi morali, zaradi nekih zunanjih dejavnikov, ampak enostavno, mislim, da smo tudi na ravni Evropske unije dojeli, da drugače ne bo šlo.
Tako da, ta Nacionalni načrt za ekološko pridelavo pozdravljam in obljubljam, da bom ga budno spremljala in brala, kajti, tudi mi v Levici smo predvsem zelena stranka in smo eko socialisti in nam zelo, nas boli, kadar se do narave ravnamo mačehovsko in bi vas tudi opozorila, ko imam že besedo, na primer, na bioplinarno v Beli krajini. Zelo lepo se sliši, bio, pa plin, vendar zavedat se moramo, da tam iz cele Slovenije vozijo odpadne snovi, živalske dele, olja predvsem, ki se potem predelajo v plin, ostanke pa dobijo kmetje za gnojilo in vse gre v podtalnico, kjer je kraški teren in najbolj strupen del tega je »dgestat«(?), ki močno ogroža, ne samo pitno vodo, ker je karcinogen in prebivalci to morajo pit, ampak endemit, tam je doma črna človeška ribica, črni proteus in zna se zgodit, da izgubimo tako enkratno življenjsko obliko, ki živi v naših vodah, samo zaradi neodgovornega ravnanja.
Tako da, čas je, da se začnemo pogovarjati o tem trajnostnem kmetovanju in o našem odnosu do narave in škoda je, da nas mora Evropska unija pozvat k temu, kajti, mi nikoli ne moremo tekmovat v količini, Slovenija je majhna, lahko bi pa tekmovali v kvaliteti, če bi že 10 let nazaj sprejeli takšen akcijski načrt za ekološko kmetovanje, kajti vemo, da trendi grejo v to smer. Namesto, da nismo samooskrbni, bi lahko bili največji, do zdaj, že največji izvoznik ekološko pridelane hrane, ki se bo vedno bolj iskala. Tako da, filigranska pridelava je tisto, na kar bi Slovenija morala stavit, predvsem zaradi majhnih, majhnosti kmetij, razpršenosti in seveda, naravnih danosti, ki jih imamo.
Bila sem kratka, hvala.
Ja, hvala lepa.
Seveda je to pomembno področje in prav je, da tudi v razpravi rečemo širše okrog tega. Glejte, jaz se sprašujem naslednje, saj v tem gradivu je lepo razvidno, da v primerjavi z Evropsko uniji, nekje dosegamo to povprečje, ampak, cilji so popolnoma drugačni. Zdaj smo nekje na 10, 11 % teh površin, cilj pa je 25 %. To je skoraj nemogoče, da bi bilo dosegljivo v tem obdobju, kajti ti načrti in tudi ta zakonodaja, ki je zdaj na mizi, tega ne zagotavlja. Seveda se je treba vprašat širše, to se pravi, za vzgled moramo si vzet potem tiste, ki so uspešni. Spet moram to pokazat na sosednjo Avstrijo. Tako kot smo imeli na področju lesno pridelovalne industrije, tako je tudi na tem področju. Avstrija že danes dosega ta cilj, v praksi in ne vem, zakaj, danes bi morali imet praktično tu razpravo, primerjavo z takšno uspešno državo.
Kje jaz vidim to? Glejte, tudi, tako kot na lesno pridelovalni dejavnosti, je Avstrija tudi na tem področju ekološkega kmetovanja naredila dobro strategijo - že zdavnaj, to je pomembno, že zdavnaj – strategijo, ampak tudi sama strategija ni dovolj, ta strategija vključuje potem povezanost med različnimi sektorji. Pri njih sigurno sam turizem, samo gospodarstvo in še marsikaj je od tega povezano, kar smo tudi mi ugotovili, da pri nas medresorsko sodelovanje, usklajevanje, je zelo težko in tu se mi zdi, da manjka tisto. Kot tretjo točko za tak uspeh, ki ga Avstrija dosega tudi na tem področju, je pa vsekakor vztrajnost. Se pravi, ko si nekaj zadaš, da je jasna strategija, akcijski načrt ali kakorkoli ga to imenujejo, mislim, da je strategija dosti širši pojem, kjer ravno da tisto zahtevo po nekem sodelovanju, povezavo za sodelovanje, je tista vztrajnost, ki jo moramo potem peljat naprej in to, kar je danes na mizi, jaz ne vidim, da bi mi ta cilj dosegli, teh 25 %.
Če pa grem še malo širše, kar me zelo zanima. Vemo, da slovenska kmetijska gospodarstva so zelo razdrobljena. Najprej teh 600, v(?) 477 tisoč hektarjih, je kar dobrih 70 tisoč kmetijskih gospodarstev, kar pride komaj 6,8 hektarjev, v povprečju, na kmetijsko gospodarstvo. V Evropi smo tu na repu, če izvzamemo Malto, Andoro in še te male države, smo potem nekako na zadnjem mestu. Pa ne zato, da bi tem hotel kaj slabega reči, kajne To se pravi, naša politika, ta strategija mora potem biti tudi prilagojena na tem, da bojo ti cilji doseženi. Seveda, ne moremo se potem enako primerjat z nekimi evropskimi državami, ki mogoče imajo drugačno politiko oziroma ta politika, ki v Evropi velja, verjetno za Slovenijo, jo moramo prilagajat.
Samo podatek, ekološko smo rekli, 11 % površin, kar znese cca 50 tisoč hektarjev, 3 tisoč 772 gospodarstev pa se ukvarja z ekološkim kmetovanjem. Dobro, mogoče je letos podatek že malo drugačen, ampak zanimivo je to, da je celo na leto 2019, ta številka pada. To sem / nerazumljivo/ vprašat. To se pravi, mi želimo cilj presegat, zakaj pa ta cilj pada? To je praktično potrebno alarm in to bi rad od vas slišal, kako vi gledate potem na to? To se pravi, namesto, da se približujemo cilju, je meni ta podatek, da se oddaljujemo. To se pravi, glejte, ti podatki, 50 tisoč hektarjev, 3 tisoč 772 gospodinjstev, pa pomeni, da je povprečno. Ta gospodarstva, ki se ukvarjajo z ekološkim kmetovanjem, so praktično enkrat večja, kot pa je povprečje. To mene preseneča. Jaz si bi predstavljal, glede na to, da smo / nerazumljivo/ gospodarstvo, da želimo doseči to poseljeno…, ohranit to poseljenost Slovenije, kjer smo pa specifični, kar je tudi zelo pomembno za razvoj našega turizma in vsega ostalega, kar so tudi lahko prednosti, me res zanima potem, kaj je pa potem, kje je potem cilj, ta manjša gospodarstva, zakaj oni nimajo interes?
Ali je to mogoče vzrok temu, da ta mala kmetijska gospodarstva, opuščajo delovanje in dajejo svoja kmetijska gospodarstva večjim, da drugi obdelujejo ali kje, kje je tu ta problem? To je treba »zanalizirat«, sproti ukrepat in se o tem pogovarjat. Lepo je tako, mislim, na splošno prebereš, neki cilji, ki smo jih navajeni, sprejemat, v praksi pa potem skozi analizo ugotavljat, kaj pa se dejansko dogaja. To kar sem zdajle opozoril, ta podatek, da se število kmetijskih gospodarstev v ekološkem(?) kmetovanju celo zmanjšuje, je alarmantno. To se pravi, da tu je treba najti odgovor. Jaz mislim, če ga danes nimamo, je treba do naslednje seje videt, kaj se tu dogaja, potem ta cilj, ki ga imamo, 25 %, ki ga nam zadaja Evropska unija na tem področju, nikakor ne moremo doseči oziroma moramo drugačne ukrepe sprejet, da bomo to dosegali.
Mogoče na kocu še samo to, ko se pogovarjam s temi pridelovalci ekološkega kmetovanja, pridelave, so zelo besni, iz enega vidika. Ta administracija, na tem področju, je zelo čudna oziroma, kako bi rekel, celo obremenjujoče, ne samo za ekološke pridelovalce, tudi za strokovnjake, za kmetijske pospeševalce, ki na tem področju delajo. Tudi z njimi sem se pogovarjal. Pravijo, da ogromno dela porabijo za to, neke evidence, ki so praktično neživljenjske, nepraktične in izgubljajo veliko časa za to, namesto, da bi se posvečali strokovno temu pospeševanju za urejanje nekih papirjev, evidenc, ki praktično ne služijo nikomur in o tem želim, da tudi razmislite in na tem tudi nekaj ukrenete. Kajti, to niso opozorila samo posameznikov, ampak na splošno iz več koncev sem že dobil ta opozorila, da je treba na tem nekaj napravit.
Tako, kot sem rekel, ti ekološki pridelovalci pa večkrat opozarjajo na naslednje, da oni imajo zelo stroga merila, ki se jih morajo držat, to se pravi, veliko je potem te energije v to vloženo, sam nadzor in vse in tudi stroški s tem povezani, tudi, da dobiš certifikat in da to obnavljaš, so tu zadaj neki stroški, na drugi strani pa ne morejo ti ekološki pridelovalci razumet, da tisti, ki pa še vedno se ukvarjajo z intenzivnim kmetovanjem, pa lahko delajo, v narekovajih bom rekel, praktično vse in kar oni dosežejo, s tem, da sledijo tej ekologiji, zelenemu, trajnostnemu in varni prehrani ali kako bi še lahko rekel, da pa na drugi strani ostali, tisti, ki intenzivno kmetujejo, pa delajo ravno nasprotno in ta nesorazmerja, nasprotna si dejstva, je treba tudi nekako rešit, pa postavit na svoje mesto.
Mogoče toliko, ampak mislim, da je tu še veliko vprašanj, dejstvo pa je, še enkrat, da zaključim, če hočemo doseči cilj 25 %, ki smo si ga zadali v okviru Evropske unije, potem bodo mogli biti ukrepi res dopolnjeni, drugačni, da bomo to dosegli. To se pravi, ta trend bi moral letno rasti 10 %, če hočemo to doseči ali še višje, zdaj pa vidimo, da temu ni tako.
Hvala lepa.
Hvala lepa, predsedujoči.
Saj bom tudi jaz kratek. Nimam težav glede podpore te informacije o tej ekološki pridelavi. Vsi vemo, kaj pomeni hrana, to gre za strateško surovino vsake države in vemo tudi, smo že tolikokrat debatirali glede samooskrbe in tako naprej, tako da… Me pa moti to, da pri teh javnih naročilih, recimo, ki je predpisano, bi moralo po moje biti povečana doza teh javnih naročil, kajti, samo tako bomo potem tudi v bistvu to pridelano hrano tudi nekako bolj ali manj naučili ali pa kmetje. Saj vemo, pred 70. leti je bilo vse eko, danes, pred 70. leti je v bistvu vse, vso kmetijstvo je bilo ekološko oziroma eko, ni bilo kemije, ni bilo pesticidov, ni bilo nič, danes pa, potem je to prešlo v neko premočno fazo kemije, danes se to malo opušča, na nek način, ampak vseeno, tudi merila, ki so pri kemiji, se pravi pri pesticidih in tako dalje, so te substance bistveno manj, manjše, kot so bile nedolgo še nazaj, vsaj vem za sadjarstvo in vinogradništvo, kako te substance padajo v samih kemičnih pripravkih.
Tako da, ja, stvar je zanimiva. Dobro bo, če bo šel ta trend naprej, me pa zanima, ker je državni sekretar omenil, da ta načrt do leta 2030 na 25 %, da bo še julija Slovenija ta Nacionalni akcijski načrt sprejela, me zanima, ali se držite 25 % ali manj ali več, recimo kaki gor ali pa dol, pa če to recimo v tem obdobju ne bo doseženo, kaj potem? To me zanima. Kaj bomo rekli na to, če ne bomo teh 25 % v tem obdobju dosegli?
Bi pa še na konec povedal za informacijo, da smo tudi pred dobrim letom dni imeli v Ormožu, okroglo mizo okrog ekološke pridelave, mislim, da je bila celo še bivša ministrica za kmetijstvo prisotna in tam smo tudi slišali te pridelovalce, je bila kar širša, Haloze je zajemala, Ptuj, ormoško območje in moram reči, da so zanimivosti, je pa, kar se je odneslo iz tistega, za ta srečanja, da so izredno uporni oziroma izredno voljo so izkazali ti pridelovalci ekološke pridelave.
Hvala lepa za pozornost.
Hvala za besedo.
Lep pozdrav vsem!
Sam osebno, pa tudi v Novi Sloveniji, vsekakor pozdravljamo ta akcijski načrt, s katerim bi povečali ekološko pridelano hrano. Meni osebno se zdi kar ambiciozen. Še posebej bi pozdravil ukrepe oziroma načrte, kako povečat zelena javna naročila. Vsi vemo, da so šole, vrtci, bolnišnice in domovi za ostarele ter drugi javni zavodi, velik potrošnik ali pa, porabijo veliko hrane. V Sloveniji zato porabimo preko pol milijarde evrov letno in vsekakor je tradicionalna slovenska hrana in pridelki, so veliko bolj kakovostni od uvoženih, vendar jim ta sam sistem javnih naročil nekoliko onemogoča to, da bi kupovali zgolj lokalno hrano. Vemo, da je ekološko pridelana hrana lahko neka dodana vrednost in vir zaslužka za manjše kmetije, vendar je treba seveda uredit, kako bomo to kakovostne izdelke bolj potrošili oziroma uporabljali v javnih zavodih.
V Novi Sloveniji vsekakor podpiramo tudi pobudo, da bi se iz sistema javnih naročil izločila hrana, s čimer bi povečali porabo lokalno pridelane hrane, tako ekološke, kot ostale v javnih zavodih. Sam bom vsekakor podprl stališče Vlade do tega vprašanja.
Hvala.
