Spoštovane in spoštovani, lep pozdrav!

Pričenjam 5. nujno sejo Komisije za peticije in človekove pravice in enake možnosti. Članice in člane ter vse vabljene lepo pozdravljam. In preden začnemo, bi vas seveda rada opozorila, da spoštujemo medsebojno razdaljo kolikor se da v tej mali dvorani ter uporabljamo zaščitne maske.

Kolikor vem ni zaenkrat nihče zadržan, tako da s sklicem seje ste prejeli – torej prehajamo na določitev dnevnega reda seje in sicer ste s sklicem seje prejeli dnevni red z eno samo točko dnevnega reda in to je zagotavljanje ustavno zajamčene svobode izražanja, gibanja in združevanja ter drugih temeljnih človekovih pravic v Republiki Sloveniji. Ker k dnevnemu redu ni bilo predlogov za njegovo razširitev oziroma za umik predlagane točke, je določen dnevni red seje kot je bil predlagan s sklicem.

Sedaj pa prehajamo na obravnavo te 1. oziroma edine točke dnevnega reda – ZAGOTAVLJANJE USTAVNO ZAJAMČENE SVOBODE IZRAŽANJA, GIBANJA IN ZDRUŽEVANJA TER DRUGIH TEMELJNIH ČLOVEKOVIH PRAVIC V REPUBLIKI SLOVENIJI.

Obveščam vas, da so na sejo bili vabljeni Janez Janša, predsednik Vlade Republike Slovenije, Aleš Hojs, minister za notranje zadeve, mag. Anton Travner, generalni direktor Policije, Peter Svetina, varuh človekovih pravic, Miha Lobnik, zagovornik načela enakosti, dr. Andraž Teršek, Univerza na Primorskem, Fakulteta za humanistične študije iz Kopra, dr. Miha Šepec, docent za kazensko pravo Pravne fakultete Univerze v Mariboru, dr. Saša Zagorc, strokovnjak za ustavno pravo Pravne fakultete Univerze v Ljubljani, dr. Dragan Petrovec, Inštitut za kriminologijo, dr. Rudi Rizman, sociolog in zaslužni profesor Univerze v Ljubljani, Nataša Posel, Amnesty International Slovenija, mag. Brankica Petković, Mirovni inštitut, Katarina Bervar Sternad iz Pravno-informacijskega centra nevladnih organizacij PIC, dr. Barbara Rajgelj iz Fakultete za družbene vede Univerze v Ljubljani, Mojca Lukan iz Inštituta 8. marec, Žiga Vrtačič iz Danes je nov dan iz Inštituta za druga vprašanja ter dr. Žiga Turk.

Od vabljenih so se opravičili predsednik Vlade Republike Slovenije Janez Janša, zagovornik načela enakosti Miha Lobnik, dr. Andraž Teršek, dr. Miha Šepec, dr. Saša Zagorc ter Katarina Bervar Sternad. S sklicem seje ste seveda prejeli tudi gradivo in sicer poleg sklica samega še izbor člankov in vse skupaj je seveda objavljeno na spletnih straneh Državnega zbora s sklicem. Zdaj pa preden začnemo z obravnavo točke, mi dovolite, da kot sklicateljica povem nekaj uvodnih besed o razlogih za sklic te seje. Spoštovane in spoštovani! Slovenija je prestopila deveti teden protivladnih demonstracij. Prešli smo torej, če se mogoče malo poetično izrazim v deveti krog. Upamo le, da ne v tisti Dantejev. Zadnja dva meseca se je na tisoče državljank in državljanov zgrnilo na ulice slovenskih mest in trgov in to niso odpadniki, to niso nasilneži in to niso kriminalci, kot nas prepričuje premier Janša, kot nas prepričuje pravkar odstopljeni minister za notranje zadeve minister Hojs, in kot nas prepričujejo drugi vidni politiki koalicije preko Twitterja ali pa preko izjav za javnost. Ne, to so naše sodržavljanke, to so naši sodržavljani, ki so obupani zaradi politične situacije in želijo izraziti svoj pogled, svoje nasprotovanje vladajoči politiki, kar je navsezadnje njihova ustavna pravica. Na prvem kolesarskem protestu, 24. aprila so se kolesarji popeljali do Državnega zbora in miroljubno krožili po Trgu republike. Prav tako teden dni pozneje. Takrat se ni zgodil prav noben incident in vendarle je Vlada brez nekega utemeljenega razloga odredila, da se ogradijo ulice okrog parlamenta in da se s kovinsko ograjo zagradi pretežni del Trga republike. Na te omejitve so se ljudje jasno odzvali in so se teden pozneje še v mnogo večjem številu pojavili na petkovem protestu. Po postavitvi ograje se je začel stopnjevati pritisk na demonstrante. Sledil je začasen odvzem prostosti nekaterim posameznikom, izdajati so se začele globe, začelo se je široko legitimiranje. Ne samo tistih, ki so se udeležili protesta, še huje, celo izven lokacije protestov je policija recimo na Čopovi ulici ustavljala naključne mimoidoče, jih legitimirala in kot razlog navedla sum storitve bodočega kaznivega dejanja, to je udeležbe na protestih. A si predstavljate? Nekdo te zaustavi, policija te zaustavi in legitimira, zato, ker meni, da se boš udeležil protestov, čeprav v rokah ne transparenta, ne ničesar. Prav neverjetno. Potencialna udeležba na protestih je torej po novem sum storitve kaznivega dejanja. Očitno gre za neko novo, sprevrženo realnost, neke nove nam povsem nepojmljive standarde demokracije. Na tem mestu se je seveda treba vprašati kako lahko Policija popisuje občane zaradi nekega bodočega dejanja, ki se sploh še ni zgodilo in niti ni rečeno, da se bo zgodilo. Zaradi dejanja, ki navsezadnje sploh ni prekršek, če se ti udeležiš nekega protesta in izražaš svoje politično prepričanje, kar ti je zagotovljeno z ustavo. To me spominja res, brez zamere, na znanstveno fantastiko, recimo na film Back to the future, v katerem je glavni junak srečal svojo mamo še preden ga je ta rodila. In logično, vsaka akcija povzroči tudi neko reakcijo. Ljudje so seveda odreagirali na tovrstne pojave. Pa odreagirali so na odvzeti jim javni prostor in so predvsem na odvzeti jim Trg republike, ki je simbol naše svobode, simbol naše demokracije in so po tleh Trga republike pisali naša last. S kredo so prav tako popisali ulice in pločnike v obroču okrog parlamenta kot odziv na, bom rekla in komentar njihov nekako politični komentar na bizaren sramoten in potraten prelet Natovih letal so pač v zrak spuščali papirnate aviončke. Vprašajmo se, je to res nekaj kar je potrebno sankcionirati, kar je potrebno kaznovati. Pritisk na protestnike se iz tedna v teden zaostruje, na žalost tudi s pomočjo raznih komentarjev političnega vrha preko Twitterja s premierjem na čelu. Rezultat tega pregrevanja političnega ozračja smo na žalost že doživeli, da smo ga že videli in sicer pojav pripadnikov neonacističnih grupacij pred nedavnim na enem izmed nedavnih protestov. Kot rečeno, dokazano gre za pripadnike neonacističnih grupacij, kajti identificirani so z imeni in priimki. S tetovažami, ki izražajo njihovo nacistično simboliko, z iztegnjeno desnico v zrak, vse to je posneto in dokumentirano in ne moremo se pretvarjati, da ne gre za dejansko pripadnike neonacističnih grupacij. Kar je navsezadnje izjemno provokacija, ki zagotovo pomeni tudi izjemno visoko varnostno tveganje in ogroža miroljubne protestnike, ki še enkrat poudarjam, protestirajo mirno in dostojanstveno, tudi enega samega incidenta zaenkrat še niso povzročili.

Popisovanje protestnikov z napisi, ki so kritični do politike in do njenih nosilcev, je za vsako resno demokracijo, za vsak zrel demokratični sistem nepredstavljivo, nepojmljivo in tudi nedopustno. A prav to se na žalost pri nas pravkar dogaja. Ljudje so bili kaznovani za dejanja, za katera ne bi smeli biti. Povsem mirni posamezniki so dobili denarne kazni zaradi polaganja iz papirja ali pa kartona izrezanih stopal, zaradi kroženja s kolesi po Trgu republike, zaradi pisanja s kredo po tleh, spuščanja papirnatih aviončkov v zrak, plezanja preko ograje, ki bodimo, nalijmo si čistega vina, na Trgu republike s temu našemu edinstvenemu simbolu svobode in demokracije nima kaj iskati. Za dejanja torej, ki v pravnem redu Republike Slovenije niso definirana kot prekršek ali kaznivo dejanje. Na primer razni transparenti, ki so v zadnjem času tudi predmet sankcij.

Ko minister za notranje zadeve prepove miroljubno branje ustave na Trgu republike in tja pošlje posebne specialne policijske enote, do zob oborožene policaje v polni bojni opremi, ko ljudi zaradi branja ustave nasilno odvlečete s prizorišča in jim izrečete denarno kazen. Ko je Trg republike prvič v zgodovini te države ograjen s kovinsko ograjo in zaprt za narod, ko so ulice preplavljene s policijo, ki vseprek legitimira mimoidoče in masovno popisuje ljudi, tudi tiste, ki sploh niso, ki se ne udeležujejo demonstracij, ampak se nahajajo samo v bližini, kot sem že prej povedala. Ko nebo nad trgom in nad mestom nad glavo in nad prestolnico preletavajo helikopterji, je čas, da se resno zamislimo. Je skrajni čas za ukrepanje in takojšnjo aktivacijo v smeri zaščite svobode, zaščite varnosti in temeljnih pravic za vsakogar med nami. Pravic, ki so nam zagotovljene z ustavo. Je čas za zaščito demokracije.

Povod za sklic današnje seje je zaskrbljenost zaradi opisanega dogajanja. Zaskrbljenost, kajti priča smo grobim posegom v temeljne človekove pravice in svoboščine. Ugotavljamo, da je ogrožena svoboda izražanja, svoboda gibanja in svoboda združevanja. Skrbi nas še nekaj; od tega tedna naprej, konkretneje od včerajšnjega dneva naprej bodo v rabi tudi električni paralizatorji taser X2. Slovenska policija jih doslej še ni uporabljala. Z njimi pa so policisti opremljeni torej od včerajšnjega dneva naprej in se upravičeno bojimo in tudi sprašujemo; jih bo Policija po nareku Vlade uporabila nad petkovimi demonstranti. Pa da ne bom predolga, da boste besedo dobili torej vabljeni in pa predvsem poslanke in poslanci, naj povzamem čemu smo v tej situaciji priča. Priča smo kriminalizaciji in kaznovanju svobodnega izražanja, svobode gibanja in združevanja, legitimiranju državljank in državljanov brez razloga, prekomerni rabi sile nad mirnimi protestniki na primer v primeru, ko se je protestnike na silo odstranjevalo s Trga republike, ko so brali ustavo. Zaprtju Trga republike, našega simbola svobode in demokracije. Ograjam v vse širšem radiusu okrog parlamenta, kazenskim postopkom zoper osem protestnikov zaradi napisa na transparentu, ki poziva k smrti neke ideologije in ne premierja Janeza Janše kot interpretira ta. Priča smo krnjenju svobode izražanja in priča smo potencialnemu kršenju Ustave Republike Slovenije v vsaj desetih členih. Ampak o teh členih bomo podrobneje govorili v nadaljevanju razprave, da ne bom predolga.

Skratka, situacija ni rožnata, je precej zaskrbljujoča in zato vam bom še prebrala predloge sklepov Poslanske skupine Levica. In sicer prvič »Komisija za peticije, človekove pravice in enake možnosti se je seznanila s problematiko naraščajoče represije nad miroljubnimi protestniki in kratenja z ustavo zajamčene svobode izražanja, gibanja in združevanja ter drugih temeljnih človekovih pravic v Republiki Sloveniji«. Drugi sklep; »Komisija za peticije, človekove pravice in enake možnosti obsoja omejevanje svobode izražanja, svobode gibanja in združevanja ter prekomerno uporabo sile s strani Policije nad udeleženci miroljubnih protestov in poziva Vlado Republike Slovenije k zagotavljanju varovanja ustavno zajamčenih pravic in svoboščin«. In še tretji sklep; »Komisija za peticije, človekove pravice in enake možnosti poziva Vlado Republike Slovenije, da v razmerah mirnih protivladnih protestov zagotovi zakonito ravnanje Policije v skladu z zapovedjo strokovne doktrine ter njeno sorazmerno delovanje brez prekoračitve pooblastil«.

Tako, toliko z moje strani. Sedaj pa začenjam, predajam besedo najprej vabljenim. Takšna je praksa. Vse vabljene seveda naprošam, da se mogoče nekako omejite na 5 minut razprave, zato, ker vas je precej in zato, da bo do razprave prišlo čimprej čim več ljudi in pa predvsem, da bodo pozneje razpravljali poslanke in poslanci.

In najprej dajem besedo dr. Antonu Olaju, državnemu sekretarju na Ministrstvu za notranje zadeve Republike Slovenije.

Izvolite.

Hvala predsedujoča. Lep pozdrav vsem prisotnim!

Na začetku želim povedati in poudariti, da se z ravnokar podano oceno predsedujoče ne moremo strinjati in naj nadaljujem zakaj. Če prav razumem, smo Ministrstvo za notranje zadeve in organi v sestavi Policija naslovnik peticije. Izhajajoč iz 15. člena o /nerazumljivo/ imamo dolžnost, da se do nje opredelimo. V tej konkretno obravnavani zadevi, ki izhaja iz materiala, ki smo ga dobili in je objavljeno na spletni strani izhaja, da gre za ambivalentnost razmerja med dvema človekovima pravicama, to je pravica do svobode izražanja po 39. členu ustave in pravico do varnosti po 34. členu ustave. Ti dve človekovi pravici sta obravnavani v situaciji zašli v tako imenovano navzkrižje, pri čemer se ni bilo moč izogniti zahtevnemu tehtanju obeh ustavno varovanih dobrin. Pravica do varnosti je najprej obrambna pravica pred posegi državne oblasti in posameznikov, vendar iz narave stvari izhaja, da je država dolžna pravico do varnosti zagotavljati tudi sama. V tej njeni nalogi je tudi smisel demokratične pravne države. Pomembno je vedeti, da pravica do varnosti ne vsebuje zakonskega zadržka, zato so dopustne omejitve le ob upoštevanju splošnega ustavnega načela sorazmernosti. Po oceni Ministrstva za notranje zadeve, je Policija tehtala na eni strani težo omejitev svobode izražanja za posameznika konkretno. To se nanaša zgolj na omejitev dostopa do določenega prostora za ograjo in na drugi strani tehtnost razlogov splošne varnosti, ki naj zagotavljajo pravico drugih do varnosti.

Policija je na podlagi konkretno izdelane varnostne ocene po prepričanju Ministrstva za notranje zadeve ukrepala ustrezno in sorazmerno, glede na situacijo. Morebitni očitki, ki zadevajo omejevanje ustavne pravice ljudi do zbiranja in združevanja po 42. členu ustave pa je konkretno potrebno umestiti v kontekst ustavno dopustnega zakonskega pridržka, zaradi varstva pred širjenjem nalezljivih bolezni, temelječ na Zakonu o nalezljivih bolezni z operacionalizacijo v odloku začasni splošni omejitvi zbiranja ljudi na javnih krajih in mestih v Republiki Sloveniji. To je bila omejitev zbiranja postavljena na do petsto ljudi zaradi preprečitve ponovnih izbruhov bolezni covid-19. Med udeleženci shodov pa je moral biti zagotovljen minimalen stik v skladu s sprejetimi navodili Nacionalnega inštituta za javno zdravje. Kar zadeva očitka situacij legitimiranja ocenjujemo na Ministrstvu za notranje zadeve, da so bila policijska pooblastila uporabljena skladno z veljavno zakonodajo. Kakršnikoli pomisleki posameznikov, ki bi bili naslovljeni v smislu, da je policist kratil njegove človekove pravice, so predmet konkretnih pritožbenih postopkov, ki se jih obravnava na predpisan način.

Hvala lepa.

Hvala lepa za vaše mnenje.

Zdaj pa če želi besedo še gospod Mele? Ne. Potem pa predlagam, da še morda kdo iz ministrstva?

/oglašanje iz klopi/

Aha, mag. Robert Ferenc, vodja službe generalnega direktorja Policije.

Predajam vam besedo. hvala.

Pozdravljeni.

Na podlagi Zakona o javnih zbiranjih Policija na javnih shodih in javnih prireditvah vzdržuje javni red z namenom zagotovitve uresničevanja ustavne pravice do mirnega zbiranja in mirnega zborovanja. Ukrepi in pooblastila, ki jih Policija izvaja, so pripravljeni na podlagi informacij, ki jih ima v konkretnem javnem shodu oziroma javni prireditvi in na podlagi izkušenj iz preteklih tovrstnih dogodkov. Menimo, da so bili izvedeni ukrepi in pooblastila Policije na javnih shodih sorazmerni, to je nujni, primerni, smiselni, glede na cilj, to je preprečitev motenja oziroma oviranja poteka javnega shoda. Policija je aprila in maja letos opravila varovanje 160 protestnih shodov, na katerih je bilo prisotnih preko 50 tisoč udeležencev. Ravno glede na število udeležencev in dejstvo, da so bili protestni shodi nenapovedani, kar pomeni bi rekel z vidika varnosti neko dodatno tveganje, kar se tiče varovanja takega dogodka menimo, da je bilo število izvedenih ukrepov minimalno. To tudi pomeni, da so udeleženci upoštevali navodila Policije, ki so bila usmerjena v mirno zbiranje. Seveda pa se posameznim primerov nikoli ni moč izogniti. V zvezi s konkretnimi navedbami bi še izpostavil odločitev o postavitvi ograj spada v ukrepe, ki jih Policija sme izvesti pri varovanju takega protestnega shoda na podlagi Zakona o nalogah in pooblastilih Policije. Gre pa za to, da odločitev temelji na podlagi predhodnih izkušenj, informacij, ki jih imamo na napovedanem dogodku, številu udeležencev, številu udeležencev in drugih pomembnih informacij.

Pogoj zagotavljanja identitete policistom so policistom zelo dobro znani in policisti dobro vedo, da udeležba na javnem shodu oziroma javni prireditvi ni pogoj zagotavljanja identitete, ampak vsi ti konkretni primeri, ko so policisti ugotavljali identiteto posameznikov ali na protestnemu shodu ali pa na poti na protestnem shodu ali pa neposredni bližini, so bili povezani s konkretnimi okoliščinami na podlagi katerih so policisti ugotovili, da oseba s svojim ravnanjem, zadrževanjem, obnašanjem zbuja sum, da bo storila, izvršuje ali je storila kaznivo dejanje ali prekršek. Gre za tako imenovano proaktivno delovanje Policije, ki je usmerjeno v to, da lahko ukrepa v določenih primerih, seveda v zakonsko določenih primerih tudi preden pride do prej povedanega ravnanja, ravno z namenom, da do takega ravnanja ne bi prišlo, da se pravočasno prepreči. Te informacije bi sicer najlažje preverili, če bi se vsaj eden od teh posameznikov, ki jih izpostavljate, ki so bili deležni neupravičene uporabe policijske sile, neupravičenega izvedenega postopka ugotavljanja identitete in tako dalje, pritožil zoper delo Policije. V vseh teh primerih smo obeležili eno pritožbo, to je ko je posameznik menil, da so policisti s svojim ravnanjem kršili njegove človekove pravice in svoboščine. Pritožbeni postopek, za katerega menim, da ga imamo v naši državi najbolj urejenega, dejansko omogoča, da se v čim večji meri in čim bolj verodostojno preverijo dejstva in okoliščine nekega konkretnega dogodka torej, da se preverja ali zatrjevana kršitev človekovih pravic, svoboščin je bila ali pa ni bila.

Zaradi pisanja po tleh, gre za prekršek. Dejansko gre za prekršek. Ampak policisti tovrstne prekrške oziroma kršitev obravnavajo ali pa preučujejo tudi glede na okoliščine v katerih so bili storjeni. Samo za Ljubljano lahko rečem, da od osemnajstih primerov, ko so policisti izvedli postopek, da je od teh osemnajstih primerih samo v enem primeru bila vsebina, bom rekel tega napisa taka, da so policisti ocenili, da je prav, da posamezniku izrečejo globo. V ostalih primerih so bili opozorjeni.

Z vidika posega v človekovo svobodo moram reči, da od koliko smo rekli, 50 tisoč udeležencev na vseh protestnih shodih je bila zgolj ena oseba pridržana. Je pa res, da smo pa dvanajst oseb privedli v policijski prostore zaradi tega, ker na kraju nismo uspeli ugotoviti njihove identitete, ker oseba ni želela sodelovati v policijskem postopku. V vseh primerih kadar so policisti ocenili, da glede na okoliščine obstajajo razlogi za sum, da je bilo storjeno kaznivo dejanje – govorim o teh osmih primerih, ki ste jih izpostavili, smo obveščali pristojno državno tožilstvo. Konec koncev to je pristojni organ, ki je pristojen za usmerjanje predkazenskega postopka policistov. Ali je bilo dejanje je imelo dejansko vse znake kaznivega dejanja. Iz vidika odgovornosti seveda bodo odločali, se bo odločalo v nadaljnjih postopkih.

Pa še mogoče edino kot zadnje z vidika električnega paralizatorja, policisti še niso opremljeni z električnim paralizatorjem. Gre pa res za prizadevanje, naše prizadevanje, ki že sega v leto 2007, 2006, torej dolgo. Zaradi tega, ker policist pri spremljanju izvajanja policijskih postopkov ugotavljamo, da dejansko policisti nimajo ustreznega policijskega prisilnega sredstva, s katerim bi v določenih primerih lahko varno obvladali osebo, ki ogroža s svojim ravnanjem tako policista ali pa koga drugega.

Hvala.

Hvala lepa.

Zdaj pa vabim k besedi še morda boste še vi? Ne. Potem pa gremo kar bi gospoda varuha človekovih pravic, Petra Svetino.

/oglašanje iz klopi/ se lahko ugasnete prosim.

Hvala lepa spoštovana gospa predsednica, spoštovane poslanke in poslanci!

Svoboda izražanja, zbiranja in združevanja so brez dvoma temeljne svoboščine, ki jih moramo spoštovati. Svoboda do miroljubnega zbiranja v središču delujoče demokracije in pluralizma, kot tudi svoboda govora in združevanja. Demokratična družba ni družba, kjer vsi mislimo in delujemo enako. Ravno nasprotno. Vizija demokracije je, da upoštevamo in spoštujemo različna mnenja, da razumemo, da ima vsak izmed nas drugačen pogled na svet in da spoštujemo različne načine izražanja mnenj. Omenjene svoboščine sicer niso absolutne. Dovoljene so omejitve, ki morajo biti predpisane z zakonom. Če je to nujno v demokratični družbi zaradi državne ali javne varnosti za preprečitev neredov ali kaznivih dejanj, zaradi varovanja zdravja ali morale ali zavarovanja pravic in svoboščin drugih ljudi. Zato pri varuhu človekovih pravic budno spremljamo dogajanje na protestih. V zvezi z dogajanjem na protestih in v njihovi bližini pri varuhu že obravnavamo pobude, a o končnih ugotovitvah za zdaj še ne moremo govoriti. Sicer pa se na varuha obračajo tudi državljanke in državljani, ki nam pošiljajo fotografije in videoposnetke s protestov. Pomembno je, da Policija pri opravljanju svojih nalog da je neodvisna, nepristranska in strokovna. Odgovornost vseh je, da ne postane del ali političnega obračunavanja in drugačnih parcialnih interesov. Pomembno je, da se ohrani zaupanje v delo Policije, ki pa mora pri svojem delu slediti najvišjim moralnim in etičnim standardom.

Glede domnevno spornega ravnanja policistov, smo na pristojno ministrstvo že podali poizvedbo. Če bomo ugotovili, da je prišli do morebitnih kršitev, bomo tudi ukrepali v okviru naših pristojnosti. Ob tem poudarjam, da mora Policija paziti, da pri delu ne prekorači svojih pooblastil, prav tako mora med protesti ves čas paziti, da ob primeru posredovanja ravna zakonito, strokovno in sorazmerno. Policija ima primarno odgovornost zaščititi svobodo mirnega zbiranja in tudi zagotavljati, da med protesti, da je med protesti spoštovan javni red. Ne bom posebej izpostavljal najpogostejših očitkov v zvezi z delom policistov, ker jih vsi poznamo. Menim, da je treba biti previden pri posploševanju in prikazovanju dela policistov zgolj skozi izpostavljene dogodke, saj s tem kaj hitro preidemo do situacije in podobnega učinka kot je trditev o tako imenovanem krivosodju, zdaj pa o tako imenovani policiji represiji. Je pa vsekakor na mestu vprašanje ali je bilo v konkretnih zadevah in kot splošno usmeritev delo policistov zakonito in sorazmerno. Te očitke moramo razjasniti in prav zato se kot nacionalna inštitucija za človekove pravice intenzivno pripravljamo na neodvisen monitoring protestov na terenu, ki poteka v skladu z najvišjimi standardi, kot jih je leta 2011 razvil Urad za demokratične inštitucije in človekove pravice OVSE in z usmeritvami evropske mreže nacionalnih inštitucij za človekove pravice.

Naloga varuha Republike Slovenije je, da spremlja spoštovanje človekovih pravic in temeljnih svoboščin tudi v takšnih situacijah. Zavedamo se, da so tokratni protesti nekaj posebnega. Predvsem iz vidika nevarnosti širjenja bolezni covid-19. Skrb za lastno zdravje, zdravje drugih in javno zdravje, bi morala biti v teh razmerah prevladati. To velja za vse strani, saj izkoriščanje težke situacije v kateri se ne nahaja le Slovenija, ampak celoten svet, v politične namene na eni ali drugi strani ni zrelo in etično.

Hvala lepa.

Najlepša hvala za vaš prispevek.

Zdaj pa k besedi vabim dr. Dragana Petrovca iz Inštituta za kriminologijo.

Izvolite.

Hvala lepa.

Najprej opravičilo za kratko zamudo. Tele vremenske razmere so bile nekaterim pešcem izrazito nenaklonjene. Bom zelo kratek. Glede pravnega dela bi rad poudaril to, da je interpretacija določb z vrha Policije in enako tudi z vrha Vlade izrazito represivna in po mnenju mnogih ne bi prenesla sodne presoje. Sem spada legitimiranje mimoidočih po občutku in po nekem predvidevanju. Bom to ponazoril s praktičnim primerom, ko so bile pred leti tako imenovane vstaje v Mariboru, je bil primer, ko je Policija, nekaj policistov dobesedno zalila s solzivcem skupino treh, morda štirih mirno sedečih protestnikov na tleh. In razlaga zakonitosti tega početja je bila v tem, da nikoli ne veš kaj lahko storijo, ko jim obrneš hrbet. No, če seveda širimo take interpretacije tudi bolj nedolžne primere, vselej pridemo do tega, da policija lahko ob predvidevanju marsičesa stori praktično karkoli. Tisto, kar je meni bližje je kriminološka perspektiva in tukaj bi rad poudaril nekaj, kar je kolegica Sukičeva omenila tudi v svojem prispevku. Premier in njegovi najbližji sodelavci, zlasti strankarski nikoli niso skrivali odobravanja neonacistične podpore. To je dokumentirano v mnogih filmih. Nazadnje v filmu Koalicija sovraštva, v mnogih posnetkih sem želel reči in tem ljudem so blizu neonacisti in ustaši, s katerimi se občasno družijo in nastopajo na prireditvah in tukaj jaz vidim najhujšo grožnjo človekovim pravicam, ker za mnoge stranke takih stališč in ravnanj v Evropski uniji ni razumevanja. In to se mi zdi edino pravilno. Je pa res, in to je treba ravno tako priznati, da tukaj Slovenija ni izjema in da se zoper naraščajoči skrajno desno recimo neonacizem zdaj borijo po vsej Evropi. Ponekod so pa režimi, ki so temu že nekoliko podlegli.

Hvala lepa.

Ja, hvala lepa za vaš prispevek.

Zdaj pa k besedi vabim Metko Naglič iz Amnesty International.

Hvala lepa za besedo.

Ja, hvala za vabilo in besedo, ko ponovno razpravljamo o tej res zelo pomembni temi, o kateri smo že na seji odbora Državnega zbora za notranjo politiko 1. junija. Takrat sem v imenu Amnesty v bistvu že zelo jasno izrazila velik pomen mirnih protestov, svobode zbiranja, svobode združevanja. Torej nobenega dvoma ni, da so mirni protesti nujni, temeljni vidik svobodno delujočih in demokratičnih družb. Ne samo zaradi same po sebi, ampak zato, ker so nujni za zaščito vrste drugih pravic. Da ne bom predolga, bom samo navedla par kako je v bistvu mednarodna telesa obravnavajo, kot da gre za sredstvo za krepitev človekovih pravic. Evropsko sodišče, da je to temeljna pravica v demokratični družbi, da je v demokratičnih družbah nepogrešljiva.

A v zadnjih tednih smo bili v Sloveniji priča takim potezam oblasti, da smo v Amnesty International ocenili, da postajata svoboda do mirnega zbiranja, z namenom protesta in svoboda izražanja ogroženi. Nekatere stvari ste že povzeli, ampak vseeno, da jih tudi jaz ponovim. Recimo policijsko popisovanje in sprožanje postopkov proti ljudem zaradi sporočil na njihovih plakatih. Glede na to, da je šlo za sporočila, ki ne hujskajo k diskriminaciji, sovražnosti ali nasilju proti določeni skupini, gre seveda tukaj za kršitev njihovih pravic do svobode izražanja in s tem tudi do svobode mirnega zbiranja. Spomnimo, da mednarodni pakt v državljanskih in političnih pravicah jasno določa, da mora obstajati jasen namen spodbujanja k diskriminaciji, sovražnosti ali nasilju. Seveda lahko nekateri napise na protestih dojemajo za žaljive, a tako politično izražanje svoboda govora ščiti.

Druga problematična tema; policijsko ustavljanje naključnih ljudi, se pravi domnevno namenjenih na proteste in pa njihovo legitimiranje. Problematični je bil en dodatni vidik, h kateremu se bom vrnila kasneje, da se je to dogajalo, da so to delali policisti v polni zaščitni opremi. In rada bi opozorila, da na splošno mora biti izvrševanje policijskih pooblastil s tega vidika, da ustavljajo, preiščejo ali aretirajo, pridržijo nekoga namenjeno preprečevanju in odkrivanju kriminala. To pa mora temeljiti na razumno utemeljenem sumu, da je ta oseba najverjetneje vpletena v kaznivo dejanje ali pa nosi predmet povezan s takim kaznivim dejanjem.

Tretja tema, omejevanje dostopa do simbolno pomembnega Trga republike. To je v resnici zelo pomembna tema, zaradi tega, ker svoboda mirnega zbiranja, ki je torej pa mirnih protestov, ki je torej tako temeljna; v njeni vsebini je, da morajo videti in slušati tisti, katerim je namenjeno sporočilo. Se pravi Trg republike je simbolno pomemben prostor. V trenutni situaciji pa je v bistvu dodatno pomembno to, da je tukaj verjetno najlažje zagotavljati tudi zdravstveni in varnostni vidik. Namesto tega pa so pravzaprav bili mirni protestniki nekako prisiljeni v to, da so se gibali po sosednih ulicah, ki so seveda ožje. Ne omogočajo jim toliko razmika med ljudmi, pa dodatno tudi tam, ne pozabimo, so v končni fazi sedeži oblasti, so sedeži ministrstev, predsednika države in podobno.

In potem znotraj tega še odnašanje mirnih protestnikov, ki so tam brali slovensko ustavo. Spet, tudi tukaj so bili policisti v polni zaščitni opremi. Pri tem bi rada opozorila, da je pravica do mirnega zbiranja obsega tudi pravico do mirnih dejanj državljanske nepokorščine oziroma teh nenasilnih direktnih dejanj in prebiranje ustave na Trgu republike, fizično ločeno od ostalih, kakor smo lahko videli na videoposnetku, je zagotovo mirna oblika državljanske nepokorščine.

Torej če ponovim, oziroma izpostavim kar hočem reči je to, da je sodelovanje na mirnih zborovanjih pravica. To ni noben privilegij. Da je ta svoboda zbiranja integralno prepletena s svobodo izražanja in da gre za kolektivno pravico, da je neznansko pomembno, da omogočimo skupno sporočanje stališč in zahtev ljudem in to se seveda nanaša tudi na različne oblike demonstracij.

Rada bi spregovorila tudi še o vlogi in dolžnostih Policije. Dolžnost Policije seveda je, da omogoča in ščiti pravico do svobode mirnega zbiranja, zato mora sprejeti, sprejemati razumne, primerne ukrepe, ne sme prihajati do ustrahovanja, tisti, ki želijo sodelovati na zborovanju. Preprečevati se mora za – prizadevati si mora za preprečevanje konfliktov z dialogom, z mediacijo, tako da se minimalizirajo, mirno razrešijo konflikti. To lahko med drugim pomeni tudi to, da fizični izgled, torej kako so opremljeni policisti, koliko jih je in njihov odnos ne sme biti grozeč, da se ne seveda po nepotrebnem podžiga napetosti. In ravno to je to. Zelo pomembno je, da Policija ne deluje kontraproduktivno, ker potem seveda lahko tudi izzove kakšno napeto situacijo, kar je v popolnem nasprotju s tem, kar je pač namen mirnih protestov in lahko ima seveda tudi zastraševalni učinek na ljudi. In v luči tega seveda je to, da je povečano število policistov, ki v polni zaščitni opremi odnašajo mirne protestnike zaskrbljujoče.

Za konec, da ne bom predolga, se pravi mi smo to oceno, da zaradi vsega tega kar sem naštela, v Amnesty International smo to oceno podali prejšnji teden. Ti neki napadi na svobodo do mirnega zbiranja z namenom protesta in svobode izražanja, ocenjujemo, da to je tudi zato, da imajo odvračalni učinek, da se ljudje ne bi udeleževali protestov. Na kar sem opozorila že na tisti seji Odbora za notranjo politiko, ker nek vidik tega je tudi seveda kakšen vpliv ima to, da na prebivalke in prebivalce, ki izražajo svoje nestrinjanje z odločitvami na miren način, poudarjam, na mirnih protestih, če so v bistvu zaradi tega deležni vrednostnega obsojanja s strani nekaterih najvišjih nosilcev oblasti. To deluje zastraševalno in tudi odvračevalno.

In zdaj pa vemo, da imamo pred sabo neko spet spremembo pravil vezano na bolezen covid-19, kjer pa spet v luči tega gre razumeti to zadnjo odločitev Vlade, da so samo shodi povsem prepovedani, brez da bi se predvidela kakšna alternativa, seveda spet kot eno tako omejevanje svobode mirnega zbiranja. Zaradi tega, ker za neke druge situacije so predvidene izjeme in take izjeme bi tudi bile smiselne, glede na to, da seveda vemo, da pa v mednarodnem pravu se lahko omeji pravica do mirnega zbiranja, ampak mora biti to sorazmerno, časovno zamejeno na podlagi zakona. Definitivno je pa treba imeti najbolj milo obliko omejevanja in neke splošne prepovedi s tega vidika seveda niso najbolj mila oblika omejevanja. In ja, pravica do mirnega zbiranja mora biti praktična in učinkovita, ne samo nekako teoretična in iluzorna.

Hvala za besedo.