Lepo pozdravljam člane in članice odbora, vabljene ter ostale prisotne ter začenjam 13. redno sejo Odbora za izobraževanje znanost in šport in mladino.

Obveščam vas, da so zadržani in se seje ne morejo udeležiti naslednje članice in članice odbora, in sicer poslanca Aleksandra Reberška pooblašča Iva Dimic, da jo nadomešča, ker se seje iz opravičljivih razlogov ne more udeležiti in gospoda torej poslanca Miha Kordiša pooblašča gospod Luka Mesec, da ga nadomešča, ker se seje iz opravičljivih razlogov ne more udeležiti.

S sklicem seje ste prejeli naslednji dnevni red seje odbora: predlog obravnavi otrok in mladostnikov s čustvenimi in vedenjskimi težavami in motnjami vzgoje in izobraževanja, druga obravnava, in pa točko razno. Ker v poslovniškem roku nisem prejela predlogov v zvezi z dnevnim redom, je določen takšen dnevni red kot ste ga prejeli s sklicem seje odbora.

Prehajamo na 1. TOČKO DNEVNEGA REDA, TO JE PREDLOG ZAKONA O OBRAVNAVI OTROK IN MLADOSTNIKOV S ČUSTVENIMI IN VEDENJSKIMI TEŽAVAMI IN MOTNJAMI VZGOJE IN IZOBRAŽEVANJA.

V zvezi s to točko ste prejeli gradivo, ki je objavljeno na spletnih straneh Državnega zbora, in sicer: predlog zakona; ter mnenje Zakonodajno-pravne službe. Dodatno pa ste prejeli še: mnenje Komisije Državnega sveta za kulturo, znanost, šolstvo in šport; priporočilo Zagovornika načela enakosti in popravek priporočila Zagovornika načela enakosti.

K tej točki dnevnega reda sem vabila še: Ministrstvo za izobraževanje, znanost in šport; in druga ministrstva in druge institute kot je razvidno iz sklica seje. Dodatno pa so bili vabljeni še: prof. dr. Mitja Kranjčan; Prodekan za kakovost in razvoj; predstojnik Oddelka za socialno pedagogiko – Pedagoška fakulteta Univerze na primorskem; dr. Leonido Zalokar, ravnateljico vzgojnega zavoda Planina; gospoda Petra Pala, ravnatelja vzgojno-izobraževalnega zavoda Višnja Gora.

Odbor bo predlog zakona obravnaval na podlagi 126. člena poslovnika. Rok za vlaganje amandmajev se je iztekel v sredo, 25. 11. 2020, v poslovniškem roku pa so amandmaje poslanske skupine SDS, SMC, NSi in DeSUS. Odboru predlagam, da v skladu s tretjo alinejo prvega odstavka 128. člena poslovnika ob koncu razprave glasujemo o vseh členih skupaj. Kdo temu nasprotuje? Nihče, ugotavljam, da ne.

In tako pričenjam drugo obravnavo predloga zakona, v kateri bomo opravili razpravo in glasovanje o posameznih členih predloga zakona. Želi predlagatelj predloga zakona podati dopolnilno obrazložitev k členom predloženega zakon?

Prosim.

Hvala lepa, gospa podpredsednica. Spoštovane poslanke in poslanci, spoštovani ostali prisotni in ostali, ki nas poslušate.

Dovolite mi, da obravnavo današnjega povsem novega in končno dočakanega zakona pospremim najprej s spominom na kratki povzetek leta 1917 objavljene knjige Frana Miličinskega Ptički brez gnezda. V njej spremljamo usodo Stanka, Milančka in Tončka, treh fantičev, ki predstavljajo tri usode zapuščenih otrok, s katerimi se je pisatelj srečeval v svoji sodni praksi. Stanka je oče pijanec, tat in slepar s svojim zgledom vodil proti isti usodi. Tončka sta starša zaradi pehanja za denarjem dala v rejo in ko sta ga kot 10-letnega vzela nazaj, deček ni znal živeti doma, ker ni vedel, kaj pomeni imeti dom. Milan je izhajal iz malomeščanske družine, ki se je namesto z vzgojo svojega otroka raje ukvarjala z vzgojo naroda. Knjiga, ki ni namenjena le mladim bralcem, ampak v enaki meri tudi staršem in vzgojiteljem, je, čeprav na literaren način, zelo nazorno prikazala ozadja, ki otrokom in mladim vzamejo priložnosti za običajno otroštvo in mladost in nadaljnje življenje - ozadja, ki so pojasnjevala tudi vzpostavitev prvih oblik institucionalnega varstva za takšne otroke in mladostnike, ki so del realnosti tudi današnjega in prihajajočega časa.

Danes v Sloveniji deluje 9 zavodov za vzgojo in izobraževanje otrok in mladostnikov s čustvenimi in vedenjskimi motnjami, ki jih največkrat imenujemo kar vzgojni zavodi in so v pristojnosti delovanja Ministrstva za izobraževanje, znanost in šport. Otroci in mladi, ki so nastanjeni v teh zavodih, predstavljajo eno najbolj ranljivih skupin mladih in družbe nasploh, zato je zanje potrebna še prav posebna pozornost in obravnava. Gre za otroke, ki ne morejo živeti doma zaradi ogroženosti znotraj lastne družine, za otroke, ki so ogrožujoči za druge, ter za otroke in mladostnike, ki so storili kazniva dejanja. Ti otroci so v zavode nameščeni na podlagi odločbe sodišča na podlagi družinskega ali kazenskega zakonika. Pri njihovi namestitvi aktivno vlogo prevzemajo tudi centri za socialno delo.

Poleg izvajanja vzgojnega in tudi izobraževalnega programa je delo vzgojnih zavodov zaradi vsega opisanega vpeto tudi na področja socialnega varstva, pravosodja, pa tudi zdravstva in policije. Dosedanja ureditev obravnavne otrok in mladostnikov s čustvenimi in vedenjskimi težavami in motnjami v vzgoji in izobraževanju je ne le zastarela, ampak polna problemov, neusklajenosti in nedorečenosti, predvsem pa načinom in oblikam dela, ki bi bili prilagojeni za strokovno delo zaposlenih in obravnavi potreb ter stisk otrok in mladostnikov v današnjem času. Razmislek o enotni in med resorji usklajeni ureditvi poteka že vrsto let. Na številne dileme in težave, povezane z nameščanjem otrok v zavode, je že leta 2010 opozorila delovna skupina v okviru Skupnosti centrov za socialno delo Slovenije, ki je izpostavila problematiko nameščanja otrok in mladostnikov, oteženega sodelovanja z drugimi institucijami, ki je onemogočalo zgodnje odkrivanje problemov, sprejem otrok oziroma mladostnikov s kompleksnimi težavami, pomanjkanje dela z družino, vrnitev otroka nazaj v domače okolje. Nadalje je bila leta 2015 opravljena kvalitativna raziskava na temo slovenskega razvoja vzgojnih zavodov, ki je zajela 10 takrat delujočih zavodov in je pokazala na potrebo po prenovi mreže zavodov, na premislek o povsem novi, sodobni konceptualni zasnovi, ki bo omogočala primerno diferenciacijo oblik vzgoje in skrbi za to skupino otrok in mladih, in končno tudi potrebo po zakonodajni prenovi.

Številna opozorila je na pristojno Ministrstvo za izobraževanje, znanost in šport že več let, vključno tudi še s preteklim letom, posredoval Varuh človekovih pravic. Med številnimi je eno najbolj bolečih opozoril – sama bi ga poimenovala kar poziv – sledeči, citiram: »Ministrstvo za izobraževanje, znanost in šport naj v čim krajšem času poišče najustreznejše rešitve in ukrepe zoper stanje, v katerem so se znašli vzgojni zavodi in mladinski domovi v Sloveniji. Pri tem velja posebej poudariti, da je potrebno zagotoviti pogoje za optimalen razvoj otrokom mladostnikom, ki že tako prihajajo v zavode z velikimi primanjkljaji in so še posebej ranljivi. Opozorili smo že tudi na potrebo po pravni ureditvi varovalnih ukrepov, ki bi jih lahko uporabljali tudi vzgojno-izobraževalni zavodi. Naše mnenje je in je bilo, da je treba kar najhitreje preučiti ali so ukrepi, ki so tem zavodom sedaj na voljo v urgentnih primerih, zadostni in učinkoviti, ali pa bi bila, nasprotno, potrebna drugačna obravnava, ki bi se morala v tem primeru ob sodelovanju stroke ustrezno pravno urediti«. Varuh je med drugim opozoril tudi na problematiko vračanja mladostnikov, ki so na begu, nazaj v vzgojne zavode. Nadalje, na podlagi vse večjega problemskega stanja je leta 2017 Ministrstvo za izobraževanje, znanost in šport s sredstvi evropske kohezijske politike razpisalo projekt Celostna obravnava otrok s čustvenimi in vedenjskimi motnjami v vzgojnih zavodih, preko katerega se je preverjalo nove metode in oblike dela, možne ukrepe preventivnega delovanja vključno tudi z delovanjem specializiranih stanovanjskih skupin, kjer razvijajo različne oblike dela primerne posamezniku z namenom, da iz vzgojne skupine otrok oziroma mladostnikov preide v stanovanjske skupine, v mladinska stanovanja ali pa v domače okolje oziroma na trg dela v samostojno življenje.

Na vseh teh podlagah in po opisani dolgo prehojeni pot je danes končno pred vami in nami vsemi predlog povsem nove zakonske ureditve, ki na novo sistemsko ureja delovanje vzgojnih zavodov, ki bodo odslej delovali kot strokovni centri na štirih geografskih območjih in bodo sami ali v sodelovanju z drugimi strokovnimi centri nudili celostno pomoč otrokom in mladostnikom s čustvenimi in vedenjskimi težavami in motnjami. Ta pomoč se bo izvajala v obliki treh temeljnih načinov. Prvič, v obliki preventivne dejavnosti, ki jo bodo izvajali t.i. mobilni centri oziroma preventivne službe za nudenje pomoči otrokom in mladostnikom in njihovim družinam, tudi vrtcem in šolam, ki jih obiskujejo. Drugič, preko izvajanja različnih oblik in načinov dela z otroki in mladostniki, ki so pa sedaj že nameščeni v strokovnih centrih, torej so že institucionalizirani. In tretjič, z nudenjem podpore in pomoči po odpustu iz strokovnih centrov, ko se otroci ali mladostniki vrnejo nazaj domov ali pa v mladinska stanovanja. Vse predlagane rešitve, ki jih bomo v nadaljevanju obravnave natančno pojasnili, so bile medresorsko usklajene in so sledile bogatemu nizu predlogov iz javne razprave, v katero so se vključile številne raznolike strokovne skupine ter posamezniki. Tako je bilo ob nastajanju predloga zakona izvedenih kar 80 različnih srečanj z različnimi skupinami od predstavnikov vzgojnih zavodov, fakultet, centrov za socialno delo, sodnikov, policije, predstavnikov drugih ministrstev do seveda Urada Varuha človekovih pravic.

Zakon, ki ga bomo obravnavali, je oprt na naslednjih ključnih temeljnih načelih: največji koristi otroka oziroma mladostnika; enakih možnosti s hkratnim upoštevanjem različnih potreb otrok in mladostnikov; čimprejšnji pomoči z zagotavljanjem kontinuitete pomoči z izvajanjem preventivnih dejavnosti; na individualnem pristopu; na sodelovanju otroka oziroma mladostnika pri načrtovanju vzgoje in lastnega razvoja v okviru vzgojnega procesa, pri sodelovanju z lastno družino, pri sodelovanju pri celostni obravnavi in timskem delu strokovnih sodelavcev strokovnega centra ter strokovnjakov iz drugih organizacij s področij socialnega varstva, zdravstva in pravosodja ter policije pri vzpostavitvi pomoči otroku in njegovi družini. Nadalje je zakon oprt na načelih varnega, stabilnega in ustreznega bivanjskega okolja za te otroke, na konceptu regionalizacije in na načelu deinstitucionalizacije z zagotavljanjem pomoči v strokovnem centru z manjšimi enotami čim bližje domu, ki sledi potrebam otroka oziroma mladostnika ter se jim prilagaja s ciljem, da do namestitve ne pride in se otrok oziroma mladostnik čim prej lahko vrne v domače okolje k samostojnemu življenju in vstopu na trg dela, z zagotavljanjem podpore tudi po izteku tega ukrepa.

Dovolite mi, da se na koncu te predstavitve zahvalim še enkrat vsem za sodelovanje pri pripravi predloga zakona in za vse spremembe, ki so bile vnešene in so obogatile ta končni predlog, ki je sedaj pred nami za obravnavo. Prav tako pa se na tem mestu želim zahvaliti tudi vsem zavodom s tega polja naše obravnave, ki so med vsemi vzgojno-izobraževalnimi zavodi na področju izobraževanja ta trenutek edini, ki v COVID-19 času zaradi zahtevnosti in občutljivosti dela ostajajo odprti in delajo v dejansko za zdravje izpostavljenih in rizičnih razmerah na najvišji možni ravni in z najvišjo možno družbeno odgovornostjo.

Hvala lepa.

Zahvaljujem se dr. Simoni Kustec, ministrici, ki je v imenu predlagatelja podala svoje stališče.

Želi besedo kateri od predstavnikov ostalih vabljenih ministrstev? Ni? Aha, se opravičujem. Mag. Nadja Čabal.

Lep pozdrav. Ja, jaz bi želela v imenu Ministrstva za zdravje predstaviti naše stališče.

Izvolite.

Na Ministrstvu za zdravje pozdravljamo predlog Zakona o obravnavi otrok in mladostnikov s čustvenimi in vedenjskimi težavami in motnjami v vzgoji in izobraževanju, ki bo poenotil delovanje vzgojnih zavodov in vzpostavil spremembe pri organizaciji služb, programov in načinov bivanja za to ranljivo populacijo.

Posledice duševnih motenj ne prizadenejo le posameznih otrok in njihovih družin, temveč lahko zaradi pomanjkanja ustreznih in pravočasnih ukrepov oziroma programov kasneje močno obremenjujejo državne vire ter družinske, gospodarske, izobraževalne, socialne, zdravstvene, pravosodne in druge družbene podsisteme. Revščina, socialna izključenost in neenakosti v družbi dokazano povečujejo tveganje za slabo duševno zdravje. Ker se večina duševnih motenj razvije v mladosti, moramo duševnemu zdravju otrok in mladostnikov nameniti posebno skrb. Raziskava Duševno zdravje otrok in mladostnikov v Sloveniji, ki jo je v letu 2018 izvedel Nacionalni inštitut za javno zdravje, je ugotovila, da se je v obdobju od leta 2008 do leta 2015 število obravnav otrok in mladostnikov s končno diagnozo duševne in vedenjske motnje povečalo za 71 %. Popis javnozdravstvene mreže služb za obravnavo težav in motenj v duševnem zdravju otrok in mladostnikov pa je jasno prikazal regijske razlike in zelo zaskrbljujoče stanje. Na veliki javnozdravstveni problem v duševnem zdravju je mogoče odgovoriti s sestavljeno in povezano mrežo služb in storitev, ki so odziv na potrebe posameznikov in skupnosti. Področje duševnega zdravja je bilo v Sloveniji več desetletij prepuščeno inerciji, zato je zelo pomembno, da je v letu 2018 Državni zbor sprejel prvi strateški dokument za ureditev tega področja, Resolucijo o nacionalnem programu duševnega zdravja 2018-2028. V Sloveniji se v skladu z nacionalnim programom duševnega zdravja vzpostavlja mreža centrov za duševno zdravje otrok in mladostnikov, ki bo omogočila enakopraven dostop do multidisciplinarnih storitev. Reforma na področju duševnega zdravja tako prenaša težišče obravnav duševnih motenj na primarno zdravstveno raven, v lokalno oziroma domače okolje osebe, ki te storitve potrebuje. To je še posebej pomembno za otroke in mladostnike, pri katerih moramo poznati in upoštevati tudi družinsko okolje. Za duševno zdravje otrok in mladostnikov pa je poleg družine najbolj pomemben prav izobraževalni sektor.

Da moramo v dobro otrok in mladostnikov izboljšati naše medsektorsko sodelovanje, se je dodatno potrdilo v času obvladovanja epidemije COVID-19 ko je nujno z različnimi ukrepi in pristopi strniti naša skupna prizadevanja za varovanje duševnega zdravja te ranljive populacije. Zato bomo na Ministrstvu za zdravje po sprejetju Zakona o obravnavi otrok s čustvenimi in vedenjskimi težavami in motnjami v vzgoji in izobraževanju posebno skrb namenili dobremu sodelovanju teamov centrov za duševno zdravje otrok in mladostnikov, ki delujejo v okviru zdravstvenih domov, in regijskih strokovnih centrov, ki jih bo ta zakon vzpostavil.

Na Ministrstvu za zdravje ocenjujemo, da je predlog Zakona o obravnavi otrok in mladostnikov s čustvenimi in vedenjskimi težavami in motnjami v vzgoji in izobraževanju dober in njegovo sprejetje podpiramo.

Hvala za pozornost.

Hvala lepa mag. Nadji Čabal, predstavnici Ministrstva za zdravje.

Zdaj pa besedo dajem predstavnici Zakonodajno-pravne službe.

Gospa Sladjana Ješić.

Hvala za besedo. Lepo pozdravljeni.

V Zakonodajno-pravni službi, v nadaljevanju ZPS, smo predlog zakona preučili z vidika Ustave, pravnega sistema in zakonodajno-tehničnega vidika in pripravili pisno mnenje, ki ste ga prejeli.

Ugotoviti je treba, da so bili na podlagi našega mnenja vloženi amandmaji poslanskih skupin koalicije. V teh amandmajih so upoštevane določene pripombe iz mnenja ZPS, ki so zakonodajno-tehnične narave. Ker pomembnejših ustavnopravnih in pravno-sistemskih pomislekov, na katere je ZPS v mnenju opozorila, vloženi amandmaji ne odpravljajo, jih je treba na tem mestu izpostaviti.

Amandmaji ne upoštevajo pripomb ZPS o podnormiranosti in prenormiranosti zakonske ureditve v določenih členih predloga zakona, čeprav smo v mnenju navedli člene Ustave, ki postavljajo ločnico med zakonskim in podzakonskim urejanjem, to so 87. člen, drugi odstavek 120. člena in tretji odstavek 153. člena Ustave, ter se sklicevali tudi na načelo delitve oblasti iz drugega odstavka 3. člena Ustave in citirali odločbo Ustavnega sodišča, ki govori o neustavnosti prevzemanja funkcij druge veje oblasti. Tako bo na primer še naprej na zakonski ravni določeno, da lahko strokovni delavci strokovnega centra izvedejo preizkus prisotnosti psihoaktivnih snovi pri otroku ali mladostnikov z izvedbo urinskega testiranja ali preizkusa alkoholiziranosti, kar je evidentno določanje načina izvršitve zakonske določbe, ki sodi v podzakonske predpise oziroma interne akte strokovnega centra. V zakonskih določbah se ureja materija, ki je v primerljivi ureditvi bivanja dijaka v dijaškem domu urejena v pravilniku o bivanju v dijaških domovih, ki je torej podzakonski predpis. Zdaj razlogi za nesistemski pristop v gradivu niso navedeni. Če je morebiti razlog ta, da je nasilje v strokovnih centrih pogostejše kot v dijaških domovih, pa je po mnenju ZPS to dodaten razlog, zakaj bi bilo treba podrobnejšo materijo prepustiti podzakonskemu urejanju ali internim aktom, saj te akte pripravljajo strokovnjaki z določenega področja. Ti akti se potem hitreje spreminjajo in prilagodijo vsakokratnim razmeram, medtem ko je zakonodajni postopek v tem pogledu dolgotrajen. Na zakonski ravni bi tako veljalo zgolj postaviti temelje nadaljnjemu podzakonskemu urejanju. In takšnih določb, bom rekla, ki presegajo zgolj postavitev temeljev, ki so podrobnejše, je v predlogu zakona več in iz mnenja jih je mogoče razbrati.

Zdaj nujno je treba izpostaviti tudi določbo drugega odstavka 19. člena predloga zakona, ki določa, da je strokovni delavec strokovnega centra primarno tisti, ki otroka ali mladostnika s čustvenimi in vedenjskimi težavami ali motnjami spremlja na zdravstvene preglede. Šele po dogovoru s strokovnim centrom ga lahko spremljajo starši. Ne glede na to, da predlog zakona ureja obravnavo otrok in mladostnikov, ki izhajajo tudi ali pa predvsem iz neurejenih družinskih razmer, je treba opozoriti na pravno sistemsko ureditev, določeno v Družinskem zakoniku. Če starševska skrb ni omejena skladno s 171. členom Družinskega zakonik, ali odvzeta skladno s 176. členom Družinskega zakonika, predstavlja določba, ki starše postavlja v drugoten položaj, kadar je govora o zdravstveni oskrbi njihovega otroka ali mladostnika, poseg v starševsko skrb, ki je prekomeren. Skladno s pravno sistemsko zakonodajo bi lahko bil strokovni center tisti, ki je na zakonski ravni primarno zadolžen za zdravstveno skrb otroka ali mladostnika le, če bi ga sodišče ob odločanju o omejitvi ali odvzemu starševske skrbi določilo za skrbnika. V širšem pogledu je ta določba sporna tudi z vidika 54. člena Ustave, ki med drugim določa, da se lahko staršem pravica in dolžnost vzdrževati, izobraževati in vzgajati svoje otroke odvzame ali omeji samo iz razlogov, ki jih zaradi varovanja otrokovih koristi določa zakon, na koncu pa je sodišče tisto, ki presoja ali so ti pogoji v vsakem primeru izpolnjeni.

S tem členom, torej 19-im, v zvezi je bilo v mnenju tudi izpostavljeno vprašanje ali je Zakon o pacientovih pravicah ustrezna pravna podlaga za urejanja razmerja med starši in strokovnim centrom v povezavi z zdravstveno skrbjo otroka. V tretjem odstavku 19. člena je namreč navedeno, da strokovni center starše o zdravstvenih posebnostih njihovega otroka ali mladostnika obvesti v skladu z določbami zakona, ki ureja pacientove pravice, pri tem teh določb iz Zakona o pacientovih pravicah ne navede in tudi iz obrazložitve ne izhajajo. Zdaj treba je opozoriti, da Zakon o pacientovih pravicah prvenstveno ureja razmerje med pacientom kot uporabnikom zdravstvenih storitev in izvajalci zdravstvene dejavnosti. Skladno z 8. členom lahko otroka spremlja tudi druga oseba k zdravniku, vendar pa to razmerje potem med tem spremljevalcem otroka in pa staršem otroka menimo, da na ravni Zakona o pacientovih pravicah ni urejeno.

Potem bi veljalo določbe, ki veljajo obdelavo osebnih podatkov precizirati, da bodo popolnoma skladne z 38. členom Ustave. Tukaj bi opozorila na določbo petega odstavka 32. člena predloga zakona, ki izključuje vodenje podatka o datumu prenehanja obiskovanja skupine v dnevni obliki dela za otroke ali mladostnike, ki so vključeni v skupine v dnevni obliki dela. Se zdi, da bo evidenca potem s tem v zvezi pomanjkljiva.

Izpostaviti na tem mestu je treba tudi prekrškovne določbe 36. člena predloga zakona. V prvi in drugi alineji prekrškovna določba ni odraz ustreznih materialnih določb predloga zakona. Podan je sklic na drugi odstavek 4. člena predloga zakona, čeprav podrobnejše določbe in dolžnostno ravnanje strokovnega centra glede namestitve otroka ali mladostnika ureja 8. člen predloga zakona, glede vključitve v javno veljavne vzgojno-izobraževalne programe pa 12. člen predloga zakona. V podkrepitev tej trditvi naj še navedem, da v drugem odstavku 4. člena odločba sodišča ni omenjena, je pa neizvrševanje odločbe sodišča v času trajanja ukrepa sodišča ravnanje, ki je v 36. členu sankcionirano. To je v nasprotju z načelom zakonitosti v kazenskem pravu, ki ga določa 28. člen Ustave in se seveda tudi nanaša na prekrškovne določbe.

Treba je opozoriti še, da v predlogu zakonskega besedila ostajajo določene jezikovne nedoslednosti, ki vplivajo na jasnost in določnost zakonskih določb, ki sta eden od temeljev pravne varnosti, ki izhaja iz načela pravne države iz 2. člena Ustave. Na primer še naprej se ohranja beseda »praviloma« v četrtem in šestem odstavku 13. člena in prvem odstavku 32. člena - pri tem na zakonski ravni niso predvidene izjeme od teh pravil. Potem se uporablja izraz oziroma pojem »svet zavoda« in pojem »svet strokovnega centra«. Zdaj, če gre za isti organ, je treba te pojme poenotiti. Skratka teh nedoslednosti je še nekaj, izhajajo iz mnenja in jih nebi v celoti povzemala.

Toliko z moje strani. Hvala.

Hvala lepa.

Pričakujem, da bomo v razpravi dobili od predlagatelja vse odgovore na izpostavljene dileme.

Zdaj pa dajem predstavniku Državnega sveta.

Hvala lepa, gospa predsednica. Gospa ministrica, spoštovane poslanke, poslanci, dragi gosti.

Komisija Državnega sveta za kulturo, znanost, šolstvo in šport je na 28. seji 18. novembra 2020 obravnaval predlog Zakona o obravnavi otrok in mladostnikov s čustvenimi in vedenjskimi težavami in motnjami v vzgoji in izobraževanju, ki ga je predložila Vlada Republike Slovenije.

Komisija je predlog zakona podprla, saj zakon vzpostavlja mrežo strokovnih centrov, ki bodo sami ali v sodelovanju z drugimi strokovnimi centri nudili celovito pomoč otrokom in mladostnikom s čustvenimi in vedenjskimi težavami in motnjami. Zakon tako sistemsko ureja delovanje vzgojnih zavodov, ki bodo odslej delovali kot strokovni centri in bodo s strokovnimi timi lahko zagovorili strokovno celovito in individualno obravnavo otrok oziroma mladostnikov s čustvenimi in vedenjskimi težavami in motnjami ter posledično ohranitev njihovega bivanja oziroma vrnitve v njihovo prvotno družinsko in šolsko okolje.

Komisija se je seznanila s stališčem Varuha človekovih pravic in priporočil Zagovornika načela enakosti. Komisija se je seznanila tudi z opozorili Mestne občine Ljubljana v imenu ljubljanskih šol, ki se srečujejo z omenjeno problematiko in pričakujejo, da bodo zakoni in nove sistemske opredelitve uresničljive tudi v praksi. Predvsem so izpostavili učinkovitost in hitrost postopkov, ki naj bi jih v zakonu opredeljeni strokovni team predlagal pri usmerjanju teh otrok in mladostnikov bodisi preko centrov za zgodnjo obravnavo bodisi centrov za socialno delo. Pomembno je, da so ti otroci deležni takojšnje pomoči, prav tako pa tudi ostali učenci in njihovi učitelji soočeni z nemočjo trenutnega sistema. Pri ukrepi pomoči oziroma preusmerjanju teh učencev je pomembna vloga staršev oziroma njihovega soglasja, pri čemer bi bilo starše nujno čim bolj vključiti v sodelovanje z institucijami, ki so vključene v obravnavo oziroma pomoč njihovim otrokom z različnimi individualnimi oblikami te pomoči. Med drugim bi veljalo razmisliti o tem, da bi bil tak učenec še naprej vpisan v matično šolo in bi bil namesto preusmeritve v centre vključen samo v dnevne centre. S tem bi preprečili stigmatizacijo teh otrok, saj bi jih kljub vsemu izobraževanje zaključili z veljavnim osnovnošolskim spričevalom.

V razpravi so člani komisije podprli prizadevanje ministrstva za sistemsko rešitev problematike in izpostavili, da tudi na srednjih šolah še potekajo projekti individualne izobraževalne obravnave mladostnikov s čustvenimi in vedenjskimi težavami in motnjami, saj na ta način lahko zaključijo šolanje. Komisija je podprla namen zakona, da s pomočjo na novo opredeljenih strokovnih centrov in določenih strokovnih teamov otroci in mladostniki s čustvenimi in vedenjskimi težavami in motnjami ostanejo v izobraževalnem sistemu. S tem bi se jim zagotovilo celovito in individualno strokovno obravnavo oziroma pomoč. Preimenovanje zavodov v strokovne centre, pri čemer je bila v komisiji izpostavljena pojmovna ustreznost, pa dejansko pomeni nadgradnja strokovne organizacije dela na tem področju. Za učinkovito in kakovostno uresničitev zastavljenih ciljev oziroma vsebine zakona bo pristojno ministrstvo pripravilo tudi ustrezne spremembe normativov in standardov.

Hvala lepa.