Dober dan, spoštovani! Začenjam 27. sejo Odbora za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano. Pozdravljam vse vabljene in ostale prisotne!

Opravičil za današnjo sejo nisem prejel. Imamo pa dve pooblastili, in sicer: Meira Hot nadomešča Gregorja Židana iz Poslanske skupine Socialnih demokratov in Mihael Prevc nadomešča Ivo Dimic iz Poslanske skupine Nova Slovenija.

Prehajamo na določitev dnevnega reda seje odbora. S sklicem seje 22. 4. 2021 ste prejeli naslednji predlog dnevnega reda:

1. Predlog zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o zaščiti živali,

2. pobude in vprašanja članov odbora.

Ker včeraj do 12. ure nisem prejel predlogov za spremembo dnevnega reda, je ta določen, kot je bil predlagan s sklicem seje.

Prehajamo na 1. TOČKO DNEVNEGA REDA – PREDLOG ZAKONA O SPREMEMBAH IN DOPOLNITVAH ZAKONA O ZAŠČITI ŽIVALI, SKRAJŠANI POSTOPEK.

Odbor je matično delovno telo. Predlagateljica predloga zakona je Poslanska skupina Socialnih demokratov.

K obravnavi te točke sem vabil: mag. Meiro Hot, predstavnico predlagateljev zakona, Zakonodajno-pravno službo, Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano, Državni svet in Kmetijsko-gozdarsko zbornico Slovenije.

S sklicem seje ste poleg predloga zakona prejeli še mnenje Zakonodajno-pravne službe, mnenje Vlade, mnenje Komisije Državnega sveta za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano, mnenje Združenja občin Slovenije, mnenje Skupnosti občin Slovenije, amandmaje Poslanske skupine Socialnih demokratov in pregled amandmajev.

Pričenjam drugo obravnavo predloga zakona v okviru skrajšanega postopka, v kateri bomo opravili razpravo in glasovanje o členih predloga zakona, ki ima 11. členov.

Najprej dajem besedo predstavnici Poslanske skupine Socialnih demokratov, mag. Meiri Hot, za uvodno obrazložitev členov predloga zakona.

Hvala lepa, spoštovani predsedujoči, spoštovani gospod minister, kolegice in kolegi!

Objestnost, streljanje in pobijanje mačk po Sloveniji, ukradeni labodji mladiči, ki so se komaj izlegli in bodo umrli brez matere labodke, kraja vseh zalog hrane v zavetišču, mrtva mačka pred vrati zavetišča, na katero so bili prisesani živi mladiči. To je le nekaj primerov mučenja v zadnjem tednu oziroma mesecu v Sloveniji. Res je, da smo kot družba napredovali, a smo v odnosu do živali še vedno zelo daleč od cilja, ki bi jim moral dati poseben status v družbi, pri čemer bi, ne glede na našo tradicijo, izhajali zgolj iz enega cilja in to je skrb za dobrobit živali. Pred skoraj enim letom nam je uspelo s Stvarnopravnim zakonikom uveljaviti novo definicijo živali, kot čutečih živih bitij. A že takrat smo poudarili, da gre zgolj za prvi korak k novemu pojmovanju živali, ne kot stvari, ampak kot del našega okolja, do katerega ima človek posebno odgovornost.

To posebno odgovornost sedaj uresničujemo z naslednjim korakom, novelo Zakona o zaščiti živali, predvsem z namenom, da bolje preprečimo trpljenje in mučenje živali, skozi jasen nabor rešitev pa uveljavimo načelo humanega ravnanja in odgovornega lastništva. To bi moral biti začetek nove kulture, ki temelji na spoštovanju živali in narave. Človek si je vzel pravico, da gospodari nad živim svetom. Narava nam to enostransko in sebično ravnanje, stari ko, toliko, kot so najstarejše civilizacije, sedaj vrača. Ni mogoče govoriti o zelenem, o odgovornem in sonaravnem odnosu do našega okolja in narave, ne da bi tak odnos izkazali do živali. Živali, ki so od nekdaj človekove spremljevalke, so prepogosto žrtve zlorab, žrtve trpljenja, žrtve mučenja. Na eni strani zaradi gospodarskih potreb in interesov, na drugi strani zaradi objestnosti, prepogosto zaradi malomarnosti. Tega ne vidimo le v industrijski verigi, ki je živali živih bitij spremenila v produkt, to vidimo tudi na naših dvoriščih.

Z novelo zato Socialni demokrati premikamo letvico našega civilizacijskega razvoja, ki se mora kazati tudi skozi bolj human odnos do živali višje. Definicija živali, kot čutečih bitij ne govori toliko o čutnosti živali. Zastavlja predvsem vprašanje, ali smo čuteči ljudje, ker dejstvo, da živali čutijo, prepogosto vidimo predvsem v tem, ko živali trpijo.

S predlaganim zakonom nikomur ne jemljemo stran njegovih navad, čeprav je med nami vsak dan več ljudi, ki se zavestno odločijo za brezmesno vegetarijansko ali celo vegansko življenje, kaj ima ugodne učinke na naše zdravje in bistveno zmanjšuje tudi izpuste toplogrednih plinov, s tem zakonom ne posegamo v navade, ki so del naše kulture, tradicije in antropološkega razvoja, verjamemo(?) pa, da je zadovoljevanje teh navad bolj odgovorno, bolj humano. Biti humanist ne pomeni le biti za dostojanstvo slehernega človeka, ampak za dostojanstvo vseh živih bitij.

Zato zakon prepoveduje usmrtitve živali zaradi pridobivanja kož in krzna. Prepoveduje omejevanje gibanja živali in njihovo izpostavljanje neprimernim temperaturam, ter vremenskim pogojem, če jih s tem izpostavljamo trpljenju, poškodbam ali smrti. Med prepovedmi je pomembna še ena izjemno pomembna rešitev – prepoved »priklenjanja« psov na verige, razen v tistih primerih, ki so z zakonom izrecno navedene; fizično varstvo in nadzor na javnih mestih, ob šolanju, zdravljenju ali veterinarski oskrbi. Dejstvo je namreč, da je privezovanje psov na verige psihično in fizično mučenje živali. Stroka jasno izkaže, da je privezovanje na verige za psa zelo nevarno, saj povzroči hude spremembe v obnašanju in fizičnem razvoju psa. Ker je pes omejen na majhen prostor, se pojavi povečana agresivnost, saj njegov prostor postane kraj, ki ga mora braniti za vsako ceno. Stroka je prepričana, da gre za psihično mučenje, saj pes dojema to kot ločitev od krdela in kaznovanje. Pričevanja s terena izkazujejo, da se večina psov, ki so privezani na verige omejeni na majhnem prostoru se ne gibljejo, se ne sprehajajo, nimajo zagotovljene prehrane, izpostavljeni so ekstremnim temperaturnim pogojem. Ni redkost, da psi zmrznejo, da so podhranjeni, dehidrirani, da se jim ovratnica in veriga tako zarežeta v telo, da jim ostanejo trajne poškodbe ali da so na drugi strani puščeni v avtu, ko je zunaj 40 stopinj in doživijo vročinski udar oziroma srčni zastoj. Ni dovolj zgolj osveščanje o skrbi za dobrobit živali, moramo vnesti druge zakonske spremembe, ki bodo v resnici zaščitili živali. Ponazoritev kakšen pogojem so ti psi izpostavljeni naj citiram aktivista Aleksandra Kamenika, ki v začetku letošnjega leta na družbenih omrežjih objavil tragično zgodbo kužka, ki je zmrznil na dvorišču, ko je temperatura padala pod ničlo, citiram: »Pes je tulil od bolečin kot volk. Z nožem sem moral od spodaj odrezati njegove dlake. Odpeljal sem ga na veterinarsko postajo, vendar mu ni bilo več pomoči.« Na pristojni Komisiji Državnega sveta smo lahko slišali, da so pač psi temu namenjeni, da to niso družinski člani in da so verige pač del naše tradicije. Sprašujem se kje je tu humanost, kje je tu človek, ker pas ni čuvaj, pes je družabno bitje. Pes potrebuje človeka isto kot človek potrebuje psa in na obravnavi predmetne novele smo lahko slišali tudi, da psa mnogi tretiramo kot družinskega člana in češ kam bo to pripeljalo. Spoštovani take izjave ne bi smeli imeti v mestu v naši družbi take izjave so absolutno nesprejemljive. Vesela sem za prav vsakega psa, ki ga skrbnik dojema kot družinskega člana. Hkrati globoko žalostno za vsako žival, ki tega ni deležna, ki je v svojem življenju spoznala zgolj zanemarjenje, mučenje in druge temne plati človeka in taka ravnanja bi morali do končno sankcionirati takim ravnanjem kot politika izkazati jasen ne in ravno temu je namenjen današnji predlog zakona. Narediti korak naprej od zgolj črke na papirju. Dejstvo je, da je Zakon o zaščiti živali, ki je trenutno v veljavi izjemno zastarele in v resnici ne ščiti živali temveč zgolj določa neke minimalne standarde, ki jim človek zadosti v odnosu do živali. To ni odnos do čutečega bitja to je v resnici odnos do stvari. Sedaj naj še enkrat naštejem tudi nekaj konkretnih razlogov zakaj privezovanje psov na verigo oblika psihološkega in fizičnega mučenja živali. Prvo. Psi na verigi so definitivno bolj agresivni in zaščitniški do svojega teritorija. Veriga se lahko ovije ali zaplete okoli drugih predmetov in veterinarji potrjujejo, da so verige velikokrat razlog za poškodbe vratu in hrbta v najhujših primerih lahko povzročijo smrt. Privezan pes je lahka tarča za druge živali. Neverno je tudi slabo vreme. Če pes, ki je bil celo življenje privezan na verigo pobegne se nedvoumno ne bo več vrnil in absolutno nedvoumno psi na verigah največkrat ne dobijo ustrezne nege in oskrbe. Obstaja ocena, da je okoli 10 tisoč psov v Sloveniji predvsem na ruralnih območjih privezanih ali zaprtih v pesjake za vse življenje. Kot je gospa Nevenka Lukič Rojšek iz Društva za dobrobit živeli Anima zapisala v svojem prispevku v zvezi z nujnosti prepovedi verig, ker seveda gre tudi za zelo dolgotrajen boj Društev za zaščito živali, ki so tudi s peticijo zbrali čez 15 tisoč podpisov, če se ne motim za prepoved verig in jih predali prejšnji ministrici. Skratka v svojem prispevku je gospa Lukič Rojšek povedala in citiram: »Pri preverjanju prijav zanemarjenost živali na verigah ali v pesjakih smo kot Društvo za dobrobit živali videli in doživeli marsikaj. Privezana psička z mladički, njen lastnik noče pomoči pri sterilizaciji. Pes z debelo ovratnico privezan za hlevom njegov lastnik je izgubil ključ ovratnice. Mlad mešanec na kratki verigi v blatu varuje vikend. Pes, ki še dolgo ni mogel normalno jesti, zaradi poškodbe požiralnika. Pes, ki so mu odpovedala mišice, ko smo ga izpustili iz verige. Star pes na betonu, bolna psička na verigi, pes zaprt v pesjaku v lastnih iztrebkih in izbruhih, pes privezan ob rob gozda, ki naj bi ga ubil šakal. Veliko psov je še vedno privezanih na verige, skromni zatočiščem na vikendih, vrtovih ali njivah. Služijo, da varujejo premoženje. Kako naj varujejo privezani ali zaprti v pesjak je večno vprašanje brez razumnega odgovora.« konec citata. In o tem govorimo. Odgovor, da gre za našo tradicijo in zato ne bi mogli prepovedati privezovanja na verige je aboten, neumestne, žalosten in nesprejemljiv in čas je, da se prepove. Nadalje z zakonom uveljavljamo nov kill policy, torej prepoved usmrtitve zdravih zapuščenih živali v zavetiščih. Pri tem skrb za zapuščene živali postavljamo kot odgovornost države, ki mora prevzeti del finančnih bremen lokalnih skupnosti, s čimer se bodo razbremenili že tako preobremenjeni proračuni lokalnih skupnosti. Ni korektno breme skrbi za zapuščene živali prevaliti zgolj in samo na lokalne skupnosti. Glede na zelo nižke finančne posledice, menimo, da je nujno, da del odgovornosti prevzame država. Naj ob tem opozorim, da bi bila po našem mnenju zelo nevarna rešitev, da bi del sofinanciranja prevzela zavetišča sama kot to predlaga ministrstvo. Dejstvo je, da mnoga zavetišča ter vse sofinancirajo občine in bi tovrstna določba dejansko pomenila, da bi bile občine še vedno primarno odgovorne za sofinanciranje. Prav tako bi se lahko prevalitev bremena financiranja na zavetišča izkazala kot nevarna v praksi, saj bi se v resnici lahko povečalo število evtanazij iz zdravstvenih razlogov, pri čemer bi bil že najmanjši zdravstveni razlog lahko razlog za evtanazijo in to vse z namenom ohranitev sredstev, torej da bi sama zavetišča nekako prihranila sredstva in taka rešitev bi namesto dobrobiti živali in de facto prepovedjo evtanazije zdravih zapuščenih živali lahko v praksi dosegla nasprotno. Zato resno naprošam pristojno ministrstvo k ponovnemu premisleku k upoštevanju mnenja in pripomb lokalnih skupnosti in podpori modela financiranja kot ga predlagamo Socialni demokrati, ker res mislimo, da je pravičnejši od modelov, ki jih predlaga ministrstvo.

Nadalje. Zakon uveljavlja obvezno čipiranje psov in mačk, da se uveljavi odgovornost lastnikov zapuščenih živali, ta odgovornost pa individualizira, žival ni ne predmet ne igračka, zahteva odnos, ki se kaže predvsem kot skrb in odgovornost. V teh dneh se veliko govori o zeleni politiki, zelena politika niso le besede, so konkretna dejanja s katerimi uveljavljamo človekovo odgovornost do našega okolja in naše narave, del tega so živali s katerimi si delimo ta planet. Vsak dan za vedno izgine 12 živalskih vrst. Do leta 2050 se napoveduje izumrtje od 30 % do 50 % živalskih vrst. Ko govorimo o ohranjanju bilo diverzitete govorimo točno o tem, o spoznanju, da si planet okolje in naravo delimo z vsem živim svetom. Tem, ki mu je dano življenje danes in tem kar bo od življenja ostalo v prihodnosti. Zelena politika se tako kaže s konkretnimi dejanji, zato da planet ostane in postane edinstveno mesto, ki kipi od življenja. V tem primeru je glas za zeleno politiko glas za ta zakon, ki prinaša bolj human in odgovoren odnos do živali kot neločljivega dela naše družbe in naše narave. Danes lahko ta odbor pokaže, da se zaveda naše kolektivne in individualne odgovornosti do živali, do njih imamo zgodovinski dolg, ki ga ne bomo mogli nikoli v resnico odplačati. Lahko pa naredimo nove in nove korake in pokažemo, da smo kot ljudje, kot skupnost, kot država in kot človeštvo sposobni odgovornosti za dostojanstvo drugih živih bitij. In prosim, da to upoštevate in potrdite današnji predlog. Za konec bi vas prosila kot članice in člane odbora, če lahko glasujemo ali izkažete podporo, da bi podali besedo tudi gospe Jadranki Juras v imenu društva Laika in Animals Maters, da poda tudi pogled iz terena s strani društev. Hvala lepa.

Hvala lepa gospe Meiri Hot za podrobno obrazložitev zakona. Želi predstavnica Zakonodajno-pravne službe podati dodatno obrazložitev pisnega mnenja? Izvolite, gospa Sadjana Ješić.

Hvala za besedo. Lepo pozdravljeni. Zakonodajno-pravna služba je k predlogu zakona skladno s poslovniško določenimi nalogami pripravila pisno mnenje. Pripomba iz menja, ki se nanašajo na materialne določbe predloga zakona so v večji meri ustrezno upoštevane z vloženimi amandmaji poslanske skupine SD. Prehodna ureditev pa kljub amandmajih še naprej vsebuje določene pomanjkljivosti kot je na primer to, da ni določen prenos podatkov o mačkah in njihovih lastnikih iz obstoječega registra, v katerega so se vpisovali na podlagi Uredbe EU o netrgovskih premikih hišnih živali v novo vzpostavljeni centralni register mačk iz novega 6.a člena. Nadalje, določen je zamik začetka uporabe spremenjenih 26. in 31. člena zakona, pri tem pa ni določeno podaljšanje uporabe veljavnih zakonskih določb, in še nekaj pomanjkljivosti je. Skratka, pomanjkljive prehodne določbe lahko seveda otežijo prehod na novo zakonsko ureditev in povzročajo nejasnosti vsaj v začetni fazi izvajanja zakona.

Hvala.

Hvala lepa za podano mnenje s strani Sladjane Ješić.

Želi besedo dr. Jože Podgoršek, minister za kmetijstvo? Izvolite.

Hvala lepa.

Lep pozdrav predsedujočemu, poslankam in poslancem ter vsem gostom!

V obravnavanem predlogu zakona lahko najdemo številne pozitivne spremembe za zaščito in varovanje domačih živali. To je nesporno dejstvo, in tudi na našem ministrstvu večino predlaganih sprememb tudi več ali manj podpiramo, kar smo tudi v pripravi Zakona o zaščiti živali, ki smo ga pripravljali skupaj z medresorsko delovno skupino in tudi s poslanskimi skupinami, zavzeli praktično podobno ali enako stališče v marsičem. Pa vendar mi dovolite nekaj misli in morda tudi pogled ter na koncu tudi prošnjo z vidika ministrstva. Če mi dovolite, bi vseeno začel z včerajšnjim dnem. Včeraj je Vlada sprejela predlog Zakona o zaščiti živali, ki smo ga pripravili na ministrstvu, in bom kratko samo opredelil, kje smo zelo podobni, kje smo morda malenkost drugačni in predvsem, v katerem delu menimo, da smo z zakonom vseeno bolj sistemsko pristopili k reševanju zaščite domačih živali.

Naj omenim tudi sam, da se tudi v našem predlogu Zakona o zaščiti živali, torej ministrskem, vladnem sedaj že, dotikamo predvsem domačih hišnih živali in ne rejnih živali, kar je tudi že gospa Hot omenila v svojem predlogu, poslanskem predlogu. Če mi dovolite, kratko. Poslanski zakon predvideva označevanje pasjih mladičev do osmega tedna, tudi mi predvidevamo enako opredelitev v vladnem predlogu. Ravno tako, ko govorimo o dokazovanju lastništva mačk in tako naprej, poslanski zakon predvideva obvezno označevanje mačk, v vladnem predlogu pa predlagamo drugačno rešitev. Predlagamo prostovoljno označitev mačk, kajti ne predstavljamo si načina obveznega označevanja mačk zlasti na podeželskem prostoru, kjer praktično mačke živijo prosto, so prostoživeče, ne vemo, kdo je lastnik, je praktično vaška žival ta mačka. In si težko predstavljam, no, da bi te mačke lahko obvezno označili, predvsem pa določili lastnika, ker ga nima, ker je pač prostoživeča, takšna kot je. Opredeljujemo pa tako imenovano prostovoljno označevanje mačk, predvsem z namenom, da nekdo, ki želi dokazati lastništvo svoje domače živali, svoje mačke, ker vemo, da so nekatere zelo dragocene, nekateri so zelo navezani na te živali, pa to tudi naš zakon seveda absolutno predvideva in omogoča.

Nadalje, v 7. členu govorimo pri poslanskem zakonu o tem, da mora skrbnik živali zagotoviti dovolj prostora, če je žival zaprta, ne glede na potrebe živali in tako naprej. Tega mi ne urejamo, ker menimo, da je to v zakonu že opredeljeno.

Ravno tako, ko govorimo o prepovedanem izpostavljanju živali neprimernim temperaturam in tako naprej, govorimo o 15. členu veljavnega zakona; skratka, menimo, da je to že urejeno. Ravno ta 15. člen, predlaga poslanska skupina spremembo na način, kot sem že omenil, uvedba prepovedi izpostavljanja živali neprimernim temperaturam, vremenskim pogojem. Menimo, da je to že opredeljeno.

Prepoved omejevanja gibanja hišnih živali na način, ki jim lahko povzroča bolečino, trpljenje, se strinjamo, ampak tudi tukaj mislimo, da je že v obstoječem zakonu to opredeljeno in pa prepoved psa na verigi, tudi v tem delu se strinjamo in tudi sami v zakonu prepovedujemo verigo, z nekaterimi izjemami, ki so praktično podobne od poslanskega zakona. Morda pa vendarle dodamo samo še eno izjemo pri tem delu, da, na kmetijskih gospodarstvih vseeno razumemo psa tudi kot čuvaja tega kmetijskega gospodarstva, se strinjam, da nam pes na verigi, v pesjaku in še kje, ne opravlja tudi te svoje primarne funkcije in zato predlagamo eno od možnih rešitev, seveda, pod jasnimi pogoji zagotavljanja zadostnega prostora za gibanje, da bi lahko imeli psa tudi na neki, ne bom rekel verigi, ampak na nekem privezu, ob jeklenici, kjer omogoča zadostno gibanje in izvajanje tudi tega gibanja. Nekateri vemo, da imajo že sedaj zelo dobro poskrbljene kužke, ki lahko preko tega načina pridejo tudi v bivalni prostor, torej, je omogočeno tudi, omogočen socialni kontakt z lastnikom in tako naprej.

Naprej, v 26. členu, predlog, poslanski, predlaga, kot že omenjeno, prepoved evtanazije zdravih zapuščenih živali in pa živali za pridobitev kož in krzna. Tukaj smo praktično identični. Tudi sami predlagamo v tem zakonu. Naj povem, da je, zlasti zadnja zadeva, kar se prepoveduje ubijanje živali za pridobivanje kož in krzna, bolj lepotni popravek, če smo čisto iskreni, kajti prepovedano je v Sloveniji že mislim da od leta 2013, gojenje živali za pridobivanje kož in krzna. Ravno tako tudi se strinjamo s tem, da prepovedujemo usmrtitev zdravih živali, predlagamo pa vseeno malo bolj celovito ureditev tega, in sicer, v nekaterih primerih pa je vendarle bolj etično, v primeru, ko neko stanje ali psihično ali tudi bolezensko stanje, povzroča živali trpljenje, pa menimo, da je v tem primeru bolj etično tudi evtanazija boljša, kot pa življenje ob teh težavah, ki jih ima. In pa, v tem delu tudi, kot bomo kasneje v nadaljevanju videli, v enem delu, kjer menimo, da smo bolj sistemski, urejamo tudi tako imenovane prepovedane vrste, ki bi jih lahko imeli na domovih, kot hišne živali, ampak do tistega dela še pridem. V tem primeru, v nekem tem časovnem obdobju, omogočamo tudi v teh primerih prepovedanih vrst, morebitne evtanazije.

Razlikujemo se tudi pri strošku za zapuščene živali, torej za zagotavljanje te javne službe. Poslanski zakon predlaga, da od prvega dne naprej občina in država pokrivata 50 %, vsak 50 %, stroškov. Mi ocenjujemo, da bi takšna rešitev na koncu pomenila bistveno povečanje stroškov tudi za občine, kajti, v tem trenutku… Zakaj, bom razložil, zakaj menimo, da bi to pomenilo bistveno večje stroške. V tem trenutku občine, lokalne skupnosti, financirajo prvih 30 dni oskrbe živali, v nadaljevanju ne več in jih vse živali, ki so v tem trenutku dlje časa v zavetiščih, kot kaže, to bivanje živali v zavetiščih pokrivajo zavetišča sama. V kolikor bomo mi omogočili financiranje neskončno časa, sem prepričan, da bo marsikatero zavetišče bistveno manj angažirano, stimulirano k temu, da bo iskalo nove lastnike za tiste živali, ki v zavetišče pridejo in se bo ta čas od 30, potegnil na bistveno daljše obdobje in ne glede na to, da bojo občine pokrivale samo, po tem predlogu naj bi pokrivale samo 50 % tega stroška. V bistveno daljših časovnih skladih, sem prepričan, da bo teh stroškov bistveno več, kot jih je sedaj, kajti, prepričan sem, da bodo potem tudi živali dlje časa v zavetišču, ker bo to postalo, ja, recimo temu tudi donosno izvajanje skrbi za živali.

Naš predlog predlaga enako, kot je sedaj, 30 dni pokrivanje stroška s strani občine in potem do 120. dneva, pustimo tako, kot je sedaj, torej na račun zavetišč, ker pa vemo, da vseeno pa pride pri nekaterih živali, da nekatere živali v zavetišče ne morejo oddati iz zavetišč novim lastnikom in tako naprej pa država po 120 dnevu prevzeme stroške oskrbe v celoti. Tukaj menimo, da vseeno stimuliramo zavetišča k temu, da bodo odgovorno, hitro iskali nove ali pa enako učinkovito iskali nove lastnike, skrbnike ali kakorkoli že temu rečemo domačih živali pa vendarle razumemo tudi ta del, da pa nekaterih živali ne morejo oddati in zato v tem primeru pa država prevzema tiste stroške pa vendarle šele po nekem tem daljšem časovnem obdobju, da ta stimulacija ostaja.

Dovolite mi pri tem še eno drugo misel. Že sedaj je dovoljena evtanazija zdravih živali po 30. dneh, ampak številke govorijo o tem, da se praktično tega zavetišča ne poslužujejo že sedaj ne, kar pomeni, da ta prepoved evtanazije, usmrtitve zdravih živali sploh ne bo bistveno vplivala na kakršnekoli stroške občin ali kakorkoli zavetišč, samo s podatki podkrepim. Letno se preko zavetišč zavrti okoli 10 tisoč domačih živali. Po podatkih, ki jih imamo na Upravi za varno hrano veterinarstvo in varstvo rastlin pa imamo usmrtitve zdravih živali na nivoju med pet in 25 na leto torej praktično, če lahko temu rečemo zanemarljivo, nekaj živali kljub temu, da je to dovoljeno. To so naši uradni podatki, s katerimi razpolagamo in zato menimo in jasno je, da podpiramo prepoved, kar se v bistvu že sedaj ne izvaja. Tudi povprečni časi bivanja živali v zavetiščih so pri mačkah mislim, da pod 30 dni – ali imam prav – pri psih pa nekaj nad 30 dni, ampak ne gredo v evtanazijo, ampak gredo vedno k novemu lastniku, mačke se pa mimogrede po sterilizaciji in kastraciji vrnejo nazaj v naravno okolje in tako in tako že sedaj niso predmet praktično evtanazije. Se strinjamo tudi s kazenskimi sankcijami, ki jih predlaga tudi poslanski zakon. Ravno tako uvedba možnosti višjih glob. Tudi tukaj je rešitev ustrezna se tudi mi strinjamo s to rešitvijo.

Sedaj pa mi dovolite še nekaj pobud, ki jih imamo v našem zakonu, ki jih pa zakon poslanske skupine ne opredeljuje in zato menimo, da je zakon, ki ga je včeraj Vlada sprejela na Vladi bolj sistemski, širše rešuje to področje. In sicer, na novo določamo nekatere definicije, ko govorimo o nevarnih živalih, ko govorimo o pastirskih psih. Pastirski pes vendarle vemo, da opravlja svojo nalogo. Nenazadnje tudi, ko govorimo o preprečevanju škod, zaradi zveri smo imeli takrat vedno na mizi tudi tako imenovane pastirske pse za preprečevanje škod pri drobnicah, pri domačih živali proti zverem in ti pastirski psi v bistvu opravljajo svojo službo in v nekaterem primeru, če so seveda pri opravljanju te svoje službe so zaščitniški do teh živali, ki jih čuvajo in v tem primeru lahko pride tudi do kakšne poškodbe tudi do kakšnega bom rekel ugriza človeka, če bi vstopil v ta prostor do domačih živali in tukaj opredeljujemo podobno kot tudi za službene pse pa policijske pse in tako naprej to izjemo, da ni žival kar tako nevarna žival, če pri opravljanju svoje službe naredi manjše poškodbe. Seveda če je poškodba večja, potem ni dileme. V glavnem tako obrišemo definicijo obrednega zakola in tako naprej. Potem kot smo že govorili o hišnih živalih. Urejamo pravno podlago za vzpostavitev in vodenje registra hišnih živali, zbiranje in obdelavo podatkov. Govorimo tudi ne samo o označevanju psov do osmega tedna, ampak tudi vpis v Centralni register teh hišnih živali. Ravno tako omogočamo, zahtevamo označevanje mačk in vpis v Centralni register hišnih živali. Skratka gre za ne samo za označevanje, ampak tudi sistemsko spremljanje preko registrov. Potem določamo tudi skupaj z Ministrstvom za okolje smo intenzivno usklajevali del, ki govori o posedovanju, o omejevanju posedovanja nekaterih prosto živečih vrst živali, opredeljujemo tako imenovane dovoljene vrste, opredeljujemo prepovedane vrste in pa tudi tiste okej, ki so nekje vmes, torej prepovedane vrste bi lahko imeli samo živalski vrtovi, dovoljene imamo lahko vsi. Tisti, ki jih ni na nobenem seznamu, jih imajo pa lahko živalski vrtovi ali živalskim vrtom podobne institucije. Katere so tiste, ki bodo prepovedane. Zagotovo bodo to vse zavarovane vrste, zagotovo bodo to vse invazivne vrste, torej invazivne želve, ki jih lahko tudi potem nekdo spusti v naravno okolje in lahko resno ogrozi naše avtohtone vrste. Tiste, ki so nevarne, ali pa tiste, ki bi zahtevale za njihovo dobrobit živali izjemne pogoje, na primer slon, lev ali kaj takega, to bomo verjetno dali med prepovedane vrste, zato ker si želimo tudi ta del na nek način regulirati. Naj omenim, da pa predlagamo v prehodnih določbah, da za tiste, ki pa te živali danes že posedujejo, dovoljujemo posedovati te živali do njihove naravne smrti. Torej, ne posegamo v te živali, ki so že danes, recimo, v nekaterih domovih. Naj omenim, da smo tudi tu… Pri povezovanju sem prej pozabil omeniti, tudi mi predlagamo prehodno obdobje, enako kot poslanska skupina, zdaj po amandmaju do leta 2023, in smo tu praktično enaki, enako prehodno obdobje dajemo.

Prepovedane in dovoljene vrste sem že omenil. Uvajamo, kot smo že rekli, odgovorno lastništvo živali. Uvajamo potrebo, zahtevo po pridobivanju osnovnih znanj o oskrbi živali, zlasti za tiste, ki prihajajo po službeni plati v stik, torej pri prevozih, pri veterinarjih in tako naprej. Za lastnike domačih živali, hišnih živali, ki te živali imajo, načeloma ne zahtevamo tega znanja že kar takoj, ampak je to prvi ukrep v primeru, ko ugotovimo, da nekdo ne ravna ustrezno z domačimi živalmi, torej, to je prvi popravljalni ukrep in seveda potem sankcije v nadaljevanju samo še rastejo. In člen predpisuje tudi pogoje in izvajalce usposabljanj in preverjanja znanja.

V nadaljevanju urejamo tudi regulacijo pri oglaševanju prodaje ali oddaje psov, kar pomeni, da se mora tudi pri oglaševanju prodaje in oddaje psov zagotavljati sledljivost, torej, mora biti v oglasu objavljena tudi identifikacijska številka psa oziroma matere, če še ni pes sam čipiran, torej pred osmim tednom.

Določamo tudi člen, ki opredeljuje, kot smo že prej rekli, kdaj je pes nevaren, postopke za razglasitev nevarnega psa. Predlagamo tudi, da določba o razglasitvi psa za nevarnega ne zadrži izvršbe tega dela, torej, da mora imeti lastnik psa, ki ga opredelimo kot nevarnega, že te zaščitne ukrepe, mora spoštovati te zaščitne ukrepe. Torej, ograja vsaj meter 80 visoka, če ga peljemo, mora imeti nagobčnik, povodec in tako naprej. Skratka, se moramo z njim, četudi je izdana pritožba, do zaključka postopka opredelitve psa, ali je nevaren ali ne, torej, mora lastnik že izvajati vse ukrepe, kot da je pes nevaren. Ne govorimo pa kar takoj o usmrtitvi, da smo si tu na jasnem.

Nadalje, omogočamo tudi aktivno vlogo občin pri tako imenovani regulaciji mačk v naravnem okolju, spodbujamo sterilizacijo in kastracijo, lahko tudi finančno spodbujajo te aktivnosti.

Nadalje, dopolnjujemo naloge Strokovnega sveta za zaščito živali. Naloga Strokovnega sveta za zaščito živali je tudi priprava mnenj o uvrstitvi prostoživečih živali na posamezne sezname, ki sem jih prej že omenil, torej dovoljene ali prepovedane. In pa kazenske določbe, kar smo že ravno tako omenili, ter prehodne določbe, ki pa jih ne bom danes posebej navajal, ker sem jih večino že povedal.

Zato menimo, da ta vladni zakon, ki je bil včeraj že sprejet na Vladi, rešuje zadevo, rešuje zaščito živali bistveno bolj sistemsko in širše. Večina predlaganih predlogov Poslanske skupine SD tudi povzema, morda na malce drugačen način, ampak mislim, da jih ustrezno reguliramo. In zato, kot sem rekel, bom zaključil s prošnjo – nekako prosim, da ta predlog danes zavrnemo, zato da lahko takoj pričnemo s postopkom širšega bolj sistemskega vladnega predloga zakona in v načrtu sem razložil kje smo enaki, kje smo podobni in kaj dodatno opredeljujemo v tem vladnem predlogu tega zakona zato, da bo ta odločitev verjetno lažja. Torej, nismo niti proti temu sprejemanju zakona, ki ga imamo danes na mizi, predlagamo pa, da vendarle pustimo priložnost, da se v čim krajšem času zgodi širša bolj sistemska rešitev. Jaz obžalujem, da je danes prišlo do te situacije, da imamo zdaj praktično dva zakona o zaščiti živali na mizi, pa je vendarle tudi res, da je dala poslanska skupina zakon ven, mislim, da dan ali dva potem, ko smo jih prosili za usklajevanje našega zakona. / Oglašanje iz klopi/ bil je zakon objavljen po tem, ko smo vas prosili za sestanek, saj je vseeno. V glavnem, okej, obžalujem, da je do te situacije prišlo. Vem, da smo ves čas, ko smo pripravljali zakon sodelovali z vsemi poslanskimi skupinami tudi s poslansko skupino SD in smo danes tukaj kot smo, zato sem že omenil, da prosim, da ta zakon danes poskušamo umakniti zato, da bomo šli lahko takoj v postopek te širše sistemske rešitve, ki menim, da prinaša še mnogo več dobrega za zaščito živali in tudi v tem delu kot ste ga gospa Hot omenila, s prepovedanimi vrstami, z urejanjem prepovedanih vrst kot domačih živali pri katerem obstaja že sedaj praksa ali pa velika nevarnost, da bi lastniki teh živali spuščali v naravno okolje, kar na nek način urejamo z našim zakonom, menim, da bistveno bolj rešujemo biodiverziteto kot zgolj vaš predlog, kajti menim, da predlog, ki ste ga predstavili, ne bo ravno ohranjal vrste, prej ste omenili, da nam vsak dan kakšna vrsta izgine tudi sam sem naravoslovec in mi je žal za vsako rastlinsko in živalsko vrsto, ki jo izgubimo in zato menim, da je prav, da jih ohranjamo, s tem res nimam težav oziroma podpiram jasno takšen način razmišljanja in tudi dela. S prepovedanimi vrstami pa menim, da bomo reševali tudi slovenske nekatere avtohtone domače vrste in s tem res rešujemo biodiverziteto tudi v slovenskem prostoru, poznamo primere / Nerazumljivo/, poznamo primere, ki so nekatere zelo invazivne vrste bile spuščene v naravno okolje in pri teh invazivnih vrstah je to lahko zelo velik problem. Toliko. Hvala lepa.

Hvala lepa, gospod minister, za vašo obrazložitev, čeprav moram reči, da ste bolj ali manj večino časa namenili vašemu vladnemu predlogu, ki je včeraj nastal. Ta še pride v parlamentarno proceduro, tako da bomo o tem še govorili. Vsekakor pa bomo videli kako bo še naprej. V glavnem to je to. Gremo naprej z gosti. Se pravi imamo iz Uprave za varno hrano… Mogoče? Ne. Okej. Imamo iz Državnega sveta nekoga? Tudi ne. Kmetijsko-gozdarska zbornica? Tudi ne. Imamo pa naknadno eno gospo, gostjo iz društva Laika, gospa Jadranka Juras, ki je naknadno povabljena oziroma s strani odbora ni povabljena, je pa povabljena s strani predlagateljica. Ali kdo nasprotuje temu, da ta gostja danes nastopi? Ne. Potem ji bomo tudi dali besedo. Izvolite, gospa Jadranka Juras, društvo Lajka, beseda je vaša.

Hvala lepa. Spoštovane poslanke in poslanci! Najprej se zahvaljujem za povabilo, da lahko v teh nekaj minutah predstavim prizadevanja nekaterih društev za zašito in pomoč živalim v stiski, konkretno društva za zaščito in pomoč živalim v stiski Lajka, katerega članic sem tudi sama ter društva za dobrobit živali Animals Matter. Že vrsto let si prizadevamo, da bi se položaj živali v Sloveniji izboljšal, s tem ne mislimo samo na živali s katerimi smo v stiku vsak dan temveč tudi in predvsem položaj tistih živali, ki so z razlogom skrite pred našimi očmi, torej rejnih živali, kot smo jih poimenovali. Premiki se dogajajo a so za približno 72 milijard kopenskih in 1,2 bilijona morskih živali, ki so letno izkoriščane in ubite za potrebe ljudi, ki so v večini primero neživljenjskega pomena za nas, temveč odločitev prepočasne. Že samo pregled pravilnika o rejnih živali nam da jasno sliko o tem, da je zakon spisan za zaščito njihovih lastnikov in ne za dobrobit živali, kajti v hlevih ni izpolnjena niti ena sama naravna potreba teh živali. Živali so podrejene človekovim interesom in imajo zgolj in samo ekonomsko vrednost. Tu bo potrebno še veliko dela, predvsem pa ozaveščanja javnosti, da so tudi te živali živa čuteča bitja, ne samo psi in mačke, ter ostale živali, s katerimi si delimo domove. Nenazadnje se bomo slej ko prej morali soočiti s tem tudi iz naslova obstanka človeštva, kajti tak odnos in ravnanje in trajnostno in teh 72 milijard živali je potrebno vsako leto tudi nahraniti, napojiti, pa tudi prostor potrebujejo za bivanje.

Zakon o zaščiti živali je naravnan izrazito antropocentrično, saj trpljenje živali ne določa kot izjeme, dopustne zgolj v utemeljenih razlogih, temveč trpljenje živali opredeljuje kot pravilo. Zaščita živali bi morala biti del človekove morale, dostojanstva, človečnosti, zakonodaja pa bi morala odražati te vrednote, ter v celoti upoštevati načelo previdnosti, pomembno načelo Evropske okoljske komisije, v katero spada tudi zaščita živali. Načelo previdnosti pomeni, da v primeru dvoma prevlada korist varstva okolja, pred drugimi interesi. Ustava ne dovoljuje, da bi se živalim brez utemeljenega razloga povzročalo trpljenje, ki se mu je mogoče brez večjih tehničnih težav in nesorazmernih stroškov izogniti, zato bi zakonodaja morala vsebovati tudi prizadevanje zakonodajalca, da prepreči, ublaži in omili občutke bolečine, stresa in strahu, ki jih živalim povzroča človek.

Zdaj pa konkretno k noveli Zakona o zaščiti živali. Zdaj bi samo dodala, da glede na slišano, je minister navedel kar nekaj izjem in s temi izjemami zadeva ni več enaka in te izjeme so točno tiste, za katere si društva prizadevamo, da ne bi bile več izjeme. Društva si več let prizadevamo, da se tradicija privezovanja živali na verige ukine, brez izjem. Izgovarjanje na tradicijo oziroma argumentom ad antiquitatem, ni ki uporablja argument, da če je nekaj del tradicije in je bilo določeno ravnanje v preteklosti upravičeno, potem je to upravičeno tudi danes in je samo po sebi dobro, je zmotna logika. Pse se je včasih privezovalo zgolj z namenom čuvanja posesti in živine. Danes, leta 2021, imamo na razpolago tehnično dovršene alarmne naprave in ni popolnoma nobenega opravičila, da se ima pse še naprej na verigah. Enako velja pri privezovanju rejnih živali, privezane so celo v notranjosti hlevov.

Ruralno okolje ne more biti vsakič znova izjema, ker ruralno okolje je namreč del problema in ne rešitve. V Sloveniji imamo okoli 10 tisoč psov, ki so 24 ur na dan, 7 dni v tednu, pripeti v mrazu, neprimerno hranjeni, nikoli sprehajani, z vedenjskimi in zdravstvenimi težavami, brez interakcije s človekom in okolico, priklenjeni na verige ali zaprti v premajhne pesjake. Živali izkušajo podobne psihične in čustvene bolečine, kot ljudje. Ko domnevno napadalnega psa osvobodimo življenja z verigo okoli vratu, se njegovo vedenje hitro normalizira, izgubi agresivna nagnjenja, kajti točno to se pri psu, ki je pripet na verigo, namreč spodbuja in radovedno raziskuje svoje širše okolje. Po drugi strani pa privezovanje povzroča hude spremembe v obnašanju, tako psihičnem, kot fizičnem razvoju, ter predstavlja nepredstavljivo mučenje živali.

Veriga je oblika prisile. Je kratenje svobode gibanja, ter je v nasprotju z naravnimi potrebami in vedenjem psa. Privezan pes je omejen na majhen del ozemlja, zato se kmalu pojavi povečana agresivnost, saj njegov prostor tako postane kraj, ki ga mora braniti za vsako ceno. Psi so na verigah zato pogosto napadalni in veliko lajajo. Mislim, da mi ni treba posebej navesti primera smrti deklice in kasneje smrti psa.

Prisilna ločitev in omejitev gibanja je hudo psihično mučenje, saj pes ločitev razume kot stalno izključitev iz krdela in kaznovanje. Prijave, ki so v večini primerov upravičene, ostajajo nesankcionirane, saj inšpektorat ne najde večjih nepravilnosti, glede na Pravilnik o zaščiti hišnih živali, ki predpisuje dolžino verige, na primer, trikratna dolžina psa in minimalne mere pesjaka. Je to tradicija, na katero smo ponosni? Številne evropske države so že sprejele zakon, v katerega so vključile pravico do gibanja in s tem tudi prepoved privezovanja psov, razen seveda povodca, ko gremo s psom na sprehod na javnih mestih, kot je zapisano v 11. členu Zakona o zaščiti živali in pri obiskih veterinarja. Med državami, ki so privezovanje psov prepovedale, so Nemčija, Združeno kraljestvo in Švedska.

Ne gre torej za nikakršno revolucijo na področju skrbi za živali, ampak nujno odpravo zaostanka Slovenije pri uveljavljanju sodobnih standardov odnosa do živali znotraj evropskega kulturnega kroga. Slovenska javnost se je z 12 tisoč podpisi peticije proti pasjim verigam jasno izrekla v prid svobodi gibanja psov in zato pričakujemo odziv zakonodajalca na ta javni poziv. 3. člen veljavnega Zakona o zaščiti živali že določa, da nihče ne sme brez utemeljenega razloga povzročati živali trpljenje, bolezni ali smrti. 4. člen, prva alineja pa opredeljuje mučenje kot vsako ravnanje ali opustitev ravnanja storjeno naklepno, ki živali povzroči hujšo poškodbo ali dlje časa trajajoča ali ponavljajoče potrpljenje ali škodi njenemu zdravju. Ker je privezovanje dokazano mučenje psa naj se v 7. členu Zakona o zaščiti živali pod drugo alinejo, ki pravi, da mora skrbnik živali tej živali zagotoviti svobodo gibanja primernost živali glede na njeno vrsto, pasmo, starost, stopnjo razvoja prilagodite in udomačitve, ki preprečuje nepotrebno trpljenje doda, da skrbnik živali ne sme privezati na verigo ali podoben privez ter zapirati v majhne pesjake. Ne delamo si utvar, da bo prepoved privezovanja na terenu zlahka izvedljiva ali da bo inšpektorski nadzor nad tem učinkovit. Prav tako nismo za dobrobit živali nič naredili, če bo njihova svoboda gibanja poslej omejena s premajhnimi pesjaki, zato predlagamo smiselno na primer enoletno prehodno obdobje, v katerem bodo lastniki psov ne glede na njihovo velikost na svoji posestvi zamejili najmanj 20 kvadratnih metrov prostora z ograjo znotraj katere bo tudi primerno zavetje pred neugodnimi vremenskimi razmerami. Za vsakega dodatnega psa pa ograda povečana za 10 kvadratnih metrov. Gre za sprejemljiv strošek, sicer se ljudje naj ne odločajo, da bi imeli živali. Vsekakor se nam zdi pomembno tudi to, da se sprehajanje psov uvede kot obvezno. Pes je odgovornost in ljudje se moramo v odnosu do tistih, ki so v naši oskrbi obnašati zrelo in odgovorno. V noveli Zakona o zaščiti živali se pojavlja tudi prepoved evtanazije zdravih živali v zavetiščih. V Sloveniji že nekaj časa je prepovedano usmrtiti zdrave živali z izjemo rejenih živali in živali, ki sodelujejo v poizkusih ter v zavetiščih. Društva vsekakor podpiramo prepoved evtanazije v zavetiščih pa vendar se nam zdi izjemno pomembno poudariti, da slovenska zavetišča ne dosegajo zavidljivo visokega etičnega standarda, kar se odnosa do živali tiče. Žal večina njih zasleduje in zadovoljuje zgolj in samo minimum ter profit. V praksi to pomeni, da pridejo živali iz dežja pod kap, zavetišča na njihov račun dobro živijo na koncu pa jih po 30 dneh bivanja v zavetišču doleti še smrt. To je nedopustno in skrajno skregano z vsako logiko in etiko. Kot prvo menimo, da bi morala biti zavetišča del socialnega podjetništva ne pa profitna gospodarska dejavnost. V praksi sodelovanja delovanja zavetišč do dobra spoznali in prišli do zaskrbljujočih zaključkov. Neupoštevanje pravilnika in zakonov, ker učinkovitega nadzora nad njimi praktično ni. Če se ne pojavi prijava je kontrola s strani Veterinarske inšpekcije predpisana enkrat letno pa to je še po navadi napovedana. Nekatera zavetišča se sploh ne trudijo z oglaševanjem živali več kot so dolžna, ker sredstva od občine za njo dobijo v vsakem primeru in se ne obremenjujejo z njihovo oddajo. Vsako zavetišče po svoji lastni presoji postavlja cene za svoje storitve in posvojitve. Nekatera zavetišča imajo sklenjene pogodbe s preveč občinami a imajo premalo kapacitet. Odločilni kriteriji pri odločanju občin je najcenejša ponudba. Kako je to lahko varljivo so se nekatere občine že prepričale. Kako pa se ta konkurenčnost zagotavlja raje ne bomo ugibali. Situacija glede mačk v zavetiščih je precej meglena in težko sledljiva. Iz pridobljenih informacij javnega značaja je razvidno, da občine plačujejo za oskrbo mačk kar precej zasoljene račune, zaračunavajo sterilizacije in kastracije, čemur sledi izpust v domnevno varno okolje. Društva na terenu enega izmed zavetišč si že dolgo prizadevajo izvedeti kje naj bi bilo to varnost okolje kamor odhajajo mačke po posegih pa je vsaj po našem vedenju to še vedno strogo zaupna informacija, ki ne sme zapustiti zavetniških zidov. Sami smo na podlagi pridobljenih informacij javnega značaja tudi ugotovili, da se da proračun zavetišča izboljšati tudi na način, da se izstavi račun za eno in isto žival dvema občinama ali celo več. Je pa zanimivo opazovati kako v nekaterih občinah občani masovno izgubljajo oziroma zapuščajo svoje živali, ki so očitno tudi masovno neoznačene, v drugih zavetiščih pa število živali predvsem psov kaže trend drastičnega upadanja. Vsako mesečni prilivi iz občinskih proračunov sicer ne upadajo premo sorazmerno s tem. Zanimivi pojavi, ki bi jih bilo mogoče kazati od bližje proučiti. Zavetišča se otepajo posvojiteljev z nemogočimi urami, ko so odprte za posvojitelje to so večinoma v času, ko so ljudje v službah, večina je med vikendi celo zaprta. Tudi večkratno spoznavanje živali, katero nameravajo ljudje posvojiti je praktično misija nemogoče. Taka praksa se napeljuje na razmišljanje, da si zavetišča posvojiteljev ne želijo, saj so plačani v vsakem primeru, če oddajo ali če ne oddajo živali. Tudi zainteresirana javnost jih strašno moti in so skoraj vsa zavetišča z izgovorom, da so privatna pozabljajo pa, da kljub temu financirana s strani občin in javnega denarja zaprta za sprehajalce in posvojitelje. V zavetiščih se mora vsekakor prepovedati evtanazija živali, s čimer se sledi praksam drugih evropskih držav. Na tem področju nas je prehitela tudi sosednja Hrvaška, čeprav naj bi balkanske družbe imele praviloma slabši odnos do živali od slovenske. Slovenija je tu v zaostanku in upamo, da ga bo z novelo Zakona o zaščiti živali in novim Pravilnikom o zavetiščih premostila. Naj zgolj dodam, da tistih do 25 % evtanazij, če je to res tako nezanemarljivo, potem bi morala biti v bistvu prepoved evtanazije nekaj logičnega. Je pa tako, da sledljivost mačkam je bistveno slabša. To se je zgodilo, ko so društva začela raziskovati, kakšna je stopnja evtanazije v zavetiščih, in so začela zavetišča te informacije prikrivati in jih tudi niso izdajale občinam, ker mi smo pridobivali informacije v glavnem s strani občin. Tako je vse to pod velikim vprašajem. Celo to smo izvedeli, da zavetišče ne izdela letnega poročila, če si občina tega ni želela videti. In v tistem času, ko smo mi to odkrivali, je bilo kar nekaj občin blazno nezainteresiranih, za kaj gre denar in kako se ravna z živalmi v zavetiščih, ki jih plačujejo. V zavetiščih se mora vzpostaviti učinkovitejši finančni nadzor nad porabljenimi sredstvi. Ker so občine obvezane financirati javna zavetišča in ker je lokalna oblast zmeraj v finančni stiski, bi pričakovali, da bodo občine izpolnjevale svojo zakonsko dolžnost vzdrževanja zavetišča, a obenem bdele nad porabo skromnih sredstev, s ciljem, da se porabijo za osnovni namen, to je dobrobit živali.

Ker se bo s prepovedjo evtanazije zdravih živali v zavetišču zvišal tudi strošek oskrbe, predlagamo, da del tega stroška prevzame tudi država. Nenazadnje so živali del naše družbe in smo za njih dolžni skrbeti in poskrbeti. Odnos države do problematike zavrženih živali je, žal, izredno mačehovski. Sami smo sicer pred leti predlagali, da bi letno vsako gospodinjstvo prispevalo en evro v ta namen. Po nekaterih ocenah bi bil letni strošek države okoli 600 tisoč evrov, kar je glede na vso neracionalno porabo javnih sredstev, ki segajo v milijonske izdatke, pravzaprav drobiž. Snaga je v teh dneh podražila svoje storitve za 70 centov na mesec. Ob to se ni obregnil nihče, zakaj bi bil potem en evro na leto nevzdržen strošek za gospodinjstvo.

Glede obveznega čipiranja mačk. Mačke v ruralnem okolju niso prostoživeče mačke, za te mačke vedno nekdo skrbi in so del neke hiše, torej niso prostoživeče mačke. Prav tako… / nerazumljivo/ prostoživečih mačk že obstaja, in to je, da se mačke odlovi, sterilizira, kastrira in se jih vrne v varno okolje. Društva čipiramo dosledno mačke že leta, saj se nam zdi ta ureditev problematike izrednega pomena. Enako to počnejo tudi vsa zavetišča pred oddajo. Dejansko bi bila to zgolj formalna zakonska ureditev nečesa, kar v praksi obstaja že dolga leta.

Glede nevarnih psov. Zakonski predlog navaja v 5. členu, da z odločbo uradni veterinar oziroma druga uradna oseba uprave s pooblastili za odločanje v upravnem postopku ugotovi, da je pes nevaren. / oglašanje v ozadju/

Gospa gostja, moram vas opozoriti, da se držite teme dnevnega reda, prosim, in dotičnega zakona…

Ali ni gospod govoril o prepovedi?