Kolegice, kolegi in cenjeni gostje, en lep pozdrav. Pričenjam 19. sejo odbora za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano.

Imam tri pooblastila, in sicer: iz kvote SMC bo na seji sodeloval poslanec Gregor Perič, namesto poslanca Janija Prednika bo na seji sodeloval poslanec Matjaž Nemec, poslanko Ivo Dimic pa nadomešča poslanec Blaž Pavlin.

Pred pričetkom seje vas obveščam, da se je z včerajšnjim dnem uvedel nov način glasovanja, ki z uporabo vgrajene glasovalne naprave omogoča takojšen izpis poimenskih rezultatov glasovanj poslank in poslancev na velikih zaslonih, kot tudi hrambo glasovanj v podatkovni zbirki. Zato boste na svojih sedežih glasovali le z vstavljeno identifikacijsko kartico. V kolikor te kartice nimate, vam predlagam, da si jo do pričetka glasovanja priskrbite. Prav tako prosim, da ves čas seje nosite zaščitno masko.

Obveščam vas tudi, da je zaradi večjega števila vabljenih eno mesto za sejno mizo rezervirano za tiste, ki sedite v ozadju. Če boste želeli besedo, boste to pokazali z dvigom roke in se potem presedete k mizi.

Prehajamo na določitev dnevnega reda seje odbora. S sklicem seje ste prejeli naslednji dnevni red: seznanitev s poročilom o delu varuha odnosov v verigi preskrbe s hrano v letu 2019; pod točko 2. pa so pobude in vprašanja članov odbora. Ker včeraj do 12. ure nisem prejel predlogov za spremembo dnevnega reda, je določen dnevni red seje, kot je bil določen s sklicem.

Prehajamo na obravnavo 1. TOČKE - POROČILO O DELU VARUHA ODNOSOV V VERIGI PRESKRBE S HRANO V LETU 2019, ki ste ga prejeli s sklicem seje. Danes boste na mizo prejeli še predloge sklepov odbora.

K tej točki smo vabili: Igorja Hrovatiča, varuha odnosov v verigi preskrbe s hrano; Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano; Ministrstvo za gospodarski razvoj in tehnologijo – predstavniki so se opravičili; Kmetijsko-gozdarsko zbornico Slovenije; Gospodarsko zbornico Slovenije; Zbornico kmetijskih in živilskih podjetij; Trgovinsko zbornico Slovenije; Sindikat kmetov Slovenije; Zadružno zvezo Slovenije; Obrtno zbornico Slovenije; Javno agencijo Republike Slovenije za varstvo konkurence in pa Zvezo potrošnikov Slovenije. Preden preidemo na razpravo, mi dovolite, da na kratko predstavim razloge za sklic današnje seje. Varuh odnosov v verigi preskrbe s hrano spremlja ravnanja deležnikov v verigi preskrbe s hrano in letno poroča Vladi. Ključna ugotovitev varuhovih poročil v zadnjih letih je, da v praksi težko učinkovito reagira na nepoštene prakse, saj nima večjih pooblastil. Na problematiko nepoštenih praks v verigi preskrbe s hrano je odbor za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano opozoril že večkrat v preteklih mandatih in sprejel tudi številne sklepe, s katerimi je opozoril na neravnovesje moči med posameznimi členi v verigi preskrbe s hrano, nadalje pa tudi na dejstvo, da imajo nekateri členi izrazito prevladujoč položaj na trgu, nekateri členi, predvsem pridelovalci hrane, pa so v izrazito podrejenem položaju.

Odbor je tudi pozval regulatorje trga, da preučijo možne mehanizme za preprečevanje nepoštene prakse v verigi preskrbe s hrano in ukrepajo v skladu s svojimi pristojnostmi. V enem od sklepov je odbor tudi opozoril na nujnost upoštevanja priporočila resolucije evropskega parlamenta iz leta 2019 o neravnovesjih v verigi preskrbe s hrano. Na te in tudi nekatere druge sprejete sklepe odbora vlada oziroma ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano in ministrstvo za gospodarski razvoj in tehnologijo niso posredovali svojih pojasnil.

Ker je tudi sedanja situacija v zvezi z epidemijo tako v Sloveniji kot v celem svetu načela vprašanje, kakšna je dejansko prehranska varnost in s tem stopnja samooskrbe, sem ocenil, da je smotrno obravnavati letošnje poročilo varuha, ob obravnavi katerega pričakujem jasne odgovore predvsem o vzrokih za neučinkovitost pri odpravi nepoštenih praks, kako jih odpraviti, nadalje o vzrokih nepovezanosti posameznih deležnikov v verigi preskrbe s hrano, o odvisnosti dobaviteljev od posameznega trgovskega sistema, o domnevno nedovoljenih ravnanjih pri zadrugah, ki so pogosto posledica nepoštenih praks kupcev njihovih prehranskih izdelkov.

Na mize ste prejeli tudi predlog za sklepe odbora in bi jih res na kratko predstavil. Imam štiri predloge sklepov.

Prvi predlog se glasi: »Odbor za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano predlaga Vladi, da preuči ali je sistem deljene pristojnosti med varuhom odnosov v verigi preskrbe s hrano in Javno agencijo Republike Slovenije za varstvo konkurence ustrezen oziroma ali bi ga bilo potrebno nadgraditi v smeri večje učinkovitosti sistema.«

Drugi predlog sklepa se glasi: »Odbor poziva vse deležnike h komunikaciji in družbeni odgovornosti ter izvajanju prioritet iz resolucije Naša hrana, podeželje in naravni viri po letu 2021.« Zdaj, ta resolucija, ki jo je državni zbor sprejel januarja 2020, govori o nujnosti krepitve položaja kmeta v verigi preskrbe s hrano, enakopravnem obravnavanju deležnikov in o nujnosti krepitve celotnih agro-živilskih verig, kjer pa želenega premika še vedno ni.

Tretji predlog sklepa se glasi: »Odbor poziva primarne proizvajalce h krepitvi zadružnih načel in poslovnega povezovanja na vseh ravneh in predlaga Zadružni zvezi Slovenije, da odboru v jeseni 2020 predstavi svojo vizijo poslovanja na področju kmetijstva.« Tudi ta sklep dejansko izhaja iz prej omenjene resolucije, ki še posebej izpostavlja pomembnost zadružnega sistema, ki bo krepil aktivnosti povezovanja na drugi ravni in oblikoval organizacije proizvajalcev.

In pa še četrti sklep, ki pa izhaja neposredno iz poročila varuha odnosov: »Odbor predlaga varuhu, da v svojih naslednjih letnih poročilih predstavi tudi konkretne predloge za izboljšanje delovanja tega organa.«

Zdaj, kdor je poročilo prebral, je lahko ugotovil, da varuh izpostavlja kar nekaj področij, kjer so njegova pooblastila premajhna in na nek način ne more učinkovito opravljati naloge, ki mu je dodeljena. Tako da, to so štirje predlogi sklepov. Imam še eno pooblastilo; poslanca Borisa Doblekarja nadomešča poslanka Mojca Škrinjar.

Sedaj bi najprej dal besedo državnemu sekretarju, dr. Podgoršku, kasneje pa še varuhu odnosov.

Dr. Podgoršek, izvolite. Imate besedo.

Hvala lepa. Lep pozdrav vsem sodelujočim, lep pozdrav tudi vsem deležnikom. Spoštovani predsedujoči, hvala za besedo.

Tema, o kateri se danes pogovarjamo, je izredno pomembna za slovensko celotno kmetijstvo. Naj omenim, da smo se zlasti v zadnjih tednih, mesecih v času koronakrize naučili vsaj enega oziroma smo vsi skupaj dojeli vsaj eno dejstvo. In sicer, da moramo čim prej vzpostaviti čim bolj učinkovite verige tako med posameznimi pridelovalci kot v celotni verigi od primarnega pridelovalca do končnega kupca, kajti v tem času se je pokazalo dejstvo oziroma je bilo dejstvo, da delujoče verige delujejo tudi v času največje krize. Upam si trditi na glas, da praktično noben pogodbeni artikel ni ostal neprodan v mesecu marcu, aprilu, maju. Pustimo, jasno, vinski sektor, ki je utrpel največjo krizo zaradi znanih razlogov / nerazumljivo/, ampak pri ostalih zadevah je zadeva bolj ali manj tekla nemoteno. Imeli smo velike težave v tem sektorju kmetijstva pri tistih deležnikih, ki so samostojni igralci na trgu ali pa samostojni pridelovalci in zato bomo še v tem programskem obdobju, predvsem pa v naslednjem programskem obdobju, še bolj intenzivno tudi z različnimi ukrepi, finančnimi ukrepi, spodbujali povezovanje in sodelovanje teh deležnikov, ker, kot sem že omenil, je to verjetno neka garancija, da bomo lahko tudi v težkih časih nekako uspeli prodati tisto, kar pridelamo na kmetijskih gospodarstvih, da bodo lahko živilska podjetja predelala to hrano v proizvode, ki jih lahko potem na koncu preko trgovskih verig ali kjerkoli že tudi potrošniki kupimo.

Posebej bi izpostavil primer res dobre prakse, kjer smo se znali povezati in na nek način tudi izničiti nepoštene prakse ali pa nedovoljena ravnanja kot jih v zakonu omenjamo. To je bil mlečni sektor. V tem sektorju smo znali povezati praktično kmete, zadruge, živilska podjetja in trgovce. In je bil mesec maj mesec slovenskega mleka, kjer smo vsi razumeli pomen tega sodelovanja med sabo in en del problema, ki bi se sicer pojavil, rešili že v samem sektorju. In v tem mesecu, si upam trditi, je ta sektor deloval brez nekih nepotrebnih motenj, ki jim lahko rečemo tudi nedovoljena ravnanja ali nepoštene prakse. To pomeni, da znamo. Tudi v Sloveniji znamo, če hočemo. In bomo morali to narediti. In ko bomo znali povezati, kar je že predsedujoči lepo omenil in kar izhaja tudi iz resolucije Naša hrana, podeželje in naravni viri po letu 2021, če bomo znali povezati deležnike, potem bo tudi veriga delovala bolje, brez ali pa z bistveno manj nedovoljenih ravnanj in nepoštenih praks ko govorimo o odnosih, zaradi česar smo danes tukaj – govorimo o odnosih v tem poslovnem svetu.

Po našem mnenju in tudi ko pogledamo nekatere druge države, ki podobno urejajo razmerja v verigi preskrbe s hrano, menimo, da sicer lahko nadgradimo tudi pristojnosti in varuha in agencije za varstvo konkurence, vendar verjetno ne rabim ponavljati, da, verjetno vsi veste, sem bil sam prvi varuh odnosov v verigi preskrbe s hrano do prevzema funkcije državnega sekretarja. Tri leta in pol sem opravljal to funkcijo in si upam trditi, da se tudi s temi pristojnostmi, da doseči morda še kaj več kot pa, če bi imel varuh pristojnosti, ki jih ima AVK.

Zakaj si upam to trditi? Zato, ker je komunikacija z deležniki, ko se vzpostavi zaupanje med varuhom in deležnikom posameznikom - živilcem, kmetom, trgovci, če hočete, z vsemi -, je ta komunikacija lahko bistveno bolj ciljno usmerjena brez bojazni, ker za varuhom ni nikoli prišel niti odločba niti kazen, kot je sedaj, ne more priti in te bojazni ni v tej komunikaciji, torej se lahko odkrito pogovarjamo k iskanju rešitev. res je, da verjetno smo v slovenskem prostoru v poslovnem svetu še daleč od tega običajnega najbolj razvitega tudi v evropskih ali pa najbolj razvitih evropskih modelov sodelovanja in poslovanja, kjer recimo zlasti skandinavske države ne razumejo, zakaj mi rabimo varuha, ker pač tam sistem teče. Mi v Sloveniji ga pač potrebujemo zato, ker moramo imeti nekega glasnika, ki opozarja na nepoštene prakse. In varuha s tega zornega kota tudi na našem ministrstvu ali pa tudi zdaj gledamo kot tisti vmesni člen med posameznim deležnikom in med agencijo za varstvo konkurence, ki opozarja oziroma prijavlja nedovoljena, domnevno nedovoljena ravnanja. Poudarjam domnevna, ker varuh nima pristojnosti odločanja o tem ali je neko ravnanje nedovoljeno ali ni, ampak ima pa pristojnost prijave. Zakaj to poudarjam? Zato, ker se pogosto srečujemo do tega, da niti največji deležniki v verigi preskrbe s hrano se ne upajo izpostavljati do te mere, da bi sami pisali prijavo na agencijo za varstvo konkurence, in v tem delu je varuh odnosov verigi preskrbe s hrano lahko zelo dobrodošel vmesni člen v tej komunikaciji, ko neko nepošteno prakso znamo predstaviti in pripraviti prijavo na agencijo za varstvo konkurence, ki jo potem skladno s svojimi pristojnostmi, ki jih ima pa seveda praktično vse pristojnost, obdela. Naj omenim, da smo tudi v tem delu tudi preko našega ministrstva okrepili agencijo za varstvo konkurence, kjer zagotavljamo finančna in materialna sredstva za delo dveh zaposlenih na agenciji za varstvo konkurence. V letu 2019 je prišlo do realizacije tega sklepa in torej že več kot eno leto ima agencija za varstvo konkurence dodatne ljudi, financirane iz našega, okej, iz našega ministrstva, čeprav agencija za varstvo konkurence ne spada pod naš resor.

Naj pa omenim, pa bom s tem tudi počasi zaključil, verjetno prepričan sem, da bo vsebino poročila predstavil varuh odnosov v verigi preskrbe s hrano, naj omenim, da je skladno z zakonom varuh samostojen organ. Naše ministrstvo skrbi samo za tehnični »suport«, ne za vsebinski. Torej je samostojen organ in kot takšnega ga tudi mi jemljemo. Naša skrb je, da mu pomagamo v tehničnem smislu skladno z zakonom in pa skladno z uredbo o delovanju varuha, torej, da mu pomagamo tudi pri pripravi na morda kakšne sejemske prireditve, na tiskovne konference, pri javnem naročanju za potrebe varuha, raziskave ali pa kakšne morebitne nakupe in tako naprej, medtem ko v vsebinskem delu je varuh neodvisen in tudi to neodvisnost želimo ohranjati v bodoče. In kot takšen varuh tudi letno poroča, zato smo danes tukaj, z letnim poročilom vladi, ki se s tem letnim poročilom seznani – ga ne potrjuje, se seznani, in tudi sklep vlade je bil seznanitveni sklep.

Toliko na kratko, pa bi morda še potem ob kakšnem vprašanju še kakšno dilemo skušal pomagati zapreti.

Hvala lepa.

Besedo dajem potem varuhu odnosov verigi preskrbe s hrano.

Gospod Hrovatič, izvolite.

Hvala lepa. Lep pozdrav, hvala za povabilo.

Moram reči, da sem vesel, da ta odbor v Državnem zboru obravnava to poročilo. Mislim, da je to prvo poročilo, ki je obravnavano na tak način. Jaz to obravnavo v bistvu razumem v smeri, v kateri je govoril predsedujoči, tudi s ciljem, da so odnosi na področju odnosov v verigi preskrbe s hrano močnejši, za kar je treba marsikaj narediti – narediti ne samo s strani varuha, ampak širše. Tu mislim predvsem na ustvarjanje ustreznega, če hočete mikro- in potem še makro-okolja. Kaj mislim s tem mikro-okoljem? Z mikro okoljem mislim dejansko ureditev razmer znotraj posameznega deležnika v tej verigi, bilo je izpostavljeno, bil je izpostavljen / nerazumljivo/. In makro-okolje v bistvu se vzpostavi odnos, partnerski odnos med vsemi deležniki, kjer pač bodo potekale, bom rekel relacije med deležniki na način, da se bo med deležniki ustrezno delil, če hočete riziko, kakor tudi neke pozitivne stvari.

Trenutno ugotavljamo, da to vedno ni tako. Tudi v tem primeru koronakrize so se pokazali primeri, ko temu ni bilo tako. So primeri dobrih praks, o katerih tudi ali pa o katerih je govoril tudi dr. Podgoršek, državni sekretar. To so dobri primer dobrih praks, ki pa temeljijo na dobri organiziranosti, kar je zelo pomembno. In ko sem tudi na tem področju v letošnjem letu dobil neko, nek sum prijave nedovoljenega ravnanja, sem se obrnil na mlekarno, mi je bila stvar popolnoma jasna – bil je dogovor med deležniki od pridelovalca do mlekarne, kako se obračunava mleko, po kakšni ceni in kdaj se določa cena. Tako, da če je sektor povezan, močan, in primer mleka je temu tako, je dober primer, potem so tudi odnosi v verigi in dogovori in pa poslovanje v razmerah, kakršno je bilo zdaj v zadnjih mesecih, dosti lažje.

S tem se z državnim sekretarjem popolnoma oziroma več kot strinjam. Jaz sem tudi v svoji predstavitvi, ko sem dejansko kandidiral za to delo, napisal, da je veriga močna, kolikor je močan njen najšibkejši člen. In v tem delu pač vidim tudi ta okolja ali pa ti dve okolji, ki jih je pač potrebno urediti za to, da bodo odnosi v verigi preskrbe s hrano močnejši.

Že predsedujoči ste poudaril naloge varuha, jaz jih dejansko ne bom še enkrat natančno poudarjal. Povem naj, da je to neodvisen organ, da je to strokoven organ, da je to organ, ki opozarja na slabe prakse, ki poudarja dobre prakse in ki pa seveda tudi prijavlja nedovoljena ravnanja agenciji za varstvo konkurence.

Jaz moram reči, da je sodelovanje z agencijo za varstvo konkurence in varuhom dobro, da smo se dogovorili za postopek, način v primeru prijave predvsem s ciljem, da je prijava čim bolj ali pa da je prijava suma čim bolj utemeljen in da v bistvu dokumentacija, ki se ob predaji prijave suma posreduje, vsebuje bom rekel adekvatne dokumente, vezane na obe strani, ki sta predmet tega suma nedovoljenega ravnanja. Te stvari potekajo in v tem delu so bila pač tri nedovoljena ravnanja v letu 2019 prijavljena.

Zdaj, tukaj bi v bistvu se tudi malo navezal na problematiko. Jaz jih pač omejujem ne kot problem, ampak kot omejitev, s katerimi se varuh srečuje. In, bom rekel razlogov je več, ampak v tem primeru ko govorimo o samih prijavah nedovoljenih ravnanj, je tukaj nastopi vprašanje zaupanja enega deležnika, ki je po navadi šibkejši deležnik ne glede na to ali je to varuh ali je to AVK. Res je, da varuh pri pridobivanju dokumentacije in pri razgovorih in seveda tudi pri argumentiranju, zakaj in bom rekel dokazovanju, da so ti podatki, ki bodo šli v prijavo, da so to anonimni podatki in da v nobenem primeru ne bo utrpel kakršnekoli poslovne škode iz tega razloga, ker bojazen je pa v tej smeri daleč, daleč največja, v tem delu je potem zaradi tega je tega, teh konkretnih prijav manj. Mi, jaz sem pač kot varuh naročil eno raziskavo, kjer v bistvu so anonimno deležniki govorili o nedovoljenih ravnanjih. In teh nedovoljenih ravnanj, s katerimi se srečujejo, govorim o teh 23, ki so definirani v zakonu, je kar nekaj. Različni deležnik različno potencira nedovoljeno ravnanje. Ko pa to daš v konkretno zadevo, se pa stvari postavijo nekoliko nazaj. In v bistvu je vzpostavljanje zaupanja med stranko, deležnikom in pa varuhom izrednega pomena. Tukaj po moji oceni ne govorimo samo o varuhu kot institutu, ampak govorimo lahko tudi o varuhu kot osebnosti, ker tukaj v bistvu v tem delu je ta pristop in vzpostavitev nekega okolja za čim bolj odprto komuniciranje je tudi pomembno od tistih dveh, ki komunicirajo.

Že prej je bilo omenjeno o nekih, bom rekel, so bile omenjene težave, s katerimi se varuh srečuje pri svojem delovanju. / nerazumljivo/ jaz jih v bistvu to, lahko jih razumemo kot težave, lahko jih razumemo tudi kot omejitve, lahko jih razumemo pa seveda tudi nek okvir, samo kot nek okvir, znotraj katerega varuh lahko deluje bolj ali manj učinkovito. Izven tega okvirja pač njegovo delovanje ni racionalno. Tukaj bi v bistvu, pri teh omejitvah bi naštel le nekaj, nekaj njih.

Omenjena je bila ta pristojnost varuha. Dejstvo je, da tudi v primeru prijave nedovoljenega ravnanja deležnik varuhu ni dolžan pokazati nekih dokumentov, če jih sam ne želi. Se pravi vsaj v tem delu, da ni nujno, da dokumente nosiš iz podjetja, ampak da dejansko lahko dokumente vidiš na sedežu podjetja, jih pogledaš, narediš neko oceno, narediš nek zapisnik in potem lahko postopek vodiš naprej. moram reči, da sem imel tukaj, jaz sem v bistvu varuh 2019 bil prvo leto, moram reči, da sem tukaj imel različne izkušnje. Izkušnja, kjer posamezni deležnik ni bil pripravljen, ni kazal niti najmanjše pripravljenosti v tem sodelovanju, hotel je celo imeti od mene pravne podlage, pod katerimi jaz to delam. Jaz sem seveda te pravne podlage tudi napisal, oddal in seveda tudi dobil neko obrazložitev tega podjetja. Na drugi strani je bila pa odprti pristop, kjer sem bil povabljen v podjetje, sem dobil vpogled v vse pogodbe, dobil vse dobavnice, vse spremljajoče dokumente, sicer ob spremljavi direktorja nabave, direktorja pravne službe in še zunanje odvetniške hiše. Se pravi te stvari so zelo občutljive, so zelo občutljive. In v tem delu, tudi z namenom, da se v primeru prijave suma pripravi ustrezna dokumentacija za prijavo na agencijo za varstvo konkurence, bi bilo mogoče dobro razmisliti o neki večji pristojnosti.

Drugo, naslednja zadeva, ki je tudi, o kateri se tudi lahko diskutira, je neprofesionalno opravljanje nalog varuha. Se pravi varuh svojo nalogo opravlja neprofesionalno in dejansko včasih zahteva tudi dosti, dosti več kot je tisti minimum, ki ga predpisuje zakonodaja.

Potem v bistvu imamo, že od spomladi lanskega leta jaz temu lahko rečem, da se nahajamo v neke vrste prehodnem obdobju od uveljavitve evropske regulative o nepoštenih praksah do implementacije te direktive v slovenski pravni red, ki je pač z evropsko direktivo eksplicitno določen. Se pravi zakonodaja mora biti sprejeta do 1. 5. 2021 in se mora začeti uporabljati najkasneje s 1. 11. 2021 in to, kar je bilo tudi že prej izpostavljeno, tukaj se zdaj res pojavljajo vprašanja, tako na političnem delu tako med deležnikom, na kakšen način se bo v bistvu nacionalna zakonodaja uskladila z evropsko zakonodajo. Tukaj pravzaprav je bilo že večkrat v preteklosti ugotovljeno, da je Slovenija na tem področju v primerjavi z ostalimi državami Evropske unije kar dosti naprej, da je tudi neke vrste zgled za druge države, tudi zavezništva so se v preteklosti na tem področju sklepala med Slovenijo in posameznimi državami Evropske unije, da pa v bistvu so določene stvari, ki jih ta regulativa vsebuje in jih tudi v našem delu še ni. To so predvsem vezane na način komuniciranja varuha iz države članice do Evropske komisije oziroma do tega, lahko rečemo, da Evropske komisije.

Drugo ali pa naslednje, ki je za mene tudi zelo pomembno in stvari, s katerimi sem se tudi srečeval, pa je, po moji oceni ta razlog izhaja iz naše, bom rekel naše slovenske specifičnosti predvsem zaradi slabše organiziranosti tudi lahko rečem v nekaterih primerih nepartnerskega pristopa ali pa sodelovanja deležnikov v verigi preskrbe s hrano, to pa je njihova kritičnost. Njihova kritičnost, ki, v bistvu s tem hočem reči, da pravzaprav nikoli ali pa jaz nisem imel priložnosti, da bi rekel, da so bili pa vsi deležniki z vsem zadovoljni. Vedno je nekaj bilo. Če je bil to partnerski odnos oziroma če je bil ta partnerski odnos močnejši in bi se te relacije med deležniki pretakale od pridelovalca do trgovca in od trgovca navzdol do pridelovalca, verjetno bi tudi ta kritičnost bila manjša.

Vse to so vprašanja, ki tudi po moji oceni odpirajo, pa verjetno še kakšna, odpirajo vprašanje učinkovitosti samega varuha.

Naprej, v bistvu, kar sem tudi v svojem poročilu nekako pokazal, je v bistvu razlika med nedovoljenim ravnanjem, ki je dikcija v našem Zakonu o kmetijstvu, in pa nepošteno prakso, ki je dikcija evropske regulative. Nedovoljeno ravnanje naš zakon opredeljuje kot ravnanje stranke, ki s svojo znatno tržno močjo, še zlasti v razmerju do druge stranke, v nasprotju z dobrimi poslovnimi običaji izkorišča drugo pogodbeno stran – to je definicija o nedovoljenega ravnanja po Zakonu o kmetijstvu. Definicija nepoštene prakse iz regulative pa je, da so to neravnovesja v pogajalski moči, ki lahko vodijo v nepoštene prakse oziroma pomenijo odmik od dobrega poslovanja oziroma od dobrega poslovnega ravnanja. Sam vidim razlikovanje obeh definicij oziroma jih razumem v razlikovanju v pristopu k tem odmikom nedovoljenih ali pa nepoštenih praks in ga vidim v primeru zakona o kmetijstvu kot neke vrste kurativni pristop, se pravi nekaj zdravimo, v primeru regulative pa preventivni pristop, se pravi da izvajamo neke aktivnosti, da do nepoštenih praks nebi prišlo. In mislim, da to je tudi bil eden od ciljev, ki ste ga navedli za današnjo sejo. Najpomembnejša posledica teh obeh pa je izguba dela prihodka partnerja, nad katerim se izvaja nedovoljeno ravnanje in pa nepoštene prakse.

Zdaj, če mi dovolite, bi mogoče šel predstaviti nekaj aktivnosti, tistih poglavitnih, ki so pomembne. Da ne bom predolg, bom šel hitro čez.

S 1. 1. 2019 so stopile v veljavo spremembe zakona o kmetijstvu, ki je bil sprejet v letu 2018. Tukaj je bilo nekaj težav v začetku, vendar nekih velikih, v nadaljevanju nekih velikih težav ni povzročila ta uveljavitev, je pa predstavljala zelo po moji oceni kar veliko neznanko, kako bo vse skupaj potekalo, tako v zvezi uveljavitve vseh triindvajsetih nepoštenih praks kakor tudi v tistem delu, ki je vezan na / nerazumljivo/ pogodb.

Naslednja stvar, ki bi jo izpostavil, je sledljivost. S tem problemom sledljivosti smo se tudi na tem odboru lani spomladi srečali v primeru poljskega mesa. Predvsem pa je tukaj za mene večji problem zagotavljanje sledljivosti v delu javnega naročanja. Tukaj po moji oceni je tudi en od razlogov ali pa en, ja, en od razlogov, kjer lahko rečem, kjer lahko trdim, da prehranska veriga ni sklenjena in da v bistvu se začne nekje v mes pri nekem dobavitelju in gre potem po sistemu javnega naročanja, po takem kakršen je. O tem je bilo tudi že govora lansko leto, lahko pa rečem, da se je problem sledljivosti pri javnem naročanju pokazal tudi letos in tudi po zaključku koronakrize, ko so posamezni javni zavodi objavljali javno naročilo, ki pravzaprav niti ni zahtevalo nobenega izvora, nobenih teh podatkov, ki pač bi jih, recimo bi pričakovali, da jih bo vseboval.

Tretji način je način, ki sem ga opazil pri trgovcih, ko na različne in pa tudi pri živilskopredelovalni industriji, kjer v bistvu uporabljajo različne strategije promocije slovenskega. Se pravi eni deležniki temeljijo svojo promocijo na tem, da poudarjajo izvor, eni pa temeljijo promocijo na tem, da poudarjajo, da je proizvajalec iz Slovenije. To nam omogoča sicer tudi evropska zakonodaja, ki pač pravi tam, kjer je zadnji del pridelave, tam je pač tista država izvora, kar po moji oceni bi bilo potrebno spremeniti.

Potem sem v bistvu izvajal še neke raziskave, preglede med trgovci in dobavitelji, dobavitelji v smisli »sell in in sell out«, predvsem proizvodov, ki so pravzaprav imeli, ki so bili v akcijah in so poudarjali promocijo slovenske na podlagi izvora in pa na podlagi zadnje faze predelave. Tukaj moram reči, da so se stvari odvijale nekako ustaljeno, da imajo dobavitelji in kupci, da so imeli ustaljene poti, pri pregledu dokumentov pa pravzaprav tisti, ki so prihajali v trgovino oziroma ki so bili dokumenti prodaje in dokumenti nabave, se količine pravzaprav veliko značilno niti niso razlikovale.

Mogoče bi omenil še par področij. Področje zelenjave, je bilo lansko leto na tem področju čisto drugačno stanje, kot ga imamo letos. Vendar tukaj bi izpostavil, če sem prej povedal primer dobre prakse, dobrega načina organiziranosti na področju mleka, potem moram reči, da na področju zelenjave imamo pa ravno nasprotni problem. In to, kar zdaj v bistvu tudi poslušamo in beremo, izhaja po moji oceni pretežno iz slabe povezanosti oziroma nepovezanosti predelovalnega sektorja. Potem naslednji problem, ki se je pojavil pri zelenjavi, je tudi vezan na sledljivost, je izguba sledljivosti. Se pravi v trgovini potrošnik vidi, da so slovenske kumare, vidi, kdo je te kumare dobavil, ne vidi pa, kdo je te kumare pridelal. To je pač bil tudi eden od pripomb s strani pridelovalcev.

In pa naslednja pripomba je bila pa oziroma tudi predlog, pobuda meni kot varuhu je bila, da pač posredujem, da bi glede na specifičnost sektorja učinkovitosti sektorja nekako, da bi morali v Sloveniji, ne bom zdaj rekel, da bi morala država, ampak da bi morali v Sloveniji bolj zaščititi domačega pridelovalca pred tem globalnim vplivom tudi recimo na način, da bi zaradi teh razlogov in še zaradi kakšnih drugih, težje pridelovalne razmere, lahko določili neko proizvodno ceno, pod katero se zelenjava nebi prodajala, bi bila pa takšna, da bi seveda na drugi strani tudi bila spodbudna za večje površine ali pa da bi se kmetje bolj odločali tudi za preusmeritve na zelenjavo.

Tudi s kmetijskimi zadrugami sem se ukvarjal predvsem v dveh delih. En del je vezan na zakonsko določilo in na izjeme, ki jih pač bo treba ob spremembi zakona verjetno nekako zapisati drugače, kot so. In pa z tudi določenimi ravnanji zadrug do pridelovalcev, ko, to je bilo pa lani vidno na primeru govejega mesa, ko so, v bistvu ko je prišlo do neke spremembe zakonodaje glede živali, ki so mlajše od 24 mesecev in pa živali, ki so starejše od 24 mesecev. Mislim, da so deležniki skupaj z ministrstvom prišli do rešitve in da se je ta problem nekako takrat dobro, nekako zadovoljivo za vse deležnike zaključil.

Imel sem primere, določene primere zavajanja potrošnika s strani nekega trgovskega sistema. Predvsem je bilo to vezano na področje mleka in pa na problem marž, ki sem jih v bistvu nekako videl na delu proizvodnje jajc, kjer so pridelovalci ugotovili oziroma sporočili, da so pač njihova jajca tudi 100, 150 % je višja cena v trgovini kot pa je njihova odkupna cena. Jaz sem seveda povprašal, dejansko se obrnil na trgovca, prosil za podatke, dobil »to je poslovna skrivnost« od enega trgovca, »to je poslovna skrivnost« in nobenih nikakršnih podatkov, v drugem pač samo obrazložitev, da je to, da se cena določa na podlagi cene, ki jih imajo konkurenti in pa na podlagi samega stanja na trgu. Če bi temu bilo tako, potem bi tudi višje cene v maloprodajnih cenah in tista razlika se morala po verigi se tudi porazdeliti navzdol, pa se v bistvu, pa se očitno ne.

Še en problem, ki v bistvu ga ne morem oziroma ga ne morem navajati kot nepošteno prakso ali pa kot sum nepoštene prakse, lahko pa v bistvu ga predstavim kot neko omejitev pri delovanju, to pa so sami certifikati. Sem pač dobil prijavo dveh ekoloških pridelovalcev, ekoloških kmetov, ki sta se javila na isti javni razpis, in je eden odpadel kljub temu, da je imel nižjo ceno zato, ker je pač imel ekološki certifikat, kjer je na drugi strani, na b strani pač pisalo, da je certificiran za sadne jogurte, ker je pa javno naročilo zahtevalo jagodov sadni jogurt, je imel pa drugi certifikat, kjer pa je pisalo sadni jogurt – jagoda. Se pravi čeprav sta imela jagodo, eden je pač na certifikatu imeli, drugi pa ne. Nobeden od teh ni v bistvu zakrivil nič narobe, dejstvo je, da je tisti, ki je pač javno naročilo izdal, to vzel kot izločitveni kriterij. Zato sem tudi nekako dal pobudo Ministrstvu za kmetijstvo in pa agenciji za akreditacijo, da v bistvu nekako pristopijo k poenotenju teh certifikatov. Ker problem je v tem, da te certifikate izdajajo različne certifikacijske inštitucije in med sabo niso enotni. So primerljivi, niso pa enotni.

Mogoče še o, jeseni sem izvedel eno raziskavo. Pa je ne bom zdaj razlagal, povem naj samo to, da je bila namenjena temu, da se ugotovi, kakšno je stanje pri nepoštenih praksah leta 2019 v primerjavi na leto 2016, se pravi ko je bila narejena podobna raziskava. In ker je pač v tem času prišlo do spremembe zakona o kmetijstvu, ko so se definirala nedovoljena ravnanja, v bistvu je bila tudi ugotovitev ,da je teh nedovoljenih ravnanj bilo v letu 2019 napram letu 2016 kar dosti manj, se pravi, da se stanje v tem delu in da tudi ta ureditev tudi pravna ureditev tega področja se pozna tudi v praksi. Je pa res tudi to, da k tej raziskavi niso hoteli pristopiti trgovci kljub večkratnim pozivom. Ne vem razloga, zakaj, ampak niso želeli pristopiti trgovci. Tako da, ko se govori o kupcih, se govori samo o tistih kupcih, ki jih predstavlja živilskopredelovalna industrija, ki nastopa kot kupec do »primara«, ne pa kot dobavitelj do trgovine. Se pravi v tem delu v bistvu nisem uspel dobiti.

Samo še za zaključek ocenjujem, da je veriga preskrbe s hrano izredno fragmentirana in je težko zagotoviti partnerski odnos med deležniki ali pa ga sploh ni po posameznih sektorjih, po posameznih sektorjih smo rekli, da je. Partnerji podpisniki kodeksa dobrih poslovnih praks med deležniki v agroživilski verigi bi se morali večkrat sklicevati na sam kodeks sicer, ker je ta kodeks po moji oceni še v veljavi in nekako definira in rešuje tiste stvari, ki jih zakon na tem področju ne rešuje. In v bistvu pomeni nek dogovor, nek pisni dogovor med deležniki, da se spoštujejo določena pravila.

Glede na to pa, da je bil podpisan že leta 2011, pa bi ga bilo potrebno tudi malo aktualizirati oziroma posodobiti. Mislim, da pa je osnova in je bil tudi dobra osnova do uveljavitve sprememb zakona o kmetijstvu tam v letu 2015. Uveljavitev sprememb zakona o kmetijstvu je pripomogla k zmanjšanju nedovoljenih ravnanj, ni pa jih odpravila. Sistem javnega naročanja je dovzeten za prikrita nedovoljena ravnanja. Zakaj prikrita, zakaj sem rekel prikrita? Zato, ker sem jaz dal sum nedovoljenega ravnanja pa prijavil na agencijo za varstvo konkurence in je agencija za varstvo konkurence dejansko ugotovila, da pač to ni bilo nedovoljeno ravnanje - ampak za mene ni, bom rekel tako normalno ali pa ni vsakdanje, da ti nek dobavitelj ponuja v januarju mesecu jagode za 0,01 cent. To pomeni, da je neka metodologija zadaj, po kateri na podlagi tega izračuna pride, se favorizira nek dobavitelj, ki pravzaprav s pridelavo niti nima nič skupnega lahko.

No in pa seveda lahko mogoče na koncu še o nadzoru in kontroli. Zdaj lansko leto smo lahko videli ob teh t.i. aferah, da je sistem nadzora varstva potrošnikov deloval in da je ustrezen. Seveda se pa tukaj tudi s strani deležnikov odpira vprašanje ali je sistem nadzora dovolj učinkovit v primeru, ko prihajajo v državo proizvodi iz drugih držav, pa govorim tako o notranjem trgu kot o zunanjih trgih v tretjih državah. Jaz mislim, da bi bilo potrebno poiskati neke mehanizme. Mislim, da nekatere države to že kar nekaj časa izkoriščajo, ko domačega pridelovalca nekako zaščitijo pred proizvodi drugih držav takrat, ko so ti proizvodi pri nas na razpolago. Neke stvari so se pojavljale tudi v tej korona krizi, pa mislim, da se še pojavljajo in mislim, da je tudi v sklopu tistega namena sklica te seje / nerazumljivo/ tudi pogovor tako pravzaprav nekako narediti neko okolje za normalno delovanje verige od pridelovalca do potrošnika kot tistega, ki ga tukaj nimamo.

Tako. Hvala lepa.

Hvala vam.

Besedo dajem direktorju Kmetijsko-gozdarske zbornice.

Gospod Ravnik, izvolite.

Hvala za besedo, spoštovani gospod predsednik. Spoštovani poslanke, poslanci, en lep dober dan.

Zdaj, v zadnjih mesecih je bilo kar veliko razprave o tem, kako zagotavljati prehransko varnost v državi. Znašli smo se pred eno zanimivo situacijo, ki je precej spodbudila razmišljanje in razpravo o tem. In jaz računam, da bo v nadaljevanju, ker je s tem povezano tudi poročilo varuha, kar nekaj besede o tem, kako krepiti lokalno pridelavo.

Seveda v odgovoru na to vprašanje je ključno to, kar je bilo že omenjeno – delovanje agroživilske verige. In sicer predvsem, kako vzpostaviti dolgoročna partnerstva v njihovem okviru, je ključno vprašanje, o katerem se zaradi poročila in tudi sicer zaradi tega temeljnega vprašanja ukvarjamo. Namreč vloga varuha odnosov v verigi preskrbe s hrano je seveda v verigi pomembna, ima pristojnosti, da spremlja dogajanje znotraj verige, ima možnost, da opozarja na različna dejanja znotraj verige. Predvsem intenzivno, da opozarja na tista poslovna razmerja, ki, oziroma na poslovne prakse, ki niso ustrezne. Ima možnost osveščanja deležnikov o nujnosti sodelovanja na dolgi rok in ima seveda, kot je bilo omenjeno, primerne mehanizme. Mogoče mu pa tudi kakšen mehanizem manjka in je razvidno to iz poročila.

Mi se zdaj zelo veliko na terenu pogovarjamo med kmeti o trenutni situaciji. In moram reči, da je nezadovoljstvo na terenu izjemno. Kmetje smo izjemno, bi rekel razočarani nad trenutnim stanjem. In če samo v parih mislih izrazim trenutno razmišljanje tega sektorja. Na trgu je kaos, vsi izkoriščajo razmere za doseganje svojih kratkoročnih finančnih učinkov – to je, bi rekel kratek povzetek trenutnega stanja na kmetijskih trgih.

Mi nimamo nikakršnih podatkov o tem, kakšni so masni tokovi hrane v Sloveniji. Mi ne razpolagamo niti s tem, kaj bi pravzaprav slovensko kmetijstvo moralo proizvajati, da bi prišlo ustrezno v te agroživilske verige in da bi bilo ustrezno tudi obravnavano. Če se pogovarjaš z drugimi deležniki »ja, organizirajte se, proizvajajte po konkurenčnih cenah, potem vam bomo pa odkupili in se bomo že dogovorili«, ampak kaj, koliko, po kakšni ceni se pa noben o tem noče pogovarjati.

Mi nimamo, naslednje, kar se opozarja, nimamo zadosti nadzora nad poreklom živil in resničnostjo njihovega navajanja. Torej zdaj čigava vloga je to? Seveda bi rekel v takih situacijah lahko posamezniki pridejo v tako mamljivo situacijo, seveda ob tem, da potrošniki favorizirajo, toliko so se že naučili, da favorizirajo slovensko, in če še malo ustrezne cene, seveda tudi posedajo. In zdaj lahko seveda marsikdo pride v situacijo, da kupi in zunaj še marsikaj, kar je ceneje, in prodaja kot slovensko – tega ne vemo. Mislim, ampak vsaj nadzor bi moral biti okrepljen v tem delu in na to zelo opozarjamo.

Pogodbena razmerja vedno niso garant za ustrezno ceno, ki bi pokrivala stroške. Sicer so pogodbe, ampak, mislim, trenutna situacija z govejim mesom je taka, da je to pod vsako, bom rekel razumno mejo nekega delovanja.

In še nekaj, kar nas zelo na nek način boli in opozarjamo, vedno v tej verigi dobimo najmanj. Imamo situacijo, ko se, ne vem, nekaj v trgovini podraži, ampak na drugi strani pri kmetu pa cena pade v istem trenutku. In se pravi kaže na nekaj, kar bi bila napaka v konceptu. In mi s tem današnjim čistim liberalnim modelom in tem konceptom na dolgi rok ne bomo zdržali, ker se bo dogajalo točno to, kar kažejo podatki, če jih gledamo za 20 let. Čisto kratko analizo narediš, greš na stat.si, narediš obdelavo podatkov po različnih sektorjih in recimo pogledaš generalno. Proizvodnja v Sloveniji pada. Ne izrazito, ampak trend je navzdol 2000-2018. Uvoz skokovito raste, izjemno raste. In to so indeksi zelo veliki. Izvoz raste, torej tisti proizvajalci, ki se ekonomsko obnašajo, iščejo trge drugje, ker se na domače trge ne morejo v resnici resno zanašati in resno na njih računati.

Kot tretje, potrošnja je nekje relativno stabilna, kar je v redu. Recimo pri zelenjavi močno raste, nekje drugje je pa recimo kar nekje na indeksu 100. in pa stopnja samooskrbe je relativno, bi rekel kar stabilna, če bi tako rekel na dolgi rok ni tako kritična. Mi imamo še vedno kar nekaj produkcije v tej državi, kjer smo v celoti samooskrbni. In če samo na en primer to pokažem na konkretnih podatkih, recimo meso govedi. Mi smo v Sloveniji kar se tiče, govedoreja je seveda panoga številka ena, naravne danosti za govedorejo so na prvem, so take, da govedoreja mora biti na prvem mestu. Kaj se nam dogaja? V letu 2000 smo imeli 43 tisoč ton proizvodnje, v letu 2018 34 tisoč. Se pravi indeks 0,8, 20 % padca. Uvoz mesa govejega v tem času se je povečal iz tisoč ton na 15 tisoč ton, se pravi indeks je 1500. Izvoz mesa se je povečal iz 4 tisoč na 8 tisoč ton, se pravi indeks 2 oziroma 200 %. Domača potrošnja je na enki, na indeks se pravi 100, stopnja samooskrbe se je v tem času povečala, ker se je nekako potrošnja na prebivalca nekoliko znižala. In podobno je tudi pri drugih sektorjih.

In zdaj seveda bi na naši strani bilo vprašanje, kaj rabimo. Rabimo kot prvo seveda nadaljnjo krepitev enega splošnega odnosa javnosti do tega, da lastna preskrba s hrano mora biti nekaj, kar je prioriteta države. In jaz mislim, da noben tega načelno ne zavrača, bolj je vprašanje ali si tega v resnici tudi želimo in delamo v tej smeri. In seveda dolgoročno povezovanje v verigi, ki je edini odgovor na to vprašanje, kako okrepiti lokalno pridelavo, je seveda, mora biti z iskrenim namenom. In to je dostikrat težko. Mi smo pojem konkurenčnosti pripeljali do absurda. Danes imaš človek občutek, da hrano kupiš samo še v akciji. Pa ne more biti akcija model prodaje hrane, mislim, katalogi: slovensko -20, -50. Saj se je treba vprašati, kdo to plača seveda. In jasno je, da je prvi v verigi tisti, ki je najbolj na udaru, da o živilski industriji niti ne govorim.

In zdaj seveda dejstvo je, če ne bo hrana ekonomsko, pridelava hrane ekonomsko zanimiva panoga, je ne bo. Ljudje pač ne bodo proizvajali hrane, če ne bodo od tega živeli, ali pa jo bodo proizvajali samo še na sebe, eni na »teglcih« eni pa malo bolj v resni proizvodnji. In zdaj mi se dostikrat soočamo z eno trditvijo, da slovenska pridelava hrane ni konkurenčna in da dejansko niti na nivoju primara niti na nivoju živilske industrije. In zdaj je seveda odvisno s katerega kriterija gledaš konkurenčnost. Jasno je, da po produktivnosti nismo konkurenčni – nikoli tudi ne bomo konkurenčni zaradi strukture pridelave, zaradi naravnih dejavnosti, zaradi pač vseh strukturnih značilnosti, v katerih delujemo.

Ampak po cenah smo pa konkurenčni. Mi smo redkokdaj, da smo v polovici ali pa v zgornjem delu, ko gre za cene kmetijskih proizvodov. Mnogokrat pri marsikaterem proizvodu so samo še Romuni za nami, mi smo pa potem predzadnji. Torej cena ne more biti tisti problem, zakaj nekdo slovenskega proizvoda ne vzame. In drugo, po kakovosti smo nadpovprečno konkurenčni. Mi imamo še vedno klasično proizvodnjo, v naši hrani še vedno dobiš kmetijski proizvod, nimaš nekih substitutov, nekih cenenih nadomestkov in tako naprej. Živilska industrija je še vedno, bi rekel klasična živilska, klasična živila proizvaja.

In okoljsko smo nadpovprečno konkurenčni, če tako rečem – imamo nižjo porabo FFS, nižjo porabo zdravil, nižjo porabo gnojil, nadpovprečno varujemo vodne vire, imamo nadpovprečno ohranjeno naravo, če jo primerjamo z drugimi kmetijskimi državami. Se pravi mi proizvajamo hrano okoljsko sprejemljivejšo, kakovostno ugodnejšo in cenovno konkurenčno, pa še vedno imamo težave ta trenutek prodati. Mislim, če to ni kaos, potem res ne vem, kaj bi lahko bil kaos. In zdaj stvar je seveda samo vnaprej, kako tam, kjer pa smo nadpovprečno konkurenci, izkoristiti kot prednost. In mi moramo ta nov koncept uveljaviti, vse mehanizme te države. In v strategiji in resoluciji je to nakazano in napisano in zdaj je treba samo to v življenje spraviti, ampak to ne bo naredilo kmetijstvo, to mora narediti ta družba.

In zdaj seveda, kje je vloga varuha? Varuh ima pomembno vlogo pri tem. On lahko spodbuja, lahko opozarja, lahko seznanja in to seveda tudi že odkar je ustanovljen počne. In mislim, da je prav, da se mu da možnost, da se mu ta njegova vloga še okrepi tam, kjer je mogoče šibek. Sam mora pa tudi še, bi rekel bolj intenzivno na tem področju delati.

Hvala.

Hvala lepa, gospod Ravnik.

Besedo bi zdaj dal predstavniku Sindikata kmetov Slovenije.

Gospod Redek, izvolite.

Hvala za besedo, spoštovani predsedujoči. Spoštovani poslanke in poslanci.

Na sindikatu smo, bom rekel z delovanjem varuha dobro seznanjeni. Na nas se obrača veliko kmetov, izražajo probleme, jih tudi na uradni komunikaciji prenašamo naprej do varuha v kolikor se nam zdijo pomembni. Tukaj bi rad izpostavil zopet zadeva, ki je bila že izpostavljena – posamezniki so v strahu, nočejo se izpostavljati, zato se večkrat obrnejo na sindikat, da prenesemo te zadeve, ki se dogajajo na trgu. Omenili bi še eno zadevo. Opažamo, da je, tako kot večina slovenskega kmetijstva v zadnjem času, tudi varuh s strani medijev skoraj v celoti odrezan. Tudi ministrstvo tukaj s svojo piar službo ne naredi tistega, da bi naredilo prodor, da bi objave varuha prišle v javnost. Dejansko sploh niso objavljene, lahko pogledate spletno stran in potem medije, če boste kje kaj zasledili isto novico – je ne boste zasledili.

Bi se pa osredotočil mogoče na dejstvo, da so zmeraj vse krivi kmetje. V času koronakrize smo spoznali, bom odkrito povedal, sindikat je predlagal, da se zapre uvoz zelenjave v Slovenijo, lahko bi to naredili. Zakaj? Zaradi tega, ker se iz žarišč pripelje zelenjava v dveh, treh dneh v Slovenijo. Se pravi pripelješ v karanteno potencialno okuženo zelenjavo in imaš kar naenkrat veliko bolnih. Tega si Slovenija ni upala narediti, ni si pa upala narediti zaradi, ker, vam bom odkrito povedal, da v Italiji, v Španiji pridelujejo vrtnine na sužnjelastniški način, pridelujejo jih delavci za evro ali nekaj evrov na uro. In seveda slovenski kmet, ki mora plačevati vse davke in vse in preživeti družino si ne more privoščiti, da bo sam delal za isto in preživel, ker ne more preživeti, takega načina delovne sile si pa v Sloveniji - bog ne daj - niti ne smemo predstavljati, da bi ga imeli. Zato ne bomo nikoli konkurenčni tem cenam. To je sužnjelastniško pridelana zelenjava in to podpira neoliberalna ekonomija. In prej je bilo že omenjeno, ne more biti slovenski kmet konkurenčen – če hoče konkurirati tej zelenjavi, je dejansko obsojen na zelo, zelo hiter propad. In vemo, da to pomeni tudi propad kmetije, pomeni propad delovnega mesta, ki ga je gradilo nekaj generacij.

Zato mi je žal, da se nismo iz te koronakrize nekaj naučili in začeli povezovati nekih verig, katere bi lahko naredili. Moramo pa ugotoviti in direktno jasno povedati, da smo kmetje kot najšibkejši člen tudi največkrat izigrani. Omenjeno je bilo mleko. Ja, mlečna veriga, mlečni sektor super je preživel – a res? Kaj pa 20 % padec cene pri kmetih, a jo je kdo omenil? A je v trgovini cena mleka za porabnika padla 20 %? Temu se reče uspešna zgodba? Ne vem. Ne vem, če je to uspešna zgodba. Res je, da cena ni še bolj padla, ampak dejstvo je, da zopet je nastradal kmet. Enako je bilo pri govedu. Kmetje so dobili tistih 100 evrov dodatka na govedo, ki so ga dali v klavnico - v petek je bilo to objavljeno, v ponedeljek je cena padla za 20 centov po kilogramu. Kaj je imel kmet od tega? Nič razen davčne obveznosti, ki jo bo imel v naslednjem letu, ker se mu šteje to kot prihodek. V času koronakrize nismo kmetje dobili nič. Odkupne cene so padale, v trgovini so se pa dražile. Počasi bo treba razmišljati, da je tudi to ena od nepoštenih praks. Trgovci so objavljali piknik-akcije v začetku maja, da bodo pikniki za 1. maja že 15 dni prej. Slovenski kmetje niso mogli prodati govedine, po drugi strani so bile pa hladilnice polne govedine iz drugih držav članic, ki se med drugim še zdaj prodaja, ker jo je treba prodati in slovenske govedine ni mogoče prodati.

Tudi direktor zbornice je omenil, da so nekateri to uporabili za svoj kratkoročni profit. In težko se je potem pogovarjati o nekih dolgoročnih zadevah. Dejstvo je, da se kapital, da se primar - kmetijstvo in pa potem naprej – izčrpava, saj se kapital oziroma vsa vrednost seli po verigi navzgor v sekundar in v terciar. Kako naj potem pristopimo h gradnji te verige, če vidimo, da se ves kapital usmerja navzgor po verigi, kmetje pa moramo svoje pridelke prodajati pod ceno samo zato, da prodamo? Ker je pač žival toliko stara, jo je treba prodati, ker je pač solata, da ne bo šla v vrh, jo je treba prodati – nimaš kaj drugega, ne moreš si privoščiti, da je ne prodaš, ker imaš potem še večje stroške.

Sledljivost v verigi je v Sloveniji popolnoma zabrisana. Tako ali drugače, urad za varno hrano je v maju naredil nadzor in na 170 mesnicah je mislim, da celo v 10 primerih odkril potvorbo porekla mesa. Da ne govorimo potem, ko se to meso zmeša v neke izdelke ali kakorkoli drugače. Tukaj bi radi poudarili še oglaševanje »slovensko«, »domače«. S tem se dela slovenskim kmetom ogromno škode, kajti vse se oglašuje »slovensko, domače«, trgovci to izrabljajo, dejansko pa od tega Slovenija kot sama in kmetijstvo na žalost nima veliko.

Bi pa mogoče en predlog podal. Na občem zboru sindikata je bila podana zahteva, da se za pridelke, kmetijske pridelke, kjer je pač cenovno nesorazmerje, da Slovenija uvede ogljični davek na transport in se s tem omogoči neko cenovno izravnavo. Kajti nimamo želje, da bi slovenski kmetje obogateli, imamo samo željo, da bi imeli enak standard, kot ga imajo drugi delavci, da bi lahko svojim družinam omogočili enako življenje in da bi se lahko normalno razvijali in pridelovali zdravo, kakovostno, varno hrano za slovenske državljane.

Hvala.

Hvala tudi vam.

Besedo bi dal predsedniku Zadružne zveze Slovenije.

Gospod Florjančič.

Lepo pozdravljeni še v mojem imenu, v imenu Zadružne zveze Slovenije.

Danes sem prvi dan zaposlen v Zadružni zvezi, izhajam pa iz kmečke zadruge Sevnica. Tako, da poznam in občutim vse te zgodbe od, kar je gospod Redek govoril, kar je gospod Ravnik govoril. V bistvu jih živim, čutim in postanem ob takih vprašanjih kar precej »gneven«.

Že leta in leta ste vi, ki ste bili na teh možnostih, ste govorili o ključnih zadevah. A lahko sploh enkrat začnemo to izvrševati, se pravi preverjati te masne tokove, masne bilance, kakorkoli bomo imenovali, da vemo bobu bob, a je ta zelenjava, od kod je?

Potem na to se lahko vse te zgodbe nadgradijo. Ali davek na ogljični odtis ali se bomo začeli resno pogovarjati, kaj kupec kupuje? Kupec kupuje neštete zgodbe – »radi imamo domače«, »ljubimo domače«. Na koncu kupec rata nezaupljiv, gre do nekega, ne vem, bližnjice ali domačega kupca ali za cesto kupuje in spet ne more biti zadovoljen. Skratka uredimo že enkrat te masne bilance. Niso težavne. Pri nas, ne vem, v hiši imamo 8 gospe, ki so v računovodstvu. Jaz mislim, da čisto vsaka bi znala iti v podjetje in na pravi način pogledati dokumentacijo in se vidi zgodba. In zdaj je čas za poštenje in to naredimo. Skratka tukaj je ta glavna zgodba pokopana.

Na zadružnikih je marsikaj za narediti. je pač zadruga en konglomerat članov, ki eni jemljejo to z eno zvestobo, resnostjo, odgovornostjo, nekateri pa oportunistično. In to je velikokrat v naši družbi, ampak zadruga, če bo poštena, bo nagradila dobro delo članov, skratka jih zaščitila v času kot je kriza in zdajle imamo ene par primerov res lepih dobrih praks. Par zadrug je, jih ne bom našteval, so plačevale bika po normalni ceni. Naredile so zelo veliko izgubo, ker vemo, pad je prišel z zakonom o minimalnih plačah, koža je padla. Ravno kot pri kmetu so pri nas se dogajali res sami udarci stroškovni, ampak je ta klavnica zdržala in je plačevala tako ceno. En odkupovalec živine v Sloveniji, haloške živine, normalne živine je doštukal do prejšnjega nivoja cene, ampak to so zdaj izjeme, ampak pomeni, da zmoremo. Potem smo ugotovili, da v bistvu, kaj bomo naredili v tem času pač zadružniki. Držali smo se tistih strank ali pa članov, kmetov, naših partnerjev, ki so bili z nami ves ta čas. Kar naenkrat smo doživeli pritisk vseh teh prostih igralcev, ki iščejo priložnosti drugod, kar je čisto legitimno in prav. Pač ima produkt, ki je zrel za evropski trg ali pa orientalski trg, za Libanon živina, ampak na koncu se moraš nekje odločiti in si pač s člani in tudi ne-člani, ki so s teboj zvesti. In s temi smo ohranili in zdržali vse te zgodbe, kot mora biti.

Doživljamo tole zelenjavno zgodbo zdajle. Pa jaz mislim, da je res trivialno govoriti, da so ti vrtički kaj krivi. Pač na vrtičku vsakokrat pridelaš solato, največkrat jo tako na kompost pelješ, ker je imaš preveč. To je trivialno. Spet tukaj to masno bilanco bi vključil. Res ne vemo, koliko pripeljejo v Slovenijo. Vsi, ki se vozimo po Sloveniji, vidimo te »šleparje«, jih prepoznamo, vemo, kjer iz špediter iz Bologne vozi in za katerega vozi. Vse je jasno, ampak enkrat je treba presekati. Začnimo. Poglejmo.

Ena zgodba se tudi pri zelenjavi pojavi, ki jo leta in leta opazujem že kar, recimo da že več kot 20 let. Vsi bi imeli prodano, nihče se pa nebi zavezal. Zdaj pa, na zelenjavni verigi smo imeli majčkeno pereč sestanek, kar je zmeraj v redu, ker potem se malo stvari prepihajo in lahko na novo začnemo. Poziv je bil proizvajalcem zadružnikom, deležnikom v verigi, trgovcev, da se vseeno usedemo. Mi zadružniki v okviru svojih članov, kar lahko od njih dobimo in moramo dobiti, so prezgodnje napovedi, čista dinamika proizvodnje. Ta sorta okvirno tega tedna, takrat. In z njimi skleniti neko pogodbo, nato pa postaviti model cen. Saj ta zelenjava od nekod pripotuje, nekdo plača strošek prevoza, saj ni samo 30 centov, kakor je bučka v Bologni. Plus to, da kupec dobi sveže. Pri nas bo dobil zelenjavo, ki je imela 5 ur od njive do trgovine. Se pravi nek »markup« dati gor, doseči neke dogovore in tisti pridelovalec, ki želi ali pa je sposoben dojeti, da je na spot ali pa na tem prostem tržišču veliko bolj ranljiv, bo rekel okej, jaz grem v to, imam garantiran odkup kot je odkup mleka ali pa kot mi za veliko večino kmetov garantiramo odkup mesa, lesa in tako naprej, bo šel v to. Kateri pa hoče biti prosti igralec, naj bo prosti igralec, ampak si naj da potem na koncu značko gor, da ne bo priletel v zadrugo in na ministrstvo in h vam na zbornico »jaz imam pa zdaj težave«. Proizvodnja se ne začne zdajle ali pa ko se prodaja, se ne začne v jeseni, se začne z odločitvijo bom resen pridelovalec, vem, kaj je tehnologija, katere se moram držati, da bom dosegel kvaliteto, vem, kaj je tehnologija same trgovine, da bom uspešen.

Danes smo tukaj zaradi varuha. Zdaj smo vsi govorili o kmetijstvu. Se je varuh bolj mirnega počutil, ne? Pa ne bom govoril osebno o varuhu. Jaz mislim, da je toliko kompleksna ta zgodba. Postavili smo varuha, funkcijo, ki je potem postane oseba, prej je bil gospod Podgoršek, zdaj je gospod Hrovatič. Jaz mislim, da toliko pričakujemo od njih, da zlahka postanemo osebni in kritični – ja, pa kje je bil takrat, zakaj ni to naredil. Hkrati bi radi inšpektorja, policaja, izvrševalca kazni, dostikrat je rama za jokanje, ampak na koncu moramo se pa zavedati, da imamo službe, ki lahko nekaj izvedejo. Vemo, da so to zelo včasih tudi nevarne službe inšpekcijske, ni enostavno to izvajati, ampak moramo biti pač kot državljani takšni, da to sprejmemo.

Ne vem, pri nas v zadrugi Sevnica, saj to so redni obiski, pač profesionalno sprejmeš. Če se ti nekaj ne zdi prav, imaš možnost ugovora, če ne, pa veš, da je pač na tebi krivda. Ampak je toliko tega zunanjega dogajanja, da mislim, da tudi tukaj se da nekaj narediti. jaz bi samo rekel kaj pa varuh lahko je tudi, če je samo eden. Ve, kaj je tiha zgodba, kjer mora dobiti informacije, na kakšen način imeti poznavanje in potem moč in energijo, da bo jasen, glasen in prisoten. Saj že ta marketinški output te funkcije lahko dosti večji, samo prisotnost bi jaz poudaril gospodu kolegu v branži, da jo naj pojača, da se ga bo slišalo, da se ga bo videlo. Ker je potem tudi eno subtilno sporočilo do deležnikov, pa ne govorim samo zdaj za trgovce, v celi verigi. Tudi na ravni kmetov so »spielverderberji« in med zadrugami in med prostimi igralci in tako naprej. Da se ve, da nekdo gleda in da se bo nekaj, menda, kdaj zgodilo, ne?

Drugače pa ja, tako kot vse panoge, je korona tudi v kmetijstvu marsikaj razkrila. In po svoje je v bistvu to fajn, ker se mogoče o enih zadevah končno resno pogovarjamo. In jaz bom samo zdaj kot predsednik pač Zadružne zveze insistiral na neki postavitvi profesionalnih odnosov v teh verigah, da ne bomo, ne vem, maja skakali okrog »solate je preveč«. Ja, saj vemo, toliko solate je iz Spara, Mercator, Tuš, Lidl, Hofer »zabukiral«, pogovarjajmo se naprej. se pravi vemo, da imamo pa še 100, 200 hektarov zelenjave solatne spomladi, ja, to je pa prosti trg, pa naj gre na / nerazumljivo/ tržišče, ko mogoče bo evro, mogoče bo pa 10 centov.

V glavnem varuh je potreben, nujen. Ne vem, če rabi dodatne funkcije, za to imamo druge organe. Pozivam pa res na to, kot sem rekel, prisotnost, jasnost, glasnost, udarnost, no.

Hvala.