Lepo pozdravljeni vsi prisotni! Pozdravljeni, ministrski kandidat, gospod Zvone Černač!
Obveščam vas, da sem do začetka seje prejel eno pooblastilo, in sicer gospod Robert Polnar nadomešča gospoda Ivana Hrška iz Poslanske skupine Desus.
Tako sem začel 15. nujno sejo Odbora za zadeve Evropske unije. Besedo pa zdaj predajam predsedniku Odbora za gospodarstvo, gospodu Gregorju Periču, s katerim sva se dogovorila, da bo vodil današnjo skupno sejo. Izvolite, gospod Perič.
Hvala lepa.
Tudi z moje strani lep pozdrav vsem, kolegice in kolegi, zlasti kandidatu za ministra, gospodu Černaču!
Začenjam 19. nujno sejo Odbora za gospodarstvo.
Opravičil nisem prejel, imamo pa dve pooblastili, in sicer iz Poslanske skupine NSi poslanec Blaž Pavlin nadomešča poslanca Jerneja Vrtovca in iz Poslanske skupine SDS poslanec Boris Doblekar nadomešča poslanko Suzano Lep Šimenko.
S sklicem seje ste prejeli dnevni red seje obeh odborov. Ker v poslovniškem roku s kolegom predsednikom nisva prejela predlogov za spremembo dnevnega reda, je ta določen, kot je bil predlagan s sklicem seje.
Prehajamo na edino točko dnevnega reda - PREDSTAVITEV ZVONKA ČERNAČA, KANDIDATA ZA MINISTRA BREZ RESORJA, PRISTOJNEGA ZA RAZVOJ IN EVROPSKO KOHEZIJSKO POLITIKO. Še kratko pojasnilo, in sicer predsednik vlade Janez Janša je predsedniku Državnega zbora Igorju Zorčiču 6. marca letos na podlagi prvega odstavka 112. člena Ustave Republike Slovenije in 229. člena Poslovnika Državnega zbora predlagal listo kandidatov za ministre Vlade Republike Slovenije. Predsednik Državnega zbora je Odboru za gospodarstvo in Odboru za zadeve Evropske unije poslal predlog predsednika vlade, da Državni zbor za ministra brez resorja, pristojnega za razvoj in evropsko kohezijsko politiko, imenuje Zvonka Černača. V skladu s prvim in drugim odstavkom 230. člena Poslovnika Državnega zbora sva s predsednikom Odbora za zadeve Evropske unije sklicala današnjo skupno sejo, na kateri se nam bo predlagani kandidat predstavil ter odgovarjal na vprašanja članic in članov odborov. Odbora bosta po opravljeni predstavitvi v skladu z 231. členom Poslovnika Državnega zbora predsedniku Državnega zbora in predsedniku vlade poslala mnenje o predstavitvi predlaganega kandidata. Na sejo odborov sva vabila Zvonka Černača, kandidata za ministra. Za sejo ste pa kot gradivo prejeli dvoje, in sicer listo kandidatov za ministre Vlade Republike Slovenije z dne 6. 3. 2020, ki je objavljena na spletnih straneh Državnega zbora, in pa gradivo z dne 6. 3. 2020, ki ste ga članice in člani zaradi varstva osebnih podatkov prejeli v varovalni predal v sistemu Udis. Glede poteka seje vas obveščam, da bo najprej na vrsti predstavitev kandidata, nato pa bodo sledila vprašanja članic in članov odborov kandidatu in njegovi odgovori. Gospod Zvonko Černač, zdaj pa dajem vam besedo za vašo predstavitev.
Izvolite.
Zvonko ČernačSpoštovana predsednika, gospod Peček, gospod Perič, spoštovane poslanke, spoštovani poslanci, vsi ostali prisotni. Lep pozdrav vsem.
Dovolite mi, da na začetku, preden preidem na predstavitev vsebinskih izhodišč oziroma prioritet na področju dela SVRK, nekaj besed namenim osebni predstavitvi. Pred 33 leti sem zaključil šolanje na Pravni fakulteti v Ljubljani in po pridobitvi diplome sem se zaposlil na sindikatih v Ljubljani, kjer sem delal dobra 3 leta, tudi opravil pripravništvo. Potem sem po prvih demokratičnih volitvah kot član izvršnega sveta Občine Postojna vodil področje upravnih notranjih zadev tudi približno 3 leta in nadaljeval sem potem pot v gospodarstvu, 2 leti sem bil pomočnik direktorja Postojnske jame, potem pa sem pred 25 leti, ko je vlada oziroma Državni zbor Kobilarno Lipico preoblikoval v javni zavod, dobro leto dni bil prvi direktor oziroma vršilec dolžnosti javnega zavoda Kobilarna Lipica. Po odhodu iz Lipice in do izvolitve v Državni zbor, prvič sem bil izvoljen leta 2004, sem vodil Stanovanjski sklad Občine Postojna. Ko sem ta sklad prevzel, mogoče kot zanimivost, mi je bilo rečeno, da kaj dosti se itak ne da naredit. Morate vedeti, da to je bil manjši sklad, okrog 300 stanovanj, da ni denarja niti za vzdrževanje, kaj šele za kaj drugega. Vseeno smo potem v mojem mandatu zgradili preko 100 neprofitnih stanovanj. V tistem obdobju sem bil med leti 2005 do 2011, torej tudi v času, ko sem že opravljal poslansko funkcijo, tudi nepoklicni podžupan Občine Postojna in zadolžen sem bil poleg stanovanjskega področja tudi za področje komunalne in širše družbene infrastrukture. Poslanec sem bil pred tem mandatom seveda v 3 mandatih, 2004 do 2008, 2008 do 2011 in 2011 do 2014, vmes pa sem dobro leto dni vodil Ministrstvo za infrastrukturo in prostor v času 2. Janševe vlade. Zdaj v času opravljanja poslanske funkcije sem bil član različnih parlamentarnih odborov, vodil sem tudi Komisijo za nadzor obveščevalnih in varnostnih služb, bil sem predsednik v preteklosti ene preiskovalne komisije, član ustavne komisije in v tem mandatu tudi predsednik odbora. V okviru strokovnega sveta Slovenske demokratske stranke pa vodim Odbor za infrastrukturo in prostor, sem poročen, z ženo in tremi otroki živimo v Postojni.
Preden preidem na predstavitev vsebinskih prioritet delovanja Službe za razvoj in evropsko kohezijsko politiko, mi dovolite eno uvodno ugotovitev - po letu in pol tega mandata bom, če boste seveda ocenili, da sem primeren kandidat za ministra - peti minister na SVRK in četrti kandidat, ki se predstavlja pred tema dvema odboroma, gospod Bandelli, gospod Purič, gospa Alenka Bratušek, ki je za skoraj tri mesece začasno prevzela tudi to službo, in zdaj gospa Mlinar. Zakaj to izpostavljam. Razlogi za odstope oziroma zamenjave so bili sicer različni, vseeno pa je pet direktorjev, če se izrazim, recimo, malce v podjetniškem duhu, ali pa tudi ne, konec koncev, bi to službo lahko vodil direktor ali pa predstojnik z drugačnim nazivom, ker gre za službo Vlade, torej, pet predstojnikov v letu in pol ni ravno najboljša popotnica, še posebej upoštevaje sedanje stanje in predvsem izzive, ki nas čakajo za bodočo finančno perspektivo. In če se malo pošalim, še na petek, 13., okrog 13.00 bo padla taka ali drugačna odločitev. Ampak nisem vraževeren in verjamem, da bomo ob vaši podpori uspešno zaključili tako sedanjo finančno perspektivo in še v tem letu pripravili ustrezne podlage za naprej, se pravi, za perspektivo 2021-2027.
Uvodoma želim izpostaviti, da bom pri svojem delu, vsaj v tem letu, pa tudi naprej, seveda, ampak mislim, da bo ključno letošnje leto, zasledoval dva ključna cilja. Prvi je, uspešno zaključiti sedanjo finančno perspektivo in do konca letošnjega leta pripraviti vse podlage za to, da bomo do konca leta 2023, glede na pravilo N+3, lahko počrpali vse, kar je bilo v tej perspektivi oziroma za to perspektivo izpogajano leta 2013. In drugi ključni cilj, pravočasno pripraviti podlage za novo finančno perspektivo za obdobje 2021-2027, zagotoviti enakomerno ali pa enakomernejše črpanje po letih, kot smo bili temu priče tako v tej kot v pretekli finančni perspektivi. Predvsem pa zagotoviti financiranje projektov, ki bodo pripomogli k zmanjševanju razvojnih razlik med posameznimi območji v Republiki Sloveniji. Pri tem je treba izhajati iz realnih podatkov, kajti, kot veste, bomo ne glede na končni zaključek pogajanj deležni bistveno nižjega obsega sredstev v prihodnji finančni perspektivi, za kar niti jaz sam niti nova Vlada ne moremo biti odgovorni, deloma mogoče nosi odgovornost Vlada v odhajanju, deloma pa gre za širši kontekst, pa tudi za dejstvo, da smo v enem delu postali bistveno bolj razviti, kot smo bili v prejšnji finančni perspektivi. Vsebinske odločitve glede tega, ne glede na to, da ta okvir za naslednjih sedem let še ni izpogajan, so po moji oceni v glavnem že padle. Šarčeva Vlada v odstopu je po nepotrebnem v zadnjem obdobju v Bruselj pošiljala napačne signale, ko je bilo nedavno na Portugalskem, kot veste, pod predsedstvom Republike Hrvaške srečanje 17 predsednikov vlad, ki se zavzemajo za večji obseg kohezijskih sredstev oziroma se zavzemajo za to, da se ta sredstva ne bi bistveno znižala, se gospod Šarec tega srečanja ni udeležil. Verjamem, da še obstajajo minimalne možnosti za izboljšanje naših pozicij v okviru nove politične situacije, vendar pa menim, da so te možnosti bistveno manjše, kot bi bile v primeru, če bi bili v tem letu s strani gospoda Šarca priče malo bolj odgovornemu ravnanju. Ampak vseeno gojim zmerni optimizem glede tega. Zakaj? Prvič zato, ker sta bili tako prva kot druga Janševa Vlada pri pogajanjih za naš del bruseljskega kolača uspešni. Nekateri se ne boste spomnili, ampak meni je, ker sem bil takrat poslanec v mandatu prve Janševe Vlade, ostalo živo v spominu, ko je šlo za finančni okvir 2007-2013 in je prihajalo do zelo velikih trenj med Francijo in Veliko Britanijo, predvsem na področju obsega sredstev kmetijske politike, se en del držav, ki recimo temu, ki so neto prejemnice, takrat samoiniciativno odpovedal nekemu deležu sredstev na področju kohezije, šlo je za 10-odstotno znižanje, in tej iniciativi takrat Slovenija pod vodenjem gospoda Janše ni pristopila, ker je bila ocena, da tudi, če se to zgodi, ne bo imelo vpliva na končni izid teh pogajanj. In ocena takrat je bila pravilna, dejansko tudi ni imelo nobenega vpliva na končni izid pogajanj, pač ta samoodpoved. Rezultat vsega tega pa je bil, da je Slovenija uspela ohranit ugodno pozicijo in v letu 2006 je bil izpogajan, kot veste, rekorden finančni okvir za našo državo za obdobje 2007 do 2013. In druga situacija, 2. Janševa vlada je bila takrat že v odhodu, tako kot je sedanja vlada, ko je bil finančni okvir sedanje finančne perspektive 2014 do 2020 potrjen, to se je zgodilo 8. februarja 2013 na Evropskem svetu, in takrat smo v zadnjem trenutku uspeli v zaključni fazi pogajanj pridobiti dodatnih približno 500 milijonov evrov sredstev. Torej ta prvi razlog je ta, zaradi katerega gojim zmerni optimizem, da tudi v primeru naslednje finančne perspektive pod novo vlado obstaja možnost, da se pozicija v določeni meri lahko izboljša, ker kompetence in politična teža novega predsednika vlade v evropskem prostoru je po moji oceni prvi razlog, zaradi katerega lahko ocenjujemo, da se bo končno pogajalsko izhodišče le uspelo izboljšati v naš prid. Drugi razlog, zaradi katerega gojim optimizem, da bom ali pa bomo vsi skupaj tako pri zaključku sedanje finančne perspektive kot pri perspektivi za naprej uspešni, pa tiči v politični moči oziroma, bolje rečeno, v politični kompatibilnosti oziroma kohezivnosti. Na kaj merim? Da ne bo nesporazuma, ne delam si nobenih utvar, da imam jaz osebno neko politično moč, še posebej, ker veste, da sem minister brez listnice, tako da malo za šalo tudi tukaj. Vendar pa je, kot veste, SVRK organ upravljanja in lahko svoja pravila igre do onemoglosti poenostavi, izpili postopke, zagotovi ažurne delovanje na vseh nivojih, pri vseh zaposlenih. Če recimo nek postopek okoljevarstvenega dovoljenja traja leto ali dve, to nič ne pomaga. Če neko ministrstvo objavi razpis in pravila za prijavo zakomplicira, da je potrebno nekaj mesec, da se prijavitelji sploh lahko prijavijo, če se, če je ta razpis oblikovan tako, da je ogromno nejasnosti, če so prakse med posameznimi ministrstvi različne, navodila drugačna in tako naprej, potem učinka ni in ga ne more biti. In na tem polju je seveda bistvena ta politična kompatibilnost ali pa kohezivnost, če želite. Ključna ministra, od katerih bo odvisno, ali bom tudi sam kot minister uspešen, sta minister za okolje in prostor in minister za finance. Oba prihajata iz moje politične skupine, iz Slovenske demokratske stranke. Poleg tega mislim, da je zelo pomembno, da uživam podporo predsednika vlade za ureditev tega področja. Tako da lahko v tem zaključku rečem, da verjetno eden izmed razlogov, zakaj SVRK ni bil tako uspešen v zadnjem obdobju, kot bi lahko bil, mogoče tudi v tem, da te podpore na nivoju sedanjega predsednika vlade mogoče ni bilo tako izrazite in zaradi tega, pa tudi zaradi pomanjkanja časa ni bilo objektivnih pogojev, da bi bili ministri, ki so prej delali na tem področju, v celoti uspešni.
Zdaj, kakšen je moj način dela? Moj način dela je tak, da pri novi zadolžitvi vedno najprej zelo podrobno poskeniram stanje. Sicer na tem področju imamo ogromno poročil, ampak ne glede na to jaz mislim, da vsega ne vemo. Zaradi tega je pač potrebno pogledat, kakšno je dejansko stanje. In v okviru tega ugotovit, kje vse so težave, in seveda izbrat načine za odpravo teh težav. Navado imam tudi, da poslušam, ne vem vsega. Najbolj poslušam tiste, ki vedo več od mene in tiste, ki se na posamezno področje spoznajo in potem sprejmem odločitve in tako bo tudi v tem primeru. In razkoraki med temi fazami bodo zaradi razmer v katerih smo zelo kratki. Stanje, ki ga imam danes na mizi in s katerim ste, spoštovane poslanke in poslanci obeh odborov, pa tudi vsi ostali v tem parlamentu zelo dobro seznanjeni, kot veste, je v grobem poskenirano in to stanje ni dobro, ni dobro, je boljše kot je bilo pred letom dni in pol, je pa precej slabše kot je bilo v primerljivem obdobju prejšnje finančne perspektive 2007-2013. Številke so znane, jaz jih tukaj ne bi ponavljal. Spomnite se, pri tej oceni stanja se v parlamentu nismo delili ne na koalicijo ne na opozicijo. Ko je jeseni 2018 Slovenska demokratske stranka predlagala sklic izredne seje Državnega zbora zaradi slabega črpanja evropskih sredstev so bili skepi sprejeti soglasno, vlada je sprejela akcijski načrt in desetine poslanskih vprašanj je bilo postavljenih na to temo, nekaj sej parlamentarnih odborov sklicanih zaradi slabega črpanja in skrbi za naprej. In tudi v bodoče je prav, da se pri tem vprašanju ne delimo na opozicijo in koalicijo, če bodo stvari slabe še naprej je v našem skupnem interesu, da se na to opozori in da jih izboljšamo, moja naloga pa bo, da storim vse, da se bodo zadeve uredile tako, da bomo počrpali vse iz sedanje perspektive in pravočasno pripravili podlage za novo. Na podlagi vseh informacij, ki sem jih dobil doslej, je moja ocena, lahko da je napačna, ampak se bojim, da je kar realna, da je trenutno potencialno ogroženih okoli 10 % sredstev, ta številka ne pove veliko, 300 milijonov pomeni tudi ne, če pa to številko pretvorimo v kakšno bolj oprijemljivo kategorijo, da si znamo lažje predstavljati kaj to pomeni, to pomeni recimo, če gremo na področje domov za starejše, kjer je bil zadnjih zgrajen pred 12-mi leti, 6000 postelj v domovih za ostarele, več kot polovico tistega kar nam trenutno v tej državi manjka. Ne 6000 postelj in niti ena ne sme in ne bo izgubljena. Počrpati moramo vse, še več, po vzoru prejšnje finančne perspektive moramo pripraviti tako imenovani »overcommitment« tako kot smo to naredili leta 2012 in zagotovit rezervo, ki bo omogočila črpanje sredstev do zadnjega centa. Jaz sem pogledal realizacijo po posameznih ministrstvih za zadnja dva mesec, se pravi za januar in februar letošnjega leta in moram reči, da so te številke zelo zaskrbljujoče. Res je, da gre za začetek leta za prvo obdobje, vendar na področju kohezijske politike, kjer je po proračunu predvidenih 671 milijonov sredstev, je bila do konca februarja realizacija 15,5 milijonov evrov. recimo na Ministrstvu za infrastrukturo od predvidenih preko 100 milijonov sredstev je bil realiziran en milijon, en odstotek. Na ministrstvu za okolje in prostor malenkost boljša situacija od predvidenih 36 milijonov, samo 2,8 milijona. Ampak na splošno gledano slika ni dobra in potrebno bo nemudoma, tako kot sem uvodoma omenil, poskenirati stanje in videti kej so težave in sprejeti ukrepe, da se bodo te težave nemudoma v sodelovanju z ministrstvi odpravile. Če pogledamo koliko je bilo od začetka izvajanja tega operativnega programa in te finančne perspektive v letu 2014 doslej izplačil, veste, da jih je bilo za nekaj manj kot eno milijardo evrov, torej smo v povprečju črpali, seveda ni bilo stanje povprečno je bilo različno v posameznih letih, v prvih letih bistveno nižje kot zdaj v zadnjih letih, ampak v povprečju, če pogledamo, je to 150 milijonov na leto. Torej, mi moramo sredstva počrpati do konca leta 2023, na voljo imamo slaba 4 leta. Kaj to pomeni? Minimalno 500 milijonov evrov na leto. Veste, da to pomeni veliko težavo tako za državni kot za občinske proračune pa tudi za ostale uporabnike, še posebej, upoštevaje dejstvo, da se nam znajo zaradi zadnje pandemije razmerje izredno spremeniti. Tako da je, tista naloga, ki sem jo omenil uvodoma, da se pravočasno pripravijo podlage za naprej in da se omogoči za celotno sedemletno obdobje, za sedemletno obdobje v naprej predvidi približno količino črpanja po letih, nujno potrebno. To nalogo je nujno potrebno opraviti.
Druga stvar, ki je po moji oceni nerealna, je letošnji proračun. Tukaj je predvidenih za milijardo 71 milijonov. Milijardo 71. milijonov evrov povračil iz proračuna Evropske unije. Recimo, če pogledamo kakšno situacijo smo imeli lani. V letu 2019 je bila številka podobno. Predvideno je bilo milijardo 18, realizacije je bila 726 milijonov. Se pravi tristo milijonov je bilo manj lani realizirano. In bojim se, da tudi številka, ki je v letošnjem proračunu, je zelo veliko vprašanje ali je realna ali ne. Tega ne morem reči zagotovo, ker treba je stanje pogledati in preveriti, ampak sem skoraj prepričan, da bo zelo težko zagotoviti to kar je sedaj v proračunu predvideno.
In tretje, kar sem zasledil ne dolgo od tega nazaj v tej kvartalnih poročilih ni bilo razvidno in kar me skrbi, v enem od poročil SVRK sem zasledil, da je na nivoju Evropske komisije še vedno odprta možnost začasne zaustavitve plačil za operativni program evropske kohezijske politike. Še vedno je ta možnost odprta, jaz sem mislil, da smo ta riziko in to nevarnost konec leta 2018, v začetku leta 2019 prešli, ampak v enem izmed zadnjih dokumentov, je to je to zapisano, treba je pogledati za kaj gre in kakšni so razlogi, da je ta postopek še vedno odprt.
Kot veste SVRK poroča o stanju kvartalno, tako bo tudi v bodoče, vendar se bom potrudil, da bodo ta poročila drugačna, da bodo bolj vsebinska, da bo iz teh poročil razvidno tudi kaj je bilo v preteklosti odpravljeno, kar je preprečevalo normalno črpanje in kaj so ambicije za naprej. Ker če ste brali zadnja poročila lahko ugotovite, da po copy past navajajo ene in iste težave zaradi katerih stvari ne tečejo kot bi si vsi želeli, da bi. Se pravi ni dovolj, da se na nek formalističen način ugotovi, kaj je problem, in se potem ne določijo roki za odpravo tega problema, da se to potem iz poročila v poročilo ponavlja. Na eni strani gre za prelaganje odgovornosti enega na drugega, na drugi pa za navajanje enih in istih težav, okoljska dovoljenja, gradbena zakonodaja, javna naročila, preveč zbirokratizirani predpisi in tako naprej. Verjamem, da se na tej točki samo po sebi postavlja vprašanje oziroma sam bi si ga postavil in verjamem, da si ga zastavljate tudi vi, vprašanje kandidatu za ministra, kaj bo storil, da v bodoče temu ne bo tako.
Zdaj kar se tiče obstoječe perspektive. Prvi korak mora biti na operativnem nivoju, torej redni sestanki z vsemi ministri in to dvakrat na mesec, po sejah Vlade, kjer pač beležimo zaostanke oziroma z ministri, ki morajo sprejeti določene ukrepe, spremembe pravil igre, predpisov, da se ta krč sprosti. Po teh sestankih morajo biti določeni roki, morajo biti določeni nosilci in na naslednjem sestanku čez dva tedna mora biti jasno, ali je bilo tiso, kar je bilo dogovorjeno odpravljeno ali ni.
V tej začetki fazi dokler se ta krč ne sprosti je vsaj enkrat mesečno poročanje predsedniku Vlade in obravnava tega poročila na Vladi tako o stanju kot o napredku in sprejemanje odločitev za odpravo formalnih ovir in zapletov. Po tistem, ko bo natančno pregledano stanje in ko bo izkazana realna ocena o tem, kateri projekti so ogroženi, ker zdaj iz teh poročil, jaz ocenjujem, da nimamo prav čisto točke slike. Verjamem, da marsikje je potem del tega, kar je formalno zaprto, s potrditve, so podpirane pogodbe, se celo stvari izvajajo, je verjetno percepcija, da je tam vse ok. Vprašanje, če je. Kar nekaj stvari je bilo v prejšnji finančni perspektivi, kjer se je ugotovilo, da kljub podpisanim pogodbam, dokumentom in vsem ostalim se je na koncu v zadnji fazi zalo zapletlo in velika težava je bila reševati tista sredstva, ki bi sicer ostala nepočrpana in neizkoriščena, ker je pač določena aktivnost, določen projekt, določen namen zašel v težavo pri izvajanju. Zaradi tega mislim, da niso dovolj samo ti formalni podatki, ampak je potrebno pogledati stvari, bom rekel, zelo podrobno na vseh segmentih. In tukaj bo naloga seveda tudi vseh ministrstev, ne samo SVRK kot organa upravljanja. Po tistem, ko bo to ugotovljeno, seveda, je treba pripraviti nabor ukrepov za tako imenovan overcommitment. Potrebno je pogledati vse formalne postopke in postaviti vse procedure, ki jih je mogoče poenostaviti. Zagotoviti večjo svetovalno vlogo SVRK-a, hitrejšo odzivnost in spremeniti ta način nudenja informacij. SVRK mora postati bolj v pomoč, bolj mora biti izražena ta svetovalna naloga in pomoč vsem tistim, ki so interesenti za koriščenje teh sredstev, ki jih SVRK upravlja.
Tukaj imam napisno tudi ureditev informacijskega sistema. Čeprav moram reči, da je gospod Šarec, predsednik vlade, ki opravlja tekoče posle v odgovoru na ustno vprašanje poslanke Suzane Lep Šimenko na 13. seji Državnega zbora, 18. 11., odgovoril, citiram: »Kar se pa tiče konkretnih ukrepov pa seveda, kot sem rekel, imeli smo težave z informacijskim sistemom, ki smo jih odpravili.« In podobno je ponovila mesec kasneje gospa Alenka Bratušek, ki je takrat odgovarjala na moje ustno zastavljeno poslansko vprašanje oziroma v razpravi odgovor na to vprašanje v funkciji ministrice brez listnice, 19. 12. Vendar je bila njena navedba malo drugačna. Dejala je, citiram: »Uredili ne še odlično, ampak uredili smo informacijski sistem.« Ta izjava me malo, bom rekel, skrbi in tiste informacije, ki sem jih v tem času dobil iz terena mi govorijo, da stvari še ne delujejo v celoti, tako kot bi morale. Tudi tukaj je potrebno stvari pogledati, ampak če me boste danes spraševali o tem kaj, kako, na kakšen način, koliko denarja bo treba za to porabiti. Jaz tukaj odgovora danes nimam. Mogoče nič, mogoče da. Mislim pa, da gre za tehnično vprašanje. Po moji oceni gre za tehnično vprašanje, ki se ureja predolgo. Zaradi tega vprašanja veste da je bilo ogroženih konec leta 2018, mislim da, okoli 150 milijonov evrov teh sredstev. Gospod Banedelli je imel takrat zelo veliko težavo, da je stvari spravil v pravo smer, kot takratni minister, ampak jih je. In treba se je zavedati, da vsa poročila, ki jih je imel takrat formalno na mizi, ta obdobna so govorila o tem, da sistem deluje. Spomnite se, v 2017 vsa poročila, ki so bila, vsa kvartalna poročila, decidirano izrecno je v njih bilo zapisano, da sistem deluje. Tako da zaradi tega izražam določeno skepso, da nismo priča posameznim pomanjkljivostim v tem poročanju tudi v tem primeru in danes. Zaradi tega mislim, da se je pač potrebno s temi stvarmi seznaniti in v kolikor so težave jih je treba seveda nemudoma odpraviti, tako za sedanjo perspektivo kot za naprej. Mi moramo imeti za naprej sistem pripravljen, da bo lahko deloval od prvega dne nove finančne perspektive, se pravi od 1. januarja prihodnjega leta naprej. To je sedaj kar se tiče obstoječe perspektive.
Kaj pa za naprej? Mislim, da bistveno vprašanje je za naprej. Prej sem že povedal, da je finančni okvir več ali manj znan. Vprašanje je, ali bo končni dogovor dosežen v okviru predsedovanja Republike Hrvaške do konca junija. Mogoče je, vendar po moji oceni to ni realno. Govorimo o tem, da bo do dogovora prišlo po vsej verjetnosti v drugi polovici leta, ko bo predsedovana pod nemškim predsedovanjem Evropski uniji. Torej govorim o jesenskem obdobju. Kljub nekaterim pomislekom o tem, da naših programov za naprej ni smiselno pripravljati dokler ta okvir ni dokončno določen in potrjen. Jaz mislim, da to ni pravilno razmišljanje. Mi grob okvir imamo, vemo kaj so prednostni cilji. In potrebno je s pripravami začeti takoj, ker so že v tem trenutku znane tako vsebinske prioritete na katerih bo Evropska komisija vztrajala. Poleg tega imamo precej manevrskega prostora, da v okviru pogajanj evropska sredstva namenimo za področja, ki so za nas bistvenega pomena. Ker se je treba zavedati in spomniti, da naša hiba iz preteklosti ni bila samo v tem, da smo imeli ves čas težave s črpanjem, da smo v prvih letih zamujali, pač pa je bila naša največja težave v pripravi jasnih razvojnih prioritet in kvalitetnih projektov, ki pomenijo dodano vrednost, in to predvsem dodano vrednost za ljudi. Ker če pomenijo dodano vrednost za ljudi, pomenijo tudi dodano vrednost za državo in vse nas skupaj. In zaradi tega je treba te aktivnosti peljati naprej in se izogniti temu, da bi bil en operativni ali pa dva operativna - sam mislim, da je treba sprejeti dva operativna programa -, da bi bila sprejeta šele konec naslednjega leta. Kajti za to finančno perspektivo se je to zgodilo, veste, da je bil operativni program sprejet šele novembra oziroma decembra 2014, eno leto je bilo izgubljeno. Še posebej zaradi tega, ker nobenih vsebinskih neznank ni. Poznamo pet ključnih ciljev bodoče finančne perspektive. Regiji imata okviru teh strateških prioritet ta strateška izhodišča pripravljena, enako velja za številne druge deležnike. Tako je tu samo vprašanje, ali eden ali dva operativna programa. Za obstoječo perspektivo itak nimamo kaj, tu moramo izpeljati tako, kot je sedaj zastavljeno. Za naprej pa mislim, da je smiselno in utemeljeno pripraviti dva operativna programa, ne samo zaradi nekega sklepa, ki je bil v Državnem zboru sprejet 15. oktobra 2013 na Odboru za zadeve Evropske unije, pač pa zaradi tega, ker moramo storiti vse, da s temi sredstvi in drugimi ukrepi pomagamo zmanjševati razvojne razlike. In torej, če želimo pomagati zmanjševati razvojne razlike med regijami, potem moramo ta sredstva obravnavati zelo gospodarno in jih v največji meri izkoristiti za to, da se te razvojne razlike dejansko premostijo. Nekateri boste temu oporekali, češ, to drži, ampak zahodna regija ni samo Ljubljana, je še kaj drugega, in zaradi tega bodo prikrajšani nekateri, ki niso na taki stopnji razvitosti, kot je, recimo, mesto Ljubljana, še posebej upoštevaje dejstvo, da bo tej regiji v prihodnje pripadalo bistveno manj sredstev glede na odstotek njene razvitosti. Mislim, da… Dobro, še en pomislek je, tudi ta, ali bo vzhodni del uspel sploh vse, kar je na voljo, počrpati, ker se kažejo težave v obstoječi perspektivi. Treba se je tu vprašati, zakaj se te težave kažejo, ali zaradi tega, ker sami ne bi bili sposobni, ali zaradi tega, ker so težave na nivoju nekaterih odločevalcev, posameznih ministrstev, na katere pa ti, ki so upravičeni do teh sredstev, ne morejo vplivati. Zaradi tega je naša in moja naloga, da ta pravila poenostavimo, zagotovimo ažurnost pri sprejemanju odločitev, dobro kontrolo, ažurnost pri povračilih sredstev. Glede delov v razvitejši zahodni regiji, predvsem tistih delov, ki niso na stopnji razvitosti mesta Ljubljane, pa ostale mehanizme za podporo, tudi v okviru sredstev kohezijskega sklada, ki ni vezan na posamezno regijo.
Pri teh poenostavitvah moram reči, da nam gre na voljo tudi ambicija Evropske unije in 80 ukrepov, ki so bili sprejeti za poenostavitve za novo finančno perspektivo na nivoju Evropske unije. Glede pomisleka o OPN pa se je mogoče treba vprašati tudi, ali ima, recimo, sosednja država Avstrija te programe na regionalnem nivoju, zakaj bi pri nas bil problem oziroma ne bi mogla biti uspešna dva operativna programa. Nenazadnje je pri tem vpogledu poleg formalnih sklepov parlamenta in odločitev, ki sicer niso bile spoštovane s sedanjo finančno perspektivo, treba izhajati tudi iz koalicijske pogodbe, ki je podpisana za to obdobje, ta govori o decentralizaciji in skladnem regionalnem razvoju. In če želimo na temu področju dati prednost vsebini pred formo, potem je ustrezna politika ministrstev in Vlade, ki bo sledila tej zavezi, v tem, da z alokacijo sredstev in kadrovskih resursov po manj razvitih območjih zagotovi podlago za prehod na novo obliko organiziranosti. Ker se verjetno vsi zavedamo, da v teh dveh letih do formalne ustanovitve pokrajin verjetno ne bo mogoče priti. Ampak če bomo začeli vsebinsko prenašati naloge in kadrovsko, potem bo tukaj neka predpriprava tudi za naprej. In v tem smislu kaj lahko naredi SVRK, kaj lahko naredim jaz kot minister na tem področju, mislim, da bi morali počasi decentralizirati to službo in krepiti izvajanje posameznih nalog na nivoju regij, za enkrat na nivoju razvojnih regij, se pravi na NUTS-3 nivoju. Tako, da je za prihajajočo finančno perspektivo po moji oceni smiselno, da se vzpostavijo instrumenti za skladnejši regionalni razvoj na nivoju razvojnih regij ne samo na nivoju vzhodne in zahodne regije.
Ob zaključku bi rad povedal, da SVRK v stanju kakšen je danes na nek način potrebuje sanacijskega upravitelja, vendar moram reči, da kakor na drugih področjih je tudi na tem ključ do uspeha v ljudeh. Zdaj, ne glede na to, da sem seznanjen s tem, da je bila na področju te službe v zadnjih letih kar velika fluktuacija, vseeno verjamem, da smo seveda predvsem ob vaši podpori sposobni to področje urediti tako, da bomo na eni strani uspešno počrpali vsa sredstva o stoječi perspektivi in istočasno pripravili tudi podlage za dobro črpanje v naslednji, in sicer za projekte, ki bodo pomenili, tako kot sem prej povedal, dodano vrednost za ljudi, in ki bodo pomagali zmanjševati razvojne razlike med posameznimi območji v Republiki Sloveniji. Verjamem, da se bomo po ureditvi razmer glede tehnologije črpanja, ko ne bo več potrebna energija časa in kadrovskih resursov, ki so v sedanjih razmerah ukvarjajo predvsem s časovnico in zamudami, da se bomo lahko potem ukvarjali v pretežni meri z vsebino in s pravočasno pripravo podlag za financiranje in za ažurno izvedbo aktivnosti in kvalitetnih projektov. Toliko z moje strani uvodoma. Se opravičujem, ker sem bil mogoče malo predolg, ampak mislim, da je še vseeno dovolj časa ostalo za vaše predloge in vprašanja, tako da bom zadovoljen. Vaših pogledov na to področje vprašanj, tudi predlogov, ne samo danes, predvsem se priporočam za predloge tudi za naprej v kolikor boste seveda ocenili, da sem primeren kandidat za to področje.
Hvala lepa.
Najlepša hvala kandidatu za predstavitev.
Preden gremo k vam, kolegice in kolegi, še eno pooblastilo in sicer, iz poslanske skupine SAB, mag. Andrej Rajh nadomešča poslanca Franca Kramarja, in še eno prošnjo oziroma priporočilo, da damo poudarek predvsem na vsebino, vsebino ki se tiče pristojnosti iz področja ministrstva, torej SVRK kot takega. Do tega trenutka ste se prijavili štirje kolegice in kolegi za postavljanje vprašanj kandidatov in tako dajem besedo kolegici Nataši Sukič, sledi kolega Igor Peček in potem Nik Prebil.
Gospa Sukič, izvolite.
Hvala predsedujoči za besedo. Lep pozdrav. Spoštovani kolega kandidat za ministra!
na tako pomemben področju, ki je zelo pomembno, kot vemo, in na žalost ni bilo dovolj uspešno v preteklih letih, tako da računam, da boste res odlični zagrizel v te stvari in verjamem, da boste najprej moral proučiti in poskenirati realno situacijo, da boste se sploh lahko spopadal s tem zahtevnim izzivom, sploh v luči tega, da moramo upoštevati, da so investicije Slovenije vse od leta 2004 močno odvisne od učinkovitega črpanja evropskih sredstev za kmetijstvo in kohezijo, zato bi vas v tej luči najprej morda najprej bolj splošno vprašala nekaj kar se ne tiče izključno vašega resorja, ampak nekih konceptov in strategij celotne Vlade, boste pa seveda pomemben glas pri soodločanju pri teh stvareh. Pa me zanima, ali imate v mislih, da bi se izdelal jasni načrt nekega strateškega razvoja Slovenije, ki bi temeljil na tem, da bi bila Slovenija bolj samozadostna, da ne bi toliko v bodoče temeljila kot je bila do zdaj odvisna od teh injekcij kohezijskih sredstev in žal tudi pogosto nekih interesov lokalnih tajkunov, ne? Lahko jim tudi tako rečemo, kakšnim županom, ki si malo preveč predstavljajo oblast v nekem čudnem smislu. Zanima me, v tem kontekstu se mi zdi ključno vprašanje kako se bo recimo vaša nova vlade, katere pomemben član boste tudi vi, če boste danes potrjeni, spopadla s to trenutno situacijo v Evropski uniji? Sploh pa zdaj v luči te neke nepredvidene krize, sam ste se je malo dotaknili, sem zasledila, ki pač predstavlja, odvisno od dolžine njenega trajanja, ampak napovedi niso dobre in predstavlja kar potencialno hud udarec za ekonomijo. In ne vem ali menite, da bi to lahko morda vplivalo na kakšno spremembo, krčenje predvidenih sredstev, da bi ta finski predlog se spremenil v luči te krize morda? Krčenje morda sredstev za naslednjo perspektivo – mislite, da je to sploh možen tak scenarij ali kaj bi to pomenilo? Bi prihajalo do kakšnih podaljševanj rokov, podaljševanj rokov za pogajanja o sredstvih in tako naprej? Me zanima kako vi to pač vidite, to tvegano situacijo, v kateri se je pravzaprav znašla cela Evropska unija.
Zdaj pa, če se dotaknem konkretno kohezijskih politik oziroma kohezijske politike.
Jaz sem pogledala vašo koalicijsko pogodbo. Zdaj, nekih zares čisto konkretnih predlogov ni zapisanih. Piše, pač v poglavju Finance v vašem koalicijskem sporazumu preberemo: pospešeno in bolj učinkovito črpanje ter investiranje EU sredstev in priprava in sprejem operativnega programa za koriščenje EU sredstev naslednje finančne perspektive. Zdaj, seveda vsaka dosedanja vlada ne glede na to katerakoli je bila v preteklosti, je zmeraj seveda, to zmeraj napove, to ni nobeno presenečenje. In res je zelo pomembno in bistveno vprašanje kako konkretno se bo to implementiralo. Kaj konkretno boste delali? In tukaj pač, to bo zelo pomembno in tukaj seveda, ker je nam vsem v skupnem interesu, da se bo črpanje čim uspešnejše, da bo razvoj čim bolj uravnotežen v naši državi. Bomo seveda konstruktivna opozicija, nikakor ne bomo nekdo, ki bi po nepotrebnem nekaj vas spotikal ali nagajal, sploh ker vemo, da, kako zelo smo, nismo bili, res ne, najboljši v preteklih letih in bo zelo, zelo pomembno. Sam ste omenil, da smo recimo 300 milijonov dobili manj prilivov, kot je bilo recimo načrtovano in to so kar krepka sredstva. Zdaj, če pomislimo, da je naš proračun zelo odvisen od teh prilivov, ker vsaj iz vaše koalicijske pogodbo se zdi, da bo precej odhodkov, no, šlo v recimo povprečnine, ki jih omenjate, se bodo dvignile. Imamo pa pač neko vrečo denarja, ki pač je, kakršna je, bo seveda zelo pomembno kako se bomo izpogajali in kako bomo potem tudi uspeli počrpati ta sredstva. Zato me zanima morda vprašanje, nekaj ste omenili, da boste prizadevali si za decentralizacijo in za seveda skladen regionalni razvoj. Omenili ste neko, prenos služb, tudi decentralizacijo službe, če sem prav razumela, ampak me zanima morda bolj konceptualno, malo celostno malo bolj, če lahko to predstavite? Zdaj vemo, da so razlike med centrom in periferijo hude, zelo hude. Statistični podatki jasno kažejo, da je recimo Slovenija v oziru te geografskih trendov razvitosti in nerazvitosti kot nekakšen mali mikrokozmos Evropske unije in se dejansko deli na center in na periferijo. In te razvojne oblike se kažejo predvsem v višjih stopnjah revščine in socialne izključenosti v podrazvitih, bom rekla predelih ali pa na periferiji, zlasti v spodnjeposavski in pomurski regiji. Ti dve sta nekako, vsaj glede na kazalnike, zelo, zelo podreprezentirani, zelo ranljivi regiji. In vas sprašujem ali boste posebno pozornost posvetili tem najbolj ogroženim ali pa najmanj razvitim regijam? Kajti dejstvo je, da so to gospodarsko precej prizadeta območja, ki so se pač, in to zaradi deindustrializacije, ki se je dogajala, ne, v preteklih desetletjih. In tukaj pač ne samo to, da ni neke industrije, kraji so redki poseljeni, slaba prometna infrastruktura, saj to vem, da ni samo vaše področje, ampak tukaj boste morali zelo dobro sodelovati z ministrstvom za infrastrukturo recimo. Celo telekomunikacijskih povezav ni najboljših ali jih pa sploh ni ponekod. V Zasavju in Pomurju se to zelo, zelo odraža tudi v smislu depopulizacije, se pravi ljudje se izseljujejo, mladi gredo drugam, prebivalstvo se stara in stopnja tveganja revščine dejansko narašča. In to so kar hudi izzivi in prav bi bilo, da resnično se poskrbi za bolj enakomeren razvoj in za prioritete tam, kjer je situacija najslabša. Pa me zanima vaš komentar glede tega.
Zdaj, moram reči, pokritizirati odhajajočo vlado, ki pač žal ni sprejela resnejših ukrepov, ki bi ta razvojni prepad zajezili, ne, med centrom in periferijo. Kar je pa hudo in to se odraža na žalost v prilivih v proračun in to boste občutili tudi vaša vlada seveda zaradi tega in vse nadaljnje vlade, to je tisto, na kar smo opozarjali v Levici – zaradi privatizacije, odprodaje NLB, smo izgubili znatne prilive v proračun. Zdajle vam, lahko pozneje postrežem s podatkom, imam nekje zapisano, mislim, da je bil lanski presežek kar za 313 milijonov evrov nižji od presežka 2018 in to zaradi izpada dividend od državnih bank, NLB in Abanke, ne? Drugi ključen vpliv na višino presežka pa so zmeraj prilivi iz EU in tukaj boste vi tisti, na kogar bomo zdajle v bodoče računali in s tem seveda potem posledično povezane investicije države. In prav te proračunske postavke, kot ste sami omenili, so se v preteklem letu znižale, vsaj glede na napovedi, ki so bile podane.
Zdaj, ne vem, nebi vam rada postavljala nekih neprijetnih vprašanj za popotnico, se bom raje ognila temu. Sem imela namen vprašati par zadev, ampak računa na to, da boste kot minister za kohezijo morda se ogradili od nekih takih zadev, kot je bila pred nekaj dnevi s tistim re-tweetom. Pa pustiva zdaj tole. Recimo, da vam želim, če boste danes pač potrjen, res uspešno delo, ker je to v interesu vseh nas in z veseljem bomo pomagali s kakimi pobudami, kolikor bomo lahko.
Hvala zaenkrat.
Hvala lepa, spoštovani predsednik. Spoštovane kolegice in kolegi, spoštovani gospod Zvone Černač.
Sami ste že povedali, da večletni finančni okviru za leta 2021-2028 ni sprejet. Vemo, da zakaj prihaja do zamude. Jaz mislim, da tukaj ne moremo kriviti predsednika vlade za vse, da se ni dobro pogajal. Vemo dobro kakšni so interesi, predvsem držav neto plačnic in kako močen vpliv tukaj imata predvsem Nemčija in Francija. Da tukaj nismo bili dovolj aktivni? Predsednik vlade je imel kar nekaj sestankov, tako v okviru skupine Prijateljic kohezije, tako kot s predsednikom evropskega sveta. Tudi sami veste zakaj na Portugalskem ni bil, bil je pa tam državni sekretar mag. Igor Mali in ta je tudi skozi vso to obdobje vodil ta pogajanja. Moja ocena je, da je delo opravljal dobro oziroma trenutno ga še opravlja dobro. V luči tega, kar sem prej rekel, pač pritiska od držav neto plačnic – tudi mi bomo enkrat država neto plačnica in upam, da bomo takrat tako solidarni do tistih držav, med katerimi je bila Slovenija tudi leta 2006. Takrat je slika bila precej drugačna od te, ki jo imamo danes, kar se tiče stopnje razvitosti. Vemo tudi, da je s to novo oziroma s to zamudo in pa s temi tremi različnimi predlogi Evropske komisije, finskega predsedstva in pa tudi predloga, ki ga podpira Evropski parlament, prihajalo do zamude in da se zdaj za izračun teh sredstev uporabljajo popolnoma drugačni podatki, kot so se prej. Usmeritve glede večletnega finančnega okvira je nekako sprejela oziroma postavila Evropska komisija v prejšnji sestavi. Zdaj imamo Evropsko komisijo v novi sestavi, ki pa kot eno ključnih prioriteti postavlja evropski zeleni dogovor. Tukaj bom na začetku tudi s parimi stavki malo bolj splošen, zato ker bi vas ravno zaradi tega želel potem na koncu tudi nekaj vprašati. Po mojem mnenju cilji in pa način financiranja evropskega zelenega dogovora ni dovolj natančno dogovorjen. Evropska komisija ocenjuje, da bo za financiranje potrebno tisoč milijard oziroma vse skupaj 3 tisoč. Evropska komisija jih bo zagotovila sama tisoč, ostalo pa naj bi šlo s 3 virov, ki verjamem, da jih dobro poznate, to so proračun, program Invest in programi, ki se bodo financirali s pomočjo ali pa preko Evropske investicijske banke. To govorim zato, ker bomo morali znotraj oziroma vsaka država članica bo znotraj svojih ekonomskih politik morala vzpostaviti nov mehanizem za doseganje teh skupnih ciljev, to pomeni drugačno definicijo tudi proračunskih ciljev. Težko bo načrtovati ta sredstva, da ne bo prišlo do tega, da se bodo uporabljala sredstva, ki so namenjena za druge programe. Tukaj mislim na sredstva za kohezijo. Vemo pa, kakšna so predvidevanja glede sredstev za kohezijo, predvsem za zahodno regijo in kaj je vzrok za to, da govorimo o neenakomernosti regij, čeprav veste, da tudi določena področja v regiji, iz katere oba prihajava, niso tako dobro razvita in bi na marsikaterem področju potrebovala ta sredstva, ki pa bodo sedaj pač omejena. Ali mislite, to vprašanje vam je na nek način zastavila tudi že gospa Sukič, ampak vas sprašujem tudi jaz, ali mislite, da Republika Slovenija potrebuje nov razvojni program, in kakšen bi ta moral biti. Sami ste nekaj tudi v uvodni predstavitvi govorili o razvojnih vsebinah, ki bi, verjetno ste mislili, morale biti postavljene na nivoju države. Predvsem pa, na kakšen način bi se moral ta razvojni program financirat oziroma katere ukrepe menite, da bi jih bilo potrebno izvesti, da bi dosegli tudi ustrezno stimulacijo tako javnega kot zasebnega kapitala. Ta vprašanja so bila bolj splošna.
Zdaj pa še nekaj popolnoma konkretnih za vaše področje. V koalicijski pogodbi ste zapisali, da boste delovali za blaginjo Slovenije. Med ukrepi je bila tudi zaveza, da boste znižali javno porabo in učinkovito investirali sredstva iz skladov Evropske unije. In tukaj vas sprašujem, kakšnim projektom in pa katerim vsebinam bi po vašem mnenju morali v novi finančni perspektivi nameniti največ pozornosti oziroma največ sredstev za to, da bo ta razvoj Republike Slovenije uspešen. Kako menite, da lahko pri črpanju sredstev zagotovimo predvsem kvaliteto vsebin in pa učinkov, ne pa kvantitete, kateri smo bili priča mogoče v zadnjih letih, tudi v luči tega, da se bodo sredstva za kohezijo zmanjšala, to je dejstvo in oba veva, da bo do tega prišlo. Lokalne skupnosti so že, to ste tudi sami omenili, so že v položaju in še bodo v položaju, ko določenih prioritet oziroma določenih programov ne bodo mogle sfinancirati, zato ker pač je obseg lastnih sredstev premalo. Vemo, koliko, kakšen je dolg v tem trenutku slovenskih občin – skupen dolg skoraj milijarda. Rad bi vas citiral s 14. redne seje Državnega zbora, kjer se povedali, da »prioritete morajo izhajati iz naših potreb, naših razvojnih priložnosti« in da »morajo biti usmerjene na področja, kjer je dodana vrednost za našo državo in ljudi največja«. Jaz se s tem absolutno strinjam. Skrajni čas je, da se na teh vsebinskih prioritetah določijo programi in projekti, katerim bodo evropska sredstva namenjena. Ali je ta čas zdaj ali ne? Vi ste rekli, da je treba s tem počakati, čeprav vemo za kakšne okvire finančnih sredstev oziroma kakšni bodo okviri finančnih sredstev v prihodnje. Zato vam še enkrat v bistvu naslavljam isto vprašanje. Se pravi, kakšnim projektom in katere so tiste vsebine, ki bi po vašem mnenju morale biti v novi finančni perspektivi najbolj zajete? Oziroma, kdo jih bo določil?
Omenjali ste informacijski sistem EMA. Vemo, da so bile težave. Ne bom vas spraševal koliko denarja bomo potrebovali za to, zato ker vem, da tega ne morete oceniti. Tudi na sejah Odbora za zadeve Evropske unije smo se večkrat pogovarjali o tem, kaj bi bilo pametneje – ali še nadgrajevati ta sistem ali pa mogoče razmišljati o novem sistem. Tukaj vas sprašujem kakšno je vaše mnenje, če ga že lahko daste. Rekli ste, da morate zadeve prej analizirati. Se strinjam, zato da sprejmeš tako pomembne odločitve je sigurno treba izvesti temeljito analizo. Moja ocena sicer je, da je ta sistem podatkovno neustrezen, zato ker dostikrat prihaja do tega, da se ne da določiti posamezne lokacije podatkov. Oziroma, ni takšen problem vzpostavitve določenega projekta, kot pa kasneje analize učinkov tega projekta.
In pa še eno oziroma dve vprašanji za na konec.
Ali menite, da razvojne agencije delajo skladno oziroma dovolj skladno s potrebami lokalnih skupnosti? Sam ste omenjali decentralizacijo. Ali bi morali biti župani občin tisti, ki bi definirali že v osnovi potrebe na osnovi svojih prioritet ali naj jih določi država? Oziroma ali bi jih morala najprej država, pa potem, se pravi iti up to bottom? In pa mogoče, no, kdo bi po vašem mnenju moral prevzeti analizo teh razvojnih potreb in pa učinkov uspešnosti projektov?
Toliko z moje strani. Tudi jaz vam želim vse dobro in se vam zahvaljujem za odgovore.
Hvala.
Hvala predsedniku Odbora za zadeve Evropske unije.
Jaz predlagam, da damo možnost še Niku Prebilu, da postavi vprašanje, potem pa gremo h kandidatu in potem še k ostalima dvema prijavljenima.
Izvolite, kolega.
Najlepša hvala obema predsednikoma. Kolegice, kolegi, spoštovani kandidat gospod Černač.
Najprej mogoče za začetek, sicer so kolegi že dodobra načeli temo, o kateri verjamem, da se bomo vsi rahlo navezali, a vendar ste kar nekaj časa svoje predstavitve namenili temu, kaj je bilo, kaj vse ni bilo narejeno. Zelo ste pohvalili tudi delo bivših vaših vlad oziroma vašega predsednika. In, ja, vi sicer to uspešnost lahko pohvalite, to vam nihče ne odreka, moramo pa razumeti, da so bili takrat časi vseeno mičkeno drugačni. Sedaj je Slovenija oziroma zahod, ki pač Slovenijo vleče v to razvitost, bistveno bolj razvit kot je bil takrat. Nenazadnje pa moramo razumeti, da na vpliv in doseganje tega cilja iz naslednje finančne perspektive močno vpliva izstop Velike Britanije, saj je naredil luknjo kar številnih milijard v evropskem proračunu in zato te stvari žal ne moremo popolnoma primerjati.
Zdaj, mogoče na začetku, s prvim vprašanjem bi se že navezal na tisto, kar je začel kolega Peček v okviru zelenega načrta s strani evropske komisije. Vsi vemo, da se bomo, bi se morda že celo morali, no, in se bomo morali v okviru vseh politik zavedati vpliva okolja in pa nekih zelenih ciljev. Nenazadnje imate to tudi v vašem programu stranke navedeno. Tako, da vas tukaj kar sprašujem. V primeru, da bo ta zeleni načrt v celoti potrjen na ravni Evropske unije, kako menite, da bo le-ta vplival na obseg teh sredstev za dolgoročni finančni okvir? In pa, ali menite, da je glede možnega zvišanja sredstev iz skladov Evropske unije za namene okolja možen oziroma ali pač s tem strinjate?
Zdaj, kot vodja Službe Vlade za razvoj in evropsko kohezijsko politiko, vemo, da je to resor brez listnice – kakšen je potem SVRK-ja za vas? In sicer ste nekaj omenili, ampak bi želel mičkeno bolj konkretno. Katerih problemov se boste lotili takoj in pa na kakšen način?
Zdaj, verjetno ste tudi seznanjeni z določenimi problemami, problemi, z nekaterimi seveda še boste, črpanja, ki nastajajo na vzhodu. Zdaj, nekaj ste omenjali, tudi dva operativna programa, kot rešitve. Jaz osebno se s tem ne strinjam, ker menim, da bi dobile zgolj dvojno evalvacijo, dvojno pripravo načrtov. Vemo tudi, da smo imeli že tri operativne programe, pa smo jih zato združili v enega, da bi bila zadeva bolj poenostavljena. Torej me zanima kje vidite to razliko, da bi imeli svoj operativni program za vzhodno regijo? Pač, kaj bo drugače? Bodo to drugačne prednostne osi, drugačna področja? Nenazadnje so operativni programi zavezujoči, zato bi rad tukaj dobil odgovor.
Zdaj, v praksi vemo, da se pojavljajo nepravilnosti pri izvajanju operacij, ki so sofinancirane z evropske kohezijske politike. Zaradi česa menite, da prihaja do teh problemov in kako bi te omenjene probleme odpravili? Govorimo o zamujanju s pravnimi podlagami, potem na vzhodu premajhno črpanje. Vemo, da sta tudi sistem EMA in ECA dokaj neusklajena, zaradi česar prihaja do nekih zamud pri certificiranju zahtevkov za povračilo. Vemo, da na ravni ministrstev lahko govorimo o neki kompleksnosti javnih zapisov in pomanjkljivo določenih navodil. Tako, da bi morda res tukaj bolj konkretno, če lahko, vaše odgovore – kako bi te zadeve reševali. V okviru tega smo videli tudi, da recimo podjetja iz zahodne kohezijske regije, kjer imajo sedež, ustanavljajo poslovne enote na vzhodu, ki so neke slepe enote in v bistvu tako prejemajo sredstva v njihovih matičnih enotah, ki so pa na zahodu. Jaz mislim, da je to napačno in me zanima kako se boste tega lotili, da bo zadevo rešili, da bi res vzhod počrpal to, kar mu je dano.
Bi pa samo še nekaj, ker sem vas pozorno poslušal, pa nečesa ne razumem popolnoma. V okviru decentralizacije ste rekli, da bi delali na nivoju / nerazumljivo / 3, to se pravi na nivoju dvanajstih statističnih regij, kar je pa v bistvu kontra tistemu, kar ste govorili o dveh operativnih programih za vzhod in zahod, kjer govorimo / nerazumljivo / dve. Tako, da me tukaj v bistvu zanima, kako bi torej ob dveh programih? Ali bi to še delili na regije? Tukaj bi prosil mičkeno več pojasnil.
Toliko zaenkrat, predsednik.
Hvala.
Hvala lepa, kolega Prebil.
Samo še trenutek. Predno gremo k kandidatu eno pooblastilo, kolega predsednik.
