Lepo pozdravljeni, vse članice in člani odbora, vabljene ter ostale prisotne lepo pozdravljam.

Pričenjam 19. nujno sejo Odbora za kulturo.

Obveščam vas, da so zadržani in se seje ne morejo udeležiti naslednji člani in članice odbora: Felice Žiža. Na seji kot nadomestni člani in članice odbora so pooblastili, sodelujejo: Marijan Pojbič nadomešča Bojana Podkrajška, Nataša Sukič nadomešča Violeto Tomić, Aleksander Reberšek nadomešča Tadejo Šuštar in Mojca Žnidarič nadomešča Branislava Rajića.

S sklicem seje ste prejeli naslednji vrstni red seje odbora. 1. točka: problematika Bežigrajskega stadiona v luči zaščite Plečnikove kulturne in umetnostne dediščine. Ker v poslovniškem roku nisem prejel predlogov v zvezi z dnevnim redom, je določen takšen dnevni red seje, kot je bil predlagan s sklicem.

Prehajamo na 1. TOČKO DNEVNEGA REDA. Na spletni strani Državnega zbora je s sklicem objavljeno naslednje gradivo: Zahteva Poslanske skupine Levica za sklic nujne seje odbora za dne 15. 5. 2020.

Kot je razvidno iz sklica, so bili na sejo k 1. točki dnevnega reda povabljeni številni strokovnjaki in poznavalci Plečnikovega dela kot tudi strokovnjaki za varovanje kulturne dediščine in predstavniki zainteresirane javnosti, zato ne bi poimensko bral seznama vabljenih.

So pa bili dodatno vabljeni še: dr. Milček Komel, SAZU, dr. Damjan Prelovšek, Mestna občina Ljubljana, Oddelek za urejanje prostora, Miran Gajšek, vodja oddelka, Olimpijski komite Slovenije, Janez Kromar, vršilec dolžnosti, direktor Zavoda za varstvo kulturne dediščine Slovenije, dr. Robert Peskar, generalni konservator, in dr. Sonja Ifko, direktorica Slovensko-nacionalnega združenja za spomenike in spomeniška območja.

Besedo dajem predlagateljem zahteve za sklic seje, predstavnici Poslanske skupine Levica Nataši Sukič.

Najlepša hvala za besedo, predsedujoči.

Lep pozdrav poslankam in poslancem in vsem vabljenim.

Pa bom začela uvodoma z zanimivo primerjavo z Albanijo. S tem, kar se je pred petimi dnevi zgodilo v Tirani. Tako kot Plečnikov stadion je bilo tudi Narodno gledališče v Tirani uvrščeno na seznam Europe Nostre med sedem najbolj ogroženih kulturnih spomenikov nacionalnega pomena v Evropi. Albanske oblasti so se seveda na žalost odločile katastrofalno. V škodo lastne kulture, lastnega naroda in lastne kulturne dediščine. 17. maja, torej pred natanko petimi dnevi, so na zgodnje nedeljsko jutro, ob 4.30 zjutraj začeli rušiti historično stavbo Narodnega gledališča v središču Tirane. Pred tem je policija obkolila stavbo in razgnala protestnike, ki so s svojimi telesi ta kulturni spomenik prvega ranga, kulturni spomenik nacionalnega pomena, seveda varovali z lastnimi telesi. Tam so bili aktivisti, umetniki, novinarji, zainteresirani državljani, kulturniki. Mnoge so aretirali in tako odprli dostop rušilnim strojem.

Notranji minister je protestnike označil za tiste, ki ne marajo razvoja. Pomagalo ni niti posredovanje delegacije Evropske unije v Albaniji niti pozivi evropske komisarke za kulturo Mariye Gabriel niti pozivi tujih ambasad. Nič. Režiser Edmond Budina je izjavil, citiram: »To ni le dekonstrukcija ustanove, to je inštalacija diktature.« Konec citata.

Europa Nostra je Albanijo pozvala ne le k zaščiti dediščine, ampak tudi zaščiti demokracije in zaščiti vladavine prava. Vzporednica med Tirano in Ljubljano je boleče očitna. V Tirani se je zrušila historična gledališka stavba, uradno eden najbolj ogroženih kulturnih objektov, objektov kulturne dediščine v Evropi iz 30. let prejšnjega stoletja. Skoraj v istem času, med obema vojnama, je bil zasnovan tudi Plečnikov stadion v Ljubljani. Tudi ljubljanski spomenik je bil lansko leto uradno uvrščen med sedem najbolj ogroženih spomenikov kulturne dediščine v Evropi. V Tirani bodo namesto historične arhitekture, ki so jo žal že porušili, postavili dosti manjše gledališče od izvirnega, okrog njega pa pozidali megalomanski multifunkcijski kompleks v nebo štrlečih betonskih stolpnic, ki jih bo gradilo kdo drug kot zasebno podjetje.

Enako grozi ljubljanskemu spomeniku. Stadion je praktično skorajda že porušen, saj se pravzaprav seseda sam vase, ker nihče, nihče ne poskrbi za to, da bi ga vzdrževal, kaj šele, da bi ga obnovil. In seveda na tem mestu bodo zrasli megalomanski nebotičniki, večnamenski poslovni in gostinski objekti in tako naprej, ki jih bo gradilo prav tako zasebno podjetje.

Primerjava je še na eni ravni, in sicer kupoprodajni dogovor je bil v obeh primerih, tako v albanskem kot tudi v slovenskem, enak. Država je kulturni spomenik prepustila občini in zasebnim investitorjem s prevelikimi apetiti.

Kaj želim s to primerjavo pravzaprav povedati? Povedati želim, da ko gre za spomenike takšnega pomena, kot je Plečnikov stadion, jih ni kar tako za dajati v roke zasebnikom, kjer je pač vojn po denarju tisti, ki zmaga, ki ne pozna meja, ki ne pozna niti zakonov niti etike niti morale. In kapitala pravzaprav v resnici ne zanima kulturna dediščina. Želim opozoriti na nevarnost, ki je pravzaprav tukaj in zdaj, pred vrati. Zakaj pred vrati? Zato, ker je trenutno investitor v fazi pridobivanja gradbenega dovoljenja, ki ga je vložil konec leta 2018, na Ministrstvo za okolje in prostor je oddal to vlogo za integralno gradbeno dovoljenje. Namreč, tega iz leta 2018 dovoljuje uveljavljena nova gradbena zakonodaja, ki združuje dva postopka. In sicer pridobivanje okoljevarstvenega soglasja in gradbenega dovoljenja hkrati. Okoljevarstvenega dovoljenja od ARSO do sedaj še niso pred tem dobili.

Ampak pustimo zdaj to. Jaz bom z uvodoma prebrala odprto pismo, ki ga je Fakulteta za arhitekturo Univerze v Ljubljani včeraj, 21. maja, naslovila na Ministrstvo za kulturo in na Ministrstvo za okolje in prostor s prošnjo, da oba ministra oziroma obe ministrstvi storita vse, da preprečita nadaljevanje projekta Bežigrajski športni park, saj po njihovem strokovnem mnenju ta projekt nedopustno posega v Plečnikov stadion, ki predstavlja ključni sestavni del slovenske kulturne, arhitekturne in urbanistične dediščine.

Takole so zapisali, citiram: »Na vas se obračamo s prošnjo, da storite vse, kar je v vaši moči, da v okviru svojih pristojnosti preprečite nadaljevanje projekta Bežigrajski športni park, saj po našem strokovnem mnenju nedopustno posega v Plečnikov stadion, ki predstavlja ključni sestavni del slovenske kulturne, arhitekturne in urbanistične dediščine.

Menimo, da večkrat izdana kulturnovarstvena soglasja s strani ZVKDS niso skladna z odlokom o razglasitvi del arhitekta Jožeta Plečnika v Ljubljani za kulturne spomenike državnega pomena, niti z aktualno doktrino varovanja kulturne dediščine in mednarodnimi konvencijami, katerih podpisnica je tudi Slovenija. Med slednjimi naj izpostavimo konvencijo o varstvu evropskega arhitektonskega bogastva in okvirno konvencijo Sveta Evrope o vrednosti kulturne dediščine za družbo.

Plečnikov stadion je bil leta 2009 razglašen za spomenik državnega pomena. Obstoječi prostorski akt (OPPN) ni skladen z določili omenjenega odloka in prav zaradi tega je spomenik danes ogrožen.

Projekt BŠP predvideva nesorazmerne obremenitve okolja in prostora in ni zasnovan trajnostno, kar se kaže predvsem v nesorazmernem deležu novogradnje glede na površino območja spomenika. Zasnovan je bil pred več kot desetimi leti, v času pred veliko gospodarsko krizo in pred mednarodno sprejetimi cilji trajnostnega razvoja 2030, ki jim je zavezana tudi Slovenija. Projekt je tudi programsko nedorečen, nejasna je dostopnost spomenika javnosti. Njegova realizacija je v trenutnih gospodarskih razmerah negotova. Obstaja velika nevarnost, da bo to samo še eden v vrsti nerealiziranih projektov v Ljubljani (kompleks Tobačne tovarne, Športni park Stožice, novi Kolizej in drugi).

Menimo, da se v danih razmerah investitor zaveda ekonomske nevzdržnosti obstoječega predimenzioniranega projekta. Ustrezna konservatorska prenova avtentičnih elementov Plečnikovega stadiona znaša zgolj desetino predvidene investicije. Po našem mnenju bi bilo osredotočenje na konservatorsko prenovo prava pot, da se začne reševati nastala situacija in predvsem obvaruje spomenik. Investitorju pa bi bilo treba omogočiti, da čim prej pridobi arhitekturni in urbanistični projekt BŠP, ki ga bo lahko realiziral in bo v skladu s sodobnimi načeli trajnostnega razvoja in varovanja dediščine.

Glede na navedeno, spoštovana gospoda ministra, od vaju pričakujemo preklic najnovejšega kulturnovarstvenega soglasja in zaustavitev postopka izdaje gradbenega dovoljenja za projekt BŠP. Pričakujemo tudi, da bosta odprla možnost za to, da se za dano lokacijo pripravi alternativni projekt, ki bo upošteval sodobni, trajnostno usmerjeni razvoj in resnično obnovo spomenika državnega pomena.

Predlagamo, da se oblikuje mednarodna skupina strokovnjakov, ki bo v sodelovanju z domačimi strokovnjaki pregledala konservatorska izhodišča projekta in svetovala pri snovanju ustreznejše rešitve projekta Bežigrajskega športnega parka. Strokovnjaki, ki delujemo v okviru Fakultete za arhitekturo, smo pri tem pripravljeni aktivno sodelovati.«

Pismo je podpisal izredni profesor dr. Matej Blenkuš, sopodpisalo pa ga je še 14 akademikov, prav tako profesorjev, strokovnjakov, ki se ukvarjajo točno z vprašanji arhitekture in kulturne dediščine.

Če sedaj nadaljujem, torej, če ponovimo. Torej, ne glede na to, da je mednarodna mreža organizacij za zaščito kulturne dediščine Europa Nostra lani Plečnikov stadion uvrstila na seznam sedmih primerov najbolj ogrožene evropske kulturne dediščine, je v Sloveniji žal tako, da Plečnikov stadion, torej svetovno priznana in mednarodno varovana kulturna dediščina pospešeno propada dobesedno pred našimi očmi. Kulturni spomenik najvišje kategorije ni vzdrževan in vse do danes zaman čaka na obnovo.

Medtem ko spomenik propada, se inšpektorat in Ministrstvo za kulturo že več kot deset let sprenevedata glede njegove obnove, a ne le to. Zaradi pohlepa denarnih mogotcev in zasebnih finančnih interesov investitorjev, ki v kulturnem spomeniku ne vidijo neprecenljive dediščine, pač pa zgolj visoko dobičkonosno tržno nišo, ter zaradi sramotnega pomanjkanja politične volje odločevalcev temu spomeniku državnega pomena slovenske in evropske kulturne dediščine oziroma zapuščine po obstoječih načrtih pozidave grozi popolno izničenje, uničenje, razvrednotenje.

V Levici že leta opozarjamo na mestni ravni in tudi sicer, da je skrajni čas, da se kulturni spomenik urgentno zaščiti pred vsemi uničujočimi posegi, kar prepreči njegova barbarska devastacija. Še zlasti opozarjamo, da je vitalnega pomena sprejetje načrta za zaščito, obnovo in razvoj Plečnikove zapuščine.

Kot sem povedala, trenutno je investitor v fazi pridobivanja gradbenega dovoljenja, zato je seveda skrajni čas, da odreagiramo primerno in da te namene zaustavimo oziroma da zaščitimo naš spomenik. Zavedati se je treba, da je Plečnik v vsem svojem bogatem opusu zgradil en sam stadion, in to je Plečnikov stadion. Če bo Plečnikov stadion tisti, ki bo padel, bo padel njegov edini stadion, ki ga je veliki arhitekt pustil za sabo. Jaz sicer ne dvomim, da boste na Ministrstvu, da bosta oba ministra prepoznala pomen Plečnikovega stadiona in popravila napake, ki so bile storjene v preteklosti. Ne dvomim v vas, poslanke in poslanci, da boste, da bomo vsi skupaj zaščitili naše skupno javno dobro, našo skupno zapuščino velikega arhitekta.

Zato bom sedaj, da čim prej predamo besedo strokovnjakom in civilnodružbenikom in ostalim vabljenim, zaključila samo z navedbo treh predlogov sklepov, ki jih v Poslanski skupini Levica predlagamo. In sicer, prvi: Odbor za kulturo poziva Vlado Republike Slovenije in Ministrstvo za kulturo, naj se izvede odkup kulturnega spomenika Plečnikov stadion, enota Ljubljana, stadion za Bežigradom EŠD393, ali izvede zamenjavo in postane 100-odstotni lastnik kulturnega spomenika državnega pomena.

Drugi predlog sklepa: Odbor za kulturo poziva Vlado Republike Slovenije in Ministrstvo za kulturo, da zaščiti kulturni spomenik Plečnikov stadion v integralnem smislu, omogoči revitalizacijo objekta in njegovo skupnostno uporabo v javno korist in v javno dobro.

In tretji predlog sklepa: Odbor za kulturo poziva Vlado Republike Slovenije in Ministrstvo za kulturo naj se izvede obnova in zaščita spomenika Plečnikov stadion v celoti z upoštevanjem sodobnih standardov varovanja in zaščite spomenikov. Spomenik se mora ohraniti kot kulturno-zgodovinska celota in kakor je predpisano v Odloku o razglasitvi del arhitekta Jožeta Plečnika v Ljubljani za kulturne spomenike državnega pomena.

Hvala zaenkrat za besedo.

Hvala.

Preden nadaljujemo imamo še eno pooblastilo, kolega Soniboja Knežaka ozirom Soniboj Knežak nadomešča Sama Bevka.

Sedaj pa dajem besedo predstavnici Ministrstva za kulturo, državni sekretarki gospe Ignaciji Fridl Jarc.

Izvolite.

Spoštovane, spoštovani, lepo pozdravljeni v imenu Ministrstva za kulturo.

Ministrstvo za kulturo pozdravlja tovrstne seje, tako rekoč na ta način nam je omogočeno, da lahko v strokovni in širši javnosti jasno izrazimo naša stališča. Da pa je dejstvo, da je se očitno na področju kulture nabralo kar precej perečih problemov v preteklosti, govori to, da smo imeli v 60 dneh, odkar smo prevzeli vodenje Ministrstva za kulturo, že tri seje, izredne seje Odbora za kulturo. Še enkrat bi rada poudarila, da so te seje dobrodošle, tudi zato, ker se na njih razjasni in pokaže pravzaprav, kako so tekli postopki, in takoj bi na tem mestu poudarila, da moramo govoriti s pravimi dejstvi in da dejstvo, da je država tista, ki je prepustila objekt Plečnikova stadiona privatnikom, žal ne drži.

Prav tako bi rada poudarila, da je, se zavedamo, da je Plečnikov stadion izredno pereč problem, ki smo ga zatekli na Ministrstvo za kulturo v sedanji sestavi, in prav zato smo pred prejetjem slehernega apela s strani strokovne javnosti, kakor tudi pred sklicem te izredne seje nemudoma podvzeli določene postopke za proučitev različnih možnosti rešitve Plečnikovega stadiona.

Da gre resnično za zatečeno stanje, govori dejstvo, da je prav leta 2005, kmalu po nastopu svoje funkcije, sedanji minister, dr. Vasko Simoniti, ki je takrat nastopil funkcijo ministra za kulturo, prvič, razglasil, bil tisti, ki je razglasil Plečnikov stadion kot začasno, ker to ni bilo možno takoj, za kulturni spomenik državnega pomena.

Torej, to so dejstva, ki naj bodo izhodišča pri tej debati in ki jasno kažejo na naš interes Ministrstva za kulturo, da želimo in si bomo prizadevali, da Plečnikov stadion ostane čim bolj verodostojna podoba izvirnega Plečnikovega stadiona, da se torej ohrani njegova prvotna integriteta in da si prizadevamo tudi oziroma bi si prizadevali radi tudi za to, da je namenjen širši javnosti. Žal pa je to, lahko rečem, naša želja, namreč Ministrstvo za kulturo v tem trenutku pravzaprav ni pravi naslovnik problemov, s katerimi se na nas obračate, v tem smislu, če lahko pojasnim, brez pripomb prosim, z vidika tega, da so namreč, da je Plečnikov stadion v lasti treh drugih subjektov, kot veste, gospodarskega subjekta in Mestne občine Ljubljana in Olimpijskega komiteja Slovenije. Zato to sejo razumemo predvsem kot apel na te lastnike, kot prošnjo tem lastnikom, da se začnemo pogovarjati o rešitvi Plečnikovega stadiona, da vzpostavimo dialog in da seveda absolutno stopimo drug drugemu bližje v prizadevanjih, da Plečnikov stadion ohrani svojo podobo.

To je izhodiščno stališče Ministrstva za kulturo, celotni historiat kakor tudi druge podrobnosti pa bi predstavila naša strokovna služba, in sicer vršilka dolžnosti direktorice Direktorata za kulturno dediščine dr. Jelka Pirkovič, ki bi ji želela predati besedo.

Hvala lepa.

Hvala lepa za besedo.

Kot strokovnjakinja na področju kulturne dediščine, s katero, ki se ukvarjam s tem pravzaprav že vse svoje življenje, imam tudi nekaj zgodovinskega spomina in vem, da so se prizadevanja za Plečnikov stadion začela že pred 12 leti in več, in sicer mogoče je zanimiv podatek, da takrat, ko se je stadion pravzaprav zaprl in ni bilo več športnih prireditev na njem, kar je na nek način tudi povzročilo začetek degradacije, je bil hkrati sprožen postopek za denacionalizacijo. Ne vem, mogoče ste že vsi na to nekako pozabili, ampak gre za, je šlo za zemljišče, ki je bilo nekdaj, v času Plečnika seveda, v lasti Križevniškega reda, in na to zahtevo za denacionalizacijo očitno, ampak mislim, da takrat tega ministrstvo ni vodilo, ker še ni bil to kulturni spomenik, je bilo, je bila ta zahteva zavrnjena, tako da je bila vrnitev v naravi seveda preprečena. In takrat je ostalo, da je glavni lastnik tega zemljišča, ki je bil prej splošno ljudsko premoženje seveda, definitivno postala Mestna občina Ljubljana, v manjšem delu pa Olimpijski komite kot naslednik, verjetno, nekih športnih organizacij, ki so upravljale s tem prostorom.

Takrat se je že videlo, seveda, da je zaradi opustitve rabe in tudi zaradi vseh drugih okoliščin zadeva precej vprašljiva, kako se bo stadion lahko ohranjal. In kot rečeno, 2005 mislim, da je bilo to že januarja ali februarja, je Ministrstvo za kulturo izdalo odlok o začasni razglasitvi z namenom, da se ta stadion skupaj z ostalimi Plečnikovimi deli v Ljubljani razglasi za spomenik državnega pomena.

Morate vedeti še nekaj. Da je v primeru drugih Plečnikovih del v Ljubljani, vsaj deloma so bila ta dela pokrita s starejšimi odloki o razglasitvi in smo jih mi zmerom šteli, kot da imajo status kulturnega spomenika lokalnega pomena. Medtem ko je bil stadion zunaj tega ožjega mestnega območja, pravzaprav varovan samo skozi prostorske akte občine. In tukaj je imela občina seveda dvojno moč in dvojno vlogo. Prvič kot večinski lastnik tega zemljišča in drugič kot tisti, ki kreira občinsko prostorsko in urbanistično politiko. In kmalu je seveda prišlo do te ideje, da se zaradi očitno nekih drugih interesov, tako kot je bilo tudi uvodoma rečeno, sklene zasebno-javno partnerstvo z gospodarsko družbo s ciljem, da bi ta prostor seveda aktivirali ne samo za športno dejavnost, ampak še za mnogo več. In tako so se začeli pripravljati različni projekti, se pravi najprej idejni, potem pa na podlagi teh idejnih projektov tudi že prostorski akti, predvsem podrobni prostorski akt Mestne občine Ljubljani, to se pravi izvedbeni OPPN, ki je bil, katerega začetek sega v začetek leta 2009, in že skorajda v enem letu, mislim da v marcu 2010, je bil pa ta akt sprejet. In če pogledamo zdaj primerjavo med tem, kar pravzaprav določa ta akt in kar je zdaj na koncu prišlo kot rezultat vsega tega postopka, da dejansko je v celoti bil izveden prostorski izvedbeni akt. Se pravi, da v tej liniji dejansko zelo težko rečemo, da je s pravnega vidika karkoli bilo narejeno, ne bom rekla narobe, ampak v nasprotju s tem, kar so prejšnje faze kazale.

Res pa je, da je vmes med začetkom priprave prostorskega OPPN-ja in njegovim koncem stopil v veljavo akt o razglasitvi, in tukaj mislim, da je potem tudi nastala največja težava. Da se je ideja oziroma sploh namen, zakaj je bil Plečnikov stadion razglašen za kulturni spomenik državnega pomena, ni odražal v končni verziji OPPN-ja in tudi potem posledično v vseh pogojih in soglasjih Spomeniško-varstvene službe in tudi nenazadnje sedaj na koncu v tem gradbenem projektu, ki je tik pred tem, da dobi zadnje dovoljenje za izvedbo. Jaz se zdaj ne bom spuščala še v vse ostale vidike, tukaj je bilo zelo veliko raznih idej, pa ne samo idej, ampak tudi sodelovanja posameznikov in skupin v teh postopkih. Zdaj če pogledam čisto od daleč, je mogoče civilna iniciativa za Fondove bloke je bila edina, ki je dovolj zgodaj opozarjala na to, da tak način, ki je bil takrat predviden od 2009 naprej, ne vodi do dobrega rezultata. Ampak tudi tam seveda ni bilo mogoče karkoli več doseči kot to, da se je ta vlak, ki se je enkrat začel peljati, nezadržno približuje zadnji postaji.

Samo toliko zaenkrat.

Hvala.

Besedo ima predlagateljica.

Ja, jaz bi zelo na kratko intervenirala kot mogoče odmev na to, kar ste, spoštovana predstavnica Ministrstva za kulturo, rekla. Zdaj po 63. členu Zakona o varovanju kulturne dediščine ima država pravico do razlastitve lastnika, če so spomenik ali njegove zavarovane enote ogrožene in če njihove ohranitve ni mogoče doseči na drug način oziroma če ni mogoče na drug način zagotoviti dostopnosti spomenika v skladu z aktom o razglasitvi. Tako da ne bo držalo, da ima država popolnoma zvezane roke, 63. člen Zakona o varovanju kulturne dediščine.

Zdaj bi vam pa še pač rada navedla, kakšni so kriteriji pri tem. Treba je poudariti recimo, da mednarodna doktrina ohranjanja kulturne dediščine spodbuja uporabo varovane dediščine in prilagajanje le-te novim vsebinam. O tem govori Konvencija o varstvu evropskega arhitekturnega bogastva, da na kulturni dediščini in v njenem vplivnem območju so dopustni samo posegi, ki zagotavljajo varovanje in ohranjanje kulturnih spomenikov tako, da jih ohranimo celovito in v originalni zasnovi. Dopustne so le intervencije, ki pojavnost posamezne stvaritve v prostoru nadgradijo, jo poudarijo, izpostavijo, omogočajo njeno trajnostno rabo, razvoj in ohranjanje spomenika naslednjim generacijam.

Dejstvo je, da je projekt Bežigrajski športni park močno presega najnujnejše posege na spomeniku, ki bi zagotovili njegovo vzdržno delovanje, saj bi bilo več kot 95 % ocenjene naložbe investirane v predvidene novogradnje. Pa da sem še malo bolj nazorna, bom povedala, kako naj bi zgledal pravzaprav, samo moment, da tole najdem, kako naj bi tale novi kompleks pravzaprav bil videti, da si boste lažje predstavljali, pa javnost, ki to zdajle gleda, saj verjamem, da to vsi tu zelo dobro veste, ampak vendarle moram povedati za javnost. Namreč, kaj predvideva ta pobuda projekta Bežigrajski športni park, ki se je izoblikovala leta 2008. Predvideva izgradnjo komercialnega megakompleksa na območju stadiona, in sicer postavitev popolnoma novega obsežnega stadiona, gradnjo 77-metrskega nebotičnika, treh poslovnih objektov na zelenici severno od stadionskega obzidja, tribune z dvoetažnimi VIP ložami, izvedbo pomične strehe nad igriščem, dvorane za športno plezanje, plezalna stena bo visoka za pet podzemnih etaž, fitnes in aerobiko, hotel s 180 sobami, Intercontinental na Bavarskem dvoru jih ima recimo 165, dva hotelska apartmaja s po 355 kvadratnimi metri, vsak s kuhinjo, jedilnico, dve spalnici, kopalnico, knjižnico, manjši kino bo notri, fitnes ter kotiček dobrega počutja s savno in masažnim bazenom, dve recepciji za poslovni in hotelski del stolpnice, zdravstveni center, restavracije s teraso, večnamenske VIP dvorane, plesne dvorane, igralnice za otroke in tako naprej. Gradnja torej naj bi segala pet etaž oziroma 20 metrov v globino, namembnost novega kompleksa pa zajema razpon od prirejanja motociklističnih dirk, nakupovalnega centra, gostinskih lokalov, parkirišč in tako naprej. Kompleks naj bi sprejel 12 tisoč ljudi, sama izvedba pomeni v bistvu kompletno novogradnjo, kjer bi od izvirne Plečnikove arhitekture ostalo borih, ubogih 5 %. In to, spoštovane in spoštovani, je pač alarmantno.

Lahko razumemo, da ima investitor neke določene seveda namene, da ne bo kar tako vstopil v zgodbo, ampak to, da tak spomenik, kot je Plečnikov stadion, ohranimo na ravni 5 %, in da se tam zgodi nekaj popolnoma drugega, oprostite, to pa pač ne gre. In še enkrat opozarjam, 63. člen Zakona o varovanju kulturne dediščine, tukaj ima država pravico do razlastitve in ni se več treba izogibati odgovornosti, ni več časa za to. Zdaj dejansko smo pet minut pred 12, in ker je spoštovani minister Simoniti bil tisti, ki je prepoznal, prav on, Plečnikov stadion tako, kot ga je bilo pravzaprav potrebno prepoznati in bi ga bilo potrebno prepoznati že zdavnaj prej, upam, da bo tudi minister Simoniti tisti, ki bo to zgodbo zaključil na način, da bomo ne samo mi, ampak da bodo tudi naši zanamci še lahko videli Plečnikov stadion takšen, kot si ga je zamislil veliki arhitekt.

Hvala lepa zaenkrat.

Hvala.

Za besedo je prosila še enkrat državna sekretarka, izvolite.

Hvala lepa. Samo kratko repliko.

Še enkrat bi poudarila, da so te seje zelo dobrodošle ravno zato, ker se širša javnost seznani z vsebino, s katero se Ministrstvo za kulturo mora ukvarjati, predvsem pa zato, ker je širša javnost zdaj v tem trenutku slišala, da jo tudi stroka poziva k uveljavitvi 63. člena in možnost razlastitve. Namreč, Ministrstvo za kulturo proučuje vse možnosti, ki so mu tako na pravnih podlagah kot seveda tudi v okviru drugih strokovnih presoj dane, vendarle pa je bila moja uvodna beseda namenjena izhodiščno temu, da se začnemo najprej dialoško pogovarjati z lastniki, ki so bili omenjeni, da se prouči vse možnosti rešitve, zaščite, obnove in seveda tudi čim širše namenske uporabe Plečnikovega stadiona.

Še enkrat pa poudarjam, seveda so pobude, če bodo s strani čim širše javnosti prišle, za nas toliko večje olajšanje, ker predstavljajte si, da bi po nekem takem določenem ukrepu poseglo vodstvo Ministrstva za kulturo v tej sestavi brez podpore širše javnosti, kakšna, kaj bi se zgodilo.

Hvala lepa.

Hvala.

Sedaj boste besedo dobili gostje. Prosim vas, da se zaradi magnetograma predstavite z imenom in priimkom in navedete naziv inštitucije, v imenu katere prihajate. Besedo boste dobivali po vrstnem redu, kot je tudi seznam. Glede na to, da je vabljenih blizu 30 gostov, vas naprošam, da svoje misli strnete 5 minut, prosim, da se tudi prvi od začetka tega držite, ker ponavadi se na sejah dogaja, da prvih nekaj gostov to krši, potem pa je nepošteno do vseh tistih, ki dobijo besedo kasneje. Tako da še vas enkrat prosim, da zaključite svoje misli v obliki petih minut.

Prva dobi besedo gospa Karmen Stariha.