Članice in člane obeh odborov, vabljene ter vse ostale lepo pozdravljam!

Pričenjam 26. nujno sejo Odbora za pravosodje. Ob začetku seje vse prisotne naprošam, da tekom celotne seje vzdržujete in spoštujete tudi predpisane medsebojno razdaljo ter nosite zaščitno masko. Članice in člane obeh odborov prosim, da preverite, ali imate s seboj prenosno identifikacijske kartice za glasovanje. Obveščam vas, da opravičenih na današnji seji ni. Na seji pa kot nadomestne članice in člani odbora s pooblastilom sodelujejo sicer mag. Elena Zavadlav Ušaj nadomešča poslanko Evo Irgl ter poslanka Nataša Sukič nadomešča poslanca Željka Ciglerja.

Besedo dajem predsedniku Odbora za notranje zadeve, javno upravo in lokalno samoupravo, mag. Branku Grimsu.

Izvolite.

Vsem prav lep pozdrav tudi z moje strani!

Začenjamo tudi izredno sejo Odbora za notranje zadeve, javno upravo in lokalno samoupravo. Glede dnevnega reda ni bilo pripomb in je tak, kot je bil poslan s sklicem seje. Opravičil se je poslanec gospod Robert Polnar, poslanka gospa Meira Hot pa nadomešča poslanko mag. Bojano Muršič.

S tem dajem besedo nazaj Blažu Pavlinu, predsedniku Odbora za pravosodje.

Prehajamo na 1. točko dnevnega reda. Prosim.

/izključen mikrofon/

…se opravičujem.

Prehajamo na 1. TOČKO DNEVNEGA REDA – STOPNJEVANJE SOVRAŽNOSTI, IZKLJUČEVANJA TER NAPADOV PROTI POSAMEZNIKOM IN ORGANIZACIJAM NA PODLAGI NJIHOVIH VREDNOT, PREPRIČANJA ALI SVETOVNEGA NADZORA.

Zahteva Poslanskih skupin NSi, SDS, SMC, SNS ter Poslanske skupine Italijanske in madžarske narodne skupnosti za sklic nujne seje obeh odborov z dne 11. 2. 2012, je objavljen na spletnih straneh Državnega zbora in ste jo prejeli s sklicem. Na e-klop je bilo danes objavljeno še stališče Varuha človekovih pravic. Na sejo so bili vabljeni v imenu predlagateljev poslanec Jožef Horvat, dr. Anton Olaj, generalni direktor Policije, Drago Šketa, generalni državni tožilec, Janez Tušek, direktor Slovenske obveščevalne-varnostne agencije, Peter Svetina, varuh človekovih pravic, ki se je opravičil, Ministrstvo za pravosodje in Ministrstvo za notranje zadeve.

Prehajamo na obravnavo predloga za sklic nujne seje in zato dajem za dodatno obrazložitev besedo v imenu predlagatelja, poslancu Jožefu Horvatu.

Izvolite.

Hvala lepa.

Hvala za sklic te skupne seje dveh odborov. Spoštovana gospoda predsednika, spoštovani predstavniki Vlade, spoštovani odlični gostje, kolegice in kolegi!

11. februarja smo vložili zahtevo za sklic nujne seje dveh odborov. Vložitev zahteve za sklic nujne seje dveh odborov Državnega zbora smo časovno zavestno umestili v teden, ko smo praznovali državni praznik, Prešernov dan, slovenski kulturni praznik. In še, vložitev je bila natančno 8 mesecev po sprejemu etičnega kodeksa za poslanke in poslance Državnega zbora.

Gospe in gospodje, najmočnejše orodje parlamentarcev je beseda. Besede imajo neverjetno moč. Slavni Cicero je dejal, da so zaradi govorov skopnela cesarstva. Francoski socialni psiholog Gustave Le Bon pa je 20 stoletij pozneje zapisal, da bi iz kosti ljudi, ki so padli kot žrtve besede, lahko postavili večjo piramido od Keopsove. Vse naše izgovorjene besede predstavljajo odtis, ki ga vsak dan znova pustimo v svetu in te besede določajo kako nas drugi sprejemajo in določajo to, kdo smo. Besede imajo neverjetno moč in če so primerno izbrane, lahko naredijo veliko dobrega. Res je, veliko dobrega. Zakaj torej ne bi izgovarjal besed, ki navdihujejo, besed, ki ne tlačijo, besed, ki vzbujajo hrepenenje, besed, ki ne ubijajo.

Zahvaljujem se kolegicam in kolegam, ki so našo pobudo, pobudo Nove Slovenije razumeli kot pomembno za nas čas in pobudo tudi vsebinsko dopolnili. Kot ste že razbrali, so to Poslanske skupine Slovenske demokratske stranke, Stranke modernega centra, Slovenske nacionalne stranke in Poslanske skupine Italijanske in madžarske narodne skupnosti. K sopodpisu smo povabili vse Poslanske skupine – Socialni demokrati, Stranka Alenke Bratušek in DeSUS so nam odgovorili, v LMŠ in Levica nam niso odgovorili, ampak s tem ni nič narobe.

V zadnjem obdobju, gospe in gospodje, se v naši družbi vse bolj pogosto pojavljajo pozivi k izključevanju, sovražnosti ter celo napadi na organizacijo ali posameznike. Tovrstni napadi izhajajo iz sovražnosti zaradi drugačnega prepričanja, drugačnih vrednot ali drugačnega svetovnega nazora sodržavljanov. Pri tem zaznavamo, da se resnost teh napadov nevarno stopnjuje ter prehaja od besednega izključevanja in sovražnosti do fizičnih napadov na posamezne objekte, v katerih posamezniki ali organizacije delujejo, ter celo neposredno na osebe.

Izkazovanje sovraštva v javnosti z uporabo simbola enega najbolj zavržnih totalitarnih sistemov v zgodovini, nacističnega kljukastega križa, se je v zadnjem obdobju začelo že s protivladnimi protesti, ki so kljub zahtevni epidemiološki situaciji dolgo obdobje potekale vsak petek tukaj v Ljubljani. Mirni protesti proti Vladi, katerikoli vladi, sami po sebi niso problem. Na navedenih protestih pa je bilo zelo pogosto mogoče opaziti nasprotovanje Vladi s simboli prečrtanega nacističnega kljukastega križa. Iz tega simbola jasno izhaja oznaka, s katero protivladni protestniki aktualno Vlado Republike Slovenije oziroma vladno koalicijo označujejo kot nacistično, totalitarno oblast.

Primerjava demokratično izvoljene Vlade znotraj sistema slovenske ustavne demokracije z enim od najbolj zavržnih totalitarnih sistemov, ki je povzročil smrt več milijonov nedolžnih žrtev, je povsem nedopustna ter evidentno zlonamerna. Namenjena je spodbujanju sovražnosti proti političnim tekmecem na način, da se jim pripiše lastnosti nacističnega sistema ter se jih tako povsem diskreditira. Ob tem moramo poudariti, da je taka primerjava najbolj žaljiva prav do žrtev, ki so trpele zaradi grozot nacistične oblasti, saj se tako povsem relativizira zla dejanja tega totalitarnega režima.

Mi ne želimo biti politično sodišče. To ni namen zahtevane seje. Naša naloga pa je, da budno spremljamo dogajanje v družbi in na negativne, sovražne pojave pravočasno in učinkovito odreagiramo. Težko je bilo spremljati napade na naše kolegice in kolege, ko so njihove plakate, njihove slike, fotografije bile označene s kljukastimi križi. Težko je bilo gledati napis na vrata enega od slovenskih politikov, napis, ki ga tukaj niti ne upam izpostaviti. Težko je bilo gledati uničeno fresko neprecenljive vrednosti, kulturna dediščina je to. In uničeno ali pa popacano fasado Ministrstva za kulturo.

Spoštovane kolegice in kolegi, zelo malo je treba, da se mi tukaj danes, čeprav vem, da ne bo šlo čez noč, vprašamo in se zavežemo, ali bomo dosledno spoštovali poslovnik, ali bomo dosledno spoštovali kodeks, ki smo ga vse poslanske skupine, razen ene, sopodpisali, ali pa bomo to vrgli v koš. Na nikogar jaz osebno ne kažem s prstom. Govorim in se trudim govoriti v prvi osebi množine. Na vseh nas je, da se najprej zavedamo kako veliko moč imajo besede. In morda bi se dogovorili tudi o tem, da nek nabor besed nima tukaj v tej dvorani, v tem hramu demokracije prostora, recimo, da nekoga označujem z lopov, kriminalec na oblasti, fašist, golazen in tako naprej. Ali se lahko dogovorimo za recimo pet, samo pet besed, ki jih tukaj nikoli ne bomo uporabljali oziroma, da tisti, ki bo uporabljal, da ga bomo kritizirali.

Ponavljajoče se nizkotno označevanje in obračunavanje s političnimi tekmeci je žal za nekatere postalo že običajen del politične tekme, kar pa vzpostavlja bojazen, da lahko preraste tudi v neposredno fizično nasilje nad političnimi nasprotniki. Morda, včasih imam tak občutek, da smo tik pred trenutkom, ko se bo človek dvignil nad človeka. In vprašati se moramo, ali je res, najbrž bo odgovor pritrdilen, da se sovraštvo tukaj iz naših razprav seli na ulice. Če kot družba tega plaza sovražnosti ne bomo zaustavili takoj, obstaja utemeljena bojazen, da se bodo ta sovražna dejanja postopoma le še bolj krepila in zato ta seja. Zato ob teh dogodkih ne smemo ostati pasivni. Treba je glasno opozarjati, da je izključevanje, nasilje ali sovražnost proti komurkoli zaradi njegove vere, prepričanja ali svetovnega nazora, popolnoma nesprejemljivo.

Vsi državni organi v vseh vejah oblasti imajo dolžnost, imajo dolžnost, da v skladu s svojimi pristojnostmi odgovorijo na take pojave v naši družbi. Posebna odgovornost politike je, da se vzdrži sovražnega in lažnega obtoževanja posameznikov ali organizacij z drugačnim prepričanjem in vrednotami ter opusti pozive izključevanja organizacij iz virov javnih sredstev, samo zaradi njihovega svetovnega nazora. V primerih, ko gre pri sovražnosti tudi za kazniva dejanja, je nujno, da svoj del odgovornosti v skladu s svojimi pristojnostmi in dolžnostmi, prevzamejo tudi organi odkrivanja in pregona prekrškov oziroma kaznivih dejanj.

Ker v zadnjem času sovražna nastrojenost prehaja tudi v fizično nasilje nad osebami ali objekti, v katerih delujejo, je pri tem izjemno pomembna okrepitev aktivnosti organov pregona. Preprečiti je treba pojav, organizacijo in delovanje skrajnih nasilnih skupin, katerih cilj je ustvarjanje sovraštva ter vzpodbujanje in izvajanje nasilnih dejanj proti drugače mislečim ali drugače verujočim. Pri tem imajo pomembno vlogo tudi varnostne in obveščevalne službe.

Toliko za uvod, drage kolegice in kolegi, spoštovani gostje. Mi smo vam tudi kot predlagatelji predstavili sklepe. Imate jih zapisane v zahtevi za sklic seje teh dveh odborov. Nekoliko smo jih več ali manj redakcijsko, ne vsebinsko popravili in mislim, da jih zdaj imate tudi na mizi.

Hvala lepa za zdaj, gospod predsednik.

Hvala tudi vam.

Hvala tudi vam. Želi morda besedo generalni direktor Policije? Želi. Besedo ima dr. Anton Olaj.

Izvolite.

Hvala za besedo, predsedujoči.

V Policiji se zavedamo varnostnih tveganj in negativnih posledic, ki jih prinaša vzpodbujanje sovražnosti in nasilja. Ugotavljamo celo, da gre za okrepljen pojav znotraj celotne Evropske unije. Vsesplošna digitalizacija je eden pomembnejših vidikov za krepitev sovražnosti, saj večina sovražnega javnega diskurza se odvija ravno na spletu. Praviloma sovražnost ostaja na nivoju verbalnih deliktov, izjemoma pa tudi v obliki fizičnega nasilja. Povečano število sovražnih vsebin na spletu nas navaja k temu, da je tudi nasilja več.

Razpoložljiva statistika obravnavanih kaznivih dejanj in prekrškov z obeležjem sovražnosti kaže število kaznivih dejanj v večletnem povprečju nekje med 325 in 337 kaznivimi dejanji z rahlim trendom povečanja, rahlim trendom povečanja. Pomembno pri teh definicijah teh deviantnih ravnanj je razlikovanje med sovražnostmi v širšem socialno-družbenem pomenu in ožjem, kazensko-pravnem pomenu. Pri prepoznavanju kaznivega dejanja javnega vzpodbujanja sovraštva, je meja med sovražnim govorom in svobodo izražanja na nek način lahko zelo tanka, zabrisana, kar pred nas predstavlja neke dodatne, strokovne izzive, kako k zadevi pristopati.

Zaradi pomembnosti in prepletenosti problematike, zato tudi samo reševanje le-tega se zastavlja širše. To potrjuje tudi sama resolucija o načrtu preprečevanja in zatiranja kriminalitete, ki med pomembnejša področja zatiranja kriminalitete poleg hujših in organiziranih oblik kriminalitete uvršča tudi javno vzpodbujanje sovraštva in nestrpnosti. Pomembno je, da je nosilec tega poleg številnih drugih resorjev in deležnikov tudi Ministrstvo za kulturo, se pravi ne samo Policija, ampak tudi Ministrstvo za kulturo, ker gre za izredno širok družben pojav. Policija vsekakor ostaja pomemben deležnik pri odkrivanju pregonov in preprečevanju teh deviantnih ravnanj, vendar ne edini. Tako je Policija v letni načrt dela za leto 2020 in 2021 po usmeritvi ministra med prioritetne naloge vnesla tudi učinkovito odkrivanje groženj in drugih oblik ustrahovanja na socialnih omrežjih.

Policija je temeljito preučila predlagane štiri sklepe obeh odborov. Policija pozdravlja in podpira predlagane sklepe. Pri sklepu številka 2 in 3 pa smo nekatere konkretne rešitve že operacionalizirali v našem letnem načrtu dela, se pravi jih že izvajamo in jih bomo še. Pri sklepu številka 4, ki govori o sistemskih predlogih sprememb, pa tudi obstaja že naša korespondenca iz leta 2011, kjer smo poskušali nekatere zadeve tudi sistemsko dopolniti, vključno z nadaljevanjem v naslednjih letih, kar pomeni, da bi lahko bili dober sogovornik pri morebitnih – bom rekel predlogih novih sistemskih sprememb.

Hvala lepa.

Hvala tudi vam.

Naslednji ima besedo predstavnik Vrhovnega državnega tožilstva, gospod Aleš Butala.

Izvolite.

Hvala lepa. Spoštovani!

Iluzorno bi bilo pričakovanje o vsezmožnosti prava, da bo pravo razrešilo vsa ta razmerja, ki so primeroma napisana v gradivu za današnjo sejo. Še bolj iluzorno bi bilo pričakovanja, da bo kazensko pravni represivni aparat razrešil ta razmerja. Vsi vemo – represija je slabša od preventive. Tisto, kar potrebujemo danes tukaj, je preventivno ravnanje, preventivno ravnanje vseh, tudi politike, tudi v tem Državnem zboru z zgledom z zadržanim ravnanjem z vsem tistim, kar lahko pripomore k temu, da teh pojavov ne bo več oziroma, da jih bo čim manj. To je glavni in morda celo edini način izhoda iz sedanjega stanja, ki je res iz dneva v dan z novimi novicami o teh ravnanjih skrb vzbujajoče.

Prav tako vemo, da vsa ravnanja, ki so v nasprotju z zakonom, z moralo, z normami, z obče sprejetimi vrednotami, niso kazniva ravnanja in niso kazniva dejanja. Tudi je jasno, da represija ni vselej učinkovito sredstvo, pa čeprav gre za kazniva ravnanja in za kazniva dejanja. Delikte je bolje preprečevati, kot pa kaznovati. Represija je lahko samo ena izmed sredstev v boju proti kriminaliteti.

Skratka nujno je proaktivno delovanje vseh sil v družbi, v državi civilne družbe, če hočete Varuha človekovih pravic, vseh nas, da bi se stanje spravilo v tiste še sprejemljive in razumljive poti in načine našega medsebojnega komuniciranja in obnašanja. Iz gradiva, ki ga smo dobili na današnjo sejo, je tudi kritika na račun državnih tožilk in državnih tožilcev, češ, da nemo opazujejo kaj se dogaja na tem področju.

Tu je treba povedati jasno, organ odkrivanja ni državno tožilstvo. Državno tožilstvo je organ kazenskega pregona, ki pa seveda lahko tudi sam zazna določena ravnanja, ki predstavljajo kazniva dejanja. Ko državno tožilstvo odloča in odločati mora o vseh ovadbah, ki jih prejme, seveda je odgovornost na državnih tožilkah in državnih tožilcih, ki jim je zaupano delo na konkretni zadevi. Pri nas je urejen sistem samostojnosti državnega tožilca. Vsak posamezni državni tožilec, ki odloča v konkretnem primeru, odgovarja za svoje delo, ravnati mora v skladu z ustavo, z zakonom, mednarodno veljavnimi akti in pa tistimi vrednotami, ki jih uveljavlja pravni red v tej državi in pa seveda tudi širše v Evropski uniji.

Obtoži lahko samo, če ugotovi obstoj vseh zakonskih znakov kaznivega dejanja. Pri tem je seveda njegova dolžnost, da skrbi za to, da tisti, ki so odgovorni, tudi odgovarjajo, tudi kazensko pravno, če gre za kaznivo dejanje, da ne bi prihajalo do nekaznovanosti. Zakonska pravica in dolžnost državnega tožilca je, da zagotovi zadostno preiskavo dejstev, da se lahko odloči ali naj se pregon začne ali pa da pregona ni. Pri tem se mora tožilec prizadevati, da so pred tožilsko odločitvijo opravljene vse potrebne in upravičene poizvedbe in preiskave, da bi lahko odločil o tem, ali naj se pregon začne ali ne. Pri tem seveda mora tudi spoštovati in upoštevati stran same žrtve takšnega kaznivega dejanja.

Zagotoviti je treba enakost pred zakonom, načela enakosti na področju sodnega in sploh varstva človekovih pravic in svoboščin, to se pravi tudi to je zaveza na strani državnega tožilca in tožilke. Načela zakonitosti pove, obtoži lahko samo v primeru, če so v konkretnem primeru, v konkretnem dejanskem stanju, v konkretni historični situaciji podani vsi zakonski znaki kaznivega dejanja, ki se preganjajo po uradni dolžnosti.

Tožilci morajo pri svojih odločitvah paziti, ko spoštujejo načela enakosti pred zakonom, da odločajo o vsem apolitično. Državnega tožilca ne sme zanimati kdo je storilec, kdo je oškodovanec. Zanimati ga mora samo, da zadosti pravni normi in da ustrezno ukrepa. Pri temu je lahko v pomoč politika pregona, ki jo je generalni državni tožilec sprejel in v kateri je kot prednostno določeno obravnavanje vseh kaznivih dejanj s področja vzpodbujanja sovraštva, nasilja, nestrpnosti. To mora biti vodilo pri obravnavanju tudi vsakega posameznega primera. Imamo izobraževanja, usposabljanja »in-service« trening, kot bi lahko rekli, da so državne tožilke in tožilci na tekočem tako z aktualnimi primeri kaj je v nekem času bolj aktualno, kot tudi kako pravilno in zakonito pristopiti k stvari, da se zagotovi res spoštovanje zakona ter enako obravnavanje vseh, ki so vpleteni v takšne zgodbe.

Seveda tožilci smo samo ljudje in ravno tako lahko naredimo napako. Že sem kdaj v parlamentu povedal – napaki sta lahko dve pomembni – ali se odloči tožilec za pregon, ki bi ga ne smelo biti, ali pa se odloči proti pregonu, čeprav bi se moral odločiti za pregon. Tu obstajajo korektivi, ki omogočajo nadzor zunanji in notranji v sistemu tožilstva in zunaj njega.

Naj ob koncu zgolj v ilustracijo, kajti nikoli ne morem govoriti v konkretnih primerih, v konkretnih zadevah, ampak naj v ilustracijo, da vendarle tožilstvo opravlja svojo nalogo in to tudi učinkovito, ilustriram z informacijo, da je v zadnjem času prišlo do vložitve pet obtožnih aktov v povezavi z ravnanji, ki so primeroma našteti v temu predlogu za sklic današnje seje in to za dejanja storjeno škodo najvišjih predstavnikov politične oblasti v naši državi. Skratka, državno tožilstvo se odziva in se skuša odzivati, vendar da ponovim – apolitično in zgolj strokovno, ko gre za najbolj štrleče primere, ki terjajo tudi kazensko pravno obravnavo.

Hvala lepa.

Hvala tudi vam.

Vse naprošam, da med govorom oziroma, ko ste prisotni na seji odbora, imate pravilno nameščene zaščitne maske.

Naslednji mu dam besedo direktorju za Slovensko obveščevalno-varnostne agencije, gospodu Janezu Stušku.

Izvolite.

Lep pozdrav še z moje strani.

Radikalizacija družbe, družbenih skupin in posameznikov v evropskih državah, ki med drugim krepijo tudi razmere in ukrepi evropskih oblasti, povezanih s covidom-19, je v zadnjem letu v porastu povsod po Evropi. Zaznati je veliko primerov radikalizacije družbe in naraščanja širjenja ekstremističnih skupin. Vendar le nekatere od teh vodijo k izvajanju ekstremnega nasilja, kot je na primer terorizem. Seveda vseh milejših vidikov radikalizacije in naraščanja ekstremističnih stališč ni za podcenjevati, saj vemo, da tovrstne zgodbe vodijo v nove normale in te v nove normale in zgodovina uči, da iz teh novih normal ponavadi se rodi nasilje. Vendar v funkciji direktorja Sove govorim o teh najekstremnejših vidikov in seveda glede na pristojnosti, zakonske pristojnosti, po domače rečeno je naš famozni 2. člen je to zgolj omejen vidik.

Agencija v skladu s pooblastili in o Zakonu o SOVI na področju boja proti terorizmu, nasilnemu ekstremizmu in ekstremizmu spremlja več ideoloških podprtih skupin – skrajno leve, skrajno desne in zagovornike skrajnega islama, ki se povezujejo s tujino in za katere na podlagi podatkov ocenjuje, da bi lahko pomenili grožnjo nacionalni varnosti Republike Slovenije. Ocene temeljijo na podlagi podatkov, pridobljene z lastnim operativnim delom, sodelovanju z drugimi državnimi organi in seveda mednarodnim sodelovanjem s tujimi partnerskimi službami.

Agencija zaenkrat na osnovi svojih podatkov ne zaznava neposrednih ali posrednih groženj s terorističnimi ali ekstremističnimi skupin proti Republiki Sloveniji ali drugih aktivnosti, ki bi kazale na možnost najnasilnejših aktivnosti proti interesu Republike Slovenije doma ali v tujini. Stopnja ogroženosti v Republiki Sloveniji iz vidika mednarodnega terorizma na njenem ozemlju je zato ocenjena še vedno nizko. Ogroženost nacionalne varnosti, ki lahko pomeni ideološko podprt ekstremizem, je prav tako ocenjena za nizko. Skrajno leve in desne skupine pomenijo predvsem grožnjo javnemu redu in ne nacionalne varnosti. Dolgoročno pa ne izključujemo porasta te potencialne nevarnosti, zlasti pri … se pravi in levih in desnih skupinah in sicer zaradi njihovih povezav z najekstremnejšimi gibanji v Evropi.

Agencija opozarja in tukaj tudi že moji predhodniki in tudi verjamem, da tudi temu Državnemu zboru povsem jasno, da so njene aktivnosti, torej aktivnosti agencije izvaja v okviru določb 2. člena Zakona o Slovenski obveščevalno-varnostni agenciji, ki jih, ki ji v primeru avtohtonih ekstremističnih skupin, ki nimajo povezav s tujino, onemogočajo spremljanje njihovih aktivnosti. Tako je agenciji onemogočeno, da bi lahko pravočasno zaznala njihovo grožnjo javni ali nacionalni varnosti ter ustrezno ukrepala.

Agencija glede na predlagane sklepe opozarja tudi, da je treba v razpravi upoštevati tudi teoretične in praktične razlike med ekstremizmom in nasilnim ekstremizmom, kot so definirane v nacionalni strategiji za preprečevanje terorizma in nasilnega ekstremizma, ki je bila sprejeta decembra 2019.

Toliko zaenkrat z moje strani. Če boste pa še kakšna vprašanja, pa z veseljem.

Hvala lepa.