Še enkrat prav lepo pozdravljam vse članice in člane Odbora za delo, družino socialne zadeve in invalide!

Lepo pozdravljam tudi vabljene na današnjo sejo, še posebej predstavnico Ministrstva za delo, družino socialne zadeve in enake možnosti, ki nam bo predstavila današnje poročilo, in seveda vse ostale prisotne prav lepo pozdravljam. Začenjam 20. sejo Odbora za delo, družino, socialne zadeve in invalide.

Obveščam vas, da so zadržani in se seje ne morejo udeležiti: gospod Miha Kordiš se nam je opravičil.

Na seji kot nadomestni člani in članice odbora s pooblastili pa sodelujejo: namesto gospe Jerce Korče, je z nami gospa Lidija Divjak Mirnik, ki jo ponovno lepo pozdravljam; in z nami je namesto gospe Karmen Furman, gospod Boris Doblekar, ki ga tudi lepo pozdravljam.

Ker v poslovniškem roku nisem prejela predlogov za spremembo dnevnega reda, ugotavljam, da je določen dnevni red seje, kot ste ga prejeli s sklicem. Dnevni red je naslednji: 1. točka - Poročilo o izvajanju periodičnega načrta za izvajanje Resolucije o nacionalnem programu za enake možnosti žensk in moških za obdobje 2015-2020 za leti 2018 in 2019. In 2. točka - Razno. Prehajamo torej na 1. TOČKO DNEVNEGA REDA.

Kot že rečeno, bomo govorili o Poročilu o izvajanju periodičnega načrta za izvajanje Resolucije o nacionalnem programu za enake možnosti žensk in moških. Poročilo in mnenje Komisije Državnega sveta za socialno varstvo, delo, zdravstvo in invalide je objavljeno na spletnih straneh Državnega zbora. Obravnavali pa bomo to točko dnevnega reda na podlagi 41. člena Poslovnika Državnega zbora.

Na sejo smo vabili, kot že rečeno: Vlado Republike Slovenije, še posebej ministrstvo za delo, z nami je gospa Helena Valas, tako.

Odbor bo poročilo obravnaval na podlagi 17. člena Zakona o enakih možnostih žensk in moških, ki Vladi narekuje, da Državnemu zboru poroča o izvajanju nacionalnega programa na vsaki dve leti.

Prej sem še pozabila, se opravičujem, da smo na sejo vabili tudi Državni svet in lepo pozdravljam predstavnika Državnega sveta.

Najprej pa na začetku dajem besedo torej gospe Heleni Valas z Ministrstva za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti.

Izvolite.

Najlepša hvala, gospa predsednica. Lep pozdrav vsem poslancem in ostalim prisotnim. Najprej bi opravičila odsotnost državne sekretarke Ribičeve zaradi drugih nujnih obveznosti se žal te seje ni mogla udeležiti. Kot povedano, je moje ime Helena Valas in sem vodja sektorja za enake možnosti.

Zdaj bi se pa kar dotaknila poročila. in sicer poročilo o izvajanju Resolucije o Nacionalnem programu za enake možnosti žensk in moških je pripravljeno v skladu s 17. členom Zakona o enakih možnostih žensk in moških. V poročilu so navedeni ukrepi in aktivnosti, ki so jih izvedla ministrstva in vladne službe skladno s periodičnim načrtom za leto 2018 in 2019. Skupno je bilo izvedenih 61 aktivnosti in za 33 ukrepov na osmih področjih, ki so opredeljene v nacionalnem programu. Ne bom vam navajala vseh ukrepov, izpostavila bi samo najpomembnejše.

In sicer na področju trga dela je bil poudarek na spodbujanju ženskega podjetništva. Izvedena so bila brezplačna usposabljanja z namenom pridobitve znanj, potrebnih za uspešen vstop na podjetniško pot. Udeleženke, ki so uspešno zaključile usposabljanje, so lahko pridobile subvencijo za samozaposlitev. Na področju varovanja in krepitve zdravja žensk in moških je bil poudarek predvsem na izvajanju preventivnih programov SVIT, ZORA in DORA. Izvajal se je tudi program Pomoč ranljivim skupinam nosečnic in mater ter pilotno / nerazumljivo/ ciljne skupine nosečnic 6 tednov po porodu za poporodno depresijo, anksioznost, zlorabo psihotropnih snovi in nasilja. Velik poudarek je bil dan zmanjševanju pojavnosti spolnega nasilja in nadlegovanja žensk in deklet. Izvedene so bile raziskave o razširjenosti in prepoznavanju spletnega nadlegovanja med mladimi v Republiki Sloveniji, usposabljanje in pripravljen priročnih za zaposlene v policiji in pravosodju ter delavnice in priprava učnega načrta za mlade in šolsko osebje o spletnem nasilju in nadlegovanju.

Izvedena je bila tudi medijska kampanja za večjo ozaveščenost in krepitev znanja za odpravo stereotipov ter spreminjanja odnosa do spletnega nasilja. Na področju socialne vključenosti so se izvajale aktivnosti za večjo vlogo žensk in aktivno vključevanje prikrajšanih skupin žensk v okviru kratih programov socialne aktivacije. Izveden je bil javni razpis za sofinanciranje socialnovarstvenih programov, v okviru večnamenskih romskih centrov pa so potekale različne delavnice in predavanja. Izvedena je bila tudi raziskava ter organizirana mednarodna konferenca o položaju kmečkih žensk. Z namenom odpravljanja spolnih stereotipov je bila izvedena dvodnevna mednarodna konferenca za pedagoški kader, na kateri so se udeleženci in udeleženke seznanili s tematiko in primeri dobrih praks v tujini in doma. Za večjo ozaveščenost različnih ciljnih skupin o spolno občutljivi rabi jezika pa so bile izdane smernice za spolno občutljivo rabo jezika.

V letih 2018 in 2019 je bila Republika Slovenija zelo aktivna tudi v prizadevanju za enakost spolov in večjo vlogo žensk na mednarodni ravni, vključno z organizacijo dogodkov in dajanjem pobud. Prizadevala si je tudi za večjo vlogo žensk pri zagotavljanju mednarodnega miru in varnosti ter zaščiti žensk v konfliktnih situacijah.

In če na kratko zaključim, temeljni namen nacionalnega programa je izboljšanje položaja žensk oziroma zagotavljanja trajnostnega razvoja enakosti spolov z vključitvijo vidika enakosti spolov na vseh ključnih, v nacionalnem programu opredeljenih področjih. Naše drugo poročilo kaže, da se vidik spola vključuje v resorne politike. Na nekaterih področjih bolj, na drugih manj. Izvedene aktivnosti so večinoma potekale v okviru obstoječih programov, le, da je bila pozornost usmerjena v zmanjševanje vrzeli med spoloma in uresničevanje enakosti spolov. Za izvedbo teh aktivnosti tudi niso bila potrebna dodatna finančna sredstva. Udejanjanje enakosti spolov je proces, ki zahteva neprestano spodbujanje in preverjanje. Izvajanje nacionalnega programa za enake možnosti žensk in moških na podlagi dvoletnih periodičnih načrtov je pristop, ki nam postavi ogledalo, kaj smo že storili in kaj še moramo.

Najlepša hvala za vašo pozornost. Če imate še kakšna vprašanja.

Najlepša hvala tudi vam.

Vsekakor najprej dobijo besedo vabljeni na sejo, kjer predstavijo svoja mnenja in stališča. Potem bom odprla razpravo poslank in poslancev. V kolikor bo se pojavila kakšna dilema, da je potrebno odgovoriti dodatno na vprašanja, vam bom pa seveda dala besedo.

Sedaj pa dajem besedo predstavniku Državnega sveta, gospodu Petru Požunu.

Izvolite.

Hvala, gospa predsednica, za besedo. Spoštovani poslanke, poslanci, gospa Valesova.

Mi smo že na komisiji skupaj obravnavali periodično poročilo, kot del Resolucije o nacionalnem programu in opravili kar zanimivo obsežno razpravo, ki jo bom na kratko povzel. Poročilo ste dobili.

V prvem delu smo dali poseben poudarek spodbujanju ženskega podjetništva, se pravi različne metode, s katerimi to v Republiki Sloveniji spodbujamo, pa seveda ob tem želeli tudi opozoriti, da to ne more biti edini način aktivacije žensk v Sloveniji. Morajo biti opredeljene tudi druge vsebine.

Večji del razprave pa smo posvetili pravzaprav področju zdravja, zdravja moških in žensk v Republiki Sloveniji, ker se je tudi Vlada v poročilu, vsaj na ta del, v precejšnji meri osredotočila, in obravnavali preventivne programe, ki jih v Sloveniji izvajamo, prav tako tudi oba dva programa obravnave ranljivih skupin, o katerih je gospa Valesova že govorila.

Posebej v našem poročilu izpostavljamo področje zdravja ženske in moških, v katerih se nam zdi, da je potrebno opozoriti na to, da se preventivni programi v Republiki Sloveniji financirajo iz sredstev vplačanih prispevkov zavarovancev in delodajalcev, se pravi sredstev Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije, in skoraj nič ali nič iz proračuna Republike Slovenije, čeprav jih Vlada v svojem poročilu navaja kot svoje aktivnosti. In če jih že Vlada navaja kot svoje aktivnosti, potem je prav, da v tem delu jih tudi financira in podpre, pa s tem seveda ne želimo zmanjševati pomena teh preventivnih programov.

V tem poročilu, ki je seveda periodično, pa smo pogrešali merila, kako dosegamo te cilje, tam vzpostavljene. Ministrstvo seveda pojasnjuje, da je to opredeljeno v nacionalnem programu, ampak ko bereš neko poročilo, je vseeno dobro, če imaš neko primerjalno besedilo, da vidiš, kje se v tistem trenutku znajdeš, zato da lahko tudi ocenjuješ.

Smo pa posebej poudarili, pa ne zato, ker je v komisiji več moških kot žensk, da je potrebno v Sloveniji v preventivne programe, ki so kakovostni in predstavljajo tudi zgled v tujini, saj se dostikrat pridejo pogledat k nam, kako jih izvajamo, vključiti presajalni program za raka prostate pri moških med 55. in 70. letom, zato ker to ni organizirano na nacionalni ravni, je prepuščeno pravzaprav osebnim oziroma družinskim zdravnikom in pa interesu posameznika, vemo pa, da ta rak ni prisoten v tako majhnem številu. Kot pa vemo iz odzivov moških na preventivne programe, so to slabši kot pri ženskah, zato menimo, da bi bilo prav, da se tudi v okviru tega in resolucije nameni temu pozornost in da se pripravijo izhodišča in tudi financiranje tega preventivnega programa.

Sicer pa smo poročilo oziroma izvajanje aktivnosti pohvalili.

Tako da, hvala, gospa predsednica.

Najlepša hvala tudi vam.

Sedaj pa odpiram razpravo poslank in poslancev, in prva se je k besedi prijavila gospa Lidija Divjak Mirnik.

Še prej, se opravičujem, pa naj povem, da gospo - ne, obratno bo - gospoda Soniboja Knežaka nadomešča gospa Bojana Muršič, ki jo lepo pozdravljam; in pa gospoda Primoža Siterja nadomešča gospa Nataša Sukič, ki jo tudi lepo pozdravljam. Sedaj pa dajem besedo gospe Lidiji Divjak Mirnik.

Izvolite.

Hvala lepa, predsednica, za besedo. Lep pozdrav, spoštovane vabljeni in pa seveda kolegice, kolegi.

Jaz bom zelo kratka. Mene veseli, da smo to poročilo dobili na mizo. Iz njega izhaja, da je v letih 2018 in 2019, ko je Vlado vodila še Vlada Marjana Šarca, bilo za te aktivnosti namenjenih malo več kot 7 milijonov evrov plus dodatne aktivnosti, ki so se izvajale v okviru operacij za večjo socialno vključenost pripadnikov in pripadnic ranljivih skupin še dodatnih 32, kar me zelo veseli, ker pomeni, da se je tudi takratna Vlada zavedala pomena, da rečem enakosti spolov.

Zdaj, v času naše Vlade, se pravi v letu 2019, smo sprejeli tudi novelo zakona o enakih možnostih žensk in moških. Bila je sprejeta z veliko večino, 80 nas je bilo za. Ne boste verjeli, 4 so bili proti, med njimi tudi ena ženska, kar pravzaprav jaz ne morem razumeti. Tako, da gospa Lidija Ivanuša, boste mogoče kaj še povedali, zakaj ste bila takrat proti. Ampak ne glede na to, definitivno se v Listi Marjana Šarca zavedamo in človekove pravice postavljamo na prvo mesto in tudi »valda« podpiramo vsakršno rešitev, ki se nanaša na zagotavljanje in spoštovanje človekovih pravic. Načela enakosti skupaj z načini za uresničevanje tega načela je seveda zapisana tudi v številnih mednarodnih dokumentih in predstavlja tudi eno od temeljnih načel prava EU in iz tega je potrebni izhajati.

Tudi Ustava Republike Slovenije v 14. členu vsem prebivalcem zagotavlja enake človekove pravice in temeljne svoboščine ne glede na narodnost, raso, spol, jezik, vero, politično ali drugo prepričanje, gmotno stanje, rojstvo, izobrazbo, družbeni položaj ali kakršnokoli drugo okoliščino. Prav tako tudi evropska konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin zagotavlja uživanje vseh pravic, določenih z zakonom, vsem ljudem brez razlikovanja glede na spol, vero, barvo kože, jezik, vero, politično in pa drugo prepričanje, narodnost in pa socialni izvor. Zakaj to poudarjam? Ker smo se v tisti noveli zakona tega zelo zavedali. Se mi pa zdi, da se nam v zadnjem času dogaja ravno nasprotje tega, zato to poudarjam. Enakost spolov, ki vključuje tudi enakopravnost kot enakovrednost spolov, pomeni enak dostop in enake možnosti za vse spole. Mi smo tudi takrat predlagali številne spodbujevalne ukrepe, tudi uvedbo spolnih kvot v gospodarstvu, tudi aktivno očetovstvo, delitev dopusta, nevtralno in transparentno zaposlovanje z nevtralnimi komisijami, objavo višine plače, uvedbo certifikatov za enakost spolov, skratka predlagali smo to, kar vse evropske države pravzaprav, ki temeljijo seveda na evropskem pravu, zagovarjajo in čemu sledijo. V Sloveniji še vedno prevladuje ogromno stereotipov na temo moških, žensk.

Zdaj vprašanje je, od kod pravzaprav ta mnenja in te stereotipi prihajajo. Dostikrat se tudi meni kot ženski zgodi, da me, in tudi kot političarki zgodi, da me sprašujejo »joj, gospa, kako pa vi usklajujete svoje družinsko življenje z vašo politično službo«, pa jaz potem rečem »a to vprašate tudi moškega«. Da o tem, kaj vse so me spraševali in kaj sem doživela, ko sem bila direktorica, niti ne bom razpravljala. Dejstvo je pa eno: da se moramo ženske, če se želimo dokazati v pregovorno moškem svetu, ki Sloveniji še vedno je, da se moramo dosti bolj dokazovati, dosti več delati, da smo lahko enakopravne in da smo lahko primerljive našim kolegom, vsaj jaz kot direktorica, nekoč ko sem bila, lahko to povem. Je pa res nekaj, to pa je moja izkušnja, da ko pa ti tem gospodom dokažeš, da si pa sposoben in dovolj dober, potem te pa sprejmejo in si enak. To je pa tudi pač moja izkušnja in jo moram tukaj povedati.

Zato sem vesela tega poročila. Jaz si želim, da sledimo tem trendom in si ne želim, da pademo v kakršnokoli drugačno stanje v Sloveniji, o katerem sicer, kot rečeno, v zadnjem času se mi zdi, da vedno bolj drvimo. Zato bi si želela tega poročila tudi drugo leto, čeprav, če prav razumem, ga drugo leto ne bo, pa bo potem leta 2021.

To je zaenkrat to. Hvala lepa. To je zaenkrat to. Hvala lepa.

Najlepša hvala tudi vam.

Sedaj pa dajem besedo gospe Bojani Muršič.

Izvolite.

Hvala lepa za besedo, spoštovana predsednica. Kolegice in kolegi, predstavniki ministrstva.

Jaz moram reči, da ko pogledaš to poročilo, si po eni strani vesel. Končno imamo tudi to poročilo na mizi. Slovenija se sicer po mednarodnih kazalcih uvršča po enakosti spolov kar visoko, bom tako rekla, na 36. mesto med 153 državami, kar je sicer, bom rekla dobro, ampak kljub temu glede na sedanje stanje, ki pa je, pa moram reči, da moramo biti pri tem posebej pazljivi in občutljivi na vprašanja, povezana z enakostjo spolov.

Še vedno, tako kot je kolegica pred mano tudi povedala, se ženske moramo dosti bolj dokazovati, da dosežemo tisto enakost, dočim moškemu spolu v tem primeru velikokrat ni potrebno. Ampak tudi so področja delovna, kjer pač je to tudi zaznati. Seveda bomo v prihodnje morali bistveno več posvečati se pozornosti k uresničevanju uravnoteženosti, zastopanosti spolov tudi na gospodarskem področju, odpravljanju vseh teh stereotipov na področju poklicnega in družinskega življenja ter ukrepom izboljšanju zaposlovanja skupin ženskih, moških.

Tudi v Državnem zboru smo, bom rekla v prejšnjem mandatu imeli boljšo zastopanost, enakost spolov, bom tako rekla, boljšo zastopanost ženskega spola, v tem mandatu je to manjše. Vendar kljub temu se, bom rekla ženske trudimo, da smo slišane. Kajti to je izjemno pomembno, zato smo v okviru parlamenta že v prejšnjem mandatu ustanovili klub parlamentark, ki moram reči, da se dotika te enakosti spolov. Ne govorimo zgolj samo o ženskih težavah in o ženski problematiki, govorimo na splošno tudi o enakosti spolov z moškimi. Tako, da tudi me se tukaj trudimo po svojih najboljšim močeh, da to, kar je pač bilo zastavljeno, peljemo tudi naprej, kajti ženske pravice so bile izborjene. To se moramo zavedati in temu se moramo truditi naprej, da bo temu tudi tako.

Žalosti me sicer dejstvo, da se zmanjšuje neenakost med ženskami in moškimi v znanosti na področju ministrstva za šolstvo. Tako, da tukaj apeliram, da se ukrepi izpeljejo, da se tukaj dvigne ta neenakost, kajti to nam ne more biti v ponos. Tudi ničelna »stopnost« nasilja nad ženskami nas mora skrbeti in temu je potrebno posvečati, bom rekla še več pozornosti. Predvsem se tega dotikam iz tega razloga, kajti v času Covida, ko smo ostali doma in marsikatera ženska je bila deležna nasilja. In tukaj je težava. Treba je zaščititi te, bom rekla najbolj ranljive skupine. Domače okolje bi naj bilo, bom rekla tisto, kjer naj bi se pač naj dobro počutil, ampak vse, kar smo slišali in na kar so nas opozarjali centri za socialno delo, so bili skrb vzbujajoči. Zato mogoče tukaj apeliram, da se, bom rekla, da dosti več pozornosti in se takšne težave tudi poskušajo odpraviti in da do tega čim manj tudi prihaja.

Moram pa reči, da sem izjemno razočarana nad tem, da je Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti odstopilo od javnega razpisa za sofinanciranje projektov s področja enakosti moških za leto 2020. To mislim, da je težava, velika težava. Nevladne organizacije so bile povabljene k prijavi projektov, s katerimi bi se pač, bi bili pač pri odpravljanju, uporabne pri odpravljanju spolnega nasilja in razkrivanja negativnih vplivov spolnih stereotipov na vzpostavljanje enakih možnosti in priložnosti žensk v družbi.

Sredi maja 2020 je sicer sledil odgovor ministra, da v skladu z ukrepi začasnega zadržanja proračuna, ministrstvo odstopa od uvedbe javnega oziroma izvedbe javnega razpisa. Tu mislim, da je potrebno razmisliti v tej smeri, kajti če bomo to dovoljevali še naprej, mislim, da se nam ponovno ne obeta nič kaj dobrega. Še enkrat, ženske so se borile za svoje pravice in to moramo delati tudi dalje. Pa ne bom rekla, zdaj bom pač izpostavila ženske, ampak tudi moški imajo isto težo. Tako, da enakost je izjemno, izjemno pomembna.

Tukaj mogoče tudi sprašujem. V tem mandatu še ni bil ustanovljen strokovni svet za enakost spolov? To je posvetovalno telo, katerega namen je tvorno sodelovanje Vlade, akademske sfere in civilne družbe pri oblikovanju. Zato mogoče na tem mestu vprašanje kdaj lahko to pričakujemo oziroma mogoče se je že v tem času kaj naredilo?

In ja, to kar sem že omenila, v času epidemije Covida 19 se je neenakost med spolom izjemno povečala. To pa je izjemno žalostna zadeva. Moram reči, da smo se pogovarjali, bom rekla tudi ženske med sabo pa tudi moški, ampak na moških nekako ni bilo toliko te teže, ki se je pojavila v Covidu. Starši oziroma pretežni del mame so se vstajale zjutraj ob štirih, da so opravljale svojo službeno obveznost do sedme, pol osme ure, pripravile zajtrk svojim otrokom. Ob osmih so se začele učiti z njihovimi otroki do 12., hitro pripravile nekaj za pojest za otroke. Okoli 2. ure ponovno se usedle in opravljale delo, ki so ga pač morale opraviti za službo, kajti bilo je delo od doma. To je bila velika teža pretežno na ženskem spolu in tu so bile ženske izjemno, izjemno v neenakem položaju. In tega si ne smemo več dovoljevati.

Tukaj bi bilo potrebno narediti neko uravnoteženost, kar vsi ti ukrepi, pa moram reči, da so vplivali na psihično stanje vseh in tudi vedenje in tudi ravnanje. Velikokrat se je pa pojavila tudi ta težava v kolikor imaš tudi svojca, predvsem tega pri dolgotrajni oskrbi, da imaš svojca doma. V bistvu vsa teža nege starejše osebe pretežno pade na žensko populacijo.

To so težave, na katere bo potrebno v bodoče razmišljati, jih poskušati odpraviti, kajti danes kar se pač kaže, mislim, da bomo s tem virusom živeli še dlje in enostavno apeliram na ministrstvo, da v tej smeri razmišlja v bodoče.

Toliko zaenkrat, ker vidim, da že predsednica nestrpno pričakuje, da bom končala. Bi se še dalo marsikaj povedati o samem poročilu, katerega se še pa pravzaprav skoraj dotaknila nisem.

Hvala lepa.

Najlepša hvala tudi vam.

Nič nestrpno ne pričakujem, da zaključite, ampak je pa res, da Odbor za delo, družino, socialne zadeve in invalide dejansko zaseda praktično vsak dan in mogoče je zaradi tega izgledalo kot, da sem že malo. Ampak jaz sem mogoče edina, ki sem na tem mestu res ves čas, ostali se pa precej menjujete. Tako, da samo toliko v opozorilo, da boste vedeli.

Sedaj pa predno dam besedo naprej gospe Nataši Sukič, naj samo povem, ker ste dejali, da gre za zadeve iz leta 2020, samo opozorilo, da sedanje poročilo se nanaša na leti 2018 in 2019. Mogoče bo potem lahko še predstavnica ministrstva povedala.

Izvolite, gospa Nataša Sukič.

Hvala za besedo, predsedujoča. Lep pozdrav čisto vsem z moje strani.

Poročilo je seveda dobrodošlo. Zmeraj je tako poročilo dobrodošlo. Četudi je, kot se za taka poročila spodobi, nekoliko morda skopo na nekaterih mestih, pa vendarle poroča o posameznih ukrepih in aktivnostih na posameznih področjih.

Bi se pa jaz v nadaljevanju dotaknila morda nekaterih tem, ki so izpuščene, pa bi bilo dobro o njih razmisliti v bodoče, ali pa tistih tem, ki jih v Levici izpostavljamo kot posebej pomembne.

Zdaj morda v luči tega, da je v pripravi nov nacionalni program za enake možnosti žensk in moških za obdobje 2021 do 2030, me zanima morda za začetek, če mi boste lahko odgovorili, ali se že ve, kakšne so vsebinske prioritete. Ali lahko pričakujemo kakšne nadgradnje, nove pristope? Kaj pravzaprav lahko pričakujemo?

Potem bi morda opozorila na nekaj, kar sem zasledila v poročilu. Recimo glede spolnih stereotipov in neenakosti v vzgojno-izobraževalnem in športnem okviru sem opazila, da je pri poročilu s strani Ministrstva za izobraževanje, znanost in šport, se uporablja nekoliko zastarela argumentacija, ki pa je ravno v nasprotju s tem. Neki biološki argumenti za nasprotovanje ženskemu športu zaradi aktualnih znanstvenih dognanj pač danes v tem času nimajo več prave verodostojnosti, pa bi morda opozorila, da ste drugič pozorni, ko to integrirate v neko skupno poročilo, da se takim formulacijam, ki so pravzaprav stereotipizirajo zadeve, pač izognete, no. To sem pač opazila in je malo.

Zdaj, kar je problem, in to je velik problem, je, da se v celotni Evropi, ne samo pri nas, na splošno kaže, da je trend izboljševanja enakosti žensk in moških na področjih zaposlovanja, izobraževanja, zdravja in politične zastopanosti pravzaprav stagniral oziroma celo upada. In to je zaskrbljujoče, zato velja posebno pozornost prav temu nameniti v tem novem planu oziroma nacionalnem programu in poskušati narediti vse, da se ta trend spet obrne v neko pozitivno smer.

Nekaterih poglavij se bom dotaknila, ne vseh, ker jih je preveč, da ne bom predolga.

Ampak recimo, če se dotaknemo ekonomske neodvisnosti. Vemo, da statistike kažejo, da je ženskam dosegljivo na žalost še zmeraj samo dve tretjini tistega, kar je v dosegu moškim. Takšna je pač žal še zmeraj realnost, kakorkoli obračamo. V Sloveniji in v Evropi so ženske pač za enako delo še zmeraj plačane manj. In ta plačna vrzel pri nas konkretno znaša 9 %, ampak ni problem samo v konkretnem izplačilu, problem te vrzeli je, da na splošno pomeni večjo socialno ogroženost žensk vseh generacij in posledično seveda v občutne razlike v pokojninah. To pa je zelo velik problem in tukaj nastopi potem pokojninska vrzel, ki je bila leta 2012 v Sloveniji kar 24 %.

In vemo, da so torej upokojenke, ženske teh generacij verjetno ene najbolj ranljivih družbenih skupin, enostavno izpostavljene velikemu tveganju revščine. In skrbi, kot sem že na začetku rekla, da pač povsod v Evropski uniji, ne samo pri nas, da ne bomo zdaj samo sebe posipali tule s pepelom, je dejstvo, da je stopnja zaposlenosti žensk pač nižja od zaposlenosti moških in da so feminizirani, t.i. feminizirani poklici plačani slabše kot ostali. Tako so ženske potemtakem izpostavljene dejansko tveganju revščine, saj so njihove plače za delo nekje na ravni evropske unije v povprečju od 16 % pa celo do 40 % nižje za primerljivo delo kot pri moških. In to je zelo, zelo zaskrbljujoče glede na to, da se piše leto 2020 in da pravzaprav o enakih možnostih žensk in moških ne govorimo zdaj samo leto dni, ampak že kar nekaj časa.

In pač me zanima, bom nekaj vprašanj postavila v zvezi s tem. Med ukrepi ste v poročilu navedli spodbujanje ženskega podjetništva. Mi to razumemo v Levici kot reševanje brezposelnosti skozi t. i. »s.p.-izacijo« žensk, ki pa je oblika neke prekarne zaposlitve oziroma samozaposlitve. Tako, da ne vem ali s tem res rešujemo situacijo žensk ali bolj rešujemo neko sliko, družbeno sliko ko govorimo, kakšna je stopnja brezposelnosti pri nas. Tako da vemo, kako so torej v tej prekarne zaposlitve, kako ranljivi so ljudje, ne samo ženske, tudi moški seveda, kadar govorimo o s. p.-jih. Pa me zanima, kakšni so ti ukrepi konkretno. Ali boste na tak način pomagali, da bi to imelo nek efekt ali kako?

Zdaj ničesar tudi ni v resoluciji na področju plačne in pokojninske vrzeli zapisanega, ki je glavni vir te neenakosti, ekonomski neenakosti žensk, o čemer sem malo prej bolj podrobno govorila.

Pa tudi zanima me, kateri ukrepi, ki jih navajate v poročilu, najbolj tvorno prispevajo k odpravi zaviralnih dejavnikov na podlagi spola, ki ženskam postavljajo ovire v zaposlovanju. Ali so torej tu na delu kakšni dodatni ukrepi, ki bi pomagali pri tem?

Zdaj zanima me tudi kar se reproduktivnih pravic tiče. Recimo sem videla, da imate program pomoč ranljivim skupinam nosečnic in mater, pa me zanima ali ste začeli razmišljati v smeri nečesa, kar je že dolgo časa problem, ker smo uzakonili diskriminacijo mislim, da v začetku novega tisočletja. Ne spomnim se več, katerega leta, 2002, 2003. Vemo, ko smo odpravili biomedicinsko umetno oploditev za samske ženske in smo s tem pač samske ženske in smo s tem pač samske ženske postavili v neenak položaj.

Pa me zanima ali obstajajo kakšni razmislek k temu, da se odpravi ta pravzaprav nezaslišana diskriminacija nekaterih žensk, konkretno samskih žensk. Nočem se pa niti spomniti sovražnega govora, ki je takrat odmeval iz parlamenta, v zvezi s tem vprašanjem in resnično poniževalnega sovražnega govora, uperjenega proti raznim kategorijam samskih žensk, sploh istospolno usmerjenim ženskam ali pa recimo handikapiranim ženskam oziroma invalidnim ženskam. To je bilo grozljivo, tako da upam, da se kaj takega ne bo več ponovilo in upam, da razmišljate v to smer, da se popravi, da se posodobijo stvari, da se priključimo na sodobnost in da prenehamo s temi kategorizacijami ljudi na ene, druge, tretje, četrte in tako naprej. kajti pač svobodno odločanje o rojstvu otrok je pač temeljna človekova pravica, z ustavo zagotovljena in svobodno odločanje o lastnem telesu prav tako. In ni prav, da se poskušamo vračati v neke 19. stoletje dobesedno pri nekaterih pojmovanjih.

Zdaj, če se dotaknem delitve dela. Vemo, in tukaj se ne gre slepiti, spolna enakopravnost v družini, pač dejstvo je, da smo nekako priča novi »partriarhalizaciji« v družbi. Žal so ti trendi kar vidni in to seveda zmeraj vodi v večanje neenakosti med spoloma, seveda vedno znova na izrecno škodo žensk. In s krhanjem socialne države samo še dodatno naraščajo bremena, ki jih v gospodinjstvo in skrbstvenem oziroma reproduktivnem delu nosijo zlasti ženske. Zdaj, ko gre za delitev dela v gospodinjstvu ter skrbi za otroke, družinske člane in starejše, dejstvo je, da večinoma vse to visi na plečih žensk. In dejstvo je, da moramo se truditi z ozaveščanjem, z odpravami teh pristopov, teh patriarhalnih zastarelih vzorcev. Moramo se truditi, da pač začnemo uresničevati človekove pravice ženske na področju družinskega življenja, ker če ne, ne bomo naredili prav dosti. Lahko imamo vse lepo zapisano, ampak v praksi v dejanskem življenju na ravni vsakdanjega življenja se pa spremenilo prav dosti ne bo. Kot rečeno,

Kot rečeno, sem že prej tudi uvodoma povedala, da so ženske zaradi družbenih okoliščin, zaradi neenakopravnih plačnih razmerij in tako naprej, seveda dosti bolj izpostavljene tveganju revščine. Pa sicer navajate projekte za socialno vključenost žensk na podeželju in programe socialne aktivacije iz drugih kulturnih okolij, me pa zanima, kako pa gledate na ostale ranljive, prikrajšane skupine žensk, recimo revščino starejših žensk, ki sem jo prej posebej opisala, ki je izjemno, izjemno hud akuten družbeni problem. Namreč zaščita vseh generacij žensk bi morala biti vaš imperativ, zaščita pred revščino, to je tisto, kar bi moralo biti po mojem eden glavnih fokusov. Moj predlog, upam, da ga boste upoštevali, v novem nacionalnem programu za enake možnosti žensk in moških za obdobje 2021-2030.

Da to morda še malo dodatno podkrepim ali pa utemeljim. Revščina in socialna izključenost dejansko ta trenutek ogrožata kar 118 milijonov ljudi v Evropski uniji oziroma kar 23,5 % prebivalstva celotne populacije Evropske unije. In stopnja tveganja za revščino v Sloveniji je za starostno skupino 60 plus za ženske kar 19-odstotna, za moške pa 11-odstotna, se pravi obe sta res previsoki. Ampak vidite tudi razliko med stopnjo tveganja revščine za moške v tem starostnem obdobju in stopnjo tveganja za ženske. V skupini 65 plus pa to še naraste in je stopnja tveganja revščine za te ženske kar 22-odstotna, za moške pa 10-odstotna. Zanimivo, tu pa celo malo pade pri moških, pri ženskah pa še dodatno poskoči. Ta podatek imam iz leta 2017, tako da zdaj čisto najbolj aktualnega stanja nimam. Morda je zdaj kaj drugače, ampak se bojim da ne v prid ženskam, še vedno ne.

Tako, da resnično vam prosim, da se temu posebej posvetite, ker to je vedno hujši problem. Na splošno stanje revščine med upokojenci je grozljivo in je treba na celi črti nekaj narediti. Posebej se je pa treba posvetiti revščini, stopnji tveganja revščine upokojenkam, ki so pa res zelo, zelo izpostavljene.

Zdaj, pri poglavju nasilja nad ženskami imaste celo vrsto aktivnosti in programov za preprečevanje spletnega nasilja, vključno z usposabljanjem policije, sodstva in tožilstva za obravnavo žrtev tega nasilja. Nekoliko manj pa sem zasledila, da je izobraževanja za strokovne delavce za obravnavo spolnega nasilja nad ženskami in nasilja v družini. Pa mogoče, če pojasnite, zakaj je tega manj oziroma ali bo v bodoče več. Zasledila sem tudi program izobraževanja sodnic in sodnikov in tožilcev in tožilk o preprečevanju nasilja nad ženskami v družini, pa ne vem točno, kako je to zamišljeno, ker mislim, da osnovna naloga sodstva ni preventiva. Ko prideš ti enkrat tja, takrat pač pride že do obravnave nekega procesa in tukaj bo treba seveda nekako senzibilizirati vse skupaj, ker vemo, da je zelo velik problem, ko gre za žrtve recimo posilstva, čemu so te žrtve izpostavljene, kako neprijeten položaj se ženske, ki so bile žrtve tovrstnega spolnega nasilja, čemu vse so izpostavljene, nekim ponižujočim praksam tudi glede nekih vprašanj, ki jih dobijo.

Tako, da tukaj bi bilo treba veljalo iti v neko progresivno smer. Moram seveda povedati, pa to verjetno ni neznano, ampak bom pač povedala še enkrat, v Levici se zavzemamo seveda za redefinicijo posilstva. Morda bi bilo fino, da tudi vi v teh novih konceptih razmišljate v to smer, kajti dejstvo je, da vsako seksualno dejanje brez izrecne privolitve, je posilstvo. In samo žal, samo žal, to bom rekla, res žal, osem izmed enaintridesetih evropskih držav ima pravno regulativo za sankcioniranje posilstva, temelječo na privolitvi namesto na dokazu prisile. To je izjemno pomembna, lahko rečem esencialna razlika. In jaz upam, da se Slovenija pridruži tem naprednim državam, ki razumejo, v čem je pravzaprav bistvo tega problema.

Tukaj bi dodala še nekaj, o tem sem tudi že govorila v Državnem zboru odkar sem tukaj, in sicer, da bi morda potrebovali tudi definicijo »femicida« in strategijo preprečevanja tega zločina, ker pač je dokazano in o tem sem jaz dejansko že govorila enkrat, mislim, da sem postavila ustno poslansko vprašanje, in gre za »intimnopartnerske« umore, ki so najpogostejši vzrok nasilne smrti žensk po vsem svetu in žal tudi najbolj ekstremna oblika nasilja nad ženskami, ki se pa žal dogaja tudi pri nas. In o tem je tudi bilo že kar nekaj, mislim nekaj malega narejenega, ne bom rekla ne vem koliko, ampak dovolj, da bi lahko morda to vzeli tudi v obzir. In tukaj tudi apeliram na vas, da vključite v svoje razmisleke.

Tudi zaščite žensk, trgovina z belim blagom je tudi zelo velik problem. Tukaj so ženske, dekleta in otroci tiste najpogostejše žrtve zlorab in trgovine z belim blagom. In to je, žal vidim, zaenkrat izpuščeno vprašanje, pa tudi apeliram, da v bodoče nebi bilo več izpuščeno vprašanje, kajti vemo, da gre za dobesedno suženjstvo sodobnega časa, da gre za skrajno degradirajočo obliko suženjstva sodobnega časa. In žal trgovina z ljudmi, kot rečeno, najpogosteje pomeni vendarle trgovino z dekleti, ženskami in otroki z namenom spolne zlorabe, izkoriščanja in prostitucije. In to so zelo, zelo težke zadeve in mislim, da bi jim bilo treba posvetiti primerno pozornost in poskušati to čim bolj preprečevati.

Kar se tiče tudi podpore ženskim nevladnim organizacijam, tudi kolegica pred mano je že to omenila. Ne vem, morda če lahko pojasnite, zakaj je prišlo do odstopa od razpisa, kaj se dogaja pravzaprav. Ker tudi tu vidim, da je izpuščena tema v tem poročilu. Ampak povedati moram, da podpora nevladnim organizacijam na področju zagovorništva pravic žensk je v Evropi običajna praksa. To je najbolj običajna praksa že zelo dolgo in ne razumem, zakaj se je mi nebi držali, kajti nevladne organizacije vendarle igrajo ključno emancipatorno vlogo v sferi človekovih pravic žensk, so nosilec sprememb, so glasnik napredka pri teh vprašanjih, se prav v polju enakosti spola in boja proti vsakršni diskriminaciji. So tiste, ki pomagajo na eni strani ozaveščati, na drugi strani pomagati žrtvam nasilja, recimo SOS telefon za ženske in otroke žrtve nasilja, da povem primer in tako naprej. Zato bi seveda morali čim bolj podpirati delovanje ženskih organizacij, nevladnih organizacij, ki si prizadevajo za enakosti žensk in moških.

In jaz upam, da ni to neka nova doktrina te vlade glede na to, da so se že okoljevarstvene organizacije takole začele rezati in izključevati, da ne bo to zdaj postala neka praksa na vseh področjih, kajti zelo dragocene so te organizacije, ni jih toliko, zelo so že to, bom rekla referenčne organizacije, mednarodno prepoznavne, ugledne, ogromno imajo za sabo izjemnega opravljenega dela in tudi tukaj apeliram na vlado, da vendarle omogočite takšne razpise, da vključite nevladne organizacije tako, da spet opravljajo to svoje poslanstvo in da jih vključite tudi v civilni dialog, se pravi, da vzpostavite strukture, ki bodo funkcionirale v tem smislu.

Hvala zaenkrat.