Lep pozdrav vsem skupaj.

Pričenjam 10. sejo Komisije za peticije, človekove pravice in enake možnosti. Članice in člane komisije, torej najlepše pozdravljam in vas obveščam, da so zadržani oziroma da se seje ne morejo udeležiti naslednji člani komisije, gospa Nada Brinovšek in pa gospod Marjan Pojbič. Nadomeščana bosta z, torej Nada Brinovšek z Janezom Moškričem in pa Marjan Pojbič z gospodom Bojanom Podkrajškom.

Sedaj pa kar prehajamo na določitev dnevnega reda seje. S sklicem seje ste prejeli naslednji dnevni red. Prvič, 25. redno letno poročilo varuha človekovih pravic Republike Slovenije za leto 201č9. Drugič, poročilo varuha človekovih pravic Republike Slovenije, o izvajanju nalog državnega preventivnega mehanizma po opcijskem protokolu h konvenciji OZN proti mučenju in drugim krutim nečloveškim ali poniževalnim kaznim ali ravnanju za leto 2019. Ker k dnevnemu redu seje ni bilo predlogov za razširitev oziroma za umik katere od predlaganih točk je določen dnevni red seje, kot je bil predlagan s sklicem.

Tako, da prehajamo na obravnavo 1. točke dnevnega reda – 25. REDNO LETNO POROČILO VARUHA ČLOVEKOVIH PRAVIC REPUBLIKE SLOVENIJE ZA LETO 2019, ki ga je v obravnavo predložil varuh človekovih pravic in ga bomo obravnavali kot matično delovno telo.

Na današnjo sejo so bili vabljeni gospod Peter Svetina, varuh človekovih pravic, predstavnik Državnega sveta Republike Slovenije, Odbor za delo, družino, socialne zadeve in invalide, se pravi predsednica odbora, predstavniki Vlade Republike Slovenije in sicer Ministrstvo za notranje zadeve, Ministrstvo za pravosodje.

Potem Ministrstva za pravosodje, gre za upravo Republike Slovenije, za izvrševanje kazenskih sankcij, predstavniki Ministrstva za javno upravo, Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti, Ministrstvo za zdravje, Ministrstvo za izobraževanje, znanost in šport, Ministrstvo za kulturo, Ministrstvo za finance, Ministrstvo za infrastrukturo, Ministrstvo za okolje in prostor, predstavniki urada Vlade Republike Slovenije za narodnosti, predstavniki Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, Vrhovnega državnega tožilstva Republike Slovenije, zagovornik načela enakosti, pravno informacijskega centra nevladnih organizacij PIC in pa Amnesty International Slovenija.

Od vseh vabljenih se zaenkrat upravičila Eva Irgl, predsednica Odbora za delo, družino, socialne zadeve in invalide. Za sejo ste prejeli naslednje gradivo in sicer poročilo varuha za leto 2019 in delovno gradivo, osnutek predloga priporočila, z dne 22. septembra 2020. Po sklicu seje pa ste prejeli še dodatno gradivo in sicer odzivno poročilo vlade na 25. redno letno poročilo varuha človekovih pravic, za leto 2019 ter informacijo o realizaciji priporočila Državnega zbora ob obravnavi 24. rednega letnega poročila varuha človekovih pravic Republike Slovenije, za leto 2018.

Potem skupno mnenje Komisije Državnega sveta, za državno ureditev in komisije Državnega sveta za socialno varstvo, delo, zdravstvo in invalide, k 25. rednemu letnemu poročilu varuha človekovih pravic Republike Slovenije za leto 2019 in pa poročilo Odbora za delo, družino, socialne zadeve in invalide k 25. rednemu letnemu poročilu varuha človekovih pravic Republike Slovenija, za leto 2019.

Sedaj pa pričenjamo z obravnavo te točke in seveda k besedi toplo vabim varuha človekovih pravic, gospoda Petra Svetino, da poda dopolnilno obrazložitev, k letnemu poročilu. Lepo prosim.

Hvala lepa, spoštovana gospa predsednica. Spoštovane poslanke in poslanci, spoštovani gostje, lepo pozdravljeni.

Letos predstavljam jubilejno 25. redno letno poročilo Varuha človekovih pravic Republike Slovenije. Gre za prvo letno poročilo, ki je nastalo v času mojega mandata. Poročilo smo zasnovali na nekoliko bolj svež način. V tiskani različici poročila, smo se osredotočili predvsem na oceno stanja po posameznih področjih našega dela, zato je tanjša. Posebej smo izpostavili naša priporočila, aktualna pa tudi pretekla. Pregledali smo namreč stanje vseh doslej uresničenih in neuresničenih priporočil in moram reči, da z okoli 200 neuresničenimi preteklimi poročili, res ne moremo biti zadovoljni.

Čeprav fizično tanjše, pa je poročilo po obsegu in vsebini obširnejše kot v preteklih letih. Podrobnejša argumentacija pojasnila k priporočilom in primeri, so letos prvič predstavljeni le v elektronski in zelo pregledni obliki na naši spletni strani. Če bi natisnili še elektronski del poročila, bi imeli danes v rokah poročilo na približno 800 straneh. S takšnim pristopom smo želeli dati tudi jasen signal, da se moramo institucije in seveda tudi kot družba obnašati čim bolj trajnostno naravnano, in to ne le v besedah, ampak tudi v dejanjih.

Poročilo je letos tudi vsebinsko zasnovano nekoliko drugače. Želeli smo biti bolj pregledni ter bralcem in odločevalcem dostopnejši. Po uvodnih predstavitvah našega dela, statističnih podatkih in opisu delovanja posameznih organizacijskih enot smo v središče svojega poročanja postavili predvsem ranljive skupine prebivalstva, s kršitvami katerih smo se ukvarjali, starejše, otroke, invalide, brezposelne, verske skupnosti, narodne in etnične skupnosti, zaposlene, LGBTI Plus in tujce in tako naprej. Vsebine o določeni skupini smo o tem področju tudi sistematično zbrali na enem mestu pod poimenovanjem skupine. Tako je mogoče posamezne skupine, na primer invalide, starejše, LGBTI ali druge, najti pod nazivom skupine, pa tudi na posameznih vsebinskih področjih, na primer pri delovnih razmerjih ali stanovanjski problematiki. Tudi v okviru obravnavanih vsebinskih področij smo bolj celovito obravnavali določene aktualne teme. Več pozornosti smo, na primer, namenili socialnim pravicam, kot samostojno vsebino smo obravnavali tudi problematiko nasilje, posebej nasilja v družini, in problematiko revščine.

V letu 2019 smo skupaj prejeli 2 tisoč 628 vhodnih dokumentov, ustvarili smo 9 tisoč 613 izhodnih dokumentov in sprejeli 9 tisoč 500 telefonskih klicev pobudnikov. Na vseh področjih sistematično spremljamo ugotovljene kršitve in kršitelje. Tako smo v letu 2019 obravnavali 4 tisoč 600 zadev, od tega 2 tisoč 957 pobud. Pri tem smo ugotovili 305 kršitev pravic in drugih nepravilnosti. Največkrat so se nanašale na kršitev načela dobrega upravljanja, otrokovih pravic, neupravičenega zavlačevanja postopkov, pravne in socialne države in kršitev pravice do socialnega varstva. Te kršitve smo ugotovili pri 48 različnih organih, največ na Ministrstvu za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti, pri občinah in sodiščih, temu sledijo Ministrstvo za okolje in prostor, centri za socialno delo in policijske postaje.

Aktualno poročilo institucije Varuha človekovih pravic vsebuje 158 priporočil, ki smo jih podali glede na obravnavane pobude in oceno stanja. Pričakujem, da bodo organi, na katere so priporočila naslovljena, torej Vlada in njena ministrstva, občine, Državni zbor in drugi, kršitve in pomanjkljivosti odpravljali čim aktivneje in sproti. Nekatera priporočila ponavljamo že več kot deset let in takšna ignoranca me skrbi. Ena izmed takšnih je, na primer, glede priprave enotnega predpisa za sanacijo vseh onesnaženih in degradiranih območij v državi. Izdali smo tudi publikacijo, v kateri je povzetek dela in zajema kratko poročilo in nabor vseh priporočil. Upam, da vam bo ta priročna knjižica v pomoč pri vašem delu kot nekakšen opomnik pri sprejemanju zakonodaje in da bodo tako naša priporočila dosledneje upoštevana.

Poudariti pa želim tudi, da je naše letno poročilo veliko več kot le zbirka priporočil – je dokument, ki vsebuje še številne druge zadeve, primere, pravne in dejanske ugotovitve, predloge, mnenja in kritike, ki so predstavljeni v vsebinskem delu poročila. A vendar se ključne zaveze, ki jih pričakujemo od institucij, nanašajo na uresničevanje priporočil. Upam, da bodo v bodoče organi, na katere se naša priporočila nanašajo, k uresničevanju pristopili skrajno resno, saj je iskanje raznoraznih izgovorov, zakaj priporočila še niso uresničena, slabo sporočilo tistim, ki so jim v naši državi kršene pravice.

V letu 2019 smo obravnavali 238 pobud s področja socialnih zadev. Opozarjali smo, da je problematika institucionalnega varstva zlasti starejših oseb pereča in se poglablja. Pri tem so še posebej skrb vzbujajoči očitki, da se življenjske razmere v ustanovah, zlasti v domovih za starejše, zaradi pomanjkanja kadra poslabšujejo. Poleg tega ponovno opozarjamo, da so obstoječi kadrovski normativi v domovih za starejše nezadostni glede na naraščajoče potrebe po oskrbi in pomoči ter zahtevnejšo zdravstveno nego, ki jo potrebujejo uporabniki. Nepregleden je tudi veljavni način zaračunavanja storitev institucionalnega varstva. Nesprejemljivo je, da je bil že v letu 2008 pripravljen osnutek podrobnejših standardov, ki pa zaradi nasprotovanja določenega dela izvajalcev ni bil sprejet. To se je pokazalo tudi sedaj v času letošnjega leta, da so ta naša opozorila več kot na mestu. Že zadnjih osemnajst let je odgovor Vlade Republike Slovenije, da bo vse razrešil Zakon o dolgotrajni oskrbi, vendar pri Varuhu pozivamo k noveliranju Zakona o socialnem varstvu in takojšnji spremembi Pravilnika o tehničnih standardih in normativih za izvajanje socialnovarstvenih storitev. Ugotavljamo tudi, da primanjkuje ustreznih služb, ki bi nudile podporo ljudem, ki želijo prebivati v domačem okolju, pa brez dodatne oskrbe in pomoči ne zmorejo več živeti sami. Pristojno ministrstvo pozivamo, da je skrajni čas, da končno začne izvajati deinstitucionalizacijo. Deinstitucionalizacija je odmik od institucionalnega mišljenja v smer samostojnega življenja s podporo skupnosti. Država jo mora zagotoviti, zato bomo pri Varuhu nad tem bdeli, aktivno opozarjali na anomalije in zahtevali ukrepe tudi v prihodnje. Deinstitucionalizacija je sodoben in v mnogih evropskih državah dobro uveljavljen način oskrbe posameznikov, do katerega smo v Sloveniji povsem neupravičeno preveč zadržani. Nenazadnje pa neizvajanje deinstitucionalizacije pomeni tudi kršitev Konvencije Združenih narodov o pravicah invalidov.

Menim, da moramo za celovito obravnavo oseb s pridobljeno možgansko poškodbo vzpostaviti mrežo specializiranih regijskih centrov za osebe s pridobljeno možgansko poškodbo in da je treba zagotoviti zmogljivosti, ki bodo ustrezale potrebam, saj je za te osebe na splošno trenutno zelo slabo poskrbljeno. Ocenjujemo, da je treba spremeniti Zakon o socialnem varstvu in izvajanje storitev za osebe po pridobljeni možganski poškodbi opredeliti kot samostojno socialnovarstveno storitev pod ustreznimi kadrovskimi in tehničnimi pogoji.

Nujna je tudi sistemska uskladitev Zakona o socialnem varstvu, ki ureja družinskega pomočnika, pa Zakona o osebni asistenci, ki določa institut osebnega asistenta, in zakona, ki bo urejal dolgotrajno oskrbo. Veliko pobud na področju socialnih zadev se je v letu 2019 nanašalo prav na družinske pomočnike. Že večkrat smo opozorili na sistemske pomanjkljivosti instituta družinskega pomočnika, saj veljavna ureditev, ki ne zagotavlja zadostne socialne varnosti družinskemu pomočniku, invalidni osebi ne omogoča začasnih nadomestnih rešitev za invalida v primeru bolezni družinskega pomočnika in ne daje družinskim pomočnikom pravice do dopusta oziroma druge oblike počitka. Taka ureditev ni ustrezna in ni pravična, zato ne preseneča, da družinski pomočniki, ki se s pobudami obračajo na nas, opozarjajo, da je njihovo delo zahtevno, a hkrati premalo cenjeno oziroma vrednoteno. Ne morem pristati na to, da država v vseh letih ni ustrezneje uredila položaja družinskih pomočnikov. Razočaran sem, da v aktualnem Predlogu zakona o dolgotrajni oskrbi priporočila Varuha glede družinskih pomočnikov zopet niso upoštevana. Pričakujem, da bo v zakonu to vprašanje ustrezno rešeno.

S sodelavkami in sodelavci ugotavljamo, da je v Sloveniji na številnih področjih vse bolj očitna diskriminacija invalidov. Tudi v letu 2019 je še naprej prihajalo do zapletov glede dostopa do sodišč za invalide, prav tako smo se ukvarjali s težavami pri zagotavljanju dostopa do javnih šol za gibalno ovirane in dolgotrajno bolne učence. Izkazalo se je, da večina gimnazij v Ljubljani nima dostopa za gibalno ovirane. Še več, ugotovili smo, da pristojno ministrstvo ne razpolaga s točno številko o dostopnosti srednješolskih objektov in javnih osnovnih šol. Takšno stanje je skrb vzbujajoče, diskriminatorno in v nasprotju tako z Zakonom o izenačevanju možnosti za invalide, ki ureja dostop invalidov do vključujočega izobraževanja, kot tudi s Konvencijo o pravicah invalidov.

Pri Varuhu smo kar šest let opozarjali na diskriminacijo študentov invalidov glede brezplačnih medkrajevnih potniških prevozov. Vlada je toliko let to priporočilo zavračala zaradi nestrinjanja. Šele po osebnem angažmaju in pogovorih s takratno infrastrukturno ministrico pa ste, spoštovane poslanke in poslanci, zakon le sprejeli in odpravili veliko krivico. Očitno je, da v Sloveniji potrebujemo neodvisno telo za spodbujanje, varstvo in spremljanje izvajanja Konvencije o pravicah invalidov. Inštitucija varuha človekovih pravic je pripravljena prevzeti to odgovornost in poslanstvo. Upam, da se saga o prejemanju obeh dodatkov za nego otroka in za pomoč in postrežbo premika h koncu. Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti nam je sporočilo, da je pripravljen zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o izplačilu neizplačanega dodatka za nego otroka. Z novelo naj bi se uredila pravico do izplačila dodatka za pomoč in postrežbo za nazaj tudi tistim slepim, ki so bili zdravstveno zavarovani po drugem zavarovancu oziroma po upokojencu, pa le tega niso pridobili, ker so starši prejemali dodatek za nego in pomoč. Vse odgovorne pozivam, da novelo zakona v najkrajšem možnem času tudi sprejmete. S sprejetjem oziroma uveljavitvijo novele zakona bo torej podana podlaga Spizu za odločanje o takšnih zadevah, kršitve pravic tej ranljivi skupini pa končno odpravljene. Prav je, da breme za napake organov nosijo organi, ne pa nič krivi ljudje.

Na področju romske problematike smo v letu, smo se v letu 2019 ukvarjali z vprašanjem romskih otrok, prostorsko problematiko Romov, nesprejetimi občinskimi področnimi programi in ukrepi za uresničevanje posebnih pravic pripadnikov romske skupnosti ter problematiko statusa in urejanja romskih naselij.

Če nadaljujem, na področju brezposelnih in zaposlenih, kjer prav tako ostaja nerešenih več vprašanj. Več obravnavanih primerov na področju brezposelnosti je bilo povezanih s težavami invalidnih oseb pri iskanju primerne zaposlitve, kar je nedopustno. Na področju zaposlovanja ostaja ta aktualna že leta pereča problematika neplačevanja prispevkov za socialno varnost in pomanjkanje nadzora nad izplačilom plač, pa tudi prekarno delo.

Na področju otrokovih pravic smo bili v letu 2019 priča uveljavitvi Družinskega zakonika in Zakona o nepravdnem postopku. Skrbijo me opozorila, da je s tem, da se je s tem še povečala potreba po izvedencih klinične psihologije otrok in mladostnikov, psihiatrije, pedopsihiatrije, kar pa povečuje zastoje v kazenskih in družinskih postopkih pred sodišči. Skrbi me, ker teh strokovnjakov v Sloveniji tudi sicer primanjkuje, predvsem pa ni specializacije na področju klinične psihologije. Odgovorne v državi tudi pozivam, da čimprej sprejmejo zakon, ki bo celovito urejal obravnavo otrok žrtev in prič kaznivih dejanj v Hiši za otroke Barnahus. Tudi sicer je pomembno, da država vzpostavi ustrezne inštitucije in mehanizme v podporo žrtvam nasilja. Priporočamo tudi, naj Ministrstvo za izobraževanje, znanost in šport nemudoma zagotovi ustrezno usposobljene osebe za stalno delo z otroki z motnjami avtističnega spektra, saj za ta namen spremljevalec v sedanjem pomenu ni ustrezen. Večina teh otrok namreč potrebuje v vrtcu in v šoli spremljevalca, kar pa jim sedanji zakon ne zagotavlja, saj jim je z odločbo usmerjeno dodeljen le začasni spremljevalec. Njegov delovno mesto ni sistemizirano, kar v praksi pomeni, da otroka včasih spremlja ena oseba, drugič druga, velikokrat pa ostanejo brez spremstva. Ker otroci z avtistično motnjo nimajo stalnega spremljevalca, jih nekatere šole izključujejo, starši so prisiljeni v šolanje otroka na domu, zapustijo službo, ob tem pa pritiskov ne zmorejo ne otroci, ne starši in ne učitelji.

Veliko smo se ukvarjali tudi z zadevami v šolstvu. Tako na primer še vedno ni ustreznega odziva zakonodajalca na odločbo ustavnega sodišča o javno veljavnih programih osnovnošolskega izobraževanja. Ukvarjali smo se tudi s primerom, kjer se pri šolanju otroka ni bilo dano soglasje obeh staršev. Ker je izbira šole, ki jo otrok obiskuje vprašanje obeh staršev, je pomembno za otrokov razvoj in ker mora biti največja otrokova korist v skladu s konvencijo o otrokovih pravicah glavno vodilo pri vseh dejavnostih v zvezi z otroki, vpis oziroma izpis otroka brez soglasja obeh staršev pomeni kršitev otrokovih pravic.

V letu 2019 smo krepili tudi aktivnosti na področju zagovorništva otrok. Tako smo imeli v lanskem letu, smo prejeli 88 pobud za postavitev zagovornika otrok. Kar 65 otrokom, katerih povprečna starost je bila 11 let je bil dodeljen zagovornik. Ob koncu leta 2019 je bilo na našem seznamu 63 zagovornikov. To kaže, da je inštitut zagovorništva otrok dve leti po njegovi formalizaciji dobro prepoznan, uveljavljen in nujno potreben.

Izpostaviti moram tudi pereč problem, kjer veljavna ureditev, ko se staršem za čas bivanja ob hospitaliziranem otroku v bolnišnici ne odobri nadomestila plače za nego otroka, ni ustrezna in ne upošteva zahtev iz 56. člena Ustave Republike Slovenije. Obljubljeno nam je bilo, da bo zakon o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju spremenjen do konca leta 2019 in sicer tako, da bodo starši, katerih otroci so hospitalizirani, upravičeni do nadomestila za nego ves čas njihovega spremstva otroka v bolnišnici. V zakonu o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju pa bi bilo nujno najti tudi ustrezno rešitev za vprašanje pravice do nege širšega družinskega člana. To se ni zgodilo.

Prvič smo objavili tudi ugotovitve iz 29. nacionalnega otroškega parlamenta, ki je v letu 2019 potekal na temo »šolstvo in šolski sistem«. Pristojnim priporočamo, da predloge in sklepe proučijo in jih ustrezno upoštevajo pri odločitvah, ki zadevajo otroke. Na ta način želim okrepiti glas otrok, hkrati pa tudi krepiti zavest vključevanja otrok v odločevalske procese o vsebinah, ki se nanašajo nanje.

Na področju varstva dostojanstva, osebnostnih pravic ter varnosti in zasebnosti, smo posebno pozornost namenili dopustni uporabi tehničnih sredstev in nadzoru nad komunikacijami. Zaradi naših prizadevanj je postala nedopustnost uporabe tehničnih sredstev za optično prepoznavanje registrskih tablic in brezpilotnih zrakoplovov jasnejša.

Veliko smo se seveda ukvarjali tudi s svobodo izražanja. Tu moram poudariti, da je naša pravica, da povemo svoje mnenje, a je obenem tudi naša dolžnost, da ga izrazimo na dostojen način. V letnem poročilu torej obravnavamo tudi to področje in poudarjamo pomen etike javne besede. Na to opozarjamo že leta, zato pozdravljam gesto Državnega zbora, ki je junija letos sprejel Etični kodeks ravnanja poslank in poslancev. V letu 2019 je prišlo do pomembne spremembe sodne prakse Vrhovnega sodišča Republike Slovenije glede tako imenovanega sovražnega govora. Naš novoustanovljeni Center za človekove pravice, je v letu 2019 začel izvajati raziskavo državnotožilskih spisov glede obravnave sovražnega govora, ki bo kmalu zaključena.

Na področju zbiranja in združevanja ter sodelovanja pri upravljanju javnih zadev je največ aktualnih zadev povezanih z volilno zakonodajo, znova smo vztrajali pri pozivu, naj se zakonsko uredi ustavna pravica do peticije. V letu 2019 smo ponovno obravnavali konkretne zadeve, ki so nas še utrdile v prepričanju, da bi bilo treba uresničevanje pravice do peticije iz 45. člena Ustave Republike Slovenije urediti z zakonom. Posebej pa želimo opozoriti na načelo dobrega upravljanja. To zahteva tudi, da ministrstva in vladne službe pravočasno in, da se pravočasno in argumentirano odzovejo na prejete predloge, ki na spletnem orodju predlagam.vladi.si zberejo zadostno podporo.

Tudi pri varuhu se srečujemo z nesprejemljivimi zamudami, nekateri organi nam namreč odgovorijo šele po nekajkratnih intervencijah, kar močno ovira naše delo. Priporočamo tudi dopolnitve volilne zakonodaje, s katerimi bo tudi osebam, ki jim je 10 dni ali manj pred dnevom glasovanja nepredvideno odvzeta prostost oziroma so nepredvideno sprejete na zdravljenje v bolnišnico ali inštitucionalno varstvo v socialni varstveni zavod, omogočeno učinkovito uresničevanje volilne pravice.

Glede omejitev osebne svobode in pobud pripornikov in zapornikov ugotavljamo, da glavna težava naših zavodov za prestajanje kazni zapora še vedno ostaja prezasedenost, tudi zaradi občutnega povečanja števila tujcev in pomanjkanja kadra na vseh področjih. Med drugim nas čaka veliko izzivov tudi pri nadgradnji forenzične psihiatrije v Sloveniji, pa na področju obravnave oseb z najtežjimi motnjami v duševnem zdravju, v letu 2019 je na primer zastalo delo delovne skupine za vzpostavitev specializirane enote za obravnavo teh oseb, kar me žalosti.

In ravno zagotavljanje zdravstvenega varstva ostaja visoko na prednostni lestvici našega delovanja. Žal tudi v letu 2019 ni bilo na področju normativne ureditve v zdravstvenem varstvu sprememb. Že večkrat napovedanega in po zagotovilih Ministrstva za zdravje strokovno pripravljenega novega zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju prav tako še ni. Tudi sicer na tem področju številna naša pretekla priporočila ostajajo neuresničena.

V svojih letnih poročilih, že od leta 2005 opozarjamo tudi na dolgotrajnost postopkov, v katerih organi Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije, odločajo o pravicah iz zdravstvenega zavarovanja, a se stvari ne premaknejo na bolje, kar kaže celo podatek, ki ga navaja tudi z ZZZS, da vsako leto veliko število zavarovancev prejme odločbo z zamudo oziroma za nazaj. Najpogosteje gre za pravico, ki opredeljuje zavarovančevo začasno nezmožnost za delo, ki zadeva tako zavarovance, kot tudi delodajalce. ZZZS in pristojno ministrstvo, bi torej morali nujno čimprej stopiti skupaj in najti ustrezne rešitve.

Tudi na področju redkih bolezni so v Sloveniji potrebne izboljšave. Na vzpostavitev čaka še enotni register redkih nemalignih bolezni, ki nam je bil prav tako obljubljen do konca leta 2019, pa ga še vedno ni. Priprava načrta dela na področju redkih bolezni za obdobje 2021-2030, vzpostavitev bolj lokalno dostopne paliativne oskrbe in še bi lahko našteval.

Na področju pravosodja na splošno zaznavamo pozitivne premike, tako glede sojenja v razumnem času, krepitve položaja žrtve kaznivih dejanj in ranljivih skupin, kot glede drugih dejavnosti. Glede razmislekov o spremembi opredelitve kaznivega dejanja, posilstvo v kazenskem zakoniku je ključno, da ta vključuje mednarodne standarde. Na področju policijskih postopkov smo obravnavali manj primerov, kot leto prej. Pohvaliti je treba prizadevanja glede reševanja pritožb, zoper dela policistov. Ministrstvo za notranje zadeve smo opozorili, da je Evropski odbor za preprečevanje mučenja Sveta Evrope jasno poudarja, da ima pridržana oseba pravice že od začetka odvzema prostosti, med drugim tudi pravico do obveščanja o odvzemu prostosti.

Pobude s področja okolja in prostora, so bile povezane predvsem z motečim hrupom, smradom, uvajanje 5. generacije mobilne telefonije, umeščanje in različnih posegov prostor in sanacijo degradiranih območij. Njihovo število narašča, lani jih je bilo namreč že kar 146. Pri tem pa bode v oči, da nobeno naše priporočilo iz leta 2018, ki so se nanašala na Ministrstvo za okolje in prostor, ni bilo uresničeno. Na primer, po zakonu o varstvu okolja, bi morala država vsaka štiri leta pripraviti državno poročilo o stanju okolja v državi, a ga pri nas nismo že od leta 2008.

Posebej želim izpostaviti še neustrezno reševanje problematike Celjske kotline in Mežiške doline. Država še vedno ni sprejela konkretnejših zakonodajnih sprememb, za uresničevanje novega 70.a člena Ustave, ki opredeljuje pravico do pitne vode.

Spoštovani, kot varuh sem bil v letu 2019 veliko na terenu, med ljudmi, ki zaradi takšnih ali drugačnih razlogov, ne morejo priti do nas. S sodelavci sem tako obiskal veliko različnih socialnovarstvenih zavodov, kot so domovi za starejše, varstveno delavni centri, centri za usposabljanje, bili smo v številnih šolah, centrih za socialno delo, izpostavah ZZZS in ZPIZ, obiskali smo inšpektorate, policijske postaje in še bi lahko našteval. Po obiskih več socialnovarstvenih oziroma centrov in opravljenimi pogovori z vodstvi zavodov, zaposlenimi, uporabniki storitev in njihovi svojci, smo podali številne ugotovitve in priporočila, s katerimi se prosim seznanite v spletni verziji našega poročila.

Poleg tega smo opravili tudi 12 poslovanj zunaj sedeža, kjer smo z namestniki opravili 168 osebnih pogovorov s pobudniki. S poslovanjem zunaj sedeža, si še naprej želimo približevati tistim posameznikom, ki zaradi oddaljenosti ali katerega drugega razloga, ne morejo priti na sedež varuha v Ljubljano. Med drugim sem se srečeval z ministri, župani in drugimi predstavniki oblasti, saj želim težave reševati neposredno s tistimi, ki jih zadevajo.

V prvem letu mandata lahko rečem, da nam je s svojim delom v posameznih primerih uspelo prispevati, kot prav in nepravilnosti kršitev ali krivic. Na splošno moram priznati, da je v Republiki Sloveniji standard spoštovanja človekovih pravic relativno visok, je pa tudi kot je razvidno iz našega poročila, veliko področij, na katerih moramo narediti še nekaj korakov naprej, da bi bil ta standard še višji in da bi ga lahko občutil vsak od nas. Da nobena ranljiva družbena skupina, ne bi bila izključena ali kakorkoli prikrajšana. Tudi letos je vlada pripravila odzivno poročilo, ki ga je koordiniralo Ministrstvo za pravosodje. Vlada ugotavlja, da se od 158 naših priporočil nanje nanaša 147 priporočil. Pri tem je dana samoocena, da je od tega realiziranih 21 priporočil.

Zaskrbljujoč pa je podatek, da je zaradi nestrinjanja zavrnjenih 18 naših priporočil in še dodatno 11 iz letnega poročila za leto 2018. Tudi z 28 nesprejetimi priporočili državnega preventivnega mehanizma, nikakor ne moremo biti zadovoljni. Zamislimo se lahko, če organi ne odgovarjajo ne nam, ki imamo z Ustavo določen mandat in smo nacionalna inštitucija za človekove pravice, ne Vladi Republike Slovenije in posredno tudi ne Državnemu zboru, kakšen je šele potem odnos teh organov, do običajnih državljanov. Pri varuhu se pogosto srečujemo z nesprejemljivimi zamudami pri poizvedovanju in pridobivanju informacij nujnih za naše delo pri obravnavi pobud, kako težko šele do ogovorov pridejo nemočni posamezniki, ki se znajdejo v stiski, sami pa pred birokratskimi in pogosto brezčutnimi in odtujenim državnim aparatom, ne morejo nič.

Vsak državni uradnik bi se moral zavedati, da lahko s svojim odnosom do dela in do ljudi pomembno vplivajo na življenje posameznikov. Ob tem moram izpostaviti izjemno pomembno vprašanje in sicer vprašanje odgovornosti. Čeprav je priporočilo inštitucije varuha človekovih pravic pravno neobvezujoče, je njihovo uresničevanje s strani pristojnih organov kazalnik, koliko je vlada, posamezni državni organi oziroma njihovi predstojniki pa tudi javni uslužbenec, dejansko zavzema za krepitev spoštovanja človekovih pravic in temeljnih svoboščin.

O spoštovanju človekovih pravic se ne bi smeli pogajati, ampak bi morali vsi, ki smo v službi ljudi in imamo do njih izjemno odgovornost, vsak na svojem področju zavzeti, da izboljšamo zatečeno stanje. Le s skupnimi močmi se bomo lahko premaknili naprej, da bo kakovost bivanja in spoštovanja človekovih pravic lahko občutil vsakdo izmed nas. Spremembe so nujne, tudi če to zahteva več napora ali več sistemski oziroma miselne spremembe. Na nespoštovanje naših priporočil, pri varuhu ne pristajamo. Skrb vzbujajoče je tudi, da pristojni državni organi v mnogih primerih ne spoštujejo niti odločitev Ustavnega sodišča ali Evropskega sodišča za človekove pravice oziroma izvrševanje odločitev navedenih sodišč pogosto prepočasno.

Medtem, ko je statistično gledano uresničevanje sodb Evropskega sodišča za človekove pravice dobro, se po uradnih podatkih ostaja le še šest neuresničenih dokončnih sodb, pa je bolj zaskrbljujoče, da ob tem ostaja še vedno neuresničenih kar 13 pomembnih odločitev Ustavnega sodišča. Sklenem lahko, da je pred nami še precej dela. Z marsikaterim organom, sem v preteklem letu dobro sodeloval, za kar se organom zahvaljujem. Želim pa si dobrega sodelovanja z vsemi, predvsem glede uresničevanja naših priporočil in odpravljanja konkretnih kršitev v dobro ljudi. če bo naše vodilo pri delu in tudi sicer v življenju, da bodimo človek človeku, potem se bomo lahko s skupnimi močmi premaknili naprej in bližje drug drugemu.

Hvala lepa.

Najlepša hvala za res izčrpno dopolnilno obrazložitev. Sedaj pa besedo predajam predstavniku Državnega sveta, gospodu Tomažu Horvatu.

Hvala za besedo. lep pozdrav tudi v mojem imenu in imenu Državnega sveta Republike Slovenije.

Komisija za državno ureditev in Komisija za socialno varstvo, delo, zdravstvo in invalide, sta 25. redno poročilo varuha človekovih pravic Republike Slovenije za leto 2019 obravnavali na skupni seji, 28. septembra letošnjega leta. Komisiji sta izrazili pohvalo varuhovemu poročilu, ki je pripravljeno informativno, natančno in predstavlja ogledalo družbe, v veliko primerih pa tudi njeno utemeljeno slabo vest. Komisiji izrekata pohvale tudi povzetku poročila varuha o tiskani obliki, ki omogoča hiter pregled ključnih problematik poročilu, prav tako pa tudi odločitvi varuha, da nadgradi spletno različico, sicer precej obsežnega letnega poročila in s tem da zeleno sporočilo, za okolju prijazno poslovanje državnih organov.

Komisija ugotavlja, da varuh poročilu za leto 2019, žal ponavlja svoja priporočila iz preteklih let na mnogih področjih, med drugim glede nujnosti čimprejšnje ureditve lastništva vseh kategoriziranih cest, ki potekajo po zasebnih zemljiščih. Tudi v okviru Državnega sveta je bilo že nekaj poskusov ureditve navedenih težav. Komisiji ob tem opozarjata, da sanacija pomeni veliko finančno breme za lokalne skupnosti in zahteva angažiranje mnogih resorjev. Kot prvi korak k napredku na tem področju pa komisiji prepoznavata jasno opredelitev celotnega obsega izpostavljene problematike, tako z vidika obsega navedenih cest, to je okoli 20 tisoč kilometrov cest, kot finančnih obremenitev.

Komisiji ponovno, kot že lani, opozarjata na še vedno slabo zaščitene pravice mladih, predvsem žensk, ki jim neustrezni pogoji za življenje in delo v državi ne omogočajo dovolj visoke stopnje socialne zaščite in jim otežujejo usklajevanje poklicnega in družinskega življenja. Opisane razmere so se v času soočenja z virusom covid-19 še poslabšale.

Komisiji sta se v razpravi dotaknili tudi pravice do cepljenja, ki v zadnjem času spet deli slovensko javnost. V okviru Državnega sveta je bilo sicer na temo zakonodaje s področja nalezljivih bolezni v preteklih letih opravljenih kar nekaj poglobljenih razprav, tako s strokovno javnostjo kot s predstavniki civilne družbe. Komisiji ugotavljata, da so nekatera priporočila Varuha resda vezana na precejšnja finančna sredstva, medtem ko je veliko tudi takšnih, kjer bi morebitno rešitev lahko predstavljala že samo boljša organizacija dela ali dodaten angažma vseh deležnikov. Komisiji zato pozivata, da se Vlada na priporočila Varuha odzove tudi tako, da naredi podrobno oceno finančnih posledic v primeru uresničevanja vseh priporočil in da se v prvi vrsti skuša odpraviti predvsem tiste pomanjkljivosti sistemov v državi, kjer je možno premike narediti hitro in brez večjih finančnih posledic.

Na področju zdravstva komisiji opozarjata na še vedno pogoste težave z dostopom do osebnega zdravnika in dolge čakalne dobe na obravnavo na specialistični ravni, ki jih je trenutno stanje, povezano z virusom covid-19, samo še okrepilo.

Varuh v poročilu ponovno izpostavlja problematiko staršev, ki jim za čas bivanja otroka v bolnišnici ne pripada nadomestilo plače za nego otroka, kar je v neskladju s 56. členom Ustave Republike Slovenije. Komisiji sta ob tem ugotovili, da je Državni svet na podlagi opozoril Varuha in zaznanih izkušenj v praksi v zakonodajno proceduro maja leta 2020 vložil Predlog zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (EPA 1159-VIII), ki rešuje omenjeno problematiko in čaka na obravnavo na pristojnem Odboru Državnega zbora za zdravstvo. Pristojno ministrstvo in Vlada predlogu zakona nista naklonjena, zato sta komisiji pozvali Varuha, da izrazi podporo sprejetju navedenega predloga zakona.

Komisiji izpostavljata tudi področje obvladovanja bolnišničnih okužb v domovih za starejše, ki se jim je Varuh v letu 2019 posebej posvetil. Področje, kot ugotavljata, ostaja neurejeno, na kar kažejo tudi izkušnje v času prvega in v času zdaj prihajajočega drugega vala okužb.

V razpravi sta se komisiji dotaknili tudi kršitev na področju plač in prispevkov za socialno varnost in pomanjkanju podatkov o celotni sliki o obsežnosti navedene problematike. Tudi na področju brezposelnih in zaposlenih po poročanju Varuha ostaja nerešenih več vprašanj. Kot posebej perečo problematiko pa komisiji izpostavljata prekarnost. Posledično pozivata Varuha, da nadaljuje svoje delo tudi v smislu dodatne zaščite zaposlenih kot praviloma šibkejše strani v primerih, povezanih s kršenjem pravic iz dela.

Komisiji izražata podporo Varuhovi praviloma hitri odzivnosti na vse zaznane aktualne družbene probleme in mu želita uspešno in vztrajno delo tudi v prihodnje.

Hvala za vašo pozornost.

Najlepša hvala.

Zdaj pa vabim k besedi še predstavnika Vlade, gospoda Roka Jesiha, da predstavi Informacijo o realizaciji priporočil Državnega zbora in odzivni poročili Vlade.

Hvala za besedo. Se opravičujem, ker je očitno prišlo do pomote. Sem Matic Zupan, državni sekretar z Ministrstva za pravosodje.

Spoštovani varuh človekovih pravic, spoštovane poslanke in poslanci, ostali prisotni, kolegi iz drugih resorjev!

Najprej se želim Varuhu zahvaliti za pripravo še enega letnega poročila, v katerem opozarja na tista področja, kjer varstvo človekovih pravic še ne dosega želenih standardov. Mi poročilo razumemo in sprejemamo kot pomemben opomnik pri svojem nadaljnjem delu, kot konstruktivno kritiko, hkrati pa tudi kot pohvalo za dosedanja prizadevanja na tem področju, omenjeno je bilo konec koncev področje pravosodja.

Ministrstvo za pravosodje zdaj že nekaj let zaporedoma koordinira skupni odziv Vlade. Skupno poročilo Vlade, ki je kar obsežno, predstavlja odziv na redno letno poročilo Varuha za leto 2019, poročilo o izvajanju nalog državnega preventivnega mehanizma za leto 2019 – o tem bomo govorili kasneje – in informacijo o realizaciji priporočil iz Varuhovega poročila za leto 2018. Letošnje leto smo v postopku priprave tega odzivnega poročila Vlade prvič izvedli tudi koordinativni sestanek, odziv je bil dober, deležniki so to pozdravili. Mi ocenjujemo, da so eden največjih izzivov ravno tisti problemi, ki niso skrb zgolj enega resorja, ampak terjajo medsebojno sodelovanje; no, saj to je že zelo jasno.

V prvem delu skupnega poročila Vlada ocenjuje napredek glede uresničevanja priporočil, ki jih je Varuh izdal v poročilu iz lanskega leta, se pravi, v poročilu za leto 2018. Glede na te odzive, ki smo jih prejeli - to poročilo namreč temelji na samooceni resorjev in vladnih služb -, je napredek zagotovo opazen. Od 83 priporočil, ki so se lani nanašala na Vlado, se pravi, od skupaj vseh 88 Varuhovih priporočil, je bilo v obdobju od lanskega poročanja dodatno v celoti realiziranih 5 priporočil, 22 priporočil je delno realiziranih, kar so trije več kot lani, število nerealiziranih priporočil se je posledično več kot prepolovilo in se je znižalo s 24 na 11. Število priporočil, katerih realizacijo resorji zavračajo zaradi nestrinjanja, pa znaša 11, kar je za dve več kot lani, kot je bilo že izpostavljeno.

Drugi del skupnega poročila predstavlja odziv Vlade na redno letno poročilo Varuha za leto 2019. V tem aktualnem poročilu Varuh izpostavlja številne teme, kot smo lahko že slišali v predstavitvi. Izpostavlja problematiko revščine in prekarnega dela, dolgotrajnosti postopkov odločanja o položaju tujcev, neizvrševanje odločb Ustavnega sodišča in ESČP, čeprav je glede slednjega sicer opazen napredek, pomanjkanje invalidom dostopnih javnih ustanov, se pravi, predvsem sodišč in šol, romsko problematiko, problematiko oskrbe z vodo, prezasedenost zaporov, vse bolj pa prihaja v ospredje tudi okoljska problematika. Letošnje leto je Varuh izdal skoraj dvakrat toliko priporočil kot v preteklem letu, natančneje 158, od katerih se jih na Vlado nanaša 147. Kljub kratkemu obdobju od izdaje poročila so resorji tudi glede priporočil za leto 2019 že ocenili njihovo realizacijo. Iz teh ocen izhaja, da je 21 priporočil že realiziranih, 40 je delno realiziranih, 35 je nerealiziranih, medtem ko jih 33 predstavlja stalno nalogo resorjev. Realizacija 18 priporočil resorji zavračajo zaradi nestrinjanja.

V letošnjem letnem poročilu je Varuh Vlado tudi dodatno pozval, naj pojasni razloge za nerealizacijo priporočil, podanih v preteklih poročilih, za katere Varuh ocenjuje, da niso bila upoštevana. Gre za vsega skupaj 121 priporočil, podanih v letih od 2011 do 2018, pri čemer gre v številnih primerih tudi za priporočila, ki jih je Varuh podal že večkrat in se ponavljajo tudi med priporočili za leto 2019. Naj izpostavim priporočila glede zagotavljanja primerne nastanitve v prilagojenih prostorih zapornikom, ki potrebujejo dodatno pomoč, glede dokončanja denacionalizacijskih postopkov, ureditve lastništva vseh kategoriziranih cest, ki potekajo po zasebnih zemljiščih, glede urejanja izpustov smradu v okolje ter glede zagotavljanja neodvisnega izvajanja nadzora in financiranja obratovalnega monitoringa. V teh navedenih primerih se je priporočilo ponovilo vsaj štirikrat. Vlada je pobudi Varuha sledila, tako da so resorji v letošnjem poročanju ocenili tudi realizacijo v preteklosti podanih priporočil, ki jih je v letošnjem poročilu ponovno izpostavil Varuh. Po oceni resorjev je od teh 121 priporočil 30 realiziranih, 35 delno realiziranih, 18 nerealiziranih, 16 jih predstavlja stalno nalogo, realizacija 22 priporočil pa je zavrnjena.

Tretji del skupnega poročila Vlade predstavlja odziv resorjev na Varuhovo poročilo o izvajanju tako imenovanega DPM, se pravi, državnega preventivnega mehanizma, ampak temu se bomo posvetili kasneje. Bi pa želel v nadaljevanju izpostaviti nekaj pozitivnih zgodb oziroma dosežkov na področju varstva človekovih pravic. Na primer, Vlada je ravno prejšnji teden po dolgem usklajevanju potrdila besedilo Zakona o obravnavi otrok in mladostnikov s čustvenimi in vedenjskimi težavami in motnjami v vzgoji in izobraževanju, ki vzpostavlja sistemske rešitve in njihovo celostno obravnavo. V skladu s priporočilom Varuha je bila priznana tudi davčna olajšava za preživljanje družinskih članov davčnega zavezanca, staršu in posvojitelju, in sicer neodvisno od tega, ali živijo z njim v skupnem gospodinjstvu ali pa v institucionalnem varstvu. V koordinaciji našega ministrstva je bil pripravljen tudi Predlog zakona o celostni obravnavi otrok, ki so žrtve in priče kaznivih dejanj, v tako imenovani hiši za otroke. Zakon je že prestal prvo usklajevanje in je bil deležen široke podpore strokovne javnosti. Ministrstvo za delo pa je pristopilo k sofinanciranju tako imenovanega projekta MAPA, katerega cilj je pridobiti celovit vpogled v stanje prekarnosti v Sloveniji. Projekt je v zaključni fazi, na njegovi podlagi pa bodo oblikovani predlogi za omejevanje negativnih učinkov prekarnosti.

Za konec pa še nekaj podrobnejših informacij, v zvezi s priporočili, ki se nanašajo na naše ministrstvo, se pravi na Ministrstvo za pravosodje. V letošnjem letu se na naše ministrstvo nanaša 19 priporočil, od katerih sta dve realizirani, pet je delno realiziranih, tri so nerealizirane, devet pa jih predstavlja stalno nalogo. Ministrstvo za pravosodje ne zavrača realizacije nobenega izmed nam naslovljenih priporočil. Med temi priporočili lahko najdemo številne izzive, ki jih bo naše ministrstvo moralo nasloviti v prihodnosti. Gre za izziv, s katerimi se že več let srečujemo in njihova rešitev ni enostavna.

Kot je na primer problematika pomanjkanja sodnih izvedencev v družinskih zadevah ali pa kadrovski primanjkljaj pravosodnih policistov. Pa seveda tudi prezasedenost v zaporih. Na drugi strani na Ministrstvu za pravosodje ugotavljamo tudi, da nam je nekaj priporočil že uspelo realizirati, kot na primer zagotavljanje večje dostopnosti brezplačne pravne pomoči, skozi dvig cenzusa. Z realizacijo nekaterih pa se bližamo koncu. Tako smo pripravljenim že poslali v obravnavo Državni zbor spremembo zakona o kazenskem postopku, ki ureja povračilo stroškov, ki nastanejo osebi, zaradi policijskega vabila, tudi če pozneje zoper nje ni začet kazenski postopek.

Vlada pa je tudi že potrdila in v Državni zbor poslala predlog zakona o varstvu osebnih podatkov, na področju obravnavanja kaznivih dejanj, ki pomeni implementacijo direktive Evropske unije, s katero Republika Slovenija že nekaj let zamuja. Zdaj, sama skrb za uresničevanja človekovih pravic in za izboljšanje stanja na tem področju ni nikoli dokončan proces. V njem smo lahko uspešni, le če skupaj sodelujemo in za kar si bo vlada tudi v prihodnje prizadevala. Toliko uvodoma.

Hvala.

Najlepša hvala.

Sedaj pa prehajamo na, torej da predam besedo vabljenim in sicer vabim k besedi predstavnika Ministrstva za notranje zadeve. Pa prosim, da se vsakdo, iz nekaterih ministrstev po več tukaj, za magnetogram predstavi. Hvala.

Hvala lepa. Kangler, državni sekretar.

Tako, kot smo spremljali poročilo varuha na seji Državnega sveta, tako tudi danes lahko ugotovim, kot državni sekretar in tudi ministrstvo, da je sodelovanje med varuhom in Ministrstvom za notranje zadeve izredno dobro. Na vsako pobudo, ki jo prejmemo iz strani varuha glede odprtih vprašanj, odgovorimo takoj ali najkasneje v 30-ih dneh. In glede tudi samega poročila lahko razberemo, da je varuh zadovoljen z delom MNZ-ja in policije.

Res da prihaja do nekaterih odstopanj, da prihaja do pobud s strani občanov, s strani oseb, ki mislijo, da so jim bile kršene človekove pravice v samih policijskih in drugih postopkih. Vendar tukaj moram iskreno poudariti, da vsako tako pobudo, ki jo sprejmemo s strani varuha ima prioriteto in jo obravnavamo prioritetno. Tako, da moja ocena je in tudi glede na sestanek, ki smo ga imeli z varuhom, da je to kooperativno delovanje na eni strani varuha, na drugi strani organov, MNZ, policije in tudi drugih centrov, tudi centra za tujce v Postojni, zelo dobro. Trudimo se, da takšne stvari, ki so pomanjkljive, kolikor pride pri posameznih postopkih tudi v trenutku odpravimo.

Najlepša hvala.

K besedi vabim predstavnika ali predstavnico Ministrstva za pravosodje. Je kdo tukaj?

Se opravičujem, jaz sem uvodno poročilo, mislim uvodno podal, ker smo koordiniral odziv. Zdaj dodatno, mogoče bom priliko izkoristil, pa bom nekaj dodatnih pojasnil. Področje klinične psihologije, prej sem zelo na hitro se tega dotaknil in mi se na ministrstvu zavedamo in tako kot je varuh lahko izpostavil, da tukaj strokovnjakov primanjkuje.

Mi v okviru naše pristojnosti imamo, bi rekel odgovornost za pozive za imenovanje sodnih izvedencev. Mi to področje vedno vključujemo vsako leto v te pozive, izvajamo tudi prek našega centra za izobraževanje v pravosodju, termine za izvedbo preizkusov strokovnosti lahko povem, da v lanskem letu smo štiri razpisal, dva sta odpadla, ker ni bilo kandidatov, na dveh terminih pa so bili štirje kandidati uspešni. Glede hiše za otroke sem že povedal. Tukaj je zadaj zakon, pridobili smo tudi evropskih sredstev in sredstev iz norveškega finančnega mehanizma. Projekt, mislim da uživa široko podporo in mi nekako računamo, da bomo jeseni lahko počasi nadaljevali z medresorskim usklajevanjem tega zakona in ga počasi približali vladi v obravnavo.

Glede pripornikov in zapornikov. Tukaj imamo pač dve veliki težavi. Eno je pomanjkanje kadra. Ponovno, preko sto razpisanih delovnih mest vsako leto. Boren odziv uprave za izvrševanje kazenskih sankcij. Direktor je danes z mano tukaj na moji levi strani, se trudi tudi s promocijo poklica. Verjetno ste to tudi že zaznali nekateri pod moto poklic s katerim rasteš. Glede zasedenosti pa drži. Narašča število pripornikov, tujcev, predvsem zaradi nezakonitih prehodov meje. Izpostavim naj, da imamo nekako v srednjeročnem planu izgradnjo dveh novih zaporov, enega v Dobrunjah in pa prenovo zapora in deloma dogradnjo na Igu, se pravi ženski zapor in zelo veliko stavimo na te dodatne kapacitete, ki se bodo s tem ponudile.

Aha, glede kaznivega dejanja posilstva. Mislim, da smo junija ali julija smo predali v javno razpravo osnutek kazenskega zakonika, kjer predlagamo tudi modifikacijo trenutno definicije posilstva. Premikamo se proti modelu soglasja, se pravi odmikamo se od modela prisile. Toliko za enkrat z naše strani.

Hvala.