Spoštovani članice in člani komisije, ministrica, državna sekretarka, vabljeni ter ostali prisotni lepo pozdravljeni, lepo pozdravljeni!

Pričenjam 14. sejo Komisije za odnose s Slovenci v zamejstvu in po svetu. Ob začetku seje vas naprošam, da v teku celotne seje vzdržujete in spoštujete predpisano medsebojno razdaljo in nosite zaščitne maske. Članice in člane komisije prosim, da preverite tudi, ali imate s seboj prenosne identifikacijske kartice za morebitno glasovanje.

Obveščam vas, da so zadržani in se seje ne morejo udeležiti naslednji članice oziroma člani komisije: gospa Violeta Tomić in gospod Branko Simonović. Na seji kot nadomestni člani oziroma članice komisije s pooblastilom sodeluje poslanka Nada Brinovšek, ki nadomešča poslanko Suzano Lep Šimenko.

Glede na to, da je seznam vabljenih obširen, ga na tem mestu ne bi prebiral, saj je razviden s sklica 51. člena. Svojo udeležbo sta opravičila predsednik Skupnosti koroških Slovencev in Slovenk Bernard Sadovnik in predsednik Zveze slovenskih organizacij na Koroškem Manuel Jug.

Prehajamo na določitev dnevnega reda seje komisije. S sklicem seje ste prejeli dnevni red. Ker v poslovniškem roku nisem prejel predlogov za njegovo spremembo, je določen takšen dnevni red kot ste ga prejeli s sklicem.

Prehajamo na 1. TOČKO DNEVNEGA REDA – OBRAVNAVO PREDLOGA RESOLUCIJE O NACIONALNEM PROGRAMU ZA JEZIKOVNO POLITIKO 2021-2025. Predlog resolucije je v skladu s prvim odstavkom 28. člena Zakona o javni rabi slovenščine v obravnavo Državnemu zboru predložila Vlada. Komisija za odnose s Slovenci v zamejstvu in po svetu ga bo obravnavala kot zainteresirano delovno telo v skladu s prvim odstavkom 41. člena Poslovnika Državnega zbora. In sicer v delu, ki se nanaša na njeno delovno področje. Kot matično delovno telo pa bo predlog resolucije obravnaval Odbor za kulturo.

Predlog resolucije z dne 11. 3. 2021 je objavljen na spletnih straneh Državnega zbora. Naknadno smo še prejeli: dopis Zveze slovenskih organizacij na Koroškem z dne 12. 4. 2021. Ugotavljam, da do tega trenutka kvalificirani predlagatelji niso vložili amandmajev k predlogu resolucije. Rok za vložitev amandmajev za sejo matičnega delovnega telesa se sicer izteče 29. 4. 2021. Prav tako ni bilo predlaganih amandmajev za amandma zainteresiranega delovnega telesa. Pričenjamo z obravnavo Predloga resolucije o nacionalnem programu za jezikovno politiko 2021-2025.

Za dopolnilno obrazložitev Predloga resolucije besedo dajem predstavnici Vlade, državni sekretarki na Ministrstvu za kulturo dr. Ignaciji Fridl Jarc.

Izvolite, beseda je vaša.

Predsedujoči, hvala lepa za besedo. Spoštovane poslanke, spoštovani poslanci, spoštovani vabljeni, lepo pozdravljeni.

Sprejem Resolucije o nacionalnem programu za jezikovno politiko 2021-2025 je pomemben, ker zagotavlja stroki in politiki trdno podlago za premišljeno in sistematično usmerjanje jezikovne situacije v slovenski družbi. Nova resolucija se osredotoča na področja jezikovnega izobraževanja in jezikovne opremljenosti, na splošno jezikovno kulturo in jezikovno krajino, zakonodajne in druge pravno veljavne dokumente slovenske jezikovne politike ter tudi na bližnje predsedovanje Slovenije Svetu Evropske unije v letu 2021.

Tako stroka kot stroka kot politika sta v zadnjih letih na ravni strateških dokumentov prepoznali nekaj izzivov, na katere se poskuša ta resolucija celostno odzvati.

Osrednji cilj slovenske jezikovne politike je oblikovanje skupnosti, samostojnih govorcev in govork z razvito jezikovno oziroma sporazumovalno zmožnostjo v slovenščini, kakovostnim in učinkovitim znanjem drugih jezikov z visoko stopnjo jezikovne samozavesti in ustrezno stopnjo pripravljenosti za sprejemanje jezikovne in kulturne različnosti.

Republika Slovenija na več ravneh skrbi za jezikovno izobraževanje vseh svojih državljank in državljanov ter prebivalk in prebivalcev ter Slovenk in Slovencev v zamejstvu in po svetu. Tako sta v novem predlogu resolucije pod poglavjem Jezikovno izobraževanje v poglavje Slovenščina kot prvi jezik zunaj Republike Slovenije umeščeni podpoglavji Slovenske skupnosti v sosednjih državah ter zdomstvo in izseljenstvo. Slovenska jezikovna politika se zavzema, da se pravica do znanja in uporabe slovenščine uveljavlja v vseh razmerah in okoljih, kjer je raba slovenščine zakonsko predvidena oziroma kjer obstaja želja govork in govorcev po njeni rabi.

Zdomkam in zdomcem ter izseljenkam in izseljencem, še posebej pa otrokom, mora zagotoviti možnost širjenja ali izpopolnjevanja jezikovne zmožnosti v slovenščini. Cilji so: spremljanje jezikovno političnih razmer, širjenje ali izpopolnjevanje jezikovne zmožnosti in področje rabe v slovenščini kot prvem jeziku, večja kakovost poučevanja in učenja slovenščine, širjenje ali izpopolnjevanje jezikovne zmožnosti v slovenščini kot prvem jeziku za zdomske in izseljenske otroke in mladino, pa tudi usposabljanje učiteljic in učiteljev za poučevanje v dvo in več jezičnih okoljih.

Prav tako je umeščeno podpoglavje Slovenske skupnosti v sosednjih državah, ki govori o rabi slovenščine na robovih slovenskega narodnega ozemlja, zlasti v Porabju, na avstrijskem Koroškem in Štajerskem, v zahodni Benečiji, Kanalski dolini Reziji in na Hrvaškem, saj ta raba še naprej upada. Zato zasluži posebno analizo, skrb, raziskovalno pozornost in podporo.

Iz posebnega položaja slovenske manjšine izhajajo posebne jezikovno načrtovalne potrebe za izpolnitev katerih sta potrebna celovito in neprekinjeno raziskovanje narodnega in družbeno jezikovnega položaja slovenske skupnosti, raba knjižnih različic slovenskega jezika in narečij ter podpiranje obveščanja osrednje slovenske skupnosti o jezikovnem položaju in jezikovnih potrebah slovenske manjšine v sosednjih državah. Govorkam in govorcem slovenščine tako tistim, za katere je slovenščina prvi jezik kot tistim, ki slovenščino uporabljajo kot drugi oziroma tuji jezik, mora jezikovna politika omogočiti čim kakovostnejše pridobivanje in utrjevanje jezikovne zmožnosti, da bodo dobili osnove za samozavestno in učinkovito sporazumevanje v slovenščini v funkcijsko raznolikih sporazumevalnih situacijah. Temu ustrezno so prilagojeni oziroma napisani tudi cilji v Predlogu resolucije po nacionalnem programu za jezikovno politiko.

Pod spremljanjem jezikovno političnih razmer sta ukrepa spremljanja stanja pri rabi slovenščine in spodbujanje sodelovanja ustanov sosednjih držav, ki se ukvarjajo z reševanjem jezikovne problematike.

Pod ciljem širjenje ali izpopolnjevanje jezikovne zmožnosti in področja rabe v slovenščini kot prvem jeziku je predpisanih vrsta ukrepov. Med drugim odpravljanje administrativnih in drugih ovir za lažji dostop do univerzitetnega izobraževanja v Republiki Sloveniji, zagotavljanje štipendijskih skladov za bivanje in izobraževanje v Sloveniji ter poskus sistematične aktivacije preteklih štipendistk in štipendistov za potrebe širše slovenske skupnosti v njihovem matičnem okolju. Nadalje spodbujanje visokošolskega izobraževanja pripadnic in pripadnikov slovenske manjšine, oblikovanje nove kategorije kandidatk in kandidatov za vpis v visokošolske študijske programe, aktivno seznanjanje študentk Slovenk in študentov Slovencev, ki imajo stalno bivališče zunaj Republike Slovenije z možnostjo vpisov v univerzitetni program, organiziranje seminarjev o Sloveniji in slovenski kulturi, podpora pri pripravi učnih gradiv in učbenikov slovenščine, spodbujanje bralne kulture v slovenščini, jezikovna podpora zaposlenim v javni upravi dvojezičnih območij, podpiranje slovenske manjšine pri športnih dejavnostih, zagotavljanje učnih gradiv in slovenskega leposlovja za šolske knjižnice, spodbujanje slovenske manjšine pri kulturnih dejavnostih in povezavah z Republiko Slovenijo na kulturnem področju, spodbujanje rabe slovenskih narečij za ohranjanjem zavesti o zvrstnosti slovenskega jezika, zagotavlja le telekomunikacijske pokritosti v slovenskem govornem prostoru, spodbujanje rabe slovenščine v gradivih klasičnega in spletnega formata, npr. pisanje in branje natisnjenih knjig in e-knjig v slovenskem jeziku, promocija rabe slovenščine na različnih prireditvah in dogodkih, skrb za prisotnost slovenskega jezika v okviru jezikovne krajine na območjih, kjer je v sosednjih državah naseljena slovenska manjšina, opozarjanje naravo slovenskih krajevnih imen v zamejstvu, priprava in posodabljanje prosto dostopnih spletnih seznamov slovenskih naselbinskih imen v sosednjih državah in priprava relevantnih spletnih prosto dostopnih dvojezičnih terminoloških slovarjev slovenščine in večinskih jezikov sosednjih držav.

Pod ciljem 3, Večja kakovost poučevanja in učenja slovenščine so ukrepi: sistematično usposabljanje vzgojiteljic in vzgojiteljev ter učiteljic in učiteljev v vrtcih in šolah s slovenskim učnim jezikom, v dvojezičnih vrtcih in šolah itd.

Nadalje je ukrep Usposabljanje vzgojiteljic in vzgojiteljev na področju bralne pismenosti in bralne kulture, zagotavljanje in sofinanciranje usposobljenih učiteljic in učiteljev ter asistentk in asistentov iz Slovenije, izdelava e-gradiv, ozaveščanje staršev o pomenu znanja in ohranjanja materinega jezika, organizacija daljših bivanj in tečajev slovenščine v Republiki Sloveniji, uveljavitev slovenskega sistema preverjanja in certificiranja znanja slovenščine v skladu z evropskimi smernicami, izdelava in nadgradnja učnih gradiv za samo učenje slovenščine na daljavo, spodbujanje sodelovanja in izmenjav med šolami v Republiki Sloveniji in šolami s slovenskim učnim jezikom, zagotovitev možnosti za upravljanje šolske in strokovne prakse v Sloveniji, izvajanje e-jezikovnih tečajev slovenskega jezika za pripadnice in pripadnike slovenskih skupnosti živečih zunaj Republike Slovenije, informiranje o slovenski založniški produkciji, spodbujanje meduniverzitetnega sodelovanja.

In še podpoglavje Zdomstvo in izseljenstvo. Prvi cilj je širjenje ali izpopolnjevanje jezikovne zmožnosti v slovenščini kot prvem jeziku za zdomske in izseljenske otroke in mladino, kjer so predvideni ukrepi odpravljanja administrativnih in drugih ovir za lažji dostop do univerzitetnega izobraževanja, izdelava e-gradiv, zagotavljanje spletno dostopnih e-virov v slovenščini, vzpostavitev sistema za preverjanje in certificiranje znanja slovenščine, povečevanje števila napotenih učiteljic in učiteljev slovenščine in drugega slovenskega osebja v evropske šole, uvedba gostovanj inštruktoric in inštruktorjev pri učiteljicah in učiteljih slovenskega jezika iz Slovenije v šolah oziroma društvih v slovenskih skupnostih v čezoceanskih državah, ohranjanje obstoječih in vpeljava dodatnih ukrepov, ki krepijo jezikovno zmožnost v slovenščini kot prvem jeziku za zdomske in izseljenske otroke.

Pod drugim ciljem pa: usposabljanje, ki se glasi Usposabljanje učiteljic in učiteljev za poučevanje v dvo in več jezičnih okoljih, je predviden ukrep sistematično usposabljanje učiteljic in učiteljev slovenščine za pomoč učenkam in učencem pri udejanjanju jezikovno izraznih zmožnosti in razvijanju v funkcijsko raznolike sporazumovalne zmožnosti v slovenščini kot prvem oziroma drugem jeziku v dvo ali več jezičnem okolju.

Nadalje je pomemben del namenjen tudi v drugem poglavju Jezikovno izobraževanje za pripadnike slovenske zdomske skupnosti, ki se vrača v Slovenijo in tudi za vse druge tujce in tujke je potrebno zagotoviti dostop do znanja slovenščine. Še posebej za osebe s statusom repatirirane(?) osebe in pri potomcih slovenskih izseljenk in izseljencev. Torej cilj širjenje ali izpopolnjevanje jezikovne zmožnosti v slovenščini kot drugem tujem jeziku, kjer je tudi ukrep vključevanje otrok slovenskih priseljenk in priseljencev in repatiriranih oseb v predšolsko vzgojo v vrtcih ter uredba dodanih ur slovenščine kot drugega jezika v osnovnih šolah.

Prav tako je vprašanje slovenščine med zamejci in izseljenci namenjeno tudi tretje poglavje, ki govori o digitalizaciji in jezikovni opremljenosti. Pod ciljem 1, ki govori o spodbujanju digitalizacije, je poudarjeno tudi spodbujanje digitalizacije pismenega in audio-vizualnega gradiva o arhivih slovenskih skupnosti zunaj Slovenije in spodbujanje znanstvenih, študentskih in kulturnih projektov, ki bi prispevali k zbiranju in digitalizaciji zvočnega arhivskega gradiva različnih ustanov, zlasti k dokumentaciji ogroženih in izginulih govorov v Sloveniji in v arhivih slovenskih skupnosti zunaj Republike Slovenije.

V četrtem poglavju, ki govori o zakonodajni in drugi pravno veljavnih dokumentih slovenske jezikovne politike je pod ciljem 1, ki zagotavlja podlage za formalno pravno okvirjanje slovenske jezikovne politike, predviden tudi ukrep: Priprava celovitega pregleda in ocene slovenske jezikovne situacije za potrebe priprave naslednjega nacionalnega programa za jezikovno politiko, ki upošteva tudi zamejstvo, izseljenstvo in zdomstvo.

Na osnovi predvidenih ciljev in ukrepov v Predlogu resolucije o nacionalnem programu za jezikovno politiko 2021-2025, smo prijeli tudi pripombo Urada za Slovence v zamejstvu in po svetu glede uporabe različnih spolov in nanj tudi ustrezno odgovorili, da je dikcija predloga ustrezna, vendar ni tako utemeljena in potrebna, da bi to opombo upoštevali, saj se uporablja. Slovenski pravopis predvideva nevtralno obliko rabe in v tem duhu je tudi resolucija napisana.

Če pogledamo za zaključek samo še primerjalno. Predhodni dve resoluciji sta prav tako seveda že zajemale tudi pod poglavjem o slovenščini zunaj Republike Slovenije, vendar naj primerjalno samo navedemo, da je program namenjen temu delu vprašanja, torej slovenščine med zamejci, izseljenci, zdomci v predhodni resoluciji namenjal okoli 2 milijona 840.000 evrov, v resoluciji, ki je predvidena za obdobje 2021-2025 pa se je poskušalo to področje slovenščine zunaj Republike Slovenije vključiti tako intenzivno, da je predvideno za te programe do 22 milijonov evrov.

To je nekako odgovor in znak, da je v novi resoluciji vprašanje Slovencev po svetu in v zamejstvu v okviru jezikovne politike izredno intenzivno upoštevano.

Hvala lepa.

Hvala.

Želi besedo še ministrica dr. Helena Jaklitsch? (Da.)

Izvolite.

Spoštovani predsednik, spoštovani člani komisije!

Na Uradu seveda pozdravljamo pripravljeno Resolucijo o nacionalnem programu za jezikovno politiko 2021-2025. Seveda smo ob tem še posebej zadovoljni, da ima vidno mesto, kot je predstavila državna sekretarka dr. Ignacija Fridl v resoluciji skrb za avtohtone slovenske narodne skupnosti v vseh štirih sosednjih državah in za Slovence in slovenske skupnosti širom sveta. Dokument dokazuje, da se Slovenija zaveda svoje odgovornosti, ki jo ima do rojakov živečih zunaj naše domovine.

Zavedati se je treba, da je jezik bistven element narodne identitete in identitete posameznika, zato je potrebno še s toliko večjo skrbnostjo bdeti in podpirati Slovence v zamejstvu in po svetu v njihovem trudu in prizadevanju, da slovenski jezik ohranjajo kot pogovorni jezik znotraj družin in v slovenskih skupnostih.

Na področjih, kjer živi slovenska manjšina se, kot pravi tudi jezikovna resolucija, jezikovna politika zavzema, da se pravica do znanja in uporabe slovenščine uveljavlja v vseh razmerah in okoljih, kjer je raba slovenskega jezika zakonsko predvidena oziroma kjer obstaja želja govorcev po njeni rabi.

Slovenija mora in to je pravzaprav naša narodna dolžnost ves čas tudi podpirati prizadevanja slovenske manjšine v odnosu do oblasti v državah, kjer živijo, tako za vidno dvojezičnost kot za enakopravnost slovenskega jezika. Naša država mora podpirati vse napore, ki jih slovenska narodna skupnost vlaga v ohranjanje jezika, kar se je v zadnjem obdobju na nek način, če lahko tako rečemo, formuliralo v reku slovenščina od jasli do mature.

Veseli me, da resolucija vse te izzive ne le zaznava in zapisuje, temveč daje oziroma nalaga tudi konkretne ukrepe. Nobenega dvoma ni seveda, da jo bo mogoče še dopolnjevati in nadgrajevati glede na potrebe in pa tudi glede na izzive sodobnega sveta. Naloga vseh nas, politike in celotne države, pa seveda je, da jih skupaj s Slovenci, ki živijo zunaj Republike Slovenije kar v največji meri tudi uresničimo.

Hvala.

Hvala.

Želi besedo še kdo od predstavnikov Vlade? (Ne.) Vidim, da ne. Želi besedo še kdo od preostalih vabljenih na sejo? (Da.) Pri tem vas obveščam, da lahko vabljeni svoje mnenje in stališče podajo le v tej fazi, saj je razprava, ki sledi, namenjena le članicam in članom komisije, v kolikor ne boste pozvani k dodatni obrazložitvi.

Lepo vas prosim, da se za zvočni zapis in njegov prepis uvodoma predstavite ter svoje stališče omejite na približno pet minut.

Izvolite, gospa.

Dober dan.

[Ksenija Dobrila, predsednica Slovensko-kulturne gospodarske zveze.] Zahvaljujem se prisotnim in Vladi za besedilo Resolucije o nacionalnem programu za jezikovno politiko 2021-2025.

Pozdravljam vse ukrepe jezikovne politike, kajti priča o visoki stopnji ozaveščanja o jezikovnem kapitalu, o jeziku, ki je za vse nas steber narodne dimenzije in identitete.

Pri tem bi rada izpostavila nekatere zelo pomembne pridobitve, in sicer kar se tiče lažjega dostopa naših študentov na vpis na univerze. In sicer spremembo pogojev, ki so bili prej nekoliko dvoumni, zato pozdravljam predlagano formulacijo Slovenci s stalnim prebivališčem zunaj Republike Slovenije, ker tako zaobjema čisto vso našo šolsko populacijo, kot tudi odpravljanje birokratskih ovir, ki včasih otežujejo dostop in vpis na slovenske univerze.

Podčrtala bi tudi kot zelo dobre predloge, vse tiste, ki gredo v smer podpiranja kakovosti poučevanja slovenščine na naših šolah. Usposabljanje šolnikov, izdelava predvsem e-gradiv. Rada bi opozorila, da imamo tako izrazito podhranjenost, kar se tiče učbeniškega gradiva, zlasti na srednjih šolah. Zelo dobra in res bi bilo potrebno sistematsko urediti organizacijo daljših bivanj v Sloveniji. Za nas je bistvenega pomena, da vse generacije nekje od tretjega razreda osnovne šole pa do srednje šole preživijo vsaj en teden v Sloveniji, da se izpostavijo totalni jezikovni kopeli, da začutijo jezik v svojem bistvu, ne samo šolski jezik kot je za večino naših otrok navada, kajti se srečujejo s slovenščino predvsem v šolskem okolju.

Rada bi opozorila na gradivo tudi za mladostnike s specifičnimi motnjami, ker se mi zdi poglavje, ki ste ga vključili, zelo pomembno. Rada bi opozorila, da imamo tudi mi v naših šolah otroke z disleksijo, z govornimi jezikovnimi motnjami. Žal zlasti na Goriškem, pa tudi na Videmskem, so podvrženi obravnavi s strani strokovnih delavcev, ki obvladajo samo italijanščino. Tukaj bi rada opozorila na paradoks italijanskega logopeda, ki rehabilitira otroka, ki se izraža v slovenščini ali pa je dvojezičen. In to mislim, prisotna ministrica za Slovence v zamejstvu in po svetu, pozna dobro ta problem. To bi posebej izpostavila. To gradivo je zelo pomembno tudi za nas.

Rada bi opozorila na nekatere stvari, in sicer: Slovenščina kot drugi in tuji jezik je program zelo dobro zastavljen, ampak je v fokusu predvsem emigracija in pripadniki dveh narodnih skupnosti. Rada bi opozorila, da je otrok iz slovenskih družin v naših šolah, v šolah s slovenskim učnim jezikom, kjer se poučuje vse predmete v slovenščini, čedalje manj. V zadnjih petnajstih letih je od 100 zdrknilo na 35 od 100. Se pravi, da ostali otroci prihajalo ali iz dvojezičnega okolja ali pa italijanskega okolja in so v procesu »deasimilacije«, kajti večina slednjih ima enega, dva ali celo štiri stare starše, ki so bili nekoč Slovenci. To se pravi, da ta segment otrok bi bilo potrebno vključiti tudi v procese in programe slovenščine kot drugi tuj jezik.

Najpomembnejše pa se mi zdi potrebno opozoriti, da v fokus rabe slovenščine na robovih slovenskega narodnega ozemlja, to se pravi na jezikovni krajini, ki je zapopadena v tem dokumentu, so omenjeni predvsem Porabje, avstrijska Koroška in Štajerska, Zahodna Benečija, Kanalska dolina, Rezija in Hrvaška. Povsem je izpadla Tržaška in Goriška pokrajina. Tu živimo Slovenci in smo podvrženi zaradi gospodarske krize bega možgane in tudi kot sem prej povedala čedalje višjega števila otrok, ki ne govorijo doma slovensko, podvrženi visokemu pritisku »deasimilacije« in v naših šolah zaradi dela te (nerazumljivo) je čedalje manj otrok.

Zato jezikovno podpiranje tudi tržaške in goriške se mi zdi primarnega pomena. Bi opozorila, da je za nas zelo pomembno podpirati, zelo pomembno, Zahodno Benečijo, Kanalsko dolino, Rezijo in Hrvaško, ampak te jezikovne krajine ne bodo zdržale pritiska, če se ne bo hkrati podpirala tržaška in goriška. Trst, da omenjam Cankarja, ki po svoje omenja tudi Tavčarja, so pljuča Slovenija, tako kot je Ljubljana srce Slovenije. V naši sredini so nastajali kulturniki, ki so pomembni za osrednjeslovenski prostor. Naj omenim še živečega pisatelja Borisa Pahorja, Alojza Rebulo, pa umetniki, naj omenim Spacala in Črnigoja, ki so pomenili za cel slovenski prostor. Če takih ljudi ne bo v bodoče, kot (nerazumljivo) v Trstu, ki je tesno povezan z goriškim prostorom, bo hudo tudi za slovenski prostor. Kajti če ugasne katerikoli glas v zamejstvu, ugasne tudi za osrednjo Slovenijo.

Hvala.

Hvala, gospa Dobrila.

Naprej gospod ….

Spoštovani predsednik, spoštovani poslanke in poslanci, ministrica, državna sekretarka in seveda vsi predstavniki Vlade Republike Slovenije! Najlepša hvala za povabilo na obravnavo te temeljne teme, ki zadeva slovenski jezik.

Slovenska narodna skupnost, ki živi v Italiji oziroma v deželi Furlaniji-Julijski krajini, kjer predstavlja eno od teh treh avtohtonih narodnih manjšin, je slovenski jezik glavni spoznavni element.

Sem pozabil v začetku povedati kdo sem.

[Bandelj Walter, Svet slovenskih organizacij.]

Slovenščina je tudi najvažnejši element identitete pripadnikov Slovenske narodne skupnosti v Italiji. Zaradi tega je nadvse pomembno, da Republika Slovenija vključi v nacionalni program za jezikovno politiko tudi Slovence, ki živimo izven meja matične države. To je v predloženi resoluciji tudi urejeno, za kar se iskreno zahvaljujemo.

Na podlagi predloženega gradiva bi opozoril, da bi bilo primerno proučiti možnost vključitve v delovna, koordinacijska ali medresorska telesa, ki so omenjena v resoluciji, predstavnikov Slovencev izven meja Republike Slovenije, ki se strokovno ukvarjajo s problematiko jezika. Zelo pomembno bi bilo vključiti tudi predstavnika slovenskih šol v zamejstvu. Na tak način bi bilo mogoče že takoj upoštevati jezikovne problematike, ki zadevajo Slovence, ki živijo v zamejstvu in po svetu.

V resoluciji so v poglavju 1.1.2 Jezikovno izobraževanje omenjene razne raziskave Pia Kials(?). Pomembno bi bilo, če bi bile v te raziskave vključene tudi slovenske narodne skupnosti v zamejstvu in po svetu, v kolikor še niso seveda.

Glede poglavja 1.1.3 Jezikovna (nerazumljivo), predlagamo, da smo Slovenci izven meja Republike Slovenije na kakšen način vključeni v med (nerazumljivo) konzorcij Clarimpiga si. Informacije, ki bi v sklopu tega konzorcija dobili s prve roke bi bili verjetno koristni za delovanje infrastrukture za jezikovne vire.

Glede poglavja 1.1.4 Predsedovanje Slovenije Svetu Evropske unije v letu 2021 smo mnenja, da bi pri tem morali biti vključeni tudi Slovenci izven meja Republike Slovenije. V tem smislu predlagamo, da Slovenija podpre evropsko državljansko pobudo Minoritis six pek?, ki omenja tudi jezikovne (nerazumljivo) narodov in jezikovnih manjšin v Evropski uniji.

V poglavju 1.3 Jezikovna politična vizija predlagamo, da se Republika Slovenije zavzame za priznanje slovenščine kot uradnega jezika na ozemljih, kjer v sosednjih državah živi slovenska narodna skupnost. To bi bil pomemben korak pri uvajanju slovenskega jezika v javno upravo, torej uveljavljanju jezikovnih pravic. Prav tako pomembno bi bilo, da bi krajevne javne uprave v sosednjih državah pripravile uradno jezikovno politiko za slovenski jezik v sodelovanju s pristojnimi ustanovami v Republiki Sloveniji. Mogoče se bom ponavljal, glede da je tukaj pred menoj sodelavka Ksenja povedala. V uvodnem stavku na strani 21 predlagamo za to izredno navedbo Celotne nastavitvene prostore Slovencev v Italiji, to se pravi rabe slovenščine na obrobjih slovenskega narodnega ozemlja, zlasti v Porabju in avstrijskem Koroškem in Štajerskem, v Kanalski dolini, Reziji, Benečiji, na goriškem in na tržaškem ter na Hrvaškem še naprej upada, zato zasluži posebno analizo skrb, preiskovalno pozornost in podporo.

Glede slovenščine kot drugi tuji jezik tudi v slovenskem zamejstvu. V sosednjih državah Republike Slovenije se slovenščina še vedno obravnava izključno kot prvi jezik in sploh ne upošteva tistih, ki se jeziku šele približujejo. Na primer dobre tretjine šolske populacije, ki izhaja iz neslovenskih družin. V osnutku resolucije pogrešamo poglavje ukrepov v smer pridobivanja novih govorcev. Slovenščina kot drugi jezik se v resoluciji obravnava izključno v pozabi s priseljenci. Predlagamo, da se poglavje Slovenska skupnost v sosednjih državah stran 22 in 25 predvidi tudi nekatere ukrepe na področju slovenščine kot drugega in tujega jezika. To se pravi ohranjanje in razvoj slovenskega jezika v zamejstvu neizogibno predpostavlja poseben trud tudi v smeri pridobivanja novih potencialnih govorcev. Manjšina je namreč obsojena na izumrtje ali propad, če se za cilj postavijo ohranjanje trenutnih pripadnikov in njihovih potomcev. Naj bo namreč pri tem še tako učinkovita, ki bo z vsako generacijo nekaj izgubila zaradi izseljevanja, asimilacije, mešanih zakonov itd.

Med pripadniki večinskega naroda že vsaj dve desetletji opažamo pozitivnejši odnos do slovenščine, kar se na primer kaže tudi pri vpisu v jezikovne tečaje, pri vključenosti v delovanje slovenskih društev, predvsem pa pri odločitvi staršev, ki se opredeljujejo za govorce večinskega jezika, da svoje otroke vpiše v slovenske šole oziroma vrtce. Ti procesi odpirajo nove možnosti na področju načrtovanja osvajanja slovenščine kot drugega tujega jezika. Tu je treba poudariti, da veliko otrok odrašča v slovensko jezikovno mešanih družinah. Njihovo znanje slovenskega jezika zato ni dovolj dobro, da bi se ga lahko učili tudi kot prvi jezik že od vstopa v šolo. Hkrati je treba upoštevati dejstvo zaradi procesov »margelizacije« in regionalizacije. Sporazumovalna zmožnost v slovenskem jeziku pada tudi med rojenimi govorci. Tako imenovani prvi jezik. Torej jezik, ki se ga govorci naučijo v zgodnjem otroštvu. Ni nujno tudi primarni sporazumovalni. Torej to je tisti (nerazumljivo),v katerem se govorci najbolj suvereno sporazumevajo v vseh okoliščinah.

Nazadnje in zaključujem. Med prednostne ukrepe na področju načrtovanja in osvajanja slovenščine kot drugega tujega jezika uvrščamo: sistemsko implementacijo jezikovnih standardov za učenje slovenščine kot drugega tujega jezika v Italiji na predšolski in šolski ravni ter pri izobraževanju za odrasle, razvoj specifičnih, didaktičnih in drugih pripomočkov za doseganje teh standardov (na primer učbenikov, spletnih in prosto dostopnih dvojezičnih slovarjev), vzpostavitev enote za dosledno odmerjanje doseganja teh standardov, testiranje po kriterijih SEJO?, tudi v sodelovanju s centri, ki to že izvajajo v Republiki Sloveniji, specifičnost sistemske izobraževanje in usposabljanje učnega kadra za poučevanje slovenščine kot drugega tujega jezika v Italiji. Vzgojitelji v vrtcih in učitelji na šolah s slovenskim in italijanskim učnim jezikom, učitelji na tečaj slovenščine vzgojiteljev v dijaških domovih (nerazumljivo) itd. Sistem (nerazumljivo) programov za spodbujanje spontanega osvajanja jezika po sistemu popoldne potopitve, programi didaktično vodenih stikov s skupnimi govorci iz Slovenije. Recimo da gredo na prakse, študijske in dijaške izmenjave, gostovanja itd. Spodbujanje izpostavljenih slovenskih v kulturni in medijski produkciji, informiranje in strokovno podporo pripadnikov večinske skupnosti pri vključevanju v slovensko jezikovno okolje, predavanje, svetovanje za starše, učence in porabnike, kapilarno promocijo tečajev slovenščine kot drugega tujega jezika za odrasle.

S tem sem zaključil in hvala in tudi dobro delo za ta projekt, ki je zelo pomemben za našo narodno skupnost.

Hvala, gospod Bandelj.

Želi še kdo besedo? (Da.)

[Boris Jesih, danes tukaj v imenu Združenja slovenska izseljenska matica.]

Najprej bi rekel, da gre za zelo dobro pripravljen in kompleksen dokument. Mene je pa prav z vidika združenja, ki ga danes tukaj zastopam nekoliko zmotilo, da je mogoče, mogoče ni prava beseda zmotilo, da malo pogrešam vprašanje promocije slovenskega jezika v svetu, posebej v tistih področjih, kjer Slovenci živijo kot izseljenci in so v veliki večini jezik kot tak, kot pogovorni jezik, kot jezik v družini, izgubili. V okviru tega bi si želel v tem papirju, v tem dokumentu več poudarka na lektoratih slovenskega jezika, ki delujejo po svetu. Ne samo v deželah, kjer Slovenci živijo kot izseljenci, ampak tudi v številnih drugih deželah in so tako neke vrste ambasador promocije slovenščine po svetu. Tako da mi mogoče predstavnica ministrica kaj na to temo lahko pove, če ne pa vzemite to zgolj kot razmišljanje oziroma opozorilo za področje, ki se nam zdi, da je premalo poudarjeno.

Hvala.