Spoštovani, vsem prav lep pozdrav. Začenjamo 30. nujno sejo Odbora za notranje zadeve, javno upravo in lokalno samoupravo.
Opravičil se je gospod Robert Polnar, gospa Monika Gregorčič nadomešča gospo Janjo Sluga in gospod Nik Prebil nadomešča gospoda Janija Möderndorferja.
Vsem še enkrat lep pozdrav. Prehajamo na določitev dnevnega reda. Glede nato, da pripomb ni bilo, ugotavljam, da je dnevni red tak, kot je bil poslan s sklicem seje.
In prehajamo na 1. TOČKO DNEVNEGA REDA – PREDLOG PRIPOROČILA VLADI REPUBLIKE SLOVENIJE V ZVEZI S KADROVANJEM V DRŽAVNE INSTITUCIJE IN GOSPODARSKE DRUŽBE.
Najprej vprašam predstavnika predlagatelja, če želi besedo. Prosim.
Spoštovani predsednik odbora, minister, ekipe, kolegice in kolegi poslanci, lep pozdrav vsem.
V opozicijskih strankah LMŠ, Levica, SD in pa SAB smo vložili zahtevo za sklic izredne seje Državnega zbora Republike Slovenije zaradi številnih kadrovskih menjav v Vladi Janeza Janše, ki je v kriznih časih, v časih epidemije in pa zdravstveni krizi, ki smo ji priča, raje poskrbela za svoj privržen kader, kot pa da bi poskrbela za državljanke in državljane naše države.
Zaradi tega se seja tokrat začenja na matičnem delovnem telesu, ki ga je predsednik določil, in to je Odbor za notranje zadeve. Danes tako opažamo visoko rast okuženih oseb s covid-19, delovanje zdravstva je na robu svojih zmogljivosti, popolna zmeda pri izvajanju vsakodnevnih ukrepov, ki se pravzaprav spreminjajo na dnevni ravni in so iz dneva v dan celo kontradiktorni eden drugemu, in popolnoma neprimerno komunikacijo vladnih predstavnikov. Danes smo v drugem valu in drugič je razglašena epidemija v naši država. Vlada pravi, da se virus širi hitro in pa, da ni časa za nič drugega kot za boj proti epidemiji. S tem se načeloma lahko strinjam. A kaj ko ta ista Vlada in ti isti ljudje govorijo eno, delajo pa nekaj povsem drugega.
In neverjetno je, da je ob vsem tem dovolj časa za kadrovske menjave najbolj ključnih mest za delovanje države, tako v državnih kot gospodarskih institucijah. Nikakor pa ni dovolj časa za vzpostavitev sistema za boj proti epidemiji, ni časa za zagotovitev dovolj velikega števila postelj v bolnišnicah, ni časa za normalno sporočanje stanja ljudem, ni časa za nakup ustrezne medicinske opreme in še kaj drugega, je pa čas za nastavljanje poslušnih in ubogljivih kadrov. In zato ima Vlada Janeza Janše očitno več kot dovolj časa, dovolj časa za preurejanje družbenih norm pravzaprav.
In Janez Janša tudi v tretje ni izgubljal časa, vsaj ne s kadrovanjem. Celo več, ni izgubljal niti minute. In za vsebinsko delovanje pravzaprav ne bi niti potreboval nikakršnih koalicijskih partnerjev, ampak zgolj njihove glasove, saj Vlada pravzaprav sam kot neka samostojna enota. In koalicijo sestavlja zgolj ena dominantna stranka, ostali pa prestrašeno kimajo in kalkulirajo, kako se bo izšlo. S tem pa Janez Janša in njegova Vlada izvaja niti ne toliko koalicijske pogodbe kot zgolj svoj napisan in nenapisan politični program. Po ključnih državnih inštitucijah je tako udaril, takoj po tistem, ko je zaprisegel za predsednika 14. Vlade Republike Slovenije.
Pa poglejmo. Najprej se je lotil kadrovanja oziroma pohoda na varnostne in obveščevalne službe. Zdaj, generalno direktorico policije gospo Tatjano Bobnar je Vlada zamenjala na prvi seji in na njeno mesto imenovala v. d. direktorja, gospoda Antona Travnerja, znanega po klicu na Zavod Republike Slovenije za blagovne rezerve, češ da v zadevi nabave zaščitne opreme zgolj preverja, ali obstajajo kakšni sumi za ukrepanje policije. No, ta gospod je odstopil istega dne kot minister Aleš Hojs, torej 30. 6., vendar on je to dejansko storil. Nasledil ga je Andrej Jurič, ki je danes znan po vplivanju na NPU. Torej z odreditvijo nezakonitih revizij in pa nadzorom nad preiskovalci tudi z neustreznim pogledom v varovanje in obdelavo tajnih podatkov. In če pogledamo naprej, kako so se menjavale zadeve v obveščevalni službi. Recimo generalni direktor Obveščevalne varnostne službe Mors in načelnica generalštaba, to sicer ni nič neobičajnega, vemo vsi, da te menjave se zgodijo v vsaki Vladi, a vendar s pomembnimi razlikami. Direktor OVS je tako postal Andrej Osolnik, mi vsi vemo, da je to kader stranke SDS, in glede na to, da je 15. 8. prosil za razrešitev, vam v bistvu ne zaupajo niti lastni kadri več, kakor je očitno. Za v. d. direktorja se je nato imenovala Jaroša Britovška, ki pa naj bi bil blizu stranki NSi. Vlada je stekla tudi na vrhu Sove, tja je seveda prišel nekdo, ki te, če lahko tako rečem, branže do tedaj ni poznal. Gre torej za zvestega človeka, ki je blizu predvsem stranki SDS in pa predsedniku vlade.
No, in to nas pripelje do tistih perečih menjav v naši državi, kamor sodita kriminalistična policija in pa NPU. Zdaj, Boštjan Lindav, direktor, bivši direktor Urada kriminalistične policije, je bil operativno pristojen za preiskavo financiranja SDS in je stal ob direktorici, takratni, policije, Tatjani Bobnar, ko je ta zavrnila nezakonit nadzor KNOVS-a, ki ga je takrat vodil Žan Mahnič, danes državni sekretar za nacionalno varnost. In torej ta ista policija, ki jo minister Hojs na prireditvah hvali, ne, na Twitterju pa jo graja, ta ista policija je jasno povedala, da stoji za bivšim direktorjem, ki ima bogate operativne in pa vodstvene izkušnje, in da so kriminalistični policisti pod njegovim vodstvom v zadnjih letih zabeležili številne izjemen uspehe, ki so bili pravzaprav tudi mejnik v zgodovini kriminalističnega preiskovanja. A to seveda te vlade ne zanima. Razlog je verjetno bolj goreč. Ustaviti torej to, kar se preiskuje zoper njih.
No, in tukaj preidemo na pogosto in pravzaprav največkrat omenjen urad dandanes, Nacionalni preiskovalni urad. Urad, ki bi v prvi vrsti moral biti samostojen, strokoven in pa neodvisen od politike. In to očitno moti to celotno vlado, najbolj pa ljudi iz vrst SDS-a. In NPU, ne, od 24. aprila dalje vodi predkazenski postopek o zadevi nakupi zaščitne opreme. In verjetno ni naključje, da se Darko Muženič je pač moral posloviti s svojega položaja kljub javnemu protestu zaposlenih na NPU, kar se je zgodilo prvič v zgodovini. Nasledil ga je Igor Lamberger, ki je ob hišnih preiskavah tudi v zadevi nakupi zaščitne opreme, med drugim na MGRT pri ministru Počivalšku, ne, vemo, kdaj se je to zgodilo, na dan, ko je Travnar odstopil, pa nepreklicno preklicno odstopil spoštovani gospod minister, preiskovalce NPU-ja vzel v bran.
No, in tudi zato verjetno se je moral potem 29. 7. umakniti Urošu Lepoši, ki pa je v manj kot dveh tednih že prejel prvo navodilo direktorja policije, naj odredi torej tako imenovano nezakonito revizijo nekaterih odmevnih primerov, nato vsega nekaj dni pozneje še drugo navodilo, nadzor nad preiskovalci NPU oziroma nad njihovim ravnanjem s tajnimi podatki. Lepoša je tako odstopil iz osebnih razlogov, neuradno se seveda govori, da je to storil zaradi pritiskov iz vrha policije in pa domnevno tudi vlade, ker ni želel tega storiti. No, in zamenja ga Petra Grah Lazar, izbranka predsednika vlade direktno. Ne, ministra Hojsa sem pretekli ponedeljek na seji Državnega zbora spraševal, kaj meni o pogojih v razpisu za to mesto, ki so bili več kot očitno za nekoga prilagojeni. Zgolj sedem let izkušenj, niti ne vodstvenih, brez načrtov razvoja, brez kakršnih koli kompetenc in tako dalje. Pač minister ni imel mnenja, res škoda, no, v bistvu se je tudi v določeni zadevi izgovoril na direktorja policije, tako da me res zanima, kakšen bo odziv danes. No, in sledil je preobrat. Sodba upravnega sodišča. Darko Muženič je bil razrešen nezakonito. Tako da prosim tukaj danes odgovor, kaj je sedaj s tem.
No, in ob tej zgodbi vsem pridemo na drugo točko javne, javnega servisa, tistega javnega servisa, katerega, kateri pravzaprav to vlado izrazito moti. To je odkrit javni napad na Javno radiotelevizijo in seveda tudi druge medije. In samo tiste ne, ki so pač v lasti stranke SDS, tisti so super. In takšen napad je enostavno res presegel meje dobrega okusa. Za vlado Janeza Janše pač ni dobro nič, razen ona sama. In vlada je izvedla, vsi vemo, predčasno razrešitev treh od štirih nadzornikov, tudi to zamenjavo je ustavilo upravno sodišče, seveda zaradi kakšnih razlogov, zato ker se nastavlja tiste svoje, tiste poslušne in tiste zveste, kaj pa bi bilo to drugega. In ni vlada skušala predčasno razrešiti le treh nadzornikov, katerih imenovanje sicer je v njeni pristojnosti, pač pa je hotela zamenjati tudi dva nadzornika od petih, ki jih imenuje Državni zbor. In ni uspelo, med drugim tudi zato, ker je tudi Zakonodajno-pravna služba tega Državnega zbora opozorila, enako kot opozicija, in to nedvoumno, da gre za, s takšnim imenovanjem, za hudo kršitev Ustave in zatorej nezakonito zadevo. In tudi v tem primeru pravzaprav ni bilo nikakršnih razlogov za razrešitev oziroma za menjavo, kar bi morala biti nezdružljivost ali odstop. Seveda je tu še rušenje direktorja RTV-ja preko članov programskega odbora iz kvote stranke SDS.
In zelo podobno, vidite, se dogaja tudi v Slovenski tiskovni agenciji. Torej, tisti ključni agenciji, ki kot prva zbira informacije, ki jih potem mediji tudi povzemajo in sporočajo javnosti. Vlada je torej manjkajočega petega nadzornika STA predlagala Radovana Cerjaka, ki ga je ta Državni zbor ob podpori koalicijskih glasov, opozicija je bila tukaj ostro proti, potrdil. In, spoštovani, gre za eno najbolj spornih imenovanj v medijskem prostoru. Gospod ni izpolnjeval niti razpisanih pogojev, očitno mu manjka višek strokovnosti, je v konfliktu interesov, ne ustreza pričakovanim etičnim merilom, javno izraža nestrpnost do manjšin in drugih skupnosti, ki jih ne prenaša, in s tem kaže podcenjujoč odnos do človekovih pravic. Preprosto je to sramota in ne samo za tiste, ki ste to potrdili, ampak za celotno Slovenijo.
In kaj je cilj vsega tega? Cilj vsega tega je pravzaprav prevzeti nadzor nad sistemi in podsistemi, torej nad celotno družbo. Torej, vzvod, s katerim se ta cilj najprej doseže, je seveda sovražni prevzem medijev. In zato želi utišati kritike, ukalupiti neko poročanje. Saj sami vidite, kako vsak dan dobimo kakšen tvit, kako je poročanje nekoga neprimerno, in težnja torej predvsem temu, da se prevzame nadzor nad informacijami, in še huje, nad njihovo interpretacijo.
In potem pridemo na ta tretji del, meni zelo ljubi, Nacionalni inštitut za javno zdravje. 17. marca, torej zelo hitro po imenovanju vlade, je vlada razrešila članico Sveta zavoda Tatjano Lejko Zupanc in na njeno mesto imenovala Matejo Lesar, torej kader stranke Desus. 19. 3. je Svet NIJZ razrešil dotedanjo direktorico NIJZ Nino Pirnat, epidemiologinjo, in za v. d. direktorja imenoval Ivana Eržena, prav tako epidemiologa. Ne glede na vse je bila to odločitev, ki jo je podprl strokovno izbrani kader. A seveda, ko enkrat zgrabiš prst, ti zadiši cela roka. Vlada je nato zamenjala še tri člane Sveta Nacionalnega inštituta in začelo se je ugibati, ali bo odletel tudi Eržen, ker je javno kritiziral vlado pri sprejemanju ukrepov zoper covid-19. No, in to se je tudi zgodilo, še ne teden dni kasneje, ko je konec meseca aprila Svet za ta položaj predlagal Milana Kreka in vlada je temu dala soglasje. Milan Krek je bil pred tem, vemo, vodja koprske izpostave NIJZ-a, ki ima izkušnje sicer na področju javnega zdravja, ni pa epidemiolog, kar je bilo v času epidemije pravzaprav od kandidata pričakovano. In glede na njegove nastope in pa kontradiktorne izjave, pa bi očitno to morala biti obveznost.
Vlada je posege v izredno pomembne institucije nadaljevala, pardon, na FURS-u. 31. 8. je razrešila direktorja FURS-a Petra Jenka, ki ga je zamenjala Irena Nunčič, nekdanja občinska svetnica, spet, stranke SDS. Izredno pomembna institucija, ki skrbi za celo državno področje iz vidika davčnih obveznosti. In vemo, da so glavni proračunski prihodki davki, zato je davčno izpolnjevanje obveznosti zelo pomembno. In res ne morem mimo tega, da se menja čez noč direktor, da pravzaprav on sam to izve s spletne strani vlade. A veste, FURS pač bdi nad tem, da tudi izterja davke in glede na to, da potem gospod Snežič, tako imenovani doktor davčnih utaj, kakor mu pravijo nekateri, tudi svetovalec predsednika vlade, jasno pove, da davkov, ki jih dolguje tej državi, pač ne bo plačal, to povzroča res veliko zaskrbljenost, sploh če je kader, ki vodi to strukturo, ravno iz kvote SDS-a.
In naslednja nepojmljiva menjava, pravzaprav prva taka v zgodovini Slovenije, in tudi prva taka, na katero se je glasno odzval vrh Evropske komisije, spoštovani, je menjava SURS-a, to je Statistični urad Republike Slovenije. V maju je bil razrešen Bojan Nastav, dotedanji direktor, in na njegovo mesto je bil postavljen Tomaž Smrekar. Razlog? Tudi tukaj seveda nestrokovni, bivši direktor članoma Lahovnikove skupine ni pustil mimo pravil in dovoljenj dostopati do najobčutljivejših podatkov, ki jih SURS hrani. In kar najbolj preseneča, je to, da je SURS po Zakonu o državni statistiki popolnoma neodvisen državni organ, še enkrat, to so neodvisni državni organi, prav tako je po Kodeksu ravnanja evropske statistike neodvisen organ in politika res tu nima kaj iskati. SURS namreč razpolaga z ogromnim številom podatkov, dostopa do vseh administrativnih baz in do najbolj občutljivih podatkov oseb in podjetij, v bistvu dostopa celo do več podatkov kot SOVA. In da se potem na ta položaj nastavi nekoga, ki bo vladi pomikal in ji pač izročil podatke, do katerih ni upravičena, in nenazadnje je zaskrbljujoča izjava tega novega direktorja, ki pravi, da je njegova prioriteta spremljanje učinkov sprejetih korona zakonov in da tristo ljudi na SURS-u mora učinkovito analizirati te podatke. In seveda pridemo spet v konflikt s to Lahovnikovo skupino, kar v bistvu v praksi pomeni, da bi gospod Lahovnik učinke ukrepov, ki jih je pripravila njegova skupina, analiziral pravzaprav sam. in glede na izkušnje, ki jih imamo s tovrstno vlado, ob vseh spornih menjavah, mi resnično na misel pride kar grški scenarij, ko je v času krize le-ta prirejala podatke o primanjkljaju in javnem dolgu, zato da si je izborila denar držav članic. Torej, te stvari so resnično zaskrbljujoče.
No, potem imamo tukaj DARS. Na vrh DARS-a se je tokrat zavihtel kar podpredsednik stranke NSi Valentin Hajdinjak, jaz o kandidatu ne bom sodil, gre pa za jasno politično kupčijo o razdelitvi kadrov. In to ravno, ne, tukaj pa moram to povedati, ravno iz vrha stranka NSi, ki je še nedolgo nazaj zelo glasno v tem Državnem zboru tulila, kako nekorektno je politično kadrovanje v gospodarske družbe. Zdaj, ko se na položaje, ne, njihovih članov zavihti nekdo, pa očitno to ni več težava. Torej, stranke, ne, ki je na njihovo zahtevo ob seji KNJF govorila, pa bom citiral, spoštovani: »V Novi Sloveniji smo se odločili za sklic nujne seje KNJP, kjer je kadrovanje v državnih podjetjih sila nenavadno in nelogično ter pušča dvome o tem, da vladna politika menja tudi dobre in uspešne kadre. Zdi se, da imajo nekateri posamezniki tudi obstoječo vlado zgolj za sredstvo, s katerim uresničujejo svoj vpliv nad državnim gospodarstvom in nad denarnimi tokovi. Tovrstno kadrovanje je problematično zlasti, ko se zgodi brez razloga in v uspešnih podjetjih. S tem država daje napačna sporočila. Kadruje se po načelu, važno, da je naš, in ne po načelu namenitve priložnosti sposobnim in uspešnim.« To so vaši stavki, spoštovani kolegi iz NSi-ja, in torej so te besede prišle iz stranke, ki ji v programu piše, da se zavzema za izključitev politike in vpliva države iz gospodarstva, in resnično prozorno, kako te lastna beseda brcne v zadnjo, ko se zavihtiš na oblast. In to je slabo, resnično slabo.
Da ne govorim še o mnogih drugih imenovanjih v gospodarske družbe, kjer je lastniško udeležena država. V SDH je prišlo do menjave člana Nadzornega sveta, tisti je bil tudi član vladne skupine, ki pripravlja ukrepe za blaženje posledic covida, pa menjavo na Krki, kjer vemo, da je Matej Lahovnik postal namestnik predsednik Nadzornega sveta izmed predstavnikov delničarjev, ki je bil tudi vodja skupine za pripravo blaženja posledic covid-19 na vladi. Pa seveda hišni odvetnik SDS-a, ki se je zavihtel na Slovenske železnice. Pa menjave v Nadzornem svetu Telekoma Slovenije, odpoklic štirih članov Nadzornega sveta 2TDK, vključno s predsednikom. Pa menjava Nazornega sveta HSE, pa Sodo(?), pa Borzen, pa DUTB in druge. In to, spoštovani, še enkrat, med najhujšo zdravstveno krizo v državi.
Da zaključim. Ja, epidemija je resnično pokazala svoje zobe in z njo jih je pokazal tudi Janez Janša. Koliko obljub je bilo danih, koliko kazanja s prstom je bilo na druge, in tako je še vedno sedaj, kljub stotinam zapravljenih milijonov davkoplačevalskega denarja v prvem delu epidemije, seveda jih bo na stotine šlo tudi v tem drugem delu, za sporne nakupe medicinske opreme in pa neuporabljenih ventilatorjev. In ta epidemija bo pustila posledice, spoštovani, in to dolgotrajne na vseh sistemih družbe in pa podsistemih družbe. Jaz se resnično bojim, da bodo hude posledice, da bodo še hujše, no, pravzaprav posledice na družbi pustila ta zblojena roka Janeza Janše, ki pometa vse in pa povsod. In če kdaj, so sedaj na tnalu odgovori za neuspelo zajezitev zdravstvene krize in pa nujna vprašanja o naši prihodnosti, spoštovani. Torej, vprašanje javnega zdravstva, vprašanja zagotavljanja človekovih pravic, skrbi za okolje, note socialne države in pa uvajanje elementov neposredne demokracije, kakršno poznamo v Sloveniji.
In ta kriza je tudi priložnost, da se nekaj naučimo. Da se naučimo, kako se ne dela, da se naučimo, kako se ne komunicira, da se naučimo, kako se države ne uporablja za lastne politične interese, pa tudi, če jo s tem pahnete v brezno. To kažejo številne kadrovske menjave na vplivnih mestih v represivnih nadzornih gospodarskih organih oziroma družbah, kar več kot očitno kaže na močan interes političnega podrejanja ključnih državnih institucij, in seveda z jasnim namenom – da se vse vzvode moči, nadzora in pa odločanja podredi posameznim političnim opcijam. In več dejstvom potrjuje tezo, da za vsem skupaj stoji res skrbno načrtovan načrt, ki ga vodi politična stranka SDS po vzoru madžarskega Orbana, koalicijski partnerji NSi, SMC in Desus pa zgolj pridno izvršujejo in s tem omogočajo tudi nižanje demokratičnih in pravnih standardov.
In še enkrat. Vse to v času, ko se soočamo z največjo zdravstveno in gospodarsko krizo v zadnjih desetletjih. In ob tem nikakor ne bomo tiho, nikoli in nikdar. Predlagatelj izredne seje Državnega zbora torej LMŠ, Levica, SD in SAB. Menimo, da so pritiski in sporna politična kadrovanja, ki jih izvajajo člani 14. Vlade Republike Slovenije najmanj v nasprotju s 1. in 2. členom Ustave Republike Slovenije, ki določata, da je Republika Slovenija demokratična in pravna država. Številne nepravilnosti namreč pri imenovanjih, pritisk in nižanje strokovnih standardov za opravljanje posameznih pomembnih delovnih mest oziroma funkcij, predvsem pa imenovanje politično zvestih kadrov, ki bodo pomembno vplivali na postopke, vodenje zoper posamezne politike in pa tudi njihove politične stranke, so nedopustni in državi povzročajo nepopravljivo škodo.
Ta vlada kaže resnično popolno ignoranco do naroda, do spoštljive komunikacije, pa nenazadnje tudi do opozicije. Predlagatelji izredne seje tako menimo, da je potrebno ukrepati in pa sprejeti določene korake, ki bodo preprečili drvenje Slovenije v čase nespoštovanja temeljnih vrednost, ustavnih vrednost pravzaprav, in zato tudi vladi podajamo priporočila, ki pa jih bo v nadaljevanju, spoštovani predsednik, predstavila še kolegica predlagateljica Nataša Sukič iz Levice, tako da prosim, da ji date besedo.
Hvala lepa.
Hvala.
Želite še vi? Prosim. Samo kasneje bom dovoljeval samo enega, da govori v imenu predlagatelja, to opozarjam. Prosim.
Hvala lepa za besedo. Lep pozdrav tudi z moje strani.
Ja, naj uvodoma povem, da v Levici tako in tako že od prvega dne nastopa vlade Janeza Janše opozarjamo na krepitev avtoritarnosti, represije, omejevanja demokracije in utišanje slehernika, ki si drzne podvomiti v vlado Janeza Janše oziroma v samega Janeza Janšo. Videli smo, kaj se je zgodilo s strokovnjaki, ki so podvomili v ukrepe in odločitve Vlade, od NIJZ do strokovne skupine in tako naprej. Vsi so bili po hitrem postopku razrešeni in nadomeščeni z zvestimi člani SDS. In povsem enaka zgodba se je odvila in se še odvija z represivnimi organi.
Tudi danes navsezadnje, ko govorimo o omejevanju demokracije, smo se štiri ure in več pogovarjali o nameravani prepovedi referenduma in o omejevanju pravzaprav dostopa državljank in državljanov do Upravnih enot oziroma do okenc, kjer lahko overovijo svoj podpis. Vse to je, spoštovani, omejevanje demokracije, ki poteka na različne načine. Od stopnjevanja zaskrbljujočih teženj po podrejanju policije ter političnih pritiskov na delo preiskovalnih organov s strani ministra za notranje zadeve do vsega, kar je naštel pred mano kolega Nik Prebil, do tega, da se zdaj spopadamo celo s tem, da nam bo, celo nameravajo odvzeti pravico do sklica referenduma. Vse to je zelo zaskrbljujoče.
V Levici se sicer ne strinjamo s tezo, da je to, da odstaviš in zamenjaš vse vodilne kadre in si nastaviš svoje, nekaj povsem samoumevnega in sprejemljivega. Ne vedno in ne povsod. Nekateri organi pač morajo in bi morali ostati neodvisni, in tudi v tem smislu se politika ne bi smela vtikati po mili volji v menjavanje njihovih vodstev. Recimo, naj navedem primer. Varuh človekovih pravic je neodvisna institucija. Predstavljajte si, da bi ga s prihodom katere, vsake nove vlade, katerekoli, ni važno, kar tako malo zamenjali. No, in to, čemur smo zdajle priča, se dogaja tudi v institucijah, ki so primerljive z institucijo varuha človekovih pravic. V institucijah, ki so m ju bi morale biti avtonomne in neodvisne.
In zato se bom sama malo bolj dejansko osredotočila točno na, kot že rečeno, stopnjevanje zaskrbljujočih teženj po podrejanju policije ter političnih pritiskov na delo preiskovalnih organov s strani ministra Hojsa. Konkretneje, zelo nas skrbijo pritiski predvsem na NPU. NPU je institucija, ki bi morala biti strokovna, neodvisna, avtonomna. Pa očitno ni več. Celo več, očitno se jo želi, ne vem, popolnoma podrediti ali celo ukiniti, kot vidimo. Skratka, če se še jaz malce sprehodim po kronologiji dogajanja, pa ne bom šla na prvo sejo te vlade, kjer so se itak že prve odmevne rošade zgodile, ampak okej, to se dogaja tudi pri drugih vladah. Se bom pa sprehodila v začetek avgusta letošnjega leta, ko je notranji minister, takrat v odstopu, Aleš Hojs začasnemu generalnemu direktorju policije Andreju Juriču odredil, da izvrši revizijo določenih že zaključenih kriminalističnih preiskav na Nacionalnem preiskovalnem uradu, NPU. In s tem Hojs, minister, ni napadel le neodvisnosti institucije, ki sem jo prej omenila, temveč je seveda posegel tudi onkraj tega, se pravi v neodvisnost sodne veje oblasti.
Kmalu zatem, 19. avgusta, je sledil nov napad na preiskovalce NPU. In to je že bil izredni nadzor nad varovanjem in obravnavo tajnih podatkov, ki ga je odredil v. d. glavnega inšpektorja Inšpektorata za notranje zadeve Severin Pek. Notranji minister v odstopu in v. d. vodja inšpektorata pri Ministrstvu za notranje zadeve sta na ta način dregnila na območje, kamor politika nikdar ne bi smela imeti vstopa, in sta se na ta način znašla onstran zakona. Minister za notranje zadeve Aleš Hojs je namreč z odredbo kriminalistom, naj revidirajo že zaključene postopke NPU, pač še enkrat več prestopil mejo demokratično dopustnega. Tisto, ki ločuje funkcijo policije od funkcije politike.
Odredba revizije že zaključenih postopkov je nezakonit poseg politike v delo policije in v pravosodje. Sprašujemo se, zakaj se ne odpirajo zatajene, pod preprogo pometene zadeve iz okrilja oziroma sfere SDS, denimo afera Patria, Zvon 1, Zvon 2, pralnica denarja pri NKBM, kreditni posli z Dijano Đuđić iz Bosne in Hercegovine in drugo. Zakaj? Seveda je jasno, zakaj. Jasno je, da se revidirajo samo tiste preiskave, ki se niso končale po volji trenutno vladajočih. Prav tako med petimi zadevami, ki jih je v navodilu izpostavil notranji minister Hojs, prevladujejo tiste, s katerimi so se v Državnem zboru ukvarjali poslanci in poslanke SDS. Sanacija bank in zlorabe v bančnem sistemu, žilne opornice, otroška kardiologija in tako naprej. Napad na policijo sledi jasni strategiji in jasnim ciljem. Zaustavitev preiskav spornih poslov, v katere so vpleteni ključni posamezniki iz SDS in krogov blizu Janši ter diskreditacija in odstranitev preiskovalcev in kriminalistov, ki so v teh preiskavah sodelovali in ki očitno vedo preveč. To je dejansko popolnoma jasno. Temu se reče ugrabiti državo. Si jo narediti po svoji meri.
Med predvidenimi za revizijo izstopa preiskava družbe Pro Plus denimo zaradi domnevnega omejevanja konkurence na trgu, s katero bi lahko SDS seveda pritiskala tudi na to medijsko hišo, in to tudi želi. Poleg RTV Slovenija, javne televizije, želi čim bolj onemogočiti Pro Plus, se pravi POP TV in pa Kanal A. Zakaj? Ker je pač nezadovoljna z njenim poročanjem v času Janševe vlade. Prav nasprotno pa ta isti minister Hojs ne razreši tistih, ki bi jih moral, če bi seveda živeli v neki urejeni in pač primerni demokraciji, kar očitno ne živimo več. Zaradi predkazenskega postopka zoper Jožeta Kojca, ki je obtožen zlorabe prostitucije, zdaj pa je osumljen še pranja denarja, se je v policijske postopke reci in piši vpletel kar državni sekretar na Ministrstvu za notranje zadeve Franc Kangler. In kaj je naredil minister Hojs? Nič. Minister, ki bi moral državnega sekretarja zaradi tovrstnega precedensa razrešiti, če bi seveda živeli v normalni demokraciji. Ampak očitno že kakšnega pol leta ne živimo več.
Pritiskom in vmešavanjem v delo policije in NPU kar ni videti konca. V zadnjem obdobju se ti pritiski samo še stopnjujejo. Nacionalni preiskovalni urad, NPU, je tako v kratkem dobil novega, že četrtega direktorja oziroma direktorico oziroma v. d.-ja v času mandata ministra za notranje zadeve Aleša Hojsa. Dosedanji začasni direktor Uroš Lepoša je namreč v začetku oktobra vodstvu policije poslal predlog za razrešitev s položaja, namesto njega pa je za v. d. direktorico imenovana Petra Grah Lazar, ki si jo je aktualna politika na čelu z generalnim direktorjem Andrejem Juričem v zadnjih mesecih še kako želela na tem položaju. Četudi dotična nima niti približno ustreznih delovnih izkušenj za prevzem te funkcije. A za cilje te vlade, pač ima določene kvalifikacije. Za cilje te vlade, ki so podrejanje družbenih podsistemov in rušenje neodvisnih institucij. Je pač Petra Grah Lazar očitno dovolj izvežbana in bo kot poslušna izvrševalka hvaležno orodje v rokah vladajoče politike. Vemo, kdor obvladuje policijo, obvladuje marsikaj in ima veliko politično moč, saj lahko posredno vpliva tudi na potek kriminalističnih preiskav, ki naj bi odkrivale najtežja gospodarska in druga kriminalna dogajanja, ki pogosto vodijo tudi do politikov. In namen je tako dosežen.
Ob preiskavah pri Počivalšku notranji minister Hojs ni skrival ogorčenja. Govoril je o politični policiji v službi globoke države. Ko je kuverta s Hojsovo odstopno izjavo ostala zaprta, je vsakomur postalo jasno, da je minister od Janše dobil možnost za popravni izpit. Od nove šefice NPU oblast tako ne pričakuje, da bo zaščitila in ščitila delo kriminalistov in zagotavljala pogoje za njihovo nemoteno delo, pač pa ravno nasprotno. Z različnimi vzvodi bo morala skušati zaustaviti ali vsaj upočasniti preiskavo poslov z zaščitno opremo, od katere bo slej kot prej odvisna tudi usoda Zdravka Počivalška in s tem tudi Janševe vlade. Ampak stvari se zdaj še dodatno zapletajo.
Policijski sindikat Slovenije je vršilca dolžnosti generalnega direktorja policije Andreja Juriča pozval, naj nezakonito razrešenemu nekdanjemu direktorju NPU Darku Muženiču omogoči vrnitev na staro delovno mesto, kajti upravno sodišče je odločbo o njegovi razrešitvi razveljavilo, ker je bil razrešen nezakonito. Vodstvo policije pa sodbo sodišča bojda še proučuje. In kolikor vem, ni sprejelo odločitve, kako bo ravnalo v zvezi s tem. Pa sprašujem ministra, ki je danes tukaj, kaj se s tem dogaja. Kje, na kateri točki smo glede tega, ker sodišče je povedalo svoje. Minister Hojs tudi ves čas zatrjuje, kako NPU deluje politično, kako je potrebno ta organ depolitizirati, poskrbeti, da bo deloval izključno strokovno. Mar res, minister Hojs? Je Petra Grah Lazar primer te vaše strokovnosti? Te stroke? Oseba, ki nima nobenih resnih strokovnih izkušenj na področju, kamor ste jo poslali, ki ni spisala niti ene same kazenske ovadbe, ki ni samostojno vodila niti enega samega primera doslej. Ta oseba je zdaj na čelu NPU. Zamislite si. To je primer strokovnosti in stroke. Če to ni res sprenevedanje par excellence, kaj potem to sploh je. In to je oseba, ki je bila v času, ko je prvič delala na NPU, če se ne motim, tam je bila tri leta, je bila ves čas v stiku z Rokom Snežičem, enem največjih davčnih dolžnikov, ki ga preiskujejo v več državah, ki pa je seveda dober prijatelj Janeza Janše in njegov osebni svetovalec za davčne zadeve, kot je izjavil sam, da ne boste rekli, da si karkoli zmišljujem. Sam Janez Janša je namreč to, oziroma Rok Snežič je to izjavil. Prav Snežič je bil stična točka med SDS in njegovo prijateljico iz Bosne in Hercegovine Dijano Đuđić, ki je konec leta 2017 stranki SDS odobrila 450 tisoč evrov posojila. Pogodbo pa je podpisal Janez Janša. Zadevo od leta 2018 preiskuje policija oziroma, bodimo preciznejši, jo je preiskovala, saj po vseh teh kadrovskih rošadah in nastavljanju pravih kadrov lahko upravičeno domnevamo, da bo zadeva pometena pod preprogo.
Prav forsiranje Petre Grah Lazar s strani stranke SDS je tudi razlog, zakaj je bil pomočnik direktorja David Antolović premeščen v posebno delovno skupino za migracije, kamor so bili premeščeni sami vrhunski kriminalisti na čelu z nekdanjo generalno direktorico policije mag. Tatjano Bobnar, nemudoma odstranjeno na prvi nočni seji Janševe vlade, ki vedo pač preveč in ki jih je bilo na vsak način treba umakniti s primerov. Kot poroča portal Necenzurirano.si, bi Grah Lazarjevo morala za pomočnico direktorja NPU izbrati kadrovska komisija, v kateri so sedeli štirje člani. Predlog za njeno imenovanje sta podprla le dva, ob Juriču še predstavnik Hojsovega ministrstva, kar seveda ni bilo dovolj. Preostala dva člana, Lepoša in Božidar Južnik, vodja Oddelka za gospodarsko kriminaliteto na Policijski upravi Ljubljana, sta bila kljub hudim pritiskom proti. Po nekaterih informacijah naj bi Lepoša izgubil potrpljenje zaradi pritiskov, ki jim je bil podvržen, povezanih s konkretno policijsko operativo, saj naj bi posamezniki, visoki uslužbenci policije skušali z navodili usmerjati delo NPU in posamezne primere, ki jih le ta obravnava. Med njimi naj bi prednjačil Vojko Urbas, ki je bil prvi mesec vlade Janeza Janše imenovan za začasnega direktorja Uprave kriminalistične policije. Za katere primere je šlo oziroma gre, uradno sicer ni mogoče izvedeti, je pa več virov blizu policije potrdilo, da je odločitev o odstopu sprejel zaradi nevzdržnosti zgoraj opisanega dogajanja.
Vidimo, ne, v kakšni atmosferi se dogajamo trenutno. To niso male stvari. To, kar se dogaja NPU, je pravzaprav mikro primer tega, kar se ta trenutek dogaja v celotni družbi. In cilj vseh teh pritiskov, spoštovane in spoštovani, je več kot očitno ukinitev NPU, kot ga poznamo, in preprečitev vseh preiskav, ki pač niso po godu vladajoči SDS oziroma odpiranje tistih primerov, ki bi stranki SDS v bodoče lahko služili kot municija za obračun s političnimi nasprotniki. In vse to dogajanje nedvoumno kaže, da vrh policije nadaljuje izvajanje načrta SDS za de facto ukinitev NPU v obliki, kot je bil ustanovljen. Spomnimo, premier Janša je sredi julija v odgovoru na vprašanje Zmaga Jelinčiča sicer preiskovanca NPU v zadevi Azerbajdžan poudaril, da je bil NPU postavljen kot politični projekt. Navajam: »To je organ, ki je zunaj sistema. Najprej ga je treba depolitizirati, tako da ne bodo sami sebi določali nalog.« Konec citata. To je poudaril premier Janša.
V Levici nam je kristalno jasno, da je cilj vseh teh politično motiviranih malverzacij in niti ne preveč umetelnih zvijač in zlorab, kajti, oprostite, da se izrazim po ljudsko, vse, kar počnete, je razvidno iz satelita, končna in popolna podreditev policije in NPU, ki bo trajala vse dotlej, dokler se ne bodo v vladajoči stranki dokopali do vseh informacij in pridobili vse tiste zaupne podatke, ki se nanašajo na preiskave ljudi iz koalicije, in vseh, ki so povezani s stranko SDS. Povsem jasno je, da ni in da to ne more ostati brez posledic, da koalicijske, SMC, NSi in Desus, vladajoči stranki pri tem držijo svečo in dajejo podporo. To je zgodovinsko dejstvo in bo ostalo zapisano v analih zgodovine, pa se lahko danes tukaj sprenevedate, kolikor hočete. Zgodovina bo pač spregovorila na neki točki.
Na policiji so tako danes vsi vodilni le v. d.-ji, vršilci dolžnosti, ki jih je izbrala vlada. Seveda, kajti na v. d.-je je lažje pritiskati, kajne. Kadrujejo pa dalje seveda po navodilih vlade, ob vsem tem pa notranji minister Hojs in državni sekretar Mahnič po Twitterju nazorno pričata, da je cilj znebiti se kriminalistov, ki niso v liniji podrejencev SDS. Brez da se znebijo neposlušnih in neubogljivih kriminalistov, si bodo pač težko podjarmili policijo, kar pa je, seveda, končni cilj, kot rečeno. Predsednik vlade kot velik pristaš tviteraške demokracije je med drugim zapisal, da, citiram: »Vik in krik vpletenih zgolj dokazuje, da je bil skrajni čas.« Konec citata. Ja, kar tako malo po domače, kajne.
Redosled kadrovske čistke, ki se je torej začela že marca letos na ustanovni seji tretje Janševe vlade z odstrelitvijo generalne direktorice policije Tatjane Bobnar se odvija naglo in po predvidljivem scenariju ter v predvidljivi smeri. Na poti k cilju, proti kateremu drvi, dobesedno drvi vladajoča SDS, je Bobnarjevo zamenjal Anton Travner, ki se je Hojsu zameril s pregonom Počivalška, Travnerja pa Andrej Jurič. Travner je pred tem že menjal direktorja uniformirane in direktorja kriminalistične policije. Dalje, Igorja Lambergerja je na čelu NPU nadomestil Uroš Lepoša, ki ga je Jurič izbral mimo razpisa, čeprav je uradniški svet kot primernejšega ocenil druga kandidata, Lambergerja in Boštjana Lindava. Da niti ne omenjamo, da je vmes odstopil tudi sam minister Hojs, in to nepreklicno, in to, in sicer tako zelo nepreklicno, da si je nato premislil. Epska razsežnost turbulentnega dogajanja po vsem tem zdaj ne zmore še dodatnega sladkorja, a sodeč po stanju stvari zagotovo lahko upamo še na kakšno presenečenje, kajti presenečenja doživljamo praktično na dnevni ravni. Samo časopise odpremo, in že je presenečenje tu.
Na noben način minister oziroma politična stranka, ki ji pripada, v konkretnem primeru je to stranka SDS, državnih institucij ne more in ne sme uporabljati kot svoj kadrovski poligon ali tolažilni revanšizem. Tako bi pač bilo v normalni demokraciji, ampak mi očitno tam več nismo. In vendar se nam pač žal dogaja točno to, točno to, kar se ne bi smelo dogajati. V Levici smo nad tovrstnim načinom političnega vplivanja in kadrovanja ne strokovno, temveč politično obeleženih uslužbencev osupli in dejansko smo zelo zaskrbljeni. Zavedamo se, da je politično kadrovanje dolgoročno škodljiva praksa, ki je v zaskrbljujočem porastu. Samo /nerazumljivo / drža vlade ne le, da resno ogroža stabilnost demokratične ureditve, pomeni tudi netransparentno in nesmotrno porabo javnega denarja in škodi ugledu institucij države in državi kot taki, kajti politično kadrovanje lahko, ne rečem, da jih, ampak lahko vsebuje elemente sistemske korupcije in meče sum zlorabe uradnega položaja.
Če strnem, da ne bom predolga. V Levici ministru Alešu Hojsu v prvi vrsti očitamo stopnjevanje zaskrbljujočih teženj po podrejanju policije ter političnih pritiskov na delo preiskovalnih organov s strani ministra za notranje zadeve, katerih posledice so kadrovske menjave na ključnih položajih v slovenskem varnostnem in obveščevalnem sistemu, predvsem v policiji in na MNZ, ko so bili in so še kar naprej strokovni kadri zamenjani s politično poslušnimi kadri z namenom vpliva na kazenske zadeve, v katere so vpleteni člani in podporniki stranke SDS. Drugič, nezakonite pritiske na delo policije. Tretjič, nezakonito zahtevo po revizije kazenskih preiskovalnih zadev, ki jih je vodil NPU. Četrtič, konflikt s sindikati, kršenje sindikalnih pravic z namenom rušenja delavskega organiziranja znotraj policije.
Če sklenem. Kar nas dejansko lahko vse skupaj skrbi, pravzaprav bi nas moralo vse skupaj skrbeti, je to, da žrtve virusa aktualne oblasti niso samo posameznice in posamezniki, niso samo institucije kot take. Žrtev je suspenz demokratičnosti naše družbe. Človek bi se vprašal, ali smo se res za to borili. Za državo po meri enega samega človeka, po meri ene same stranke. Smo se za to borili? Dvomim, da smo se za to borili.
Zato predlagatelji, da bom, res ne bom predolga, predlagamo Državnemu zboru v sprejem naslednja priporočila. 1. Državni zbor Republike Slovenije priporoča Vladi, da nemudoma preneha s političnim poseganjem v neodvisnost, avtonomijo in strokovno delo državnih institucij in gospodarskih družb. 2. Državni zbor Republike Slovenije predlaga Vladi, naj se v popolnosti vzdrži dejanj, ki zbujajo sum želenega interesnega vplivanja na posamezne predkazenske postopke. 3. Državni zbor Republike Slovenije predlaga Vladi, naj pri imenovanju na vodstvena mesta dosledno upošteva veljavno Zakonodajo in hkrati sledi izključno strokovnosti in neoporečnosti kandidatov oziroma kandidatk, ne pa politični pripadnosti. 4. Državni zbor Republike Slovenije predlaga Vladi, naj se z vso resnostjo in predanostjo posveti reševanju razmer in posledic, povezanih s covid-19, in vzdrži ravnanj, ki niso in ne bi smele biti prednostne.
Toliko zaenkrat. Hvala.
Predsedujoči, hvala za besedo. Jaz bi prosil, da se res pogovarjamo o današnji točki, in sicer Predlog priporočila Vladi Republike Slovenije v zvezi s kadrovanjem v državne inštitucije in gospodarske družbe. To, kar je kolegica Sukič govorila zdaj, je bilo samo za notranje zadeve. Jaz bi rad slišal še kaj drugega. Ne pa samo od Hojsa, od Muženiča, Muženiča vemo, kaj je bilo, trikrat smo ga na odbor vabili, da nam da poročilo o varuhu(?), pa ga nismo dobili, in danes, 30 minut je o tem govorila. Jaz ne vem, če ostali kolegi podpisniki stranke, če so tudi samo proti Hojsu ali na splošno bomo se pogovarjali o kadrovanju.
Prosim, da opozorite jih drugič. Hvala.
Hvala. V razpravi bo dovolj prostora za vse. Zdaj imajo besedo predstavniki Vlade.
K besedi vabim ministra za notranje zadeve gospoda Aleša Hojsa. Prosim.
Aleš HojsHvala lepa, gospod predsednik, spoštovane poslanke, spoštovani poslanci.
Torej, kar dobršen del tega smo v bistvu poslušali že večkrat, bodisi v poslanskih vprašanjih bodisi v neposrednih vprašanjih, ki jih poslanci opozicije pošiljajo na ministrstvo, bodisi na tistem Odboru za notranje zadeve, ki smo ga imeli pred meseci. In seveda tudi sam moram reči, da sem bil posebej ob izvajanju poslanke Sukičeve presenečen, tako kot je povedal poslanec Slovenske nacionalne stranke, ker so pravzaprav res dejansko 30 minut odvijalo oziroma razpravljalo oziroma meni očitalo politično kadrovanje v policiji.
Torej, najprej je treba povedati, seveda povedati, da minister ne kadruje v policiji. To bi po vseh letih po moje bilo že čas, da vsi vemo. Da pa ima pristojnost, tako kot ima pristojnost zamenjave direktorjev direktoratov znotraj Ministrstva za notranje zadeve, če govorim o ministru za notranje zadeve, imenovati tudi direktorja policije. Vsa ta mesta se imenujejo in razrešujejo na podlagi Zakona o javnih uslužbencih, kjer je jasno napisano, kateri so tisti, katera so položajna mesta, ki se na ta način imenujejo. Torej, v ministrstvih so to generalni direktor, generalni sekretar in vodja organizacijskih enot, v organih v sestavi ministrstva direktor in vodja organizacijskih enot, v kolikor je obstajalo seveda v upravnih enotah, načelniki upravne enote in vodje organizacijskih enot, v vladnih službah direktor in vodje organizacijskih enot in v upravah lokalnih skupnosti direktor in vodje organizacijskih enot.
Torej, da odboru, ki sem ga, ki sem ga omenil, torej na odboru pred približno štirimi meseci sem podal natančno analizo menjav znotraj ministrstva za vlade gospoda Boruta Pahorja, za vlade, za vlado Janeza Janše, torej prvo vlado v letu 2012, drugo njegovo vlado, pardon, za vlado mag. Alenke Bratušek, za vlado dr. Mira Cerarja, za vlado Marjana Šarca in pa statistiko naše vlade.
Torej, če se osredotočam samo na zadnji dve vladi, torej na našo vlado in vlado gospoda Marjana Šarca, seveda moram ugotoviti, da, najprej, da zamenjav ni bilo nič več kot v vladi Marjana Šarca, da so v. d.-ji, o čemer je govorila gospa Sukičeva, ravno tako ob tem, seveda je treba povedati, da je vlada Marjana Šarca vladala dlje, kot v tem trenutku vlada Vlada Janeza Janše, torej v času od 13. 9. do 13. 3. 2020 je v vladi Marjana Šarca, torej v dobrem letu in pol, bilo v glavnem vse na v. d.-jevstvu ali z drugimi besedami, vsi so bili začasno imenovani. Erik Pagon, v. d. generalnega sekretarja, Marko Rešetič, v. d. generalnega sekretarje, Simon Velički, v. d. generalnega direktorja policije, Tatjana Bobnar, v. d. generalnega direktorja policije, Urška Židan, v. d. generalnega, / nerazumljivo/ direktorica Direktorata za notranje zadeve, zanimivo pa je, da edini, ki ni bil v. d., pa je bil, poglej si ga zlomka, gospod Darko Muženič. In jaz v tem smislu sprašujem spoštovano, gospa poslanka, koliko ovadb pa je napisal gospod Muženič na NPU-ju? Koliko spisov je zaključil na NPU-ju? Na koliko ovadbah na NPU-ju je delal? Kaj so bile njegove strokovne reference na NPU-ju, da je pravzaprav na NPU sploh lahko zasedel mesto direktorja? Ali so morda strokovne reference to, da je nekdo na čelu Urada za preprečevanje urada mižal ob tem, ko se je oprala milijarda dolarjev skozi Novo ljubljansko banko, je morda to bila referenca za to, da lahko zasedeš NPU? In to celo brez v. d.-jevstva. Poglejte, zanimivo, edino on je imenovan neposredno brez v. d.-jevstva.
Torej, če nadaljujem, seveda je jasno, da vse kadrovanje, ki poteka znotraj policije, opravlja generalni direktor policije. To pristojnost direktor ima in mislim, da je prav, da jo on ima, nenazadnje je, tako kot smo že večkrat povedali, prav, da si vsak direktor ali pa vsak minister okoli sebe izbere ljudi, ki jim zaupa, za katere je prepričan, da so dovolj strokovni in nenazadnje, tiste, s katerimi oceni, da bo lahko v svojem mandatu delal.
Gospod poslanec je med drugim tudi v poslanskem vprašanju v ponedeljek to, kar ga zanima tudi danes, spraševal, kako je mogoče, da je bil razpis za direktorja s tako slabim ali pa s tako majhnim številom zahtevanih let, ki smo jih zahtevali, pa brez vizije, pa še nekaj drugega ste navedli. Zdaj, gospod poslanec, če sem vas prav razumel, sprašujete, kako je mogoče, da je tak razpis za direktorja NPU bil objavljen? Sem vas prav razumel? Prav ali ne prav? Prav. No, če sem vas prav razumel, potem je mogoče fajn, da si pogledate, kakšen razpis je sploh bil objavljen. Torej, na to nisem reagiral v ponedeljek, danes pa bom odreagiral. Torej, razpisa za direktorja NPU, o katerem govorite, ni bilo. Vsaj toliko bi se potrudili, da bi pogledali, za kaj je ta razpis bil. Bil je razpis za namestnika direktorja NPU, ne pa razpis za direktorja NPU, tega razpisa še ni bilo. Upam, da boste to dovolj natančno pogledali in drugič s pravimi podatki prišel pred ta spoštovani zbor.
Kot zanimivost – vsi govorite o tem, kako je NPU dejansko zelo pomembna in potrebna inštitucija, tudi sam sem prepričan, da je temu tako. Nikoli nihče do sedaj ni povedal, vsaj z našega zornega kota ne, mislim, da tudi predsednik vlade ni o tem govoril, nihče do sedaj ni rekel, da je potrebno NPU ukiniti. Torej, natolcevanje, ki ga slišim od mnogih poslancev, češ da je skrajni cilj te vlade ukinitev NPU-ja ali nekaj podobnega, seveda ne drži. Nihče ni nikoli rekel, da je treba NPU ukiniti, rekel pa sem večkrat, da je treba NPU vzpostaviti v tako kondicijo, da bo s svojim strokovnimi kapacitetami, ki jih ima, nenazadnje s svojimi plačami, ki so precej višje od tistih v redni policiji, to svojo dejavnost oziroma ta svoj obstoj na nek način sploh opravičil.
Zadnji podatek, ki ga imam, je da, NPU obdeluje približno 30 primerov. 30. Torej, v NPU-ju je zaposlenih nekaj več kot … Direktor me popravlja, točno 33 primerov, torej v, na Slovenskem nacionalnem preiskovalnem uradu je zaposlenih več kot 70 ljudi, več kot 70 preiskovalcev, torej visoko strokovnih, eminentnih, ki obdeluje 30 primerov. Si lahko predstavljate? Dva od teh, ali sta v teh 33 že vključena ali ne, sta tudi primera Matej Tonin in Žan Mahnič. Torej si lahko predstavljate ali pa si slovenska javnost lahko predstavlja, da je ob vsem tem, kar se dogaja v državnih gozdovih, kar se je dogajalo v TEŠ-u, ki ga, mimogrede, ni do konca pripeljal NPU, ampak celjska kriminalistična uprava, ob vsem tem, kar se je dogajalo v bolnicah z nakupom žilnih opornic, pa ob srčni kirurgiji in tako naprej, da ne naštevam, lahko bi našteval precej dolgo časa, NPU ukvarja zgolj s 30 primeri, 33, od katerih sta dva obdelava nadzornikov. Torej, jaz ne poznam evropske države, kjer bi se krim policija ukvarjala s parlamentarci, ki to policijo nadzirajo. Tudi ne poznam primera, kjer bi krim policija ali pa NPU v tem primeru, slovenski NPU, podal kazensko ovadbo zoper tiste, ki so tam vršili nadzor. Torej gotovo smo unicom(?). Kaj se bo iz tega razpletlo, bomo videli, ampak gotovo je to res nekaj neverjetnega.
In poglejte, spoštovana opozicija, spoštovani, gospa Sukičeva, veste, kdo je podpisal to ovadbo? Veste, kdo je podpisal to ovadbo proti Toninu, proti Mahniču? Torej, gospa, ki je bila po vašem z naše strani nastavljena zato, da ščiti SDS oziroma prikriva rabote, kot ste jih imenovali sami. Torej, ovadbo zoper Tonina in Mahniča je podpisala gospa Petra Grah. Torej, tudi to je meni neverjetno. Ampak očitno se je odločila, da je ovadba pripravljena korektno, da je prav, da gre naprej, in je to storila. Nihče ni na njo pritiskal, ne tako in ne drugače, kaj pa se bo s to ovadbo dogajalo na tožilstvu, bomo videli, kakšen pa je politični odziv, pa verjetno ni treba posebej razlagati. O tem sem govoril ravnokar. To je odziv, da policija ovaja svoje nadzornike, parlamentarne nadzornike, da ne bo pomote.
Eno od vprašanj, ki je bilo večkrat izpostavljeno in je nekako bilo rečeno, da terja današnji odgovor. Naš današnji odgovor je seveda primer Muženič oziroma sodba upravnega sodišča. Torej, jaz upam, da ste si to sodbo prebrali. Ne tako kot razpis, ki ga pravzaprav še ni bilo, a ne, da ne bom tudi takih vprašanj dobil. Upam, da ste si to sodbo prebrali. Torej, kaj piše v tej sodbi? V tej sodbi piše, da je potrebno o zadevi ponovno odločati. Ko sem sam videl to sodbo, me je najprej presenetilo, da je v poduku pisalo, da na to sodbo ni možna pritožba, navadno je v vseh primerih možna pritožba, pa so me pravniki, sam seveda nisem pravnik, podučili, da je povsem logično, da v tej sodbi, razsodbi ni možnosti pritožbe, kajti sodišče je zgolj dalo napotek policiji, da o zadevi ponovno odloči. In jaz vam lahko povem, da bo policija gotovo o zadevi ponovno odločila, da bo spoštovala mnenje sodišča, bi vam pa priporočil, da to sodbo temeljito preberete pa pogledate. Ta sodba namreč popolnoma diskreditira vaše delo. Ta sodba diskreditira to, kar ste poslanci sprejeli. Poglejte si stenograme vaših sej, poglejte si sprejemanje zakona, ki je ustoličil ali pa uzakonil NPU, poglejte si, kaj ste takrat poslanci razpravljali. Videli boste, da je bilo jasno v razpravi, v magnetogramih in seveda tudi v samem zapisu zakona kot seveda tudi v komentarju k temu zakonu, je jasno napisano, da se za imenovanje in razrešitev direktorja Nacionalnega preiskovalnega urada smiselno uporabljajo določbe Zakona o javnih uslužbencih. Celo več, eksplicitno je bilo napisano, da se uporablja tista odločba, ki direktorju daje pravico, da v roku enega leta od nastopa te funkcije pristojnega ali pa že imenovanega direktorja razreši in na njegovo mesto imenuje v. d. direktorja, kajti kot veste je imenovanje brez v. d.-ja praktično nemogoče, ker je potrebno, v kolikor želite seveda zamenjave takoj, je pač potrebno speljati postopek pred uradniškim svetom, z ustrezno razpisno komisijo, kar seveda po navadi traja dva meseca ali pa mesec pa pol, če ste zelo učinkoviti.
Torej, priporočam, da to, kot rečeno, priporočate, preberete to sodbo, in morda tudi sami ocenite, ali je ta sodba škandal ali ne oziroma ali ta sodba pravzaprav upošteva tisto, kar ste poslanci v sprejemanju Zakona o organiziranosti in delu policije, v katerega je bilo seveda vneseno oziroma ustanovljeno tudi delo, formalno, formalna struktura Nacionalnega preiskovalna urada, takrat vzpostavljena.
Nadaljnje me zelo skrbi to, kar je povedal, se opravičujem, morda gospod poslanec ali pa gospa poslanka, lahko da sem si napačno napisal, ampak mislim, da je bil gospod poslanec, ki je povedal, da imamo kriminaliste zadolžene za SDS. To je, to je nekaj neverjetnega. Torej, če je temu tako, se tudi jaz vprašam, ali pa bom rekel, se ne sprašujem več, ampak lahko samo potrdim tisto, da imamo politično policijo. Torej, jaz si ne predstavljam, da bi lahko bil kjerkoli kakšen policist, ki bi bil zadolžen za SDS. Tudi ne za Levico, tudi ne za LMŠ, predstavljam pa si, da so tam ljudje zadolženi za to, da preganjajo kriminal, da preprečujejo oziroma odkrivajo korupcijo, da oddajajo primerne kazenske ovadbe na tožilstvo, da so te procesirane tako, kot morajo biti. Nikakor pa ne, da je nekdo specifično zadolžen za katero od političnih strank.
Kar se tiče podpore, o kateri je govoril gospod poslanec, o podpori nekaterih ali pa govoril je celo o večjem delu krim policije, zaposlenih na krim policiji in v NPU-ju, ki naj bi jo omenjeni gospodje, ki pač niso več na mestu direktorjev oziroma v. d. direktorjev imeli, lahko povem samo to, da je, bi rekel, ta stvar, zelo enostranska. Lahko celo povem več, drži, imeli so zelo glasno podporo. Torej, tistih nekaj posameznikov v krim policiji in v NPU-ju imajo boljše linke in glasnejše zvočnike na tistih televizijah, ki ste jih tudi sami omenili, torej na 24ur.com pa še kje drugje. Sodbe Muženiča ni prvi videl direktor policije ali pa sprejemna pisarna na Ministrstvu za notranje zadeve. Prva jo je videla novinarka POP TV-ja, si lahko zamislite. Najbrž, predvidevam, je tja ni poslalo sodišče. Ker je mi nismo imeli, je tudi mi nismo tja poslali, torej je logičen zaključek, da jo je tja posredoval gospod Muženič. Torej, očitno so neke navezave z določenimi medijskimi hišami tako močne, da ni problem objaviti sodbo, ki jo niti tisti, ki je bil tožen, še ni videl. Tudi sam sem jo moral sneti z neta 24ur.com, da sem jo lahko prebral. Do ministrstva je prišla s tridnevnim zamikom od tistega trenutka, ko je bila objavljena na POP TV-ju.
Pravzaprav se dogaja enako s tistimi ovadbami, ki so jih, če se spomnite, vložili zoper mene in mislim, da tudi državnega sekretarja, tako imenovani pošteni policisti. Pošteni policisti so me ovadili, v tem trenutku niti več ne vem, zakaj, ker so bile notri napisane take nebuloze, da se jih enostavno nisem zapomnil. Pošteni policisti so me ovadili tako, da je bilo to najprej objavljeno na, kje drugje kot na POP TV. Torej, ne da bi to najprej videli v policiji ali pa da bi to najprej prišlo na tožilstvo. Sam sem poizvedoval, ali so to ovadbo poštenih policistov, pod narekovaji, pravzaprav na policiji ali pa na tožilstvu že prejeli, pa mi tega odgovora niso dali, prejeli pa so jo na POP TV-ju. Torej, očitno imamo nek medijski kanal, ki je neposredno nalinkan s tistimi, ki na NPU-ju ali pa na krim policiji o sebi menijo, da so nezamenljivi, o sebi menijo, da so najbolj strokovni v tej državi, ob tem pa seveda statistika o njihovem delu govori drugače. Statistika o delu NPU-ja, na žalost, povedano že večkrat, ne govori v njihov prid. Govori kvečjemu v njihov minus. Večina odmevnih primerov, ki so se seveda uspešno procesirali tudi na tožilstvu in kasneje na sodiščih, je bila v rokah krim policij posamezne policijske uprave.
Naj na koncu rečem še besedo, dve o priporočilih. Iz teh priporočil, kot sem jih prebral, pravzaprav veje ravno tisto, česar vlada ne počne. Torej, iz teh priporočil se zdi, kot da vlada kadruje mimo zakonov, da vlada kadruje politično, da vlada ne upošteva zakonov pri menjavah kadrov, kar je seveda popolna laž. Vse menjave naše vlade so bile izvedene skladno z zakonom, vse menjave naše vlade so bile, vsaj za tiste, ki so v moji pristojnosti, lahko rečem, izvedene na podlagi strokovnih tehtanj in strokovnih odločitev. Torej, oba direktorja sem izbral na podlagi njunih strokovnih referenc, njunega večletnega dela v policiji in tega, kar sta seveda na osebni predstavitvi o viziji povedala. Od ostalih kadrovskih zadev na Ministrstvu za notranje zadeve moram reči, da je kar nekaj bodisi že imenovanih generalnih direktorjev ali pa vršilcev dolžnosti generalnih direktorjev enakih ali pa istih, torej tistih, ki so tam že bili, ko sem nastopil to funkcijo. Torej so bili imenovani v nekih drugih časih pod nekimi drugimi ljudmi. Drži pa, da sem imenoval tri vršilce dolžnosti generalnega sekretarja, zaradi tega ker sem podedoval prazno mesto generalnega sekretarja, kot rečeno na začetku, je gospod Marjan Šarec tukaj ali pa njegova vlada ravno tako poslovala leto in pol zgolj z vršilci dolžnosti, medtem ko pa so trije vršilci direktorjev, generalnih, vršilci dolžnosti direktorjev direktoratov, tri od njih pa posledica tega, ker smo v Ministrstvu za notranje zadeve izvedli reorganizacijo organigrama oziroma sestave našega ministrstva. Želeli smo pač enostavno ločiti velik sekretariat tudi na direktorat za logistiko, torej podobno po vzoru, kot ga že leta imajo na Ministrstvu za obrambo, in pa seveda ločili smo direktorat za migracije glede na to, da je to ena od ključnih stvari, ki jo bomo deležni ali pa s katero se bomo srečevali v prihodnosti, in pa direktorat, torej tisto, kar je ostalo, direktorat za upravne notranje zadeve.
Sam bi s tem svojim uvodom zaključil, bom pa seveda na razpolago še za eventualna dodatna vprašanja. Če pa je potrebno, pa je na voljo tudi direktor Policije za kakršnakoli dodatna pojasnila.
Uroš LampretPredsedujoči hvala. Spoštovane poslanke in poslanci!
Ker se ob razložitvi priporočila danes ne glede na pojasnila, ki sem jih sam podal na 24. nujni seji tega odbora 19. maja 2020, med drugim spet navajajo menjave na mesto načelnika generalštaba Slovenske vojske in generalnega direktorja obveščevalno varnostne službe Ministrstva za obrambo, mi dovolite, da zadevo ponovno na kratko pojasnim, pri čemer se bom opiral oziroma navedel ista dejstva, ki so že bila predstavljena na prej omenjeni seji.
V skladu z Zakonom o obrambi so na Ministrstvu za obrambo določena tri položajno delovna mesta, za katere ni potrebno izvesti javnega natečaja, temveč jih Vlada imenuje na predlog ministra za obrambo. Prvo je načelnik generalštaba Slovenske vojske, drugo je generalni direktor obveščevalno varnostne službe in tretje je glavni inšpektor za obrambo. Omenjeni tri položaji so tri najodgovornejši položaji znotraj obrambnega sistema, pri katerih je jasno, da zaradi njihove občutljivosti poleg strokovnosti, pomembno tudi medsebojno zaupanje in kompatibilnost vizije razvoja obrambnega sistema med vsakokratnim ministrom za obrambo in osebami na teh treh položajih.
Treba je poudariti, da je nabor kandidatov predvsem v primeru načelnika generalštaba Slovenske vojske vedno omejen na ozek krog častnikov Slovenske vojske z najvišjimi čini, ki izpolnjujejo pogoje za zasedbo generalskega formacijskega mesta. To pomeni, da morajo imeti najmanj čin brigadirja. Zamenjave na položaju načelnika generalštaba ter generalnega direktorja obveščevalno-varnostne službe v tem primeru niso v ničemer, v ničemer odstopale od dosedanje prakse na tem področju, saj je ravno zaradi prej omenjenih naštetih razlogov redno prihajalo do menjav na teh položajih ob nastopih novih vlad. V nekaterih primerih takoj ob njihovem nastopu, v večini primerov pa v roku nekaj tednov oziroma mesecev. Praktično vsi ministri oziroma ministrice za obrambo so izkoristili možnosti, ki jim daje peti odstavek 83. člena Zakona o javnih uslužbencih, da v roku enega leta od nastopa funkcij predlagajo zamenjavo predstojnika organov v sestavi oziroma drugega uradnika na položajnem delovnem mestu. V mandatu Vlade 2014 do 2018 pa je v enem mandatu prišlo celo do menjave dveh načelnikov generalštaba Slovenske vojske in prav tako dveh generalnih direktorjev obveščevalno-varnostne službe. Tudi v času 13. Vlade je prišlo do menjave načelnika generalštaba Slovenske vojske, čeprav dotedanji načelnik general Alan Geder ni bil na tem položaju niti eno leto, temveč devet mesecev. V primeru zamenjave generalmajorke Alenke Ermenc je vodenje Slovenske vojske prevzel brigadir Robert Glavaš, ki je bil že prej njen namestnik. Torej gre za neke vrste logično potezo, ki nima nobene politične konotacije. Brigadir Robert Glavaš – odlikujejo ga izjemne izkušnje, opravljanje najzahtevnejših dolžnosti v Slovenski vojski in izredna pripadnost teh organizaciji. Predvsem pa to organizacijo Slovensko vojsko razume in se zaveda, da ureditev stanja v Slovenski vojski ni odvisna samo od zunanjih dejavnikov, ampak tudi od odnosov in organizacijske klime znotraj organizacije. Ugled, ki ga brigadir Robert Glavaš uživa kot vodja in častnik znotraj Slovenske vojske so tisto, kar ta vojska, ta organizacija ta trenutek potrebuje. Če komu, potem prav brigadirju Glavašu ni mogoče očitati kakršno koli politično pripadnost, še manj pa pomanjkanje kompetenc.
Ob tem velja opozoriti še na navedbo predlagateljev, da je bil brigadir Glavaš imenovan za poln mandat, to je za 5 let, kar ne drži, saj Zakon o obrambi za načelnika generalštaba ne predvideva dolžine trajanja mandata. V primeru zamenjave generalnega direktorja obveščevalno varnostne službe je potrebno ponovno pojasniti, da je bil bivši direktor službe Matijevič 11. marca 2020, torej samo dva dni pred nastopom nove Vlade, podal takratnemu ministru za obrambo svojo odstopno izjavo. Torej en dan pred imenovanjem nove 14. Vlade Republike Slovenije. Takratni minister Erjavec je istega dne na Vlado tudi posredoval predlog za njegovo razrešitev. A se je prej imenovani direktor premislil in je bilo gradivo o njegovi razrešitvi umaknjeno iz postopkov obravnave Vlade Republike Slovenije. To je tudi dokumentirano in ne govorimo o političnih menjavah, saj se je prej imenovani želel predčasno vrniti v službo v Slovensko obveščevalno varnostno agencijo, od koder je na položaj generalnega direktorja obveščevalne-varnostne službe tudi prišel. Za novega direktorja pa je bil imenovan gospod Andrej Osolnik, ki je dolgoletni delavec obveščevalno-varnostne službe.
Kar pa se tiče menjave slednjega pred kratkim, pa je bila ta opravljena izključno zaradi osebnih razlogov na njegovo prošnjo in na njegovo mesto je bil kot v.d. postavljen dr. Jaroš Britovšek, prav tako dolgoletni sodelavec, delavec obveščevalno-varnostne službe.
Predsedujoči, hvala lepa.
