Spoštovani kolegice poslanke in kolegi poslanci, vsi vabljeni in prisotni na današnji seji odbora, lepo pozdravljeni in dobrodošli!

Pričenjam 50. nujno sejo Odbora za zdravstvo, ki je sklicana v skladu s 47. in drugim odstavkom 48. člena poslovnika, in sicer na podlagi zahteve Poslanske skupine Socialdemokratov.

Obveščam vas, da imamo nekaj pooblastil, tako da bom kar navedla, in sicer: Alenko Jeraj nadomešča Janez Moškrič, lepo pozdravljen, in pa dr. Franca Trčka nadomešča mag. Meira Hot, prav lepo tudi pozdravljena.

Sedaj lahko preidemo na določitev dnevnega reda seje odbora. S sklicem seje ste 13. 4. 2021 prejeli predlog dnevnega reda seje odbora, in sicer ena točka je pač dnevnega reda, in sicer,

1. TOČKA DNEVNEGA REDA - ZAKAJ V ČASU EPIDEMIJE COVID-19 PRISTOJNI NE NAMENIJO DOVOLJ POZORNOSTI »EPIDEMIJI« DUŠEVNIH STISK OTROK IN MLADOSTNIKOV V SLOVENIJI? Ker do pričetka seje ni bilo predlogov, za širitev dnevnega reda oziroma za umik točke dnevnega reda, je določen takšen dnevni red seje kot je bil predlagan s sklicem seje.

Imamo tudi kar nekaj vabljenih, ki bodo prav tako dobili potem besedo, v uvodu pa kot, oziroma kot je tudi v skladu s Poslovnikom in običajem, dobi najprej besedo predlagatelj, in v imenu predlagatelja je to mag. Bojana Muršič.

Izvolite. Beseda je vaša.

Hvala lepa, predsednica. Spoštovani predstavniki Vlade, kolegice in kolegi.

Epidemija virusa COVID-19 je posegla v vse pore našega življenja. Nepopravljive posledice pa bodo poleg celotne populacije občutili še posebej naši otroci in mladostniki, kar nas v Poslanski skupini Socialnih demokratov in tudi v Mladem forumu Socialnih demokratov izredno skrbi. Zato smo tudi predlagali ta sklic današnje seje.

In glede na to, da je bilo zapiranje šol, sprememba načina šolanja, če smo še pred kratkim spodbujali naše otroke, naj bodo čim manj za elektronsko komunikacijo, se je v času ustavitve javnega življenja to povsem obrnilo na glavo. Otroci so in ure in ure preživljajo za računalniki, ob tem pa žal so izpostavljeni vse večjim zlorabam tudi s strani elektronskega delovanja, še huje pa je to, da se je otrokom prepovedalo druženje oziroma se omejujejo stiki med vrstniki, vse skupaj povzroča pa težke duševne travme, ki so pri nekaterih že zaznane, pri marsikaterem pa so potlačene daleč v notranjost in samo vprašanje časa je, kdaj bodo prišle na dan.

Seveda se ob tem takoj postavlja vprašanje ali jih bojo ali bomo zaznali pravočasno in ali bodo prejeli pravočasno ustrezno pomoč. In ja, skrb za duševno zdravje je v državi potisnjena v ozadje že dlje časa. Covid je naredil to še bolj. Če se strokovnjaki še kako strinjajo, da je duševno zdravje sestavni del zdravja posameznika, pa država prioritetno namenja več pozornosti telesnemu zdravju, ki je prav tako pomembno, vendar duševno zdravje je bilo v zadnjem času načrtno tudi zanemarjeno. In prav zaradi tega se moramo čim prej odzvati na to. Že ob svetovnem dnevu duševnega zdravja, ki smo ga beležili 10. oktobra, se je v središče postavilo otroke in mladostnike, saj se je že takrat postavila in so se zaznavale težave na področju duševnega zdravja otrok in mladostnikov. In če se dotaknem Unicefovega poročila o blaginji otrok v gospodarsko najrazvitejših državah sveta, je poudarjeno, citiram, »duševno zdravje in pozitivna naravnanost sta ključna za kakovostno življenje in srečno otroštvo«. Dovolite mi, da na tem mestu tudi dodam, da dobro duševno zdravje v mladosti je pogoj za kakovostno življenje v aktivni delovni dobi in tudi v starosti. In Slovenija se je na področju duševnega zdravja uvrstila v spodnjo polovico skupno 41-ih razvitih držav, na 23. mesto.

Raziskava pa tudi pove, da je le 72 % otrok zadovoljnih s svojim življenjem, in opozorila je na visoko stopnjo samomorov med mladimi. In ja, negotovost se je glede šolanja tudi povečala, povečalo se je samomorilna razmišljanja, zaskrbljenost je bila med posamezniki zaradi zdravja bližnjih, dnevno so se spreminjale razne rutine, ukrepi izolacije izjemno negativno vplivajo tudi na duševno počutje otrok in mladih. Seveda se ob tem pojavljajo tudi skupine otrok, pri katerih danes težav ni zaznati. Nekateri imajo dobro podporno okolje s strani svojih staršev, kajti mogoče so lahko delovni proces svoj prilagodili tako, da so pač otrokom recimo v prvi triadi pomagali in se s tem njihovo zdravstveno in duševno stanje ni poslabševalo, saj so starši pomagali po svojih najboljših močeh.

Verjamem, da bi tudi v kasnejši dobi starši radi pomagali po svojih najboljših močeh, vendar marsikateri starši nima te možnosti. Usklajevanje službenih obveznosti, družinskih obveznosti in tudi poučevanje otrok je bilo izjemno, izjemno težko. Težko se je oziroma te težave so se pokazale posebej tudi pri družinah, ki imajo manj podpornega okolja, in tudi pri tistih, ki so bile že prej žrtve nasilja, zlorab, ustrahovanja, in pri teh se je duševno zdravje bistveno, bistveno poslabšalo. Ob epidemiji so bili izpostavljeni tudi družinskem nasilju. Če so se še otroci pred epidemijo lahko umaknili v šolo, se zaupali prijateljem, učiteljem, socialnim delavcem v šoli, v času epidemije pa so bili ujetniki svojih domov, imeli so omejen dostop do te pomoči in podpore, ki pa je seveda ključna za dobro duševno zdravje.

In povečane težave se že kaže tudi danes. Polovica duševnih motenj se razvije med 15-im in 25-im letom. Žal te motnje ne izginjajo z leti, temveč se običajno z leti še poslabšujejo. Zato je toliko bolj nujno potrebno nameniti posebno pozornost duševnemu zdravju ravno v obdobju otroštva in mladostništva, in ukrepati moramo takoj. Svetovna zdravstvena organizacija ocenjuje, da je vsak evro, ki ga namenimo duševnemu zdravju mladih, se državi povrne v povprečju skozi štiri evre višjo produktivnost, zmanjšanje kasnejših stroškov zdravstvenih obravnav ter daljšega in kakovostnega življenja. Torej naložba v dobro duševno zdravje mladih je ena najbolj donosnih naložb ,v katere lahko država načrtno in tudi proaktivno vlaga.

In mi dovolite, da še navedem sicer nekaj podatkov. Verjamem pa, da jih bodo vabljeni tudi še bolj se dotaknili. Pred epidemijo je Nacionalni inštitut za javno zdravje zabeležil naslednje trende. Na primarni ravni (zdravstveni domovi, osebni zdravniki) se je med letom 2008 do 2015, pomeni to pred epidemijo, obravnavalo zaradi duševnih in vedenjskih motenj povečala za 25 %. Največ obravnav je bilo med mladostniki, starimi med 15 in 19 let. Pri njih so se izpostavljali stres, depresija, anksioznost, pri otrocih pa tudi vedenjske takšne in drugačne težave. Na sekundarni ravni (psihiatrija, klinična psihologija) se je v obdobju 2008 do 2015 obravnavalo zaradi duševnih in vedenjskim motenj povečala za kar 71 %. Tudi poraba zdravil za zdravljenje duševnih motenj se je v navedenem obdobju povečevala, ne bom navajala številk.

Velik porast specialistov in povečanje porabe zdravil pred epidemijo je mogoče pripisati boljši dostopnosti, prepoznavanju in diagnosticiranju, epidemija je žal to stanje močno poslabšala. Dostopnost do specialistov se je »oteškočila« in tudi obravnava je bila malce drugačna. In vlada je z ukrepi za zajezitev epidemije v zadnjem letu močno povečala dejavnike tveganja za razvoj duševnih bolezni. Nekatere neutemeljene odločitve, kot je zaprtje šol, ki dokazano bistveno ne pripomorejo k zajezitvi širjenja virusa, je mlade odrezala od prijateljskih stikov in najosnovnejših aktivnosti, potrebnih za njihov normalen razvoj. Skrb vzbujajoče je opažanje otroških in mladostniških psihiatrov, da se je pa z vračanjem otrok v šolo prišlo tudi do samopoškodovanja in samomorilskih razmišljanj. Tukaj se moramo ustaviti. Treba je rešiti situacijo zdaj takoj. Ampak do tega ni prihajalo zgolj in samo le pri teh otrocih in mladostniki, ki so tekom šolanja na daljavo pretirano si oddahnili ter za šolo delali manj ali celo skoraj nič, temveč se je zgodilo to tudi pri tistih, ki so bili povprečno prizadeti, saj jim je šola ob ponovnem vključevanju preprosto predstavljala prevelik stres.

Ampak tu še ni konca. Pojavile so se tudi težave pri otrocih, ki so bili pred zaprtjem šol izjemno uspešni, s peticami. A ko so se vrnili v šolske klopi, ko se je začelo preverjanje znanja, so te petice se spremenile v nižje ocene, v ocene zadostno ali dobro, pa tudi nezadostno, in posluha s strani profesorjev oziroma učiteljev ni bilo. Tudi starši so težko sprejemali tako nizke ocene, kajti niso jih bili navajeni. In ko so otroci v šolskem sistemu želeli ocene zadostno, ocene dobro popravljati, jim to ni bilo omogočeno. Zato tudi danes med nami pozdravljam državnega sekretarja z ministrstva za šolstvo, da bo mogoče na tej tematiki lahko povedal, kaj lahko naredimo, da otroci ne bodo postavljeno v tako veliko duševno stisko, s katero so se znašli.

Takrat so se otroci počutili razdražene, obupane, razočarane, pa tudi žal vzkipljivost je bila med njimi. Pojavili so se različni psihosomatski simptomi, pojavili so se pa tudi, ne boste verjeli, glavoboli, bolečine v trebuhu, občutek otožnosti, apatičnosti, občutek razdraženosti, vzkipljivosti, nervoze, pa tudi nespečnost, pa še tudi kakšna vrtoglavica, pa tudi povišana temperatura. In še pred epidemijo je bilo iz raziskav razvidno, da je 18,7 % otrok v Sloveniji, ima enega izmed teh zdravstvenih simptomov. Le koliko teh simptomov ima in koliko je teh otrok, ki jih ima to danes.

Sicer ima Slovenija izredno dobra priporočila in načrte za rešitev problematike duševnega zdravja, žal pa le-ti niso implementirani. Nacionalni program za duševno zdravje 2018-2028 med drugim predvideva vzpostavitev 25-ih centrov za duševno zdravje otrok in mladostnikov. Jih lahko pričakujemo v tem obdobju? Kje smo? Se planirajo sredstev za vzpostavitev teh centrov iz načrta, mogoče, za okrevanje in razvoj? In moram se dotakniti tudi dolgih čakalnih vrst. Slabe preventive, pomanjkanja kadra, vse to pesti tako celotni zdravstveni sistem, še posebej pa psihiatrijo. Bolnišnice imajo trenutno zapolnjene vse kapacitete psihiatričnih oddelkov, sprejemajo samo primere, ki so res urgentni, kjer gre za izrazito slabo zdravstveno duševno stanje posameznika, kjer gre za samomorilska nagnjenja. Torej na področju duševnega zdravja so vsi ti problemi in zatečeno stanje še toliko bolj problematični, kar je pač pokazal tudi Covid. Absolutno se strinjam, da danes ne bomo rešili situacije in ne moremo zagotoviti dodatnih psihologov, psihiatrov, kliničnih psihologov, ampak moramo pa takoj narediti vse, da zaščitimo naše otroke in mladostnike, da ne bodo posledice nepopravljive.

In verjamem, da se danes v tej dvorani vsi strinjamo, da govorimo o zelo občutljivi in urgentni zadevi, zato v nadaljevanju pričakujem spravljivo razpravo. In na koncu pričakujem tudi, da bodo sprejeti naši predlagani sklepi. Torej Socialni demokrati predlagamo naslednje štiri sklepe.

Prvi sklep: »Odbor za zdravstvo poziva Vlado, naj predstavi načrt za soočenje z epidemijo duševnih stisk, ki so posledica najdaljšega zaprtja v Evropi.«

Drugi sklep: »Odbor za zdravstvo poziva Vlado, naj predstavi akcijski načrt za čim hitrejšo implementacijo nacionalnega programa za duševno zdravje in pospeši investicije ter vzpostavi centre nacionalne mreže.«

Tretji sklep: »Odbor za zdravstvo poziva Vlado Republike Slovenije in Ministrstvo za zdravje, da nemudoma pričneta z aktivnostmi za zagotavljanje dodatnih kapacitet na intenzivnih oddelkih otroške in mladinske psihiatrije.«

In četrti sklep: »Odbor za zdravstvo poziva Ministrstvo za zdravje, da med prioritete nemudoma uvrsti ureditev zakonodaje na področju psihoterapije.«

Toliko zaenkrat, nadaljevanju pa se še bom oglasila. Hvala lepa.

Najlepša hvala predlagateljici.

Bom kar povzela. Tudi jaz upam, da bo plodna razprava in predvsem v duhu konstruktivnosti.

Sedaj pa dajem besedo predstavniku Ministrstva za zdravje, državnemu sekretarju mag. Francu Vindišarju.

Izvolite.

Spoštovana predsedujoča, spoštovani poslanci, poslanke, dragi gostje.

Epidemija COVID-19 je pred nas postavila veliko izzivov, vprašanj. Močno je zaznamovano tako zasebno, družbeno in gospodarsko življenje. Slovenski sistem zdravstvenega varstva se je soočil z okoliščinami, na katere nismo bili navajeni, niso bile običajne, ampak kljub temu lahko trdimo, da je slovenski zdravstveni sistem te izzive, pred katere je bil postavljen, zmogel.

Posledice epidemije se sicer kažejo na številnih področjih zdravstva, zelo očitne ravno na področju duševnega zdravja. Raziskava Svetovne zdravstvene organizacije je pokazala, da je epidemija COVID-19 zmanjšala ali celo prekinila dostop do nujno potrebnih storitev na področju duševnega zdravja v 93 % držav. Tudi v Sloveniji se soočamo s porastom odvisnosti, nespečnosti, tesnobe, tudi določenih nevroloških posledic.

V Sloveniji je Državni zbor decembra 2017 sprejel Resolucijo o Nacionalnem programu duševnega zdravja 2018-2028 s temeljnim ciljem, ki prenaša težišče obravnavanja duševnih motenj s sekundarne na primarno zdravstveno raven, v domače okolje, bližje osebam, ki te storitve potrebujejo. Na področju realizacije te resolucije je vzpostavljeno prvih deset centrov za duševno zdravje otrok in mladostnikov, vzpostavljene so trije centri za diagnostiko in urgentno obravnavo otrok in mladostnikov, in sicer na pediatrični kliniki UKC Ljubljana, Službi za otroško psihiatrijo UKC Maribor in Univerzitetni psihiatrični kliniki Ljubljana. Leta 2019 je bil odprt tudi varovan psihiatrični oddelek za otroke in mladostnike za potrebe celotne Slovenije.

Ministrstvo za zdravje je 6. 4. prejelo dopis razširjenega strokovnega kolegija za otroško in mladostniško psihiatrijo, v katerem so nas opozorili na res težko stanje na tem področju. Dva dni za tem smo imeli avdio-video konferenco, in dovolite, da vam predstavim zaključke tega sestanka. Takoj smo se dogovorili še v tem mesecu, da bomo zagotovili sredstva za dodatnih deset postelj za otroke in mladostnike v centru za mentalno zdravje Univerzitetne psihiatrične klinike v Ljubljani, rok 30. april. V splošni dogovor za leto 2021 je uvrščeno, so uvrščeni štirje teami za otroke in mladostnike v skupni višini 1,5 milijona evrov na letni ravni oziroma, ker bodo pričeli delovati s 1. 7., za letošnje leto to pomeni 765 tisoč evrov. Ti teami bodo zagotovljeni za zdravstveni dom Piran, Domžale, Maribor in Sevnica. Hkrati se zelo dobro zavedamo, da je kadrovska problematika na tem področju izredno pereča. Pomanjkanje ustrezno usposobljenih kadrov je verjetno ena večjih težav, večjih izzivov. Trenutno razpolagamo z 41-imi specialisti otroške in mladostniške psihiatrije in imamo tudi 33 specializantov. V spomladanskem razpisu specializacij(nadaljevanj) je za to področje zagotovljenih 12 mest, od tega štirje na nacionalnem razpisu in osem za zunanjega izvajalca, tri za potrebe bolnišnic in pet za potrebe zdravstvenih domov. V zakonu o interventnih ukrepih na področju zdravstva, ki ga boste obravnavali, upam, da v čim krajšem času, smo predlagali člen o zagotavljanju sredstev za specializacijo desetih kliničnih psihologov še v letošnjem letu. Skupna vrednost tega – 1,16 milijona evrov za čas celotnega trajanja specializacije. Vedeti moramo, da je ta specializacija ena izmed zelo redkih, ki je izpadla iz sistema, tako da so posamezni izvajalci sami na osnovi potreb zagotavljali sredstva za te specializacije. Tokrat je država pristopila z interventnim ukrepom, da se to izboljša.

Ministrstvo za zdravje je pripravilo tudi akcijski načrt nacionalnega programa duševnega zdravja za obdobje 2021-2023. Ta načrt je pripravljen in je v fazi usklajevanja z drugimi resorji, predvsem z delom in izobraževanjem. Planiramo, da bo do 30. 6. to zaključeno in bo nato sprejet na Vladi Republike Slovenije. Minister za zdravje je zaradi zavedanja resne situacije na področju duševnega zdravja 1. 4. podpisal sklep o imenovanju delovne skupine za duševno zdravje, v katero je vključil 23 strokovnjakov iz zelo širokega področja, od zdravnikov, predstavnikov Ministrstva za zdravje, predstavnika Varuha človekovih pravic, pravosodja, nevladnih organizacij in tako naprej. Opredeljene so natančne naloge s terminskimi načrti.

Res je, da je Zakon o duševnem zdravju iz leta 2008. V določenih členih so ugotovljena tudi ustavna neskladja. Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve ima nalogo, da uredi neskladje, vezano na varovane oddelke v socialnovarstvenih zavodih, ena od nalog prej omenjene delovne skupine pa je tudi odprava vseh ostalih neskladij. Ostaja še odprto vprašanje psihoterapije; vsekakor je to področje, ki ga bomo z novim zakonom oziroma novelacijo Zakona o duševnem zdravju morali nujno urediti, kajti to dejavnost je potrebno ustrezno regulirati. Stanje, kakršno je sedaj, res ni vzdržno.

Hvala lepa.

Hvala lepa tudi vam.

Sedaj pa sprašujem državnega sekretarja na Ministrstvu za izobraževanje, znanost in šport, gospoda Mitja Slavinca, če želi besedo? (Ne.)

Potem sprašujem tudi predstavnika Ministrstva za delo, družino, socialne zadeve. Z nami je direktor Direktorata za družino, gospod Dušan Mikuž. Želite besedo? (Da.)

Izvolite.

Hvala za besedo, predsedujoča. Lepo pozdravljeni vsi prisotni poslanci in ostali vabljeni.

Na Ministrstvu za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti imamo več različnih programov, tako socialnovarstvenih kot programov za pomoč družinam, ki delujejo na področju preventive. Delujejo na področju preventive pri delu z otroci in družinami. Tako na primer na področju sofinanciranja socialnovarstvenih programov pokrivamo 10 različnih ciljnih skupin, med katerimi so tudi otroci in mladostniki. Potem so tudi vključeni specifični programi s področja duševnega zdravja, ki vključujejo prehodne stanovanjske skupine, odprte stanovanjske skupine, dnevne centre, psihosocialno svetovanje, informiranje, terensko delo, zagovorništvo, telefonsko svetovanje. V letu 2021 tako ministrstvo sofinancira 25 programov, ki se izvajajo na več kot 90-ih lokacijah v skupni vrednosti 3,3 milijona evrov. Prav tako Ministrstvo za delo v okviru socialnovarstvenih programov v letu 2021 financira tudi programe, namenjene posebej otrokom in mladostnikom, ki so prikrajšani za primerno družinsko življenje, in mladostniki s težavami v odraščanju. Programi vključujejo dnevne centre za otroke in mladostnike s terenskim delom, ki vključuje tudi svetovanje in skupnostno svetovalno delo. V letošnjem letu se sofinancira tako okvirno 25 programov v skupni višini 1,3 milijona evrov. Glavni cilj teh programov so krepiti socialno vključenosti in krepitev socialne mreže otrok in mladostnikov in nudenje podpore pri aktivnem reševanju različnih stisk in težav.

Potem dodatno naj predstavim ukrepe Ministrstva za delo na področju duševnega zdravja tudi v času krize. Na področju socialnovarstvenih programov smo zaradi razglasitve epidemije omejili osebne stike z uporabniki, vendar so izvajalci kljub temu svoje programe izvajali dalje tako, da so prilagodili aktivnosti in bili ves čas tudi dosegljivi uporabnikom preko telefona, elektronske pošte in drugi avdiovizualnih komunikacij. Medtem je izvajanje namestitvenih programov ostalo nespremenjeno, v skladu z upoštevanjem navodil Nacionalnega inštituta za javno zdravje. Izvajalce smo tako spodbujali, da kolikor je mogoče okrepijo in nadgradijo svetovanje na različne načine tako, da se čim bolj približajo uporabnikom ter da čim bolj proaktivno pristopijo k vzpostavljanju kontaktov z uporabniki v času, ko so stiske še večje in nimajo ustrezne podpore.

Izveden je bil tudi javni razpis za sofinanciranje projektov za pomoč najbolj ranljivim skupinam prebivalcev zaradi epidemije COVID-19 in zmanjševanju njenih posledic. Namen razpisa je bila izvedba projektov, ki bodo zagotavljali inovativne pristope za naslavljanje in odpravljanje socialnih stisk, v katerih so se znašle ranljive skupine. Potem v okviru sofinanciranja tega razpisa je bilo izbranih 17 projektov v vrednosti 2 milijona evrov in te projekti se že aktivno izvajajo. Izmed teh projektov jih 12 naslavlja specifične probleme otrok in mladostnikov. Pristopi naslavljanja njihovih problemov so raznoliki, prav tako aktivnosti, ki jih posamezni izbrani prijavitelji izvajajo, na primer psihosocialna podpora, učna pomoč socialno ogroženim otrokom in mladostnikom, organizacija družabništva, priprava in izvedba digitalne opismenjevanja in podobno.

Poleg teh programov se izvajajo v okviru Ministrstva za delo tudi programi večgeneracijskih centrov. Izvaja se 15 projektov, ki so namenjeni izvajanju preventivnih programov za družine in posamezne družinske člane. Ena ključnih ciljnih skupin so tudi otroci in mladostniki, ki se jim z udeležbo na aktivnosti večgeneracijskih centrov zmanjšuje tveganje za socialno izključenost. V veliki meri gre tako za otroke in mladostnike iz družin z nižjim socialnim statusom oziroma pripadnike drugih ranljivih skupin. Večgeneracijski centri so bili tako tudi v času zaprtja zaradi epidemije vseeno zagotavljali aktivnosti na daljavo. Za otroke in mladostnike se je močno okrepila učna pomoč, strokovni delavci so pripravili tudi različna gradiva in nasvete za preživljanje prostega časa doma. Dodatno se izvajajo tudi podaljšani programi v podporo družini, in sicer je cilj izvajanja vsebin otrokom, mladostnikom ponuditi raznovrstne možnosti učenja za njihov celostni razvoj ter pridobivanje ustreznih socialnih veščin in kompetenc za obvladovanje čustev, pozitivne samopodobe ter konstruktivnega reševanja raznovrstnih problemov, njihove starše pa opolnomočiti za pozitivno starševstvo. Tako je bilo na podlagi javnega razpisa konec leta 2020, objavljenega v marcu 2021, izbranih 12 izvajalcev, centrov za družine, za obdobje 2021-2025 v skupni višini približno 830 tisoč evrov na leto. Ključne vsebine, ki jih bodo izvajali in jih že izvajajo, so izobraževalne, praktične delavnice na temo razvijanja pozitivnega starševstva, potem nudenje aktivnosti počitniških delavnic za otroke in mladostnike, pa tudi svetovanje z namenom izboljšanja sposobnosti obvladovanja čustev, gradnje pozitivne samopodobe. Izvajalci teh vsebin pa morajo tudi nuditi prostor za neformalno druženje. Naj poudarim tudi še, da so vse te vsebine za uporabnike brezplačne.

Za naprej na ministrstvu v okviru priprave na novo finančno perspektivo 2021-2027 znotraj operativnega programa iz sredstev evropskega kohezijskega sklada pripravljamo projekt za financiranje vsebin krepitve starševskih kompetenc z namenom vzpostavitve varovalnih dejavnikov v družinah in preprečevanja razvoja potencialnih dejavnikov. Te programe bodo pri delu s staršem, otroki, uporabili centri za socialno delo, ki jih bomo tudi kadrovsko okrepili in dodatno usposobili za delo z družinami.

Naj poudarim, da je epidemija okrepila zavest, da so preventivne aktivnosti, ki bodo otrokom in mladim omogočile varno in zdravo okolje za preživljanje prostega časa, še posebej pomembne ravno za tiste, ki prihajajo iz ranljivega družinskega družbenega okolja, saj to predstavlja večje tveganje za razvoj zasvojenosti ali drugih škodljivih vedenj. Zato so tudi programi, ki so se letos na novo potrjevali in ki se podaljšujejo, posebej namenjeni tudi ranljivim družbenim skupinam, še posebej družinam z otroci.

Hvala.

Hvala lepa tudi vam.

Sedaj pa gremo na ostale vabljene. Tako, da tisti, ki želite besedo, vas prosim, da se priglasite z dvigom rok, da bom lahko videla, in da se potem tudi, ko dobite besedo, predstavite, za magnetogram.

Izvolite. Beseda je vaša, gospod Zalar.

Hvala.

Me veseli, da se pojavlja pozornost do duševnega zdravja. To je bilo običajno vedno postransko in obstransko, če pogledamo v zgodovino. Pa vendar sem dolžen nanizati nekaj podatkov.

Kar se tiče ambulantnih obravnav v naši, bom rekel kliniki, naši kliniki, to pa je kar, bi rekel nekje slaba polovica tistega, kar se v državi dogaja, lahko rečem, da v ambulantnih aktivnostih primerljivo prvo tromesečje zadnjih treh let odstopa v enem procentu. Torej resne duševne motnje se ne pojavljajo nič bolj pogosto – ali še ne.

Kot drugo, hospitalna aktivnost je bila izpred treh let nazaj, se je povečala lani za približno 7 %, prav tako letos je celo nekoliko manj, za 1 % manj.

To so zdaj številke. Zdaj, kaj kdo, bi rekel katere kriterije nekdo jemlje kot duševno bolezen, je drugo vprašanje, ampak to so »oficielni« kriteriji.

Kar se tiče duševnega zdravja otrok in mladostnikov, seveda moram opozoriti še na eno stvar, da se je praktično pred dobrimi desetimi leti pojavila specializacija iz pedopsihiatrije. Ko se pojavi specializacija, a veste, se tudi prepozna več stvari. To je normalen porast. A veste, ko se je pojavil recimo Ritalin za hiperkinetično motnjo otrok, se je kar naenkrat več otrok prepoznalo, tudi več avtizma se je prepoznalo. To so normalni, bi rekel zamiki, normalne poudarjenosti; karkoli se, bi rekel novega dogodi ali je popularno, se temu posveča nekaj časa več pozornosti. Seveda, da ne bom kritičen, se tudi več tega prepozna, več tega se tudi najde.

Kar se tiče socialnih aktivnosti, lahko samo pozdravim to, kar je državni sekretar zdajle govoril, ker nekako nismo vedeli, da toliko aktivnosti poteka tudi sicer. Kar se tiče razvoja pedopsihiatrije smo predlagali tudi neke vrste integracijo tudi neke vrste centrov. Mi smo tudi pristopili, kot je prej rekel državni sekretar dr. Vindišar, smo odprli še en oddelek za otroke, smo se dogovorili, da ga bomo odprli, in dejansko ga bomo tudi odprli, smo že vse, bi rekel akcije, kar se tega tiče, realizirali.

Mogoče kar se tiče posebnosti duševnosti ali pa duševnih motenj, je to, da občasno tudi nihajo. Glejte, tako bom rekel. Če vzamem periodo zadnjih 10 let, sta bila ene dve do tri leta, je bilo manj hospitalizacij. Včasih se pojavi neko družbeno, bi rekel drugačne oblike iskanja pomoči pri bolj mogoče šarlatanskih ali pa drugih pomočeh, pa se potem z zamikom dveh ali treh let pa polnijo oddelki. Mi smo imeli tudi, na sprejemnih oddelkih smo morali občasno angažirati tudi zasilne postelje. Potem pa se zadeva počasi stabilizira.

Toliko zaenkrat, pa potem, da ne bi preveč skrenili z bistva.

Hvala.

Najlepša hvala za vaše besede.

Ja, vam dam naprej besedo. Vas pa prosim, če se predstavite za magnetogram.

Lep pozdrav!

[Marija Anderluh, vodja Službe za otroško psihiatrijo na Pediatrični kliniki.]

Mi smo že decembra začeli opažati, da narašča število otrok, ki so sprejeti po resnih poskusih samomora. Pravzaprav smo šli te številke gledati, ker smo začeli slediti podatke iz tujine. Prva je bila Avstralija, kjer so imeli drugi »lockdown« septembra in oktobra in so v novembru poročali že o takih poslabšanjih. Od takrat dalje se stvari nadaljujejo in lahko rečem, da zdaj pa vsi ambulantni centri opažajo trend poviševanja, mi bolnišnični pa urgentnih sprejemov. In številke se iz januarja v februar, marec in zdaj april res zelo povišujejo, bom najbrž ocenila navzdol, če bom rekla, da smo zdaj recimo na dvakratnih sprejemih meseca decembra. Praktično imamo prostor samo še za urgentne. Podobne stvari je objavil ORF dva meseca nazaj, da se dogaja na AKH na Dunaju, podobne opažanja objavljajo v dnevnem tisku na Hrvaškem, v Veliki Britaniji. Včeraj so imeli tak odbor v angleškem parlamentu - sem poslušala razpravo z istim razlogom. Žal se cela Evropa znašla v tem.

Duševno zdravje otrok, mi smo bili tukaj pionirji. Tale specializacija, posebno izobraževanje traja dobrih 15 let, ampak samo delo je pa pravzaprav že iz 70-ih let, in mi smo bili tukaj v Evropi zgledni, kako smo imeli službe urejene. Žal so se s podeljevanjem koncesij razgradile, ampak ne glede na to, zadnjih 10 let duševno zdravje otrok povsod v razvitem svetu resno peša. In mislim, da je prav, in tudi to je bil eden od razlogov, da sem se tudi sama vključila v reševanje problematike leta 2018, je pripeljalo potem do tega našega nacionalnega načrta. Res je bilo, da ko smo dva tedna nazaj v okviru RSK-ja opozorili ministrstvo, da smo se v dveh dneh dobili. Tako, da se zahvaljujem taki odzivnosti Ministrstva za zdravje. Dejansko smo zelo složno našli rešitve, ki gasijo urgentno situacijo. Me pa zelo preseneča to, da ene od rešitev, ki smo jo na naši kliniki ponudili zdaj, niste navedli, gospod dr. Vindišar. Upam, da je bil to lapsus in da ni kakšnega drugega, še posebej, da ni kakšnega osebnega razloga, da te stvari niso. Prihajam iz UKC-ja v Ljubljani, kjer mislim, da vsi veste, da eno leto dejansko iz dneva v dan cela hiša rešuje izjemne prilagoditve, da se epidemija obvladuje tako kot se obvladuje. In lahko rečem, da je duševno zdravje otrok zdaj tudi znotraj hiše prepoznano in imamo polno podporo ne samo strokovnega vodstva, ampak tudi poslovnega vodstva, da bomo to naslovili. Smo že praktično vseh 10 let tisti, ki smo se borili proti čakalnim dobam, in delamo in širimo programe in delamo nadrealizacije, da ne puščamo - zdaj seveda tudi mi samo še urgentnih - otrok brez obravnav. Dejstvo je, da smo izčrpani in da so tudi izčrpane vse rezerve in da brez dodatnih razširitev, ki smo jih zdaj predvideli v okviru dnevne bolnice, ki mislimo, da je vseeno cenejša možnost in cenejši način reševanja kot še dodaten bolnišnični oddelek. In upam, da bo to naslovljeno. Dejansko v hiši že potekajo rešitve, ki bodo pripeljale, da bomo tudi mi v enem doglednem času kos izzivom.

Dodatno se je vodstvo UKC-ja vključilo v reševanje primara. Včeraj smo imeli sestanek z vodstvom Zdravstvenega doma Ljubljana, ki tudi niso bili našteti notri med novimi centri, ki bi se morali vzpostaviti. Ljubljana pokriva ogromno populacijo otrok, hkrati ima pa trikrat manjšo dosegljivost ambulantnih služb na prebivalca starega do 19 let. Trikrat manjšo kot recimo Maribor, da ne govorim še o kakšnih drugih manjših regijah po Sloveniji. Skratka te čakalne vrste, ki tukaj so, je treba reševati in je treba nasloviti takoj. Trdno verjamem, da sprememb, ki jih je prineslo zadnje desetletje, zdaj pa tale Covid na vrh, ne bo kar konec, če bomo mislili, da bodo minile same od sebe. Če jih cel svet poskuša reševati, mislim, da jih moramo aktivno reševati tudi mi, v enem delu urgence in urgentno situacijo, v drugem pa nasloviti težave take kot jih bo moč rešiti potem, ne vem, v treh, štirih, petih letih.

OECD je v poročilu decembra 2020 Slovenijo uvrstil na zadnje mesto po dosegljivosti strokovnih služb na področju duševnega zdravja. Poglejte tiste grafe, so pretresljivi. Smo prvi po tem, koliko otrok ima računalnike na svojih mizah, pa tudi po tem, koliko otrok ima mir pri svojih pisalnih mizah, in zadnji po strokovnih službah. Nasploh je porast iz ena na devet - V Veliki Britaniji so pač veliki in imajo veliko raziskav narejenih - iz leta 2017 na 2020 ena na šest otrok z zelo verjetno duševno motnjo. To pomeni, tudi če bomo reševali v zdravstvu, bo to premalo. Tukaj gre za tako velike številke otrok, ki zdaj potrebujejo pomoč, da mislim, da bo Ministrstvo za izobraževanje moralo pristopiti k reševanju te situacije enako urgentno in najti resurse, kako bodo za te otroke poskrbeli znotraj svojih šol oziroma psiholoških služb. Gledamo in skrbimo za iste otroke, to so vaši učenci, vaši dijaki, vaši študentje, pa pač naši pacienti en majhen delež njih. Tudi v Angliji, to, kar so danes govorili, so pravzaprav programi, ki gredo v izobraževanje dodatnih psihologov v šolah, ki bodo lahko naslavljali današnjo situacijo.

Toliko. Hvala lepa.