Spoštovane kolegice poslanke, kolegi poslanci, vsi vabljeni in prisotni na današnji seji odbora! Res vas lepo pozdravljam.

Pričenjam 35. nujno sejo Odbora za zdravstvo, ki je sklicano v skladu s 47. in 48. členom poslovnika državnega zbora. Obveščam vas, da zadržanih iz seje ni, tako da tudi nimamo zaenkrat nobenega nadomeščanja.

Prehajamo na določitev dnevnega reda seje odbora. S sklicem seje 19. 5. 2020 ste prejeli predlog dnevnega reda seje odbora in sicer 1. točka seznanitev s strokovnimi podlagami zdravniške stroke za preklic epidemije nalezljive bolezni covid-1. Ker do pričetka seje ni bilo predlogov za širitev dnevnega reda oziroma za umik točke dnevnega reda, je določen takšen dnevni red seje, kot je bil predlagan s sklicem seje.

Tako da prehajamo kar na 1. TOČKO DNEVNEGA REDA SEJE ODBORA – SEZNANITEV S STROKOVNIMI PODLAGAMI ZDRAVNIŠKE STROKE ZA PREKLIC EPIDEMIJE NALEZLJIVE BOLEZNI COVID-19.

Besedo ta trenutek dajem predlagatelju zahteve, gospe Maši Kociper.

Izvolite.

Hvala lepa za besedo predsednica. Lep pozdrav vsem prisotnim, še posebej lep pozdrav vabljenim.

Jaz sicer ne vidim, da bi se udeležili seje tisti strokovnjaki, za katere smo predlagatelji želeli, da bi vsi prišli. Tukaj vidim samo gospo predsednico Zdravniške zbornice, doktor Čebašek Travnik, ne vidim pa ostalih vabljenih, zlasti gospoda Milana Kreka, gospoda ministra Tomaža Gantarja in pa gospo profesor dr. Bojano Beović, glede na to, da smo v SAB skupaj s sopredlagatelji LMŠ in Levica resnično si želeli izogniti veliki pompozni seji, kjer je seja bolj namenjena sama sebi, kot pa temu, da se kaj pogovorimo, sem resnično žalostna, da niti tistih dveh ljudi, ki pa bi bili ključni za izvedbo te seje, danes ni tukaj. Jaz razumem, da so zaposleni, vsi so zaposleni, minister je zaposlen, na NIJZ so zaposleni, ampak parlament je pa najvišja izvoljena inštitucija, kjer poslanci govorimo v imenu ljudi. In meni bi se zdelo primerno, da se tukaj odgovori na nekatera vprašanja, ki so se očitno pojavljala tudi ljudem, ker ljudje nas poslance izvolijo in potem nam pišejo in od nas pričakujejo, da neke stvari naredimo in vse kar smo mi predlagatelji želeli, je na tem mestu, ki je primerno mesto, Državni zbor Republike Slovenije opraviti en razgovor o tem kako in zakaj je prišlo do tako nenadnega preklica epidemije. Kot rečeno, mi nismo hoteli velikega teatra, mi nismo hoteli žaliti po medijih, mi nismo hoteli diskreditirati posameznikov, ki so sprejeli tako odločitev preko socialnih medijev, tako kot to delajo nekateri. Nič od tega nismo hoteli. Parlament je pa prostor in čas, da se nekatere stvari pogovorijo, ker če se jih ne pogovorimo tukaj, se potem začnejo ljudje pogovarjati na cesti, kar se nam vedno bolj dogaja. Toliko morda za začetek. Namreč za kaj gre; v Sloveniji nas je doletela epidemija tega tako imenovanega koronavirusa, tako kot povsod po svetu in popolnoma za nekaj časa spremenila naša življenja. Jaz sem prepričana, da če bi kateregakoli od vas vprašala pred šestimi meseci, ali lahko verjamete, da bomo zaradi ene bolezni prvič; dva meseca popolnoma ustavili javno življenje, ustavili delovanje javnih inštitucij, ljudem prepovedali v večini, da hodijo na delovno mesto, zaprli šole, prvič v zgodovini po drugi svetovni vojni smo zaprli šole in otroci niso bili deležni izobraževanja. Če bi vas pred šestimi meseci vprašala ali lahko verjamete, da bomo vsi skupaj dva meseca hodili z maskami kot eni marsovci po trgovinah in tako naprej, bi se mi verjetno večina smejala. Ampak to se je zgodilo in ko se je to zgodilo, so stopili pred nas strokovnjaki, strokovnjaki z zdravstvenega področja in so rekli: situacija je resna, to, to in to je treba narediti. In mi smo jim verjeli in še enkrat hvala vsem tistim, ki so takrat pa morali delati in morali ostati na prvi bojni liniji in morali oddelati svoj del zgodbe. Hvala seveda tudi ljudem, ki so spoštovali ta pravila, igrali po pravilih in prispevali k temu, da se je zadeva prej končala. O, dober dan.

/ oglašanje iz klopi/

To je odbor za zdravstvo, ki čaka točno vas po mojem.

/ oglašanje iz klopi/

Gospa Maša Kociper nadaljujte. Saj z vabljenimi se bom jaz pogovarjala.

Skratka, ljudje so poslušali strokovnjake in zaupali strokovnjakom. Vlada je tudi pri svojem delovanju dejala, da sledi strokovnjakom in ker je Vlada sledila strokovnjakom, smo mi vsi skupaj temu zaupali in se držali pravil igre. Zato nas je v SAB-u in verjetno tudi kje drugje, sopodpisano, kot rečeno imamo stranko LMŠ in Levico, presenetilo, ko pa je nenadoma prišlo do odločitve, da se pa epidemija prekliče. In kot rečeno, tukaj je čas, da morda strokovnjaki povejo ljudem, ne poslancem, zakaj je do te odločitve tako nenadoma prišlo. Ker še tistega dne, 18. 5. je na spletni strani Vlade Republike Slovenije med drugim pisalo »ker pa še vedno ostaja nevarnost širjenja nalezljive bolezni covid-19, se ob strokovni utemeljenosti še vedno uporabljajo splošni in posebni ukrepi, sprejeti na podlagi zakonov« in tako naprej. »Trenutna epidemiološka situacija omogoča sproščanje ukrepov, ki so bili nujni zaradi zajezitve in obvladovanja bolezni, ne pa še njihove odprave v celoti«. To je pisalo na Vladi in v nadaljevanju istega dne oziroma 14. 5., nekaj dni prej, je dr. Mateja Logar, večkrat smo jo videli v vlogi govornice na temo te epidemije dejala »mislim, da je še preuranjeno, da ne bomo imeli ob sproščanju ukrepov dodatnih primerov okužb«. Preuranjeno rečejo, bi moglo pisat, »tako da menim, da je v tem trenutku pametno s preklicem še malo počakati. Nobena od evropskih držav še ni najavila konca epidemije, tako da tudi v Sloveniji moramo biti kar se tega tiče, previdni. Res je, da je v zadnjih štirinajstih dneh število primerov v Sloveniji zelo nizko, ampak kot sem rekla, šlo je v zadnjem obdobju za sproščanje ukrepov, številni ukrepi so se sprostili, tako da v tem trenutku ne vemo kaj bo to prineslo. Vemo pa, da je virus še vedno prisoten v populaciji in seveda sproščanje ukrepov, večje druženje pomeni več stikov in večjo možnost širjenja virusa. Mislim, da je v naslednjih štirinajstih dneh od sproščanja ukrepov potrebno počakati in videti, da bo situacija jasna in bomo videli ali se je virus res začel umikati oziroma je kroženje minimalno in v tem obdobju bi bilo varno razmišljati o tem, da lahko sproščamo še ostale ukrepe in razmišljamo o koncu epidemije. Dr. Logar, 14. 5., na isto temo, z istim sporočilom tudi dr. Bojana Beović, vodja svetovalne skupine, mislim, da smo ji vsi zaupali, da je pri viru podatkov in da ve, kaj se dogaja, ki je tudi dodala 8. 5.: »Potek epidemije je nepredvidljiv, ne vemo še, kako se bo obračala. Obstajajo tudi pesimistične ocene, lahko bi prišlo do ponovnega eksponentnega naraščanja primerov. Epidemija v Sloveniji se umirja, a s strokovnega stališča razloga za njen preklic še ni.« To je ponovila 13. 5. Tako mi v SAB in verjetno tudi državljani smo zelo veseli, da je do preklica epidemije prišlo, da se življenje vrača v normalne tirnice, vendar pa se nam takšne reakcije Vlade, takšne hitre odločitve zdijo morda nekoliko neodgovorne, razen če boste zdaj strokovnjaki rekli, da je bilo pa to dogovorjeno in da je vse okej. Ker če smo mi ves ta čas epidemije zaupali strokovnjakom, zdravnikom, da nam sporočajo po resnici in tako, kot je treba, vse, kar je povezano z boleznijo, in da tudi Vlada sodeluje z njimi, potem se sprašujemo, zakaj se je od danes na jutri epidemijo preklicalo. Ali so res krivi samo finančni ukrepi, ki bi zaživeli, če ne bi pravočasno prišlo do tega preklica. Sprašujemo se, zakaj nismo bili pripravljeni počakati še štirinajst dni, da bi videli učinke tega sproščanja, kot govorita obe strokovnjakinji, in se potem na dan 31. 5. odločili, da je epidemije konec. Skratka, tu je danes prostor in čas, da se pogovorimo, ali je bila ta odločitev res sprejeta na strokovnih temeljih ali pa morda, ne vem, strokovnjaki povejte, da je to bolj politična odločitev, bomo tudi znali živeti z njo. Je pa to pomembno. Za nas je pomembno, da vemo, ali se take odločitve sprejemajo politično ali v sodelovanju z zdravniki. In se zavedamo, da zdravniki ne morejo vsega odločati, ampak ne moremo se pa enkrat stoprocentno zanašati na to, kar nam zdravniki povejo, in jih predstaviti kot avtoritete, ki jim je treba zaupati, in Vlada bo njihovo mnenje spoštovala in ravnala v skladu z njim, drugič pa zanikati to, kar je še dan pred odločitvijo Vlade govoril vrh te stroke, ki nam je vseskozi sporočala, kaj se dogaja.

Kot predlagateljica bi se na tej točki ustavila. Pričakujem, da se brez nekega velikega pompa o tem pogovorimo in da se morda tudi kakšna beseda reče o tem, kakšni so plani za naprej, ali je res možnost, da pride drugi val zdaj, če smo bili preveč sproščeni ali pa smo, ali je drugi val možen šele jeseni in kdaj, ali je resna možnost šele pozimi, v času gripe. Vse to so stvari, ki naše ljudi, državljane zanimajo. In zaradi državljanov smo pravzaprav danes tukaj. Tako hvala lepa in se oglasim še kasneje.

Hvala lepa predlagateljici.

Zgolj zato, ker nas spremlja tudi javnost, vabljeni so dobili vabila, kdor se odzove na vabilo, je pač njegova odločitev, prisotnost ni obvezna. Kot pa vidimo, se jih je odzvalo kar nekaj, nekaj se jih je tudi opravičilo.

Tako dajem zdaj besedo državni sekretarki v imenu Ministrstva za zdravje, to je dr. Tina Bregant. Izvolite, beseda je vaša.

Najlepša hvala.

Kar se tiče tega, ali je sproščanje ukrepov temeljilo na podatkih in odločitvah, ki so znanstveno in strokovno utemeljene in imajo za cilj varovanje javnega zdravja, je odgovor seveda da. Znanost in stroka imata sicer svoja pravila, ki niso politične narave. Tako bi vas tu mogoče vseeno spomnila, ko ste rekli, da šest mesecev nazaj nismo mogli vedeti, kako bo. Se strinjam, da marsičesa nismo vedeli, ampak vam bom pa prebrala iz Messengerja mamice mojih pacientov, in sicer v začetku te epidemije. Takole mi je napisala: »A veste, da imam še sedaj v spominu, kako sva stali v debati pred izolacijsko ordinacijo na hodniku v zdravstvenem domu in ste rekli: 'Naslednji virus bo zoonoza, ki nas bo močno napadla.' Joj, noro! In v vseh teh letih sem se neštetokrat spomnila na te besede.« Veste, znanost, glede na to, kako je prenaseljen naš planet, kako se obnašamo do narave, do ekologije, je bilo pravzaprav pričakovati, da bo prišlo do neke hude epidemije. Navsezadnje je bil tukaj MERS, je bil tukaj SARS, je bila tukaj ebola. To so vse take stvari, ki so sicer zdravnikom prezentne, ker pač z njimi živimo vsak dan, se tudi ukvarjamo z bolniki, medtem ko morda v splošno javnost to niti ne prodre do te mere, da bi se zavedali teh resničnih nevarnosti. In, ja, imate prav, tudi mene bi presenetilo, če bi me konec decembra vprašali, ali si lahko mislim, da bo do česa takega prišlo. Govorila sem, gledala podatke s telefona prijateljice in nisem mogla verjeti, kaj se dogaja na Kitajskem, kjer je ona imela svojega bratranca. Pravzaprav sem bila še zelo nejeverna tudi v februarju med šolskimi počitnicami, smo pa doma ravno zaradi tega se pogovorili in nismo šli smučat družinsko v Dolomite, ampak smo rekli, bomo raje vsak dan hodili. In smo potem tudi dobili že klic od prijateljev, ki so se direktno peljali iz Švice brez postanka v Italiji. In tisto nedeljo, zadnjo, je pravzaprav Italija, v Milanu so bili že vojaki na cestah. Skratka, govorimo o sredini februarja, ko smo pravzaprav že vedeli, da gre za nekaj zelo, zelo resnega, tudi v Evropi, v sosednji Italiji. Če vas še malce spomnim, kako se je naprej odvijalo pri nas v Sloveniji. Veste, da je bil naš prvi potrjen pacient s covidom konec februarja, nato pa 11. marca razglašena pandemija, dan kasneje v Sloveniji epidemija, potem se je pa že zamenjala vlada, ki je potem 16. začela tudi polno delati. Tako samo sosledje dogodkov se je sicer zavrtelo zelo hitro, vendar sta znanost in stroka kar dobro bili ozaveščeni, da se nekaj resnega dogaja, in smo na te stvari tudi opozarjali. Jaz sama se zelo spomnim, kako smo bili pravzaprav v javnosti kritizirani, kaj se zdravniki oglašamo in zganjamo paniko, in to je bilo v začetku marca.

Kar se tiče nadaljnjega poteka dogodkov. Mislim, da smo se v Sloveniji zelo dobro odzvali, bili pri tem agilni, hitri, in v veliko pomoč so nam bili tudi ljudje, ki so hitro zaznali, da gre zares, in so se tudi držali ukrepov. Ukrepi, ki jih je sprejemala Vlada, so bili utemeljeni na podlagi tako znanosti, se pravi, tako modeliranja podatkov, kot tudi stroke. Veste, da je bila tudi ustanovljena strokovna skupina, katere vodja je prof. Beovićeva, ki je ves čas oziroma vsak dan so se predstavniki te skupine sestajali, razmišljali, organizirali, pretresali, kako bi bilo najbolje ravnati, da bi bilo v največjo korist naših državljanov, in seveda hkrati z mislijo, da se ohrani naše zdravstvo. Veste, da smo s strategijo, ki jo je ubrala stroka, želeli predvsem ubraniti naše zdravstvo, ki ga je pa ta epidemija zatekla zelo nepripravljenega ali pa celo obubožanega. Veste, da smo uspeli s temi ukrepi, ki so bili včasih resnično tudi zelo ostri, vendar pa epidemiološko, tudi strokovno medicinsko povsem utemeljeni. Mene osebno, recimo, večkrat preseneti, ko ljudje razmišljajo, da je karantena politična odločitev. Karantena kot ta najstrožji ukrep omejitve prostega gibana ni politična odločitev, to je medicinsko utemeljena odločitev, pogojena tudi s tem, koliko časa bolezen traja. Tako karanteno poznamo pri vseh karantenskih nalezljivih boleznih, kar pa smo dejansko v Sloveniji pozabili tudi zato, ker smo pravzaprav zelo uspešno zajezili tuberkulozo, morda se kdo še spomni črnih koz, ki so bile tudi na ozemlju Jugoslavije konec 70. let, vendar pa k sreči takih bolezni v Evropi ni več toliko, nas je pa covid na njih spomnil.

Uspeli smo zadržati svoje intenzivne enote, da se ni sistem podrl. Strokovna skupina je takrat zelo hitro, agilno delovala, po eni strani smo imeli primarno zdravstvo, ki se je izredno hitro odzvalo, in smo bili v Evropi pravzaprav prvi, ki smo že na primarni ravni triažirali paciente covid – non covid. Tako je bila prva vstopna točka, prvi stik pacienta z zdravstvenim sistemom že triažiran. In potem tudi kar se tiče intenzivnih enot, so bile vzpostavljene linije bolnišnic, prva, druga in tretja linija; k sreči druge in tretje linije ni bilo sploh potrebno aktivirati, ker smo vsi skupaj, ne samo zdravstveni delavci, ampak tudi ljudje, uspeli z uspešnimi ukrepi in z upoštevanjem teh ukrepov stvar zajeziti.

Imate prav, vmes so bili ukrepi, ki bi se zdeli še pred nekaj meseci pravzaprav nezaslišani, od omejitve gibanja na občine do zaprtja šol, do nošnje mask. Vendar je šlo dejansko za izredne razmere, ravnali smo podobno, kot so ravnale druge države, ki so se s covidom uspešno spopadle; države, ki niso tako ravnale, se s covidom niso spopadle tako uspešno. Mislim, da je to danes tudi dokaj jasno.

Kar se tiče sproščanja ukrepov. Tako kot smo zaostrovali ukrepe, smo jih potem tudi sproščali, po podobni logiki, stopnjevano. Težko ocenjujemo, da je samo eden od ukrepov tisti, ki je pomemben. Veste, da gre za kumulativne učinke, in včasih en ukrep ne prinese toliko koristi, kot, recimo, prinesejo trije ukrepi skupaj in je učinek lahko celo zmnožek teh ukrepov; to pri medicini večkrat vidimo. Pri sproščanju smo se ravno tako orientirali na podlagi matematičnih modelov, ki so znanost in ki smo jih prejeli od različnih skupin, tudi iz splošne javnosti, v čemer jaz vidim dodano vrednost, ker je pravzaprav šlo za notranjo kontrolo, se pravi, ne samo od Inštituta Jožef Stefan, tudi od covid sledilnika, tudi z medicinskih fakultet, tudi z zdravstvenih fakultet. Skratka, na ta način smo lahko dobili informacije iz različnih zornih kotov in tako res utemeljeno tudi odločali o tem. Na NIJZ so ves čas spremljali, kaj se dogaja. Moram pa reči, da v bistvu vsi ti podatki ne bi bili tako natančni ali pa točni, če ne bi imeli od samega začetka pravilnega testiranja. Dejansko, naše mikrobiološko testiranje je bilo naš paradni konj. Če ste spremljali, v Italiji ali pa v Španiji so večkrat morali zamenjati različne mikrobiološke teste, ker niso bili zanesljivi, in nikoli niso čisto dobro vedeli, kaj njihovi podatki pomenijo. Pri nas smo od samega začetka imeli pravilne teste, PCR, tako so naši podatki, kar se tega testiranja tiče, ves čas bili zanesljivi in točni.

Kar se tiče NIJZ, spremljanja podatkov, seveda so spremljali te stvari. Pri sproščanju smo se pa orientirali glede na – to verjetno zdaj že vsi poznate – to število R, reproduktivno število, ki pove pravzaprav, koliko ljudi okuži eden. In veste, da ko je ta številka padla pod ena oziroma celo nekaj tednov bila pod 1, bila okoli 0,7 smo začeli razmišljati o sproščanju in smo se za to odločili hkrati s tem varnostnim robom, da vidimo še bolj poostreno v štirinajstih dneh kaj se dogaja, da potem vstopi ta konec epidemije tudi uradno. Skratka, tukaj so bili čisto strokovni, javno dostopni podatki kar se tiče vrednosti R gibanja teh okužb so preverljivi, jih lahko preverite, pogledate in so stvari, mislim da, kar se tega tiče, povsem jasne.

Kar se tiče drugih stvari, pa seveda mislim, da cilj je bil ves čas varovanje javnega zdravja, ki seveda ne gre samo, kar se tiče pacientov, ampak je treba vključiti tudi širšo družbo in jaz mislim, da tukaj je tudi stroka sicer komunicirala dobro, verjetno pa bi lahko naredili, kar se tiče komunikacije, še več na tem področju, vendar ne pozabiti, s stroko komunicirati je izjemno zahtevno in tukaj se pač tudi strokovnjaki, zdravniki morajmo še marsičesa priučiti. Mene osebno bi zelo veselilo, če bi tudi v šolah, pravzaprav v tem času izkoristili to kovid epidemijo zato, da bi jo obdelali iz vseh vidikov, od razbiranja podatkov iz različnih formatov, od tega, da ljudje pravzaprav razumejo kaj pomeni linearna, kaj pomeni logaritmična skala, kako se čita podatke, kaj pomenijo določene znanstvene enačbe, kar ni tako enostavno, tudi nam ne, ampak vse mi zdi zelo pomembno. Zdaj pa mislim, da pravzaprav nekoga že dolgočasim, tako da, mislim da sem povedala vse kar sem imela za povedati, bom pa z veseljem se odzvala še na kakšno vprašanje.

Hvala lepa državna sekretarka. Jaz res prosim, da ko nekdo govori, da je mir, ker motite. Nobenemu ne bomo omejevali razprave, če bo nekdo govoril o vsebini.

Zdaj ima pa besedo predlagateljica. Izvolite.

Hvala. Ne bom dolga, bi bila zelo kratka, samo da malo usmerim razpravo. Mislim, da ste se kolega na koncu miza spraševala isto kot jaz, niste hotela biti, vsaj meni se je zdelo, nespoštljiva. Jaz sem vam prisluhnila, kar zanimivo, ste malo povzeli kaj se je dogajalo, pa tako, pa kako smo lahko pričakovali, da bo nekega dne bolezen neka prišla in vse to, niste pa odgovorili na ključno vprašanje današnje seje. Na kakšen način in s strani koga in s posvetovanjem s kom je bila sprejeta odločitev o preklicu epidemije, ne o sproščanju, o postopnem sproščanju ukrepov, itn., o preklicu epidemije. To je pač tema današnje seje in upam, da bomo v nadaljevanju rekli tudi kaj o tem bistvu.

Hvala.

Bi šli zdaj naprej z vabljenimi, pa bomo potem še z odgovori nadaljevali. Tako da, zdaj dajem besedo direktorju Nacionalnega inštituta za javno zdravje, gospodu Milanu Kreku. Izvolite, beseda je vaša.

Hvala lepa. Hvala lepa vašemu odboru. Mi je zelo prijetno, da ste dali to vprašanje, ker je to vprašanje, ki je v javnosti zelo dostikrat se postavlja in je tudi zelo težko odgovoriti, ker nekateri vztrajajo in vztrajajo s svojimi propozicijami.

Jaz mislim, da moramo začeti tam, kjer se je začelo. Zakaj smo mi sploh oklicali epidemijo? To je ključno. In zakaj je to ključno. Zato, da vemo zakaj jo potem bomo preklicali. No, in če, jaz vam osebno povem, jaz sem 12. marca zvečer napisal eno pismo mojim šefom v Ljubljani pa še nekaterim, da ocenjujemo Primorcu, da v tem trenutku ne obvladujemo več situacije z obstoječo strukturo, ki te imamo, to se pravi, rednimi bolnišničnimi programi, rednim delom epidemiologov, itn., da imamo težave pri opremi, itd., in smo takrat kolegi predlagali vodstvu v Ljubljani, da se okliče epidemija, to pa zato, ker ko se razglasi epidemija, se aktivira državni program in potem stvari tečejo na drug način. Takrat, ko smo mi oklicali epidemijo, se je vse zdravstvo ponovno organiziralo. Nismo vzpostavili covid bolnice, tako rekoč, bom rekel covid oddelke, ker pri nas nismo imeli bolnišnic. Mimogrede povedano, v mariborsko kirurgijo smo ustavili in smo njeno intezivo dali za postelje te intenzive smo dali za potrebe covida. Tudi na Golniku je bilo isto in tako naprej, da vam ne razlagam. In zato smo v bistvu oklicali epidemijo, da smo lahko organizirali se na način, da se praktično vse strukture v državi mobilizirajo zato, da obvladamo epidemijo. To je ključna ugotovitev. In seveda smo potem videli, da je epidemija še vedno rastla, imeli smo več problemov, tudi vse več hospitalizacij, tudi mrtve in tako dalje, potem je pa prišlo do vrha te epidemije in tisti, ki smo spremljali tudi z modeliranjem, smo približno tudi predvideli kdaj in tam pri 1200, 1220, mislim, da smo začeli počasi iti v situacijo, ko smo imeli vse manj novih primerov na dan. Začelo nam je padati število postelj potrebnih, začelo je padati število intenzivnih postelj. Videli smo tudi, da je vse manj bilo vsak dan novih. Videli smo tudi, da je indeks, to se pravi delež novoodkritih na kumulativo prejšnjega dne padel pod štiri in to so bili vsi znaki že, ki so nam dokazovali, da se nam epidemija umirja. Mi smo na nacionalnem inštitutu dva do tri tedne, zdaj ne vem točno natančno kdaj imeli okroglo mizo, kjer je bila tudi sekretarka prisotna, kjer smo vsi strokovnjaki nacionalnega inštituta več ali manj tisti, ki smo se s tem ukvarjali, zastavili stvari po dveh plateh, ker vedno se gleda nacionalni inštitut kot epidemiologijo in smo jo nastavili tudi po plati socialne medicine, to se pravi družbenega odgovora na to epidemijo. Torej, mi smo že takrat ugotavljali, da epidemija taka kot je, ima tudi stranske posledice, ne samo pozitivne. Saj veste, ustavili so se nam pregledi, šola se je zaprla in tako naprej in smo že takrat, to se pravi tri tedne tako rekoč pred začetkom tega sklepa Vlade že razmišljali in tudi povedali na različnih sestankih, da bo treba počasi epidemijo ukinit. Kdaj smo pa prišli, ko smo pa prišli do točke, ko smo ugotovili, da lahko z obstoječo mrežo zdravstvenega sistema obvladujemo število obolelih in število okuženih in ko smo prišli do točke, ko smo ugotovili, da ne potrebujemo več pomoči ostalih, kot je Civilna zaščita in podobno, je nastopil čas, ko smo pač tudi na nekih predhodnih sestankih predlagali, da se razmišlja o ukinitvi epidemije. Status, bom rekel administrativni ukinitvi epidemije. Torej, točke oziroma ko ni več potrebno, da se vsa struktura družbena okrog tega vrti in da se začne sproščati. Takrat v tistem trenutku se je tudi postavilo temeljno vprašanje kako sproščati in na kakšen način sproščati. Predvsem zato, ker smo še vedno vedeli, da je virus noter in da imamo še vedno problem, da lahko se razširi. In moram reči, da od takrat naprej smo imeli izredno veliko komentarjev, bom rekel takih in drugačnih, ker je vsak hotel se prvi sprostiti, od fitnes klubov, do telovadnic in tako naprej. Mi smo mogli zelo, zelo dosledno spremljati to zadevo in počasi sproščati, seveda tiste stvari, ki so bile nujne za življenje, kot je elektiva v zdravstvu, to se pravi, da so ljudje spet prišli lahko do svojega diabetologa, kardiologa in tako naprej in do vsega tega, kar smo potem tudi začeli sproščati v šolah in tako naprej. Moram reči, da pri tem kot smo imeli takrat, ko smo zapirali stvari zelo velik odpor, smo imeli tudi tako velik odpor pri odpiranju. In še bolj pri razumevanju raznoraznih zaščitnih elementov. Mi smo imeli seveda zelo velik problem tudi zato, ker smo hoteli, da se ljudje bolj zaščitijo, ker pri sproščanju smo imeli večje tveganje z okužbo kakor takrat, ko smo imeli zaprto družbo, ko smo imeli celo na občine, občine zaprte in se je mobilnost spustila celo za 50 in še več procentov. Torej, ko je nastopilo to, smo pač pričakovali, da bo prišlo tudi do odločitve Vlade, ki pa je v resnici na ljubo dejansko politična odločitev in ni strokovna odločitev in je tudi do te odločitve prišlo, takrat kot veste ta datum in včerajšnji dan je pravzaprav zaključek administrativne epidemije v slovenskem prostoru. Tako da mi seveda ne sedimo križem rok in se pripravljamo tudi za ta efekt sproščanja, hkrati pa se že pripravljamo tudi za eventualni drugi val. Naj pripomnim to sledečo zadevo, ki je zelo pomembna. Imel sem razgovor s kolegom iz Črne gore, ki ima šesto pa še nekaj tisoč prebivalcev in imajo 59 epidemiologov. 59. Slovenija jih ima 27. Rad bi vam povedal, da je bila Slovenija ob začetku epidemije izredno slabo opremljena z epidemiološko službo in da je ta epidemiološka služba dala vse napore. Kolegi so delali tudi po 24 ur, vendar več kot toliko nismo mogli naredit, zato je bila tudi razglasitev epidemije nujna. V tem trenutku skušamo s hitrimi potezami dodatno dobiti kadre znotraj sistema in se na ta način pripravljamo na drugi val, da bi ga bolj učinkovito obvladali. Ali bo drugi val prišel ali ne bo, to je zdaj lahko vprašanje, lahko je odgovor da, je pa manj verjetno odgovor ne. Torej, glede na situacijo kakršna je trenutno v svetu, gledate recimo Južna Amerika in tako naprej, izredno slabo, Združene države izredno slabo, tudi v nekaterih državah Evrope slabo, zato imamo – zdaj mi pa se odpiramo tudi na mejah, kajti moramo se odpirati na mejah, saj smo majhna ekonomija. Zelo težko bomo preživeli samo znotraj države. Torej je tudi tukaj izredno pomembno kako se odpiramo navzven, kakšna je kontrola na mejah in tako naprej in dobimo tudi dostikrat kakšne lekcije, da preveč zapiramo ali odpiramo meje. Torej ena ključnih nalog v tem, kot ste že rekli po tej epidemiji, je kontrola na mejah in imeti zelo dober način, da nam ne pridejo noter pozitivni ljudje. Če pa že pridejo, da gredo pa preko karantene in da jim tam lovimo in jih izoliramo in tako naprej. Torej naloge, ki jih imamo pred sabo, so, bi rekel – mogoče bi rekel tako; zdaj ko gledam nazaj, je bilo lažje zapreti državo kot jo pa odpret. In je v tem trenutku se mi trudimo na vse načine, da bi vzpostavili popolno delovanje zdravstvenega sistema, ker boste verjetno me povabili čez kakšen mesec ali več glede čakalnih dob in podobnih problemov, kar se nam lahko zapleta in zato, ravno zaradi tega, ker so vse te stvari tako povezane, je bilo prav, da smo v trenutku, ko je se pokazala varianta, da sprostimo epidemijo, da jo ustavimo in da se vrnemo nazaj na relativno normalno življenjsko, bom rekel delo, da to čim prej naredimo, tudi iz razloga, ker na ta način tudi zmanjšujemo minus v bruto nacionalnem dohodku. Gre za to, da je treba pogledati zadevo celostno in mi kot javno zdravstveni zavod in kot socialna medicina javno zdravje mi ne gledamo samo bolezni. Mi gledamo tudi dobrobit ljudi, njihovo, bom rekel, neenakost in neenakost v času epidemije je bila velika in skušamo to enakost dostopa do zdravstva zmanjšati in v tem kontekstu je tudi, bom rekel, sprejem odločitve, da se ta epidemija konča na pravem mestu ob pravem času in je samo v dobro te države. Da je temu tako je tudi, podatki jasno govorijo, mi imamo sedaj že četrti dan negativo v, koliko sem izračunal, da v zadnjem mesecu nismo imeli 12 ali 13 negativnih, to se pravi, brez pozitivnih oseb in tam, ne vem koliko, osem ali devet, po eno. Torej, dejansko obvladujemo situacijo. Smo v dobri koži. Smo ena najboljših držav, ne samo v Evropi, tudi v svetu. To ni nastalo samo po sebi. Je nastalo z velikim odrekanjem vsega prebivalstva Slovenije in tudi posameznih strokovnih krogov, predvsem tukaj mislim zdravstva, ki je moralo v prvi bojni liniji pač delati z najbolj občutljivimi ljudmi. Jaz upam, da sem vam sedaj odgovoril na tisto, kar ste me vprašali. Mi seveda tudi redno spremljamo s temi modelarji, vsak ima pač svoj pristop, kar je dobro. In trenutno nam tudi na modelarskem področju kaže dobro. Vendar vam pa povem, če bi se R, ki je sedaj tam 0,35, šel na 1 ali več, imamo lahko zelo zelo hude zadeve. In seveda se nič ne domišljam, da nam morda pri hudi epidemiji, ki bi šla spet ponovno notri, da ne bi zaprosili države za ponovno, bom rekel, karanteno, če lahko temu rečem, cele države. Vendar sedaj v tem trenutku se pripravljamo predvsem, da bomo zapirali posamezne inštitucije. Recimo, če bomo imeli v neki šoli večje število okuženih in bomo presodili, da je potrebno, bomo tisto šolo tudi zaprli in, bom rekel, učence dali v karanteno, tisti, ki bodo relativno zdravi. Tisti, ki bodo bolni bodo šli na zdravljenje. Isto se bo zgodilo tudi s kakšnim podjetjem. In razmišljamo tudi o tem, da preden zapremo državo zapremo tudi kakšno občino ali manjšo skupnost ali upravno enoto karkoli. Torej, v tem trenutku spremljamo situacijo. Trenutno je še vedno dobra. V primerjavi s sosedi odlična. In tudi moram reči, z bilateralnimi odnosi s Hrvaško smo dogovorili nek princip izmenjave ljudi na meji in tako naprej. To pa smo naredili zato, ker je epidemiološko sta obe državi približno dosti blizu in računamo, da ne bi bila trenutno velika težava pri izmenjavi ljudi. Ampak lahko se nam pa tudi zgodi, da bo prišlo v turistični sezoni tudi do kakšnega vdora virusa ali na Hrvaško ali Slovenijo. In takrat bomo morali pač ukrepati. Kako bomo ukrepali bo pa odvisno od stanja, situacije in trenutnega stanja in razpoloženja. Še eno stvar bi vam rad povedal. Poleg številke, bom rekel, epidemiologov, ki je, bom rekel, izredno skromna, imamo tudi zelo skromno število ekip, ki so sposobne intenzivne terapije v slovenskem prostoru. Zato tudi če imam še toliko respiratorjev, je velik problem kdo bo te respiratorje tudi upravljal in to na način, ki bo pač evropski medicini primeren. In to ni veliko, številka se giblje nekaj čez sto. Torej imamo tudi kapacitete majhne, zato tudi te bom rekel strokovne kapacitete in posteljne kapacitete majhne, zato moramo biti zelo pozorni in pravi čas ukrepat, da se nam ne razširi preko meja, ko mi ne bomo mogli več obvladovati situacije, zato je seveda pomislek Lejkotove in ostalih, ki so pač dajali svoje mnenje, utemeljen, ker so vse klinične zdravnice in jih je seveda strah, ker imamo mi malo postelj, ker imamo majhne kapacitete in se zelo hitro lahko zapolnijo in to je tisto, kar moramo pri vsem tem načrtovanju v naprej imeti na mizi in razmišljati o tem kako bomo te stvari peljali. In predvsem zelo izkoristiti ta čas v katerem smo zdaj, ko je nekako zatišje, da »porihtamo« stvari in da skušamo čim bolj se pripraviti na ta drugi val, ki ga nekateri načrtujejo za jesen, zimo. Seveda pa je še to treba povedati, da problem pri temu virusu je sledeč, da nimamo ne cepiva, ne pravega zdravila in da je iz tega vidika zelo velik problem kako obvladovati, ker nimamo teh glavnih orožij. Edino orožje, ki nam je, je pravzaprav izolacija, karantena, hospitalizacija in permanentna kontrola in sprejemanje zelo hitrih in striktnih ukrepov. In še ena zadeva je problematična, to je to, kar se dogaja danes, bomo videli šele čez trinajst dni, tako da je ta zamik tudi zelo pomemben. Tako, jaz sem vam skušal na hitro pa upam, da sem tudi predlagateljici odgovoril zakaj se epidemija začasno pač ustavlja in sem ji tudi verjetno odgovoril kdaj se bo ponovno odprla, če bo potrebno. To je tako.

Hvala lepa.

Hvala lepa.

Zdaj pa dajem besedo predsednici Zdravniške zbornice Slovenije, dr. Zdenki Čebašek Travnik.

Izvolite.