Spoštovane in spoštovani, lep pozdrav! Začenjam 9. nujno sejo Komisije za peticije, človekove pravice in enake možnosti.

Članice in člane komisije, ter vse vabljene torej, še enkrat lepo pozdravljam!

Obveščam vas, da bosta na seji kot nadomestna člana komisije s pooblastili sodelovala, in sicer, namesto poslanca Pojbiča, bo sodelovala poslanka Eva Irgl in namesto Nade Brinovšek, tudi iz Poslanske skupine SDS, bo z nami poslanec Jožef Lenart, iz Poslanske skupine SDS.

Prehajamo na določitev dnevnega reda seje in sicer, ste ga prejeli, to je ena sama točka dnevnega reda – Povračilo pravic invalidom, ki jim je bila protipravno odvzeta pravica do nadomestila.

Ker k dnevnemu redu seje ni bilo podanih predlogov za razširitev oziroma za umik točke, je določen dnevni red, kot je bil predlagan s sklicem.

Prehajamo na obravnavo 1. – in edine – TOČKE DNEVNEGA REDA – POVRAČILO PRAVIC INVALIDOM, KI JIM JE BILA ODVZETA PROTIPRAVNO ODVZETA PRAVICA DO NADOMESTILA.

Na sejo so bili vabljeni: Željko Cigler, predstavnik predlagateljev; Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti; Darja Kuzmanič Korva iz Skupnosti centrov za socialno delo Slovenije; Peter Svetina, varuh človekovih pravic; Borut Sever, predsednik Nacionalnega sveta invalidskih organizacij Slovenije; Dane Kastelic, predsednik Sveta za invalide Republike Slovenije; Socialna zbornica Slovenije; Sonček - Zveza društev za cerebralno paralizo Slovenije; Zveza Sožitje - zveza društev za pomoč osebam z motnjami v duševnem razvoju Slovenije; Zveza paraplegikov Slovenije; YHD; Društvo za teorijo in kulturo hendikepa; Mateja Toman, Društvo distrofikov Slovenije in gospod Andrej Kocbek. Dodatno smo na sejo povabili še Andrejo Potočnik. S strani vabljenih pa do tega trenutka nismo prejeli opravičil.

S sklicem seje ste kot rečeno, gradivo prejeli in je bilo objavljeno na spletnih straneh Državnega zbora.

Začenjam obravnavo današnje točke in vabim torej k uvodnim besedam, predlagatelja, Željka Ciglerja.

Željko, izvoli.

Hvala lepa, predsednica, za besedo. Spoštovani gostje, gosti, gospod varuh, državni sekretar, kolegice in kolegi.

V čast mi je, da lahko danes govorim o zadevi, kot prvi, kot predstavnik predlagateljev te točke, čeprav s težkim srcem to govorim, ker sem tudi sam v družini, kjer se s takšnim problemom srečamo. Slovenija je pravna in socialna država in zakoni v tej državi bi morali biti, veljati, na prvem mestu, še posebej, ko rečemo socialna država, na socialnem področju, tu prizadetih ne bi smelo biti, niti v revščini, še najmanj pa, če gre tukaj za ljudi, ki so ranljive skupine, ki so invalidi, ki moramo zagotoviti pogoje za enakopravno življenje, in ta komisija, tudi v preteklosti, vem, se je s temi stvarmi ustrezno ukvarjala.

Gre za to, da govorimo danes o pravicah, ki gredo invalidom, nekoč, do leta 2018, po Zakonu o družbenem varstvu duševno in telesno prizadetih, danes pa v Zakonu o socialnem vključevanju invalidov. Zlasti gre za pravico do nadomestila za invalidnost in še nekatere druge, vendar je ključna prva pravica. Še posebej, ko govorimo o invalidih, njihovih starših, skrbnikih, svojcih, je to življenje, ki le zahteva malce drugačne pogoje, za to je potrebno imeti več sredstev, več omogočenih možnosti, da se enakopravnost lahko vzpostavlja, da ne bom rekel narobe…

In moram reči, da sem bil tudi jaz eden izmed tistih, ki smo bili v decembru 2020 in januarja 2021, v oddaji RTV-ja, Tednik, seznanjeni s tem, da se veliki skupini ljudi, ne vemo, koliki, tudi to je problem, dogajajo krivice, ker se jim kršijo jasna določila Zakona o socialnem vključevanju invalidov, ki jim pravice, finančne in tudi druge materialne, zagotavlja zaradi njihovega statusa. Pri tem je bilo ugotovljeno, da kljub temu, da so prizadeti dajali vloge na centre za socialno delo, so jih tam zavrnili najprej iz razloga, da jim pravica, kot je nadomestilo za invalidnost, ne pripada, ker so v fazi izobraževanja, bodisi študent, bodisi dijak, oziroma, so dobili preprost odgovor, da jim pravica ne pripada, oziroma, če se bojo za njo, če jo bojo uveljavljali, do nje ne bodo upravičeni in ta informacija, vemo, star pregovor pravi, slab glas, tudi slab glas se poleg dobrega širi v deveto vas.

Mnogi, ki so za te informacije, pridobljene iz uradnih inštitucij, to je centrov za socialno delo, ko so se pridobile in so jih predali naprej, se mnogi, ki so do te zakonsko opredeljene pravice, za katero so zagotovljena sredstva, niso prijavili, dali vloge, praktično so tudi ostali brez nje. Prizadeta je bila zelo velika skupina ranljivih ljudi naše družbe, ki so naši enakopravni državljanke in državljani in to invalidi in to želimo z današnjo sejo oziroma poskušamo začeti to zadevo popravljati.

Pomembno je, da tudi, ko so se mnogi prizadetih obrnili na Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti… / oglašanje iz dvorane/ Ja, dobro, socialno ministrstvo… So dobili ustno praktično odgovore, ki so jih nekje odvračali od tega, da bi vloge preprosto vložili. Minist…, oziroma, prihajalo je do situacij, kot je bilo tudi s strani prizadetih na televiziji ugotovljeni, da so se tako v centrih za socialno delo, kot ministrstva, sklicevali eden na drugega, prelagali odgovornost, pravica se je pa vztrajno kršila dolga, dolga leta.

Zato mislim, da je zelo pomembno, da je varuh človekovih pravic, ki je tudi sodeloval v teh prispevki pri Tedniku RTV-ja, jasno povedal, da, citiram: »Nadomestilo pripada vsaki polnoletni osebi z motnjami v duševnem in telesnem razvoju. To je zakonska podlaga in je dejstvo.« Pojasnil je tudi, da je oblastni organ, ne glede na to, ali je odločbo izdal ali ne, kršil pravico neke osebe do transferja, ki mu jo je država dolžna izplačati na podlagi tega zakona. In mnogi, kot sem že prej povedal, so bili prav zaradi teh konfuznih situacij uradnih organov, ki so plačani in pooblaščeni za to, da izvajajo zakone, bili zavedeni in niso izdali, niso podali vloge. Zato bomo tudi konkreten sklep glede tega, na koncu, kot predlog, predlagali.

Kot sem že prej rekel, pomembno je, da tisti, ki vlog za pridobitev do nadomestila niso vlagal in so to naredil na podlagi napačnih informacij, je danes vprašanje, kako bodo lahko to pravico od takrat naprej, ko jim je sigurno po zakonu nastopila, lahko uveljavljali. In oškodovani so torej vsi, tako tisti, ki so vloge oddal, pa dobil zavrnjene, tisti, ki so jih praktično zavrnili že na samem okencu pristojnega organa, to je na centrih za socialno delo oziroma tisti, ki so na podlagi teh informacij, ki so jih izvedeli, ko se je, tudi invalidi in te strukture, socialno ogrožene, različno družijo in si med sabo dajejo, predajajo različ…, informacije in to so pomembne informacije, so se na podlagi te informacije odločili, da preprosto vloge ne bodo vložili.

Varuh, moram reči, je tudi ugotovil, zopet govorim o teh javno izjavljenih zadevah, sicer pa je danes med nami in bo verjetno tudi imel svoje mnenje zraven. Ugotovil, da so se centri za socialno delo po državi odločal popolnoma različno, da so ponekod se lahko celo te pravice tudi uveljavile, kar je gotovo malce, ne malce, pa v celoti, v neskladju s 14. členom Ustave Republike Slovenije, ki pravi, da smo pred zakonom, zdaj, nekje, enaki si in si v tej državi, glede izhajajo…, ne moremo, različno obnašat do istega zakona in pravice, ki iz tega zakona izhajajo, invalidom, jih različno tudi priznavati. In je tako tudi nesprejemljivo, da starši niso dobili pravih informacij oziroma, da centri za socialno delo niso bili samostojni…, sposobni, da bi samostojno tolmačili tako zakonodajo, ki v tem delu nikakor ni nedvoumna. Ni dvoumna, je jasna in ne pušča prav nobenega dvoma, da se pravica do nadomestila za invalidnost ne izključuje z statusom dijaka in študenta. Mislim, zaradi vsega tega navedenega, kar sem povedal, kar nam je že dosti tudi jasno, predlagamo, da pristojno ministrstvo seznani danes našo komisijo in tudi javnost in vse prisotne, z pojasnili, kar se tega proble…, kar se problema, ki sem ga predstavil, tiče.

Predlagamo tudi, da se potem, po razpravi, komisija opredeli za sledeče sklepe, samo kratko bom vsebino, njihovo povedal, da Komisija za peticije, človekove pravice in enake možnosti poziva Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti, naj centrom za socialno delo v roku treh dni izda navodilo, da so polnoletni invalidi s statusom dijaka ali študenta, v skladu z 3. in 5. členom Zakona o socialnem vključevanju invalidov, upravičeni do nadomestila za invalidnost.

Drugič, da komisija ministrstvu predlaga, naj v vseh centrih za socialno delo in v enotah teh centrov, v roku 15. dni opravi poizvedbo, ali obstajajo primeri zaradi statusa dijaka ali študenta, zavrnjenih vlog, za pridobitev pravice do nadomestila za invalidnost in vsem upravičencem, ki jim je bila vloga iz tega razloga zavrnjena, nemudoma izplača vsa neizplačana nadomestila.

Tretjič. Komisija predlaga na ministrstvu, naj pravico do nadomestila za invalidnost prizna vsem invalidom, ki bi to pravico lahko oziroma morali prejemati in ministrstvo pa zaradi napačnih informacij, s strani centrov za socialno delo, zanje niso zaprosil, in ministrstvo naj nadomestila za invalidnost za nazaj izplača vsem invalidom, ki so ob dopolnitvi polnoletnosti izpolnjevali zakonske pogoje za pridobitev te pravice.

Dalje, mislim, da je to tudi zelo pomembna zadeva, ki bi mogla bit v eni normalni, pravni državi, praktično praksa, to je, da komisija poziva ministrstvo, da v roku 30. dni pripravi enostavno razumljive podatke vseh pravic, ki jih lahko uveljavljajo invalidne osebe, da prikaže tudi poti njihove uveljavitve in poskrbi za distribucijo te informacije med ciljne skupine, ker, veliko je pravic, za katere mnogi sploh ne vedo ali pa ne vemo, pa so formalno opredeljene in bi lahko olajšale življenje prizadetih skupin oziroma tistih, ki jim je namenjeno, pa ljudje za to sploh ne vedo.

In še zadnje, kar je pa mislim da ključno, v eni korektni, civilizirani, pravni državi. Za nastale zadeve, ki pa gotovo niso rezultat dela tega ministrstva zdaj, samo, kajne, to je pomembno, predlagam, da naša komisija pozove ministrstvo, da se vsem oškodovanim lepo, preprosto in kulturno opraviči.

Hvala lepa.

Hvala lepa predlagatelju.

Preden nadaljujemo samo obvestilo, da poslanka Andreja Zabret nadomešča poslanca Aljaža Kovačiča iz Poslanske skupine LMŠ.

Sedaj pa besedo predajam najprej vabljenim, in sicer, začenši z državnim sekretarjem, gospodom Cvetom Uršičem, ki je verjetno najbolj pristojna oseba, da nam bo iz prve roke pojasnil, kaj in kako.

Izvolite.

Hvala lepa, gospa predsednica. Spoštovani varuh, cenjene poslanke in poslanci, spoštovani gostje in gosti.

Zakon o družbenem varstvu duševno in telesno prizadetih je bil sprejet leta 1983. Ko ga pogledamo, vidimo, da je vse skupaj 2 strani, 15., 16. členov. Členi so tudi zelo kratki. Avtorja tega zakona sta še živa, glavna pisca, oba upokojenca in povedala sta, da je bil glavni namen, zakaj se je tistega leta to naredil, pobuda samih ljudi z motnjami v duševnem razvoju in najtežje gibalno oviranih, da se jim zagotovi minimalna socialna varnost, zato, ker so nezaposljivi. To je bil temeljni namen takrat in od leta 1983, se ta zakon do leta 2019, pravzaprav vsebinsko ni spreminjal. Tako da, niti nima veliko sodne prakse, ni povezane z njim, niti nekih znanstvenih člankov, niti komentarjev in zato je pač prišlo do situacije, o kateri se danes pogovarjamo in to je na nek način Apologia Pro Vita Sua, zagovor našega življenja, da se na začetku že lahko v imenu Vlade, v imenu ministrstva opravičim, da je prišlo v nekih konkretnih primerih, v majhnem številu, zelo majhnem številu, do tolmačenja, ki je bil v škodo nekaterih posameznikov.

To tolmačenje, ki ima za posledico današnjo sejo, je bilo tam v letu 2019, mislim, da takrat enkrat, 2018, ustno tolmačenje enemu centru za socialno delo, preko katerega je potem prišla informacija, kot ste rekli, da gre, slaba novica se tudi žal razširi. / oglašanje iz dvorane/ Ne, pred 2010… Ja… 2019 je bil že nov Zakon o socialnem vključevanju, sprejet.

V konkretnih primerih, torej, če govorimo predvsem o Kamniku, je invalidska komisija na ZPIZ-u, ki je ocenjevala invalidnost, ugotavljala, da ne more dat dokončnega mnenja, dokler se te osebe še najtežje gibalno oviranih, šolajo, ker bo po končanem šolanju potem ugotovila, ali so zaposljivi ali niso zaposljivi. Zakon jasno definicijo da, da upravičenci so do invalidnine in dodatka, tisti, ki so zaradi zmerne, težke teže in najtežje motnje v duševnem razvoju in najtežje gibalne oviranosti, nezaposljivi.

Zato je pač v konkretnem primeru, komisija se odločala, da bo dala svoje mnenje šele po končanem šolanju in tukaj je prišlo do tega vmesnega časa, ko nekateri žal niso imeli te pravice. Mi smo se s temi primeri, konkretnimi, seznanil, tam v letu 2019, 2020, v začetku, torej pred nastopom te Vlade. Kolegica je bila Valentina Vehovar, z menoj v. d. generalne direktorice Direktorata za socialo. Pravi, da so naredil poizvedbo in prvi primer, ki je bil, je bil rešen pozitivno, ker je bila ustna vloga in so dal tolmačenje, torej, če je ustna vloga, lahko po ZUP-u tudi velja in zato je rešeno, pozitivno.

Potem je ministrstvo naredilo v tistem času tudi poizvedbo po centrih za socialno delo in kot imamo informacije, so bili še trije primeri rešeni na enak način, torej, ker je bila ustna vloga. Žal je pa prišlo do tega, da ljudje tudi niso dali vloge, ker je bilo tolmačenje tako, kot ga je gospod poslanec uvodoma tudi navedel.

V letu 2020 se je žal ministrstvo, predvsem smo imel Covid, ves čas. Zato se tudi opravičujemo, da nismo imeli več aktivnosti v to smer. Ampak, ta minister, to ministrstvo, ta Vlada, spoštuje pravo. Ta Vlada ima posluh za ranljive skupine in minister, ministrstvo in Vlada, je sposobna priznati, da tudi naredi kdaj kaj narobe in v tem primeru gre za tolmačenje, ki ni bilo v korist, ni bilo, sledilo intenci zakona in zato, hvala, opozorilo varuha, ki nas je opozarjal, hvala tudi poslankam in poslancem.

Kot sem poslušal predlog sklepov, pravzaprav z nobenim nimamo kakšnih posebnih težav. V treh dneh je zelo težko tisti prvi sklep realizirat. Mislim, da bi bilo dobro, če je kakšnih 14 dni. Za drug sklep, težko, ne vem, kako je možno, glede, po ZUP-u, ne vem, če je to možno, ga realizirat. Najtežja morda, je zgodba v zvezi s tem, kar ste rekli, da moramo na en poljuden način pripravit informacijo o pravicah invalidov. Tisti, ki že dalj časa delamo na tem področju, vemo, da so pravice invalidov zapisane v najmanj 70. zakonih. S področja, če začnemo, otroškega varstva, družine, izobraževanja, trg dela, delovno razmerje, transport, gospodarstvo, pravosodje, pravzaprav ni ministrstva, ki se ne bi na nek način soočal.

V času, ko sem bil jaz direktor direktorata na ministrstvu, smo naročili na Inštitutu za socialno varstvo eno študijo, taka debela je ratala, kjer so našteti predpisi, so zraven napisani tudi, koliko je uporabnikov, koliko denarja. Mi se, zavežemo se, da bomo naredil, recimo, v roku 30., 60. dni, pravice z našega področja ministrstva in jih tudi na poljuden način objavil na spletu. Ravno tako se zavezujemo, da bomo zelo hitro naredil predlog zakona, ki bo popravil krivice, ki so bile narejene tej skupini. Seveda, s tem moramo pazit, da ne bo nekdo dvakrat dobil, to je, pač, ne moreš eno pravico dvakrat uveljavit. Ampak, to bomo naredil, tako kot smo naredil, recimo, ne vem, zdajle imam pred seboj predlog enega zakona, ki ga boste v kratkem dobil, zaradi izplačila neizplačanega dodatka za pomoč in postrežbo slepim, recimo. To je isto, zakon, ki ima 8 členov in verjetno bo ta zakon tudi imel ene 8 do 10 členov.

Tako da, če povzamem, se opravičujemo vsem tem posameznikom, ki niso mogli uveljavljat, zaradi tolmačenja, ki pa je posledica, kot sem rekel, tudi skromnega zakona, različnih, tudi možnosti različnega tolmačenja. Mi smo sposobni priznat, da smo naredil kaj narobe in kar naredimo narobe, bomo probal popravit.

Hvala lepa.

Najlepša hvala, spoštovani državni sekretar. Zelo lepo je slišat te vaše, to, kar ste povedal. Lahko naredimo potem, ne vem, mogoče pavzo, 5, 10 minut in skorigiramo te sklepe, zato, da bodo izvedljivi, no, tako, kot ste povedal in me zelo veseli no, za ta vaš posluh in pristop.

Sedaj pa vabim naslednjo gostjo in sicer, Darjo Kuzmanič Korva, iz Skupnosti centrov za socialno delo Slovenije, da nam predstavi to problematiko.

Hvala.

Hvala lepa. Lep pozdrav vsem prisotnim!

Moram reči, da je ta problematika res občutljiva problematika, ker obravnavo, kadarkoli obravnavamo invalide in njihove pravice, je to izjemno občutljiva zadeva.

Tako, kot je že državni sekretar rekel, je zakon star 83 let – ne 83, ampak 1983. je bil objavljen. Jaz sem bila takrat zelo mlada strokovna delavka, prvo leto in moram reči, da je takrat zakon nastajal. Zelo jasno je bilo takrat tudi gibanje, bil je, tako kot je tudi državni povedal, je bilo namenjeno pravzaprav gibanju sožitja, da se priskrbi, na nek način, državna renta vsem tistim, ki se ne morejo zaposlit, ki ne bodo nikoli v življenju bili sposobni skrbet zase, zato, da dobijo svoj dohodek, s katerim bi se lahko preživeli. In, takrat je bila pravzaprav, na nek način, narejena osnova, zato, da so se potem kasneje lahko različne pravice izenačevale s tem nadomestilom.

Nadomestilo je veljalo za čas, tako kot je bilo že povedano, če je nastala invalidnost v času mladoletnosti, se pravi do 18. leta starosti oziroma, če se je invalid šolal do 26. leta. Pogoj za pridobitev nadomestila je bil status. Najprej je moral vsak invalid pridobit status invalida in šele potem je lahko uveljavljal pravico. Sicer v istem postopku, ampak se je moral izreči. Zakaj o tem razlagam? V Kamniku, Zavodu za usposabljanje invalidne mladine, je bilo takrat prisotno zelo močno gibanje, da imajo pravico invalidi postat enakopravni člani naše družbe in tega statusa ne bodo uveljavljal. Ta status invalidnosti jim je tudi prinesel to, da se po zaključenem izobraževanju niso mogli prijavit kot iskalci zaposlitve. Namreč, če si imel status invalida, si imel pravico do nadomestila. Če si se zaposlil, si vse pravice izgubil in tu je nastajal nek razkorak in takrat je gospod Dušan Rutar nagovoril veliko skupino mladih, predvsem telesno prizadetih oseb, da tega statusa ne bodo uveljavljal. In od tu je bil, tudi CIRIUS, je enako, v Kamniku, to razlagal. In ljudje, ki so prihajal na center, so se odpovedovali temu statusu, niso želeli pridobiti statusa, ker so menil, da jim bo to v življenju enkrat škodovalo.

Tako da, s tega… Razlagam širše, zaradi tega, da boste razumel, pravzaprav, zakaj je prišlo do različnih odločitev. Na centrih za socialno delo smo vsem, ki so dali vlogo in so sprejeli status invalida, to tudi odobrili. Medtem, ko tisti, ki pa niso želeli dat in smo zdaj, ko smo pregledovali zadeve in smo preko uradnih zaznamkov ugotovili, da so nekateri starši – moram reči starši – se res odpovedal temu, da ne želijo imet pravic po Zakonu o družbenem varstvu duševno in telesno prizadetih oseb.

Tako da, to stanje je res staro in zatečeno stanje in ga z Zakonom o socialnem vključevanju invalidov ni za mešat. Od leta 2019 dalje, so te pravice urejene in nimamo nobenih težav. Tudi ni, tako kot se prikazuje, ne vem koliko teh primerov. Ampak je res samo nekaj primerov. Predvsem so bili to v Kamniku, kjer je tudi zavod deloval in je bila ta bližina seveda neposredna.

Tako da, ugotovili smo sicer, da so centri različno odločal, ampak različno so odločal takrat, ko so odločal o pravici. To ni – in tudi varuh bo verjetno povedal – to ni neka napaka. Eni so odločal z dnem polnoletnosti, kajne, drugi so pa odločal po ZUP-u, tisti dan, ko je bila vloga dana, pa en mesec kasneje je začela veljat. To ni isto stanje. Se pravi, pravica je bila priznana. Zdaj, ali mesec prej ali en mesec kasneje, tukaj so bile razlike pri odločevanju na centrih za socialno delo. Tisti skupini pa, ki se je odpovedala, pa je vprašanje, kako jo bomo zdaj lahko rešil. In tudi, koliko časa za nazaj lahko to ugotavljamo.

Na centrih imamo težave tudi s tem, da na nek način, če se starši ali pa ti invalidi ne bodo oglasili in mi potem poimensko iskali v arhivu, kdo to je, pa kaj se je dogajalo, posamično, tega iz sistema ne moremo najti. Mi ne vemo, ali bomo iskali to od leta 2000 ali od 2010 ali od ne vem…, ali od leta 1983 dalje, kajne. Tako da, te stvari so zelo odprte, to se bo pripravljala nova rešitev.

Tako da, jaz moram reči, da pri nas so delavci prizadeti, res so prizadeti, ker prispevki na RTV-ju niso bili korektno prikazani. Področje, tako kot sem rekla, področje delovanja invalidov je izjemno občutljivo in ga po navadi na centrih za socialno delo vodi en strokovni delavec, od, včasih od majhnega otroka, se pravi, ko se začnejo komisije, pa vse do starosti nameščanja v dom. Ravno zato, da se ne zgodi sledljivost, te družine poznamo in jim nudimo tudi druge storitve. Tako da, ni tako, da smo goljufal, da nismo želel rešit ali ne vem kaj, ampak gre za to, da je bil zakon napisan na tak način, kot je bil napisan, da so se ljudje posamično odločal, tako, kot so se odločal, kajne, in da je tukaj nastal razkorak.

Kar se pa tiče vaših predlaganih sklepov, če mi dovolite, bi se opredelila samo do tega sklepa, je sicer državni rekel, da bojo pripravil spletno aplikacijo, ampak jaz vam lahko povem… Jaz sem med drugim pokrivala invalide tudi na Uradu Vlade Republike Slovenije za invalide in smo že takrat, to je bilo leta 1996, pripravil vodnik po pravicah invalidov. Ta Vodnik po pravicah invalidov je bil nekajkrat popravljen in konec lanskega leta je bil izdan tudi v lahkem branju. Tako da, te pravice so vse zbrane v eni knjižici in so dostopne vsem ljudem. Ni, da se temu področju ne posveča pozornosti, tako kot bi se moralo.

Mogoče toliko za začetek, pa če bo še kakšno vprašanje, sem pripravljena odgovorit.

Najlepša hvala za ta pojasnila.

Saj, namen te seje je, da pač izmenjamo podatke, da vemo, kakšno je stanje in da skupaj poiščemo najbolj pravično rešitev za vse, ki so bili kakorkoli prikrajšani ali pa nehote izpuščeni, prizadeti ali kakorkoli.

Tako da, sedaj vabim k besedi varuha človekovih pravic, gospoda Petra Svetino.

Izvolite.

Hvala za besedo, spoštovana gospa predsednica. Spoštovani poslanke, poslanci, državni sekretar in ostali gostje.

V inštituciji Varuha človekovih pravic, tudi s področja pravic invalidov obravnavamo številne pobude posameznikov in posameznic. Vlado redno in pa resorna ministrstva aktivno opozarjamo na njihovo kršenje in pozivamo k rešitvam. Primer, o katerem govorimo danes, je pa le eden izmed njih. To pa ne pomeni, da so drugi manj pomembni, ravno nasprotno. Pomembno je, da v skladu s konvencijo o pravicah invalidov in področno zakonodajo, invalidsko varnost zagotavljamo prav vsem invalidom. Država mora namreč dosledno varovati osebe, ki niso konkurenčne na trgu dela, jim omogočati, da živijo dostojno.

Dovolite mi pa, da v nadaljevanju nekoliko podrobneje orišem problematiko, ki je danes na dnevnem redu tega odbora in s katero smo se ukvarjali. Na zunanjem poslovanju varuha v Kamniku, sem imel oseben pogovor z gospo, leta 2019, ki so ji na pristojnem centru za socialno delo pojasnili, da njen polnoletni sin ne more pridobiti statusa invalida pod takratnim Zakonom o družbenem varstvu duševno in telesno prizadetih oseb in sicer zato, ker se šola. Gospa nam je povedala, da je bila s pojasnilom strokovne delavke, da ji je zaupala, zato ni oddala vloge za pridobitev omenjenega statusa. Ko smo potem primer proučevali, smo ugotovili, da v Zakonu o družbenem varstvu duševno in telesno prizadetih ni določbe, iz katere bi izhajalo, da bi bilo status invalida po omenjenem zakonu polnoletni osebi omogočiti priznati šele po zaključku šolanja.

Tudi zato smo se na pristojni center, to se pravi, Center za socialno delo Kamnik, obrnili za pojasnila in povprašali, na kakšni pravni podlagi so se oni za to odločili in, v bistvu, kako so prišli do tega zaključka. Moram povedati, da je to naše poizvedovanje na center za socialno delo trajalo več kot pol leta. Da smo pošiljali več urgenc in pa po pol leta, nekje, malo kasneje, smo dobili odgovor, da je bilo silno pobudnici(?) in še štirim drugim upravičencem, nadomestilo za invalidnost priznano od njihove polnoletnosti dalje. Torej, tudi za nazaj. S tem je center Kamnik, seveda v sodelovanju Ministrstva za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti, popravil to krivico.

Pobudnica je tako z našo pomočjo uspela, ampak, ker je bilo samo v Kamniku odkritih 5 takih primerov, smo za tem še dodatno preverjali, kako so drugi centri za socialno delo uporabljali določbe zakona. Zanimalo nas je, ali podelijo status invalida in s tem nadomestilo za invalidnost ob polnoletnosti ali šele po koncu šolanja. Na podlagi prejetih odgovorov vseh centrov za socialno delo v Sloveniji, smo ugotovili, da je bila praksa centrov za socialno delo v zvezi s priznavanjem statusa invalida različna. Še več. Ugotovili smo, da so centri za socialno delo postopali ne le zgolj na dva načina, kot je bilo malce povedano, ampak na štiri različne načine.

Velika večina centrov, je status invalida po Zakonu o družbenem varstvu duševno in telesno prizadetih oseb priznavala od polnoletnosti naprej, ne glede na vlogo ali če je bila vloga oddana. Manjše število je status invalida po tem zakonu priznavala odvisnosti od zaključka šolanja. Nekateri so 1 mesec po oddaji vloge, drugi pa z dnem oddaje vloge. To je, se pravi, ti štirje načini so takrat bili.

Po našem mnenju, je nesprejemljivo, da so invalidi zaradi različnih praks centrov za socialno delo bili različno obravnavani. Kot nesprejemljivo in brez pravne podlage pa štejemo prakso centrov za socialno delo, ki posameznikom, ki so izpolnjevali pogoje za priznavanje statusa invalida po Zakonu o družbenem varstvu, kategorično niso priznavali statuse invalida po 18. letu, če so se le ti šolali. Po mnenju varuha bi se moral tako status invalida po tem zakonu osebam, ki so imele status učenca, ker so obiskovali posebni program o vzgoji in izobraževanja, nedvoumno priznati z 18. letom. Med obravnavo pobud smo še ugotovili, da mnogi pravice do nadomestila za invalidnost niso uveljavljali, saj so jim uslužbenci centrov dejali, da do te pravice zaradi vključenosti v izobraževalni proces niso upravičeni, pa čeprav je to pravico jasno določal zakon.

Od leta 2019 velja Zakon o socialnem vključevanju invalidov, ki v 3. in 5. členu jasno določa, da so polnoletne osebe z motnjami v duševnem ali telesnem razvoju in še ostale, do nadomestila upravičene ne glede na njihov status oziroma položaj o razmerju do izobraževanja.

Kot varuh človekovih pravic pričakujem, da država in njeno pristojno ministrstvo poiščeta oškodovane invalide in jim v čim krajšem možnem času popravita krivice, ker verjamem, da vsak izmed nas po svojih najboljših močeh se trudi delati dobro, ja, vsi delamo napake in hvala lepa tudi gospodu državnemu sekretarju, za opravičilo in pripravljenost, da bomo to skupaj razrešili.

Hvala lepa.

Najlepša hvala. Sedaj pa k besedi vabim predsednika Nacionalnega sveta invalidskih organizacij Slovenije gospoda Boruta Severja. Izvolite.

Hvala lepa. Lep pozdrav vsem skupaj v mojem imenu. Pozdravljam seveda vas, gospa predsednica, ostale poslanke in poslance in seveda tudi vas gospod Varuh človekovih pravic, gospoda državnega sekretarja in vse ostale gostje in goste.

Uvodoma bom izrazil veselje, da se danes pogovarjamo o temah, ki so izrednega pomena za tiste najtežje invalide, ker se vse premalokrat govori kako najtežji invalidi ali pa invalidi nasploh živijo v izredno težkih razmerah. Socialno stanje invalidov je včasih, ne včasih, praviloma bistveno slabše kot je običajno. Včasih pa je tako kritično, da to kratko malo v nekem takem sodobnem času v naši lepi Republiki Sloveniji, mislim, da je to kratko malo nedopustno.

Veseli me, da danes smo na poti, potem kar slišim tako razumem iz besed državnega sekretarja kot vseh ostalih, da bomo našli neko rešitev, da se pomaga tem res najbolj pomoči potrebnim. Govorim o tistih najtežjih invalidih, ki niso zmožni nekega pridobitnega dela. Ne glede na to ali jih je 10, ali 20 ali jih je 100, treba se je odzvati. Ravno tem ljudem je treba najbolj pomagati.

Veseli me tudi zato današnja razprava, ker je morda to pot, da v nadaljevanju ugotovimo, da je še mnogo drugih drobnih stvari, s katerimi lahko pomagamo tistim, bi rekel, ki so najbolj socialno ogroženi. Naj kar direktno povem, da problematika nadomestil za invalidnost ali pa nadomestil za telesno okvaro in podobno, minimalnih invalidskih pokojnin in podobnih zadev je izredno problematično oziroma ta problem je velik in so odprte še mnoge druge stvari, ki mislim, da se lahko razmeroma hitro rešljive, če bo le volja. Mislim, da ravno ta današnji sestanek kaže oziroma ta seja, da je ta volja in pripravljenost. Upam, da bomo tukaj našli tudi rešitve za druga področja.

Naj povem, da po teh medijskih objavah smo na Nacionalni svet invalidskih organizacij Slovenije prejeli kar nekaj klicev, pozivov, vprašanj na to temo. Ljudje dejansko niso vedeli oziroma so bili morda, ne bom rekel zavedeni. Morda so imeli zgolj napačne informacije. Ravno zato je potrebno opraviti pregled kateri so ti posamezniki. Mnogi najbrž še niti danes ne vedo kljub tem medijskim objavam, da je to neka pravica, ki jim bo olajšala življenje. Zavedajmo se, da je to nadomestilo potrebno zato, ker je invalidnost sama po sebi prinaša bistveno večje življenjske stroške, ki pa jih je treba nekako pokrivati, ob dejstvu, da so pa dohodki invalidov praviloma bistveno manjši kot so običajno.

V nadaljevanju me veseli, da ministrstvo izkazuje ta posluh. Prepričan sem, da se da urediti nek nabor informacij. Bilo je že omenjeno, da obstajajo neki dokumenti. Ja, seveda obstajajo. Ampak najbrž se mora nekdo zavezati, seveda ob sodelovanju tudi z invalidi, da bodo te informacije redno osvežene, obnovljene, da bodo dostopne na vse potrebne načine. Ne govorim morda samo za slepe, gluhe, govorim tudi za osebo z motnjo v duševnem razvoju v lahkem branju, za gluho-slepe seveda na vse potrebne načine. Tako da tudi to je neka informacija oziroma neko zavedanje, ki me veseli, da bo v nadaljevanju tudi tukaj nekaj storjeno.

Tu se lahko dotaknemo tudi tega, da v naši državi imamo mnogo stvari lepo normativno urejeno. V praksi pa pogosto izostajajo neke izvedba ali pa pač posamezne težave, ki jih je potrebno naslavljati na način, kot je bilo prej omenjeno, za dodatek za pomoč in postrežbo morda za slepe. Verjamem, kot rečeno, da bomo tudi v tem primeru uspešno našli neko pot.

Na koncu bi izrazil absolutno podporo vsem štirim predlaganim vsebinskim sklepom. Zdi se mi pa absolutno tudi na mestu podpora petemu sklepu. Mislim, da opravičilo tistim, ki so bili tukaj prizadeti, je absolutno na mestu.

Hvala lepa.