Pričenjam 7. sejo Odbora Državnega zbora Republike Slovenije za obrambo, ki je bila s klicana na podlagi 47. člena Poslovnika Državnega zbora Republike Slovenije.

Pozdravljam vse prisotne, posebej državnega sekretarja na Ministrstvu za obrambo, mag. Miloša Bizjaka, na mestnika načelnice Generalštaba Slovenske vojske, brigadirja Roberta Glavaša in ostale povabljene.

Obveščam vas, da so zadržani in se seje ne morejo udeležiti minister za obrambo, Karl Erjavec in predstavnik kabineta predsednika Vlade.

Imamo kakšno pooblastilo? Ugotavljam, da ne.

Prehajamo torej na določitev dnevnega reda seje odbora. S sklicem seje ste prejeli naslednji dnevni red:

1. točka - Predlog priporočila Vladi Republike Slovenije za takojšnje prenehanje sodelovanja Republike Slovenije v vojni v Afganistanu.

2. točka - vprašanja in pobude članov odbora.

Ker v poslovniškem roku nisem prejel predlogov za razširitev dnevnega reda oziroma za umik predlagane točke dnevnega reda, je določen takšen dnevni red seje kot ste ga prejeli s sklicem.

Prehajamo na 1. TOČKO DNEVNEGA REDA - NA OBRAVNAVO PREDLOGA PRIPOROČIL VLADI REPUBLIKE SLOVENIJE ZA TAKOJŠNJE PRENEHANJE SODELOVANJA REPUBLIKE SLOVENIJE V VOJNI V AFGANISTANU, ki ga je Državnemu zboru v obravnavo predložila skupina poslank in poslancev s prvo podpisanim dr. Matejem T. Vatovcem in je objavljen na spletnih straneh Državnega zbora.

Kot gradivo objavljeno na spletni strani Državnega zbora, imamo na voljo še mnenje Zakonodajno-pravne službe z dne 20. novembra 2019 in mnenje Vlade z dne 21. novembra 2019. K tej točki so bili vabljeni: predstavnik predlagatelja, poslanec dr. Matej T. Vatovec, Karl Erjavec, minister za obrambo, generalmajorka Alenka Ermenc, načelnica Generalštaba Slovenske vojske, Zakonodajno-pravna služba, urad predsednika republike, kabinet predsednika Vlade.

Pričenjam obravnavo predloga priporočila, v katerem bomo na podlagi 171. člena v povezavi s 126. členom Poslovnika Državnega zbora opravili razpravo in glasovanje o točkah predloga priporočila.

Želi predstavnik predlagatelja podati dodatno obrazložitev predloga priporočila. Izvolite, dr. Vatovec.

Najlepša hvala predsednik. Lep pozdrav vsem!

Predlog priporočil, ki smo jih vložili, predlagali, je pravzaprav poizkus rešitve dolge in žalostne zgodbe v Afganistanu, seveda si ne predstavljamo, da če bi umaknili Slovensko vojsko oziroma predstavnike Slovenske vojske iz operacije v Afganistanu, da bi to kakorkoli prispevalo k miru v tej državi, vsekakor pa je naša vpletenost v te operacije najmanj sporna, če ne še kaj drugega. Tako da, v prvi vrsti to predlagamo kot nek zelo jasen izraz nestrinjanja s tem kar se dogaja v Natovih oziroma pod okriljem Natovih operacij v Afganistanu. Zgodba ali pa zgodovina Afganistana pravzaprav je neka žalostna zgodovina. Vemo, da je skoraj 40 ali 50 let trajajoča kriza nekako, ko je uspeval Afganistan konec 70. preiti iz neke zelo arhaične oblike države in se modernizirati in seveda tudi se kularizirati, je to zgodba, ki je pričela tudi oziroma, ki se je takrat začela z nekimi pritiski oziroma s poskusi destabilizacije te države in traja pravzaprav že od leta 1978. Govorimo o prvih uporih takratnih islamistov, ki so bili seveda proti sekularizaciji proti osvoboditvi žensk, proti modernizaciji in vsega skupaj. Posledično zaradi napadov teh džihadistov in islamistov konec 70. se je zgodila tudi sovjetska intervencija, ki je imela tudi svoje posledice. In od takrat naprej pravzaprav beležimo zgolj in samo rušenje in nenazadnje tudi civilne žrtve v Afganistanu. Tisto, ker je ključni premik v tej zgodbi je seveda napad Talibanov na svetovni trgovinski center in Pentagon v Združenih državah leta 2001 in seveda posledična intervencija Natovih sil oziroma Združenih držav Amerike nazaj na Afganistan. Od tistega trenutka dalje lahko praktično beležimo več kot dve desetletij trajajočo državljansko vojno, ki ima seveda kot posledico eno glavnih posledic relativno visoko število civilnih žrtev. Tu je tisto, kar je potrebno izpostaviti, da je tu zgodba zaradi katere tudi vlagamo ta priporočila zgodba o številkah, če lahko tako rečemo. Dajmo na stran kakršenkoli politični predznak tej zgodbi. Če gledamo številke lahko ugotovimo, da je kakršnakoli intervencija, ki jo vodijo Združene države oziroma Nato pakt v Afganistanu zgodba, ki ne oziroma te številke ne podkrepijo namenov teh operacij. Na deklarativni ravni je namen teh operacij tako kot običajno v vseh operacij Nato pakta je ta, da pripelje mir in stabilnost v regijo in, kot rečeno, številke v tem primeru pravijo ravno nasprotno. Ne da bi se, recimo, število civilnih žrtev zmanjševalo v tem času, ne da bi se število spopadov zmanjševalo v tem času odkar so te intervencije se zgodile, ravno nasprotno. Te številke se večajo. Veča se število civilnih žrtev in to kar korenito iz leta v leto, po uradnih podatkih, in to je eden od ključnih ali pa prvi argument zaradi katerega bi Slovenija s sodelovanjem v takšnih operacijah morala prenehati. Tisto, kar je bolj zaskrbljujoče je to, da ne samo, da te civilne žrtve naraščajo zaradi napadov talibanov, ampak naraščajo tudi na strani napadov provladnih, se pravi okupatorskih sil. Se pravi, pripadniki Natovih misij, njihove intervencije pravzaprav tudi povečujejo število civilnih žrtev, tako kot je tudi v predlogu priporočil v obrazložitvi prikazano. Te številke so dokaj visoke. Še enkrat, ta trend rasti žrtev med civilnim prebivalstvom je pravzaprav zelo jasen in seveda tudi zaskrbljujoč. Samo leta 2018 je bilo odkar se je začelo sistematično beležiti civilne žrtve, to je leta 2009, po uradnih podatkih OZN ubitih rekordno število civilistov in to je 3 tisoč 804. In samo tisoč 185 od teh je v napadih provladnih sil. In ravno te provladne sile so tiste, zaradi katerih oziroma s katerimi tudi Slovenija sodeluje. Posledica teh napadov niso samo civilne žrtve, ampak je tudi nenehno rastoče število beguncev, tako izven države, kot seveda tudi notranje razseljenih. Visoki komisariat Združenih narodov za begunce ocenjuje, da je bilo leta 2018 po svetu razseljenih 2,7 milijona beguncev iz Afganistana. Od tega jih je večina v Pakistanu. Tam je tudi del tega konflikta, se pravi ne samo, da se ta kriza dogaja v Afganistanu, širi se po regiji in seveda tudi zelo jasno vpliva na destabilizacijo celotne regije, kar je tudi ena od stvari, ki jih moram imeti v vidu. Ob teh 2,7 milijona beguncev, ki so zunanje razseljeni, pa imamo še 3,5 milijona notranje razseljenih ljudi, se pravi govorimo več kot o šestih milijonih beguncev. Po podatkih Urada Združenih narodov za koordinacijo humanitarnih zadev, je bilo samo v prvih šestih mesecih leta 2018 na novo iz domov pregnanih 162 oziroma več kot 162 tisoč Afganistank in Afganistancev, tako da ti trendi so rastoči in bodo seveda v prihodnosti, če se nadaljuje s takšnimi politikami samo še nadaljevali. Tako da tudi stanje na področju splošnih človekovih pravic v Afganistanu je popolnoma porazno, čeprav je bilo tudi stabilizacija na področju človekovih pravic ena od glavnih namenov teh misij. Kot poroča še enkrat urad oziroma visok komisariat ZN za begunce, se kršitve človekovih pravic dogaja množično širom celotne države, ne glede na to pod katerimi silami so ta območja oziroma katere sile ta območja nadzorujejo, tako da tu lahko rečemo, da ni nobenih razlik med vladnimi in provladnimi silami ali pa talibani. Tako da ravno nasprotno, tudi pripadnike afganistanskih varnostnih struktur so odgovorni za različne zločine kot so izvensodni poboji, mučenja, posilstva in pedofilijo in seveda tudi v organiziran kriminal, predvsem trgovino z drogo, se pravi opijskim makom. Tako da ni v vseh teh dveh desetletjih teh konfliktov ni nobenih premikov na boljše, pravzaprav lahko bi rekli samo še slabše, predvsem za civilno prebivalstvo. Tako da, to so ti aspekti o katerih je potrebno govoriti. Tisto, kar je pomembno, je to, da je to pravzaprav prepoznalo mednarodno kazensko sodišče, glavni tožilec mednarodnega kazenskega sodišča Bensouda je leta 2017 zahteval preiskavo teh zločinov in aprila letos je mednarodno kazensko sodišče odločilo, da teh zločinov ne bo preiskovalo, mi pa tega odločila zaradi tega, ker bi obtožnico ali pa podlago za obtožnico ocenilo kot neustrezno, ker ne bi imelo osnov, ampak ravno nasprotno. Sodišče je ugotovilo, da je bil predlog osnovan v nekakšni razumni osnovi, da so navedeni zločini bili zagrešeni in da je pravzaprav mednarodno sodišče pristojno za takšno preiskavo, ampak predlog je zavrnilo, ker je ugotovilo, da tožilec ni pridobil za sodelovanje niti ene od vpletenih strani in ker je menilo, da bi preiskava takšnih oziroma teh zločinov v tej fazi ne služila pravici. Seveda to ni neka odločitev, ki se je zgodila sama po sebi ali pa ki bi bila podlaga nekih tehtanj, ampak je treba to odločitev razumeti v kontekstu čisto odkritih in neposrednih groženj, ki so se zgodile članom mednarodnega kazenskega sodišča s strani administracije Združenih držav Amerike. Dva primera, najprej je septembra 2018 Trumpov svetovalec za nacionalno varnost Bolton izjavil, da bodo »ZDA prepovedale sodnikom in tožilcem vstop na njihovo ozemlje, zasegle njihovo premoženje znotraj ameriškega finančnega sistema in izvedle kazenske postopke proti njim na ameriških sodiščih.« Nato je te grožnje tik pred aprilsko odločitvijo ponovil še ameriški zunanji minister Pompeo, ki je izjavil »če ste odgovorni za predlagano preiskavo ameriškega osebja v zvezi s situacijo v Afganistanu, ne mislite, da boste še dobili vizo ali pa da vam bo dovoljeno vstopiti v Združene države Amerike. Se pravi šlo je za direktne javne grožnje, sankcijami članov mednarodnega kazenskega sodišča in odločitev, sodišča da pač ne sproži te preiskave, je bila narejena pod temi pritiski in to kljub razumno osnovanem predlogu vojnih zločinov v Afganistanu, tako da to kaže pravzaprav dvoje. Po eni strani je to jasen dokaz ali pa prikaz moči Združenih držav in njihovega videnja samega sebe kot izjeme za katere pravzaprav očitno ne veljajo ženevske, haaške, dunajske in druge konvencije in sporazumi s področja humanitarnega prava. To je ena stvar. Po drugi strani pa tak oster odziv na sam predlog neodvisne preiskave kaže na to, da so zelo očitno ZDA in njeni zavezniki vpleteni v te vojne zločine v Afganistanu in to precej več kot lahko razberemo iz uradnih podatkov in poročil, ki se omejuje predvsem na ekscese posameznih vojakov. Kot rečeno, to je en vidik, se pravi te oklestenosti, drugi vidik, ki je verjetno lahko tudi razlog, je to, da se je od začetka teh intervencij tudi povečala proizvodnja opiatov. Zdaj po podatkih urada Združenih narodov za droge se je v letu 2001, se pravi, ko je ameriški režim izvedel invazijo v Afganistanu, opijski mag prideloval na približno 8000 hektarjih obdelovalnih površin. večji del proizvodnje je bil na severu države, ki je bil pod nazorom ohlapno povezanih protitalibanskih in z ZDA povezanih milic imenovanih severno zavezništvo. Leto pred tem je namreč talibanska vlada popolnoma prepovedala gojenje opijskega maka, ki se je začel v Afganistanu v začetku 90-ih, prideloval nekje med 50 in 90 tisoč hektarji. Posledica teh intervencij je ta, da se je ta proizvodnja eksponentno povečevala, leta 2017 je dosegla rekordno proizvodnjo na 328 tisoč hektarjih predelovalnih površin, rekordni pridelek je bil 9 tisoč ton opijskega maka. To se je potem v bistvu v naslednjem letu nekoliko zmanjšalo zaradi okoljskih vplivov

Urad Združenih narodov za droge to ugotavlja tudi da je Afganistan v bistvu glavni pridelovalec opijskega maka in pokriva 93 % svetovnega trga opija iz katerega se proizvaja heroin, ta isti heroin, ki se predvsem razpečuje na ulicah po Evropi in Aziji. Tako, da to je drugi vidik in verjamemo tudi da gre za nek interesni vidik ZDA in tistih, ki sodelujejo v teh operacijah, se pravi, da se ta trgovina z drogo tudi nadzira na tak način in zelo verjetno imajo te provladne sile tudi korist od tega. Tako, da kljub močni vojaški prisotnosti, kljub temu, da je uradna afganistanska vlada pravzaprav marioneta, ki je eksistenčno odvisna od materialne, finančne, vojaške, politične podpore ZDA, ki v Afganistanu ohranjajo svojo vojaško prisotnost, resnih ukrepov za boj proti trgovini, ki bi seveda lahko tudi prispevala k stabilizaciji razmer v državi, ni. So tu pa tam posamični primeri požigov polij, bombardiranj makovih polj, ampak to so bolj kot ne piarovske akcije za nek »face saving«, če tako rečemo, te marionetne vlade, namreč moramo vsi priznati, da je pridelava opija ena od redkih ali edinih gospodarskih panog, ki še obstaja v Afganistanu in da je tudi prebivalstvo močno vezano na to dejavnost za svoje eksistencialno preživetje, tako da resnih ukrepov za omejitev ali popolno prepoved te pridelave opija ni, ker bi to tudi pomenilo nek dokaj resen upor med prebivalstvom. Tako, da tega se vsi akterji v teh vojnah dobro zavedajo in se temu tudi izogibajo. In tudi ukrep, protiukrep na drugi strani, se pravi ukrepi za izkoreninjanje revščine, revščina je namreč eden glavnih vzrokov zato, da se ta mak pravzaprav sploh prideluje, ni, nikoli nobenih predlogov, nikoli nobenih resnih debat o tem kako se s tem spopasti. Revščina je pa ena najvišjih na svetu v Afganistanu.

Poleg revščine same in tudi relativno odsotnostih legalnih oblik preživljanja je eden glavnih razlogov za vse bolj rastoč obseg proizvodnje opijatov v Afganistanu po drugi strani korupcija. Sedaj po ocenah »Transparency International« je Afganistan ena najbolj skorupiranih držav na svetu. Zaseda 172. mesto med 180. primerjanimi državami in je pravzaprav že del vsakega vidika življenja, vsake pore Afganistana. Pravzaprav ni nobenega področja življenja v Afganistanu več, ki ne bi bilo povezano s korupcijo in postajajo vse večji del družbenega življenja predvsem s političnim pokroviteljstvom in podkupninami, ki so postale ena ob vsakdanjih realnosti. In to so vse stvari, ki se dogajajo kljub deklariranim ciljem izkoreninjenja korupcije in vzpostavljanja različnih protikorupcijskih organov s strani uradne Vlade.

Sedaj dve leti po invaziji ameriškega režima to je bilo 11. avgusta 2003 je Nato pakt prevzel poveljevanje silam operacije Isaf, katere namen je bil pomoč marionetne afganistanski vladi in seveda tudi vojskam pod vodstvom ZDA, ki so leta 2002 izvedla agresijo na Afganistan in to Vlado pravzaprav postavile na oblast. Ta operacija Isaf je bila v javnosti predstavljena kot del nekega celovitega pristopa mednarodni skupnosti k razmeram v Afganistanu in nekim deklarativnim prizadevanjem za ponovno vzpostavitev trajnega miru in stabilnosti v državi. Ta operacija seveda ni v svojem času vzpostavila niti trajnega miru niti stabilnosti, ampak je po statistikah sodeč razmere samo še poslabšala, zato pravim, da je to pravzaprav zgodba o številkah. Ta operacija je bila zaključena konec leta 2014 in že 1. januarja 2015 ju je nadomestila nova operacija, odločna podpora, katere deklarativni namen je urjenje, svetovanje in podpora afganistanskim varnostnim silam. Slovenija ima neko relativno aktivno vlogo ali pa vsak neki prispevek k vsem tem operacijami in tudi posledičnemu opustošenju Afganistana. Sedaj pri pripadniki Slovenske vojske so v operacijah Isaf naloge prevzeli marca 2004 do 31. decembra 2014 je v silah Isaf delovalo tisoč 273 pripadnikov, 21 slovenskih kontingentov je v 11. letih opravilo različne naloge in sicer izvidovanje leta 2004, varovanje od leta 2005, mentoriranje od leta 2010, svetovanje od leta 2012 in specialno delovanje zadnje leto. Sedaj to igranje nekakšne dopolnilne milice teh okupacijskih sil ameriškega ekspedicijskega korpusa je Slovenijo med leti in to je tudi eden od ključnih vidikov med leti 2004 in 2014 se pravi v desetih letih stalo dobrih 43 milijonov evrov oziroma v povprečju 4,3 milijone evrov na leto. V okviru odpravljanja teh nalog je bilo uničeno eno oklepno vozilo Slovenske vojske, pri čemer je eden od pripadnikov Slovenske vojske utrpel lažje poškodbe sluha. V dveh ločenih incidentih sta bila tudi poškodovana še ena slovenska civilna vojaška strokovnjakinja in še eden drug pripadnik Slovenske vojske. Prva je bila lažje ranjena ob napadu na vojaško bazo v Neratu, pri drugim pa je prišlo do poškodbe s strelnim orožjem, pri čemer je bil na srečo ranjen zgolj v nogo. Ostalih žrtev in materialne škode Slovenska vojska na srečo ni imela, ni beležila, so pa pripadniki Slovenske vojske tekom operacije izstrelili vsega skupaj 550 metkov, ki niso zadeli nobene tarče oziroma nobenega živega cilja. Minister za obrambo Erjavec je uspešno s to operacijo Isaf pravzaprav opisal v enem od odgovorov na moje poslansko vprašanje z naslednjimi besedami, to vam bom prebral: »Operacija je odločilno pripomogla h krepitvi zmogljivosti, samostojnosti in vzdržljivosti Afganistanskih varnostnih sil, reformam varnostnega sektorja in omogočila napredek pri razvoju države. Na tej podlagi lahko misijo Isaf ocenjujemo kot uspešno.« in še dalje »Operacija je prispela k večji vzdržljivosti, trajnosti in zmožnosti afganistanskih obrambno varnostnih struktur ter s tem afganistanskih oblasti za zagotavljanje varnosti in stabilnosti v državi. Omogočila je začetek varnostnih, socialnih, družbenih, infrastrukturnih in gospodarskih reform, krepitev demokratičnih procesov in spoštovanja človekovih pravic ter napredek na področju boja proti korupciji in celovite izgradnje države. S tem je bila dosežena stopnja miru in stabilnosti, ki je omogočila prehod na mehkejše oblike podpore v obliki RSM in podprla nadaljnje civilne podpore mednarodne skupnosti. In še enkrat, če gremo pogledati številke, če preberemo številke, te govorijo popolnoma nasprotno. Če je bilo leta 2009 torej na polovici izvajanja misije Isaf v Afganistanu ubitih 2412 civilistov, ranjenih pa 3557, jih je bilo v zaključnem letu misije 2014 ubitih že 3701, ranjenih pa 6834. Po številu ubitih civilistov je bilo leto 2014 rekordno, vse do lani, ko je bilo zabeleženo tudi do sedaj rekordno visoko število že omenjenih 3804 civilistov, ki so jih pobile provladne in okupacijske sile. Zdaj skupno število civilnih žrtev, se pravi mrtvih in ranjenih, je v letih 2005 in 2016 še skokovito rastlo, čeprav je po mnenju ministra za obrambo operacija Isaf dosegla stopnjo miru in stabilnosti, ki omogoča prehod na mehkejše oblike podpore afganistanskih varnostnih sil. Zdaj ni jasno ali ocena o uspešnosti operacije Isaf, ki jo je podal minister Erjavec kaže na popolno nevednost ministra o posledicah njihovih odločitev ali je pravzaprav brezbrižnost do dejanskih posledic in učinkov, ki jih ta oziroma te misije imajo. Zdaj Slovenska vojska kot podaljšek strani Vlade diktirane hlapčevske politike Slovenija do Nata, sodeluje tudi v operaciji Odločna podpora in sicer na podlagi odločitve Vlade o sodelovanju Republike Slovenije na svetovalni misije Natov pakta, Odločna podpora Afganistanu, ki je bila sprejeta novembra 2014, kjer je med drugim navedeno, da stabilizacija in podpora Afganistanu pri prevzemanju odgovornosti za upravljanje, vodenje in razvoj države ostajata med osrednjimi političnimi in varnostnimi nalogami mednarodne skupnosti. Zdaj kako zelo neuspešna je ta mednarodna skupnost pri uresničevanju zastavljenih ciljev, jasno kažejo statistike Združenih narodov in stanje na terenu. Zdaj kljub farsi, za katero se izkazuje tudi ta misija, Slovenija v njej še vedno sodeluje in deluje. Skupaj je bilo na operacijo Odločna podpora do danes napotenih 66 pripadnikov, ki delujejo v vlogi mentorjev v večnacionalni italijansko-špansko-slovenski skupini za svetovanje 207 v korpusu afganistanske vojske in deluje v poveljstvu za usposabljanje in svetovanje Zahod v Heratu. Zdaj za sodelovanje v tem podaljšku ameriške politike je Slovenija od leta 2015 do vključno letos namenila 4 milijone 191 447 evrov. Uspešnost te operacije je minister Erjavec označil oziroma ocenil z naslednjimi besedami »krepitev zmogljivosti, samozadostnosti in trajnosti afganistanskih varnostnih sil, ki zagotavljajo varnost in stabilnost v državi, ter izvedene varnostne in družbene reforme kot predpogoja za celovito izgradnjo države nakazujeta stabilizacijski napredek misije in še enkrat, če merimo zmogljivost, samozadostnost in trajnost afganistanskih varnostnih sil po število pobitih civilistov s strani provladnih akterjev v tej vojni, potem je napredek res opazen. S 628 pobitimi civilisti v letu 2015, ko se je operacija začela je njihovo število zrastlo na 1185 v lanskem letu ali skoraj 90 % povečanje. Če ocenjujemo ta stabilizacijski napredek po skupnem številu ubitih civilistov s strani vseh vojskujočih se strani, potem se je to premaknilo s 3565 mrtvih v letu 2015, ko se je misija začela na 3804 v letu 2018. Ranjeni, število ranjenih se je v tem času zmanjšalo s 7470 na samo 7189 in če za merilo pravzaprav postavim še karkoli drugega, pa napredka seveda ni, oziroma je k večjemu negativen. Afganistan je danes pravzaprav bolj razsuta država kot kadarkoli prej in predstavlja, razen za ozek krog politične in vojaške elite in seveda tudi vojnih dobičkarjev, ki že v podporo okupacijskih sil nič drugega kot pekel za svoje prebivalke in prebivalce. Kot rečeno, begunci, vse večje število od začetka teh intervencij in mogoče tisto kar je najbolj zanimivo, so podatki, ki jih beleži Slovenska policija glede ilegalnih prehodov meje s strani oseb po narodnostih, ki se je začel beležiti leta 2009. Podatki so precej zgovorni tudi če jih vežemo na datume začetkov oziroma obdobja trajanja teh Natovih operacij. V letu 2009 je bila ta številka 13, se prvi, trinajst Afganistancev je skušalo nezakonito prečkati mejo, leta 2010 - 54 in nato se je njihovo število znatno povečevalo do le ta, mislim, rahlo povečevalo do leta 2012, ko je bilo pri preizkusu legalnega prehoda meje ujetih 296 oseb in Afganistana. Nekje točka preloma je pa leto 2015, ravno ko se je začela ta nova operacija. To leto je Slovenijo prečkalo več 100 tisoč beguncev, ki so vsi žrtve ekonomskih in seveda vojaških imperialnih politik držav svetovnega centra z ZDA na čelu. V tem letu je bilo pri ilegalnem prečkanju državne meje po podatkih policije zabeleženih 109 tisoč 211 oseb iz Afganistana, vendar jih policija v svojih nadaljnjih poročilih za to leto beleži zgolj 23, ostale pa pripisuje seveda masovnim migracijam, ki so se zgodile v tem letu. Ampak ne glede na to je število oseb iz Afganistana, ki jih slovenska policija prestreže pri nezakonitem prečkanju meje, leta 2015 samo strmo narašča in to konkretno. Leta 2018 je bilo pri takšnih poizkusih več kot tisoč oseb iz Afganistana. In to nam pravzaprav govori zgolj eno stvar, da so učinki teh operacij, učinki teh misij pravzaprav zelo vidni ravno v številu beguncev. Enostavno dežela se dobesedno sesuva v prah, ruši, kot poudarjam še enkrat, korupcija, nezmožnost živetja pravzaprav tudi dostopa do hrane, itn., povzroča, da ljudje bežijo iz takšnih držav in se to potem kaže tudi v številu beguncev in to so številke tiste, ki nam slikajo to zgodbo. Seveda bežijo tudi zardi tega, ker nimajo dostopa do oskrbe s hrano, tako imenovana prehranska negotovost, omejen dostop do hrane je v Afganistanu med leti 2011 in 2012, imelo omejeno 30 % prebivalstva, štiri leta kasneje pa pet let kasneje se je ta številka povečala za več kot polovico, torej že na 45 %. Se pravi, skoraj polovica prebivalstva v Afganistanu ima otežen dostop do hrane in zaradi tega, to je tudi eden od vzrokov, se pravi, revščina, pomanjkanje, lakota, so tudi tisti, ki potem dalje producirajo po eni strani povečano pridelavo opija, ker je to, opijskega maka, ker je to ena od edinih kmetijskih panog, ki še funkcionira, se pravi, za izhod iz te revščine, po drugi strani pa močno prispeva tudi k radikalizaciji na tem območju. Tak da, v bistvu številke in dejanske posledice, ki jih te misije imajo, govorijo samo o negativnih učinkih, govorijo o tem, da pravzaprav s sodelovanjem v teh misijah s takimi misijami ne počnemo nič drugega kot neko akutno stanje, stanje delamo še bolj akutno.

Tisto kar je še ključno pri tej zgodbi je neka dodatna pomoč, ki se dogaja tudi s strani slovenske Vlade. Eno je, kot rečeno, sodelovanje v teh ekspedicijskih korpusih Nata, drugo pa je še donacije, ki jih dajemo Afganistanu v obliki orožja. V letih 2002, 2003, 2006, 2008 in 2011 je Slovenija Afganistanu namreč za potrebe zagotavljanja te varnosti in za stabilizacijo razmer podarila skupaj 18 tisoč 480 avtomatskih pušk, več kot 2,5 milijonov kosov streliva, 149 minometov z 22 tisoč 80 minami in 26 ročnih protioklepnih raketometov, 138 raketami, pri čemer je treba poudariti, da uporniške sile v Afganistanu oklepnih vozil sploh ne uporabljajo. Tako da skupna ocenjena vrednost tega doniranega orožja 7 milijonov 600 tisoč evrov. Poleg tega pa seveda je Slovenija po taktirki Nata tudi vplačnica na Natov skrbniški sklad za Afganistansko narodno armado. Prvo nakazilo v višini 200 tisoč evrov je Slovenija izvedla leta 2009. Leta 2015 pa je postala redna plačnica in v letih 2015, 2016, 2017 je plačevala v ta sklad po 500 tisoč ameriških dolarjev letno. V letih 2018 in 2019 pa se je ta znesek povečal na tri četrt milijona dolarjev letno. Ta sklad je bil ustanovljen leta 2007 za financiranje transportno vojaške opreme, ki so jo okupatorske države financirale v Afganistanu za plačevanje nabave opreme, storitev iz teh držav s strani afganistanske narodne armade in za plačevanje različnih oblik usposabljanj njenih pripadnikov znotraj in zunaj Afganistana. Za upravljanje tega sklada je trenutno odgovoren, jasno, ameriški režim in nadzor nad delovanjem tega sklada izvaja odbor tega sklada, ki ga sestavljajo predstavniki donatoric in upravljavec sklada.

Kot sem uvodoma že povedal, so afganistanska narodna armada in nasploh vse afganistanske varnostne sile kot tudi vse ostale vojskajoče se strani odgovoren za celo vrsto vojnih zločinov in kršitev človekovih pravic, še enkrat, zlasti za izven sodne poboje, mučenja, posilstva in pedofilijo. Zlasti zgornji Ešalon afganistanskih varnostnih struktur, katerih aktivnosti se preko nakazil v skrbniški sklad za afganistansko narodno armado posredno financirajo tudi iz našega državnega proračuna so pogosto vpleteni v to, o čemer se v Afganistanu pogovorno reče »bača bazi«. To v prevodu zdarja pomeni plešoči fantki oziroma igranje s fantki. Za tem na videz ali na papirju nedolžnim izrazom se pa skriva cela vrsta spolnih zlorab fantov v zgodnji puberteti s strani starejših moških. Te spolne zlorabe otrok s strani pripadnikov afganistanskih varnostnih struktur so tako hude, da si oči pred njimi niso mogli zatiskati več niti pripadniki samih okupacijskih sil. Tako so pripadniki ameriške vojske med letom 2010 in 2016 večkrat prijavili spolne zlorabe otrok svojim nadrejenim in odziv vrha ameriške vojske je bil, da naj se na takšne primere zlorab s strani pripadnikov zlasti višjih častnikov afganistanskih varnostnih struktur ignorira in ne prijavlja. In o teh praksah, če jih naj tako poimenujem, so seveda seznanjeni tudi naš politični vrh, obveščevalno-varnostna služba Ministrstva za obrambo, ki s tem naprej seznanja tudi pripadnike Slovenske vojske in civilne funkcionarje, strokovnjake, ki so napoteni na misijo v Afganistan. Jaz predpostavljam, da bi morala politika biti seznanjena ali pa nekako zaznati to težavo, glede na to, da je bila tudi javno objavljena v številnih medijih in da bi morala glede tega seveda tudi ukrepati oziroma ustrezno odreagirati. Ampak ne. Pač v zadnjih dveh letih smo še povečali vplačilo v ta sklad. Slovenija je vse od začetka ameriške okupacije v Afganistanu za svojo vojaško prisotnost v tej državi porabila skoraj 50 milijonov evrov, 47,9 milijona, če sem natančen. Podarili smo Afganistanu na tisoče kosov orožja in na milijone kosov streliva v vrednosti skoraj 8 milijonov evrov in seveda afganistanski narodni armadi preko tega sklada plačujemo oziroma smo podarili še približno 3 milijone ameriških dolarjev. Tako da številka se giblje nekje na 60 milijonov dolarjev oziroma evrov za udeležbo v vojni, katere posledica so predvsem kršitve človekovih pravic in mednarodnega humanitarnega prava. Po drugi strani imamo neko aktivno vlogo tudi z humanitarnim in razvojnim sodelovanjem, ampak mislim, da je to bolj kot ne v posmeh Afganistankam in Afganistancem. V vsem tem času smo Afganistanu namenili borih milijon 909 tisoč 782 evrov razvojne in 2 milijona 214 tisoč evrov humanitarne pomoči, torej slabih 4,2 milijona evrov oziroma to ni niti desetina vsega kar smo porabili za razvoj vojne in konfliktov v tej državi. Seveda je to paradoksno, ker če postavimo ali obnovimo nek materinski dom v Afganistanu ali pa šolo za deklice, moramo vedeti, da se istočasno v kakšni bližnji vasi nekaj 10 kilometrov stran neka bomba približuje drugi šoli za deklice ali pa drugemu domu za oskrbovanje sirot in povzroča nove žrtve in nove potrebe po tej razvojni pomoči. Tako, da pravzaprav vsi ti podatki nam govorijo zgolj eno in edino stvar in to je to, da je sodelovanje v tej operaciji, v teh skladih in tako naprej nekaj kar je popolnoma skregano z osnovnim namenom teh oziroma deklarativnim namenom zaradi česar sodelujemo v njih, se pravi, če je po eni strani na papirju namen in cilj teh operacij to, da se vzpostavi neko stabilnost, da se vzpostavi mir, da se stabilizirajo razmere je dejanski učinek ali pa praktični učinek teh operacij diametralno nasproten, učinek je devastacija, uničenje civilne žrtve, revščina, lakota in mi pri tem še kar naprej sodelujemo. Tako, da zaradi tega predlagamo Državnemu zboru in danes temu odboru, da sprejme štiri zelo preprosta priporočila, prvo priporočilo je to, da Državni zbor predlaga Vladi Republike Slovenije, da nemudoma prične z umikom vseh pripadnic in pripadnikov Slovenske vojske iz Islamske Republike Afganistan, drugi, da predlagamo Vladi, da nemudoma zaustavi vsa vplačila sredstev v skrbniški sklad za afganistansko narodno armado, tretji, da predlagamo Vladi, se pred kakršnokoli novi ali pa nadaljnjo napotitvijo enot Slovenske vojske v Afganistan o tem predhodno posvetuje z Državnim zborom in na zadnje, da pri glasovanju odločitvah znotraj struktur Nato pakta v zvezi z vojaškimi misijami in operacijami izhaja iz mirovne politike ter kulture miru in ne nasilja, ker to kar se zdaj dogaja nima nobene zveze z našim temeljnim načelom obrambne politike, ki je zapisana v Ustavi.

Hvala lepa predlagatelju za dodatno obrazložitev predloga priporočila. Želi besedo predstavnica Zakonodajno-pravne službe gospa Andreja Kurent. Izvolite.

Hvala za besedo. Lep pozdrav.

Naše mnenje ste prejeli pred 14-mi dnevi s sklicem, ne bom ga na dolgo povzemala, dala bi le ključne poudarke. Torej, skladno z našo vlogo smo na kratko rečeno pregledali pravni vidik teh priporočil, pri čemer smo se pa osredotočili samo na akte, ki jih sprejema oziroma jih je sprejel Državni zbor od Ustave, Zakona o obrambi, resolucije in tako naprej. Posebej smo izpostavili Zakon o obrambi, iz katerega izhaja, da je v bistvu izključna pristojnost Vlade organizacija, napotitve in tako naprej, na kratko vse kar se tiče Nata. Posebej smo se zadržali pri resoluciji, o strategiji nacionalne varnosti. Zakaj? Zato, ker je to zadnji akt, ki ga je državni zbor obravnaval in sprejel pred dvema mesecema, takrat ni bilo kaj veliko amandmajev. Iz celotne resolucije po našem mnenju veje zavest o krepitvi zavezništva v Natu in to z vsemi pravicami in tudi obveznostmi, ki iz tega izhajajo. Zdaj, ali kateri drugi akti, ki jih predlagatelj ni navedel, mnenje Vlade pa smo prejeli en dan po našem mnenju, ali ti akti dopuščajo prekinitev sodelovanja in financiranja je vprašanje in iz tega vidika po našem mnenju je treba presojati skladnost priporočil, pri čemer se je pa treba zavedati, da so tudi priporočila samo politično in ne pravno zavezujoč akt. To pomeni, da kakršnakoli priporočila se sprejmejo, z njimi se predlaga Vladi, Vlada pa to upošteva ali ne, ima pa seveda politične konsekvence.

Hvala.

Hvala lepa predstavniki Zakonodajno-pravne službe.

Želi besedo predstavnik Ministrstva za obrambo? Državni sekretar mag. Miloš Bizjak. Izvolite.

Hvala lepa. Spoštovani predsednik spoštovane poslanke spoštovani poslanci!

Vlada Republike Slovenije ne podpira predloga priporočila za takojšnje prenehanje sodelovanja Republike Slovenije v Afganistanu, ki ga je pripravila Levica, kar je podrobno obrazloženo v mnenju, ki ste ga vsi prejeli. Naj pa predstavim samo nekaj najpomembnejših stališč. Ja res je, stabilizacija Afganistana in podpora Afganistancem pri prevzemanju odgovornosti za opravljanje, vodenje in razvoj njihove države, ostajata med osrednjimi političnimi in varnostnimi nalogami mednarodne skupnosti, pri čemer v Afganistanu skupaj z Natom usklajeno delujejo tudi misija Združenih narodov, Unama, Evropska unija in številne mednarodne vladne in nevladne organizacije. Republika Slovenija podpira prizadevanje mednarodne skupnosti in poudarja pomen uporabe politično-diplomatskih in drugih instrumentov za trajno rešitev krize ob ustrezni vlogi in lastništvu v Afganistanu. Zavedamo se, da je mirovni sporazum nujen za uspešen zaključek vojaških aktivnosti. Zagovarjamo enoten, preudaren in fleksibilen zavezniški pristop, ki upošteva razmere in potrebe na terenu, ohranja in nadgrajuje dosedanje dosežke Natove misije odločna podpora ter nespodkopava solidarne, odgovorne in verodostojne drže zavezništva v odnosu do Afganistana in njihovih varnostnih struktur. Eden izmed pogojev za uspešno zagotavljanje stabilnosti države je izgradnja kredibilnih in samostojnih afganistanskih nacionalnih obrambnih in varnostnih sil. Kljub njihovemu napredku smo zaveznice na zasedanje voditeljev Nata, julija lansko leto, v Bruslju prepoznale potrebo po nadaljnji podpori mednarodne skupnosti v obliki finančnih prispevkov, skrbniški sklad Afganistanske nacionalne vojske vse do leta 2024. Vplačila v ta sklad so politična zaveza Republike Slovenije, ki je bila sprejeta na najvišji državni ravni v okviru zasedanja voditeljev držav in vlad Nata. Slovenija deluje v Afganistanu v skladu z deklaracijo zunanje politike Republike Slovenije, ki jo je Državni zbor sprejel julija 2015. Ključno mednarodnopravno podlago za sodelovanje v misiji odlična podpora predstavlja, prvič, vabilo afganistanske vlade, sporazum o statusu sil med Islamsko Republiko, Afganistanom in Natom iz leta 2014 ter resolucija varnostnega sveta Organizacij Združenih narodov, 21.89. To pomeni, da delujemo na podlagi vseh teh pravnih aktov. Naveden umik vseh pripadnikov Slovenske vojske iz Afganistana in zaustavitev vplačil v skrbniški sklad kot je predlagano v predlogu priporočila, bi pomenil bistven odmik Republike Slovenije od dosedanjih nacionalnih stališč, zastavljenih načrtov sodelovanja Slovenske vojske v tej misiji in izpolnjevanja sprejetih zavezniških obveznosti glede Afganistana, ki izhajajo iz samega članstva Nata. Nadalje bi umik pomenil tudi določeno neskladje z resolucijo strategij nacionalne varnosti, ki jo je Državni zbor pred kratkim sprejel. Takšna poteza bi zmanjšala zavezniško in širšo mednarodno verodostojnost Republike Slovenije, prav tako pa bi tudi negativno vplivala na naše izpolnjevanje zavezniških delitev bremen, kar je ključna tema tudi na pravkar potekajočem zasedanju Nata v Londonu. Odločanje o sodelovanju Slovenske vojske pri izvrševanju obveznostih povzetih v mednarodnih organizacijah oziroma z mednarodnimi pogodbami, ključno s sodelovanjem v zavezniških operacijah in misijah, poteka v skladu s trenutno veljavno ureditvijo in strateškimi dokumenti, kot so Zakon o obrambi, Strategija o sodelovanju Republike Slovenije v mednarodnih operacijah in misijah in pomeni realizacijo s strani Republike Slovenije sprejetih zavez. Odločitve Vlade o sodelovanju Slovenske vojske v zavezniških operacijah in misijah temeljijo na strateških in političnih usmeritvah, ki jih določa oziroma jih sprejema Državni zbor ter mu hkrati zagotavljajo nadzorno vlogo prikletnega vladnega poročanja in sprotnega seznanjanja o sodelovanju v potekajočih misijah in operacijah. Republika Slovenija ostaja zavezana misiji odločna podpora, ki temelji na spoštovanju mednarodnega prava, sprejetih resolucijah Varnostnega sveta Združenih narodov in preprečevanju civilnih žrtev. Na tej osnovi Vlada ne podpira predlogov priporočil glede umika Slovenske vojske iz Afganistana in zaustavitve plačil v skrbniški sklad.

Gospod poslanec Vatovec, podatki, ki ste jih vi navajali so verjetno točni. Mogoče je tudi na mestu razprava o učinkovitosti misije v Afganistanu. Ampak kakšni bi bili šele ti podatki, če bi v Afganistanu bili na oblasti radikalni talibani? To se pa lahko vprašamo. Hvala lepa.

Hvala lepa predstavniku Ministrstva za obrambo, državnemu sekretarju mag. Bizjaku. Sprašujem, če želi besedo predstavnik Urada predsednika republike mag. Uroš Krek. Ugotavljam, da ne.

Torej, prehajamo na razpravo in glasovanje o točkah predloga priporočila. Odboru predlagam, da se razprava o vseh točkah združi in v skladu s prvim odstavkom 128. člena Poslovnika po opravljeni razpravi bi v skladu s tretjo alinejo 128. člena Poslovnika glasovali o vseh točkah predloga priporočila skupaj. Ali kdo temu mojemu predlogu nasprotuje? Ugotavljam, da ne. Potem odpiram razpravo.

Prijavljena sta dva člana odbora, zaenkrat najprej poslanec Žan Mahnič, nato Jožef Lenart.

Izvolite, kolega Mahnič.

Hvala, predsednik. Kolegice in kolegi! Če bi Levica vložila to priporočilo in v 1. točko napisala: Državni zbor predlaga Vladi Republike Slovenije, da nemudoma prične z umikom vseh pripadnic in pripadnikov Slovenske vojske iz Libanona, potem bi jaz to priporočilo podprl. Ne morem pa podpreti umika Slovenske vojske iz Afganistana, kajti trenutno je naša prisotnost tam pomembna, je v skladu s strategijo, tako zveze Nato do te države, kot tudi nekaterimi obveznostmi, ki jih je sprejela Republika Slovenija.

Tukaj mimogrede, ko sem omenil Libanon, ravno danes je en mesec minilo od mojega poslanskega vprašanja, pa še sedaj ni odgovora, drago ministrstvo. Jaz vem, da je minister Erjavec zaposlen z znotraj strankarskimi boji in pa diskreditacijami svojih tekmovalcev za mesto predsednika stranke, ampak vendarle verjetno imate koga, ki bi lahko v njegovem imenu podpisal ali pa vsaj napisal odgovor na moje poslansko vprašanje, kjer sem zahteval dokumente Slovenske vojske kjer jasno nakazujejo na to, da Slovenska vojska predlaga umik iz Libanona zaradi varnostne situacije. Zato sem tudi rekel, da če bi kolegi iz Levice to pripravili, bi jaz podprl sedaj. Mogoče še bodo, če ne bodo bom verjetno sam v bližnji prihodnosti, ko te papirje dobim, če jih bom seveda dobil. Prosim vas na tem mestu, da spoštujete roke, ki so predpisani v Poslovniku Državnega zbora, ker jih moram tudi jaz.

Drugo kar je, je neresen odgovor, ki ga je dala Vlada na to priporočilo Levice in oni so sicer napisali to: Odločanje o sodelovanju Slovenske vojske pri izvrševanju obveznosti prevzetih v Natu oziroma severnoatlantsko pogodbo pomeni realizacijo s strani Republike Slovenije sprejetih zavez. Dajte no?! Dajte mi povedati kaj se je pa Vlada Republike Slovenije zavezala v Wailsu in potem še na vsakem drugem Natu summitu in kaj sedaj vi govorite, da boste do leta 2024 naredili. Kako lahko vi napišete, da odločanje Slovenske vojske pri izvrševanju obveznosti v Natu pomeni to, da Slovenija to realizira, ko je jasno napisano kaj bomo leta 2024 dosegli, vi pa sedaj že v dokumentih pišete, da bo Slovenija leta 2024 dosegla ne 2 % BDP za obrambo ampak 1,5. Gospod Bizjak, kako je to možno? V odgovoru na moje poslansko vprašanje, ko sem vas vprašal kdaj boste začeli s to srednjo bataljonsko bojno skupino, ste odgovorili, da pač ne bo 2023 in da bomo 2024 dosegli 1,5 % BDP za obrambo. Zavezali smo se 2 %, vi pa v tem odgovoru Levici pišete, da mi, kot nek kredibilen partner, realiziramo s strani Republike Slovenije sprejetih zavez. Zdaj, to je dvolično in to je zavajanje. In jaz, če bi bil predsednik odbora, bi tako mnenje vlade poslal nazaj, pa bi rekel drugega napišite – takega, ki bo dejansko skladen s tem, kar se v bistvu dogaja in kakršno je realno stanje.

Zdaj, mislim, da smo maja oziroma oktobra, ne vem točno ali je bilo v Bratislavi ali v Londonu, imeli razpravo na temo Afganistana na parlamentarni skupščini zveze Nato, kjer smo tudi se seznanili s poročilom kaj se v Afganistanu trenutno dogaja, kakšne so tam razmere, kakšna je situacija, kaj lahko pričakujemo in pa kako Nato vidi v tej državi svojo vlogo in je bila tudi potem sprejeta resolucija številka 456 z naslovom Trenutno dogajanje v Afganistanu. In na podlagi tega poročila, ki ga je pripravil stalni poročevalec tega odbora, smo ugotovili, da Afganistan še vedno ostaja ena izmed največjih prioritet zveze Nato in pa njenih internacionalnih oziroma mednarodnih partnerjev, katerih glavna točka oziroma glavni cilj te misije je, da se še naprej podpira stabilizacijo Afganistana. Da mora v tej državi še vedno potekati operacija ohranjanja ali pa recimo izgradnje miru, ker recimo nek peace-enforcing je potekal takrat, ko so potekali neki aktivni spopadi po tistem napadu na Afganistan. In takrat je zagotovo Afganistan, tudi poleg Pakistana, bila ena od zibelk Al Kaide, bila zibelka Al Kaide in s tem tudi zibelka terorizma. Jaz sem prepričan, da če do tega posega zveze Nato v Afganistanu nebi prišlo, da bi bila situacija tam še bistveno slabša, da bi imeli zaradi teroriziranja prebivalcev s strani Al Kaide še več beguncev, kot jih je. In pa, da bi bila situacija še bistveno slabša v vseh obzirih.

Nenazadnje je potrebno tudi povedati, da je v tem procesu oziroma v tej operaciji, ki poteka v Afganistanu, več kot 3 tisoč Natovih in pa tudi partnerskih vojakov umrlo in zdaj, če gremo mi čez noč ven, je to seveda nož v hrbet vsem tistim državam, ki so nenazadnje izgubili svoje pripadnike in pripadnice v tej operaciji, kljub temu, da se pa verjetno lahko vsi strinjamo, da vsaj z vidika neke aktivne vloge, predvsem v tisti prvi fazi, ko je šlo za spopade med Natovimi silami in pa afganistanskimi silami, Slovenija zaradi nacionalnih omejitev pač svojega deleža ni prispevala enako, kot so to prispevale ostale države, ki pa so sodelovale tudi v oboroženih spopadih. Prav tako je na desetine milijard evrov bilo porabljenih za to, da Afganistan nekako ponovno vzpostavi kot neko delujočo državo in sedaj opustiti to zadevo bi bilo seveda tudi na nek način sporočilo, da smo ta denar metali stran, kljub temu, da se z Levico strinjam in seveda to, kar je kolega Vatovec govoril o vsej tej korupciji, o vseh teh zlorabah, o vseh teh posilstvih, tako mladih dečkov, mladih deklic, žensk, kar seveda tudi na nek način generira nove in nove odhode na nek način generira nove in nove odhode iz te države, ampak jaz sem prepričan, da bi bilo brez takratnega posredovanja tega še več tako v Afganistanu kot tudi v soseščini, predvsem pa bi Al Kaida lahko nemoteno delovala še naprej, kar bi pomenilo tudi neke resnejše grožnje tudi Evropi in pa seveda širše, če govorimo o neki zahodni civilizaciji.

Zdaj, leta 2018, ko je potekal bruseljski vrh zveze Nato, so se takrat, eni pa recimo smo se, obvezali tudi s tem, da bomo še naprej zagotavljali podporo, nasvete, oboroževanje in pa tudi treninge afganistanskim oboroženim in pa varnostnim silam, kajti zagotovo nam je in nam mora biti vsem v interesu čim prejšnji umik iz Afganistana, seveda pod pogojem, da lahko afganistanske obrambno varnostne službe prevzamejo tiste naloge, ki jih sedaj izvajajo tudi s pomočjo oboroženih sil zveze Nato. Če se mi umaknemo na točki ko Afganistan s svojimi, afganistanska vlada s svojimi silami ne more nadzorovati in ni sposobna nadzorovati ozemlja, predvsem pa ni sposobna na nek način kontrirati temu, da se ne bi ponovno pojavila Al Kaida, kot je nekoč bila, potem nismo naredili nič in smo tudi vse te milijarde in vse te milijone slovenske dejansko vrgli stran. Seveda pa je potrebno povedati, da ni, žal, zaenkrat opaziti nekega napredka, kar smo ugotavljali tudi na parlamentarni skupščini. In napredek v tem obrambno-varnostnem sektorju v Afganistanu poteka prepočasi in kakor kažejo zadeve zaenkrat je še vedno na dolgi rok jasno vidno, da bo Afganistan predvsem odvisen od zunanjih sil. Se pravi, da bo še naprej odvisen od Zveze nato.

Prav tako smo takrat govorili o zaskrbljenosti, da se na nek način ta nestabilnost in pa predvsem ta porast tudi civilnih žrtev zaradi napadov, ki se pojavljajo v zadnjem času, stopnjuje. Seveda, treba je vedeti, da so v Afganistanu trenutno aktivna pogajanja med, recimo temu zahodnimi silami oziroma Zveze Nato, seveda vključena afganistanska vlada in pa tudi tretji sogovornik Talibani. In če si Talibani želijo na nek način izboljšati to pogajalsko izhodišče, je seveda logično, da morajo to na nek način doseči, žal pa dosegajo to na ta način, da v zadnjem času izvajajo številne napade, kar smo se seveda tudi seznanili na tej parlamentarni skupščini Nata. Zdaj, obisk ameriškega predsednika Donalda Trumpa, mislim, da prejšnji teden, ko je obiskal bazo ameriških vojakov v Afganistanu je bil tudi v znamenju tega, da se ZDA prizadevajo okrepiti dialog med afganistansko vlado in med Talibani. Kajti brez tega dialoga, doseženega sporazuma zagotovo umik iz Afganistana še nekaj časa ne bo mogoč.

Potrebno je pa tudi vedeti, da je Afganistan vse od poraza Islamske države, posebej na udaru s strani njihovih pripadnic in pripadnikov. Nekateri se povezujejo in tudi načrti Islamske države so bile, da bi se združili s tako imenovanimi ostanki Al Kaide in na nek način novo Islamsko državo vzpostavili na območju Afganistana. In brez naše prisotnosti, brez prisotnosti zveze Nato, sem prepričan, da afganistanske varnostne obrambne sile temu ne bi mogle konkurirati in bi se seveda to že zdavnaj zgodilo. Je pa ne nek način pozitiven premik v vsem tem procesu pomenila tudi julijska konferenca glede miru v Afganistanu, ki je skupaj na nek način povezala, dala možnost, da so prišli tisti najpomembnejši odločevalci v Afganistanu in po dolgem času je na tej julijski konferenci bil dosežen nek konsenz o prihodnjih, o nadaljevanju pogovorov, o nadaljevanju prihodnjih pogajanj, predvsem pa na nek način v katero smer želijo, da bi se Afganistan razvijal. Velik problem je seveda korupcija, ki kljub temu, da je bilo to posredovanje, še vedno ostaja ena izmed prioritet vsakokratne vlade, vendar pa tukaj napredka kakor smo se pogovarjali še dolgo časa ni pričakovati.

Zdaj, kar se tiče samega konflikta in pa nekako vključenosti teh afganistanskih sil v ta proces pogajanja, so seveda nekako vzponi in padci. Žal pa jaz mislim, da na nek kratek rok ni pričakovati, da bi lahko prišlo do nekega dogovora, ki bi lahko končal, recimo temu neko državljansko vojno med civilnim prebivalstvom, predvsem pa med afganistanskimi obrambno varnostnimi silami na eni in pa talibanskimi silami na drugi strani.

Seznanjeni smo bili tudi s tem, da se je kljub vsemu naredil nek napredek vključenosti žensk v družabno življenje. Hkrati pa smo s to resolucijo tudi jasno pozvali k večji vključenosti žensk tudi v odločevalkse procese in pa seveda njihovo vključenost v samo družbeno dogajanje pa seveda tudi sama zaščita.

Predvsem je tudi pomembno, da je Nato pozval vse države članice, da kar se tiče Afganistana izpolnjujejo svoje obveznosti, tudi v skladu z vsemi dogovori, ki so bili sprejeti in pa podpisani, da se bodo uresničili do leta 2024. In žal tukaj se vidi, da Slovenija svojih zavez in obljub ne izpolnjuje. Tako kot drugje, ne samo da manjšamo svojo prisotnost, recimo če pogledamo kako smo bili prisotni na mednarodnih operacijah in misijah 5, 10 let nazaj in primerjamo s tem, kar je danes in pa koliko denarja v proračunu plačujemo, potem se jaz niti ne čudim, da je na včerajšnjem sprejemu pri kraljici ob 70 obletnici zveze Nato slovenski premier Marjan Šarec stal čisto tam zadaj v nekem desnem kotu v zadnji vrsti, tako da se ga na sliki komaj vidi. S tem seveda se tudi iz zveze Nato pošilja neko sporočilo kako kredibilna, cenjena in relevantna partnerica v Zvezi nato je Slovenija.

Jaz sicer z izjemo Levice verjamem, da smo tukaj enotni, da je naša prisotnost v Afganistanu pomembna, predvsem pa da je potrebna. Zdaj marsikdo lahko misli, kaj pa lahko neka majhna Slovenija z nekaj vojaki tam prispeva. Zdaj, kolikor je držav članic v Natu, ki sov Afganistanu prisotne, takšna je pač, če plastično povem neka razporeditev nalog in pa zadolžitev. Če gremo mi ven, pomeni, da bo nekdo drug moral sprejeti te obveznosti, ki jih trenutno izvajamo mi in s tem bi Slovenija še poslabšala svoj položaj. Zagotovo moramo vztrajati na temu, ne samo tukaj v Državnem zboru, predvsem bi morala Vlada Republike Slovenije, se pravi premier, minister za obrambo in pa načelnica, ko se udeležujejo teh dogodkov Zveze nato, se kdaj tudi oglasiti, ne samo kimati in nemo poslušati, naj vendarle tudi z naše strani in pa s strani ostalih držav članic zveze Nato, ki so v Afganistanu prisotne, potrebno v tem procesu predvsem veliko dati na to politično, ekonomsko, se pravi, dimenzijo kar se Afganistana tiče, da je potrebno še posebno pozornost dati tudi civilni družbi, nenazadnje tako v političnem, civilno-družbenem, ekonomskem, zdravstvenem, izobraževalnem, na nek način parketu, v Afganistanu je kljub vsemu bil dosežen napredek in ne drži, da je v Afganistanu še večji kolaps kot je bil pred posredovanjem zveze Nato. Sam nisem šel preverjati, lahko kolegu Vatovcu edino verjamem na besedo, kar se tiče pridelave teh opojnih substanc, da se zadeva povečuje. O tem smo govorili in rečeno je bilo, da v tem procesu so predvsem vključene talibanske sile na nek način, je vendarle potrebno vedeti, da je potrebno ta na nek način izpad resursov, ki so jih talibani imeli pred posredovanjem zveze Nato s tem, ko so obvladovali praktično celotno državo in so imeli neomejene vire, da morajo sedaj izpad teh virov nekje dobiti in dobršni del tega dobivajo sedaj nazaj tudi s tem gojenjem in pa preprodajo teh prepovedanih substanc. Je pa seveda, če pustimo politiko vendarle na področju svoboščin, na področju na nek način recimo temu res tistih temeljnih in osnovnih človekovih pravic, kar zagotovo je, da ženska ne stopi na ulico in bo kamenjana do smrti, vendarle v Afganistanu bil dosežen napredek. Če zveza Nato takrat ne bi posredovala, sem prepričan, da bi bilo še več tega eksodusa Afganistanskih prebivalcev v tujino, da bi se še danes pojavljale v bistveno večjem obsegu kratenje človekovih pravic in pa, da bi lahko tako ali drugače imeli državljansko vojno v Afganistanu, kot to lahko opazujemo tudi v nekaterih sosednjih državah.

Predvsem pa je pomembno in to je pa seveda kritika na račun nas samih in pa tudi zveze Nato zahodnih sil. To vmešavanje v sam proces v Afganistanu, nekako zminimalizirati. Če mi govorimo, da želimo, da bo Afganistan nekoč deloval samostojno, potem je potrebno tudi s strani nas samih in pa zveze Nato, da nekako priznamo in pa spoštujemo neko polno vlogo afganistanskega parlamenta in pa tudi vseh vej oblasti, kajti reform, ki so na nek način vsiljene s strani tujih sil, ne moremo recimo izvajati v enaki meri in pa enako učinkovito kot lahko Afganistanci sami sprejemajo, izvajajo in pa potem seveda tudi v praksi udejanjajo neke reforme, ki jih sprejmejo organi in pa seveda na nek način izvoljeni predstavniki Afganistana.

Tako, da če zaključim, jaz teh priporočil ne morem podpreti iz razlogov, ki sem jih naštel. Vendarle pa apeliram na Vlado, da skuša narediti vse, da bomo kredibilen partner zavezništva, čeprav mislim, da se lahko kar strinjamo, da na primeru Afganistana smo, Slovenija je bila mislim, da takoj za Kosovom v Afganistanu najštevilčnejše prisotna in tudi na nek način zmanjševanje, ne samo nas seveda, ampak tudi ostalih držav, ki so bile v ta konflikt udeležene, nakazuje na to, da nek napredek je bil dosežen, če pa kdo misli, da bo Afganistan zdaj, pet let nazaj, čez 10, 20, 30, 40, 50, 100 let moderna Evropska država oziroma, da bo še vedno država kjer je, ampak da bodo živeli po nekih modernih evropskih standardih, standardih zahodne demokracije, pa pač živi v zmoti. Tega nikoli ne bo, lahko pa mi pripomoremo k temu, da pa vsaj ni tiste bede in pa eklatantnega kršenja človekovih pravic, kot je bilo pred tem posredovanjem zveze Nato.

Hvala kolega Mahnič.

Jaz kot predsednik odbora ne morem niti nimam pristojnosti, da bi zapovedoval Vladi kakšna mnenja naj pošilja v Državni zbor.

V nadaljevanju pa so prijavljeni za razpravo najprej poslanec Jožef Lenart. Pripravi naj se poslanka Anja Bah Žibert, potem pa je na vrsti predlagatelj dr. Matej Tašner Vatovec.

Izvolite kolega Lenart.

Hvala lepa za besedo predsednik. Torej, Slovenija je članica Nata in sicer iz tega, da je članica izhajajo nekatere pravice in obveznosti. Glede tega priporočila predlagatelja za umik oziroma prenehanje sodelovanja Republike Slovenije v vojni seveda moram reči, da iz strani predlagatelja prihajajo ves čas pomisleki o sploh sodelovanju v Natu. Zaradi tega nekako razumem njihova naprezanja, ampak če smo dejansko odkriti, če gledamo iz oči tudi naših predstavnikov, torej slovenskih vojakov tam, kateri nekako potrjujejo, da se počasi stanje izboljšuje, je gotovo, da so bile zaradi prisotnosti varnostnih sil v Afganistanu izvedene pred časom parlamentarne volitve nekako se nagibamo k demokratični ureditvi tam in potem tudi predsedniške volitve v letu 2019, kar pomeni, da neki rezultati torej so. Čeprav je bilo na teh predsedniških volitvah zaradi strahu prebivalstva pristnega le petina volilnih upravičencev, moramo reči, da so demokratične volitve nek napredek, je pa še veliko stvari v Afganistanu za reševati kritičnih. In sicer obsojam, pa bom rekel, deloma tudi dajem prav da se zadeva počasi odvija, tudi predlagatelj navaja veliko terorizma iz strani Talibanov, torej napetosti, civilne žrtve, zlorabe takšne in drugačne, spolne nad otroki in mladostniki, kar je je povsem nedopustno in nekako gledam tudi iz strani civilne družbe, da je tam dejansko prešibka, da je nadzor nad varovanjem človekovih pravic nikakršen, se pravi ni ga. Revščina se dejansko nadaljuje, potem tudi trgovina drog. Dejansko se pojavljajo informacije, da je velik porast pridelave maka iz katerega se potem proizvaja heroin in tako dalje. Čeprav nam je jasno o teh težavah, o tej veliki krizi, revščini, ki še ni končana, pa je nujna prisotnost varnostnih sil. Kot sem že rekel slovenski vojaki v poročilih navajajo, da nekako se nadzira, čeprav je velika težava, da imamo med Talibani samomorilske napadalce in to je tudi potem vidno po celotnem njihovem področju, pa tudi tam kamor ti pridejo kot begunci ali migranti. Se pravi, med temi se zna zgoditi, da se nekako prebijejo in potem tudi izvajajo, nadaljujejo svoje cilje v Evropski uniji ali drugih državah v katere so šli. Torej, če se dotaknem tega preseljevanja zaradi bežanja pred nesrečo oziroma vojno v Afganistanu ali pa učinkovanja Talibanov do 10 meseca 2019 je bilo preseljenih v Afganistanu 350 tisoč prebivalcev, lani 310 tisoč, če pogledamo za tri leta nazaj, torej en milijon ljudi prebeži nekako in potem seveda nekaj jih prihaja v Slovenijo. V zadnjem valu, ki je bil v letu 2016 so bili Afganistanci tisti, ki so v Sloveniji najbolj masovno prosili za azil. Nekateri so ga tudi dobili in potem če gremo naprej. Med temi, ki so ga dobili, pa nekaterimi, ki so prosili so našli tudi takšni pobalini, ne morem reči drugače, ki so tukaj organizirali ilegalno prestopanje meje med Hrvaško in Slovenijo. In že iz tega naslova je naša prisotnost dejansko v Afganistanu, da se, če se izrazim kot velikokrat govorimo, da je potrebno probleme reševati v državah izvora, je seveda dodatna nekako pogoj za uspešnost, naši vojaki so odlično usposobljeni, in če tam se nagibamo k večji varnosti, k demokraciji, potem tudi verjamem, da je manj teh prebežanj vseeno, in da potem tudi ne pride toliko teh ljudi v Evropsko unijo, kjer potem dejansko ne vemo kaj naj z njimi začnemo in se zelo slabo vklapljajo. Tako, da predloga ne podpiram, podpiram pa to, da naj se nadaljuje tudi z opazovanjem, varovanjem človekovih pravic. Moramo najti še neke vzvode kako tam zaščiti otroke in mladino, pa ženske, ki bežijo, čeprav moram reči, da med temi, ki pa pribežijo ali pa so emigrirali v Evropsko unijo, je pa teh otrok in žensk manj kot pa odraslih moških. Hvala.