Začenjam 10. nujno sejo Komisije za peticije, človekove pravice in enake možnosti in seveda članice in člane komisije ter vse vabljene lepo pozdravljam!

Obveščam vas, da so zadržani in se seje ne morejo udeležiti naslednji člani komisije, in sicer poslanec Aljaž Kovačič iz stranke LMŠ in pa poslanec Marijan Pojbič iz stranke SDS.

Na seji pa kot nadomestni člani s pooblastili sodelujejo poslanka Tina Heferle iz stranke LMŠ in poslanec Ljubo Žnidar iz Poslanske skupine SDS.

Prehajamo na določitev dnevnega reda seje. In sicer ste s sklicem prejeli naslednji dnevni red z eno samo točko, ki se glasi: Nedopustna policijska represija nad starši in dijaki ter protiustavna prepoved shodov.

Ker je seja sklicana na podlagi zahteve in ni bil podan predlog za umik podpore zahtevi, je določen dnevni red seje kot je bil predlagan s sklicem.

Prehajamo na 1. TOČKO DNEVNEGA REDA - NEDOPUSTNA POLICIJSKA REPRESIJA NAD STARŠI IN DIJAKI TER PROTIUSTAVNA PREPOVED SHODOV.

Na sejo so bili vabljeni: Primož Siter, predstavnik predlagateljev; Aleš Hojs, minister za notranje zadeve; Peter Svetina, Varuh človekovih pravic; dr. Anton Olaj, generalni direktor policije, generalna policijska uprava; mag. Stanislav Vrečar, direktor Policijske uprave Ljubljana; Policijska uprava Nova Gorica; Policijska uprava Maribor; Aleš Oberčkal, Policijska postaja Trbovlje; prof. dr. Aleš Bučar Ručman iz Fakultete za varnostne vede Univerze v Mariboru; prof. dr. Dragan Petrovec, Inštitut za kriminologijo; Pravna fakulteta v Ljubljani; Almedina Suljkanović, predstavnica staršev; Jaka Vogrinčič Bizjak; mag. Ivan Lorenčič, ravnatelj II. gimnazije Maribor; Lars Podkrajšek, Iniciativa Zahtevamo šolo; Pravno-informacijski center PIC; in pa Pravna mreža za varstvo demokracije.

S strani kabineta ministra za notranje zadeve smo danes prejeli elektronsko sporočilo, da se bo današnje seje udeležil predstavnik Ministrstva za notranje zadeve, gospod Alojz Sladič, vodja Oddelka za splošno varnost in varnostno načrtovanje v sektorju splošne policije UUP, in da se ostali vabljeni predstavniki Ministrstva za notranje zadeve seje ne bodo udeležili. S strani vabljenih pa sta se opravičila prof. dr. Dragan Petrovec – preko elektronske pošte nam je posredoval mnenje Inštituta za kriminologijo za današnjo sejo Komisije za peticije, ki so ga podpisali številni akademiki in ste ga člani komisije prejeli danes preko sistema UDIS – in pa mag. Ivan Lorenčič, ravnatelj II. gimnazije Maribor, zaradi zdravstvenih razlogov.

S sklicem seje ste kot gradivo prejeli zahtevo za sklic nujne seje z dne 12. 3. 2021, in sicer je bila zahteva objavljena na spletnih straneh Državnega zbora s sklicem.

Zatorej začenjam obravnavo te točke in prosim predlagatelja Primoža Siterja, da pove nekaj uvodnih besed o razlogih za sklic te seje.

Izvoli, Primož.

Hvala lepa, predsednica. Spoštovane kolegice in kolegi, poslanke, poslanci, vabljeni, lep dober dan in dobrodošli v Državnem zboru.

Sklic oziroma razlog za sklic današnje seje je sila enostaven. Ljudje v Sloveniji smo strašansko nezadovoljni z vladnim ne-upravljanjem epidemije. Ukrepi, ki jih sprejema vlada, so nesmiselni, prihajajo prepozno, so nesorazmerni ter prihajajo in odhajajo, kakor se pač vladi zdi. Vlada pri ukrepih za omejevanje epidemije, kar je najbolj boleče, ne upošteva stroke, čemur pa najbolj pričajo črne statistke tako v smrtih kot v številih okužb, izgorelosti ljudi, ki so zaposleni v ključni infrastrukturi, in še posebej – danes se bomo lotili bolj tega področja – v posebnem poglavju dolgotrajnega zaprtja šol, zaprtja šol, ki v svoji dolgotrajnosti seže v sam evropski vrh.

Zdaj, ljudje to vladno nesposobnost in neučinkovitost upravljanja z epidemijo vidijo, nanjo opozarjajo. Nanjo opozarja tako, da rečem civilna družba kot politična opozicija, vlada pa namesto, da bi državljankam in državljanom, prebivalkam in prebivalcem prišla nasproti z razumevanjem, z argumenti, z dialogom, ubira druga orodja. Najbolj boleče, s policijsko represijo, z ukrepi največkrat, ki tudi sami kršijo zakonodajo in ki so na večih točkah ustavno sporni, ki ne kažejo nič drugega razen, da vlado ne zanima zares obvladovanje epidemije in njenih gospodarskih, socialnih in drugih posledic, ampak oblast, totalna in absolutna oblast. In policija tukaj seveda kot tisti prvi represivni organ v rokah aktualnega ministra Aleša Hojsa igra ključno vlogo – tudi, ko je potrebno postopati protizakonito, kar bomo danes na nekaterih primerih osvetili, seveda v imenu omejevanja širjenja okužb, v imenu javnega zdravja, a samo in izključno zares, ko je treba utišati kritiko vlade. Zato v razpravi bomo osvetili tistih nekaj najbolj eklatantnih primerov kršenja tako zakonodaje kot ustavnega reda, ustavnih določb, s strani policije, odkar jo vodi minister Aleš Hojs.

Kontekst je seveda širši in ta zgodba se vleče od prvega dne vlade, a bom uvodoma osvetlil tistih nekaj najbolj aktualnih primerov protiustavnega, protizakonitega, nesmiselnega v bistvu, delovanja policije v odnosu do kritikov vlade, v odnosu do civilne družbe, v odnosu do državljanov. Prelistali bomo seznam policijskega nasilja, policijskega ustrahovanja z namenom utišanja, torej kot rečeno, kritikov vlade in poskusili seveda, kot to v politični in v civilni opoziciji počnemo že vrsto mesecev, že celo leto, iskati boljše alternative in popravek trenutnega stanja.

Povod za sklic te seje je zares delovanje oziroma odziv policije na starševske protestnike. Starševske protestnike, ki so, in protestnike učence, ki so izrazili svoje nezadovoljstvo nad dolgotrajnim zaprtjem šol. Tistih staršev in otrok, ki so protestirali v Trbovljah oziroma v Zasavju, v Novi Gorici in v Mariboru. Policija je v svoji obravnavi teh protestov delovala nezakonito, delovala, kršila ustavno določbo, ustavne določbe in hodila po robu tistega, kar je še moralno in da rečem civilizacijsko sporno. Sprehodil se bom od primera do primera.

Najprej Trbovlje. V Trbovljah so se prvi protesti zgodili 29. januarja. Tam se je zbrala množica protestnikov na prvem protestu, ki je potekal mirno, v skladu z vsemi smernicami za preprečevanje okužb, torej z maskami, razdaljo in tako naprej. Na prvem shodu policija ni izvedla nobene intervencije, ni preverjala identitete udeležencev. Naslednji dan, na nedeljsko jutro, pa so potem mnogi Trboveljčanke in Trboveljčani dobili obisk policije. Policija je, vse kaže, uporabljala metode biometričnega prepoznavanja udeležencev na tem shodu in je ciljno obiskovala domove domnevnih kršiteljev vladnega odloka in zakona o nalezljivih boleznih. O ciljnem delovanju policije bom spregovoril tudi kasneje.

Potem je tukaj shod v Novi Gorici. Tudi tam so se protestnice in protestniki zbrali v duhu opozarjanja na problematiko dolgotrajnega zapiranja šol, 2. februarja so se zbrali. Policisti tega shoda niso spremljali, druga stvar pa je potem bila na naslednjem shodu. Shodi zopet so potekali v skladu z vsemi smernicami za preprečevanje širjenja okužb, trajali so, vsaj ta v Gorici, približno 40 minut, na njem ni bilo izgredov. Na nobenem od shodov, ki jih bom naštel, ni bilo izgredov. Policisti na shodu niso intervenirali, niso legitimirali udeležencev. So pa potem po drugem shodu, ki pa ga je spremljalo nekaj policistov, udeleženci prvega shoda prejeli listo plačilnih nalogov zaradi storitve prekrška po Zakonu o nalezljivih boleznih. Kot ugotavljajo, pri tem je na enem od plačilnih nalogov zapisano, da se prekršek dokazuje na podlagi neposrednih ugotovitev dveh policistov. Pred izrekom plačilnega naloga niso bili kaznovani niti obveščeni, da so v prekrškovnem postopku, niti se niso imeli možnost o samem prekršku izjasniti. S tem jim je bila onemogočena in odvzeta pravica do poštenega postopka. Sporen pri celi stvari, in vidim, da imamo v svojih vrstah tudi pravne strokovnjake, bodo prav gotovo znali v pravnem jeziku in s pravno podlago ponazoriti zakonsko in ustavno spornost delovanja policije tako v Trbovljah kot v Gorici, je tukaj pomembno razumevanje, razumevanje 57. člena Zakona o prekrških, ki določa, da se plačilni nalog izda, če pooblaščena uradna oseba prekrška(?) ugotovi na podlagi obvestil in dokazov, zbranih neposredno po kršitvi na kraju, kjer je bil storjen. Pri čemer se seveda upravičeno lahko domneva, da so na tem prvem shodu v Novi Gorici bili prisotni policisti ki bi lahko postopali po prvem odstavku 57. člena, in je sporno to, da so šele 10 dni kasneje dejansko odposlali plačilni nalog, o katerem pa se storilec prekrška sploh ni imel pravice in možnosti izjasniti.

Potem je bil tukaj še protest v Mariboru, o katerem se mogoče v zadnjem času še najbolj govori, protest, pri katerem so se tudi dijaki sami podali na ulice in pri katerem so tisti dijaki, ki so bili polnoletni, že prejeli globe. Mladoletne so pozvali na sodišče, dijak z megafonom pa je celo, kot slišim, prejel globo 4 tisoč evrov. Policijski postopek je seveda, ugotavljamo, nelegitimen, ker so policisti zopet dijake, tudi ki so jih popisali, niso seznanili s postopkom, niso jih seznanili sploh, da so bili v prekršku, da pa so bili v prekršku, so izvedeli torej naknadno, kar je strašansko nenavadno.

Uvodoma ne bom predolg, ker verjamem, da bo tudi razprava živa, in vidim, da imamo v svojih vrstah, kot rečeno, tako pravne strokovnjake kot predstavnike staršev in dijakov, ki so osebno vpleteni v te zgodbe, tudi predstavnike policije. Je pa zanimiva ugotovitev ta, da dejansko zakonske podlage za policijsko represijo na takšen način ni. Gre za eklatantno kršenje policijske postopkovne zakonodaje zato, da se kritikom vlade sporoča, da je bolj varno v tej državi pod vlado Janeza Janše ždeti v tišini.

Zdaj, zakonska podlaga za policijsko represijo je tukaj pod vprašajem oziroma je ni, ker smo v letu 2020 s protikoronsko zakonodajo v Državnem zboru večkrat spremenili Zakon o nalezljivih boleznih. Zakon o nalezljivih boleznih, ki sicer ukrepanje ob primerih širjenja ali pa nevarnosti širjenja nalezljivih bolezni daje zdravstvenem inšpektoratu mandat, da ukrepa, da se izjasni ali je neko dejanje ogrožalo javno zdravje ali ne. Ta urgentna zakonodaja, ki se je, kot rečeno, večkrat spreminjala, je ta mandat podelila policistom – policistom, ki niso strokovno podkrepljeni o tem, na kakšen način se ukrepa v primerih širjenja nevarne bolezni. Policist je policist, zna operirati znotraj svojega delokroga, znotraj svojih znanj. Policist ali pa celo mestni redar ali kakorkoli nima niti zakonske podlage, kaj šele veščine in znanja, da presoja o nevarnosti širjenja nevarnih bolezni.

S temi mnogimi primeri, torej naknadnega obveščanja protestnikov o njihovem domnevnem prekršku, je seveda treba omeniti problematiko uporabe biometričnih metod prepoznavanja obrazov, kar je sicer pravno formalno od Cerarjeve vlade legitimno orodje v rokah policije, je pa seveda množična uporaba biometričnih podatkov problem, ker lahko privede tudi do nezakonitega množičnega nadzora. In mislim, da je strah, da se policija spogleduje s tovrstnim delovanjem, utemeljen. Številni dokazi navajajo, da je uporaba biometričnega množičnega nadzora v državah članicah Evropske unije povzročila kršitve zakonodaje Evropske unije, da ne govorimo ogrožanju sploh pravne države in načela nekih najosnovnejših svoboščin. Ampak policija to očitno počne nad protestniki, kot bomo tudi videli oziroma bržkone iz nadaljnje razprave.

Nekaj bolečih, da rečem bolečih momentov znotraj, ali pa ugotovitev, pri analizi dela policije v obravnavi protestnikov, je, da policija zlorablja policijsko operativno delo za stigmatiziranje posameznikov in njihovih družin. Tukaj ne govorimo o tem postopkovnem delu, ki je zakonsko neutemeljen, delu policije, govorim o terenskem delu policije. Policisti obiskujejo ljudi na domu, trkajo na vrata in s tem na nek način seveda stigmatizirajo domnevne kršitelje v njihovem lokalnem okolju. Druga stvar je pa čisto, da rečem taktične narave. Če bi policist z namenom, da prepreči širjenje okužb nevarne bolezni, na licu mesta prepoznal nevarnost, za kar še vedno trdim, da sam ni opremljen, to bi kvečjemu lahko storil zdravstveni inšpektor, potem bi njegova taktika morala biti, da kršitelje obravnava takoj, ta zbor oziroma shod, če je sploh grožnja javnemu zdravju, razprši in problematiko javnega zdravja na licu mesta uredi. Ampak česar pa se policija poslužuje, pa je ne ukrepanje na shodih in kaznovanje kršiteljev, ampak zgolj tistih, ki so na tovrstnih shodih izrazili kritiko vladi. Tukaj seveda ne govorim samo o starševskih protestih; mislim, da imamo vsak petek pred Državnem zborom priložnost videti tovrstno postopanje s strani policije. Postopkovni problem tukaj, kar se tiče policijskega postopka, je seveda tudi ta oziroma ta operativni del, da se o prekršku domnevni kršitelj lahko izreče šele, če zahteva sodno varstvo, torej prepozno, za kar pa se seveda večina ne odloči, ker s tem, da rečem v ljudskem jeziku, izgubi priložnost za polovičko.

Ena precej nenavadna ugotovitev je tudi prišla iz terena do nas, še posebej v mojih domačih Trbovljah, ki je predvsem zelo zaskrbljujoča, ampak predvsem precej nenavadna. Poleg spornih metod prepoznavanja torej domnevnih storitev je dodatno sporno selektivno obravnavanje nekaterih osumljenih za prekrške. Po podatkih, ki smo jih dobili, in zopet poudarjam, to je zelo nenavadna praksa, so bili v prekrškovnem postopku v Trbovljah predvsem obravnavani ljudje srbskega, bosanskega in albanskega porekla. Tak postopek seveda z vidika človekovih pravic je sporen z več vidikov. Če je do njega res na takšen način prišlo, če je policija selekcionirala kršitelje na ta način, da je imela, ne vem, najprej nek daljši seznam, pa se je potem šla nek »pinpointing« glede na narodnost, potem je to zaskrbljujoča ugotovitev, lahko meji na državni rasizem in preveč spominja na policijsko situacijo, ki jo lahko spremljamo na oni strani Luže, pa vemo, da to ne prinese k družbeni blaginji.

Zdaj, načeloma predlagatelji zasledujemo, te seje in razprave v naslednjih minutah, zasledujemo dva cilja. Eden je, policijska represija je neupravičena, policijska represija na tem mestu ni na mestu. Prvič, čisto vsebinsko, ker govorimo o organu, ki kot represivna roka tiša kritike vlade, in je demokratično sporno. Je pa tudi čisto zakonsko. 171. člen Zakona o prekrških pravi, da policija lahko, če bi želela ne biti tako zelo represivni aparat, se lahko odloči in torej, da rečem »znegira« oziroma odpravi zabeležene prekrške, ki jih je sama naložila torej tem domnevnim kršiteljem. Tudi to bomo v razpravi bržkone že bolj osvetili. Policija to lahko sama odpravi. Državni zbor upam, da bo tukaj podprl, podprl sklep, ki bo policijo spodbudil, da to tudi stori. Druga stvar pa seveda je prepoved zbiranja, ki pa je že sama po sebi neka vprašljiva praksa oziroma ustavno sporna praksa. Vemo, da je zdaj pred dnevi vlada zbiranje do 10 ljudi dovolila, da pa je bil tudi predstavnik policije v svoji dikciji zelo jasen, ko je javnosti sporočil, da zbiranje lahko, ne pa v primeru izražanja političnega mnenja, kar je seveda v neki demokratični družbi 21. stoletja, oprostite izrazu, banalno.

To so tudi cilji, ki jih zasledujemo, in upam, da jih bo razprava osvetlila, in katerim tudi sledijo predlagani sklepi, torej v odpravo pretirane in jasne evidentne policijske države in nekem zagotavljanju osnovnih človekovih pravic in svoboščin. Predlagamo, da z enim sklepom komisija pozove Policijsko upravo Ljubljana, da pripravi poročilo o policijskih postopkih v zvezi s protestnim shodom v Trbovljah, novomeško policijsko upravo v zvezi s tistim v Novi Gorici ter mariborsko v zvezi s tistim v Mariboru. Komisija poziva policijo k doslednem spoštovanju Zakona o policijskih nalogah in pooblastilih in druge področne zakonodaje. Komisija poziva vlado, da odpravi ustavno spornost, prepoved shodov s politično vsebino, zapisano v odloku o začasni delni omejitvi gibanja. In s četrtim sklepom komisija predlaga pristojnemu sodišču odpravo pravnomočnih odločb o prekrških izdanih v povezavi s protestom dijakov v Mariboru, dne 9. februarja, in pa komisija poziva policijo, da v skladu s 171. členom, ki sem ga prej navajal, Zakona o prekrških torej predlaga pristojnemu sodišču odpravo pravnomočnih odločb o prekrških, izdanih v povezavi s protesti staršev v mesecu januarju in februarju 2021, torej o vseh protestih in drugih protestih staršev, ki sem jih naštel.

Zdaj pa v koncu svoje uvodne predstavitve izrazim, samo še enkrat izrazim skrb nad delovanjem slovenske policije in skrb nad situacijo, v katero kot država in kot družba pod taktirko vlade Janeza Janše tonemo. Pred nami je očitno še ena v množici nevarnih političnih akcij trenutne vlade, trenutnega notranjega ministrstva, ki policiste usmerja v represivno kaznovanje posameznikov in posameznic nasprotnikov vlade. Tovrstni postopki so jasen pokazatelj namena vlade, kot sem rekel uvodoma, torej zatreti množično »protestniško« gibanje otrok in staršev in staršev in otrok in skratka celostno utišati kritiko vlade. Kaznovanje staršev in otrok služi kot svarilo. Kaznovanje staršev in otrok služi kot opozorilo, opozorilo in preventivno zastraševanje vseh državljank in državljanov, staršev, ki se udeležujejo protestnih shodov oziroma so se jih tudi drugje po državi. Poročila o policijskih obiskih na domu ne prihajajo samo iz Nove Gorice, iz Trbovelj, in poročila iz Maribora, prihajajo iz cele države. Govorimo o modusu operandi, ki je nekako veljaven in domač po celem državnem zemljevidu, odkar je vodenje notranjega ministrstva prevzel Aleš Hojs. S to mislijo in z dobro željo, da te prakse odpravimo, tudi z današnjo sejo, to uvodno besedo zaključujem in se nadejam kvalitetne razprave.

Hvala lepa.

Hvala lepa za to uvodno predstavitev.

Preden bom predala besedo vabljenim, naj povem, da poslanec Franc Rosec nadomešča članico komisije Nado Brinovšek iz Poslanske skupine SDS.

Sedaj pa prosim, predajam besedo Alojzu Sladiču, vodji Oddelka za splošno varnost in varnostno načrtovanje v sektorju.

Izvolite.

/ izklopljen mikrofon/ / nerazumljivo/

/ vklop mikrofona/ Se opravičujem.

Zato so nekateri naši ukrepi v očeh javnosti zagotovo videti tako kot ste uvodoma izpostavili. Odloki, ki med drugim določajo začasno prepoved vseh shodov, so bili izdani ob upoštevanju 120. člena ustave, ki določa samostojno delovanje upravnih organov v okviru in na podlagi ustave, ter 39. člena Zakona o nalezljivih boleznih. Ta v 39. členu dopušča ureditev ukrepa prepovedi zbiranja ljudi po šolah, kino dvoranah, javnih lokalih in drugih javnih mestih, dokler ne preneha nevarnost širjenja bolezni. Izdani odloki predstavljajo konkretizacijo omejitve, ki jih je na podlagi tretjega odstavka 42. člena Ustave že določil Zakon o nalezljivih boleznih. Ukrepi omejitve oziroma prepovedi zbiranja ljudi so bili sprejeti kot skrajni ukrepi v skladu z načelom sorazmernosti in najnovejšimi dognanji epidemiološke in infektološke stroke, ki meni, da je prepoved in omejevanje socialnih stikov med prebivalstvom edino učinkovito sredstvo za preprečevanje širjenja nalezljivih bolezni. Bistvo ukrepov je preprečiti nenadzorovano širjenja nalezljivih bolezni in s tem preprečiti zlom zdravstvenega sistema ter posledično zlom ostalih podsistemov, ki zagotavljajo bistvene storitve države. Naj omenim, da je bilo decembra 2020 lani v mednarodni znanstveni reviji Nature of Human Behaviour objavljen povzetek raziskave o učinkovitosti ukrepov v boju zoper pandemijo. Raziskava kaže, da ima na gibanje faktorja r, ki pove koliko ljudi v povprečju okuži ena oseba, največji učinek šest ukrepov: omejitev manjših zasebnih združenj ali pa druženj, zaprtje izobraževalnih inštitucij, ukrepi na mejah, splošna dostopnost zaščitnih sredstev, omejitev gibanja posameznikov ter splošni oziroma nacionalni »lockdown«.

Če preidemo na proteste, ki so predmet današnje razprave, bi morda pred konkretnimi kraji, lokacijami, ki ste jih navajali, povedal, da je bilo med koncem, torej 30. januarjem in 9. februarjem na območju celotne Slovenije s sloganom proti zaprtju šol ali podobnimi slogani 27 javnih shodov. Vsi ti niso bili prijavljeni, torej kot določa Zakon o javnih zbiranjih, prav tako organizatorji shodov niso bili znani. Policiji Zakon o javnih zbiranjih nalaga dolžnost, obvezo, da spremlja potek shodov, da udeležence opozarja, da ti shodi niso organizirani, da so dolžni upoštevati navodila policije in ukrepe, prav tako pa seveda ob varovanju teh shodov ugotavlja kršitve veljavne zakonodaje, še posebno tiste iz svoje izvirne pristojnosti. Policisti so na teh, na različnih javnih zbiranjih, tudi ne omenjenih, torej omenili ste na primer petkove proteste, se pogosto pri ugotavljanju kršitev in pri izvajanju samih postopkov poslužujejo po potrebi načela taktičnega preudarka. Gre za določbo v Zakonu o nalogah in pooblastilih policije, ki policistom omogoča, da v dani situaciji presodijo, ocenijo način izvedbe postopka brez oziroma ne da bi s tem načinom ali ogrozili delovanje svoje, torej lastno varnost, ali ogrozili in posegli v varnost udeležencev shoda.

S tem v mislih, če se spet vrnemo na proteste za vrnitev v šole, imam v mislih predvsem to, da je bilo prisotnih veliko otrok, veliko družin s starši, in ravno otroci so tista občutljiva kategorija, za katero se policija zelo zaveda, da so postopki, predvsem pa represivni ukrepi, v prisotnosti otrok nesprejemljivi oziroma sprejemljivi le ob najnujnejših, torej ko ne gre drugače. V večini primerov shodov policija poziva udeležence, to, kar je njena naloga iz Zakona o javnih zbiranjih, kar sem pojasnil prej, jih opozarja ne samo na določbe Zakona o javnih zbiranjih, temveč tudi na določbe veljavnih odlokov, predvsem na omejitve glede združevanja, bližini, glede uporabe mask in podobno. Pa ko sem omenil 27 javnih shodov v tem dobrem mesecu dni, na njih je policija ugotovila 107 različnih kršitev Zakona o nalezljivih boleznih in še nekaj kršitev drugih predpisov. Te so od 1 do 3, torej v zanemarljivem številu, nekaj s področja prometa in javnega reda in miru. Od teh 107-ih kršitev je policija izrekla več kot polovico opozoril, za ostale prekrške pa se še vodijo, torej so prekrškovni postopki pravzaprav še odprti, bodisi hitri postopki bodisi postopki na sodiščih.

Če se dotaknem protestov na območju Policijske uprave Ljubljana, torej Trbovlje. Protest 30. 1. v bližini delavskega doma je seveda policija zaznala, da se bo ta odvil, se je ustrezno organizirala, na kraju zaznala okoli 400 udeležencev protesta. Policisti so na podlagi dveh osebno zaznanih kršitev Zakona o nalezljivih boleznih, šlo je za prepoved zbiranja na javnem kraju in ne nošenja maske ob premajhni varnostni razdalji oziroma medsebojni razdalji, kršiteljema še isti dan vročila plačilna naloga. Eden od teh kršiteljev je podal plačilni nalog zahtevo za sodno varstvo, ta je še v reševanju. Šest kršiteljev, ki so bili zaloteni pri enaki kršitvi, pa zraven je bila povezana še kršitev cestno-prometnih predpisov, hoja pešcev po vozišču, so pa policisti naslednjega dne resda obiskali na domu. Kršitelji so bili policistom osebno poznani prej, zato so jih tudi našli na domu. Pri tem obisku so postopali skladno z določili Zakona o prekrških, pridobili njihove izjave in vsem šestim izdali plačilne naloge.

V Novi Gorici, shod 2. 2., so policisti ugotovili oziroma na kraju zaznali okoli 200 udeležencev protesta. Na podlagi osebne zaznave so policisti štirim kršiteljem izdali plačilne naloge zaradi enake kršitve kot sem prej omenil. Tem osebam so bili plačilni nalogi poslani po pošti. Čez en teden, torej 9. 2., prav tako v Novi Gorici podobna udeležba, pa so bili ravno tako petim kršiteljem poslani plačilni nalogi po pošti. Tem kršiteljem je bila kršitev predočena na kraju samem.

9. 2. so policisti v Mariboru varovali neprijavljen shod na Trgu svobode, tam se je zbralo manjše število oseb kot na drugih krajih, torej med 50 in 100, veliko je bilo vmes dijakov, torej mlajše osebe. Policisti so tam ugotavljali identiteto osmih oseb, ki so izstopale od ostalih, torej so bile bližje drug drugemu, so imele v rokah transparente ali so pozivali k združevanju oziroma k nadaljevanju shoda. Zoper tri mladoletne kršitelje so policisti na pristojno sodišče podali »obdolžilne« predloge, štirim pa je bil izdan plačilni nalog. Po do danes znanih podatkih glede obravnave na sodišču naj bi zadeve še tekle.

Za veliko večino omenjenih kršitev oziroma tistih kršitev, za katere so bili podani plačilni nalogi, so bile podane tudi zahteve za sodno varstvo.

Naj omenim, da se shodi ali pa protesti, ki so predmet današnje razprave, v mnogočem razlikujejo od drugih. Omenil sem že prisotnost večjega števila mladostnikov, otrok, družin z otroki. Kar je narekovalo tudi drugačno organiziranost in delovanje policije napram protestom, ki smo jih bili vsi deležni do takrat, recimo, in policija se je na te odzvala drugače, torej na nobenem od teh protestov ni policija ocenila takšne ogroženosti javnega reda, da bi bilo potrebno sklicevati posebno policijsko enoto, torej so to te naloge izvajali policisti rednih enot. Prav tako pri izvajanju ukrepov ni bilo potrebe po interveniranju, po uporabi sile, prisilnih sredstev. Med udeleženci shodov nam ni znano, da bi bil kdo poškodovan, torej so potekali relativno mirno. Po do sedaj znanih podatkih, torej govorim do sedaj, pomeni do danes, nismo bili obveščeni, da bi bil v zvezi s katerimkoli postopkom podan ali pa bila podana pritožba skladno z določili Zakona o nalogah in pooblastilih policije.

Toliko bi morda imel za uvod, za ponazoritev našega delovanja na vseh treh teh najbolj izpostavljenih lokacijah. V nadaljevanju pa seveda lahko postrežem še z bolj podrobnimi odgovori.

Hvala lepa.

Ja, morda samo to preden nadaljujemo.

Zdaj, uvodoma ste imeli izklopljen mikrofon. Zdaj, če želite še morda za magnetogram kakšen poudarek povedati, zato da bomo lahko zapisali v magnetogram, potem vam še enkrat predajam besedo. To, kar ste uvodoma pač povedali, pa ni bilo zabeleženo. Kakor želite. Želite še morda to? (Da.)

Nekaj ključnih poudarkov.

Najprej to, da nasprotujemo uporabam terminov policijska represija, ustrahovanje, nasilje. Kot sem kasneje izpostavil, je bila policija prisotna na teh shodih, na katerih so bili pretežno udeleženi otroci, dijaki, družine, s svojimi rednimi silami bistveno manjše število policistov je tukaj nastopilo kot sicer. Shodi so bili mirni in ni bilo potrebe po interveniranju, ni bilo potrebe sploh ne po aktiviranju naše posebne policijske enote in po dodatnih zaščitnih in drugačnih in prisilnih sredstvih, torej tudi do uporab teh ni prihajalo. To mislim, da je, potem smo pa že vklopili. Tako. Hvala lepa.

Najlepša hvala.

Sedaj pa predajam besedo varuhu človekovih pravic, Petru Svetini.

Izvolite.

Hvala lepa, spoštovana gospa predsednica. Spoštovani poslanke, poslanci, cenjeni vabljeni, lepo pozdravljeni.

Svoboda mirnega zbiranja in združevanja skupaj s svobodo izražanja sta bistvena gradnika demokratične družbe. To temeljno svoboščino se vsakomur jamčita 42. člen Ustave Republike Slovenije in 11. člen Evropske konvencije o človekovih pravicah. Evropsko sodišče za človekove pravice je na stališču, da svobode zbiranja in združevanja ne gre razlagati ozko, vendarle pa ne varuje protestov, pri katerih imajo organizatorji in udeleženci nasilne namene. Bistvo te svoboščine je torej v – poudarjam – mirnem izražanju mnenj ter zagotovitvi foruma za javno razpravo in odprto izražanje stališč. Svoboda zbiranja oziroma združevanja je relativna pravica.

To pomeni, da jo je izjemoma dopustno tudi omejiti, vendar pa morajo biti morebitne omejitve vselej sorazmerne zasledovanemu cilju. Torej ko se zasleduje nek cilj v danih okoliščinah, je to zajezitev epidemije koronavirusne bolezni, je potrebno vedno tehtati, koliko je omejevanje res nujno ter ali so predvideni ukrepi res primerni in sorazmerni. Hkrati pa morajo biti seveda nediskriminatorni ter strokovno utemeljeni in dobro pretehtani, da je zares nedvoumno jasno ali so dejansko nujni za dosego legitimnega cilja. Pri tem moram poudariti, da v teh nenavadnih časih, zaznamovanih z ukrepi za preprečevanje širjenja bolezni, povsem razumljiv očitek nekaterih, da nekateri ukrepi preveč nesorazmerno in nerazumno posegajo v svobodo zbiranja in združevanja. V takšnih okoliščinah je po mojem mnenju in mnenju inštitucije, ki jo vodim, treba poiskati načine protestiranja, ki obenem ne pomenijo resnega tveganja za prenos okužbe in jih dopustiti.

To nenazadnje nalaga tudi prvi odstavek 39. člena Zakona o nalezljivih boleznih, ki je podlaga za ta ukrep. Ta člen določa namreč, da pridejo ukrepi v poštev šele subsidiarno, ko z drugimi, manj invazivnimi, ni mogoče preprečiti širitve nalezljive bolezni. Splošna prepoved shodov se zato zdi preširok in posledično nesorazmeren poseg zlasti ob upoštevanju, da velja že razmeroma dolgo ne, da bi bila njegova zakonitost in sorazmernost preverjena s strani sodne veje oblasti. Če so splošne in restriktivne prepovedi še lahko veljale za primeren odziv na COVID-19 ob pojavu te nove nalezljive bolezni, o kateri še ni bilo veliko znanega, pa bi bilo sedaj, ko epidemija traja že razmeroma dolgo in o bolezni vemo več, primerneje načrtovati bolj ciljne in manj restriktivne ukrepe, ki so bolje ukrojeni po zahtevah načela sorazmernosti. To ni le bolj skladno s standardi varovanja človekovih pravic, vladavine prava in demokracije, ampak je po moji oceni učinkovitejši način spopadanja z epidemijo. Nenazadnje pa so z vidika zahtev načela sorazmernosti upravičeni tudi pomisleki o primernosti omejevanja zbiranja in združevanja zgolj glede na dovoljeno število udeležencev.

Omejevanje zbiranja z namen izražanja mnenja in stališč se nam trenutno kaže kot diskriminatorno in v nasprotju z načelom pravne države. To predvsem zato, ker je vrsta zbiranj in združevanj tako na odprtih kot v zaprtih javnih prostorih z določenimi omejitvami oziroma ob upoštevanju ukrepov trenutno dopuščena, povsem prepovedani pa so še naprej shodi. Glede na to, da so se nekateri ukrepi rahljali, kar omogoča več združevanja in stikov, pri Varuhu človekovih pravic ne moremo razumno utemeljiti, da je tako razlikovanje po namenu zbiranja in združevanja upravičeno zaradi preprečevanja širjenja korona virusne bolezni. Tudi zato se nam zastavljajo vprašanja sorazmernosti in dejanske epidemiološke utemeljenosti, še posebej ker so se nekateri drugi ukrepi sproščali.

Če sem bolj eksakten, v primeru kaznovanja mladostnikov v Mariboru, ker so izražali svoje mnenje, se nam pojavlja dvom ali je tako kaznovanje lahko skladno z zahtevami pravne varnosti, ki izhaja iz načela pravne države in jo opredeljuje 2. člen Ustave Republike Slovenije. Prav tako se nam zastavlja vprašanje ali je šlo za sorazmeren ukrep in ali so bili postopki izvedeni skladno z zakonodajo.

Naj pa povem, da varuh pobud v zvezi s tem do danes še ni prejel. Prav tako nismo prejeli konkretnih pobud, v katerih bi kakšen organizator protestov oporekal temu, da je bil kaznovan z razmeroma visoko globo zaradi kršitev Zakona o javnih zbiranjih ali Zakona o nalezljivih boleznih v povezavi s kršitvijo vladnega odloka, ki začasno prepoveduje zbiranje zaradi preprečevanja širjenja COVID-19. Brez konkretne pobude pa ne moremo presojati očitkov o domnevni policijski represiji. Pri tem pa moram poudariti še, da je policija sicer zavezana ukrepati, če zazna prekršek, ki ga določa veljavni predpis, vsekakor pa velja, da mora biti kaznovanje, ponavljam, sorazmerno.

Skratka zaradi vseh teh dvomov, ki sem jih navedel, smo prejšnji teden na Vlado Republike Slovenije naslovili generalno kritiko omejevanja svobode zbiranja, katere osrednji vidik je sorazmernost oziroma nesorazmernost omenjenih ukrepov. Verjamem, da nam bo vlada njihova pojasnila poslala, odgovorila in s tem odgovorila tudi na vsa naša odprta vprašanja.

Hvala lepa.

Najlepša hvala.

Naslednjega vabim k besedi, pa ne vem če je tukaj, opravičil se formalno ni, prof. dr. Aleša Bučarja Ručmana iz Fakultete za varnostne vede Univerze v Mariboru. Mislim, da ga ni.

Potem pa vabim k besedi gospo Almedino Suljkanović, predstavnico staršev.

Izvolite.

Lepo pozdravljeni. Sem Almedina Suljkanović in sem predstavnica staršev iz Zasavja, ki smo se znašli v postopku. Hvala za priložnost in vabilo, da lahko tudi mi spregovorimo o situaciji, v kateri smo se znašli konec januarja in začetek februarja.

Po dolgem čakanju na odločitev vlade, da se šole v naši krajih končno odprejo, se čez teden dni spet zaprejo. Zakaj? Na podlagi porasta okužb v domovih starejših, ki so že mesece in mesece izolirani in v varnem zavetju in oskrbi usposobljenih zdravstvenih delavcev, ki niso bili dolgo fizično v kontaktu s svojimi bližnji, samo preko video kamer. Žalostno. Prosili smo vlado, naj iz dnevne statistike se izločijo okužbe v teh domovih, zaradi katerih je bila Zasavska regija spet uvrščena med regije v črni fazi. Posledično se je spet onemogočilo varno odprtje šol, in ponovno razlaganje našim otrokom, zakaj ne smejo v šolo. Na koncu so na starše leteli očitki, da smo nehumani in nerazumni; obsojani smo mi, ki smo se tiste mesece trudili in delali dneve in noči poleg tega, da smo bili učitelji, zdravstveni delavci, kuharji, socialni delavci, prijatelji in na koncu tudi sošolci. Trudili smo se po najboljših močeh, vsak zase. V preteklih mesecih smo v celi Sloveniji starši na dnevni bazi zasipavali kabinet gospe ministrice za šolstvo z maili in pozivi, da ponovno varno uredijo odprtje šol. Vsi poznamo odgovor, ne? Po dolgi neodzivnosti in tišini s strani ministrice, naši pozivi niso več bili klici, to so bili kriki na pomoč naših otrok. Ne samo pri starših, tudi glas pedagoške in zdravstvene stroke je bil preslišan. Posledice na področju znanja, duševnih, psihičnih, tudi fizičnih in socialnih stisk se kažejo šele sedaj. Otrokom in družinam je bila storjena ogromna škoda. Dolžina zaprtja šol v samem evropskem vrhu, od tako male države. Po množici neslišanih pozivov je bil to tudi poglavitni razlog, ki nas je pognal na ulice - glas razuma, ki ti govori kot staršu »naredi nekaj«.

Starši smo si tisti teden upali zapustiti varno zavetje svojih domov in na glas povedali tisto, kar je stroka tudi sama govorila – da otroci sodijo nazaj v šolo. Zasavski starši smo tisti teden protestirali in se sprehajali predvsem varno - to je tudi navedel predstavnik z ministrstva -, z upoštevanjem vseh ukrepov, predvsem z maskami, na varnostni razdalji in tako naprej. V protestu smo ohranili dostojanstvo. Do nikogar nismo bili žaljivi, nasilni sploh ne, protest je odseval solidarnost in skupno željo po tem, da se otrokom zagotovijo vsaj približno normalni pogoji za izobraževanje. V času epidemije se celotna civilna skupnost trudi za humanost in skrb za starejše soobčane tudi v teh težkih časih.

Nobeden od nas ne zanika virusa. Tega žal tudi ne moremo trditi za predstavnike vlade, katere imamo sedaj. O neodzivnosti odgovorne ministrice ne bom več govorila, veliko je bilo tudi povedanega v ponedeljek na interpelaciji. Vseeno poudarjam, da shod ni bil politično ali strankarsko označen. Tudi mislim, da so določene stranke dobile obtožbe direktno od ministrice, da so oni organizirali ne vem kakšne shode, kar je za moje pojme predvsem nerazumno z njene strani. Nismo ne levi niti desni, ampak samo zaskrbljeni starši, ki jih je že upravičeno skrbelo za razvoj naših otrok. Protesti v Zasavju niso bili politične narave predvsem, bili pa so starševska civilna kritika trenutne vladajoče politike, ne stranke. Posledično seveda pri teh naših dejanjih ni šlo brez posledic. Starši smo doživeli policijsko trkanje na vrata takoj naslednji dan ali pa nekateri tudi isti večer. Jaz osebno po pošti. Ko ti policist potrka na vrata, se v tebi naseli strah. Ker policisti hodijo na domače naslove iz dveh razlogov: prvo je, da sporočijo tragično novico, drugo je pa, da te odvedejo in zahtevajo »izjasnitev« o okoliščinah prekrška.

Občutek, ko zagledaš na pragu uradno osebo, je nelagodje, ki preraste v strah, in dan je občutek, da si največji kriminalec. Tukaj jaz postavljam vprašanje. Da je razumna borba za pravice svojih otrok postala kriminal v tej državi? Tega v Ustavi nismo zasledili. Naj mi nekdo pokaže, kje to piše. Mame in očetje s predpasniki in kuhalnicami in žogami kot hudi in škodljivi primeri največjih kriminalcev. Lokalnim policistom ne zamerimo, pa ne zato, ker bi se jih bali. Živimo v mali skupnosti, poznamo se med sabo in predvsem v prvi vrsti jih spoštujemo. Ampak ker vemo, da so bili poslani na ukaz in kot goli primeri ustrahovanja naroda in državljanov.

Ob policijski akciji nad starševskimi protestniki pa je prišlo do še enega grenkega spoznanja, do katerega menimo, da v civilizirani Evropi 21. stoletja nima mesta. Ugotovili smo, da imamo osebe, ki smo v postopku, skupni imenovalec. Mene je zelo, zelo sram tole sedaj izreči, predvsem na glas. Skupni imenovalec je namreč naša narodnost. V prevodu, če kdo ne razume, smo južnjaki, Bošnjaki, Srbi, Hrvati in Albanci. Starši nismo jezni, še manj užaljeni, smo pa razočarani, da v 21. stoletju se še vedno spopadamo z družbenimi predsodki, in to iz naslova državne institucije. Sama sem se naučila s takšnimi označevanji in ožigosanji. V bistvu jih več ali manj ignoriram in dnevno dokazujem okolici, da sem v prvi vrsti človek. Isto velja za ostale, ki so v postopku. Resnično upamo, da je bila tako speljana policijska akcija zgolj slučajnost, a strah, da temu ni bilo tako, ostaja.

Za konec pa še staršem mariborskih dijakov sporočamo, da to niso več samo njihovi otroci, ampak ste postali tudi naši otroci. Neizmeren pogum, ki je viden v vaših očeh, je neverjeten. In drži trditev, da na mladih svet stoji. Vi, ki ste se borili za odprtje srednjih šol, ne pa diskotek in nočnih klubov, kar bi bilo po logiki v najstniških letih prej razumljivo, ampak ne, vi ste se borili za svoje izobraževanje, ki vam zakonsko in ustavno pripada. Zapomnite si to. Nekateri so že v svetu odraslih, pa ne sprejemajo posledic svojih odločitev in dejanj. Zato vam tudi mi stojimo ob strani in vam pošiljamo podporo na štajerski konec.

Hvala.