Spoštovane in spoštovani, pričenjam 15. sejo Odbora za infrastrukturo, okolje in prostor in vse prisotne prav lepo pozdravljam.

Obveščam vas, da se je opravičila poslanka Nataša Sukič, imam tudi eno pooblastilo, in sicer, na seji kot nadomestna članica, namesto poslanke Jerce Korče, bo prisotna poslanka Tina Heferle.

Prehajamo na določitev dnevnega reda seje odbora. S sklicem seje ste prejeli naslednji dnevni red: Predlog resolucije o Nacionalnem programu varstva okolja za obdobje 2020–2030. v poslovniškem roku nisem prejel nobenega predloga za spremembo dnevnega reda, zato je ta določen, kot ste ga prejeli s sklicem seje.

Prehajamo na 1. TOČKO DNEVNEGA REDA – OBRAVNAVA PREDLOGA RESOLUCIJE O NACIONALNEM PROGRAMU VARSTVA OKOLJA ZA OBDOBJE 2020–2030, ki ga je Državnemu zboru na podlagi 109. člena Poslovnika Državnega zbora v obravnavo posredovala Vlada.

Za obravnavo je bilo posredovano naslednje gradivo: predlog resolucije z dne 19. 12. 2019, mnenje Zakonodajno-pravne službe z dne 28. 1. 2019 in pa mnenje Državnega sveta z dne 23. 1. 2020. V poslovniškem roku so bili vloženi amandmaji poslanskih skupin LMŠ, SD, SMC, Desus in SAB k 3., 5., 6., 11. in 12. poglavju. In pa, prejeli smo tudi na mizo predlog za amandma odbora Poslanske skupine Nove Slovenije k 6. poglavju. Vsa navedena gradiva so objavljena na spletni strani Državnega zbora. Na sejo so bili k obravnavi te točke povabljeni: Ministerstvo za okolje in prostor, Državni svet, Umanotera, Zveza ekoloških gibanj Slovenije, FOKUS – Društvo za sonaraven razvoj in pa Zakonodajno-pravna služba.

Obravnava predloženega predloga resolucije bo na odboru potekala na način kot ga je Državni zbor uveljavil v primerih ob obravnavi aktov, ki jih sprejema Državni zbor v enofaznem postopku. Torej, po anologiji zakonodajnega postopka s pripravi dopolnjenega predloga akta v primeru sprejetih amandmajev na matičnem delovnem telesu. Na začetku podajam besedo predstavniku predlagatelja s strani Ministrstva za okolje in prostor, gospod Maver.

Izvolite.

Hvala za besedo. Spoštovane poslanke in poslanci!

Pred vami je predlog resolucije o nacionalnem programu varstva okolja za obdobje 2020 do 2030. To je predlog tretjega strateškega dokumenta varstva okolja v Sloveniji, katerega temeljno izhodišče, da sta ohranjena narava in kakovostno okolje dve vrednoti slovenske družbe in hkrati podstat našega razvoja. Pripravljen je v skladu z Zakonom o varstvu okolja, Zakonom o ohranjanju narave in Zakonom o vodah ter upoštevanje EU zakonodaje in mednarodnih konvencij s teh treh področij. Ko obravnavamo ta dokument, je treba izpostaviti njegov pomen za programiranje prihodnjega koriščenja sredstev kohezijskih skladov EU in drugih virov, predvsem na področju skupne kmetijske politike in obvladovanja podnebnih sprememb. Še posebej pa je potrebno izpostaviti pomen tega dokumenta za izvajanje nastajajočega zelenega dogovora EU.

Mogoče najprej kratko o stanju okolja v Sloveniji. Povzeto po zadnjem poročilu o okolju v Republiki Sloveniji lahko govorimo o dobrem stanju večine okoljskih prvim. Predvsem se je v zadnjih desetletjih izboljšala kakovost voda in zraka, bolje ravnamo z odpadki, zavedamo se pomena ohranjanja biotske raznovrstnosti in naravnih vrednot. Izboljšala sta se tudi poznavanje in razumevanje povezav med pritiski na okolje in pa samim stanjem okolja. Kar se tiče prihodnjih okoljskih izzivov so povezani s tradicionalnim pojmovanjem varstva okolja, so predvsem čezmerno onesnažena območja zaradi preteklih dejavnosti vsakoletno kratkotrajno poslabšanje kakovosti zraka, skrb za ohranjanje biotske raznovrstnosti in naravnih vrednot, ker obvladovanje podnebnih sprememb in pa seveda prilagajanje nanje. Z upravnega vidika pa med prihodnje izzive štejemo tudi potrebo po zagotavljanju zadostnih kadrovskih in finančnih virov za izvajanje nalog na teh področjih. Prihodnji okoljski izzivi pa so predvsem sistemske narave. Ključna bosta razumevanje in ozaveščenost prepleta varstva okolja z družbenimi in gospodarskimi procesi ter zasuk ekosistemskemu razvojnemu modelu s trajnostno proizvodnjo in potrošnjo. Nujno bo v temeljnih spremeniti sisteme, ki zadovoljujejo potrebe družbe, predvsem prehranskega, mobilnega, energetskega in bivanjskega, saj ti odločilno vplivajo na okolje. Varstvo okolja pa bo potrebno zagotoviti s sistemskim pristopom in večjo okoljsko usklajenostjo delovanja vseh sektorjev družbe ter ambiciozno vključenostjo okoljskih vsebin v politike drugih sektorjev. Zato nacionalni program varstva okolja omeni družbeni soglasje glede predlaganja okoljske vizije. Ohranjanja narava in zdravo okolje v Sloveniji in zunanji, omogočata kakovostno življenje zdajšnjim in prihodnjim generacijam. Ta program temelji na tej okoljski viziji in mi sledi na način, da usmeritve in ukrepi prihodnjega varstva okolja združi v tri stebre. To je naravni kapital, nizka ogljična in z viri učinkovita družba in pa okoljska tveganja in na teh treh zgradi mrežo posamičnih ciljev in ukrepov, ki zadevajo ohranjanje biotske raznovrstnosti in naravnih vrednot, kakovost tal, zraka in voda, preprečevanju odpadkov in ravnanje z njimi, obvladovanje podnebnih sprememb, zmanjševanje virov oziroma večja učinkovitost pri njihovi rabi, sanacija čezmerno onesnaženih območij, obremenjenost s hrupom v okolju, rabo biotehnologije in njenih produktov, / nerazumljivo/ ravnanje s škodljivimi kemikalijami, obremenitev virov, elektromagnetnega polja in svetlobnega onesnaženja in pa prilagajanje na posledice podnebnih sprememb. In te cilje in ukrepe poveže s horizontalnimi izzivi, med katerimi se izpostavi predvsem krepitev dialoga med akterji varstva okolja, podporo, raziskavami, inovacijami, krepitev vzgoje in izobraževanja za varstvo okolja, obvladovanje okoljske kriminalitete, bolj učinkovito rabo ekonomskih in finančnih instrumentov in predvsem seveda učinkovito vključevanje ciljev varstva okolja v politike in ravnanja drugih sektorjev.

Treba se je pa zavedat, da teh ciljev programa varstva okolja ne bo možno doseči brez podpore drugih politikih, predvsem energetske, »mobilnostne«, kmetijske, gozdarske, prehranske in prostorske. Za ta namen bo potrebno predvsem krepiti dialog, znanje, razumevanje in sodelovanje med organi v državi in lokalnimi skupnostmi, nevladnimi organizacijami in drugimi strokovnimi inštitucijami in mediji in pa tudi s splošno javnostjo in pri tem bo tudi ključna vloga Državnega zbora, v smislu politične podpore o udejanjanju te zaveze, k trajnostnem razvoju, da bo prepoznan pomen ohranjanja narave, varstva okolja in upravljanja z vodami, za razvoj slovenske družbe in da bo temu namenjen tudi ustrezen človeški in pa seveda finančni vir.

Hvala, za enkrat.

Hvala lepa.

Besedo dajem predstavnici Zakonodajno-pravne službe.

Gospa Rus, izvolite.

Hvala za besedo.

Naša služba je na predlog resolucije v pisnem mnenju podala pripombe, ki pa jih vloženi amandmaji poslanskih skupin upoštevajo.

Hvala.

Hvala lepa.

Ali želi besedo še predstavnik Državnega sveta? (Da.)

Gospod Khalil, izvolite.

Hvala za besedo, lep pozdrav vsem skupaj.

Državni svet podpira predlog resolucije, ki ima ambiciozno opredeljene cilje in usmeritve, pri tem pa pričakuje, da bodo sredstva za izvajanje ukrepov za doseganje ciljev varstva okolja, ohranjanja narave in upravljanja voda, tudi dejansko zagotovljena v vsakoletnih proračunih, saj bodo v nasprotnem primeru cilji ostali le črka na papirju. V povezavi z dosedanjim nezadostnim financiranjem izvajanja gospodarske javne službe, rednega vzdrževanja vodotokov, vodne infrastrukture ter vodnih in priobalnih zemljišč, Državni svet poudarja, da je za omilitev posledic škodljivega delovanja voda nujno upoštevati resolucijo, ki v prihodnjih letih predvideva porabo najmanj 25 milijonov evrov proračunskih sredstev na leto za te namene.

Državni svet, glede na prepletenost ukrepov varstva okolja in ohranjanja narave z ukrepi na področju kmetijstva in gozdarstva, pogreša določitev javne službe kmetijskega svetovanja med nosilce izvajanja tovrstnih ukrepov. Eno takih področij predstavljajo zagotovo posegi v populacijo medveda in volka. Državni svet izpostavlja, da bi morali v luči uresničevanja ciljev na področju kmetijstva, gozdarstva in prehrane, financirati okoljevarstvene ukrepe iz sredstev izven proračuna kmetijskega resorja. V povezavi z razvojno vizijo države, s čim nižjim okoljskim vtisom in ambicioznim vključevanjem v, okoljskih vsebin, v politike drugih resorjev, obstaja namreč bojazen o preobremenjevanju kmetijskega dela proračuna na račun okoljskih ukrepov. Predlog resolucije v okviru varstva narave predvideva tudi posodobitev programa upravljanja na področju Nature 2000.

V zvezi z omejitvenimi dejavniki, ki jih prinaša Natura 2000, se je državnim svetnikom postavilo vprašanje, kaj bo posodobitev navedenega programa prinesla? Ob zavedanju nujnosti ohranjanja in izboljšanja naravnega kapitala Slovenije, Državni svet opozarja, da ima Slovenija velik delež Nature 2000, tudi v primerjavi z drugimi evropskimi državami, ki v veliko primerih zelo otežuje življenje lokalnega prebivalstva in zavira uresničevanje razvojnih projektov. Eden takih projektov je prav gotovo tretja razvojna os, ki bi bistveno pripomogla k zmanjševanju negativnih vplivov prometa na okolje.

Medtem, ko resolucija v okviru varstva tal predvideva ukrep vračanja nepozidanih zemljišč, ki so namenjena povezavi v kmetijsko ali gozdno rabo kjer je to ustrezno. Državni svet poudarja, da bi kazalo vzpostaviti mehanizem za poenostavitev postopka vračanja tovrstnih zemljišč kmetijsko oziroma gozdno rabo, saj so postopki spreminjanja OPN dolgotrajno, pri čemer so občine zainteresirane za učinkovitejše reševanje težav na področju upravljanja z zemljišči.

Hvala lepa.

Hvala lepa.

Ali želi besedo predstavnik iz Zveze ekoloških gibanj? Gospod Lipič, izvolite.

Dober dan. Lep pozdrav v imenu Zveze ekoloških gibanj, nevladne okoljske organizacije. Imamo status društva v javnem interesu po Zakonu o varstvu okolja in pa tudi status stranskega udeleženca pri nacionalnem energetskem podnebnem načrtu. Zakaj tudi to drugo omenjam? Ker menim, da resolucija, ki je pred nami, bi morala biti tudi usklajena, ker se nekatere stvari prepletajo tako na področju ravnanja z odpadki, na področju sevanj in še kakšno področje bi se našlo.

Mi smo svoje pripombe že dali kar dejansko od leta 1998 naprej ali pa drugače povedano, prvi dokument, ki je bil sprejet v Državnem zboru, je bil sprejet 1999 in pa resolucija 2003. Ta dokument spremljamo ves čas v Zvezi ekoloških gibanj. Tudi na vsake dve leti preverjamo stanje v vseh slovenskih občinah na področju varstva okolja in moram reči, da stvari ne izgledajo najboljše. Zdaj pa, da bi bil konkreten. Seveda v predlagani resoluciji mi ocenjujemo, da ima še vrsto pomanjkljivosti na katere bom tudi opozoril in daje dolgoročnih rešitev. Zelo pomembno je, da je ta dokument sprejet oziroma pripravljen, ker menimo v Zvezi ekoloških gibanj, da gre za zelo pomemben dokument Republike Slovenije na področju varstva okolja in pa, dejansko gre za nadaljevanje že obstoječih dokumentov iz leta 1990 in 2003 in je zelo pomemben tudi pri načrtovanju okoljske politike. Ko smo ugotavljali stanje, smo izhajali tudi iz poročila na področju varstva okolja, ki je bilo pripravljeno z zamikom, leta 2012 do 2017, in to poročilo je povedalo, da smo v Sloveniji na področju varstva okolja v enih težkih časih in bo treba narediti marsikaj, da bi stvari popravili. Tukaj, ko ocenjujemo inštitucije, ki bi morale bdeti nad tem dokumentom, govorim o dokumentu, ki je bil sprejet 1999, dopolnjen 2003, to je predvsem Vlada, resorna ministrstva in pa Računsko sodišče, pravzaprav ni dovolj opozarjalo resornega ministra pa ministrstvo, da je treba izvajati nacionalni program varstva okolja in ta dokument je zadnjič bil obravnavan in pripravljen leta 2017 in je bil v predalu vse do sedanjega časa in to je slabo. Menim, da bo zelo pomembno, dokument ki je pred nami, da se dopolni, kvalitetno, strokovno, z argumenti, z roki nosilciin dejansko tudi izvedbo. Mi, ko smo ocenjevali izvedbo starega dokumenta smo ugotovili, da je realizacija le med 10 do 15 % in to je slabo. To so tudi pokazale ankete stanja po slovenskih občinah.

Zakaj govorimo o slovenskih občinah? Ker ta dokument je izrednega pomena, da ga ne izvaja samo gospodarstvo pa politika, pa seveda do neke mere stroka, ampak brez tega, da bi slovenske občine aktivno pristopile k izvajanju tega dokumenta, bo ta dokument pravzaprav nepopoln oziroma bo neizvedljiv. Vsaka slovenska občina bi morala področje varstva okolja imeti kot prioriteto. Mi ugotavljamo v anketi stanja od leta 1999 naprej, da dve tretjini slovenskih občin nima občinskih programov varstva okolja. Po Zakonu o varstvu okolja jim sicer ni treba tega dokumenta imeti, ta dokument pa sicer morajo imeti vse mestne občine, vendar tudi tukaj ugotavljamo, da nekatere mestne občine tudi nimajo programa varstva okolja. Tako, da zaveza in pa vključevanje občin vidim, da bomo morali ta dokument tudi vključiti in strmeti, da bi tudi občine aktivno vključili v izvajanje tega programa, drugače si jaz ne predstavljam, da bi ta dokument lahko bil aktiven, izvedljiv.

Zdaj, seveda, še nekaj na splošno, potem bom pa konkretno. Zdaj, povezave, navezave, okolje, zdravstveno stanje in pa vodenje politike na tem področju, je nekako nepovezano. Vidne so posledice na področju zdravja ljudi in že ta podatek Ministrstva za zdravje, Nacionalnega inštituta za zdravje, da zaradi posledic onesnaženosti zraka, PM delci, umre v Sloveniji ca 2 tisoč ljudi, seveda ta, številka je lahko večja ali manjša, je tisto, ki resno opozarja, da bomo mogli na področju zraka in drugih področij, narediti več in pa seveda tudi stroko medresorsko povezati, če bomo lahko ta dokument tudi v celoti izvajali.

Drugo je pa, seveda tudi, ko govorim o zakonodaji, ko govorim o zraku, da tudi nekatera novo sprejeta zakonodaja – predvsem mislim na Zakon o dimnikarskih storitvah – ni prinesla rešitev, ampak še probleme zaostrila. Namreč, dimnikarska zakonodaja je prišla iz koncesij v licence, število dimnikarjev se je povečalo, kar za dvakrat in problem je v tem, da so neusposobljeni in ta trenutek se na področju dimnikarske dejavnosti dogajajo hudi premiki v »negativo« in vse to je pa povezano na to, ali smo sposobni v Sloveniji nadzirat ca 500 tisoč dimnih naprav, po domače, dimnikov in pa, dejansko nadzirat skozi sistem Evidim oziroma tudi skozi usposobljenost dimnikarjev.

Večina teh dimnikarjev, ki je prišla in se na novo zaposlila, na terenu opravlja, z pozitivnimi poročili hitre stvari, na drugi strani pa tudi ta dokument, ki je pred nami, resno opozarja, da je med večjimi onesnaževalci, takoj za promet, so male kurilne naprave in tega, se je sicer Ministrstvo za okolje in prostor resno lotilo, vendar, smatramo, da še ne dovolj in bo o tem morala celovito spregovoriti tudi v Državnem zboru, ker to je problem, ki nam povzroča, predvsem pozimi, velike težave, okoljske težave in pa seveda tudi zdravjem, onesnaženost povzroča slabo zdravje.

Zdaj, seveda, ko smo analizirali še na splošno, kako ta dokument pravzaprav je sestavljen, so nekatera poglavja izredno kvalitetno zapisana, predvsem, ko govorimo o področju gozdarstva, ko govorimo o biotski raznovrstnosti in pa seveda, drugih vidikih. Seveda, ko pa govorimo, tam bi lahko dal oceno 4, ko pa govorimo o dokumentih o področju zraka, odpadkov, bi dal temu področju oceno 3, ko pa govorimo še o segmentih sevanj, predvsem gre za »neionizirana« sevanja, pa lahko moram reči, da naša ocena je negativna.

Kar je, poglavje elektromagnetno sevanje, nas čudi, da je v prejšnjem dokumentu Nacionalnega programa varstva okolja, bilo zapisano tudi področje ioniziranje sevanj, to pomeni sevanj, ki so, nastajajo pri jedrski opciji, tu je izpuščeno. Zakaj je izpuščeno, tega ne vemo. Kljub temu, da je sedaj, nekaka, veliki apetiti po gradnji nuklearke, drugega bloka pa še dodatne nuklearke, kar dveh nukleark, to področje pa popolnoma izpustimo iz tega pomembnega dokumenta. Ni nam znano, zakaj je pravzaprav ta »izpuščenost«.

Zdaj, še, okoli elektromagnetnega sevanja. Tu je v dokumentu, tem dokumentu, je stvar zelo skromno zapisana. Naš cilj v Sloveniji bi bilo potrebno izboljšat informiranost prebivalcev, z obremenitvami elektromagnetnega sevanja in zagotoviti obravnavo elektromagnetnih sevanj z upoštevanjem tudi, neodvisnih domačih, tujih znanstvenih študij, predvsem pa, jaz pogrešam, v tem dokumentu, da ni zapisano previdnostno načelo. Brez previdnostnega načela, dejansko bomo težko govorili o tem dokumentu, o elektromagnetnem sevanju. V vsakem primeru bo pa potrebno v tem času, ne do leta 2022, ampak že mogoče do leta 2021, pripraviti novo zakonodajo na tem področju. Novela o elektromagnetnem sevanju je stara in zastarela, je iz leta 1996, stara 24 let, kljub temu, da nekateri lobiji pravijo, da je to dobra zakonodaja, mi menimo, da je neustavna in pa zastarela. V tem dokumentu, ki govori o področju sevanj, bi morali zapisati, da posodobimo zakonsko ureditev glede elektromagnetnega sevanja v naravnem življenjskem okolju glede prvih meritev obratovanega monitoringa, za vire EMS in pa v sodelovanju z Agencijo za telekomunikacijska omrežja Republike Slovenije, tudi vpis v register virov EMS, ki bo / nerazumljivo/ lokacije virov o njihovem obremenjevanje okolja. Namreč, ravno kot veste, je dodatek, ki v tem dokumenti ni omenjen, poleg baz in antenskih postaj, daljnovodov o katerih smo največ govorili, pa dejansko v tem dokumentu nič ne govorimo o WiFi, ki je dejansko zašel v slovenske šole in je nad učenci. In pa, kar je najnovejše, je 5G. To so stvari, ki ta dokument brez omembe in pa načina reševanju ne more biti, da ne bi tega bilo zapisano.

Zdaj pa še za ta splošni zaključek. Mi menimo, da je ta dokument izrednega pomena, da se mora čim prej pripraviti in sprejeti, seveda dopolnjen, in da mora nacionalni program varstva okolja biti vodilo in izhodišče za zelene programe političnih strank. Nas zelo veseli, da se v zadnjem obdobju so politične stranke dale poudarek in težo varstva okolja in jaz mislim, da je tako ta dokument, nacionalni program varstva okolja pa tudi nacionalni energetski podnebni načrt, pozneje pa tudi seveda, ko bo sprejet nacionalni energetski koncept tisti, ki so pravzaprav vodilo za politične stranke, ki so v parlamentu in tudi izven parlamentarne.

Konkretno pa, da ne bom predolg, ko smo šli ta dokument s 105. stranmi, smo ocenili nekatere stvari zapisane in tudi bi podal na ta dokument kratki komentar. Na strani 7, ko govorimo o stanju okolja Slovenije za doseganje okoljskih ciljev Agende 2030, opis stanja ni realen. Ko smo zapisali, zmanjšali so se izpusti, večina onesnaževal v zrak in vodo in boljše je ravnanje z odpadki. Mi menimo v zvezi ekoloških gibanj, da na tem področju ni večjih premikov, da so stvari zadovoljive, ne pa dobre. Prav tako, ko govorimo o onesnaženosti zraka s PM delci, 2,5 oziroma PM10 in prevzemnim ozonom.

Drugo. Na strani 13, piše v dokumentu pod tri, izboljšanje, obvladovanje obremenitev zaradi virov elektromagnetnega sevanja. Menim, da ne gre za nobeno izboljšanje. Obratno, gre za nazadovanje tistega kar je bilo že zapisano v dokumentu 1999, in če bi tiste stvari prepisali, bi bile kar zadovoljive. Tukaj ni izboljšanja brez, kot sem že prej omenil, uvedbe previdnostnega načela, da po 24.letih je potrebno to novelo tudi pripraviti in jo sprejeti, in da na terenu se ta stvar ne izboljšuje, še vedno se postavljajo bazne antenske postaje, daljnovodi in pa tudi druge naprave, kot WiFi, 5G v prostor, kjer je prva cona varovanja in to povzroča številna negodovanja občanov, ki se zrcali skozi številne civilne iniciative, itn. Marsikaj bo treba tudi kablirati. Predvsem kablirati 110 kilovoltne daljnovode in pa kablirati tiste daljnovode, ki so v urbanih naseljih, ki so v prvi coni varovanja in te stvari bi kazalo tudi zapisati v ta dokument.

Na področju zraka, bi samo to omenil kar sem že prej dal poudarek. Se dogaja okoli novele o dimnikarskih storitvah. Jasna opozorila so, da je glavni vir za izpuste, so zastarele male kurilne naprave, kljub temu, da se trudimo skozi Eko sklad, bo treba tukaj narediti več in dejansko bo potrebno na novo organizirati dimnikarsko dejavnost. Zdaj, kako se bodo organizirali, to je njihova stvar, ampak na Ministrstvu za okolje in prostor, ki imajo vse niti v rokah, bi poleg Evidima morali tudi zahtevati od dimnikarjev, da so za to usposobljeni, izobraženi, da imajo za to inštrumente, in da ne more biti vsak, ki ima pet minut časa, tudi dimnikar. In te stvari bo treba realno prediskutirati in tudi tako ukrepati, drugače je pač na področju onesnaženosti zraka iz malih kurilnih naprav ne bomo presegli.

Kar se tiče področij kot so vode, stran 45. Gre za usmeritvene ukrepe za doseganje ciljev varstva in rabe voda. Tukaj pogrešamo zabeleženost 70.a člena Ustave. Namreč, 70.a člen Ustave se je pred letom pa pol sprejel, vendar se ne izvaja v praksi. Govori o pravici do pitne vode in če bi se izvajal, potem ne bi imeli težav kot je kanal C0 v Ljubljani in pa tudi, da postavljamo stvari na lokacije kjer je pitna voda in ta pitna voda mora biti zaščitena. To velja tudi za področje kmetijstva, kot onesnaževalca na vodovarstvenih območjih, itn. Tukaj nas čaka ogromno dela na tem področju.

Na strani 52, z odstavkom, Slovenija je v zadnjem obdobju dosegla dober napredek pri ravnanju z odpadki. Mislim, da kvečjemu ta »dober« lahko zapišemo »zadovoljiv napredek«. So napredki na področju od prve do četrte stopnje. Imamo to piramido. Ko govorimo o ločevanju, zbiranju in ozaveščanju na tem področju, vendar se stvar ustavi pa seveda tudi ponovne uporabe. Stvar se pa ustavi v četrtem segmentu, ko ugotavljamo, da nam mešani komunalni odpadki se že grmadijo zadnji dve leti da ne vemo kam z njimi, predvsem po tistem, ko nam je Avstrija, dunajska sežigalnica dala, pravzaprav omejila možnost termične predelave odpadkov. Izvoz odpadkov stane tam ned 120 do 140 evrov na tono in se s tem cena povečuje, ko se nam zapirajo možnosti poleg Avstrije tudi na Madžarskem z industrijskim in komunalnim blatom in to so resni problemi s katerimi se Ministrstvo za okolje in prostor zelo resno ukvarja, vendar bo treba tudi najti dolgoročne rešitve.

Mi v Zvezi ekoloških gibanj poleg vseh drugih stvari vidimo rešitev tudi v termični izrabi odpadkov. Za to se trudimo že 23 let. 12. in 13. marca organiziramo strokovni posvet v Moravskih Toplicah, ravno na temo ravnanja z odpadki, termične izrabe odpadkov. Jaz mislim, da po teh petih možnostih, ki so sedaj na Ministrstvu za okolje in prostor na petih lokacijah, Ljubljana, Maribor, Ptuj, Kočevje, Jesenice, po možnosti izgradnja objekta, bo treba iskati tudi kratkoročne rešitve kot so recimo že obstoječi objekti, TEŠ, itn.

Okoli TEŠ in pa Salonita in pa nekaterih drugih, je rekel takole, imamo objekte, vendar mora biti družbena sprejemljivost. Na drugi strani imamo pa nekatere nevladne organizacije, ki z izvozom revolucije pravzaprav ustavljajo vse te procese. To ni dobro. Treba je iskati rešitve, dolgoročne, tako na nivoju gospodarstva, stroke, politike in tudi nevladnega sektorja pri družbeni sprejemljivosti teh objektov, ne pa biti vse proti in z argumenti o sežigu in sosežigu pravzaprav delate tudi istočasno gospodarsko škodo. Tukaj mi, ne bom zdaj šel v detajle, ker ni to predmet, vendar vseeno tukaj nas čaka resno delo in resna strokovna obravnava in take stvari, ki so se zadnjič zgodile v Šoštanju, ne more biti predmet reševanja problemov na področju energetike niti na področju ravnanja z odpadki. Treba je iskati rešitve znotraj Slovenije in postavljati objekte tako, da ne bodo ali pa minimalno škodili kvaliteti življenja, bivanja pa zdravja. Mislim, da imamo take lokacije, in da prednost moramo dati objektom termične izdelave, ki bodo istočasno daljinsko ogrevali urbana naselja in s tem zmanjševali tudi emisije / nerazumljivo/ napram drugih povzročiteljev.

Na strani 53. Mislim, da je premalo bilo povedano, ko govorimo o izrabljenih vozilih pa izrabljenimi gumami. Na področju odpadne električne, elektronske opreme so napredki, na področju izrabljenih vozil pa to problematiko spremljamo že zadnjih 25 let. Mislim, da stanje se celo poslabšuje. Po naših podatkih, 60 % vseh starih izrabljenih avtomobilov gre izven Slovenije proti Madžarski, proti Hrvaški in drugim državam in centri za predelavo vozil, da bi predelali vozila na 95 % teže, so danes bolj redkost. Tudi na področju gum stvari nam ne uspevajo. Mi imamo še vedno skladiščene in pa ne vemo kam z njimi. To so stvari, ki bi morali narediti premike in brez tega ta dokument ne more tudi biti dober na področju ravnanja z odpadki.

67. stran – krepitev urada za kemikalije. To so ukrepi pa doseganje ciljev glede ravnanja se kemikalijami. Ta Urad za kemikalije, ga že spremljamo vrsto let, mora se, ne samo kadrovsko okrepiti, ampak svoje delo na področju kmetijske varnosti mora izvajati dosledno, z drugimi resorji in mora pritegniti v svoje delo tudi nevladni sektor, zainteresirane nevladne organizacije. Že pred petnajstimi oziroma dvajsetimi leti smo imeli dobro sodelovanje nevladne organizacije z uradom za kemikalije, v zadnjih desetih letih je pa to načrtno zamrlo in to ni dobro. Na področju kemijske varnosti dejansko mora tudi nevladni sektor, ki ima interes, sodelovati pri iskanju rešitev, ker se nam problemi kot je Kemis, pa ta požar in podobni primeri, ne bi dogajali v praksi, če bi to sodelovanje v tem medresorskem obroču Ministrstva za zdravje, za okolje in drugo, bilo bolj vzpostavljeno. Tukaj vidim tudi, da se pripravi en program dela nevladnih na področju kemijske varnosti. Ta dokument je bil že pripravljen, vendar ni bilo interesa, da bi se tudi sprejel.

Na področju obremenitev okolja z elektromagnetnim sevanjem bi samo na strani 68 dodal to, da je treba stvari prišteti še k vsem naštevanju od baznih daljnovodov, radijskih, televizijski oddajnikov, tudi WiFi in 5G, to je stvar, ki je prišla v zadnjih dveh letih in je resen problem, če ga bomo prepustili. Občani se tega resno zavedajo in brez nove uredbe o elektromagnetnem sevanju, brez previdnostnega načela ne bo tudi rešitev. Prav tako pričakujemo, da bo področje ioniziranih sevanj vneseno v ta dokument, in da bodo roki realni in hitrejši kot leto 2022, ko govorimo o uredbi o elektromagnetnem sevanju.

Še stran 73, o izboljšanju zakonodaje in pa izvajanje zakonodaje. Namreč, s praktičnimi delavnicami za nevladni sektor in občane ne bomo mogli izboljšati stanja, če ne bomo na novo organizirali tudi delovanje nevladnega sektorja. To je zdaj razdrobljeno. Eni so pri koritu drugi smo nekako odrinjeni, ampak kaj je najbolj pomembno. Pomembno je to, da je v Sloveniji približno 180 nevladnih organizacij, društva, zavodi, privatni zavodi, fundacije, itn., nekaj teh je dobro situiranih, / nerazumljivo/ imajo profesionalci. Kar je pa najbolj problematično je pa to, tako kot sem prej govoril o vključevanju občin v ta dokument, je tudi pomembno, da vključujemo v ta dokument tudi delo nevladnih organizacij, društev, na terenu, to pomeni v občinah. 60 % vseh nevladnih organizacij ima sedež v Ljubljani. To je narobe. Mi smo s tem namenom tudi šli v Krško, da bomo na terenu. Druga stvar. 90 % vsega denarja je dejansko skoncentrirano v desetih nevladnih organizacija, kar je po svoje jim je lahko dobro, po svoje pa to ne služi napredka. Brez tega, da bi vsaka regija imela nevladno organizacijo kaj šele vsaka občina, mi premikov na tem področju okoljskega ozaveščanja, izobraževanja ne bomo dosegli. To pomeni tudi znotraj nevladnega sektorja moramo biti bolj organizirani in tudi s strani CNVOS in drugih spodbujati, tudi spodbujati s strani Ministrstva za okolje in prostor. Namreč sedaj je razpis ekološkega sklada za 800 tisoč evrov, kjer se predvsem projektno financira. In seveda pogoji. Biti morajo štiri nevladne organizacije, ki imajo status društva v javnem interesu od teh 29., in vsak tisti, ki se prijavi, mora imeti še 20 drugih društev zraven. To pomeni, da je ta razpis pisan enim in istim, ki dobivajo denar in dejansko onemogočajo(?) 90 % tistih nevladnih organizacij, ki pravzaprav bi rade delale in pa predvsem, ki delajo na terenu. Zato tudi, tako kot občine, ko sem poudaril, občinski programi varstva okolja, tudi vsako občino bi mogli stremet, da ima svoje društvo, na področju varstva okolja oziroma eno od teh možnih oblik. Seveda, če bi bilo več društev v občinah, bi seveda bilo tudi manj civilnih iniciativ in te koordinacije bi bilo tudi več in manj bi imeli teh / nerazumljivo/ efektov.

Na področju, mislim, na strani 81, okoljska kriminaliteta. Tu opažamo, da je stvar, ima že dvajsetletno spanje. Zakaj spanje? Zaradi tega, ker so razgovori Ministrstva za notranje zadeve, za okolje in drugih resornih ministrstev, bilo pred dvajsetimi leti bistveno bolj poudarjeno, namreč, Ministrstvo za notranje zadeve ima pravilnik o delu na področju varstva okolja. Ta pravilnik se redkokdaj izvaja, naraščanje okoljske kriminalitete in drugih stvari je v porastu in predvidena stvar, ki je zapisana, zaradi navedenega, bo pripravljena nacionalna strategija za preprečevanje, odkrivanje in preiskovanje okoljske kriminalitete, pri čemer bo Ministrstvo za notranje zadeve in tako naprej… To je nujno potrebno. Mi opažamo, da pravzaprav na tem področju ni, tudi na Ministrstvu za notranje zadeve, ljudi, ki bi na tem profesionalno delali in dejansko, želja pred leti je bila tudi, da bi imeli okoljsko policijo in v to smer bo dejansko potrebno narediti znatno več.

Na strani 82., v tej preglednici, poudarjam tisto, kar sem govoril o izrabljanju motornih vozil, da ni prihodkov v državni proračun. 2016 24 tisoč evrov, 2017 nič, 2018 nič. To pomeni, da smo na tem področju nekako zaspali in da brez tega, da tudi tako, kot komunalne odpadke, tudi motorna vozila in druge stvari, je treba dejansko doma razgraditi, ne da nam nekontrolirano, grejo izven slovenskega prostora.

Zdaj, seveda, pri strani 85 – ukrepi za obvladovanje sevanja elektromagnetnega sevanja in svetlo… / nerazumljivo/ so predvidena sredstva iz proračuna, ne bodo presegla 20 tisoč evrov letno. Jaz mislim, da, s tem se ne bi hvalili, ker ravno zmanjševanje sredstev na tem področju, na drugi strani pa naraščanje problema pri elektromagnetnem sevanju povzroča to, da bo potrebno ta znesek podeseterit, ker dejansko bo treba se na tem na novo organizirati.

In, za zaključek – smatramo, da je na področju energije iz odpadkov, da na področju hierarhije trajnostnega ravnanja z odpadki, zmanjševanje, ponovna uporaba, reciklaža, termična izraba in odlaganje na odlagališča, je slednji način najbolj sprejemljiv. To pomeni, da bo treba, seveda pri tej piramidi, odlaganje dejansko popolnoma izpustiti. No, in kot materialna, mislim, še s tem končujem, velika evropska mesta, v duhu razvoja pametnih mest, dejansko te surovine predelajo, za energetske potrebe, jih pokrivajo tudi iz svojih odpadkov. Mi dejansko vidimo rešitve v, tudi daljinskem ogrevanju in pa s tem, da odpadke predelamo v SRF goriva oziroma RDF goriva in pa z sodobno tehnologijo, ki jo poznajo, tudi rešujemo probleme na področju ravnanja z odpadki. In brez te možnosti, mi pravzaprav ne vidimo možnosti, da bi rešili problem. »Zero waste« je dobra teorija, vendar »zero waste« je lahko osnova za izobraževanje, ozaveščanje mlade generacije, odraslih, vendar ne more biti rešitev za nakopičene probleme z odpadki, zato bomo te odpadke mogli reševati sami in hitro.

In zato dejansko brez termične izrabe ne bo šlo in mora biti pa sodobna tehnologija in mora biti tudi večji dialog z občani, prebivalci in tudi povedati občanom stvari, ki so realne, stvari, ki škodijo oziroma, stvari ne škodijo, ne pa pretiravati s stvarmi in pa z pol resnicami delati tudi gospodarsko škodo. S tem bom jaz končal. Lahko bi še marsikaj dorekel, vendar menim, da je to dokument, ki je izrednega pomena za področje varstva okolja, ki mora biti čim prej, vendar dopolnjen. Mi menimo, da ta dokument rabi še nekatera poglavja, ki se dopolnijo, kot sem v uvodu povedal. Nekatera poglavja so izredno dobro zapisana, poglavje kot so pa zrak, odpadki, sevanja, pa ne dovolj dobro in tukaj bi se bilo treba malo še potruditi. Voljni smo tudi z našo ekipo strokovnjakov sodelovati in mislim, da bo potem ta dokument spremenil in bo dejansko, malo karikiram, deset božjih zapovedi, ki se jih bomo držali, tako kot bi se morali držati Aarhuška konvencije in še marsikaterega dokumenta na področju varstva okolja.

Hvala.

Hvala lepa.

Prehajamo na razpravo in odločanje o predlogu resolucije in pa o vloženih amandmajih. Ker je bilo vloženih šest amandmajev, predlagam, da se razprava združi v skladu s 128. členom Poslovnika. Po opravljeni razpravi bi opravili glasovanje, najprej o vloženih amandmajih nato pa še o vseh poglavjih predloga resolucije skupaj.

Tako, da bi odprl razpravo, če mojemu predlogu nihče ne nasprotuje. K razpravi je prijavljena gospa Šuštar.

Izvolite.

Spoštovani vsi prisotni!

Resolucija o nacionalnem programu varstva okolja za obdobje 2020 do 2021, je nekonkretna in ni skladna s področno nacionalno zakonodajo oziroma Zakonom o ohranjanju narave. Nacionalni program varstva narave kot sestavni del obravnavane resolucije ne temelji na podlagi ocene stanja ohranjenosti narave kot jo določa začetek drugega odstavka 94. člena Zakona o ohranjanju narave, saj poročilo o okolju v Republiki Sloveniji iz leta 2017, ki je v predlaganem nacionalnem programu varstva okolja zapisano kot izhodišče za program, teh vsebin in ugotovitev ne podaja. Nevladne organizacije so var na to opozorile in tudi trdijo, da ocena stanja ohranjenosti narave pred sprejemom nacionalnega programa varstva okolja ni bila pripravljena in ne more predstavljati podlago za izdelavo prihodnjega nacionalnega programa varstva narave. Problem resolucije je tudi opredelitev zagotavljanja finančnih virov za izvajanje varstva narave. V njej so navedena le področja, ki naj bi bila financirana s skupno ocenjeno število potrebnih finančnih sredstev in povzeti predvideni viri sredstev. Iz proračuna Republike Slovenije ni jasno ali bodo sredstva zagotovljena ali ne bodo. Obenem pa bi rada poudarila tudi to, da je Ministrstvo za okolje in prostor 23. januarja predstavilo osnutek dokumenta, prednostni okvir ukrepanja za Slovenijo, ki določa oceno potrebnih finančnih sredstev za opravljanje in doseganje ciljev Nature 2000, za obdobje 2021 do 2027. Iz predstavljenega osnutka dokumenta je razvidno, da finančni oceni obeh dokumentov nista skladni. V nacionalnem programu varstva narave, ki obravnava politiko Republike Slovenije na področju ohranjanja narave na celotnem ozemlju Republike Slovenije je navedeno, da bo za izvajanje politike potrebnih od 47 do 53 milijonov evrov letno. Prednostnemu okviru ukrepanja za Slovenijo pa je za politiko Republike Slovenije na področju ohranjanja narave le za pokrivanje obveznosti izhajajočih iz evropske zakonodaje potrebnih od 57 do 86 milijonov evrov letno. Celotni program naj bi torej stal manj kot le njegov del. Ali ni to skrajno nenavadno? Resolucija je vsebinsko šibka, s slabo definiranimi cilji in ukrepi ter tako neprimerna za strategijo Republike Slovenije na področju varstva okolja. Program varstva rastlinskih in živalskih vrst, njihovih habitatov in ekosistemov ne vsebuje konkretnih ukrepov za nobeno živalsko in rastlinsko vrsto. Imamo veliko nevladnih organizacij, ki se ukvarjajo s konkretnim varovanjem okolja, a jih resolucija ne upošteva. Naj navedem samo predlog Društva za opazovanje in proučevanje ptic Slovenije, ki so ga poslali tudi na Ministrstvo za okolje in prostor. Vzrok za nastajanje tega predloga, je bil predvsem uradni opomin Republike Slovenije s strani Evropske komisije, ki se dotika kritičnega stanja travniških vrst ptic in barjanskega okarčka. Dokument predstavlja stališča do skupne kmetijske politike po letu 2020 v Sloveniji in usmeritvami, ki bi izboljšale stanje travniških vrst ptic in barjanskega okarčka na območju Slovenije. V Sloveniji se soočamo s hitrim krčenjem populacije ptic, še posebej pa so prizadete travniške vrste. Društvo pričakuje, da bodo nekatere vrste ptic, ob enaki politiki, kot je bila do sedaj, v Sloveniji izginile.

Vrste izginjajo tudi na območjih, ki je opredeljena in namenjena varovanju vrst, torej v Naturi 2000. Prav tako je skrb zbujajoče tudi stanje travniških dnevnih metuljev, predvsem barjanskega okarčka, ki je izginil iz treh od štirih območij, kjer je bil prisoten, na četrtem pa se je populacija zmanjšala za 75 %, bivališče vrste pa za 92 %. Društvo za opazovanje in preučevanje ptic Slovenije, je predlagal rešitve, ki bi jih lahko vključili v resolucijo, saj so konkretne, narejene na podlagi znanja in izkušenj in bi prinesle prave rezultate.

Eden od ukrepov bi bil lahko tudi ta, da bi moralo vsako kmetijsko gospodarstvo, na območju Slovenije, kot pogoj, za prejemanje javnofinančnih podpor, vsaj 15 % svojih kmetijskih zemljišč nameniti ohranjanju ali izboljševanju stanja habitatov vrst kmetijske krajine. Imajo sicer še več dobrih predlogov, ki jim je vsekakor dobro nameniti pozornost. Kot biologinja, seveda zagovarjam ohranjanje narave, živalskih in rastlinskih vrst in njenih habitatov, vendar je potrebno najti tudi ravnovesje med kmetijsko politiko, na način, da bodo kmetje lahko ohranjali raznolikost slovenske krajine.

Kmetje, ki delajo na kmetiji, si želijo čim več pridelka, saj je od pridelka odvisno njihovo preživetje. V Sloveniji imamo sicer tudi podnebni sklad, iz katerega bi lahko podpirali kmete in ukrepe za ohranjanje krajine. Zdaj je zaradi intenzivnega kmetijstva že težko najti lep cvetoč pomladni travnik. Vse je samo zeleno, brez pisanih cvetlic, saj se te zaradi prehitre košnje ne morejo normalno razmnoževati in zaključiti svojega razvojnega cikla.

Predlagam, da bi kmetom, ki kmetujejo na ekološko pomembnih območjih ali na zavarovanih območjih, iz sredstev podnebnega sklada, pokrili razliko zaradi zmanjšanja pridelka, tako, kot je to, na primer, urejeno v Avstriji. V Sloveniji imamo področje Nature 2000, ki obsega 10 % Slovenije. Problem ni to, da je to tako veliko območje zaščiteno, problem je, da je to samo zaščiteno, da je vse omejeno in prepovedano in nič več. Nimamo strategije za upravljanje teh območij, kar predstavlja velik problem. Če kdo od kmetov želi kaj storiti na zaščitenem območju, trči na birokratske ovire in se z njimi lahko bori tudi več let. Tisti, ki delajo na varstvenih področjih, imajo probleme z gnojenjem, z uporabo fitofarmacevtskih sredstev in podobno. S temi zavarovanimi področji je zelo težko živeti in veliko je ljudi zaradi tega slabe volje in se teh območij izogiba in z njimi ne upravlja.

Zato še enkrat izpostavljam, da bi pristojno ministrstvo moralo razmisliti, kako kmetom pokriti razliko zmanjšanega pridelka in omejitev pri obdelovanju kmetijske zemlje. V resoluciji je izpostavljena tudi omejitev gradnje na kmetijskih površinah, kar nam seveda ne predstavlja problema. Problem je v tem, da gradnja ni omogočena namesto, na primer, starih hiš, ki se že podirajo in kvarijo urejenost naselja. Če se kdo loti gradnje hiše na območju stare gradnje, se hitro najde kakšen dokument, ki zaščiti stavbo, ki jo je potrebno ohraniti iz kulturnih vidikov. Denarja in interesa za obnovo te stavbe ni in vsi samo še čakajo, da se stavba sesuje sama vase.

Zaradi teh razlogov, se veliko ljudi odloči raje graditi na travnikih in kmetijskih zemljiščih, saj je kljub veliki birokraciji, pri pridobitvi gradbenega dovoljenja to še vedno precej lažje in hitreje, kot če bi odločili za gradnjo na neki podrtiji, ki se do onemoglosti ščiti iz kulturno varstvenih razlogov. Po podatkih, je v Sloveniji dve tretjini izpustov trdih delcev iz klasičnih kurišč. Ljudje skurijo vse – papir, plastiko, barve, gradbeni material, plevel, travo, gume, iverko, vse kar se jim ne zdi več uporabno. Pri tej temi imam pa samo eno vprašanje – ali je v preteklih desetih letih, inšpekcija v Sloveniji koga kaznovala za takšno kurjenje? Ali ima inšpekcija sploh vzvode za to in ali je inšpekcija na terenu tudi čez vikend, ko so kurišča največkrat aktivna?

Naj se dotaknem še tujerodnih invazivnih vrst. V Sloveniji imamo sredstva za kartiranje teh vrst, vendar je to šele začetek. Vsi vemo, da je najboljši način za preprečevanje širjenja teh vrst, fizična odstranitev. Koliko uradnih služb je že vzelo v roke lopato in motiko in se lotilo odstranjevanja? Vem, da to počne naše Društvo študentov biologije, ko pred Biotehniško fakulteto vsako leto odstranjujejo japonski dresnik. Hvala jim.

Vem, da so to le prostovoljci, ki ne morejo očistiti celotne Slovenije invazivnih vrst. Tega problema bi se bilo potrebno lotiti sistematično, z dobro strategijo, predvsem pa s pridnimi rokami. Problem resolucije je tudi neambicioznost programa za snovno produktivnost Slovenije. Na tem področju, smo pod povprečjem Evropske unije. Če povem plastično, iz enega kilograma premoga ali enega vata električne energije, proizvedemo 15 % manj končnega izdelka, kot je povprečje Evropske unije. Tehnologija in industrijska proizvodnja, se ne posodabljata v zadostni meri, ker so podjetja preobremenjena z različnimi davčnimi bremeni. Ker je delo preveč obremenjeno, ni sredstev za razvoj za investicije in se vrtimo v začaranem krogu.

V Sloveniji zelene prihodnosti ne bo, če okoljska politika ne bo ekonomsko vzdržna. Če slovensko gospodarstvo ne bo funkcioniralo, iz vsega skupaj ne bo nič. Ne moremo samo prepovedovati in administrativno nižati pridobivanja ne zelene energije. Kaj nam bo potem ostalo? Ali si lahko privoščimo, da bodo naši državljani plačevali dvakrat ali trikrat dražjo elektriko, kot jo imamo sedaj, samo zaradi tega, ker je ne bomo proizvedli dovolj in jo bomo primorani uvažati?

Slovenija tudi nima objekta za termično obdelavo odpadkov. Nima niti strategije za izgradnjo le tega. Imamo vse možnosti, da to vzpostavimo, ne s tehnologijo tretjih držav ali držav v razvoju, ampak z najboljšo tehnologijo, ki je v današnjem času možna in z izpusti ne bo obremenjevala okoliških prebivalcev oziroma bodo ti minimalni. Izgradnja objekta za termično obdelavo odpadkov, je nujna, če želimo biti na področju odpadkov, kot država, samozadostni. Ali ste vedeli, da v Sloveniji letno proizvedemo skoraj 132 tisoč ton odpadne hrane na leto? To je 64 kilogramov na prebivalca. Lahko je napisati samo, da jo bomo zmanjšali, ampak, pravo vprašanje je, zakaj je toliko zavržene hrane? Najprej poiščimo vzroke in problem odpravimo pri koreninah, ne šele potem gasiti posledice tega.

Zadnje vprašanje, ki se ga bom v razpravi dotaknila, so kamnolomi in pridobivanje kamnin z miniranjem. Imamo različne informacije iz kamnolomov, kjer v procesu pridobivanja mineralnih snovi, uporabljajo eksploziv in v zrak spuščajo škodljive pline – na primer, amonijev nitrat in druge različne proste dušike. Občine in posamezniki se obračajo na različne inšpekcije, ampak te ne naredijo nič. Zakaj? Ker obstaja posebna uredba o emisiji snovi v zraku in pristojne službe že skoraj 15 let niso sprejele pravilnika, ki bi določal mejne vrednosti tovrstnih izpustov. To pomeni, da za njih ne veljajo praktično nobene to zadevne okoljevarstvene omejitve.

V svoji razpravi sem omenila bistvena vprašanja, na katera bi resolucija o ohranjanju okolja, morala ponuditi prepričljive odgovore, pa jih po moji oceni ni. Gre zgolj še za eno, v nizu različnih resolucij, praznih programskih dokumentov, za katero bomo lahko rekli, da jo imamo, kakšnih bistvenih učinkov za ohranjanje narave, ter okolja, pa žal ne bo. Iz tega razloga, se Novi Sloveniji resolucija nikakor ne zdi primerna za nadaljnjo obravnavo.