Spoštovane kolegice, spoštovani kolegi, začenjam 73. sejo Odbora za zadeve Evropske unije.

Obveščam vas, da sem do začetka seje prejel dve opravičili, in sicer bosta danes na seji odsotna gospod dr. Franc Trček in pa gospod Zmago Jelinčič Plemeniti.

Obveščam vas, da so na sejo povabljeni poslanci Evropskega parlamenta iz Republike Slovenije ter predstavniki Vlade in Državnega sveta. Še posebej toplo pozdravljam poslance Evropskega parlamenta, gospo Ljudmilo Novak, gospo Tanjo Fajon in gospoda dr. Brglez Milana.

Prehajam na določitev dnevnega reda seje odbora. S sklicem seje ste prejeli dnevni red seje odbora. Ker v poslovniškem roku nisem prejel predlogov za njegovo spremembo je določen takšen dnevni red seje kot ste ga prejeli s sklicem.

Prehajamo na 1. TOČKO DNEVNEGA REDA, TO JE PREDLOG STALIŠČA REPUBLIKE SLOVENIJE DO SPOROČILA KOMISIJE EVROPSKEMU PARLAMENTU, EVROPSKEMU SVETU, SVETU, EVROPSKEMU EKONOMSKO-SOCIALNEMU ODBORU IN ODBORU REGIJ - EVROPSKI ZELENI DOGOVOR. Gradivo smo prejeli od Vlade, dne 13. 2. 2020 na podlagi prvega odstavka 4. člena Zakona o sodelovanju med Državnim zborom in Vlado v zadevah Evropske unije. Skrajni rok za njegovo obravnavo v Državnem zboru je danes. Gradivo je bilo v skladu z določili Poslovnika Državnega zbora dodeljeno v obravnavo Odboru za zadeve Evropske unije kot pristojnemu odboru in Odboru za infrastrukturo, okolje in prostor kot matičnem delovnem telesu. Slednji ga je obravnaval na 27. nujni seji, dne 20. 2. 2020 in sprejel mnenje, ki smo ga prejeli.

Prosim ministra za okolje, ne, pardon, se opravičujem. Prosim gospoda Marka Maverja, državnega sekretarja na Ministrstvu za okolje in prostor, da nam predstavi predlog stališča Republike Slovenije. Izvolite, gospod Maver.

Hvala za besedo. Lepo pozdravljeni, poslanke in poslanci, tudi gostje.

Zdaj, glede stališča do zelenega dogovora, verjetno veste, da je Evropska komisija v začetku decembra lani predstavila ta okvirni zeleni načrt, s katerim želi Evropo preobraziti v zeleno oziroma trajnostno in pa socialno pravično celino, ki bo temeljila na, do leta 2050 na neto ničelnih izpustih toplogrednih plinov in v katerem bo rast ločena od rabe virov. Sem prepričan, da ste si ta dokument že pregledali oziroma ste seznanjeni, tako da bi pošel do posameznih točk tega dokumenta, tukaj pa naj izpostavim, da gre pri tem za nek okviren, okvirno stališče do tega dokumenta, ker posamezne točke zelenega dogovora bodo predstavljene v prihodnjih mesecih. Naslednji teden, 4. marca bo predstavljen tale podnebni zakon in potem v prihajajočih mesecih tudi posamezne specifike vseh teh vsebin zelenega dogovora.

Zdaj, zeleni načrt med glavnimi točkami naslavlja krepitev podnebnih ambicij. Evropa je bila jasna, da želi postati podnebna oziroma ogljično nevtralna celina do leta 2050. Na podlagi tega bo tudi razprava o nadgraditvi ciljev do leta 2030, to bo na podlagi pregleda energetsko podnebnih načrtov. Kot veste, je Vlada včeraj sprejela načrt za Slovenijo, Evropa bo zdaj pripravila pregled teh načrtov in potem tudi oceno po potrebi višanja teh ambicij do leta 2030. Glede same krepitve si Evropa prizadeva seveda bolj ambiciozno strategijo tudi na področju prilagajanja podnebnim spremembam in pa blaženja, se pravi zmanjševanja emisij.

Naslovljeno v sklopu tega je tudi razogljičenje energetike, razogljičenje prometa in pa industrije v preobrazbo industrije v čisto in pa seveda industrijo, ki temelji na krožnem gospodarstvu. Predvideno je tudi zmanjšanje rabe virov v gradbeništvu, zelenitev kmetijske politike, pripravljajo se novi strateški načrti na področju ohranjanja narave in pa biotske raznovrstnosti. Tudi nekateri drugi dokumenti si… V okviru nekaterih drugih dokumentov si bo EU prizadevala na ničelno onesnaževanje, za okolje brez strupov in pa tudi nov akcijski načrt za krožno gospodarstvo. Hkrati se Evropa zaveda tudi, kot sem že omenil, želi postati vodilna oziroma želi ostati vodilna celina na področju boja proti podnebnim spremembam, tako da si tudi prizadeva, da bo to ambicijo ohranjala na mednarodni ravni, tako da ob prihajajoči podnebni konferenci želi to ambicijo svojo, s konkretnimi koraki pokazati tudi drugim državam, državam v razvoju in pa tudi nekaterim drugim vodilnim silam, da gre v to smer in s tem držati ambicijo, ne samo na ravni EU, ampak tudi na globalni ravni, ker se zavedamo, če Evropa naredi svoj delež, če druge države ne bodo naredile svojega deleža, se bo zelo težko spopasti s to podnebno krizo.

Kar se tiče financiranja, je komisija ugotovila, tudi za prehod v to brezogljično gospodarstvo bodo potrebna velika vlaganja. Za samo izvedbo naj bi bilo potrebno tisoč milijard v naslednjih desetih letih. Predstavljen je bil tudi že naložbeni načrt za trajnostno Evropo. Mogoče bi na kratko omenil, da bo iz proračuna EU namenjenih 503 milijarde evrov, sklad Invest EU bo povečal javne in zasebne naložbe za 279 milijard, iz skladov kohezijske politike je predvidenih 108, iz Evropske investicijske banke, ki naj bi se preimenovala v tako imenovano podnebno banko pa bo do leta 2025 namenjenih 50 procentov investicij za okoljske in podnebne ukrepe.

Kot sem že tudi na začetku omenil, bo ta prehod v brezogljično gospodarstvo, bo moralo biti pravično. V ta namen Evropa vzpostavlja tudi tako imenovani mehanizem za pravičen prehod, v sklopu katerega spada tudi sklad za pravičen prehod. Neke ocene za Slovenijo pomenijo, da bo iz tega naslova, iz teh 7,5 milijard evrov nepovratnih sredstev, bi Slovenija pridobila 92 milijonov in skozi teh 92 bi potem tudi skozi privatna vlaganja naj bi prišli nekje do 1,3 milijarde, ki bi bile namenjeni za preobrazbo tega gospodarstva oziroma za prestrukturiranje te premogovne regije. V sklopu tega, verjetno ste seznanjeni, Ministrstvo za infrastrukturo vodi tudi delovno skupino za prestrukturiranje premogovne regije. Tukaj je nekako načrt, da se bo do konca leta pripravil podroben načrt. Tukaj sodeluje tudi Evropska komisija, je namenila nekatera sredstva, tako da kar se tiče prihodnosti premogovne regije in pa seveda kako te delavce prestrukturirati, opustiti rabo premoga bo nekje končan do konca letošnjega leta oziroma v začetku naslednjega leta. Kar se pa tiče samega stališča do zelenega dogovora, kot sem že omenil, Slovenija pozdravlja ta evropski zeleni dogovor kot nek okvir določitve pristopa EU k trajnostni rasti in pa seveda prehod v nizko ogljično oziroma krožno gospodarstvo. Tako naklonjeni smo tudi pripravi samega podnebnega zakona, katerega podrobnosti bodo predstavljene v začetku naslednjega tedna. Zavzemamo se tudi za morebitno prilagoditev ciljev do leta 2030, seveda ob predpostavki, da se pripravijo podrobne analize kaj bi to pomenilo za posamezne države. Tudi v okviru ukrepov za čisto energijo si bomo prizadevali za upoštevanje nacionalnih okoliščin, kot na primer delež območij Nature. Pozdravljamo tudi predvideni akcijski načrt za krožno gospodarstvo in pa kot sem že omenil, se zavzemamo to zato, da bo ta zelen dogovor uspešen le, če bodo te ambicije prenesene tudi na globalno raven, tako da se zavzemamo za ambiciozno ravnanje EU tudi na globalni ravni, tudi v okviru letošnje CoP konference, ki bo konec leta v Glasgowu in pa seveda, da se bodo te, da se bodo dosegli konkretni rezultati, da bo potem, ko bo Slovenija predsedovala EU, v sklopu katere bomo morali tudi mi predsedovati oziroma voditi stališča EU v okviru mednarodnih pogajanj, da se bo ta ambicioznost obdržala oziroma že izvajala. Tako da toliko mogoče zaenkrat, pa bom potem za vprašanja.

Hvala lepa, gospod Maver.

Preden nadaljujemo mi dovolite, da preberem še eno pooblastilo, in sicer s Poslanske skupine SDS gospod Franc Rosec nadomešča poslanca gospoda Francija Kepo.

Za predstavitev mnenja matičnega delovnega telesa k tej točki prosim podpredsednika Odbora za infrastrukturo, okolje in prostor, mag. Rajh Andreja. Izvolite.

Hvala lepa.

Odbor za infrastrukturo, okolje in prostor je na 27. nujni seji, 20. februarja, kot matično delovno telo obravnaval Predlog stališča Republike Slovenije do sporočila Komisije Evropskemu parlamentu, Evropskemu svetu, Svetu, Evropsko ekonomsko-socialnemu odboru in Odboru regij – Evropski zeleni dogovor, ki ga je 13. februarja Državnemu zboru, na podlagi prvega odstavka 4. člena Zakona o sodelovanju med Državnim zborom in Vlado o zadevah Evropske unije, posredovala Vlada. Dopolnilno obrazložitev k predlaganemu dokumentu je podal državni sekretar na Ministrstvu za okolje in prostor, Marko Maver. Poudaril je, da je Evropska komisija 11. 12. 2019 predstavila tako imenovani evropski zeleni načrt, ki je nova razvojna paradigma. V načrtu predlaga okvir in korake kako bo pristopila k rasti, katere cilje preobraziti Evropsko unijo v pravično in uspešno družbo s sodobnim konkurenčnim in z viri gospodarnim gospodarstvom, ki v letu 2050 ne bo ustvarjalo nobenih neto emisij toplogrednih plinov in v katerem bo rast ločena od rabe virov. Zeleni načrt torej naslavlja sklop politik za preobrazbo gospodarstva. Mednje sodi krepitev podnebne ambicije, v okviru katere se predlaga evropski podnebni zakon, ki bi določil cilj podnebne nevtralnosti do leta 2050.

Na podlagi nacionalnih energetskih in podnebnih načrtov bo pripravljena ocena ali bo treba iti v višanje ciljev, ki so sedaj postavljeni do leta 2030 in s tem v spremembo evropske zakonodaje. Predvideva bolj ambiciozno strategijo za prilagajanje podnebnim spremembam in uvedbo ogljičnega uvoznega davka, če na globalni ravni ne bo ustreznega odziva na nujnost zmanjšanja emisij. Posebej so naslovljeni tudi razogljičenje energetike v smeri čiste, cenovno dostopne in varne energije. Razogljičenje prometa z uvajanjem trajnostne in pametnem obilnosti ter razogljičenje industrije v čisto in krožno gospodarstvo. Predvideno je tudi zmanjšanje rabe virov v gradbeništvu, zelenitev kmetijske politike, nov strateški dokument na področju ohranjanja narave in biotske raznovrstnosti, več strateških dokumentov, s katerimi si bo Evropska unija prizadevala za ničelno onesnaženje za okolje, brez strupov ter nov akcijski načrt za krožno gospodarstvo. Prav tako Evropska komisija ugotavlja, da bodo za prehod v brezogljično gospodarstvo potrebna velika vlaganja iz javnih in zasebnih virov. Za izvedbo naj bi bilo potrebno tisoč milijard evrov v naslednjih 10 letih. Predstavljen je že naložben načrt za trajnostno Evropo, ki vsebuje nabor ukrepov za financiranje predvidene zelene tranzicije. Iz proračuna Evropske unije bodo v ta namen zagotovljene 503 milijarde evrov. Sklad Invest EU bo povečal javne in zasebne naložbe za 279 milijard evrov, iz skladov kohezijske politike je predvidenih 108 milijard evrov, iz Evropske investicijske banke, ki se bo imenovala Podnebna banka, pa bo do leta 2025 namenjenih 50 procentov investicij za okoljske in podnebne ukrepe. Za pomoč pri prestrukturiranju oljično bolj intenzivnih regij pa je Evropska komisija predvidela posebni sklad za pravičen prehod, katerega vrednost bo 7,5 milijarde evrov.

V razpravi je Poslanska skupina Levica izpostavila, da je Evropska komisija ocenila, da bi bilo za doseganje podnebnih ciljev Evropske unije do leta 2030 potrebno nameniti 260 milijard evrov letno, kar pomeni, da je predvidenih tisoč milijard evrov bistveno premalo. V primerjavi s tem pa je bilo za reševanje bank v času finančne krize v desetih letih namenjeno 4 tisoč 200 milijard evrov. Namesto, da bi se v Evropskem zelenem dogovoru načrtovale obsežne javne investicije v zeleno tehnologijo in infrastrukturo, je njegov temelj subvencioniranje zasebnega kapitala, ki mu bo omogočeno cenejše zadolževanje za zelene projekte. V osnovi sicer to ni napačno, vendar pa je lahko pričakovati, da bo v primeru naslednjih oziroma propadlih zasebnih investicij breme odplačevanja spet preloženo na pleče davkoplačevalcev Evropske unije, podobno kot je bilo to v primeru reševanja bančnih lukenj. Po njegovem mnenju bi bilo v predlogu stališča treba izraziti kritiko finančnega dela Evropskega zelenega dogovora, tudi z vidika strogih fiskalnih pravil, ki omejujejo investicijski potencial držav pri vlaganjih v zeleno tehnologijo in kritiko EU, ker ne vključuje Evropsko centralno banko v vlaganja oziroma investicije za zeleno obnovo evropskega gospodarstva.

S strani Poslanske skupine SDS je bilo poudarjeno, da smo v primerjavi z nekaterimi državami v razvoju na področju varstva okolja desetletja pred njimi. Posledično na globalni ravni ne bo doseženega bistvenega napredka na področju boja proti podnebnim spremembam, če ne bodo bistveno več k temu začele prispevati največje onesnaževalke, kot so na primer Indija in Kitajska. V zvezi z ravnanjem Slovenije na tem področju pa je bilo predvsem opozorjeno, da bi morala država nameniti več pozornosti potencialu geotermalne energije, več sredstev nameniti za subvencioniranje menjave malih kurilnih naprav in posodobitvi železniških povezav, ki bo omogočila prenos večjega deleža cestnega prometa na železnice.

V Poslanski skupin SAB pa pozdravljajo napore ministrstva, pristojnega za promet, pri njegovih ukrepih na področju posodobitve in nadgradnje obstoječe železniške infrastrukture in izboljšav na področju javnega potniškega prometa. Poleg tega je bilo poudarjeno, da bo verjetno največji izziv na področju razogljičenja predstavljalo področje energetike, saj bomo morali v naslednjih 20 letih nadomestiti dve tretjini obstoječih proizvodnih zmogljivosti za področje električne energije. Dejstvo je, da glede načina kako to storiti še nimamo doseženega konsenza, bistveno pa je, da v zvezi s tem dosežemo razumen, racionalen in socialno pravičen dogovor.

Poslanska skupina SMC je izrazila podporo predlogu stališča, ob tem pa je bilo v zvezi z ambicijo Evropske unije po vodilni vlogi v svetu poudarjeno, da se glede tega zastavlja vprašanje kako namerava Evropska unija zaščititi svoje gospodarstvo pred okoljsko spornimi proizvodi iz držav v razvoju in držav, ki sicer spadajo med razvite države, pa njihova zakonodaja na področju varstva okolja ni primerljiva z zakonodajo Evropske unije.

V zvezi z izpostavljenimi vprašanji, mnenji je po razpravi nekatera dodatna pojasnila podal državni sekretar za Okolje in prostor Marko Maver.

Odbor je v razpravi v skladu z drugim odstavkom 154.h člena Poslovnika Državnega zbora sprejel naslednje mnenje: »Odbor za infrastrukturo, okolje in prostor podpira predlog stališča Republike Slovenije do sporočila Evropske komisije Evropskemu parlamentu, Evropskemu svetu, Svetu, Evropskemu ekonomsko-socialnemu odboru in odboru regij, Evropski zeleni dogovor, ki ga je predložila Vlada in predlaga Odboru za zadeve Evropske unije, da predlog stališča sprejme.«

Hvala lepa, mag. Rajh.

Na 41. seji, dne 25. 2. 2020 je gradivo obravnavala tudi Komisija Državnega sveta za mednarodne odnose in evropske zadeve, ter sprejela mnenje, ki smo ga prejeli. Za predstavitev mnenja komisije Državnega sveta k tej točki prosim predsednika komisije, gospoda Bojana Kekca. Izvolite.

Hvala, gospod predsednik. Lepo pozdravljeni vsi skupaj.

No, naj povem, da je bila razprava na naši komisiji zelo pestra, poglobljena in mislim, da je bilo tudi dobro izpostavljenih veliko idej, ki smo jih tudi zapisali. No, kratek povzetek naše razprave pa bom v parih stavkih poskušal čim bolj strniti. Glejte, za uvod bi povedal to, da do nedavnega največje gospodarstvo na svetu, se pravi, ko je bilo še Združeno kraljestvo, ko je bil še član Evropske unije, ustvaril le nekje 7 ali 8 procentov svetovnih emisij, kar pomeni, da je že zdaj daleč na, bi rekel prvem mestu in vodi neko politiko, zeleno politiko, ki bi se morala prenesti tudi na ostale kontinente in države. Zdaj pa postavlja seveda tudi najbolj ambiciozen cilj, neko strategijo, ki je seveda pravilna, ampak opozorili bi na to, ko se izpostavlja pravičnost vključevanja, v tem primeru, če so tej cilji, bi rekel zelo visoko postavljeni, medtem ko jih pa drugi ne spoštujejo, to postavlja pod vprašaj konkurenčnost gospodarstva in pa tudi obremenitev davkoplačevalcev. Zdaj, mi mislimo, da bi nekako sofazno s to strategijo potrebno bilo razmisliti tudi o neki davčni zakonodaji za izdelke, ki prihajajo iz držav, ki tega ne spoštujejo. Če se seveda avtomobili proizvajajo na Kitajskem ali v Indiji, zagotovo tisti odtis na okolje je bistveno drugačen, kot če se v Evropski uniji. Ravno tako je s pridelavo hrane, ki vemo, da je v evropskem proračunu še vedno največji delež izdatkov za kmetijstvo, pa vendar se postavlja vprašanje včasih, ko kupujemo te izdelke iz Argentine, Nove Zelandije, Avstralije, tak izdelek ima ogromen ogljični odtis in zagotovo bo treba razmisliti, da se, bi rekel tudi v skladu s stališčem poštenosti do naših, bi rekel proizvajalcev v kmetijstvu ta zakonodaja uredi.

Omenjeno je krožno gospodarstvo. Seveda mi to podpiramo in to je prava pot, da se tako v bistvu surovine nekako zaključujejo, pa vendar imamo velike težave trenutno zdaj že drugič z odpadno embalažo. Na to so nas opozorili direktorji komunal in pa zbornice. Skratka načrtujemo cilje, ki so zelo smeli, po drugi strani pa ne izpolnjujemo niti najbolj osnovnih zadev, ki bi jih morali rešiti.

Nekako bi v štirih sklopih še strnil stvari, ki smo jih izpostavili državni svetniki. Prvo, da se pri nadaljnjih pogajanjih nujno upošteva nacionalna posebnost Slovenije. Glejte, Slovenija ima okrog, ne vem, 66 procento poraščenost z gozdovi, to je v bistvu en velik ponor in kar se tiče ogljikovega dioksida in pa tudi tovarna kisika. Zaradi tega na teh gozdovih mi ne moremo graditi sončnih elektrarn, vetrnih elektrarn, smo pa v bistvu, bistveno bolj prispevamo k okolju, da se to okolje ohranja, zato bi ta posebnost vsaj pri energetskih kuponih in nadaljnjih zadevah morala biti nekako upoštevana. Poleg tega seveda tudi Natura 2000, ki ohranja našo, recimo neko naravno dediščino je eden od pomembnih dejavnikov, da smo zelo omejeni pri delovanju oziroma pri ravnanju s takim prostorom.

Druga zadeva, lokalne skupnosti. V tem stališču smo sicer to v koncu nekako videli v enem stavku, vendar mi mislimo, da so lokalne skupnosti tukaj izrednega pomena, pri tisti končni, izvršilni zadevi, se pravi, ko se zadeva izvaja. Glejte, lokalne skupnosti so tiste, ki urejajo promet, saj lokalen ali pa regionalen promet. Urejajo svoje stavbe na, bi rekel z razno energetsko učinkovitostjo. Marsikje v tujini smo tudi priča, da občine čedalje bolj skrbijo za to, da so samooskrbne, bi rekel v vseh pogledih. Tako da eno večjo težo bi pričakovali seveda, da se tukaj da tudi lokalnim skupnostim s financiranjem in pa tudi z ustreznimi politikami.

Sektor promet. No, tukaj nas je zmotil en cilj, ki je po našem mnenju nerealen. Glejte, notri je napisano, da se bo do leta 2050 75 % vsega tovora prevažalo po železnicah. Mi si to zelo želimo, ampak če je danes rezultat 91 % tovora se prepelje po cesti, 9 % po železnicah, to govorim za celotno Evropo, je ta cilj po našem mnenju nerealen. Se pravi, morali biti podvojiti kapacitete infrastrukture ali pa še, bi rekel, potrojiti, vendar to je nerealno, tako da je bolje postaviti nekoliko nižji cilj in ga poskušati slediti.

No, in pa še zadnja zadeva. Pridelovaje hrane, ki sem ga že tudi prej omenil. Seveda zdaj s temi subvencijami iz evropskega proračuna se nekako ohranja pridelava hrane, kar je dolgoročno strateško pravilno, vendar pri tem pozabljamo na male pridelovalce. Jaz mislim, da je veliko bolj pametno, da se spodbuja, glejte, konkreten primer Slovenije, ki je majhna. Velika ljudi praktično si s pridnim delom na svoji zemlji zagotovi vsaj 6-mesečno oskrbo za večji del prehranskih proizvodov, pa nikoli nisem še nobenega slišal v nobenem programu, da bi se te ljudi stimuliralo, da se jim vsaj povrne v bistvu neke stroške za semena oziroma za to pridelavo in po tistem bi rekel, da »misli globalno, deluj lokalno« bi mi lahko na tem področju bistveno več naredili, poleg tega se tudi kar se tiče, ne samo to, da ta rek, ki je napisan notri »od vil do vilic«, da se lahko res v tem primeru še najbolj udejanji, gre tudi za vzgojo otrok, gre za prosti čas, ki ga nekdo preživi v naravi, skratka spodbujati zadeve tudi v tem smislu in mislim, da nam bo tudi prebivalstvo oziroma naši državljani s takimi politikami zelo hvaležni, ker bomo spodbujali v bistvu neko sonaravno pridelavo in ekološko pridelavo hrane. Tako da to bi bili tej ključni poudarki, ki smo jih državni svetniki, mislim v naši komisiji tudi zapisali.

Hvala lepa, gospod Kekec.

Sedaj pa odpiram razpravo. Prijavljenih je 6 razpravljavcev. Najprej dobi besedo gospod Perič Gregor, potem pa gospod dr. Milan Brglez. Aha, če se strinjate, dam besedo najprej evropskim poslancem. Upošteval sem vrstni red prijav, kot mi je bil sporočen. Potem pa najprej gospod dr. Milan Brglez, potem pa mag. Tanja Fajon.

Ja, najlepša hvala.

Tisto kar bi pravzaprav želel izpostaviti, je v bistvu nek politični kontekst in pomembnost tega, da pravočasno tudi v slovenskem parlamentu razpravljamo o tovrstnih vprašanjih in tisto kar se je na evropski ravni bolj, manj jasno pokazalo je, da lahko samo skupaj rešujemo zadeve, torej Evropska unija je tisti nivo, znotraj katerega je pravzaprav potrebno okoljske in podnebne zadeve reševati in Evropa bo počela to tudi sama. Dokler drugih ne bo pripravila najprej po tisti klasični poti, v bistvu, da se prilagodijo, najverjetneje pa bo morala sprejeti tudi kakšne močnejše ukrepe, če bo seveda znala skupaj ravnati.

Tisto kar je Evropski parlament glede tega naredil in kjer se kaže neka razlika volj je, da je zadevo relativno ambiciozno zastavil. Vizavi tega kakšna je reakcija samih držav. Torej, ker imamo dva zakonodajalca, je nekako jasno, da bo v bistvu parlament bolj progresiven in da bodo države vlekle nazaj. In neko zelo podobno situacijo imamo pravzaprav glede na stanje v Sloveniji oziroma želel bi si, da bi imeli neko zelo podobno situacijo tudi tukaj. Da bi tudi tukaj zakonodajalec bil bolj progresiven in bi pravzaprav potem prišel do nekega kompromisa, ker je na drugi strani jasno, da druge tendence od Vlade, do samega gospodarstva, zadevo vlečejo v nasprotno smer. Zaradi tega je bilo ključno vprašanje, ki se je znotraj Evropskega parlamenta postavljal, je ali bomo razglasili podnebno krizo ali bomo razglasili pravzaprav izredne podnebne in okoljske razmere. In večina na tej točki je prevladala za to močnejšo verzijo, ki omogoča med ostalim hitrejše sprejemanje in postavljanje na dnevni red. Ni, postopkovno, vsaj to postopkovno neki parlament sam zavezuje na kakšen način ravna s temi zadevami. Dodatno zavezuje celotno Evropsko unijo v smislu tega, da je tako kot komisija tudi tukaj to vprašanje na prvem mestu, ker vsa druga vprašanja se morajo glede na to umikati. Pomeni najverjetneje tudi spremembe klasičnega načina razmišljanja gospodarskega, ker če ne bomo imeli okolja, pač nič ne pomaga v bistvu ustvarjanje profitov ali karkoli podobnega. Nič ne pomaga, če ni okolja, znotraj katerega bi lahko živeli. Zato me veseli, da je v bistvu tudi, kolikor sem obveščen, tudi naš parlament prišel do tega in da bo obravnaval podobno resolucijo kot jo je pravzaprav Evropski parlament sprejel o razglasitvi izrednih podnebnih in okoljskih razmer tudi v Republiki Sloveniji. To bo vizavi tistega kar je Vlada sprejela z nacionalnim programom, pravzaprav bolj optimistične variante, vsaj kar se samih ciljev tiče, to je bolj manj jasno oziroma bi moralo biti jasno, ker samo, če bo parlament zadevo peljal v to smer, potem je možno, da bomo prišli bližje tistim ciljem, za katere velja, da veljajo na ravni Evropske unije. Ker če ne bomo prišli tja, bomo imeli velik problem.

Kaj je še pomembno znotraj tega na tem globalnem nivoju? Predvsem to, da stroške ne razdelimo zopet med vse ljudi, ker niso vsi tisti ljudje tisti, ki so imeli koristi od uničevanja okolja. Ta vidik socialne vključenosti je daleč najbolj pomemben. Ker imamo že izkušnje kaj se zgodi, če se zadeva prevali zgolj na davkoplačevalce, je Francija klasičen primer kaj se zgodi, če zadeve niso bolj pravično razdeljene. In zdaj te rešitve s tako imenovanim pravičnim prehodom so vsaj kar se financ tiče, absolutno prenizki. In če ne bo prišlo do v bistvu dodatnega napora znotraj večletnega finančnega okvira, da bo za te politike, za te ambicije sprejet tudi ustrezni finančni okvir, pravzaprav bomo zelo težko karkoli naredili. Izgovarjati se na to, da moramo čakati na druge, pomeni v bistvu zgolj še potencirati situacijo v kateri smo pravzaprav danes in ki jo vidimo praktično vsak dan. Na takšen ali pa drugačen način, ne vem kaj ne moremo povezati s podnebnimi spremembami danes. Zato je to nekaj kar mislim, da je ključno in da je važno, da pravi čas tudi parlament zavzame stališče, kot so tudi številna druga vprašanja in žal se moram opravičiti, ker bom moral tudi zdaj na eno od takih iti, o recimo evropski minimalni plači. Prosto, so vprašanja, ki jih je treba pravi čas zastaviti, ker če Slovenija ne bo imela stališča na točki, ko se oblikujejo zadeve, bo prepozno. In tukaj smo takrat tam, na tej točki, ko se oblikujejo, hkrati bi si pa želel malo večjo ambicioznost Evrope, je to mogoče malo lažje reči, malo večjo ambicioznost kot je, ne se zgolj, ne sprejemati že a priori nižje cilje kot so tisti, ki se nekako zastavljajo in kot so bili v, na ravni, dajmo reči načrtovanja evropske zakonodaje že pravzaprav tudi z glasovanji in drugače potrjeni.

Hvala.

Hvala lepa dr. Brglez.

Mag. Tanja Fajon, imate besedo, potem pa gospa Ljudmila Novak.

Hvala lepa. Lepo pozdravljeni!

Bom začela kar tam kjer je Milan končal. V Sloveniji smo bili v začetku navajeni zelo dobro sprejemati evropsko zakonodajo, hitro se prilagajati in strinjam se s tem, da zakaj bi sprejemali neke nižje standarde že tako od minimalnih in ne prevzemali nekih visokih standardov. Ne bom ponavljala vsega kar je že Milan nakazal, ampak dejstvo je, da smo v kampanji Socialni demokrati skupaj z našo evropsko poslansko skupino že pred letom nazaj v Sloveniji gostili Fransa Timmermansa, ki je postal in je danes vodilni obraz zelene politike in takrat smo že zelo glasno in jasno povedali svoja stališča in dali obljube. Zdaj, obljuba takrat, ki jo je sprejela tudi Evropska komisija in zaradi česar je dobila tudi našo podporo je bila, da bo ta evropski zeleni dogovor imel nek socialno pravičen prehod. In bistvo te obljube in tega zelenega dogovora je, da bremena preprosto ne smejo nositi ljudje in da morajo plačati ceno tisti, ki so ustvarili slabe pogoje. To gre za kapital predvsem industrije, onesnaževalcev, in če pogledamo preprosto eno od zavez, poštena obdavčitev, pošteni davki. Ne razumem zakaj danes še vedno nismo v situaciji, ko bi lahko pobirali davke. Kje je pravzaprav problem? 8 let nazaj sva že, se spomnim, v Evropskim parlamentu, s kolegico takrat, Mojca Kleva, imeli smo posebne odbore za davke in davčne oaze, ko smo na veliko in še danes poslujemo z njimi, sprejeli vrsto priporočil državam članicam kako omejiti davčne oaze. Imeli smo ocene, da na leto izgubimo približno milijardo evrov v davčnih oazah, stalo je to evropskega državljana okoli 2 tisoč evrov na leto. In preprosto to pošteno zbiranje davkov, ne na račun ljudi, ampak bolj industrije in onesnaževalcev, se mi zdi izjemno ključno. In če govorimo o jasnih priporočilih, ki smo jih postavili takrat v Evropskem parlamentu državam članicam, se sprašujem zakaj Slovenija tu ne more prevzeti neke vodilne vloge in sama začrtati to pot in prehiteti mogoče druge države članice. Pričakujem, da postavljamo res višje standarde, imamo ta potencial in dejansko želimo načrt, ki ne bo samo povedal kaj storiti, ampak bo povedal zelo jasno s kakšnimi sredstvi, na kakšen račun in koliko denarja bo za to šlo. Na vsak način se moramo v Sloveniji zelo jasno boriti za več denarja, da bomo sploh lahko sanirali tista najbolj problematična področja, Zasavje, Anhovo, Soško dolino in preprečiti moramo energetsko revščino.

Zdaj, če zaključim, zeleni dogovor je res ključen. Od začetka sestave tega Evropskega parlamenta imamo to praktično ves čas na dnevnem redu, tudi v pogovorih za novo finančno perspektivno in ključen del v tem zelenem evropskem dogovoru je res socialni del za ljudi. Upam, da boste lahko tudi izboljšali slabosti in pomanjkljivosti, ki so v tem predstavljenem načrtu, da bomo Sloveniji res zagotovili moderen in ambiciozen načrt za zeleno prihodnost. Sem pa zelo vesela in pozdravljam, da danes vlagamo resolucijo o izrednih podnebnih in okoljskih razmerah, to smo storili v Evropskem parlamentu že dolgo nazaj in prav je, da Slovenija temu sledi, ker je to tudi poziv ne nazadnje ljudi.

Hvala lepa.