Članice in člane odborov, vabljene ter vse ostale lepo pozdravljam. Pričenjam 25. nujno sejo Odbora za pravosodje.

Ob začetku skupne seje vse lepo porosim, da tekom celotne seje vzdržujete predpisano medsebojno razdaljo ter nosite zaščitno masko. članice in članice obeh odborov prosim, da preverite ali imate s seboj prenosne identifikacijske kartice za glasovanje.

Na seji Odbora za pravosodje nimam opravičenih, imam pa dve pooblastili, in sicer gospa Suzana Lep Šimenko na Odboru za pravosodje nadomešča poslanko Evo Irgl ter poslanca Monika Gregorčič nadomešča poslanko Matejo Udovč.

Sedaj pa dajem besedo predsedniku Odbora za notranjo politiko, javno upravo in lokalno samoupravo mag. Branku Grimsu.

Izvolite.

Spoštovani, začenjamo 35. nujno sejo Odbora za notranje zadeve, javno upravo in lokalno samoupravo.

Opravičenih danes ni, zato pa poslanec mag. Dejan Kaloh nadomešča poslanko Anjo Bah Žibert, poslanka Monika Gregorčič nadomešča poslanko Janjo Sluga, poslanka mag. Meira Hot nadomešča poslanko mag. Bojano Muršič in poslanec Jani Ivanuša nadomešča poslanca Dušana Šiška.

Glede dnevnega reda ni bilo pripomb, tako da ugotavljam, da je dnevni red tak kot je bil poslan s sklicem seje.

Zdaj pa vračam besedo gospodu Pavlinu.

Prosim.

Hvala.

Prehajamo na 1. TOČKO DNEVNEGA REDA, TO JE JAVNOST SODB IN VPRAŠANJA ZAUPANJA V SODSTVO.

S sklicem ste sprejeli zahtevo poslanske skupine SDS za sklic nujne seje obeh odborov z dne 25. 11. 2020 in je bila objavljena na spletnih straneh Državnega zbora s sklicem. Skupna seja je s soglasjem predlagatelja zahteve izvedena po preteku poslovniškega roka.

a sejo so bili vabljeni s sklicem naslednji: v imenu poslanske skupine predstavniki poslanske skupine SDS; Ministrstvo za javno upravo, ki ga bo predstavljal Boštjan Koritnik, minister; Ministrstvo za notranje zadeve, ki ga bo predstavljal državni sekretar Franc Kangler; Ministrstvo za pravosodje; potem Informacijska pooblaščenka; Vrhovno sodišče, ki ga bo predstavljala Tina Brecelj; potem je bil vabljen generalni državni tožilec, v imenu katerega bo prisoten gospod Butala; potem je bil vabljen red. prof. dr. Matej Avbelj, rektor Nove univerze, ki je svojo prisotnost opravičil; red. prof. dr. Jurij Toplak, profesor ustavnega, upravnega in finančnega prava na Pravni fakulteti Univerze v Ljubljani in na fakulteti Alma mater Europea; ter Aleksander Pevec, odvetnik v Ljubljani.

Prehajamo na obravnavo 1. točke dnevnega reda. Najprej dajem besedo predstavniku predlagatelja za predstavitev zahteve za sklic nujne seje. V imenu predlagatelja bo zahtevo predstavil mag. Branko Grims.

Spoštovani, vsem še enkrat prav lep pozdrav v imenu predlagateljev.

24. člen Ustave Republike Slovenije je popolnoma jasen. Sojenja so javna in sodbe se izrekajo javno. Izjeme lahko določi samo zakon. Kot izhaja iz novega komentarja Ustave Republike Slovenije se je v preteklosti naša ustavnopravna teorija sicer ukvarjala s tem predvsem z vidika inter pare, se pravi od strank v postopku, da je jasno, da mora biti gradivo dostopno strankam, da morajo biti izkazani pravni interesi. Vendar je tukaj še en vidik, se pravi erga omnes, navzven, to pa je tista najširša javnost. Javnost sodb pomeni, prvič, neko sporočilo, in po drugi strani je sestavni del pravnega reda v najširšem pomenu te besede, predvsem pa omogoča tudi nadzor javnosti nad tretjo vejo oblasti. V ustavnopravni teoriji - primer je eden od učbenikov, ki ga lahko najdete v tej hiši - je jasno določeno, da je pogovor, če želite tudi kritično izražanje v stroki pa tudi v najširši javnosti pa tudi v politiki, če želite, o pravnomočnih sodbah, poudarjam pravnomočnih sodbah, eden od nosilcev, vidikov ali pa celo meril demokratičnosti nekega sistema. V Sloveniji je ta del v zadnjem času čedalje bolj okrnjen. Prepričljivost sodb je edino zagotovilo za zaupanje javnosti v sodni sistem, ker mu daje legitimnost, in obenem je porok, če želite garancija njegovega uspešnega delovanja.

Že nekaj časa se je pojavilo vprašanje javnosti, čeprav imamo tukaj zelo jasen zakon, ki določa, kaj bi moralo biti objavljeno, ki določa, da bi morali biti pač objavljeni deli spisa, se pravi e-vpisnik tudi na internetu in dostopen se pravi preko interneta, vendar se to v praksi ne izvaja. Razlog za to je, da se je v preteklosti že šlo na logiko, po kateri naj bi bili v tem primeru vprašanje javnega interesa, po drugi strani pa je zdaj še tukaj Vrhovno sodišče nadgradilo, če želite, in dopolnilo svojo preteklo sodno prakso v zvezi s razmerji do Zakonom o dostopu do informacij javnega značaja. Glede tega, ker ta zakon izrecno ne določa, da bi se pač vse pravnomočne sodbe objavljajo, niti ne določa podrobnosti v zvezi z objavljanjem tistega, kar se sicer zahteva ostala področna zakonodaja, se je iskalo razloge za to, da se preprosto ni realiziralo tistega, kar je sicer v zakonu že sedaj določeno. S sodnim redom predpisan e-vpisnik tako še vedno ne obstaja.

Problem javnosti sodb je širši kot se zdi na prvi pogled zaradi tega, ker tudi sodbe, zlasti precedenčne sodbe, pomenijo zelo jasen signal, včasih tudi navodilo. Glede tega je posebej izrazit anglo-saksonski pravni sistem, kjer se preprosto reče, da o nečem »there is no law« (še ne obstaja zakon) dokler sodišča s precedenčnimi sodbami samo črko zakona, kot jo razumemo mi, ne pretvorijo v tisto, kar je odločitev tretje veje oblasti, se pravi avtonomnega sodstva. Da pa lahko to učinkuje, pa je popolnoma jasno, da mora biti potem v ustrezni obliki dostopno tudi najširši javnosti. V zvezi z vprašanjem javnosti sodb tako ne moremo spregledati večkratnih kritik in pozivov k spoštovanju načela javnosti tako s strani novinarjev (Peter Jančič in primer Safini) pa tudi še posebej s strani specialistov za ustavno pravo, uglednih pravnih strokovnjakov kot sta dr. Jurij Toplak, prof. dr. Matej Avbelj in pa tudi še nekateri drugi. Prav prof. dr. Jurij Toplak je v posebnem članku opozoril, da je potrebno urediti javnost sodb, kajti sedaj je dejansko pravni red v tem delu, celo ustavni red, če želite, glede na jasno določilo 24. člena Ustave, ki sem ga prej citiral, očitno okrnjeno, v praksi ni v celoti uresničeno in zaradi tega je okrnjen tudi celoten pravni red. Zdaj tudi Vrhovno sodišče po tej praksi ne izvršuje tistega, kar bi pravzaprav od njega pričakovali. Nenavadno pa je, da se zdaj celo Ustavno sodišče v enem delu sklicuje na to pravno prakso. Je pa pač Evropska komisija že opozorila na to pomanjkljivost tudi Slovenijo in v svojem rednem letnem poročilu o vladavini prava izrecno opozorilo, da se v Republiki Sloveniji na spletu sicer objavi večina sodb Vrhovnega sodišča in višjih sodišč, sodbe prvostopenjskih sodišč pa se objavljajo v majhnem obsegu, poleg tega je tudi vprašanje berljivosti objavljenih sodb, ki omogoča razvoj storitev in produktov za uporabnike sodišč na podlagi rešitev umetne inteligence razmeroma nizka. Glede na to, poudarjajo, je treba sodbe sodišč opredeliti kot informacije javnega značaja, ki so jih sodišča vseh stopenj dolžna posredovati v svetovni splet.

Glede na vse povedano zato predlagamo Odboru za notranje zadeve, javno upravo in lokalno samoupravo ter Odboru za pravosodje, da po končani razpravi sprejmeta oba odbora naslednji sklep: »Odbor za notranje zadeve, javno upravo in lokalno samoupravo ter Odbor za pravosodje predlagata Vladi Republike Slovenije spremembo Zakona o dostopu do informacij javnega značaja tako, da se v delu, kjer je v tem zakonu taksativno navedeno, katere informacije javnega značaja je vsak organ dolžan posredovati v svetovni splet, dodajo tudi vse pravnomočne sodbe vseh sodišč na vseh stopnjah razen zakonsko predvidenih izjem«. Katere so te izjeme, upam, je jasno vsem. Gre za tiste primere, ko se zaščitijo šibkejši, predvsem sodbe v zvezi z mladoletniki in še nekateri drugi primeri, kar je najbrž povsem jasno in razumljivo.

S tem bi ta uvodni del tudi zaključil, opozarjam pa, da je vprašanje javnosti sodb, dostopnosti do pač teh informacij, ki so očitno javnega značaja, tudi zaradi spoštovanja ustave, tudi zaradi spoštovanja pravnega reda, nekaj, kar presega samo razpravo na teh dveh odborih in zagotovo terja, da se čim prej pristopi k ustreznim rešitvam, da ne bo več izgovorov, kajti tukaj je jasno, da gre za izgovore, da se v kateremkoli delu krni tisto, kar bi moralo biti samoumevno, saj je eden od temeljev delovanja demokratičnega sistema, to pa je javnost sojenja in seveda javnost izrekanja sodb in pa tudi dostopnost do teh sodb za najširšo javnost v največji možni meri predvsem za vse tiste sodbe, ko pač se na nek način sooblikuje pravni red, kajti če javnosti ni, potem seveda tukaj tudi ni ustreznega nadzora in stvari postanejo nepredvidljive. Problem, ki se pri tem odpira, pa je potem tudi vprašanje tistega, kar bo zagotovo tudi v razpravi – ali se določene stvari skriva zato, ker se jih želi skrivati, ali so za tem določenih razlogi. Zagotovo pa ni ustrezne pravne utemeljitve, kajti ustava, tista ki zavezuje vse in vsakogar, zagotovo nas, zagotovo pa tudi sodišča, je tukaj kristalno jasna: sodbe so javne.

Hvala.

Želi morda besedo predstavnik Ministrstva za javno upravo. Izvolite.

Hvala, predsedujoči. Spoštovani vsi.

Torej 10. člen Zakona o dostopu do informacij javnega značaja torej ureja proaktivno objavo informacij. In to je prvenstveno z vidika transparentnosti postopkov priprave zakonov in drugih predpisov in pa transparentnosti postopkov javnega naročanja so posebej omenjeni, torej tudi razpisna dokumentacija, ureja pa tudi določene splošne informacije, s katerimi je prav, da je javnost seznanjena. Gre za informacije, ki so tudi primerjalno pravno vedno v večini držav javno dostopne, in glede teh pravzaprav ni omejitev dostopa oziroma, kar je bistveno, ne terjajo anonimizacije oziroma posebnega črtanja osebnih podatkov. Torej gre za dokumente, ki so praviloma v celoti javno dostopni in s tem tudi ne predstavlja nobenih stroškov za organe.

Seveda je možno, poudarjamo, v splošnem, torej da je v splošnem namen omogočati proaktivno spletno objavo javno dostopnih informacij, koliko to primerno in mogoče, vendar pa ta 10. člen ZDIZ-a, za katerega nekateri menijo, da bi lahko pokril tudi sodne odločbe, praviloma torej nekako zagovarja proaktivno objavo takih informacij, ki praviloma ne vsebujejo nobenih varovanih podatkov. Sodne odločbe pogosto niso javno dostopne, sploh če gre za kazenskopravno področje, oziroma je to, in to je tisto, kar zagovarjamo na Ministrstvu za javno upravo, treba urediti v področni zakonodaji. Torej v sodnih odločbah je treba poskrbeti za prekritje vseh pač podatkov, ki so varovani iz različnih razlogov. Včasih je treba pri kazenskih prekriti 99 % odločbe, zato je treba smiselnost presojati za različne vrste sodnih določb posebej. Ključno kar je z vidika Ministrstva za javno upravo, ki je, pod kogar sodi ZDI, pa je, da ta 10. člen sodnih odločb ne pokriva. Tako, da, kot rečeno, zagovarjamo to, da se uredi to za sodne odločbe v področnih zakonih.

Hvala.

Hvala.

Želi besedo predstavnik Ministrstva za pravosodje? Želi. Besedo ima mag. Liljana Kozlovič.

Izvolite.

Hvala, predsedujoči, za besedo. Spoštovane poslanke, poslanci in pa seveda tudi vsi prisotni.

Prepričana sem, da nihče v tej dvorani danes ne nasprotuje transparentnosti, vprašanje pa je, kako jo kdo pojmuje. Da, sigurno prepričljivost sodb je zagotovilo za zaupanje javnosti v sodni sistem, transparentnost pa pomeni nadzor nad izvajanjem funkcij oblasti. In v tem primeru gre za pravico državljanov do obveščenosti o delovanju in izvajanju sodne oblasti, ki se v skladu s 3. členom Ustave izvaja v imenu ljudstva.

V zahtevi za sklic današnje seje odborov sta v ospredju izpostavljeni vprašanji javnosti sodb in zaupanja v sodstvo. Na Odboru za pravosodje se je prejšnji teden pri obravnavi amandmaja, s katerim se je v Zakon o kazenskem postopku umestilo dostopnost javnosti na podlagi Zakona o dostopu informacij javnega značaja pokazalo, da imamo nosilci oblasti, pravni strokovnjaki in tudi naslovljenci pravne dolžnosti o posameznih pravnih pojmih, ki v sebi nosijo vsebino točno določene pravice, zelo različna mnenja. Govora je bilo o razmerju med pravico do vpogleda v spis in pravico do informacij javnega značaja v širšem pomenu, torej o transparentnosti in zaupanju v sodstvo. Pravo ni statično in pravna teorija pogosto posameznemu institutu da povsem novo vsebino, kar se je zgodilo tudi v primeru človekove pravice javnosti sojenja. Pomembno pa je, da v danem trenutku varuje vrednostni sistem določene družbe in obenem zagotavlja tudi pravno varnost.

Kot pravnica in kot ministrica imam o vsebinah, ki bodo danes na mizi, svoje stališče. Sem zagovornica odprtosti družbe, napredka in razvoja. Enako tudi na pravosodnem področju, kjer je, kot tudi predlagatelj ugotavlja, že pravno normirana objava sodb. Prepričana sem, da bo tudi danes razprava raznolika in težko poenotena. Na mizi so institut javnosti sojenja, informacije javnega značaja in objava sodb.

Sodbe so in bi morale biti na zahtevo, torej po posebnem upravnem postopku, dostopne javnosti kot informacije javnega značaja. Zakonodajalec je bil pri tem zelo jasen. Ni izvzel sodstva iz Zakona o dostopu do informacij javnega značaja in tudi ne sodnih spisov, pa tudi tožilskih ne. Izvzel je le podatke, za katere je mogoče pravno argumentirano dokazati, da so izjema od splošnega pravila, po katerem so vsi podatki javnosti neomejeno dostopni. Primerjalni pogled po državah članicah kaže na zelo različen sistem ureditve, kajti ta vsebina ni povsem harmonizirana. V določenih državah je sodstvo v celoti izvzeto iz dostopa javnosti, ponekod le sodni spisi. Slovenija se je pri pripravi zakona odločila za visoko stopnjo transparentnosti in varuje le posamezne podatke. Če je taka odločitev v preteklosti pomenila objavo vseh javno dostopnih podatkov na fizični oglasni deski, se danes terja objavo na spletu. Gre se še dlje, terja se proaktivnost, ki pomeni dolžnost organa, da objavi podatke, ki jih poseduje, iz svojega delokroga brez kakršnekoli zahteve posameznika. Kakšno pravno ureditev imamo torej danes? Veljavna ureditev v Zakonu o sodiščih in v sodnem redu glede objave sodb zasleduje cilj objave sodne prakse, in sicer pomembne sodne odločbe na strani najvišjih sodišč in obdelane sodne prakse ter vseh sodnih odločbo oziroma pomembnejših o glavni stvari drugih sodišč. S tem se je Slovenija odločila za pozitivni pristop, torej selektivni na višjih sodiščih in negativni, objavo brez izjeme, na vseh drugih sodiščih. Priporočila odbora sveta ministrov Sveta EU in tudi praksa držav gre v drugačno smer. Torej navedbe, da vse države članice objavijo sodbe na spletu, ne drži, je pa veliko držav, ki že to izvaja. Dostopnost in objava sodne prakse v državah članicah je namreč zelo različna. V večini držav članic so sodne odločbe objavljene na spletu, vendar se obseg in način objave bistveno razlikuje ne samo med državami, pač pa tudi znotraj držav članic. Iz pregleda ureditve torej izhaja, da je na prvi in na pritožbeni stopnji več kot polovica držav članic EU, torej ne objavlja sodb ali vsaj ne izbora sodb. Negativni izbor sodb se uporablja predvsem na najvišjih sodiščih, pozitivni pa na nižjih. Sodne odločbe nižjih sodišč se objavljajo, če je to v interesu razvoja prava in zagotavljanja enotnosti sodne prakse, hkrati pa mora biti izbor splošno reprezentativen, kar je težko doseči.

Kljub temu, da se ustavno določbo javnosti sojenja, ki določa, da so glavne obravnave javne in da sodbe se izrekajo javno, pa te pravice, ki je dana v prvi vrsti za varstvo stranke, torej pravico do poštenega sojenja, z razvojem pravne teorije, kot sem že prej povedala, pa velja erga omnes, ne moremo in ne smemo razumeti te pravice absolutno, predvsem pa je enačiti z morebitno proaktivno objavo sodb na spletu.

Ministrstvo za pravosodje je že leta 2017 ustvarilo pravno podlago, a izkazalo se je, da ima Vrhovno sodišče še kar nekaj pomislekov in niso sprejeli predpisa, ki ga določa sodni red. Zato tudi na Ministrstvu za pravosodje to tematiko intenzivno naslavljamo že od nastopa mojega mandata in materijo podrobneje želimo urediti v Zakonu o sodiščih. Pri tem pa poudarjam, da je potrebno pred objavo sodb pretehtati marsikateri vidik, najprej pa se odločiti, kakšne cilje zasledujemo z javno objavo sodb. Kajti na tej podlagi se bodo tudi izbrali in določil kriterije, torej pozitivni in negativni, in pa tudi orodja, ki so potrebna za zakonito objavo sodb. Kot sem povedala, je bil do sedaj namen objave sodb vzpostavljanje enotne sodne prakse in krepitve pravne varnosti, in temu smo tudi sledili pri pripravi pravnih podlag. Ne glede na namen pa je potrebno spoštovati druge človekove pravice, ki so v isti vrsti s pravico javnosti vedeti ali so celo višji od nje. Na prvem mestu je temeljna človekova pravica varstva osebnih podatkov, ki ni le ime, naslov, davčna številka in EMŠO, ampak so tudi vsi drugi podatki, ki enolično, torej nedvoumno identificirajo osebo. Iz podobnih razlogov je vprašanje tudi črtanje podatkov o drugih osebah, predvsem oškodovancev, prič, izvedencev. Trenutno se zagotavlja objava s spoštovanjem atomizacije, torej je zelo strog kriterij varstva osebnih podatkov. Z morebitno uvedbo psevdonimizacije pa je treba upoštevati tudi zamejenost pravnih posledic sodbe, torej obsojeno osebo v primeru kazenskih sodb z izbrisom iz kazenske evidence, gre za t.i. pravico do pozabe po splošni uredbi o varstvu podatkov (17. člen) in pa rehabilitacija. V takem primeru je tudi nadalje varstvo človekovih pravic do zasebnosti in pa osebnega dostojanstva potrebno spoštovati. Posebej se z vidika pravne varnosti zastavlja vprašanje sodb v prekrškovnih zadevah, ki niso bile preizkušene na višji stopnji, enako tudi vprašanje rehabilitacije kot pri kazenskih zadevah. Izločitveni kriterij za neobjavo prvostopenjskih sodb bi morda lahko bil tudi v primerih, ko se ne izdajo obrazložitve, torej razpolagalna pravica stranke, ali ko je bla javnost izključena iz sodnega postopka. Razmisliti torej o objavi nepravnomočnih, sodišče sodb izreče javno, v tem primeru zagotoviti tudi podatke o nepravnomočnosti ali le pravnomočnih sodb. Če se objavlja nepravnomočne in psevdoanimizacijo, je tudi potrebno spoštovati načelo domneve nedolžnosti. Če se sklicujemo, da so vse listine javne od glavne obravnave dalje, ko so bile razglašene, je potrebno razmejiti institut vpogleda spis od javne objave sodb. Za pravno varnost je pomembno tudi vprašanje v primeru objave nepravnomočnih sodb, je torej pomembno vedeti ali je odločitev že dokončna ali pravnomočna, ker je potekel rok za pritožbo, ali če je bil nanj vložen ugovor ali je bila potrjena, razveljavljena ali pa še čaka na odločitev. Glede na dostopne podatke te informacije niso dostopne skoraj v nobeni javni bazi podatkov. Na primer v Estoniji so to težavo rešili tako, da objavijo samo pravnomočne sodne odločbe.

Če sklenem. Objava sodb na spletu je nujna, pomeni pa kompleks vprašanj, ki jih je potrebno razrešiti. Menim, da ta vsebina, tako kot je povedal tudi minister za javno upravo, ni primerna za urejanje v Zakonu o dostopu do informacij javnega značaja, ampak predlagam, da se to ureja v Zakonu o sodiščih. Glede državnotožilskih spisov pa naj povem, da smo v Zakon o kazenskem postopku vložili amandma, s katerim želimo doseči, da postanejo ponovno informacije javnega značaja, tako kot zakon določa, in verjamem in upam, da bo naslednji teden tudi to sprejeto na plenarki.

Hvala.

Hvala tudi vam.

Želi besedo predstavnik Ministrstva za notranje zadeve? Ne želi. Želi besedo Informacijska pooblaščenka?

Izvolite.

Hvala lepa. Lep pozdrav vsem skupaj. Hvala tudi za vabilo.

Jaz moram kar uvodoma reči, da obžalujem, da nisem bila povabljena na sejo Odbora za pravosodje 2. decembra. In bi kar nadaljevala v bistvu tam, kjer je gospa ministrica končala. Govorim pa seveda o amandmaju k členu predloga zakona, ki ureja dostop do informacij javnega značaja v kazenskih zadevah, torej 128. člen. Predvsem to govorim zato, ker sem sejo spremljala v precejšnjem delu in videla, da so bila postavljena številna vprašanja in izražene številne skrbi, upam si pa trditi, da precej po nepotrebnem. In bi mogoče na seji lahko še takrat ovrgla predvsem te strahove in razloge za skrb, ki so se takrat pojavili s smislu nasprotovanju tega amandmaja, ki je seveda posledica sodbe Vrhovnega sodišča iz maja letos, ki izvzema iz Zakona o dostopu do informacij javnega značaja tako sodišča kot tožilstva.

Zdaj ločiti moramo na začetku na eni strani pravico do vpogleda v konkreten spis – kazenski, tožilski, kakršnekoli - kot procesno pravico in na drugi strani dostop do informacij javnega značaja na eni strani na zahtevo in na drugi strani proaktivno. Torej v prvi polovici današnjih izvajanj se je govorilo o objavi informacij javnega značaja proaktivno. To je seveda pristojnost Ministrstva za javno upravo, medtem ko je pristojnost Informacijskega pooblaščenca vedno, ko pride do neposredovanja informacije javnega značaja na zahtevo in potem pride do pritožbe k Informacijskemu pooblaščencu.

Zdaj jaz obžalujem tudi, da na tej seji, ki sem jo omenila, ni bilo nobenega strokovnjaka za upravno pravo, še manj strokovnjaka za pravo za dostop do informacij javnega značaja, absolutno so bili pa številni kazenskopravni strokovnjaki. Dejstvo je, da so na portalu sodnapraksa.si javno objavljene, torej govorim spet o proaktivni transparentnosti, samo sodbe višjih sodišč in pa vrhovnega. In zdaj, če gre slediti javni objavam, je to samo 1,2 % vseh odločb oziroma 8,1 % pomembnih odločb, torej teh, ki jih Vrhovno sodišče po sodnem redu določi kot pomembne. Zato je tukaj Zakon o dostopu do informacij javnega značaja, bom rekla edini kokrektiv. Torej takrat, ko ne prihaja do proaktivne objave, takrat ima posameznik možnost še vseeno od kateregakoli zavezanca, v tem konkretnem primeru od sodišča, zahtevati informacijo javnega značaja. In potem v primeru, da ni deležen te infromacije, ima seveda pritožbo k informacijskemu pooblaščencu.

Zdaj transparentnost dela vseh organov javnega sektorja, kamor sodijo tudi sodišča in tožilstva, je seveda nujna za zaupanje in za ugled vsakega organa. Zato je še toliko bolj, bom rekla nedopustno, da so po tej sodbi postali sodni in tožilski spisi vključno s sodbami pravnomočnimi v celoti nedostopni javnosti. Zato bom rekla še ta sodba toliko bolj preseneča, ker predstavlja res popoln odmik od dosedanje prakse samega Vrhovnega sodišča, ki je leta 2007 jasno zapisalo, kakšno je razmerje med Zakonom o dostopu do informacij javnega značaja in procesnimi zakoni, in te zakoni med sabo, bom rekla kohabitirajo, sobivajo, torej niso v razmerju podrejenosti in nadrejenosti, ampak prirejenosti. Ta sodba bi predvsem morala v resnici pretehtati ta odmik od ustaljene sodne prakse, procesno je pa predvsem povsem, povsem neobrazložena. Težave vidimo mi pri Informacijskem pooblaščencu v praksi uradnih oseb po Zakonu o dostopu do informacij javnega značaja, tako sodišč kot državnih tožilstev, predvsem zato, ker se o teh zadevah zdaj namesto z odločbo po Zakonu o dostopu do informacij javnega značaja odloča s sklepi, v še slabšem primeru z dopisi, v najboljšem primeru pa sicer z odločbo, zavrnilno, ki se pa v celoti sklicuje na to sodbo iz maja letos.

Zdaj jaz bi nekako opozorila na statistiko Informacijskega pooblaščenca. Doslej smo pri Informacijskem pooblaščencu na letni ravni, kot izhaja iz naših letnih poročil, le v 3 % vseh naših zadev obravnavali pravosodne organe. Torej med 3 in 4 % vseh zadev je, bom rekla iz sfere pravosodja. Večina od tega se nanaša na državna tožilstva. Zdaj, kar smo mi z zaskrbljenostjo v teh letih ugotovili, je to, da je centralizacija na Vrhovnem državnem tožilstvu, torej ko so se uradne osebe za dostop do informacij javnega značaja, se je ta pristojnost centralizirala na Vrhovnem državnem tožilstvu, prej je bila ta pristojnost razdeljena po posameznih državnih tožilstvih, takrat leta 2013, 2014, je pripeljala do tega, da Vrhovno državno tožilstvo zoper vsako odločbo Informacijskega pooblaščenca sedaj vlaga tožbo na upravno sodišče. Zdaj Informacijski pooblaščenec v resnici skrbno, skrbno tehta vedno vsako izjemo od prostega dostopa do informacij javnega značaja. En tak primer, ki to dokazuje, vsi se ga boste spomnili, iz leta 2017 je dostop do ovadb župana Jankovića. Informacijski pooblaščenec dostopa do teh ovadb ni dovolil iz dveh razlogov – iz varstva osebnih podatkov in seveda varovanja konkretnega postopka. Čez nekaj mesecev je državno tožilstvo samo dalo novinarjem vse ovadbe, ki so se nanašale na tega župana, neverjetno pa je, da zdaj pa zopet teče spor z novinarjem, ker državno tožilstvo ugotavlja, da ta isti novinar do teh ovadb, čeprav mu jih je državno tožilstvo že poslalo, v resnici ni upravičen. Torej ni problem v Informacijskem pooblaščencu, ni problem v samem režimu, ampak očitno je nekaj narobe na Vrhovnem državnem tožilstvu. Obenem pa poudarjam, da Informacijski pooblaščenec nima niti enega primera, ko nebi sledil sodišču ali pa državnemu tožilstvu, če zatrjuje, da bi z razkritjem konkretnega dokumenta, govorim o kateremkoli dokumentu iz spisa, nastala škoda postopku. Torej ta škoda postopku mora biti podvržena skrbnemu, skrbnemu tehtanju.

Torej če se vrnemo zdaj k tej zadnji sodbi, lahko zaključimo, da po pristopu te zadnje sodbe javnost v resnici nebi bila upravičena do seznanitve praktično z ničemer, niti s fazo postopka. Niti kdo vodi konkretni postopek – tudi s tem smo imeli namreč s tožilstvom spor. Mi smo trdili, da je ime tožilca, ki vodi konkretni postopek, absolutno informacija javnega značaja, ker gre za javnega funkcionarja. Tožilstvo se s tem ni strinjalo. Torej ne more preveriti javnosti niti ali so upoštevani vsi roki, ali je zadeva zastarana, kako je bila zadeva zaključena, torej ne more dostopati niti do pravnomočne sodbe. Jaz z žalostjo ugotavljam, da cilj te sodbe je žal izključitev tako sodišč kot tožilstva iz Zakona o dostopu do informacij javnega značaja, kar pa v resnici ni pristojnost sodišč, ampak samega zakonodajalca. In zakonodajalec je že leta 2002 odločil, da tako sodišča kot tožilstvo sodijo pod režim Zakona o dostopu do informacij javnega značaja.

Zdaj mi smo pri Informacijskem pooblaščencu sicer pozdravili, bom rekla stališče Vrhovnega sodišča, da se s to sodbo transparentnost ni v ničemer zmanjšala. Sicer je Vrhovno sodišče tudi reklo, no, da se pojavljajo zmotne razlage te sodbe, ampak žal tudi septembra letos samo izdalo sklep in ni dovolilo vpogleda v civilno sodbo, pravnomočno civilno sodbo – zakaj? Zato, ker je del sodnega spisa in jo lahko dobi samo tisti, ki izkaže pravni interes po 150. členu Zakona o pravnem postopku. In Vrhovno sodeče potem napotuje prosilca na upravno sodišče. Torej tudi samo Vrhovno sodišče svojo sodbo bere tako. Kaj to pomeni, da gre zadeva na upravno sodišče in ne k Informacijskemu pooblaščencu? To pomeni 148 evrov sodne takse, nekaj 100 evrov za odvetnika in pa dalj časa trajajoč postopek. Mi imamo pri Informacijskem pooblaščencu tudi sodne primere, ki trajajo dve leti in več. Postopek pri Informacijskem pooblaščencu je bistveno hitrejši, predvsem je pa brezplačen.

Zdaj, kar bi posebej rada poudarila, da ta amandma k 128. členu absolutno v ničemer ne posega v pristojnosti pravosodnih organov. V celoti sledi dolgoletni ustaljeni praksi, ki temelji na sodbi Vrhovnega sodišča iz leta 2007. Ta sodba je izjemno natančno in lepo napisala, da ZKP in Zakon o dostopu do informacij javnega značaja pomenita dva različna pravna temelja za posredovanje določenih podatkov in med njima nikakor ne velja razmerje splošnosti in specialnosti ali pa razmerje starejšega ali pa novejšega zakona, ampak razmerje prirejenosti. Zdaj ta amandma torej v principu ohranja stanje kot ga je določil zakonodajalec leta 2002 takrat, ko je sprejel Zakon o dostopu do informacij javnega značaja. Utrdila ga je sodba Vrhovnega sodišča iz leta 2007. Predvsem pa, kar posebej poudarjam in se je tudi na tej seji v začetku decembra večkrat ponavljajo, ta amandma Informacijskemu pooblaščencu absolutno ne omogoča poseganja v neodvisnost sodne veje oblasti. Ta amandma, povsem enako kot doslej, zahteva skrbno tehtanje ali posamezni dokument v celoti ali pa v nekem delu predstavlja prosto dostopno informacijo javnega značaja ali pa gre mogoče za eno od številnih izjem iz 6. člena, torej za osebni podatek največkrat, še večkrat za škodo za izvedbo konkretnega sodnega ali pa kazenskega postopka ali pa kateregakoli sodnega. In nenazadnje Zakon o dostopu do informacij javnega značaja pozna tudi institut delnega dostopa, torej dokumenti načeloma niso v celoti dostopni, ampak se dela vedno delni dostop, torej vedno se prekrijejo tisti deli dokumenta, ki ne smejo biti prosto dostopni.

Zdaj pravica dostopa do informacij javnega značaja je samostojna temeljna človekova pravica. Pri nas je zagotovljena z 39. členom Ustave. Nikakor, nikakor je ne gre zamenjevati ne s pravico do javnosti sojenja ne s procesnimi pravicami strank, ki so zagotavljane v okviru pravice do vpogleda in prepisa spisa. Torej posebej bi pa poudarila tudi ta pravni interes, ki ga sicer drugi odstavek 39. člena Ustave v resnici še vsebuje. Ta pravni interes je z Zakonom o dostopu do informacij javnega značaja v celoti presežen. Torej gre za dokumente, za informacije, ki so lahko prosto dostopne vsem, torej princip erga omnes ne inter partes, in kot tudi izhaja iz komentarja Ustave dr. Šturma s soavtorji ali pa iz komentarja Zakona o dostopu do informacij javnega značaja dr. Senka Pličaniča s soavtorji gre za popolnoma, popolnoma drugačna interesa. Nekateri tudi govorijo, da gre za dva različna interesa v smislu prvega, ki se nanaša na vpogled v dokumente, v spis, ko gre za procesno pravico, gre v resnici za pravni interes, medtem ko gre pri Zakonu o dostopu do informacij javnega značaja za politični interes javnosti, ki ima pravico do vpogleda v delo vseh javnih organov.

Zagotovo pa ne gre s tem amandmajem za vprašanje, ki bi ga bilo treba v Sloveniji na novo urediti. Razprava o tem je tekla leta 2002 in takrat v tistem osnovnem predlogu zakona so bila sodišča iz Zakona o dostopu do informacij javnega značaja v resnici izvzeta, potem je pa na razpravi v Državnem zboru na pristojnem odboru prišlo do spremembe in skoraj soglasnega sprejetja tega, da v domet Zakona o dostopu do informacij javnega značaja sodijo tudi sodišča in državna tožilstva. Torej izrecni namen zakonodajalca je bil, da sodišča so vključena v ta sistem. To kaže nenazadnje zelo jasno tudi nabor izjem, ki jih določa Zakon o dostopu do informacij javnega značaja, ki so pa zelo, zelo rigorozne in zato to tudi pomen, da po dosedanji praksi Informacijskega pooblaščenca in praksi upravnega sodišča dokumenti iz samih kazenskih in sodnih spisov v pretežni meri niso bili prosto dostopni javnosti, ker se to vsakič skrbno tehta. Nekaj povsem drugega je pa potem sodba kot končni dokument, ko je enkrat pravnomočna. Tako, da tudi ta bojazen, da bi pa zdaj Informacijski pooblaščenec posegel v sodno vejo oblasti, je povsem zgrešena. Torej v ničemer nebi posegel Informacijski pooblaščenec v pravico do odločanja sodišča in še manj v kakršnokoli neodvisnost sodstva. Tudi nenazadnje zoper odločbo Informacijskega pooblaščenca vedno je na razpolago upravni spor, torej je možna tožba in to pomeni, da vedno na koncu odloča sodišče.

Še malo statistike Informacijskega pooblaščenca za konec. Na podlagi te sodbe smo zoper pravosodne organe v prvih petih mesecih po tej sodbi prejeli več kot 20 pritožb, številne tudi zaradi procesnih kršitev ali pa zaradi molka organa. Zlasti Državno tožilstvo je namreč zavzelo stališče, da zahtev prosilca, ki jih te sicer izrecno vložijo po Zakonu o dostopu do informacij javnega značaja, sploh ne bodo obravnavala in niti ne izdajala zavrnilnih odločb, torej niti ne obrazložila, zakaj je bila taka zahteva zavrnjena. Torej prosilci odločbe ne dobijo, pritožba k Informacijskemu pooblaščencu ni več dovoljena, ker pač po tej sodbi Informacijski pooblaščenec za to tudi ni več pristojen, se pravi, da ima ta sodba v resnici zelo, zelo hude posledice, ker javnost enostavno nima več nobenih možnosti pridobiti informacije, če ne izkaže pravnega interesa. Škoda je pa seveda večplastna. Predvsem govorimo o slabši sodni praksi, načeto je tudi samo ustavno načelo iz 22. člena Ustave, ki govori o enakem varstvu pravic pred sodišči. To pomeni, da sodišče mora zelo, zelo jasno in skrbno pretehtati, kdaj odstopi od ustaljene sodne prakse. V velikih škripcih, bom rekla, so tudi odvetniki, ki morajo seveda strankam svetovati in niso seznanjeni s sodno prakso. Enako pravni teoretiki nimajo dostopa do sodb, vemo pa, da ta pot mora biti vedno dvosmerna, od teorije k praksi in od prakse k teoriji. Enako novinarji nimajo možnosti dostopa do sodb, to je pa, kot vemo, načenja samo bistvo demokracije. Jaz bi poudarila še en vidik, in sicer to, da nas seveda mednarodna javnost skrbno spremlja. In mednarodna organizacija Access info Europe, to je ena vodilnih svetovnih organizacij, ki se ukvarja s transparentnostjo držav, je novembra Slovenijo zaradi te sodbe, bom rekla nekako videla kot državo, pri kateri je možen korak nazaj pri transparentnosti pravosodnih organov, in seveda s tem zdrs na svetovnih lestvicah, ki merijo stopnjo transparentnosti v državah.

Tako, da za konec bi rekla še to – ZDIZ vsekakor varuje sodni postopek, varuje stranke v postopku. Ne more pa biti izven dometa Zakona o dostopu do informacij javnega značaja delo pravosodnih organov, te pa javnost ima pravico spremljati, in to prav enako kot vse ostale organe javnega sektorja. Pa ne v smislu, da bi se sodnikom poskušalo vzeti določevalko vlogo v sodnih zadevah in da bi sodno odločanje preverjal organ, ki ni sodišče, torej Informacijski pooblaščenec kot je v enem sporočilu za javnost zapisalo Vrhovno sodišče, za to so vsekakor pristojne izključno sodne inštance. Vsekakor pa ima javnost pravico to v smislu aktivne udeležbe državljanov v javnih zadevah.

Hvala lepa.