Spoštovane in spoštovani! Pričenjam 25. nujno sejo Odbora za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano in pozdravljam vse prisotne.

Obveščam vas, da so se za današnjo sejo upravičili naslednje članice in člani odbora, Franc Kramar, Boštjan Koražija in pa Jani Ivanuša. Imam pa tudi eno pooblastilo in sicer poslanko Ivo Dimic nadomešča poslanec Blaž Pavlin.

Prehajamo na določitev dnevnega reda seje odbora. S sklicem seje ste prejeli naslednji dnevni red. Predlog zakona o nujnih ukrepih zaradi afriške prašičje kuge pri divjih prašičih, nujni postopek. Ker do pričetka seje nisem prejel nobenega predloga za spremembo dnevnega reda, je ta določen, kot ste ga prejeli s sklicem seje.

Prehajamo torej na obravnavo točke dnevnega reda – PREDLOG ZAKONA O NUJNIH UKREPIH ZARADI AFRIŠKE PRAŠIČJE KUGE PRI DIVJIH PRAŠIČIH.

Predlagateljica predloga zakona je vlada. K obravnavi te točke sem vabil Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano, Zakonodajno-pravno službo, Državni svet, upravo za varno hrano, veterinarstvo in varstvo rastlin, Veterinarsko zbornico Slovenije, kmetijsko, gozdarsko zbornico Slovenije in pa sindikat kmetov Slovenije.

S sklicem seje ste prejeli predlog zakona, naknadno pa ste prejeli še mnenje Zakonodajno-pravne službe, odgovor vlade na mnenje Zakonodajno-pravne službe, mnenje komisije Državnega sveta za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano in amandmaje koalicijskih poslanskih skupin. Danes pa ste na klop prejeli tudi v pregled vloženih amandmajev. Pričenjam drugo obravnavo predloga zakona v okviru nujnega postopka, v kateri bomo opravili razpravo in glasovanje o členih predloga zakona.

Na začetku dajem besedo dr. Jožetu Podgoršku, ministru za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano, za dopolnilno obrazložitev predloga zakona.

Hvala lepa, predsedujoči. Spoštovane poslanke in poslanci, vsi ostali gostje.

Naj uvodoma začnem nekako stavek pa se je začelo. Če smo govorili nekaj časa, da ta odbor ni imel dela zato, ker ni bilo s kmetijskega resorja nobenega zakona, je to prvi zakon, ki smo ga v mojih, zdaj sedmem, mislim, da je osmi teden mojega ministrovanja že prišel Državni zbor. Naj omenim, da imamo na vladi že sprejet še en zakon, ki govori o posestvih in izobraževalnih inštitucij, in na vlado je že odromal že tudi tretji zakon, ki govori o t.i. nagradi za Zlato čebelo. Torej odbor bo imel kar nekaj dela v bodoče in sem tudi sam ponosen na ekipo, ki jo imamo, da smo bili sposobni v tako kratkem času od nastopa mojega ministrskega staža že narediti, se mi zdi, prve pomembne korake. No, in eden od teh je zagotovo, tudi moja čisto prva prioriteta je bil zagotovo ta zakon, zakon, ki govori o ukrepanju v primeru bolezni, ki jih rečemo afriška prašičja kuga. Ker še tega ne dobimo. Minister sem postal na dan, ko je bila razglašena epidemija zaradi covida. V tem času smo dobili že / nerazumljivo/ influenzo, torej ptičjo gripo. Samo še afriška prašičja kuga mi manjka, potem pa lahko začnem na lotu špilat, ker bom ziher zadel. Ampak tako je. Za to sem minister, da odgovarjamo na te najtežje rešitve.

Ne bežimo od naše odgovornosti in, torej malo za šalo malo zares, ta zakon je že prvi odgovor. Upam, da bomo z njim lahko preprečili, da bi afriška prašičja kuga prišla v Slovenijo in bistvo tega zakona je predvsem v tej smeri, torej preprečiti, da bi afriška prašičja kuga prišla v prostore na območje Republike Slovenije. In pa v nadaljevanju, če se to zgodi, tudi ukrepamo z ukrepanji čim bolj zajeziti to bolezen in v nadaljevanju tudi čim bolj učinkovito preprečiti prenos bolezni iz divjih prašičev na domače reje prašičev, ker je prašičereja že v tem trenutku v zadnjem mesecu izjemno v izjemno težki situaciji zaradi padca cen in bistvenega zmanjšanja prodaje, torej bi nam ta kuga povzročila verjetno še večje izjemne težave v tem sektorju.

Naj omenim, da smo zaenkrat še vedno bolezni prosti, država prosti te bolezni, da nam se najbolj približuje s strani Madžarske, da je sicer tudi v Srbiji, v Nemčiji in tako naprej, skratka nekako smo obkoljeni s to boleznijo, da se je širjenje bolezni upočasnilo tudi zaradi covida in zmanjšanja migracij ljudi, kar dokazuje, da smo tudi ljudje veliki prenašalci, pa ne zaradi tega kot bi se okužili in prenašali, ampak zaradi našega ravnanja, ker če nekje v naravno okolje odvržemo neko divjačinsko domačo salamo, ki je bila morebiti okužena s to afriško prašičjo kugo in potem to seveda poje divji pujs, pride do okužbe. In tako so se tudi v Evropi zgodili največji preskoki na največje razdalje. In tudi zato, naj omenim, že vsaj zadnji dve leti tudi mi v času sezonskih del v kmetijstvu tudi v jezikih tistih, ki prihajajo v Slovenijo delat, Romuni in tako naprej, opozarjamo na pomen te higiene, torej da ne odlagamo, ne odmetavamo hrano v neko naravno okolje, ker to res predstavlja veliko tveganje. Zaenkrat smo bili s temi zgolj preventivnimi akcijami osveščanja kot kaže uspešni in bolezen še ni prišla do nas.

Zdaj pa nazaj k temu zakonu. Kot sem že omenil, zakon predvsem prinaša ukrepe za to, da preprečujemo prehod bolezni v Slovenijo, torej upamo, da bomo s pomočjo tega, tudi s pomočjo tega zakona uspešni čim daljše obdobje, da bomo čim dlje lahko govorili, da smo država prosta te bolezni. Naj omenim, da je sam zakon nekako sestavljen iz štirih poglavij.

Prvo poglavje je bolj s splošnimi določbami prvega poglavja. Splošne določbe prvega poglavja stopijo v veljavo takoj po uveljavitvi zakona. In to so imenovanje strokovne skupine, priprava načrta ravnanja za lovce, ozaveščanje in ureditev mest za odstranjevanje odpadkov na počivališčih ob prometnicah, objava medijev glede tveganja v zvezi z afriško prašičjo kugo in ukrepov, postavitev ograj na kmetijskih gospodarstvih za preprečevanje stika domačih in divjih prašičev ter usposabljanje tudi nekaterih izvajalcev ukrepov. Kot sem že omenil, to začne veljati takoj, ko bo zakon vstopil v veljavo.

Ostala poglavja, torej poglavja 2, 3, 4, bom še pa od njih več majčkeno sam v nadaljevanju, pa potem me bo dopolnila tudi Uprava za varno hrano, tukaj je namestnik direktorja z nami in sodelavci, ostali ukrepi pa se začnejo uveljevati oziroma stopijo v veljavo kasneje, v nekaterih primerih tudi s sklepom vlade. V kolikor se nam bo bolezen še bolj približevala oziroma bo bog ne daj bolezen že tudi v Sloveniji. Skratka, drugo poglavje oziroma prva stopnja ukrepov so ukrepi, ki jim rečemo nujni ukrepi za preprečevanje in zgodnje odkrivanje afriške prašičje kuge. Ti ukrepi začnejo delovati, začnejo veljati oziroma jih začnemo uveljavljati takrat, ko o tem s sklepom generalnega direktorja uprave ta sklep torej podpiše. To pomeni, s tem sklepom se določi visoko stopnjo ogroženosti na podlagi epizootioloških razmer glede afriške prašičje kuge v sosednjih državah in glede na stopnjo ogroženosti naj bi bil sklep generalnega direktorja izdan zelo kmalu po uveljavitvi tega zakona. Torej, mi predvidevamo, da če bo v naslednjem tednu tudi zakon sprejet na izredni seji v Državnem zboru, da bi že en del tega zakona tudi s sklepom generalnega direktorja začeli veljati že v januarju naslednjega leta.

In sicer, kateri so ti ukrepi, ki jih lahko direktor uveljavi? Prepoved prejemanja in odpreme živih divjih prašičev na drugi lokaciji, intenzivni odstrel divjih prašičev, torej odvzem iz naravnega okolja, prepoved in omejitev krmljenja na krmiščih, biovarnostni ukrepi v zvezi z lovom in pa ustrezno ravnanje z najdenimi poginulimi divjimi prašiči. Dodatni ukrepi so določeni v tretjem poglavju tega zakona, in sicer so to ukrepi v primeru visokega tveganja zaradi prisotnosti afriške prašičje kuge ob državni meji. Torej, generalni direktor uprave na podlagi državnega središča za nadzor bolezni s sklepom določi območje visokega tveganja, ki je območje seveda ob državni meji, ker zaenkrat še bolezni nimamo in zato bomo ob državni meji poskušali narediti vse, da v Slovenijo ne pride. Torej, določimo območje visokega tveganja ob državni meji, na katerem se za zmanjšanje vnosov bolezni iz sosednjih držav izvaja eden ali več ukrepov iz 21. člena tega zakona, in sicer, kaj določa ta člen, kateri ukrepi se lahko izvajajo. Prepoved lova, prepoved omejitev krmljenja na krmiščih, aktivno iskanje poginulih prašičev, izredni odstrel, uporabo / nerazumljivo/, prepoved iztrebljanja divjih prašičev, ustrezno ravnanje z najdenimi, poginulimi in odstreljenimi divjimi prašiči, prepoved oziroma omejitev prometa z živimi divjimi prašiči, svežim mesom in pripravki, ukrepi v rejah domačih prašičev in divjih prašičev v oborah, postavitev ograj oziroma odvračal za preprečevanje prostorskih premikov divjih prašičev, omejitev ali prepoved izvajanja kmetijskih, gozdarskih ali drugih aktivnosti za neko časovno obdobje, in pa tudi drugi ukrepi, potrebni za nadzorovanje in izkoreninjanje afriške prašičje kuge.

V 4. poglavju tega zakona pa so določeni ukrepi za obvladovanje in izkoreninjenje afriške prašičje kuge pri divjih prašičih, torej v primeru, ko bolezen že dobimo. In sicer tukaj najprej opredeljujemo območja z omejitvami, ki ga razdelimo na ožje območje in pa tudi, ožje območje, ki mu rečemo okuženo območje, torej tam, kjer se je afriška prašičja kuga pojavila, in pa potem v nadaljevanju tudi v širše območje, ki se mu reče nadzorovano območje, kjer so, v kateri se že tudi lahko izvajajo eni ali več ukrepov iz tega 21. člena, kot sem že prej jih tudi naštel. Glede na to, da ta zakon predvideva tudi postavitve nekaterih ograj oziroma odvračeval za preprečevanje prostorskih premikov divjih prašičev. V tem delu tudi posegamo v lastninsko pravico lastnikov zemljišč, zato mora ta ukrep odrediti Vlada, torej za postavitev, torej za poseg v lastninsko pravico bo lahko samo s sklepom Vlade bomo lahko to izvajali. Vseeno menimo, da je ukrep sorazmeren in tudi utemeljen z javnim interesom, saj bi, kot sem že omenil, izbruh afriške prašičje kuge pomenil resno grožnjo za našo prašičjerejo.

Torej Vlada lahko odredi tudi ukrepe, ki se nanašajo na omejitev, prepoved izvajanja kmetijskih ali drugih, gozdarskih ali drugih aktivnosti v naravnem okolju, predvsem z namenom, da ne dodatno ne plašimo divjih prašičev in jih sami ne gonimo v neke migracije, ampak da jih pustimo čim bolj na lokalnem okolju, zato da se nam bolezen ne širi. Pri tem naj omenim, da smo se skladno z usklajevanjem, tudi z deležniki, nevladnimi organizacijami vseeno odločili, da je sanitarna sečnja v gozdovih dovoljena, tudi zaradi tega, ker nam sicer tam grozi potem druga težava, medtem ko – to je težava razvoja podlubnikov in lahko nastaja na gozdarstvu še ravno tako visoka škoda in zato tisto omogočamo, medtem ko v primeru teh najožjih območjih bi bila v nekih primerih redna sečnja lahko za krajše časovno obdobje prepovedana, zato, da se lahko izvedejo vsi ukrepi in da nam bolezen ne uhaja iz nekih okolij.

Naj omenim, da tukaj zakon po našem mnenju po našem mnenju pripravlja dobro podlago za ravnanje, ravno tako pa je pomembno, da povemo tudi to, da v kolikor se pa kmetijska gospodarstva, kmetje, državljani, sprehajalci v gozdu in ne vem še kdo, ne bodo držali biovarnostnih ukrepov in tako naprej. Nam pa noben zakon tega ne more pomagat, zato tudi tukaj apeliram na vse nas, da bomo poskušali preko svojih komunikacijskih poti vendarle opozarjat na to, da se v naravnem okolju odgovorno obnašamo in da vendarle poskušamo preprečiti vnos te bolezni v Slovenijo in potem tudi širiti na druga območja, predvsem pa na kmetijska gospodarstva. In tukaj tudi pozivamo vse rejce, da že čimprej pričnejo opravljati, čim prej začnejo izvajati vsaj tiste biovarnostne ukrepe, ki jih v tem trenutku lahko. Torej naj ne prehajajo, naj ne od lova na divje prašiče potem v domač hlev in tako naprej. Skratka, teh biovarnostnih ukrepov je zelo veliko, ravno tako ogledi hlevov, enega, drugega in tako naprej, so lahko kar pomembni načini prenosa te bolezni. Zato res apeliram na vse, da ne glede na zakon spoštujemo že sedaj čim več teh preventivnih ukrepov, biovarnostnih ukrepov, kar seveda sem prepričan, da si kmetijska gospodarstva to želijo, ker nobeno si ne želi dobit bolezni na svojo kmetijo, ker to bo predstavljalo resno težavo na tem kmetijskem gospodarstvu in v tistem okolju, kjer se bo bolezen pojavila.

Toliko na kratko z moje strani. Predsednik, če dovolite, bi dali še Upravi za varno hrano besedo za par dodatnih pojasnil, kolikor je potrebno.

Ja, hvala lepa.

Gospod Drofenik, želite še vi besedo?

Izvolite.

Lep pozdrav. Spoštovani gospod predsednik, poslanke in poslanci, gospod minister!

Torej moram povedati in priznat, da je minister v bistvu predstavil zakon zelo podrobno in natančno, in verjetno, ko ga gledate in ga imate pred sabo na mizi, ugotavljate, da gre za nek poseben akt, ker je zelo specifičen, z zelo veliko podrobnostmi, precej tehničnimi elementi, vendarle bi že rad enkrat poudaril to, kar je bilo že izpostavljeno, da govorimo o verjetno eni najbolj nevarnih bolezni za prašiče. Mislim, da je ocenjena kot najbolj nevarna. Ne zato, ker je izvor v virusu, s katerim se zadnje čase ukvarjamo na splošno, ampak zato, ker proti njej nekih profilaktičnih ukrepov v obliki cepljenja ali česa podobnega praktično ni in so seveda ukrepi za njeno preprečevanje, izkoreninjene praktično in izključno vezani na implementacijo biovarnostnih ukrepov in seveda tudi preprečevanje vnosa bolezni.

Ključno, kar si želimo s tem zakonom je, da preprečimo, da bi bolezen dejansko sploh prišla v našo državo. Seveda si tega ne moremo napovedati ali pa, tega ne more napovedat nihče, ali bo bolezen dejansko prestopila meje, zaradi tega, ker se lahko širi na tako različne načine in seveda, vektorji, s katerimi se širi, so različni, nenazadnje, kot je bilo že povedano, je lahko to tisti, sam človek, potem, hrana, ki je, vsebuje virus, potem pa seveda glavni problem, ki ga ima trenutno Evropa v primeru afriške prašičje kuge je ta, da se ta bolezen širi po populaciji divjih prašičev in naj samo povem, da države, ki to afriško prašičjo kugo imajo, imajo velike težave z zagotavljanjem oziroma z ukrepi, s katerimi učinkovito preprečujejo njeno nadaljnje širjenje in izkazalo se je, da samo tiste države, ki so dejansko posegle po zelo rigoroznih ukrepih, po depopulaciji prašičev divjih, po vzpostavitvi ustreznih zaščitnih con, so nekako bile na dobri poti in tudi v nekaterih primerih uspele bolezen izkoreniniti.

Tako da, še enkrat, nekako polagam na srce, da bi zakon, v kolikor bo seveda sprejet naslednji teden, pomenil dejansko možnost, da se v najkrajšem možnem času začnejo izvajati ti preventivni ukrepi, ki so še kako pomembni, da zaščitimo Slovenijo pred morebitnim vstopom virusa. Naj samo še dodam, da prenos virusa na populacijo domačih prašičev lahko pomeni katastrofo za slovensko prašičerejo, ki, kot je bilo že tudi povedano, ni v ne vem kako ugodnem in zavidljivem položaju, tako da…

Zdaj, to je z moje strani vse, hvala za besedo.

Hvala lepa, gospod Guček, za vaš prispevek. Se opravičujem za prejšnje napačno poimenovanje, ampak maske otežujejo prepoznavo.

Imam še eno obvestilo, in sicer, iz kvote Poslanske skupine SMC, bo na seji prisotna poslanka Monika Gregorčič.

Zdaj bi dal besedo predstavnici Zakonodajno-pravne službe, mag. Saši Bricelj Podgornik.

Izvolite.

Hvala za besedo.

K predlogu zakona smo podali pisno mnenje, z vidika njegove skladnosti z Ustavo, pravnim sistemom in zakonodajno tehničnega vidika. Uvodoma bi najprej povedala, da so vloženi amandmaji, ki odpravljajo nekatere nomotehnične pomanjkljivosti oziroma posamezne neusklajenosti. Nanje nimamo pripomb. Zato bom izpostavila tiste pripombe, ki niso upoštevane in so bistvene, ter so večinoma vsebovane že v okviru uvodnih pripomb pisnega mnenja.

Najprej neusklajenost naslova predloga zakona s terminologijo Ustave. Nujni ukrepi so namreč termin, ki je ustavnopravno pridržan z vsebino zakonov, glede katerih ni dopustno razpisati referenduma, ter za primer vojnega in izrednega stanja iz 90. oziroma 92. člena Ustave. V veljavnem pravnem sistemu trenutno ni zakona, ki bi v naslovu vseboval ta termin. Iz same vsebine predlaganih rešitev tudi ne izhaja takšna nujnost ukrepov. V Sloveniji namreč trenutno ni potrjenega primera te bolezni, predlagane rešitve vsebujejo preventivne ukrepe, ter ukrepe ob morebitnem pojavu bolezni, kar je v tem trenutku še bodoče negotovo dejstvo. Tudi roki, določeni v predlogu zakona ne izkazujejo nujnosti, saj je določen splošni 15. dnevni uveljavitveni rok, prav tako pa so določeni roki za opravo nekaterih ravnanj, na primer najkrajši je 30 dni, najdaljši je 6 mesecev. Mogoče samo, da ne bo narobe razumljeno – ZPS se ne opredeljuje do pomena in posledic te bolezni. Naše pripombe so izključno iz pravnega vidika.

Nadalje, neusklajenost zaradi vključitve vsebine podzakonske narave. Predlog zakona vsebuje namreč precej rešitev, ki po svoji vsebini ne predstavljajo zakonske materije in bi morale biti umeščene v podzakonske akte. Ob tem predlog zakona ne vsebuje niti ene pooblastilne določbe za podzakonsko urejanje, kar tudi že samo po sebi nakazuje na »prenormiranost« predlaganega besedila. Se pravi, prepodrobno urejanje. Iz 3., 87., 120. in 153. člena Ustave izhaja, da podzakonski predpis ne sme vsebovati materije, ki je predmet zakonskega urejanja, ker to sodi v zakonodajno pristojnost oziroma da zakon ne sme vsebovati podrobnosti, ki spadajo v podzakonski predpis, ker to sodi v pristojnost izvršilne veje oblasti. Najbolj očitno se to kaže v predlogu zakona pri navedbi konkretne opreme, kot so vreče oziroma banice za prenos oziroma prevoz poginulih divjih prašičev, tablični računalniki, pametni telefoni, vozila pick up z nepropustno nadgradnjo in vitlom, štirikolesniki, prikolice za prevoz štirikolesnikov, prikolice za štirikolesnike za prevoz kadavrov v gozdu, tehtnica za tehtanje poginulih divjih prašičev. Takšno normiranje v zakonu je v nasprotju z vsemi prej navedenimi določbami Ustave. Zakon ne more biti in tudi ne sme biti kot točka vem, kjer je vse na enem mestu.

Potem pripombo smo podali tudi z vidika sistemskega zakona o javnih financah. Predlog zakona namreč v številnih členih določa, da se sredstva za izvajanje posameznih nalog upravnih organov zagotavljajo iz proračuna oziroma da upravni organ izplača določena sredstva iz proračuna Republike Slovenije. Glede nato, da že Zakon o javnih financah določa, da se sredstva proračuna uporabljajo za financiranje funkcij državnih in občinskih organov za izvajanje njihovih nalog in tudi v višini, ki je nujna za delovanje in izvajanje teh nalog se zastavlja vprašanje namena in potrebnosti vključevanja takšnih določb v predlog zakona.

Podali smo tudi pripombo z vidika hierarhije pravnih aktov. Predlog zakona se pogosto sklicuje na druge predpise, pri čemer je ta sklic v določenih primerih ustrezen, se pravi sklic na vpisno navedbo posameznega zakona, v številnih določbah pa je premalo določen in bi ga bilo treba konkretizirati. Pri tem je treba upoštevati hierarhijo pravnih aktov, ki zahteva skladnost podzakonskih in drugih aktov zakonom, se pravi se mora sklic nanašati na zakonsko ureditev in ne morebiti na podzakonsko, saj mora imeti ta vedno vsebinsko podlago v zakonu.

Nadalje, smo tudi opozorili na upoštevanja zahtev ustavnega načela legalitete. Najprej v povezavi z določanjem in trajanjem ukrepov. Glede tega je v mnenju opozorjeno, da bo učinkovanje posameznih določb zakona in ukrepov iz tega zakona vezana na podzakonski akt, se pravi sklep generalnega direktorja uprave oziroma vlade. In zato je še posebej pomembno zagotoviti upoštevanje zahtev načela legalitete in v tem okviru določiti čim bolj jasen in čim bolj določen vsebinski okvir za presojanje izdaje tega akta. Se pravi, za določitev časovnega obdobja trajanja ukrepov in tudi območij. Iz zakona mora biti jasno razvidno časovno omejenost ukrepov in sorazmernost, se pravi da lahko ukrepi trajajo le toliko časa, kot je nujno potrebno za zagotovitev namena oziroma cilja posameznega ukrepa na določenem območju. Glede na to, da predstavljajo nekateri ukrepi, tudi bolj ali manj intenziven posege v človekove pravice in temeljne svoboščine, je opozorjena tudi na periodično preverjanje sorazmernosti določenih območij in posameznih ukrepov, kot podlago za njihovo morebitno prilagoditev oziroma spremembo oziroma trajanje. Na zahteve ustavnega načela legalitete smo opozorili tudi v zvezi z opredelitvijo posameznih ukrepov in sicer kot že rečeno, se v predlogu zakona daje pravna podlaga za uvedbo nekaterih omejitev ali prepovedi, ki lahko pomenijo intenzivnejši poseg v človekove pravice in temeljne svoboščine, zato je v mnenju dano opozorilo, da bi bilo treba nekatere te ukrepe ponovno skrbno preučiti in čim bolj določno opredeliti zakonski okvir teh ukrepov. Določeni ukrepi so namreč preohlapni in pomensko odprti.

Na primer 5. točka 47. člena se nanaša na prepoved ali omejitve gibanja in drugih aktivnosti, ki imajo lahko za posledico širjenja bolezni. To je tudi še posebej pomembno v povezavi z izvajanjem nadzora, ter prekrškovnimi določbami. Glede nato, da je ravnanje v nasprotju s takšno prepovedjo ali omejitvijo opredeljeno tudi kot prekršek, smo opozorili tudi na načelo zakonitosti in pa načelo določnosti, ki zahtevata, da mora biti prekršek določen tako, da je povsem jasno za kršitev katere norme gre in tudi v kakšnem obsegu je ta kršitev sankcionirana kot prekršek. In če je materialna določba opredeljena tako odprto, potem te zahteve niso upoštevane.

Pripombo smo podali tudi z vidika načela pravne varnosti, in sicer glede nekaterih določb, ki določajo zelo široko izjemo od uporabe velikega števila zakonov, ki sicer na sistematičen način in celovito urejajo posamezna področja, in tudi prostorskih aktov v zvezi z določanjem ureditve, ki pomeni odstop od sistemske ureditve, je treba vedno upoštevati, da je zaradi načela pravne varnosti in tudi splošne enakosti pred zakonom določanje izjem dopustno v strogo omejenem obsegu in restriktivno, se pravi ne kar v celoti, pri izčrpno podanih stvarnih razumnih in utemeljenih razlogih.

Nazadnje je treba še opozoriti na ureditev z vidika posega v lastninsko pravico, in sicer gre za določbo 37. člena, ki določa, da morajo lastniki zemljišč dopustiti postavitev, uporabo ter vzdrževanje ograj in odvračal, pri tem uprava lastnike zgolj obvesti o razlogih za poseg na zemljiščih po osrednjem spletnem mestu državnega spletišča in na krajevno običajen način, torej niti ne neposredno njih. V mnenju smo opozorili, da po vsebini to predstavlja poseg v lastninsko pravico iz 33. člena Ustave, Ustava v 69. členu, ki ureja razlastitev, določa, da se lastninska pravica na nepremičnini lahko v javno korist odvzame ali omeji proti nadomestilu v naravi ali odškodnini pod pogoji, ki jih določa zakon. Iz ustavno-sodne judikature izhaja, da se to lahko opravi le v postopku, v katerem se za konkreten primer ugotovi, ali so ti pogoji izpolnjeni in v katerem sta zagotovljeni tudi sodno varstvo in pa nadomestilo v naravi ali odškodnina.

V skladu z ustaljeno ustavno sodno presojo tudi Ustava ne dopušča, da bi zakon imel kar neposredne razlastitvene ali omejitvene učinke. Tega menimo, da se očitno zaveda tudi predlagatelj, saj je potem v 41. členu predviden institut ustanovitve služnosti v javno korist, vendar le za primere, če je zaradi postavitve ograj in odvračal potrebna trajnejša in nepretrgana uporaba zemljišč, ki otežuje redno rabo in traja dlje kot 24 mesecev, zato smo v mnenju tudi opozorili, da časovno trajanje posega v lastninsko pravico in njegove narave ne spremeni, zato bi morali veljati enaki ustavni standardi.

Glede te rešitve je treba sicer še povedati, da ureditev nekako povzema ureditev iz Zakona o nadzoru državne meje, glede katere pa smo prav tako v zakonodajnem postopku opozarjali na to ustavno spornost.

Hvala lepa.

Hvala tudi vam.

Sprašujem, če želi besedo predstavnik Državnega sveta, gospod Zupančič? Ga ni. Želi besedo predstavnik Kmetijsko-gozdarske zbornice Slovenije? Gospod Žveglič, izvolite.

Hvala, predsednik, za besedo. Najprej lep pozdrav vsem skupaj v imenu Kmetijsko-gozdarske zbornice. Prvič sem v tej funkciji med vami, zato imam tudi malo treme pa prosim, da mi tudi, če bo potrebno, kaj oprostite.

Jaz bi še enkrat tudi na začetku to poudaril, da si v Kmetijsko-gozdarski zbornici želimo, da tega zakona ne bi bilo potrebno ali pa izvedba tega zakona sploh ne bi bila potrebna. Se pravi, to pomeni, da bomo ostali prosti bolezni afriške prašičje kuge. Kajti če bo ta bolezen nastopila v Sloveniji, potem seveda slovenski prašičjereji ne more pomagati njihov zavetnik prašičerejcev, se pravi sveti Anton, ampak tudi njegov šef ne več.

Zdaj, mi se sicer s predlagano vsebino zakona načeloma strinjamo, imamo seveda določene pomisleke. Ti pomisleki pa so, da zakon predvsem opredeljuje dejstva, kaj bo in kako se bo delalo, ko bomo okuženi, ko pride, ko nastopi. Takrat bo seveda že veliko prepozno in smatramo, da bi se dalo še določene ukrepe izvesti že prej iz preventive. Tako, da bom povedal pač nekaj naših teh pomislekov, čeprav kako bo šla potem dikcija v zakonu, je druga stvar.

Potrebno bi bilo tukaj notri že tudi navesti za ograje in tako naprej že za kmetije, za tiste kmetije, ki imajo prašiče, da bi se te stvari že zdaj iz preventive začele delati.

Dalje, ko bo, bom rekel to, kar bi bilo potrebno narediti prej, bi bilo nujno poseči v populacijo divjega praišča pred izbruhom, da zmanjšamo tudi ta vektor tega, to bojazen, da se potem veliko hitreje širi. Se pravi, manj kot bomo imeli divjih prašičev, lažja bo potem zajezitev, če slučajno do tega pride.

Potem bi bil seveda tudi smotrn razmislek okoli populacije divjih zveri, sploh na tistem območju, kjer je veliko divjih prašičev. Kajti z napadom divjih zveri se potem prašiči razkropijo, iščejo svoje nove teritorije in tudi ta okuženost je večja.

Druga stvar, se pravi v Kmetijsko-gozdarski zbornici imamo tudi strokovne službe t.i. živinorejsko službo, selekcijsko službo. In ta služba, če že enkrat pride do tega, bi morala dobiti vse podatke na enem vpogledu, kje so tiste stvari, da nebi slučajno strokovni delavec, ki hodi od kmetije do kmetije, bil tudi sam vektor in lahko tudi prenašalec.

V redu, da se dovoljuje nemotena sanitarna sečnja na teh območjih zatiranja podlubnika, kajti drugače bi bilo treba še razmišljati o teh problemih.

Tudi okoli posegov v lastninsko pravico seveda jaz mislim, da je potrebno z lastniki tistih zemljišč najti dogovor in urediti služnost. Saj mislim, da to nebi mogel biti tak problem.

Druga stvar pa seveda še nekaj. Tudi potem, če bomo prišli tako daleč, da bomo morali po domače povedano uničevati ali pa uničiti čredo prašičev na kmetijah, se pravi, da mora biti tudi ta vrednost, kaj je plemenska žival, ne samo po nekih zadevah, kajti to lahko je tudi potem seveda, so še lahko osebne katastrofe.

Še enkrat, no, jaz upam, da bo, bom rekel to delo, če me razumete, kaj hočem povedati okoli tega zakona, zaman. Ne bo pa zastonj, ne? Seveda, če si kdo, si seveda v Kmetijsko-gozdarski zbornici in slovenski rejci in slovenski kmetje pa res ne želimo prisotnosti afriške prašičje kuge in smo zelo zaskrbljeni nad tem, kajti že tako smo zaradi pojavov v drugih državah fejst tepeni na ekonomskem področju.

Hvala lepa.

Hvala tudi vam.

Sprašujem, če želi besedo predstavnik Veterinarske zbornice Slovenije.

Gospod Podpečan, izvolite.

Hvala lepa. Spoštovani predsedujoči, spoštovane poslanke in poslanci, spoštovani gospod minister, spoštovani kolegi iz Uprave za varno hrano.

Seveda, kot je povedal tudi predsednik Kmetijsko-gozdarske zbornice, nihče izmed nas si ne želi, da vstopi virus v populacijo divjih prašičev, še manj domačih prašičev. Kot je omenil minister, se pa seveda ta krog zateguje in ravno zato smo danes tukaj, ravno zato je ta zakon pomemben. In Veterinarska zbornica ga dejansko podpira predvsem v luči pravočasnega in pa promptnega ukrepanja ne samo ob pojavu, ampak že tudi prej, zato smo danes tukaj.

Mi opozarjamo v tem kontekstu tudi z našega stališča na izjemen pomen mreže javne veterinarske službe, veterinarsko-higienske službe, diagnostike in nadzora. Vse to mora biti omogočeno s strani države. Stroka seveda ima znanje, stroka ima možnosti, da vse to izpelje. Država jo pač mora podpreti. Javnost želimo, da bo to razumela, ker edino na ta način lahko obvladujemo posebno nevarne kužne bolezni, kar afriška prašičja kuga nedvomno je.

Hvala lepa.