Dober dan. Vse članice in člane odbora lepo pozdravljam. Lepo pozdravljam vabljene na današnjo sejo, zagovornika načela enakosti, gospoda Miho Lobnika in seveda lepo pozdravljam tudi vse ostale prisotne.

Začenjam 23. sejo Odbora za delo, družino, socialne zadeve in invalide. Obveščam vas, da so zadržani in se seje ne morejo udeležiti gospod Miha Kordiš. Na seji kot nadomestne člane in članice odbora s pooblastili pa sodelujejo, namesto gospoda Vojka Starovića je z nami gospod Andrej Rajh, ki ga lepo pozdravljam in iz kvote SMC je z nami gospod Branislav Rajić, ki ga tudi lepo pozdravljam. Še eno nadomeščanje imamo, gospoda Primoža Siterja nadomešča gospod Boštjan Koražija, ki ga lepo pozdravljam.

Ker v poslovniškem roku nisem prejela predlogov za širitev ali umik točke iz dnevnega reda, ugotavljam, da je določen dnevni red seje, kot ste ga prejeli s sklicem. Dnevni red pa je naslednji, 1. točka Redno letno poročilo zagovornika načela enakosti za leto 2019, ter 2. točka Posebno poročilo zagovornika načela enakosti, položaj interspolnih oseb v medicinskih postopkih ter 3. točka Razno.

Prehajamo torej na 1. TOČKO DNEVNEGA REDA – REDNO LETNO POROČILO ZAGOVORNIKA NAČELA ENAKOSTI ZA LETO 2019. Vse prisotne, poslance, ki boste, če boste razpravljali o tem poročilu, prosim da se res navežemo na poročilo, ki zajema leto 2019, prav tako predlagatelja, ne pa o aktualnih dogodkih. Tako, da toliko o tem. Poročilo in mnenje Državnega sveta je objavljeno na spletnih straneh Državnega zbora. Na sejo sem vabila zagovornika načela enakosti, gospoda Miho Lobnika, Vlado Republike Slovenije, Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti, z nami je gospa državna sekretarka Mateja Ribič in Državni svet.

Odbor bo poročilo obravnaval na podlagi četrtega odstavka 41. člena Poslovnika Državnega zbora in sedaj seveda, kot je po postopku, dajem najprej besedo zagovorniku načela enakosti, ki je predlagatelj poročila, gospodu Mihi Lobniku. Izvolite beseda je vaša.

Spoštovana predsednica, spoštovane poslanke in poslanci, hvala lepa.

Redno letno poročilo je priložnost, ko enkrat na leto seznanim Državni zbor z vsemi aktivnostmi, ki potekajo v tej naši novi instituciji. In tudi letos je tako. Posebnost je, da je letos samo poročilo najobširnejše do sedaj. To priča o številu zadev, ki so se pri nas znašle. Torej tistih, ki smo jih obravnavali in o tem, da so ljudje prepoznali, da so začeli naslavljati svoje stiske in težave na novo inštitucijo.

Nekaj novih podatkov za začetek. Torej povečalo se je število ljudi, ki zelo jasno prepoznajo svojo osebno okoliščino, zaradi katere domnevno doživljajo diskriminacijo. V primeru z letom 2018 in na splošno število stvari, ki smo jih v letu 2019 obravnavali. Zagovornik opravlja različne naloge. Na eni strani so to storitve, svetovanja. To je tista prva stopnja, kamor se lahko obrnejo vsi, zato smo odprli tudi posebno telefonsko številko, lahko nam pišejo in pravzaprav predstavijo svoj problem, potem pa z našimi svetovalkami in svetovalci ugotovimo ali je v dani situaciji najbolj smiselna prijava diskriminacije k nam, ali pa druge vrste pritožb oziroma drugačno ukrepanje.

Potem, ko opravimo to svetovanje, se nekateri odločijo za prijavo diskriminacije. Oddajajo na obrazcu, vzorec smo tudi danes razdelili. Na njem poskušajo opredeliti osnovna dejstva. Takrat se inštitucija iz svetovalnega servisa spremeni v tako imenovani prvostopenjski organ. Naša naloga je takrat ugotavljati, ali ugotoviti dejstva, ali je do tega, kar navaja prijavitelj res prišlo in to seveda na zakonit način dokazati. Zbrati vse dokaze in ugotoviti ali je ravnanje, ki ga je bil nekdo deležen diskriminacija ali ne.

Druge funkcije, ki jih tudi opravljamo pa so ocene predpisov. Takrat pa delujemo na bolj sistemski ravni. Namreč včasih se zgodi, da sam predpis povzroča neenako obravnavo ljudi in tudi takšne pobude sprejemamo in ocenimo predpis, ter v primeru, da bi ugotovili, najprej opozorimo tistega ki ga je sprejel. V zadnji inštanci bi potem lahko izvedli tudi zahtevo za ustavno presojo.

No, na sistemski ravni je ena od naših funkcij tudi spremljanje stanja diskriminacije na splošno v Sloveniji, zato poročilo izdatno pregleda vse ostale organe, sodišča, policijo, druge inšpektorate in je vir informacij o tem, kako so se z diskriminacijo ukvarjali drugi državni organi. Na proaktivni strani pa smo v letu 2019 izdajali tudi priporočila.

Zdaj, če se še za trenutek zadržimo na individualnih primerih. Najpogosteje navajena razlog diskriminacije, torej osebna okoliščina, ki je botrovala je spol. Sledita narodnost oziroma rasa in etično poreklo v isti kategoriji ter invalidnost, starost in spolna usmerjenost. Druge so potem v manjšem številu, razlogi zakaj so se ljudje obrnili na nas.

To seveda ti podatki zdaj niso reprezentativni, za to koliko je diskriminacije v državi. Govorijo nam pravzaprav samo o tem, kakšna je statistika tistih, ki so k nam prišli. Več o tem, kakšno je stanje v državi, bomo lahko sestavili potem, ko bomo seveda naredili tudi širšo raziskavo. Zdaj, ta statistika nas glede tega ne sme zavesti, pa kljub temu nam pove, na katerih področjih ljudje najbolj prijavljajo diskriminacijo. Glede področij, torej, gre za področje zaposlovanja in dela, v kar tretjini primerov, dostopa do dobrin in storitev, pa potem vzgoja in izobraževanja in socialnega ter zdravstvenega varstva.

V lanskem letu smo zaključili obravnavo 158 posameznih primerov in v postopku diskriminacije ugotovili v desetih primerih. Zdaj, če si predstavljate celo pot, ravnokar opisano, se torej od množice klicev, pisem, prijav, čez ta filter svetovanja, potem en delež odloči za prijavo, pri prijavi seveda niso vse prijave utemeljene, nekatere so in pri nekaterih je mogoče dokazati, da je bila oseba v nekem postopku diskriminirana, pri drugih pa morda lahko sklepamo, da se je diskriminacija zgodila, ampak če je ne moremo pravilno dokazati, tega tudi ne moremo izreči.

No, naša izkušnja pa je, da so ti postopki nekaj dobrega, zato ker večinoma, ko razlagamo kršiteljem oziroma domnevnim kršiteljem, se že tekom tega procesa zavedo, da so delali neke korake, v katerih se niso nujno zavestno povzročali diskriminacije, ampak ko jo prepoznajo, tudi spremenijo prakso, upoštevajo nasvet priporočilom, ki jih izrečemo tekom postopka. Tako, da se večina stvari, v bistvu rešuje sporazumno in prepoznajo tudi pravzaprav svojo možnost spremembe prakse za naprej.

So pa seveda tudi primeri, kjer vztrajajo, da njihovo dejanje ni diskriminacija, takrat mi poskušamo utemeljiti to na koncu v odločbi in kot pri vsakem prvostopenjskem organu, imajo potem tisti, ki so v tej vlogi kršitelja možnost, drugostopenjskega organa Upravnega sodišča. Zdaj, v letu 2019 smo zaključili štiri primere, ki so bili takšni, da so kršitelji uporabi Upravno sodišče, kot prostor, kjer so poskušali izpodbiti našo odločbo. Vsi štirje postopki še trajajo in so zelo različni. So pa zanimivi zato, ker pokažejo neko širino vrst problemov, s katerimi se ljudje soočajo. Prvega bi izpostavil večje slovensko podjetje, ki zaradi bolniške odsotnosti zmanjšuje višino posameznikove nagrade, imenovane poslovna uspešnost, ob koncu leta. Tako, da tisti, ki koristijo bolniško ali porodniški dopust ali odsotnost zaradi nege otrok, dobijo potem konec leta manjšo letno nagrado.

Pri preučevanju tega primera je pomembno poudariti, da si seveda zdravstvenega stanja, ljudje ne izbirajo sami in da posredno si tudi te odsotnosti ne izbirajo sami. Zato po našem mnenju ne bi smela šteti k razlogom, ki odštevajo. Nagrado, ki ni nagrada zaradi konkretno opravljenega dela, ampak je tista splošna, celoletna delitev, torej podjetja, svojega ustvarjenega dobička z vsemi zaposlenimi.

Drugi primer je zgodba iz trgovine, kjer je bil nek nakupovalec osumljen, da je ukradel nekaj iz police. To je videl varnostnik, ki je potem predlagal, ko je gospod izstopil, da se opravi osebni pregled. No ničesar niso našli ne pri njem, v vrečki pa same stvari, ki jih je tudi dejansko plačal. Pa kljub temu so ga zadržali ter zahtevali njegov osebni dokument, ki pa ga tisti trenutek ni imel pri sebi, tako da je potem bil zadržan do prihoda policije in kasneje dokler ni nekdo od njegovih prinesel ta potni list.

Gospod je bil gost iz Kanada, na športnih treningih je treniral mlade atletinje in izkazalo se je, da je bil pridržan zato, ker je bil pravzaprav prepoznan kot kriv, brez vsakršnih dokazov. Bil pa je temnopolt. In to je v tej zgodbi igralo pomembno vlogo in potem smo prepoznali rasno profiliranje, ki je problematično in na to tudi opozorili. Zdaj, varnostna služba se s tem ni strinjala, zato kot rečeno je tudi ta primer na Upravnem sodišču.

Tretji primer je iz zdravstvene institucije, kjer je človek, ki živi s HIV-om poskušal dvigniti napotnico, pa je najprej ni dobil, češ da bi moral priti konec dneva, potem po posredovanju mu je zdravnik vseeno napisal, medicinska sestra pa je pred ostalo čakalnico razkrila, s tem da si je nadela rokavice in rekla, za vas se pa moramo posebno zaščititi in tako razkrila tudi njegovo diagnozo ostalim v čakalnici, plus da je seveda ob tem doživel ponižanje. Nepotrebno in tudi v tem primeru institucija sicer ni prepoznala v tem spornega vedenja.

Četrti primer pa je iz Ljubljane. Avtobusno podjetje, ni želelo izpeljati dogovorjenega posla oglaševanja, nevladne organizacije, ki je oglaševala svoje svetovalne storitve mladim ženskam v nosečnosti, češ da je enega od potnikov zmotil ta oglas in da zato zbuja nestrpnost. Ta nevladna organizacija se je nam prijavila in mi smo v postopku prepoznali diskriminacijo. Namreč nestrpnost ni izvirala iz oglasa, v njem ni bilo kaj spornega, je pa bilo to, da je bila problematizirana pravzaprav točno ta organizacija, diskriminacija. Tudi ta primer je še na sodišču, smo pa pred dnevi izvedeli, da je tudi tržni inšpektorat sledil naši odločbi in Mestnemu potniškemu prometu izrekel globo.

To je za ilustracijo, kako širok diapozon primerov je, s katerimi se pri nas ukvarjamo in tudi na kakšen način se ukvarjamo. Zdaj, v samem poročilu lahko v prvem delu preberete, najprej primere povzetke primerov, kjer smo svetovali, potem pa naprej tudi take, kjer smo ugotavljali ali pa neugotavljali diskriminacijo. Nam se zdi zelo pomembno, da ljudem, ki se prijavijo tudi zelo natančno in potrpežljivo razložimo, zakaj pa določene krivice niso zakonsko gledano diskriminacija, zato da uredimo stanje na tem področju, namreč ni najbolje, da se vsaka krivica poljudno tolmači kot diskriminacija, ker to seveda potem ne pomeni učinkovanja pravne države in institucij, ampak neko poljudno presojanje stališča žrtve. Lahko so krivice, lahko so druge krivice, lahko so druga nezakonita stanja, ampak da bi nedvoumno lahko rekli, to pa je po zakonu, kakor je pri nas v veljavi, diskriminacija, moramo opravit pač ustrezen postopek, to utemeljit. Zato ti postopki tudi trajajo. Na sistemski ravni smo v letu 2019 začeli z ocenami diskriminatornosti predpisov, izdali priporočila 27, 24 od teh ministrstvom, ki so pripravljale zakone, in 3 priporočila osebam zasebnega prava. Zdaj, če priporočila samo strukturno pregledamo, gre za 4 tipe priporočil. Ene so na nek način kurativne, za odpravo diskriminacije, druge pa preventivne, za preprečevanje. Zdaj, če so ugotovljene diskriminatornosti veljavnih predpisov, gre torej za predlog, da se predpis spremeni, če pa gre za pripravo zakona, pa za predlog, kako osnutek zakona spremenit, da bi že sprejet ne vnašal v slovenski pravni red nekih potencialno diskriminatornih pač pravil. Po drugi strani pa spet stvar gledamo ne samo na predpisih, ampak na konkretnem ravnanju, torej kadar ugotovimo, da bi bilo mogoče z nekim ravnanjem prekinit eno ponavljajočo se diskriminacijo, izdamo priporočilo na podlagi ugotovljene diskriminatornosti ravnanja oziroma četrto, na podlagi ravnanja torej neko vrsto spodbujanja enake obravnave. Posebni ukrepi so nekaj novega v slovenski zakonodaji v smislu, da Zakon o varstvu pred diskriminacijo zelo jasno pove, da so možni spodbujevalni ali pozitivni ukrepi takrat, kadar se najprej z analizo pokaže, da obstaja neka strukturna neenakost, na primer, da je nezaposlenih veliko več izobraženih žensk kot moških, tako je bilo tudi v Sloveniji, in tako postane s strani recimo resorja legitimen cilj, da bi to malo bolj uravnotežili, da bi znižali število nezaposlenih visoko izobraženih žensk. In ta legitimen cilj potem zasleduje posebni ukrep, namreč tisto, kar se izvaja, se izvaja z namenom, da bi se ta statistika uravnotežila. Torej včasih to poznamo pod izrazom vsakdanjim pozitivna diskriminacija, ampak v zakonu govorimo o posebnem ukrepu, ki je legitimen samo, dokler smo začrtali, torej prepoznali osnovno stanje in spremljali, kakšne učinke povzroča naš ukrep. Lansko leto smo predlagali 2 posebna ukrepa. Zdaj, kot veste, se je na račun uravnoteženosti spolov v javnih družbah spremenila zakonodaja, naš predlog pa je bil, da bi razmislili tudi o sistematično večji uravnoteženosti obeh spolov v nadzornih in poslovodnih organih gospodarskih družb. In v zvezi s tem se je neka debata v Sloveniji že začela, gre seveda za zelo široko vprašanje, ampak zdelo se nam je pomembno, da tudi sami predlagamo, da se ta debata nadaljuje, namreč trenutna neuravnoteženost je 1 proti 3, torej v položajih v podjetjih v upravi na račun moških seveda, torej v prid moškim. Potem pa je raziskava NIJZ podala temelje za to, da smo ugotovili pravzaprav šokantne podatke, da v Sloveniji Romi umirajo kar 22 let mlajši kot splošno prebivalstvo, to je eden od podatkov. Sicer tudi preživetje novorojenih otrok je veliko manjše kot splošne populacije. Skratka, statistika govori o nekih velikih razlikah in vprašanje je, kaj lahko na tem področju naredi Ministrstvo za zdravje, država, da bi se ta slika izboljšala.

Gre seveda za niz ukrepov, ki morajo biti povezani, ampak to je naš predlog. Zdaj, konec lanskega leta 2019 je bil podan. Na njega se do letošnje krize, covida, Ministrstvo za zdravje še ni odzvalo, bi pa rekel, da razumem, da je zdaj še mogoče nekaj čakati, da bomo glede tega vprašanja dobili kakšen odgovor od Ministrstva za zdravje.

Spremljanja stanja pomeni, da smo naredili v poročilu pregled, kateri resorji so izvajali katere posebne ukrepe prej opisane, kakšne vrste politik na področju diskriminacije in to je vse na enem mestu v okviru tega poročila. Po drugi strani pa intenziven dialog, z predstavniki teh skupin. Lani smo se sestali s predstavniki verskih skupnosti, s predstavniki skupnosti, društev, organizacij narodov bivše Jugoslavije, mladimi in še nekaterimi drugimi predstavniki ranljivih skupin.

Leto 2019 je bilo na nek način zelo dinamično tudi zaradi prvih terenskih delovnih obiskov. Tri regije smo obiskali, Koroško, potem Velenje in okolico ter Goriško. Se sestali z župani, z različnimi upravnimi delavci, pripravili okrogle mize za občane in občanke ter z predstavniki podjetij. To je dober način, ker smo lahko na terenu pravzaprav pojasnjevali ljudem, kako uporabiti inštitucijo in dobili smo tudi dober feedback.

Nazadnje še mednarodno sodelovanje. Kot vemo, je naša institucija članica Evropske zveze tovrstnih organov. Pri tem mednarodnem delu se mi zdi pomembno izpostaviti, da sem bil lansko leto izvoljen v izvršni odbor te mednarodne zveze. Kar štejem tudi kot neke vrste priznanje evropskega prostora, da gre smer razvoja naše institucije v pravo smer. Pa bi na tej točki zaključil osnovno predstavitev in seveda z veseljem odgovarjal na vaša vprašanja.

Hvala lepa.

Najlepša hvala tudi vam. Seveda v kolikor se bodo potem v razpravi pokazali kakšne želje po tem, da morate še kaj pojasniti ali pa odgovoriti na določena odprta vprašanja in dileme, bom seveda dala besedo. Sedaj pa dajem besedo oziroma sprašujem ali želi državna sekretarka na Ministrstvu za delo, besed? Izvolite, gospa Mateja Ribič.

Hvala lepa za besedo. Spoštovane poslanke in poslanci, spoštovani zagovornik načela enakosti. Lepo pozdravljeni in hvala za povabilo na današnjo sejo, kjer obravnavamo redno letno poročilo zagovornika načela enakosti.

Ministrstvo izraža zadovoljstvo, da zagovornik načela enakosti postaja vse močnejši osredni organ na področju varstva pred diskriminacijo. Od svoje ustanovitve dalje, se je namreč kadrovsko in finančno okrepil, tako da mu je sedaj omogočeno kakovostno in konkretno delo na področju, za katerega je pristojen. Veseli nas, da smo dočakali tudi konkreten napredek pri vsebinski obravnavi posameznih primerov, obsegu zadev in rešitev, ki se jim posveča zagovornik.

Pomemben del poročila je pregled predlogov za obravnavo diskriminacije in prošenj za svetovanje po osebnih okoliščinah, področjih in oblikah diskriminacije. Kot kažejo podatki, se število novih zadev povečuje, saj se je število prejetih prijav, v zvezi z diskriminacijo podvojilo, prav tako se je podvojilo število raziskav in posledično predlaganih sistemskih rešitev.

Največ pobud, ki jih je prejel zagovornik se je nanašalo na diskriminacijo zaradi spola, sledijo skupno narodnost, rasa, etnično poreklo in invalidnost. Oblikovanje politi, posebej za področje enakosti spolov, kakor tudi za vključevanje invalidnih oseb v življenju, je v pristojnosti Ministrstva za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti, hkrati pa pri oblikovanju splošnih ukrepov dajemo poseben poudarek tudi drugim različnim ranljivim skupinam. Tudi zato nam je obravnavano poročilo pomemben pokazatelj področij in skupin oseb, na katere moramo biti kot ministrstvo še posebej pozorni. Tudi ostali deli poročila, pregled obravnavanih primerov diskriminacije v drugih organih, priporočila zagovornika v postopkih sprejemanja zakonov ali na veljavno zakonodajo, predlogi za prejem posebnih ukrepov, nam dajejo vpogled v razširjenost diskriminacije v Republiki Sloveniji in predstavljajo vsem resorjem vodilo pri oblikovanju politik in ukrepov. Kot ministrstvo, pristojno za enakost spolov, pozdravljamo predvsem pobudo zagovornika za sprejetje ukrepov za bolj uravnoteženo zastopanost žensk in moških v organih odločanja gospodarskih družb.

Za zaključek: vsem nam mora biti in ostati skupni cilj učinkovito preprečevanje diskriminacije ter krepitev enakosti in raznolikosti v Republiki Sloveniji. Diskriminacija namreč ni nekaj, kar se dogaja drugim, temveč se lahko zgodi komurkoli med nami v različnih življenjskih situacijah in v vseh življenjskih obdobjih. Hvala.

Najlepša hvala tudi vam.

Sedaj pa dajem besedo predstavniku Državnega sveta, gospodu Petru Požunu, izvolite.

Hvala, gospa predsednica, za besedo, spoštovane poslanke, poslanci, zagovornik načela enakosti.

Državni svet poročilo zagovornika ocenjuje kot pregledno in informativno, ugotavlja tudi, da zagovornik postaja čedalje bolj prepoznaven organ in da je tudi iz poročila jasno razviden njegov napredek skozi leta. Posebno pohvalo smo izrekli dodatku k poročilu, kazalu vključenih pojmov iz poročila, ki omogoča hiter vpogled v posamezne segmente poročila, ter pohvalo posebni zloženki, ki jo je pripravil zagovornik na temo diskriminacije zaradi nosečnosti in starševstva in je na voljo vsem staršem v zdravstvenih ustanovah.

Državni svet ugotavlja, da je poročilo zagovornika bistveno obsežnejše, kot v preteklih letih, kar po pojasnilu zagovornika jasno kaže tako na rast obsega njegovega dela na splošno, kot tudi na kadrovske okrepitve, ki so jih lahko izvedli.

O morebitnih področjih, ki izstopajo po številu potrjenih primerov diskriminacije Državni svet na podlagi pojasnila ugotavlja, da je težko sklepati o dejanskem obsegu diskriminacije na posameznem področju zgolj na podlagi števila obravnavanih primerov, saj lahko posamezna področja, kjer je diskriminacija prisotna v večji meri, ostajajo v ozadju, ker so tisti, ki so v njihovem okviru deležni diskriminacije morebiti manj aktivni pri zagovarjanju svojih pravic oziroma se ne želijo izpostavljati. Ob tem je Državni svet že večkrat v preteklosti opozoril na diskriminacijo, ki so je deležne zlasti mlade ženske, ki se odločijo za materinstvo, tako z vidika varnosti zaposlitve, kot možnosti napredovanja v službi.

Posebno pozornost smo namenili tudi prikriti diskriminaciji v povezavi z otroki iz Romske skupnosti, ki so v procesu izobraževanja pogosto diskriminirani z več plati. Po eni strani se jim precej v rigidno zastavljenem javnem šolskem sistemu ne omogoča razvijati nekaterih sposobnosti, ki so pri njih bolj izražene, medtem ko jim po drugi strani omogoča napredovanje v višje razrede brez zahtev po doseganju sicer veljavnih minimalnih standardov na posamezni stopnji izobraževanja ali pa se jih vključuje v programe za otroke s posebnimi potrebami zgolj zaradi njihovega socialnega položaja. S tem se jih na dolgi rok avtomatično postavlja v slabši izhodiščni položaj, saj se jih ne spodbuja k doseganju visoke ravni znanja, ki bi jim v življenju pomagala napredovati v skladu z njihovimi realnimi sposobnostmi.

Državni svet je bil seznanjen tudi z opozorili zagovornika glede neprimernih podlag za njegovo financiranje, ki je odvisno od trenutnih odločitev Ministrstva za finance o možni višini porabljenih, sicer s proračunom dobljenih sredstev. In glede na to, da gre za samostojen organ, ki naj bi deloval čim bolj neodvisno od države, bi se po mnenju Državnega sveta moralo zagovorniku zagotoviti tudi neodvisen vir financiranja. Hvala.

Najlepša hvala tudi vam.

Sedaj pa seveda odpiram razpravo poslank in poslancev in prvi se je k razpravi prijavil gospod Boštjan Koražija, izvolite.

Spoštovana predsednica, najlepša hvala za besedo. V Levici, pa jaz osebno, smo to poročilo zagovornika, seveda mu izražamo podporo in zahvalo, temeljito preučili. Imam pa kljub temu nekaj vprašanj glede tega poročila, pa tudi nekaj namigov oziroma tudi opozoril, kako bi lahko zagovornik še okrepil njegovo proaktivno delovanje, ki pa lahko potem v nadaljnje tudi prepreči nadaljnjo diskriminacijo.

Danes bi rad opozoril, da je dan, mednarodni dan starejših in glede na to, kaj se dogaja v tej korornakrizi v domovih za ostarele oziroma starejših oseb pa tudi na splošno starejšim, bi pač rad opozoril, se pravi glih na to najbolj ranljivo skupino prebivalstva, starejših. Starejši pač tudi, kakor sami veste, pa tudi Sindikat upokojencev Slovenije opozarja glih na zapostavljenost starejših, dejansko na zdravstvene ovire, se pravi na zdravstveno problematiko, ki je tudi dejansko spet povezana s tem novim koronavirusom.

Pojav epidemije je pa tudi razgalil dejstvo, da pristojni v naši državi že več desetletij pozabljajo na pereče probleme, ki tarejo starejše. Še vedno smo brez sistema dolgotrajne oskrbe in mislim, da tu je pač tudi pozicija, ki jo bo moral tudi zagovornik načela enakosti v nadaljnje, vem, da se že zdaj trudi precej glede tega in mislim, da še bo moral v nadaljnjih procesih še bolj intenzivno poskušati proaktivno delovati v tej smeri. Potem tudi zdravstvo ni prilagojeno potrebam starejših in invalidov, pa tudi žal, kar je najbolj tragično, da pač veliko starejših živi v revščini in v neprimernih bivalnih pogojih in okoljih.

Zato me zanima, kako si lahko kot zagovornik prizadevate za sistemsko ureditev področja dolgotrajne oskrbe, pa kateri so vaši inštrumenti, da se prekine dolgoletni zastoj, ki je obtičal na mestu, se pravi pri tej dolgotrajni oskrbi. Tudi tale Združenje Srebrna nit se pač ob današnjem mednarodnem dnevu starejših, so tudi, to pismo je bilo objavljeno in so tudi opozorili na vse mogoče in nemogoče ovire, ki pač prizadevajo starejšo populacijo naših državljank in državljanov, od tega da dejansko v resnici prvi osnovni problem so prenizke pokojnine, se pravi so finančno v bistvu, bom rekel, nemogoče, da se preskrbijo, oziroma da se, da preživijo s pokojninami, obenem so pa tudi opozorili na dejstvo glede teh vavčerjev oziroma turističnih bonov, da v bistvu ogromno upokojencev bi koristilo vavčerje, ampak si v bistvu ne morejo privoščiti potovanja oziroma letovanja v pač določenih destinacijah, ki bi jih želeli obiskati oziroma tam tudi bivati.

Kot sem že prej opozoril, problem je tudi dostop do vlakov starejšim in gibalno oviranim, to tudi sam spoznavam na poti, ker se pač tudi ogromno vozim z vlakom in vem, da je dejstvo, da bo treba tudi v tej smeri nekaj postoriti in popraviti, pa tudi, problem, ki je tudi, sploh zadnje dni, zelo pereč, je pač to, da se spet obetajo, vsaj najavljeno je bilo na teh tiskovnih konferencah oziroma tudi skomunicirano s strani vlade, da bi naj spet bili prisiljeni upokojenci k temu, da bodo kupovali ob določenih urah, spet tako, kot je že bilo v času epidemije in tudi, da bi naj bilo celo določeno tudi, kako bi se lahko vozili z javnim prometom oziroma tudi z železniškim prometom, se pravi, da bi bilo prav določeno, mislim da, če se prav spomnim, je gospod Košorok takrat rekel od 9. do 11. ure, oziroma, da bi bilo posebej samo njim namenjeno. Jaz upam, da to ni res oziroma, da se to ne bo zgodilo, ker jaz mislim, da v osnovi res to kar pač je osnovni problem starejših in ta koronavirus je pač to zelo razgalil in izpostavil, da so pač velikokrat oziroma dostikrat zapostavljeni oziroma diskriminirani v tej smeri.

V poročilu za 2019 ste tudi napisali oziroma ste, pišete, da je najpogosteje zatrjevana osebna okoliščina diskriminacija, v zadevah zaključenih v letu 2019 spol. Tu govorite o 14 % zaključenih zadev, sledi seštevek osebnih okoliščin, narodnosti, rase in etničnega porekla s 13 %, potem sledi zatrjevana osebna okoliščina invalidnosti s 11 %, nato pa spolna usmerjenost s 5 %, starost s 5 %, vera, prepričanje s 4 %, kraj bivanja s 3 %, družbeni položaj z 2 %, jezik z 2 %, državljanstvo druge države članice z 2 %, in državljanstvo tretje države z 1 %.

Pa imam spet vprašanje, kako to komentirate? Pa ali menite, da so deleži, ki jih ugotavlja zagovornik tudi deleži oziroma odraz dejanskega stanja diskriminacije do družbe. Potem tudi sodeč po poročilu je v letu 2019 bilo največ zaključenih zadev s področja zaposlovanja in dela. Primeri pa zajemajo vse segmente zaposlovanja in širok nabor segmentov diskriminacije. Zaposlovanje in trg dela eno perečih področjih, dostop do dela, dostojno delo in plačilo sta osnovi pogoj vsake eksistence, ekonomske in socialne varnosti državljanov.

Onstran tega preti revščina socialna izključenost. Pa imam spet vprašanje. Kje so po vašem mnenju največje težave v sferi dostopa do zaposlitve in kakšne so vaše ugotovitve oziroma predlogi rešitev? Naslednjo še je v poročilu tudi navajate, da ste kot zagovornik opravili oziroma pač v to skupino raziskavo o opravljenem raznolikosti na delovnem mestu in primeri dobrih praks.

Pa imam spet vprašanje. Kaj je razlog za izbor te teme in kakšni so izsledki raziskave? Pa še kje menite, da so razlogi, da se sovražnega govora, spodbujanje sovraštva, nasilja in nestrpnosti ne prijavi in preganja po uradni poti? Ali je ljudi v resnici strah posledic, če bi kršitve prijavilo oziroma če ste tudi bili seznanjeni s kakšnimi takšnimi primeri, da so se obrnili na vas, da pač vemo časi so takšni kakršni so in tudi iz svojih izkušenj vam lahko povem, da je ogromno primerov, ko se ljudje iz tega ali onega, zaradi teh ali onih okoliščin ne upajo pristopiti oziroma prijaviti težavo oziroma sam sovražni govor oziroma kršitev in diskriminacijo.

Pa še ena zadeva je. Vem, da je varuh človekovih pravic je Ministrstvu za notranje zadeve predlagal / nerazumljivo/ 37. člena. To je dejansko Pravilnik o izvrševanju zakona o matičnem registru, po katerem je določeno, da je podlaga za izdajo odločbe o spremembi spola zdravniško potrdilo. S katerega je razvidno, da je oseba spremenila spol. Nevladne organizacije se borijo proti / nerazumljivo/ transpolnosti in se zavzemajo za pravno priznanje spola, ki ne vključuje spremembe spola, operativne ki nujno pomeni sterilizacijo kot nujni pogoji. Torej zdravstveno potrdilo ne bi bilo potrebno v tem primeru.

Pa tudi svetovno zdravstvena organizacija WHO je leta 2018 v prenovljenem katalogu transpolnost brisala s seznama duševnih bolezni. Pa imam vprašanje, katero ministrstvo je po vašem mnenju dolžno voditi nalogo priprave predpisa za področje pravnega priznanja spola, glede na to, da si podajajo kljuko? Vemo, kar nekaj primerov oziroma tudi nekaj člankov je tudi, prispevkov, na televizijskih postajah je bilo iz tega stališča oziroma ki so se ukvarjali s temi primeri pa tudi, kako si predstavljate bodoče delovanje vašega organa, če ta ne pridobi pooblastilo za izrekanje sankcij.

Vemo, saj to smo se že tudi večkrat seznanili v teh poročilih, da je problem sankcioniranje teh diskriminacij oziroma nepravilnosti, ki se dogajajo ljudem. Pa kako kmalu pričakujete spremembe zakonodaje, ki bi razrešila sedanjo pozicijo zagovornika, ki je imela na nek način zvezane roke v tem primeru. Pa ali so katera področja diskriminacije, za katere ni pristojna nobena inšpekcija? Ali ste naleteli na primer, ko dejansko niste mogli niti se sami obrniti na neko situacijsko zadevo oziroma da niste mogli tudi oseb, ki so bile diskriminirane napotiti na določeno inšpekcijo oziroma tudi na določeno področje.

Ja to je zaenkrat to.

Najlepša hvala, gospod Koražija za ta izčrpna vprašanja, ki ste jih zastavili zagovorniku načela enakosti. Naj samo opozorim v tem delu, da obravnavamo danes poročilo za leto 2019, da so znotraj poročila jasno tudi nakazani primeri, v katerih bi bilo dobro, da se govori in razpravlja. Ne govorimo o sedanjem stanju v družbi. To bo v naslednjem poročilu. Lahko pa rečem, da ste vendarle šli malo čez pristojnosti, ki jih ima zagovornik načela enakosti. Tako, da gospod zagovornik, boste vi sami ocenili na katera vprašanja lahko odgovorite in so še vedno v skladu z vašimi pristojnostmi. Če bo pa še kdo od ostalih vabljenih želel odgovoriti mogoče tisti del, ki je vezan tudi na vprašanje v zvezi s skrbjo za starejše, pa sami povejte v nadaljevanju.

Zdaj, pa vendarle predlagam, da za začetek opravimo še razpravo poslank in poslancev, potem pa bomo skupaj, boste na koncu odgovorili na vzpostavljene dileme. V redu. Sedaj, se je k besedi prijavila gospa Mojca Žnidarič. Izvolite, beseda je vaša.

Hvala za besedo. Lepo pozdravljeni.

Saj bom zelo kratka, ampak zdi se mi prav, da se oglasim in pozdravim in pohvalim delo zagovornika, kajti prepoznavnost institucije se zagotovo zelo povečala, tako da ste na svojem delu uspešni, torej pri osveščanju o diskriminaciji. Kajti prepričana sem, da ta dvig zadev, porast zadev ni vzrok tega, da bi se v bistvu sama diskriminacija povečala, ampak je to v bistvu res posledica oziroma vaše prepoznavnosti in osveščanja na tem področju.

Tako, da vsa zahvala v bistvu vam in vaši organizaciji. Pogledala sem si, torej lepo ste nam predstavili to vašo statistiko. Torej, spol je še vedno tisti vzrok, diskriminacija, ki je na prvem mestu med osebnimi okoliščinami. Pa me vseeno zanima, mogoče razmerje ali je tukaj, v bistvu vseeno gre za večjo diskriminacijo žensk, kot moških. Mogoče če imate tudi ta podatek. Torej razmerje med spoloma. Potem res to invalidnost sem pričakovala, da bo tudi, tako visoko je na tretjem mestu, ker na tem področju se še žal vedno dogaja kar nekaj diskriminacije in krivic. Tako, da bo še treba kar nekaj delati, čeprav je tudi na tem področju res zakonodaja, ki je usmerjena v pozitivno diskriminacijo.

Tudi v bistvu te same pogoje zaposlovanja, ki so na prvem mestu, med zaključenimi primeri. Tukaj sama vem, ker sem delala na področju zaposlovanja. Ogromno žensk je povedalo, da so na razgovorih vprašanje o tem, kdaj bodo imele družine, kako načrtujejo, ali so morebiti že noseče ali ne. Tako, da spomnim se, v bistvu da tudi te zloženke, ki jih imate in predstavljate tukaj, vem da so tudi na inštitucijah, kot so Zavod za zaposlovanje, verjetno tudi na Centru za socialno delo in drugod, kot je bilo že rečeno.

Tako da prav je tako. Ne vem sicer koliko žensk to prijavi, koliko jih sploh želi ali pa upa na glas povedati, ampak dogaja se. Zagotovo se dogaja in zato sem tudi to pričakovala, da bo pod temi pogoji dela in da bodo tu nekje na prvem mestu po sami diskriminaciji. Kot ste sami navedli, pozitivna diskriminacija je občasno potrebna, sami ste izpostavili te primere žensk. Jaz kot sem rekla, tudi v primeru invalidov, zaposlovanja invalidov in tega je zagotovo tudi potrebna. Vem, da je tudi ne vem, na primer pri ženskah, kot ste omenili ker je dosti višja brezposelnost med samimi ženskami, predvsem višje in visoko izobraženimi, zato je tudi tam en ukrep, na primer vzpodbujanje subvencije za samozaposlitev žensk.

Tu so moški vedno spraševali, ja zakaj pa ni za nas, za moške? Tako da ti določeni ukrepi so potrebni, da se malo izravna ta situacija. Je pa tudi zame danes bil šokanten podatek ta, kot ste rekli tudi vi, da romi umirajo 22 let, mlajši kot splošno prebivalstvo. Tukaj bomo mogli res kot družba še marsikaj narediti in jih sprejeti in jim pomagati živeti z nami, ne samo v neki svoji skupnosti, getih.

Bi pa mogoče imela eno vprašanje. Tu sem zasledila, ko ste tudi en primer opisali in tega vem da je tudi precej v praksi. Torej ko podjetje konec leta želijo nagraditi svoje zaposlene, izpostavili ste primer, ki ste ga potem ocenili tudi kot diskriminacijo, torej, če je eden izmed kriterijev tudi bolniška. Vem pa, da so zdaj nekatera podjetja – še vedno se tega poslužujejo, ampak mogoče malo obrnili sistem, da so rekli – no, pa potem neki znesek, ali je to 500 evrov ali koliko pač vsem, pa potem ne da odštevajo, ampak da sedaj prištevajo. Se pravi neki znesek dajo vsem, potem pa vseeno tistim, ki niso bili na bolniški ali pa še kake druge razloge, pa potem dajo določen zraven. Zdaj pa ne vem ali je to zdaj pač dovoljeno ali vseeno to štejete kot diskriminacijo, ker vem, da se to dogaja.

Hvala.