Spoštovani vsi prisotni, kolegice in kolegi, vse vas lepo pozdravljam.

Pričenjam 14. sejo Odbora za notranje zadeve, javno upravo in lokalno samoupravo.

Zaenkrat nisem prejel nobenega obvestila glede zadržanosti s te seje. Tudi nobenega obvestila glede nadomeščanja na današnji seji.

Vas pa obveščam, da je prišlo do zamenjave pri članstvu v poslanski skupini Slovenske demokratske stranke. Danes namesto prejšnje članice Eve Irgl sodeluje nova članica Suzana Lep Šimenko, ki jo lepo pozdravljam.

K dnevnemu redu ni bilo predlogov za razširitev oziroma za umik katere od predlaganih točk, zaradi tega je dnevni red določen tako kot je bil predlagan s sklicem.

Prehajamo torej na 1. TOČKO DNEVNEGA REDA, TO JE NA PREDLOG ZAKONA O SPREMEMBAH IN DOPOLNITVAH ZAKONA O DRŽAVNEM SVETU, DRUGA OBRAVNAVA, ki ga je Državnemu zboru v obravnavo predložil Državni svet.

Kot gradivo ste prejeli: mnenje Zakonodajno-pravne službe z dne 21. decembra; dopis predsednika Državnega sveta, gospoda Alojza Kovšce, glede mnenja Zakonodajno-pravne službe, s predlogi za amandmaje z dne 9. januarja 2020; in mnenje vlade s 14. 1. 2020.

K tej točki smo povabili: predlagatelja, v imenu predlagatelja državnega svetnika in predsednika Državnega sveta, gospoda Alojza Kovšco; predstavnike Ministrstva za javno upravo; in predstavnike Zakonodajno-pravne službe.

V poslovniškem roku amandmaji niso bili vloženi. Na klop pa boste prejeli predloge poslanske skupine Slovenske demokratske stranke za amandmaje odbora k 6., 8. in 10. členu med sejo.

Pričenjamo torej drugo obravnavo predloga zakona, v kateri bomo opravili razpravo in glasovanje o posameznih členih predloga zakona.

Odboru predlagam, da obravnavo nadaljujemo na način, da razpravljamo po vrsti o posameznih členih ter sproti razpravljamo in glasujemo o amandmajih odbora, na koncu pa še glasujemo o vseh členih skupaj. Ali kdo temu nasprotuje? Ugotavljam, da ne.

In na tej točki dajem besedo predstavniku predlagatelja, predsedniku državnega sveta gospodu Alojzu Kovšci.

Izvolite.

Spoštovani gospod predsednik, hvala za besedo. Spoštovane poslanke in poslanci.

29. novembra 2018 je ustavno sodišče z odločbo odločilo, da je 50. člen Zakona o Državnem svetu v neskladju z ustavo Republike Slovenije, saj je bilo pravno sredstvo, to je pritožba, zoper odločitev Državnega sveta o nepotrditvi mandata članu državnega sveta, pridržano le izvoljenemu kandidatu, čigar mandat ni bil potrjen. V 2. in 3. točki navedene odločbe je ustavno sodišče določilo, da do drugačne zakonske ureditve pritožbo zoper odločitev Državnega sveta, sprejeto v postopku potrjevanja mandatov članov Državnega sveta, lahko vloži vsak kandidat in predlagatelj kandidata, ter da mora Državni zbor Republike Slovenije ugotovljeno neustavnost odpraviti v roku enega leta po objavi te odločbe v Uradnem listu Republike Slovenije.

No, v Državnem svetu smo se odločili, da pri tem Državnemu zboru pomagamo in smo pripravili predlog novele Zakona o Državnem svetu. Ta predlog zakona je namenjen odpravi protiustavnosti, ki jo je ugotovilo Ustavno sodišče, hkrati pa celovito ureja tako predhodni, kot naknadni volilni spor, zaradi česar se v zvezi z navedenimi vprašanji ne bo več smiselno uporabljal Zakon o volitvah v Državni zbor. Predlog zakona se sicer zgleduje po Zakonu o volitvah v Državni zbor, vendar pa odpravlja njegove pomanjkljivosti, zlasti tiste, v zvezi z jasnostjo in določnostjo postopkov predhodnega in naknadnega volilnega spora.

Predlog zakona se, kar se tiče volilnega spora, vsebinsko deli na določbe, ki urejajo predhodni volilni spor, v zvezi s seznamom izvoljenih predstavnikov v volilno telo, to je elektorjev, in določbe, ki urejajo predhodni volilni spor v zvezi s predlogi kandidatov za člane državnega sveta, ter na določbe, ki urejajo naknadni volilni spor. Interesne organizacije oziroma lokalne skupnosti pristojni volilni komisiji, po novem, predložijo seznam izvoljenih predstavnikov v volilno telo, skupaj z njihovimi internimi pravili glede volitev predstavnikov, zapisnikom o postopku izbire kandidatov in ostalo potrebno dokumentacijo.

Pristojna volilna komisija po prejemu seznama predstavnikov v volilno telo, takoj preizkusi, ali je pravočasno vložen, ter, ali je določen v skladu z Zakonom o Državnem svetu in internimi pravili interesnih organizacij oziroma lokalnih skupnosti. Če ugotovi formalne pomanjkljivosti s seznama, da interesni organizaciji ali lokalni skupnosti, ki je seznam vložila, 2 dni časa, da pomanjkljivosti odpravi. Če pomanjkljivosti niso pravočasno odpravljene, pristojna volilna komisija seznam zavrne. Zavrne ga tudi, če je seznam vložen prepozno ali če ni v skladu z Zakonom o Državnem svetu ali internimi pravili interesnih organizacij oziroma lokalnih skupnosti in pri tem ne gre za formalno pomanjkljivost.

Pristojna volilna komisija lahko seznam zavrne v celoti ali le glede posameznih izvoljenih predstavnikov. Če seznama ne zavrne, ga potrdi. Predlog zakona izrecno poudarja, da mora biti odločba pristojne volilne komisije pisna in obrazložena, ter da se odločbo o potrditvi ali zavrnitvi vroči interesni organizaciji oziroma lokalni skupnosti, ki je predlagala seznam izvoljenih predstavnikov v volilno telo.

Zoper odločbo o zavrnitvi seznama, se lahko v dveh dneh »odročitve« odločbe, pritoži interesna organizacija oziroma lokalna skupnost, katere seznam je bil zavrnjen. Pritožbo se vloži pri pristojni volilni komisiji, ki preveri pravočasnost pritožbe, popolnost, nato pa z vsem gradivom, ki ga ima, pritožbo pošlje na Vrhovno sodišče. Slednje na podlagi prejetega gradiva odloči o pritožbi najkasneje v dveh dneh. Pritožbo, sodbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi odločbo pristojne volilne komisije ali pa s sodbo ugodi pritožbi, če spozna, da je pristojna volilna komisija nezakonito ali nepravilno zavrnila seznam izvoljenih predstavnikov v volilno telo in nato samo potrdi seznam.

Predlog zakona jasno določa, da je pritožbeni organ Vrhovno sodišče in da na podlagi gradiva samo odloči o zadevi. Predlog tako ohranja isti pritožbeni organ zoper odločitve pristojnih volilnih komisij v fazi potrjevanja seznama elektorjev, vendar, jasneje določa podlago in pristojnosti Vrhovnega sodišča. Zopet odločitve Vrhovnega sodišča v tej fazi ne bo mogoča ustavna pritožba, kar je bilo prej sicer možno. Ustavno sodišče v tej fazi ne bi moglo učinkovito opraviti svoje naloge, zato je ustavna pritožba pridržana za čas po izvedenih volitvah.

V časovni stiski pred volilnim dnem, bi Ustavno sodišče lahko imelo težave pri sprejemanju pravočasne in utemeljene odločitve. Časa za kontradiktornost enostavno ni, poleg tega, postopek pred Ustavnim sodiščem ni prilagojen učinkovitemu ugotavljanju dejanskega stanja, sploh v takšni časovni stiski.

Postopek predhodnega volilnega spora v zvezi s predlogi kandidatur za člana Državnega sveta, je smiselno enak postopku pravnega varstva, v zvezi s potrditvijo seznama elektorjev. Poleg kandidature za člana Državnega sveta, interesna organizacija oziroma lokalna skupnost, pristojni volilni komisiji predloži svoja interna pravila glede volitev kandidata, zapisnik o postopku izbire in ostalo potrebno dokumentacijo. Pristojna volilna komisija nato prejme kandidaturo in takoj preizkusi, ali je pravočasno vložena, ter, ali je določena v skladu z Zakonom o Državnem svetu in internimi pravili interesne organizacije oziroma lokalne skupnosti. Če ugotovi formalne pomanjkljivosti kandidature, da interesni organizaciji ali lokalni skupnosti, ki je kandidaturo predložila, dva dni časa, da pomanjkljivosti odpravi. Če te niso pravočasno odpravljenem, pristojna volilna komisija kandidaturo zavrne. Zavrne jo tudi, če je kandidatura vložena prepozno ali če ni v skladu z Zakonom o Državnem svetu ali internimi pravili interesne organizacije oziroma lokalne skupnosti in pri tem ne gre za formalno pomanjkljivost.

Če seznama ne zavrne, ga potrdi. Odločbo o potrditvi ali zavrnitvi izda pristojna volilna komisija najkasneje 30 dni pred dnem glasovanja in vroči kandidatu ter interesni organizaciji oziroma lokalni skupnosti, ki je kandidaturo predlagala. Zoper odločbo o zavrnitvi kandidature se lahko v dveh dneh od vročitve odločbe pritoži kandidat, čigar kandidatura je bila zavrnjena ter interesna organizacija oziroma lokalna skupnost, katere predlagana kandidatna lista je bila zavrnjena. Pritožbo se vloži pri pristojni volilni komisiji, ki preveri pravočasnost pritožbe in njeno popolnost, nato pa z vsem gradivom, ki ga ima, pritožbo pošlje na vrhovno sodišče. Slednje na podlagi prejetega gradiva odloči o pritožbi najkasneje v dveh dneh. Pritožbo s sodbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi odločbo pristojne volilne komisije ali pa s sodbo ugodi pritožbi, če spozna, da je pristojna volilna komisija nezakonito ali nepravilno zavrnila kandidaturo za člana Državnega sveta in sodišče samo potrdi kandidaturo za člana Državnega sveta. Ustavna pritožba na odločbo vrhovnega sodišča v tej fazi ni mogoča iz istega razloga kot v fazi potrjevanja elektorjev.

Državna volilna komisija na podlagi zapisnika o volitvah in drugega relevantnega gradiva izda potrdila o izvolitvi izvoljenim članom Državnega sveta. Predsednik Državnega zbora skliče prvo sejo Državnega sveta najkasneje 20 dni po njegovi izvolitvi.

Na prvi seji Državni svet na podlagi potrdil Državne volilne komisije in poročila Mandatne imunitetne komisije potrdi vse mandate. Zoper potrditev mandata Državnega sveta pritožba na sami seji ni mogoča. Predlog zakona tako odvzema pristojnost Državnemu svetu, da odloča o pritožbah zoper potrjevanje mandatov članom Državnega sveta ter jo prenaša na Državno volilno komisijo. O spornih članih državnega sveta bo skladno s predlagano ureditvijo odločala Državna volilna komisija oziroma vrhovno sodišče, ki bo bodisi ugodilo bodisi zavrnilo pritožbo zoper potrditev mandatov Državnem svetu, če ni prišlo do nepravilnosti, ki so ali bi lahko vplivale na volilni izid. Navedeni neodvisni organi so bolj primerni za naknadni volilni spor, zato je smiseln prenos pristojnosti odločanja o pritožbah zoper potrditev mandatov s političnega telesa na kvazi-sodni organ.

Predlog zakona kot novo uvaja pravno sredstvo pritožbe, ki ga bo po volilnem dnevu lahko vložil vsak kandidat za člana Državnega sveta in vsak elektor in interesne organizacije oziroma lokalne skupnosti. O pritožbi bo odločala Državna volilna komisija. Pritožbo bo mogoče vložiti, če bo aktivno legitimiran subjekt mnenja, da je prišlo do napak, ki so ali bi lahko bistveno vplivale na volilni izid. To pravno sredstvo odpravlja podvajanje vzporednih pravnih sredstev, to je ugovor na volilno komisijo in pritožba na Državni svet, ki sta do zdaj povzročala zmedo. Predlog tudi odvzema pristojnost Državnemu svetu, da se odloča o pritožbah zoper potrditev mandatov. Politično telo kot je Državni svet ni primerno za odločanje o volilnih sporih.

Predlog jasno določa kakšne so pristojnosti Državne volilne komisije – to je zavrnitev pritožbe in potrditev mandata ali ugoditev pritožbi in razveljavitev volitev oziroma situacija, ko Državna volilna komisija sama ugotovi volilni izid, kar je velika pomanjkljivost trenutne rešitve. Državna volilna komisija v naknadnem volilnem sporu preveri, da med volitvami ni prišlo do nepravilnost, ki so ali bi lahko vplivale na volilni izid. Na naslednji stopnji bo pravilnost poteka volitev presojalo vrhovno sodišče, pri tem pa predlog zakona jasno določa njegove pristojnosti in hkrati odpravlja neustavnost, ki jo je ugotovilo ustavno sodišče, saj zagotavlja možnost vložitve tožbe osebi, katere pritožba, vložena na Državno volilno komisijo, je bila zavrnjena ter izvoljenemu članu Državnega sveta, če je pritožnik uspel. Roki, ki jih predvideva zakon v naknadnem volilnem sporu, so daljši, saj je potrebna celovita presoja zakonitosti volitev, kar pa terja določen čas.

V primeru kršitve materialnega prava, kršitve postopkovnih pravil, nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja ali drugih okoliščin, ki bi lahko bistveno vplivale na volilni izid, je po novi ureditvi torej možna pritožba na Državno volilno komisijo, ki jo lahko v sedmih dneh po volilnem dnevu vloži vsak kandidat za člana Državnega sveta, o katerem je odločalo isto volilno telo, vsak izvoljeni predstavnik v istem volilnem telesu in vsaka interesna organizacija ali lokalna skupnost, ki je predlagala seznam predstavnikov ali kandidate v isto volilno telo. Državna volilna komisija preveri pravočasnost in popolnost pritožbe, nato pa pošlje pritožbo v odgovor članu Državnega sveta, čigar izvolitev se izpodbija. Rok za odgovor na pritožbo je sedem dni. Državna volilna komisija nato po prejemu odgovora v dveh mesecih odloči o utemeljenosti pritožbe. V primeru, da Državna volilna komisija ugotovi bistveno kršitev ali drugo okoliščino, ki bi bistveno vplivala na volilni izid, razveljavi volitve v volilnem telesu, pristojna volilna komisija pa nato razpiše ponovne volitve. Če je Državna volilna komisija sama pristojna volilna komisija, poleg razveljavitve sama razpiše volitve. Če je to mogoče, Državna volilna komisija sama razveljavi volitve in ugotovi volilni izid. V primeru, da Državna volilna komisija ne ugotovi tovrstnih kršitev in okoliščin, zavrne pritožbo kot neutemeljeno, potrdi izid in odločbo vloži strankam. V sedmih dneh po vročitvi te odločbe lahko pritožnik, čigar pritožba na Državno volilno komisijo je bila zavržena ali zavrnjena, vloži tožbo na vrhovno sodišče. V istem roku lahko tožbo vloži tudi član Državnega sveta, čigar mandat je Državna volilna komisija razveljavila.

Tožba zadrži izvršitev odločbe Državne volilne komisije, vloži pa se pri vrhovnem sodišču, ki najprej preveri njeno pravočasnost in popolnost ter jo, če tožbo vlaga oseba, ki ni uspela s pritožbo, pošlje v odgovor članu Državnega sveta, čigar mandat se izpodbija. Če tožbo vlaga oseba, ki je bila izvoljena za člana Državnega sveta, vendar je Državna volilna komisija z odločbo ugodila pritožbi, se tožba pošlje v odgovor osebi, ki je uspela s pritožbo. Rok za odgovor na tožbo je sedem dni, v istem roku mora Državna volilna komisija vrhovnemu sodišču poslati vse gradivo v zvezi z zadevo. Vrhovno sodišče ugodi tožbi osebe, ki je bila izvoljena za člana Državnega sveta in potrdi njen mandat, če je Državna volilna komisija z odločbo ugodila pritožbi in vrhovno sodišče oceni, da ni prišlo do nepravilnosti, ki so ali bi lahko bistveno vplivale na volilni izid. Vrhovno sodišče zavrne tožbo osebi iz prejšnjega stavka, če ugotovi, da je Državna volilna komisija pravilno ocenila, da je prišlo do nepravilnosti, ki so ali bi lahko vplivale na volilni izid. Vrhovno sodišče zavrne kot neutemeljeno tožbo osebe, ki ni uspela s pritožbo in potrdi volilni izid, če ugotovi, da je Državna volilna komisija pravilno ugotovila, da zatrjevane nepravilnosti niso bistveno vplivale na volilni izid. Vrhovno sodišče zavrne tožbo kot neutemeljeno tudi, če ugotovi, da je prišlo do nepravilnosti v postopku odločanja Državne volilne komisije, vendar je ta pravilno ugotovila, da zatrjevane nepravilnosti niso bistveno vplivale na volilni izid. Vrhovno sodišče tožbi ugodi, kar razveljavi potrditev mandata in razveljavi volitve v volilnem telesu, če ugotovi, da nepravilnosti, ki so se zgodile pri potrditvi seznama predstavnikov v volilno telo potrditvi kandidatur za člana Državnega sveta, so ali bi lahko bistveno vplivale na volilni izid. Če je mogoče, vrhovno sodišče razveljavi volitve in samo ugotovi volilni izid. Vrhovno sodišče svojo odločitev vloži strankam, to je tožniku in Državni volilni komisiji in drugim udeležencem.

Zoper sodbo vrhovnega sodišča je možna ustavna pritožba, ki pa je Zakon o Državnem svetu ne ureja in je tudi v novi ureditvi ne bo urejal, saj imajo morebitni pritožniki v skladu z Zakonom o Ustavnem sodišču možnost v 60 dneh vročitve sodbe vložiti ustavno pritožbo na ustavno sodišče. Postopek bo potekal v skladu z omenjenim zakonom.

To so torej poglavitne rešitve predloga novele Zakona o Državnem svetu.

Spoštovani, dovolite, da vas obvestim, da je Državni svet prejel tudi mnenje Zakonodajno-pravne službe Državnega zbora, ga obravnaval in tudi v amandmajski obliki predlagal temu odboru oziroma poslanskim skupinam.

Včeraj smo prejeli tudi mnenje Vlade Republike Slovenije, na katerega se žal še nismo utegnili odzvati, zaradi zelo kratkega roka. Rad bi samo izpostavil, da vlada ugotavlja, da predlog zakona, za razliko od veljavne ureditve volilnega spora v zvezi z volitvami v Državni svet, v splošnem naslavlja relevantna temeljna vprašanja pritožbenega in sodbenega postopka volilnega spora – torej kdo, kdaj in kako lahko izpodbija izvolitev elektorjev za volitve članov Državnega sveta, potrditev kandidatur in potrditev mandatov državnih svetnikov, iz katerih razlogov ter tudi določa vsebinska merila sodne presoje in pristojnosti organov, ki odločajo. In prav tako je ustrezna in v skladu z evropskimi standardi glede volilnih sporov, na primer kodeksa Beneške komisije in priporočila Organizacije za varnost in sodelovanje v Evropi. Predlagana ureditev, v skladu s katero Državni svet, upoštevajoč njegovo sestavo in pristojnosti v okviru slovenske pravne ureditve, nebi več odločal v volilnih sporih. Utemeljena je tudi širitev pravice sprožitve volilnega spora.

Mnenje Vlade o primernosti novele zakona je negativno. Vendar dovolite, da ugotovim samo še to, da se največkrat najbolj očitana pomanjkljivost tega zakona zelo kratki roki za izvajanje presoje predvolilnih opravil dogaja zaradi tega, ker se smiselno uporablja za volitve v Državni svet zakon o volitvah v Državni zbor. V 60-dnevnem roku je volitve v Državni svet izjemno težko izvesti, zaradi tega, ker gre za volitve v dveh stopnjah, najprej gre za izvolitev elektorjev in potem še izvolitev kandidatov za člane Državnega sveta po elektorjih. Mi imamo tu v bistvu dvojne volitve in pri teh dvojnih volitvah je treba opraviti vse v zvezi s predvolilnim in potem tudi povolilnim sporom. Jaz bi še enkrat poudaril, da je rok, ki ga je Ustavno sodišče predpisalo Državnemu zboru za sprejetje novele zakona, ki odpravlja ustavno neskladnost, že potekel in da smo v Državnem svetu naredili vse, kar je bilo v naši moči, da bi bil ta rok spoštovan.

Seveda se vam zahvaljujem za vso pomoč pri obravnavi in upam, da bomo na koncu v najkrajšem roku novelo Zakona o Državnem svetu spravili pod streho in da bomo neustavno stanje na tem področju odpravili. Hvala lepa.

Hvala lepa tudi vam za dodatno predstavitev.

Včeraj smo prejeli pisno mnenje Vlade Republike Slovenije. Želi predstavnica Ministrstva za javno upravo podati dodatno obrazložitev? Izvolite, državna sekretarka Mojca Ramšak Pešec.

Hvala lepa za besedo.

Lep pozdrav!

Vlada je predlog zakona obravnavala in oblikovala svoje mnenje. Bistvo tega mnenja je, da predlagane rešitve, tako kot je gospod predsednik Državnega sveta že povzel mnenje Vlade, gredo v pravo smer, so sprejemljive v svojem temelju, odpravljajo morda določene nejasnosti, nedorečenosti ureditve volilnega spora, tako predhodnega kot naknadnega, v postopku, vendar pa je treba, žal, enako kot ugotavlja tudi Zakonodajno-pravna služba Državnega zbora, ugotoviti, da so posamezne predlagane rešitve nedodelane oziroma ne dovolj domišljene, tako da bi docela bile ustrezne oziroma da bi lahko nekako ugotovili, da bodo v praksi te rešitve izvedljive brez težav. Volilni spor je zahtevna tematika, ki bi morda zahtevala pri ureditvi malo bolj poglobljen in celovit razmislek oziroma udeležbo večjega števila deležnikov pri tej rešitvi. To iz predloga zakona sicer ni najbolj razvidno, koliko deležnikov oziroma kakšno usklajevanje oziroma pritegnitev drugih deležnikov je bilo v zvezi s tem pritegnjenih. Nesporno je, da glede Zakona o volitvah v Državni zbor sicer Ustavno sodišče neposredno neke odločitve o ugotovitvi neustavnosti oziroma morebitni nedodelanosti volilnega spora v Zakonu o volitvah v Državni zbor ni ugotovilo, je pa posredno pri svojih odločitvah nekako nakazalo, da tudi tam postopek ni najbolje rešen. Tako smo zdaj seznanjeni tudi z vložitvijo ustavnega spora, ustavne presoje za Zakon o volitvah oziroma o lokalni samoupravi, o lokalnih volitvah. Tako bi bilo v končni fazi verjetno smiselno pogledati volilne spore v različnih ureditvah, tudi na lokalnih volitvah oziroma volitvah v Evropski parlament in potem skupaj najti neko rešitev volilnega spora, seveda upoštevaje tudi specifike posameznih volitev, kjer določene specifike pri volitvah v Državni svet prav gotovo so.

Naj zaključim. Seveda so rešitve oziroma predlagane rešitve dodeljujejo in smiselno rešujejo posamezna odprta vprašanja volilnega spora, so pa, podobno kot ugotavlja tudi Zakonodajno-pravna služba Državnega zbora, posamezne rešitve nedodelane in bi, če bi bile sprejete v taki obliki, skoraj zagotovo povzročale težave pri uveljavljanju tega zakona v praksi.

Hvala lepa.

Ja, hvala lepa tudi vam.

Pisno mnenje Zakonodajno-pravne službe smo prejeli koncem lanskega leta. Želi predstavnica podat dodatno obrazložitev?

Izvolite, gospa Saša Bricelj Podgornik.

Hvala lepa za besedo.

Uvodoma je treba poudariti, da sodi vsebina predloga zakona, ki ga danes obravnavamo, na izjemno občutljivo področje volilnega prava, saj ureja varstvo volilne pravice iz 43. člena Ustave. Določitev temeljev volilnega sistema na državni ravni je tako pomembna pravna materija, da sodi v okvir ustavnopravne materije, zato se tudi zakon, ki ureja volitve v Državni svet, sprejema z zahtevno dvotretjinsko večino vseh poslancev. S predlogom zakona se poskuša realizirati odločbo Ustavnega sodišča, številka U-1-349/18.

Iz te odločbe izhaja, da je protiustavna ureditev aktivna legitimacija za vložitev pravnega varstva, ter celotna zakonska ureditev tako postopka s pritožbo pred Državnim svetom, kot tudi postopka s pritožbo pred Ustavnim sodiščem. Ureditev je namreč tako pomanjkljiva in nedoločna, da bistveno otežuje oziroma onemogoča učinkovito uresničevanje pravice do pravnega sredstva, iz 25. člena Ustave in pravice do sodnega varstva iz 23. člena Ustave.

K predlaganim rešitvam je treba poudariti zlasti naslednje, prvič; predlog zakona spreminja koncept volilnega spora, pri čemer pa je ključno, da gre s spremembo koncepta, v bistvu izven odločbe Ustavnega sodišča in ne odpravlja vseh protiustavnosti, ugotovljenih s to odločbo. Po drugi strani, pa z novim konceptom volilnega spora vzpostavlja nove ustavnopravne in pravno sistemske spornosti.

Razlogi za takšen zaključek so izčrpno navedeni v našem obsežnem pisnem mnenju, ki ste ga prejeli 27. decembra, zato bom v nadaljevanju zgolj na kratko izpostavila ključne spornosti. Glede predhodnega volilnega spora, se pravi, volilnega spora pred volitvami, izpostavljamo zlasti naslednje – po naši presoji, je celotna ureditev predhodnega volilnega spora, sporna z vidika enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave in pa učinkovitosti pravice do sodnega varstva iz 23. člena Ustava in sicer, zaradi izjemno kratkih rokov v tej fazi volilnega postopka, tako kratki roki namreč vodijo do časovne stiske, pritožniku omejujejo čas za ustrezno vsebinsko pripravo pritožbe, volilne organe in volilnega sodnika pa silijo k sprejetju prehitre odločitve, saj jim omejujejo čas za temeljito presojo vseh relevantnih elementov in pa sprejem pomembne in strokovno zahtevne odločitve o volilni pravici. Zlasti pa je sporna predlagana ureditev tistega dela predhodnega volilnega spora, ki se nanaša na pravno varstvo zoper odločbo o zavrnitvi seznama elektorjev. Ta ureditev je namreč v nasprotju z odločbo Ustavnega sodišča, številka U-1-1033/17 – iz te odločbe namreč jasno izhaja, da so te nepravilnosti lahko predmet volilnega spora po volitvah, se pravi, v naknadnem volilnem sporu.

Glede naknadnega volilnega spora, se pravi, volilnega spora po volilnem dnevu, pa izpostavljamo zlasti naslednje: z vidika zahteve po učinkovitosti pravnega varstva in pa zahteve po čim prejšnjem, dokončnem konstituiranju Državnega svetu in pa izvrševanju njegovih funkcij in tudi pasivne volilne pravice članov Državnega sveta, je kot prvo sporno, da predlog zakona predvideva kar tri stopnje pravnega varstvo volilne pravice, pritožbo na Državno volilno komisijo, sodni nadzor pred Vrhovnim sodiščem in pa tudi ustavno pritožbo na Ustavno sodišče.

Zaradi kopičenja pravnih sredstev in posledično tudi večstopenjskega odločanja, bi ta pravni spor lahko praviloma trajal več kot pol leta, tolikšno trajanje pa po naši presoji ni mogoče šteti za razumen čas trajanja postopka volilnega spora. Nadalje je sporno, z vidika učinkovitosti pravnega varstva in zahteve po neodvisnosti in nepristranskosti nadzornika volitev, da je prvi nadzornik volitev Državna volilna komisija in sicer, zaradi njenega položaja in pomena, ter njenih pristojnosti, ki jih ima v okviru samega volilnega postopka. Sporna je tudi ureditev, da je volilni sodnik Vrhovno sodišče. Po veljavni ureditvi je namreč volilni sodnik v vseh volilnih sporih na državni ravni - Ustavno sodišče, zato niso jasni razlogi za takšno bistveno spremembo in odstopanje od ureditve za druge državne organe. Problematična je tudi odsotnost ureditve posebnosti v zvezi z ustavno pritožbo zoper odločitev volilnega sodnika, ki bi morala biti prilagojena naravi tega odločanja, na kar je Ustavno sodišče tudi že opozorilo. Iz predloga zakona prav tako ni mogoče jasno razbrati, kaj je predmet izpodbijanja v naknadnem volilnem sporu - se pravi, ali se izpodbija volilni izid ali potrditev mandata, saj so predlagane rešitve in tudi obrazložitve nasprotujoče. Prav tako je, glede na ustavno sodno presojo, ustavno sporna ureditev aktivne legitimacije in sicer tako za vložitev pritožbe na Državno volilno komisija, kot tudi tožbe na Vrhovno sodišče, ter prav tako pooblastil za odločanje Državne volilne komisije in pa Vrhovnega sodišča, kot volilnega sodnika. Ta mora biti določena jasno, sistematično in celovito, pri čemer mora imeti volilni sodnik pooblastilo presojati vsa pravna in dejanska vprašanja v zvezi z zatrjevanimi nepravilnostmi, do katerih lahko pride v volilnem postopku, pri odločanju Državne volilne komisije in pa tudi pri odločanju Državnega sveta o potrditvi mandatov. V zvezi z naknadnim volilnim sporom, smo opozorili tudi na odsotnost jasne določitve razmerja predhodnega volilnega spora do naknadnega volilnega spora, zaradi preprečitve podvajanja sporov glede istega predmeta odločanja.

Hm, glede pojasnil predlagatelja, k našemu mnenju in pa predlaganih amandmajih pa ugotavljamo, da ne odpravljajo naših temeljnih ustavnopravnih in sistemsko pravnih pomislekov. V predlaganih amandmajih so namreč le v manjši meri in deloma odpravljene nekatere pomanjkljivosti, ki pa so glede na težo in obseg naših pripomb, zanemarljive.

Na koncu bi poudarili še naslednje: iz vsebine te odločbe, se pravi, ki se nanaša na Državni svet, vendar je Ustavno sodišče dejansko presojalo ureditev, ki primarno velja za Državni zbor, se pravi za volitve poslancev, prav tako tudi izločenih mnenj, k nekaterih drugim odločbam Ustavnega sodišča in pa stališč pravne stroke, jasno izhaja, da je ustavno sporna ne le ureditev volilnega spora za volitve članov Državnega sveta, temveč tudi ureditev volilnega spora za volitve poslancev, predsednika republike, poslancev Evropskega parlamenta in lokalnih funkcionarjev. Glede zadnjih naj omenimo, da je ustavni spor, glede volilnega spora pred Ustavnim sodiščem, že v teku, zato se je treba po naši presoji te ustavno zahtevne tematike lotiti celovito, premišljeno in temeljito, ter jo zlasti upoštevaje načelo enakosti, urediti sistemsko enotno za volitve vseh funkcionarjev na državni in lokalni ravni, seveda pa posamezna odstopanja morajo biti izjemna in odraz posebnosti pri posameznem organu.

Glede na pomembnost, kompleksnost, ustavno zahtevnost in vsebinsko povezanost materija, je zakonska iniciativa po naši presoji predvsem na Vladi, pri čemer bi morala biti opravljena temeljita analiza dosedanje prakse Ustavnega in vrhovnega sodišča, primerjalno pravne ureditve, stališč Beneške komisije ter ustavnopravne stroke. V pripravo najustreznejše ustavno skladne in pravno sistemske rešitve, pa bi bilo smiselno vključiti tudi organe, pristojne za izvajanje te zakonske ureditve.

Hvala lepa.

Ja, hvala tudi vam.

Predno preidemo na razpravo, naj vas obvestim, da sem med sejo dobil eno pooblastilo za nadomeščanje in sicer iz Poslanske skupine Levica – na seji bo namesto poslanca Boštjana Koražije, sodeloval oziroma že sodeluje, dr. Matej Tašner Vatovec.

Pričenjamo torej z razpravo. Tako, kot je bilo tudi v stališču Zakonodajno-pravne službe povedano, gre za ustavno materijo. Zaradi tega je pri odločanju, tako o členih, kot amandmajih, potrebna dvotretjinska večina, nadaljujemo pa razpravo na način, kot smo se dogovorili na začetku – se pravi, da razpravljamo o posameznih členih.

Glede na to, da k členom 1. do 5. ni bilo vloženih amandmajev, dajem v razpravo člene od 1. do 5. novele zakona. Kdo želi razpravljati? / oglašanje iz dvorane/ Prosim?

Maša Kociper, potem pa Dušan Šiško.

Izvolite.

Hvala lepa, predsedujoči.

Jaz bom, v skladu z uveljavljeno parlamentarno prakso, pri teh, pri prvi možni razpravi o členih, razpravljala nekoliko bolj splošno o tem zakonu in upam, da mi boste to tudi dovolil. Namreč, kot je bilo že večkrat povedano, gre pri tej spremembi, pri vsaki spremembi pravzaprav Zakon o Državnem svetu za tako pomembno spremembo, to je odločil zakonodajalec na ta način v tem smislu lahko beremo tudi našo Ustavo, da je potrebno za to spremembo dvotretjinska večina. Če uporabim večkrat uporabljen rek, se pravi, da moramo ta zakon še posebej sprejemati in spreminjati s tresočo roko. Državni svet je pomembna institucija v našem ustavno pravnem sistemu in v razmerah kot jih imamo sedaj je celo še bolj pomembna, se pravi v razmerah neke manjšinske vlade vidimo kako zelo ključna je lahko njegova vloga, to se je pokazalo nekajkrat tudi v zadnjih mesecih. Ko sem pred sabo najprej dobila sporočilo, da se spreminja Zakon o Državnem svetu sem najprej z veseljem premislila, da se gre v spremembo določenih že več let odprtih vprašanj, ki urejajo položaj Državnega sveta, njegova razmerja in tako naprej, konkretno recimo to, da o vetu Državni svet odloča s popolnoma navadno večino, z navadno večino in v praksi to pomeni, da je za kakršnokoli blokado zakona Državnega zbora in ponovno odločanje dovolj, da za veto glasuje 11 oziroma 12 od 40 državnih svetnikov, 11 oziroma 12 od 40 državnih svetnikov lahko blokira postopek, ki je bil voden v skladu z Ustavo, poslovniki in tako naprej, ki ga je Vlada vodila, imela Vlada Službe za zakonodajo, potem je postopek, pred tem morda še celo javna razprava, pa postopek v Državnem zboru, kjer se soočijo mnenja različnih strank in tako naprej in potem še možnost, da Državni svet z 11. glasovi tak postopek blokira. Na žalost sem takoj pri pregledu ugotovila, da ne, da gre za sicer pomembno, vendar parcialno vprašanje glede delovanja Državnega sveta in naslednja ugotovitev je bila, da je na zakonsko materijo, ki je v smislu sprememb členov sestavljena iz 14. členov, obstaja 18 strani pripomb Zakonodajno-pravne službe Državnega zbora. Jaz sem te pripombe pazljivo preučila, sem jih nameravala tudi temeljito tukaj obrazložiti, vendar je bila predstavitev kolegice iz Zakonodajno-pravne službe tako detajlna pravkar, da morda res ne bi ponavljala. Zame je ključno to kar je zdaj povedal še enkrat Zakonodajno-pravna služba. Gre za ustavno zelo zahtevno in pomembno problematiko in zakon, ki je pred nami ne odpravlja temeljnih sistemskih in ustavnopravnih pomanjkljivosti. Amandmaji, ki so prišli naknadno, pa so tudi parcialni in bistvenih vprašanj ne rešujejo. Glede na to, da se Državni svet pri svojih vetih praktično vedno v zadnjem času nasloni na mnenje Zakonodajno-pravne službe in celo v primerih, ko Zakonodajno-pravna služba samo izpostavi možnost, da bi bila neka ureditev potencialno ustavnopravno neskladna, me je posebej zmotilo, da je v tem zakonu tudi rešitev, ki je pa popolnoma v nasprotju z odločbo Ustavnega sodišča Republike Slovenije, se pravi z neko odločitvijo, ki jo že imamo, kjer se ni potrebno spraševati ali bo Ustavno sodišče odločilo tako ali drugače in od take rešitve odstopa. Poleg tega, kot je bilo danes večkrat povedano, je reševanje tako pomembne problematike popolnoma parcialno in se rešuje neodvisno od ostalih pomembnih deležnikov, ki lahko pridejo v isto pravno situacijo, se pravi Državni svet, predsednik republike, evropski poslanci in tako naprej, in če hočem tudi jaz spoštovati neko to držo Državnega sveta, ki vedno kadar so podane resne pripombe Zakonodajno-pravne službe poda celo veto na zakon, striktno spoštuje mnenje Zakonodajno-pravne službe, mi pravzaprav ne ostane drugega kot da jaz ravnam isto, zlasti pri zakonu, ki zahteva dvotretjinsko večino in glede na to, da vse to kar je bilo danes povedano, kar je izpostavljeno v zelo detajlnem mnenju Zakonodajno-pravne službe, tudi upoštevamo in zakona ne podprem. Strinjam se tudi – in s tem bom zaključila – da je to materijo treba nagovorit in da je to nekaj, spet nekaj, kar glede tudi na zahtevano večino, bi bilo ustrezno, da nagovori Vlada, kot svojo, se pravi, kot svoj zakonodajni predlog in da se pri tem res vključi široka javnost, tako kot je bilo povedano, ne samo domača, ampak tudi mnenja Beneške komisije in vse to, kar se za volilno materijo, za najvišje predstavniške organe tudi spodobi.

Tako da, jaz žal, glede na vse to, predlaganega zakona ne morem podpreti.

Hvala lepa.

Besedo ima poslanec Dušan Šiško, Poslanska skupina Slovenske nacionalne stranke.

Predsednik, hvala za besedo.

V Slovenski nacionalni stranki smo za ukinitev Državnega sveta. To zagovarjamo že 27 let. Ne razumem, kako je možno, da je pretežni del svetnikov celo županov. Poglejte, mi nismo takrat sprejeli zakona, da župani ne morejo… da ni združljiva funkcija županov in poslancev in, če ste takrat sprejeli ta zakon, potem bi lahko še omejili tudi župane, da ne morejo bit državni svetniki. Nenazadnje vidimo zdaj, ko je kaka taka malenkost, ki ni v prid občinam, Državni svet skliče, da veto in potem tako, kot je že kolegica rekla, z manjšo večino, pod 40 % svetnikov Državnega sveta sklene, da dobimo ponovno zakone v obravnavo v Državni zbor.

V Slovenski nacionalni stranki res ne bomo podprli ne predloga, niti nobene stvari, kar se bo vezalo na Državni svet.

Hvala.