Lep dober dan! Vse članice in člane odbore, vabljene ter ostale prisotne lepo pozdravljam. Pričenjam 20. nujno sejo Odbora za izobraževanje, znanost, šport in mladino.

Obveščam vas, da so zadržani in seje se ne more udeležiti, zaenkrat samo en poslanec, gospod Ferenc Horváth. S sklicem seje ste prejeli naslednji dnevni red seje odbora, z samo eno točko in to je: Kakšna je prihodnost slovenskega izobraževalnega prostora?

Ker v poslovniškem roku nisem prejel predlogov v zvezi z dnevnim redom, je določen takšen dnevni red seje, kot je bil predlagan s sklicem.

Smo torej pri 1. TOČKI DNEVNEGA REDA. Na spletni strani Državnega zbora je s sklicem objavljena zahteva Poslanske skupine Slovenske demokratske stranke, za sklic nujne seje odbora, z dne 23. januar 2020.

Vabljenih je zelo veliko, zato ne bom našteval in takoj dajem besedo predlagatelju zahteve za sklic seje, predstavniku Poslanske skupine Slovenske demokratske stranke, kolegu podpredsedniku odbora, Tomažu Liscu.

Izvoli.

Ja, hvala predsednik, za dano besedo. Spoštovani člani in članice odbora, predvsem pa vsi vabljeni, ki očitno vidite izzive pri naslovu današnje nujne seje odbora, to pa je Kakšna je prihodnost slovenskega izobraževalnega prostora?

V bistvu se vsi zavedamo, da gre pri načrtovanju slovenskega izobraževalnega prostora za pomembna vprašanja in zato se danes sklicujemo na same besede sedanjem ministra, ki je, citiram, rekel: »Načrt je, da bi dokument pripravili do konca tega koledarskega leta, nato pa bi v prvi polovici leta 2021 odšel v širšo obravnavo, tudi v Državni zbor. V slednjem za tovrstne strateške dokumente sicer ni predvidena posebna procedura, želel pa bi, da o njem steče čim več razprave.«

In zato, spoštovani minister z ekipo, smo danes tukaj, predvsem pa smo danes tukaj, ker vsaj v Poslanski skupini SDS imamo probleme, ker se na vladni ravni sprejemajo različne bele knjige, rdeče knjige, strategije, resolucije, ki potem, ko so sprejete, dobijo negativni odziv v javnosti in potem ljudje od nas pričakujejo, da tukaj v Državnem zboru razpravljamo o problemih določenih knjig. Skratka, jaz mislim, da je prav, da se Državni zbor v začetku tega postopka priprave Bele knjige vključi v ta projekt snovanja te Bele knjige, ne da smo na koncu postavljeni pred samo dejstvo že izvršenih dejstev.

Prva stvar, ki nas – spoštovani minister z ekipo – moti, je to, da ste zapisali, da gre za primarno strateški dokument, ki ne bi predstavljal nacionalne prenove in vseboval akcijskih načrtov, ampak bi te dokumente sprejeli pozneje. Tukaj nas zanima, zakaj potem v Belo knjigo, če sami napovedujete, da v bistvu ne gre za neke resne prenove oziroma za neke akcijske načrte? Ob tem nas tudi zanima, ali se dela kakšna resna analiza obstoječe Bele knjige, ki je bila sprejeta leta 2011, kajti, težko se načrtuje neka nova Bela knjiga, če ne vemo niti tega, kjer smo oziroma, kaj smo do sedaj naredili, še manj pa, če vemo, kaj želimo doseči.

In druga stvar, ki nas malo moti, pa ne samo nas, je to imenovanje strokovne skupine, ki po vašem mnenju pripada različnim etičnim in moralnim orientacijam, po našem mnenju pa temu na žalost ni tako, ker vemo, da gre večinoma za ljudi, ki so javnosti predvsem znani, ne samo zaradi strokovnega znanja, tudi zaradi svojih političnih prepričanj. Zato bi danes tudi radi, torej ne samo razpravo o tem, zakaj ni predvidena vsebina v tej Beli knjigi, ampak tudi, kdo in na kakšen način je predlagal strokovno komisijo in zakaj v njej niso določeni drugi pomembni akterji, ki dejansko obstajajo s področja izobraževanja.

Zakaj nas tudi moti, da v tem času, namesto z Belo knjigo, ne počnemo drugih, pomembnejših stvari. Vi sami ste napovedali določene spremembe v zakonu, tudi mi smo pri pripravi te seje pogledali tako normativni program dela Vlade za leto 2017, torej prejšnja ministrica, tako za leto 2018, 2019 in 2020 in dejansko je kar nekaj zakonskih predlogov, ki so nujno potrebni spremembe s področja izobraževanja, pa se čaka in nas je strah, da se bo Bela knjiga določene ljudi toliko zaposlovala, da ne bo prišlo do izvajanja realizacije problematičnih tem, ki so znotraj izobraževanja. Sami ste že našteli določene zakone. Nenazadnje, na Ministrstvu imate dve neizpolnjeni odločbi Ustavnega sodišča, ki čakata obravnavo, tako na sami seji Vlade, kot tudi potem v Državnem zboru in po našem mnenju so to prioritete, o katerih bi morali govoriti.

Nenazadnje so tudi prioritete, o katerih bi morali govoriti pred Belo knjigo, pa smo o njih govorili, ampak na žalost vsaj s strani, tako tega ministrstva, kot tudi ostalih, ni pozitivnega odziva – to je na primer, investicije na področju izobraževanja. Če želite tako investicije v predšolsko, šolsko, športno infrastrukturo ali pa tudi investicije na področju srednjega šolstva, znanosti, tehnologije, inovacij, ki so tu pa tam dobile kakšen bombonček, ampak, še vedno premalo.

Tudi med učitelji prevladuje pričakovanje, da bi jih moral izobraževalni sistem v bodoče razbremeniti birokracije in jim vrniti avtonomijo in v Poslanski skupini SDS mislimo, da je to eden izmed ključnih momentov, ki ga bi, ga morala Bela knjiga obravnavati, prav tako pa si učitelji želijo tudi zaupanja v svojo pedagoško delo in tudi želijo boljše možnosti za profesionalni razvoj.

Skratka, v Poslanski skupini SDS, kot že sam minister je napovedal, želimo širšo razpravo, da ne bo Bela knjiga, tako kot obstoječa, ki mislim, da ima 480 strani, da ne bo v njej veliko leporečja, nič pa vsebine, zato bomo danes tudi z veseljem prisluhnili celotnemu zbranemu zboru vabljenih, da bomo iz njihove strani slišali, kakšne so njihove želje in kakšne so njihove pobude pri tej Beli knjigi, da ne bo šlo, kot je bilo tudi zapisano, za klofuto, ki jo je ministrstvo, na čelu z ministrom, prisolilo vsem, ki se v tej državi ukvarjajo tudi s sistemskimi vprašanji vzgoje in izobraževanja.

Skratka, postavili so določena vprašanja in dileme glede vizije razvoja slovenskega šolskega sistema in zato danes želimo, preden dobimo dejstva pred sabo, v obliki Bele knjige, razpravo o tem, kakšno Belo knjigo sploh potrebujemo? Ali jo potrebujemo? Kakšne so analize sedanje Bele knjige? In kakšna in zakaj takšna sestava strokovnega sveta, ki naj bi pripravljal to Belo knjigo? In v ta namen smo tudi pripravili določene sklepe, o katerih pa bi, če se spoštovani predlagatelj strinjaš, razpravljali potem, ob koncu splošne razprave.

Toliko za uvod, hvala.

Hvala lepa.

Besedo ima minister za izobraževanje, znanost in šport, dr. Jernej Pikalo.

Izvolite.

Spoštovani predsednik, predlagatelji, vsi ostali, seveda poslanke in poslanci, ter vabljeni.

Najprej hvala lepa in kar se tiče načelnosti, jaz pozdravljam, da imamo danes to širšo razpravo, kot ste jo vi poimenovali, glede tako imenovane Bele knjige. Jaz bom šel po parih točkah, ker se mi vendarle zdi, da javnost ni bila dovolj informirana, pa se mi zdi to najbolj pravi »gremi«, zato da, seveda, vsi tisti, ki so za to poklicani in vsi tisti, ki so za to poklicani, sedijo za to mizo, da jih informiramo o, kar se tiče načrtov, glede tako imenovane Bele knjige.

Zdaj, Bela knjiga, je v slovenski sistem prenesena iz tako imenovanega anglosaškega modela, kjer je »white paper« in imamo potem tudi različne, torej, zelene knjige, itd., kar ste sami imenoval. Po naši definiciji in tako, kot pri nas stvari stojijo, glede gradacije teh, tako imenovanih knjig ali papirjev, je pač tako, da je Bela knjiga vedno javni, strateški dokument. Ne izvedbeni dokument, ampak strateški dokument. To je dokument, v katerem se opredeli vizija, v katerem se opredeli strategija in je predvsem tisto, kar se imenuje javno politični dokument. Manj je v tem smislu strokoven, je pa seveda zato javno političen in ga zaradi tega seveda tudi na koncu obravnava Državni zbor. In prav je tako, zato ker je Državni zbor najbolj široko demokratično telo v tej državi, pri Beli knjigi o šolstvu, konkretno, pa tudi še v kaki drugi, pa seveda, ne gre za to, samo za šolstvo, ampak gre pravzaprav za ključno vprašanje, kam želi ta družba, v katero smer se bo ta družba razvijala, katere smernice razvoja te družbe naj naslovi slovensko šolstvo? In za to tule gre in vse, boste videli, tudi moji, ko jih bom sedaj razložil, koraki, ki so do tega vodili, grejo v tej smeri in seveda sledijo tej usmeritvi.

Ko namreč razmišljamo glede šolskega sistema, moramo seveda vedno razmišljati vsaj 20 let v naprej, kajti, vemo, da družbene spremembe, ki prihajajo, pa niso samo tehnološke, ampak so ena cela vrsta takih in drugačnih, tudi medosebnih odnosov, vsega tistega, kar se bo z nami dogajalo, od demografije, do, seveda, mednarodnega okolja – o tem se moramo pogovoriti in to je ključen načrt tega strateškega, javno političnega dokumenta. Vprašati se tudi moramo, kaj so pravzaprav prihodnje ambicije našega šolskega sistema. Vprašati se moramo, kako se bo ta sistem vključeval v vedno bolj globaliziranem svetu, v te najbolj propulzivne tokove sveta. Vprašati se moramo, kaj drugi počno, zato ker, seveda, vsi drugi ne stojijo na mestu, ampak delajo korake naprej in to seveda vidimo pri naših srečevanjih in vidimo tudi iz rezultatov mednarodnih raziskav. Torej, je zares vprašanje, kam si želimo?

Občutek namreč je, pa ne vedno, da, seveda tega dolgoročnega, govorim o dolgoročnem pogledu, ki ga je treba vsake 10 let dopolnit in zato so te bele knjige vsakih 10 let, da namreč se razmere tako hitro spreminjajo v družbi in izven nje, da pač je treba ta pogled preprosto dopolnjevat in zaradi tega, je pač ta celoten proces, ki se je začel lani, pa celo, lahko rečemo, že predlani, torej konec leta 2018, poteka tako, kot poteka. V prvi fazi je bilo zelo veliko pogovorov, zelo veliko zbiranja, tudi za najširšo javnost. Opravljenih, mislim da, je bilo 5 regionalnih posvetov. Danes je tudi narejena analiza teh regionalnih posvetov.

Regionalni posveti so bili za javnost, kdorkoli je lahko bil, kdorkoli je lahko prišel, prišli so pa zelo različni. V Ljubljani mogoče malo več strokovne javnosti, kje drugje pa seveda več staršev, več tistih, ki so zaposleni v šolah, tako da smo jih poslušali, jaz sem bil na čisto vsakem posvetu in se seveda z njimi pogovarjali in to je del te širše razprave, ki sem rekel že na samem začetku, da jo seveda pozdravljam.

Druga faza, ki je temu sledila, je seveda faza, kjer gremo v stran od zajemanja podatkov, torej ali iz analiz ali iz seveda posvetovanj z javnostjo, k načrtovanju in sedaj smo v tej fazi. To je nekako faza, ki poteka od novembra naprej. In v luči tega, kar sem nekako si zamislil, tudi zastavil, torej, da potrebujemo javno politični, strateški dokument, ki bo pogledal glavne družbene, tehnološke in tako naprej, trende, za naprej, sem seveda tudi predlagal in poudarjam, predlagal, sestavo te skupine, ki je seveda strokovna skupina za ta strateško javno politični del.

Pri tem se v javnosti velikokrat tudi, napačno - zdaj, zaradi katerih razlogov, niti nočem špekulirat, ampak mislim da pojasnitev je bilo dovolj – ustvarja vtis, kot da enega določenega dela strokovnjakov nočemo povabit. Ne, daleč od tega in lahko tule, sedaj pred vsemi, tudi zelo jasno povem, da sem opravil tudi kar nekaj razgovorov, pred tem, in seveda, je tudi marsikdo, ki iz tega ali onega razloga in spoštujem te razloge, je pa iz te, tako imenovane pedagoške javnosti, ni želel sodelovati pri tej strateški skupini. Ampak pustimo, vsak lahko ima svoje razloge, predvsem bi pa rad poudaril, seveda da ta strateška skupina ni zaprta in je od samega začetka bila zadeva tako načrtovana, da se pravzaprav v njo vključuje raznorazne strokovnjake z drugih področij. To ne pomeni samo slovenske, ampak pomeni predvsem tudi koga iz tujine in tudi za to sem opravil že par pogovorov - nenazadnje tudi z OECD, pa še kom, ki na to temo opravlja odlično delo in nam seveda tudi odlično primerjalno kaže, trenutno stanje slovenskega šolskega sistema.

Tudi tisti, ki so v javnosti prikazani kot, da so imenovani, še niso imenovani. Tako da, tudi to je še en nesporazum, zato ker nihče še nima sklepa o imenovanju. Ta skupina se je dvakrat dobila, zaradi tega, zato, da se dogovorimo o načinu dela, da se dogovorimo o vsebinah in tako naprej. In tudi ta skupina bo še popolnjena, o tem ni nobenega dvoma. Smo pa v pred fazi identificirali kar nekaj oziroma, na javni poziv se je prijavilo, mislim da, če gremo po inštitucijah gledat, okrog 85 posameznikov, ki predstavljajo različne inštitucije in tudi vsi oni bodo vključeni v naslednjih fazah.

Tako da, veliko je bilo okrog tega, pa se nisem hotel javljat ali pa, smo se malo manj javljali, predvsem zaradi tega, zato ker se mi je zdelo, da je to brcanje dejansko brcanje v prazno. Ker dokler neke stvari niso narejene in dokler neka stvar, vsaj v obliki osnutka, ni dana na vpogled, potem seveda je to bolj vedeževanje za vnaprej, kaj bo, kot pa tisto dejansko, kar naj bi bilo. In potem, če grem še naprej, ko bo ta skupina, ki bo kot rečeno še popolnjena, opravila svoje delo, šele sledi tisti drugi ali pa tretji del če hočete, in to pa je Nacionalni kurikularni svet, kjer pa bo, če se bodo seveda strokovnjaki tako odločili vključujoč vse naše zavode in vse tiste, ki se s tem strokovno in znanstveno ukvarjajo. Če bo temu tako, potem bodo seveda sledila tudi nacionalna kuriularna prenova. Ampak na osnovi strateškega dokumenta, ki ne bo zahajal v podrobnosti, ki ne bo šel veš v več ur matematike tam pa man ur matematike tu, pa več tega pa manj »unga« pa tako naprej. Ampak na osnovi krovnega strateškega dokumenta. Nacionalni kurikularni svet je nekaj drugega, kot pa strokovna skupina in to pravzaprav šele sledi.

Potem, če grem naprej, to kar ste nekako napovedali, torej želim reč pravzaprav samo eno. To je razprava o prihodnosti. Ne šole, ampak družbe. To je razprava o tem, kam ta družba želi, katere vrednote, katere strateške usmeritve naj vzpodbuja. To je naloga te skupine in ljudje, vprašanje je bilo, kako so bili izbrani. Izbrani so bili tako, da smo pogledali seveda na eni strani vse tiste, ki so se prijavili in na drugi strani, seveda vse kar se mene tiče to vsi ljudje, ki imajo z različnih področji vpogled v naprej. Vpogled kam in v katero smer naj se razvija slovenska družba. Ker šola je vedno, ne samo odsev ampak tudi kreator družbe. In temu primerno naj bo ta zadeva zastavljena.

Jaz verjamem, da so razno razni profili. Razno razni strokovnjaki tisti, ki nam pravzaprav lahko dajo, torej ne samo iz enega področja, ampak iz širših in različnih področji tisti, ki nam lahko dajejo kompetentne in predvsem prave odgovore, v katero smer naj gre slovenski šolski sistem in seveda kasneje, kako naj se pravzaprav zgodi tudi kurikularna prenova. In če kaj, potem ti ljudje nikogar ne bom ocenjeval, nikogar niti nisem nikoli vprašal, kakšna je njihova etična orientacija.

Verjamem pa, da zato ker so heterogeni je seveda različna. Zato ker so oni heterogeni in zato, ker so vrhunski znanstveniki, vsak na svojem področju in zato, ker seveda vrhunsko opravljajo svoje delo, je bom rekel pa mogoče malo trdo, mi pod častjo, da bi jih spraševal o njihovi etični orientaciji. Vsak od njih je izjemen in lahko, ni problema, lahko leti po meni lih kar hoče. Jaz sem na politični poziciji in lahko leti po meni kar hoče. Ampak, da bom pa te strokovnjake, katere koli strokovnjake zaščitil in da ne bom nikoli o njih govoril pejorativno, ali kakor koli drugače, je pa jasno. Tisti, ki želijo, kažejo in ki o tem seveda pišejo javna pisma, kažejo bolj svoj obraz, kot pa kar koli drugega. Od mene o strokovnjakih različnih orientacij, različnih kot rečeno usmeritev, strok in tako naprej, pejorativnega ne boste slišali. Zato, ker vem, kako težko je to postati. In zato, ker vem, koliko dela, koliko odrekanja, koliko vsega je notri, zato da si tak kot si. In potem naprej. Kakšno sporočilo pa pravzaprav dajemo našim otrokom, če zdaj kar naenkrat nekateri so strokovnjaki, drugi pa ne. Kakšno sporočilo dajemo svojim otrokom v tem smislu, da sedaj nekaterih izobrazba ali nekaterih dosežki pa pravzaprav v tem življenju niso nič vredni. In zaradi tega dosežki nekaterih so manj pomembni kot dosežki drugih. Poglejte, oprostite, saj pravim, ni problem, jaz sem lahko vedno na prangerju, nimam absolutno nobenega problema. Bom pa vedno, pa za katerokoli stroko že gre, zaščitil strokovnjake.

In potem če gremo še naprej, kar se tiče skrbi. Jaz razumem to skrb in pravzaprav sem na nek način vesel zato, da imamo danes to debato. Ampak na drugi strani zato, da smo tudi, debata da se je začela v medijih, dokaže, da je šola vitalni del te družbe in da šola seveda je zelo pomembna za Slovence in za narod kot tak. In sem zelo vesel, pojavljajo se članki, članki strokovnjakov takih drugačnih, naj bo debata, hvala bogu, da je, samo upam, da vsaj v bodoče bo debata šla ad rem in manj ad personam, ampak saj pravim, to več pove o tistih, ki to pišejo, kot pa o tistih, ki so naslovniki te zgodbe.

O ostalih zadevah kar se tiče ministrstva in vsega tega kar še imamo pripravljeno ne bi, zato da ne obremenjujem preveč debate, zato res predlagam, da ostanemo pri beli knjigi in z velikim veseljem gremo naprej v debato. Hvala.

Hvala, gospod minister. Obveščam vas, da kolegica Maša Kociper nadomešča kolega Marka Bandellija.

Sedaj pa dajem besedo še vabljenim na sejo. Glede na to, da je danes rekordno visoko število vabljenih na to sejo, prosim vas, da svoja mnenja, razprave in poglede omejite na čas štirih minut in vas prosim, da se zaradi magnetograma predstavite z imenom, priimkom in nazivom inštitucije v imenu katere prihajate.

Prvi se je k besedo prijavil gospod Branimir Štrukelj. Izvolite.

Hvala lepa, gospod predsednik, za besedo. Spoštovani gospe in gospodje, poslanke in poslanci! Lepo pozdravljeni v imenu Sindikata vzgoje, izobraževanja, znanosti in kulture Slovenije. V njem je včlanjeno več kot 80 % vseh učiteljic in učiteljev v tej državi, zato smo kvalificiran sogovornik pri spremembah in pri razpravi o prihodnosti slovenskega izobraževanja. Zato tudi to nujno sejo, če je dejansko razprava o prihodnosti slovenskega izobraževalnega prostora absolutno pozdravljamo. Nujna je in je prišla pozno, kajti v SVIZ-u že kar nekaj časa opozarjamo, da potrebujemo te premisleke, da jih v resnici že zamujamo. Imeli smo reformo, ki je stara 25 let. Je ena najbolj uspešnih reform v tej državi, ki je bila izvedena. To pričajo navsezadnje mednarodni rezultati in preverjanja znanj. In je povsem očitno, da so po 25. letih potrebni novi premisleki. Rezultati te reforme so seveda očitni. Sedaj če citiram zgolj OECD, z nekoliko problematičnim pristopom tega merjenja znanj. Kot veste bralne pismenosti, matematike, naravoslovja Slovenija povsod nadpovprečna. V nekaterih delih, recimo, kot je naravoslovje sta samo dve državi bistveno boljši od Slovenije v Evropi, to sta Finska in Estonija. Sicer pa puščamo vse zadaj v tem delu govorim. To je neko pomembno dejstvo. Vendar ima ta slika hkrati tudi svoje naličje. Naj opozorim, da je po istih podatkih Education at a Glance, to se pravi OECD podatkih padec vlaganja v izobraževanje v zadnjih 11. letih, zadnji podatki so med letom 2005 in 2016 eden največjih v Evropi. Da smo bili leta 2005 v povprečju držav OECD, zdaj smo pa eno točko za njimi, po enajstih letih in seveda govori o tem, da je bilo varčevanje pri izobraževanju, torej na neki strateški točki v Sloveniji ekstremno, bistveno večje kod drugod. To kažejo tudi podatki proračuna kjer se je delež za izobraževanje v tem obdobju, ki sem ga omenil, znižal bolj kot na vseh drugih delih javnega sektorja. In seveda, to kaže na pogled političnega razreda v naši državi, ki je blizu vzhodno evropskemu pogledu, ki je izrazito v času krize varčevala na izobraževanju, bolj kot drugje. Naša orientacija je tukaj bila neustrezna in veliko odgovornost za to nosi politični razred, ki je zmanjševal ta delež v financiranju. To se je kazalo tudi v odrazu v padcu razmerij med vrednotenem dela strokovnjakov, na eni strani učiteljev, na drugi strani uradnikov, zdravnikov, itn., padec gre v škodo izobraževanja. In to se vrednoti v nekem zelo zaskrbljujočem podatki, da ima Slovenija enega najnižjih deležev učiteljev, ki so mlajši od 30 let v Evropi. Da je padec, ki pomeni, da seveda je ta poklic postal nezanimiv, ker je prezahteven, ker ne nosi nekih kariernih, briljantnih poti, se kaže tudi na odločitvah mladih in mi bomo imeli, če te logike ne spremenimo, čez deset let resen problem, resen, zelo resen problem. Prejšnji teden je bilo na Nizozemskem splošna generalna stavka učiteljev in učiteljic, ker jim manjka 55 tisoč strokovno usposobljenih učiteljev, ker se niso, ker so mislili, da vse razumejo, pa se je zgodilo Nizozemski in nam se bo tukaj, povem, v desetih letih zgodilo enako, če ne prej, če ne bomo tega pogleda spremenili. In seveda, zaradi tega smo mi v SVIZ postavili že lansko leto pet izhodišč, nujna je prenova, potrebujemo razmislek. V 25.letih so se zgodile nekatere straške spremembe v naših družbah, od umetne inteligence do podnebnih sprememb, če hočete, migracij, ki povzročajo in vse to je potrebno premisliti, da ne govorimo o sistemskem preverjanju tega, ampak to potrebujemo narediti na nekih resnih analizah od kje smo prišli, kakšni so učinki in kaj želimo iti. Brez resnega analitičnega premisleka strokovnih evalvacij tega kje smo, ne bomo nikamor prišli. To trdim zelo odgovorno.

Drugič. Vztrajali smo in bomo vztrajali, da se učitelji in učiteljice in druge strokovne delavke praktike vključi v vse te razprave. Zaradi tega smo tudi danes v tej skupini. Zahtevali smo že pred enim letom, katerakoli Vlada bo, zahtevali bomo, da smo zraven.

Tretjič. Je potrebno po naši presoji nadaljevati z utrjevanjem javnega izobraževalnega sistema, ki ga mora ta premislek nositi v sebi, kajti ti nadpovprečni rezultati so bili narejeni na podlagi prevladujočega sistema javnega izobraževanja in menimo, da ga je treba zgrajevati in utrjevati. Da ne bo pomote, ne brez zasebnega šolstva, ampak ob tej dopolnitvi zasebnega šolstva kot ta orientacije reče.

Četrtič. Mi vztrajamo pri tem, da je treba tukaj, je bilo danes že rečeno, poglobiti strokovno avtonomijo učiteljev in učiteljic. To je nujno potrebno, če želimo na nek način dobiti kakovostno izobraževanje in tukaj se, samo na tej točki se bom sklical na Finsko. Prvi stavek kjerkoli na Finskem poslušate o reformah, o spremembah o položaju učitelja je zaupanje v učitelje. Mi ne zaupamo v učiteljstvo v tej državi. Mi ga merimo, mi mu merimo sekunde, mi mu delamo vse mogoče. Predpostavka mora biti zaupanje v učitelje.

In zadnja stvar, ki jo želimo imeti v tej Beli knjigi je, da ko smer opredeljena pri teh zelo zahtevnih vprašanjih, ki nas čakajo, sprememb, je potrebno zagotoviti tudi sredstva, da ne bo tako kot pri zadnjih dveh reformah, zato da se učiteljstvo temu prilagodi. Da se mu da možnost, da bo lahko kakovostno te spremembe izpeljal, ne pa da se spremembe naredijo, potem pa ni ne časa ne denarja za to, da se učiteljstvo temu prilagodi in se vam zahvaljujem predsednik, ker ste mi omogočili, da do konca povem tisto bistveno.

Hvala.

Hvala gospod Štrukelj, tudi jaz sem vam meril sekunde in je bilo skoraj osem minut, ampak glede na število ljudi, ki jih predstavljate mislim, da se spodobilo slišati do konca. Hvala lepa.

Naslednja k besedi je prijavljena dr. Marija Anderluh.

Izvolite.

Spoštovani gospod predsednik odbora, spoštovani odločevalci, predstavniki šol hvala za besedo in hvala za vabilo. Sem tu v imenu strokovnjakov s področja duševnega zdravja otrok in mladih, vodja službe za otroško psihiatrijo na Pediatrični kliniki.

Dnevno se srečujemo z naraščajočimi stiskami otrok, staršev, učiteljev, pa ne bom zdaj izkoristila teh minut, da vam govorim o vsem, kar doživljamo. Živimo v zelo kompleksnem svetu, v katerem duševno zdravje, notranja stabilnost in zmožnost prilagajanja ni samoumevna. Leto 2019 se zdi, da je v svetu zares prineslo preobrat v zavedanju širše družbe v pomenu duševnega zdravja. Posebej v pomenu duševnega zdravja otrok in mladih. O svojih težavah o duševnem zdravju so javno spregovorili najstniški idoli in tudi prvi politiki. Na panelu svetovnega gospodarskega foruma / nerazumljivo/ so o duševnem zdravju odprto razpravljali s številkami in moralnimi obvezami. Ni zdravja in trajnega razvoja brez duševnega zdravja.

Duševno zdravje obremenjuje svetovno gospodarstvo z 2 tisoč 500 milijardami dolarji letno. Anksioznost in depresija predstavljata globalni vodilni razlog nezmožnosti za delo. Novozelandska premierka že drugo leto govori o Ministrstvu za področje revščine med otroki in trdno verjamem, da ve zakaj ima tako ministrstvo in javno zavrača BDP kot edino mero družbenega napredka. Ampak govori o dobrobiti otrok, družin in o dobrobit prebivalcev.

Polovica vseh duševnih moten nastane pred štirinajstim letom starosti, tri četrtine do petindvajsetega leta. Raziskave kažejo, da ima več kot 10 % otrok prepoznavno duševno motnjo. Vedenjske motnje, anksioznosti, hiperkinetično motnjo, depresijo in druge. Pogostnost depresije in anksioznih motenj je v petindvajsetih letih narasla za 70 % med otroki. Brez učinkovitih intervencij lahko ta stanja pomembno vplivajo na njihove življenjske možnosti in povzročajo pomembne dolgotrajne posledice in ekonomske obremenitve družbe. Stroški so posledice različnih neželenih izidov otrokovega odraščanja, kot so seveda nižji zaslužek, višji proračunski stroški izobraževanja, socialnega varstva, mladostniškega prestopništva in kriminala. Če želimo zmanjševati dolgoročne neželene izide razvoja, moramo ukrepati pravočasno, sistematično in učinkovito.

Prav ta teden je v Veliki Britaniji, ki je ne bom zdaj posebej dajala za vzor, posebej ne v teh letih, ampak kljub vsem poteka teden posvečen duševnemu zdravju otrok na pobudo organizacije Place2Be z več kot 25 let izkušenj skrbi za duševno zdravje otrok v šolah, njihovih družin in učiteljev pod pokroviteljstvom mlade kraljeve družine, ki je znan promotor skrbi za duševno zdravje z njihovo organizacijo Heads Together. Omogočijo podporo duševnemu zdravju prek individualnih in skupinskih svetovanj z uporabo preizkušenih in v raziskavah dokazanih učinkovitih pristopov. Svetovanje staršem in učiteljem in še nekaj drugih kriznih intervenc. Skrb za duševno zdravje postaja prepoznaven del šolskega korikuluma in če jih lahko navajam, Place2Be, / nerazumljivo/, School family, pravi ena od ravnateljic osnovnih šol, je več kot pisarna, več kot terapevtska soba in več kot zbirka svetovalcev. Sistematično izobražuje svetovalce, izvajajo zaposlovanja, super vizije njihovega dela po šolah. Ustvarjajo kulturo odprtosti in zagotavljajo, da je težave duševnega zdravja mogoče prepoznavati zgodaj in omogočiti otrokom pomoč v varnem in znanem okolju. Starše vzpodbujajo, da na spletu najdejo Place2Be šole v njihovi okolici. Z ekonomsko evalvacijo ugotavljajo, da 1 funt porabljenega denarja pomeni 6,2 funta prihranka, skozi višje zaslužke posameznikov in manjše družbene izdatke, kasneje v življenju. V lanskem letu je bilo v »place to be«(?) izvedenih več kot 38 tisoč individualnih svetovanj in mnogi teh otrok so se soočali s stanji, zaradi katerih so se težko osredotočali na učenje. 9 % teh otrok je bilo vključenih v programe zaščite otrok, 6 % evalviranih, nastanjenih izven družine, 28 % je imelo prepoznane tako imenovane posebne potrebe.

Povsem primerljive izsledke ekonomske učinkovitosti, so na Ekonomski fakulteti v Ljubljani, v lanskem letu, ocenili za enega od programov, ki jih s področja pomoči o duševnem zdravju, že 5 let vgrajujemo v slovenski prostor, tako imenovani programi starševstva Neverjetna leta. Na pobudo nekaj pogumnih in vizionarskih ravnateljev, smo v lanskem letu, po več pogovorih s strokovnjaki na Ministrstvu za izobraževanje, začeli vzpostavljati sistematično sodelovanje med učitelji in strokovnjaki s področja duševnega zdravja, volontersko. Program vodenja razreda za učitelje, ki je paralela programa starševstva, je zaradi velikih potreb šol steklo naprej, še vedno poteka volontersko.

Letos je vključenih že 90 učiteljev, iz dvanajstih slovenskih šol in vrtcev. Učitelji pridobivajo dodatna znanja, h katerim pravijo, da krepijo čustveni in socialni razvoj otrok. Gospa Jurišič, ravnateljica Osnovne šole Trnovo pravi, da učitelje vodi do spremembe razmišljanja, odnosa in delovanja. Navaja na iskanje dobrega in sodelovanje, razvijanje odgovornosti, samostojnosti in empatije. V kolektivu, pravi, imamo skupaj že 20 učiteljev in strokovnih delavcev, ki so v programu. Pravi, da opažajo ne le spremembe v učilnicah, ampak tudi pozitivno spremembo v klimi in v odnosu med zaposlenimi. Podobno ravnateljica Osnovne šole Kolezija, gospa Triler, poroča, da se šola povezuje z otrokovim domom in prenaša učinkovite strategije tudi staršem, deluje preventivno in omogoča učinkovito ukrepanje, preden se težave zaostrijo in tako naprej.

Prihajam s terciarne zdravstvene inštitucije. Trdno mislim, da je čas za pogumno, vsebinsko in aktivno povezovanje odločevalcev in služb, s področja duševnega zdravja, šolstva in seveda zaščite otrok. Zdravstvo lahko prispeva znanje s področja duševnega zdravja, kot tudi zavedanje pomena z dokazi podprtih intervenc. V somatski medicini, nam je to že desetletja jasno. Kaj pomeni »evidence based«? Pomeni potrditve izsledkov v neodvisnih, kontroliranih raziskava in da je neprimerljivo pozitivnim evalvacijam posameznih udeležencev, kakršnegakoli programa. V medicini nam je jasno, da zdravit z inzulinom, ne more bit enako kot zdravit s čimerkoli, kar se nam zdi, da je podobno inzulinu, sladkorni bolezni.

Program, ki sem ga omenjala, je po več kot štirih letih poskusa sistemskega uvajanja, z veliko podpore zaposlenih na Ministrstvu za izobraževanje in seveda z mnogimi podprtimi raziskavami v mednarodnem okolju, še vedno v postopkih odločanja, v vrsti uvrščanja, med več kot, mislim da, 600 drugih aktivnosti, ki jih podpira Ministrstvo za izobraževanje.

In da zaključim – v Sloveniji imamo čudovite šole. Imamo še vedno predane učitelje in ravnatelje, ki potrebujejo podporo in pomoč in o tem jasno govorijo. Mislim, da potrebujemo modre in pogumne odločevalce, ki bodo sprejeli velike in pogumne odločitve, se uprli na dokaze, podprto stroko in prevzeli odgovornost. Nacionalni program duševnega zdravja, sprejet za obdobje 2018–2028, ki je bil tudi medresorno usklajen, prinaša temelj in zavezo za sodelovanje in postavlja smer, ki so jo pozdravili že mnogi tuji strokovnjaki. Smo majhni in to lahko izkoristimo kot prednost do ključnih sprememb.

In če lahko, samo še zaključim, z verzom čilske pesnice, Gabriele Mistral: »Mnogi stvari lahko počakajo, otrok ne more. Zdaj je čas, zdaj nastaja njegova kri, zdaj nastajajo njegove kosti, razvija se njegov um. Otroku ne moremo reči jutri, njegovo ime je danes.«

Hvala lepa.

Hvala.

Naslednji se je k besedi prijavil mag. Bojan Hajdinjak.

Izvolite.

Bojan Hajnak, predsednik Zveze ljudskih univerz Slovenije. Spoštovani poslanci, spoštovani minister, spoštovani vabljeni!

Ljudska univerza smo sodobna, informacijska, izobraževalna središča. Razporejeni smo po celotni Sloveniji in s tem omogočamo dostop do vseživljenjskega učenja vsem prebivalcem Slovenije enakomerno. V naše programe vpišemo preko sto tisoč udeležencev, večina prihaja iz ranljivih ciljnih skupin. Zakaj je pomembno vseživljenjsko učenje? Zakaj mora biti izobraževanje odraslih prioriteta države? Govorimo oživljenju in delu v četrti industrijski revoluciji. Mediji so polni naslovov, umetne inteligenca, avtomatizacija, informatizacija. Na drugi strani pa nam mednarodna raziskava PIAAC pokaže, da kar 400 tisoč naših prebivalcev ne razume dobro kaj je prebralo, ni funkcionalno pismenih. In kako naj potem od njih zahtevamo, da delujejo in živijo v tako imenovani četrti industrijski, nekateri že govorijo celo o peti industrijski revoluciji. Pa da ne bi bil predolg. Da je en apel poziv s strani izobraževalcev odraslih, da ne smemo pustiti teh 400 tisoč prebivalcev zadaj, poskrbimo za njihov razvoj in uvrstimo področje vseživljenjskega učenja, področje izobraževanja odraslih v vse strateške dokumente kot eno od prioritetnih področij in seveda, ne samo, da zapišemo, ampak da zato poskrbimo tudi z nekimi dodatnimi sredstvi. Ker ljudske univerze delujemo na trgu, delujemo že 60 let in vam povemo, da težko shajamo pravzaprav z odgovornostjo nalog, ki nam jih dajete, po drugi strani so pa sredstva za to področje namenjena, minimalna. Tako mogoče lokalne skupnosti niti ne vedo, da smo njihovi oziroma kar cmok v grlu, ko nas je potrebno dodatno financirati, čeprav zelo skrbijo oziroma nas pohvalijo kaj delamo na področju in na drugi strani na ministrstvu moram reči, da smo zelo hvaležni, smo naredili en korak naprej z novim zakonom o izobraževanju odraslih, ampak upamo, da bo temu zakonu za izobraževanje odraslih sledili podzakonski akti in jasno, sledila tudi neka dodatna sredstva. Ne pričakujemo veliko, pričakujemo pa malo več.

Hvala lepa.